Alenka Šivic-Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808.1-311-313
SLOVANSKO *BERK- 'SORBUS TORMINALIS' KOT IMENSKA OSNOVA
V najvažnejših novejših slovenskih delih, ki vsebujejo slovenska krajevna imena,' sta izpričani imeni Brekovice 'naselje v dolini Sovre ob cesti Žiri-Logatec' in Zabrekve 'gruča-sta vas na terasi pri Selcih v Selški dolini'; posebne etimološke obravnave še nista bili deležni.Njuni zapisi segajo v 13. stol.:^
Brekovice: 1265 in villa... que dicitur Wreqnitz; 1453 Workhobicz; 1500 Wrokobtzi; Zabrekve: 1291,1318 Zabreko; 1500 Zabrekom.
Deželni zakonik in vladni list za kranjsko kronovino IV/2, 1850, str. 51, navaja obliko Brekavce, M. Freyer, Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts -und Schlösser -Namen des Herzogtums Krain, 1846, str. 10, pa Brekavze, n. Brekauze.
Krajevno ime Brekovice kaže slovansko besedotvorno sestavo in bi ga bilo mogoče mor-femsko razčleniti kot *Brek-ov-ice; osrednji ali predmetno-pomensko morfem brek- bi bil lahko dvojega izvira:
1) Iz slovanskega osebnega imena *Brčkh (prim. stč. Bfčk, ki je lahko skrajšana oblika iz dvočlenskega *Brčtislavi>; vzdevek Bfčk pa je tvorjen iz stč. bfšk 'vrsta jerebike'^ in prek njega pojasnjuje Profous'* tudi č. krajevno ime Bfekeš). Na slovenskem jezikovnem ozemlju so znani toponimi, tvoijeni iz antroponimov (celo iz krščanskih osebnih imen!) s svojilno pripono -ov-, npr. Markovci, Ivanovci, Jurovci, Jakovica, Perovo, Baševec, Lasti-govci itd.; ta vrsta krajevnih imen pa ni povsod na Slovenskem enako pogostna, poleg tega pa gre tudi za mlajši besedotvorni model.^
Iz antroponimične osnove *Brčk- sta najverjetneje tvorjena priimka Brek (Dravograd, Maribor) ih Brekan (Krško); dokončen pritrdilni odgovor bi dal le pregled zgodovinsko izpričanih oblik obeh priimkov. Iz iste osnove bi bilo treba razlagati tudi hrvaške priimke Brek, Breka, Brekan itd.^ Mogoče sta antroponimičnega izvira še slovenska mikrotoponi-ma Brek in Brekova koča. ^
2) Omenjeni krajevni imeni bi bili lahko izpeljani iz slovanske osnove *berk-, iz katere so tvorjena poimenovanja za rastlinsko ime 'Sorbus torminalis', ki kažejo naslednje besedotvorne možnosti:*
1 Slovenska krajevna imena (LCZ), 1985, str. 28, 331; Atlas Slovenije, 1985; Krajevni leksikon Slovenije 1, 1968, str. 179, 384; Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 407, 579; iz teh del so vzeta vsa omenjena slovenska krajevna imena.
'a L. Pintar, Ljubljanski zvon 32,1912, str. 368, izpeljuje Brekovice iz rastlinskega poimenovanja.
2 M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije I-II, 1975, str. 46, 741; večje število zapisov za krajevno ime Brekovice iz 16. stol. navaja P. Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, GMS 19, 1938.
3 J. Svoboda, Staročeska osobni jmena a naše pNjmeni, 1964, str. 32 in 196.
4 A. Profous, Mistni jmena v Ceehach 1, 1947, str. 156.
5 F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, 1967, str. 160.
6 Začasni slovar slovenskih priimkov, 1974, str. 57; Leksik prezimena SR Hrvatske, 1976, str. 71.
Atlas Slovenije, 1985, str. 308.
* Rekonstruirane oblike so povzete po Slownik praslowiahski 1, 1974, str. 205; Etimologičeskij slovar' slavjanskix jazykovl, 1974, str. 194-5.
1
*berkh (r. berek, ukr. berek, sin. brek, sh. nareč. brek, č. bfek, stč. tudi 'acer', slš. nareč. brek. dl. AraÄc), *b^rka (dl. star. ör^/:a, sin. breka, sh. nareč. brijeka, r. bereka, ukr. nareč. hereka 'Pinus torminalis'), *berkyni^ {p. novejše brekinia/brzekinia, č. ftre/c>'n# tudi 'sadež Sorbusa torminalisa', slš. brekynia, sin. brekinja, sh. brekinja, nareč. brekinja, mak. Arefcj-na, big. hrekina/brekinja tudi 'Pinus torminalis') in *berkov6c6 (sin. brćkovec tudi 'Sorbus aria', gl. brekowc). Poleg naštetih možnosti je v slovenščini izpričana še oblika brekulja, ki pa je lahko že slovenska tvorjenka s pripono -«//a iz rastlinskih poimenovanj.
Osnova/koren *berk-, ki etimološko še ni enoumno pojasnjena," je izpričana tudi z drugotnim nosnikom, razvitim že po metatezi: *brgk'6 (stp. brz^k, č. nareč. bfak), *brqka (sin. brenka), *br^kyni (ukr. nareč. br'akyn'a, č. nareč. bfakyne 'Sorbus torminalis; njegovi sadeži').
Krajevno ime Brekovice se mi zdi verjetneje povezovati s to osnovo kot z ono pod 1). Za določitev besedotvorne podstave je pomembna opomba M. Kosa ob zapisu Wreqniz, ki se glasi: »Pravilno čitanje 1265 prejkone Wrequouiz«, t.j. sklepati smemo, da se je v tem zapisu še ohranjala glasovna sestava *Brekv-ov-ice, ki seje šele kasneje poenostavila v Brek-ov-ice.
Krajevno ime Zabrekve je, če sklepamo po tej obliki in po mest. mn. v Zabrćkvah, očitni samomnožinski samostalnik ženskega spola. V tamkajšnjem govoru se prostorski pomen izraža tudi z orodniško predložno zvezo za Brekvijo, zaradi katere bi (po analogiji z obliko /.. ./smokvijo. /.. ./britvijo itd.) lahko domnevali, da se im. ed. mora glasiti *brekev /*bre-kva, rod. ed. pa (za obe obliki enako) *brekve. Dodatni razlog za rekonstrukcijo takšne osnove krajevnega imena so izpričane dvojnice za poimenovanje prebivalcev tega naselja (Zabrekovci in Brekovci) in ktetik (zabrekovski in brekovski). Sklepati smemo, daje toponim Zabrekve nastal šele drugotno in predvsem iz potrebe po novi imenovalniški obliki imena (k prvotni orodniški predložni zvezi Za Brekvijo), kar je med slovenskimi krajevnimi imeni sorazmerno pogost pojav, npr. Zadraga, Zabreza, Podnart, Medribnik; značilen je za tista imena, ki so nastala iz mikrotoponimov, oziroma koje najpogosteje uporabljana paradigmatska oblika jezikovnega opisa za del pokrajine postala njegovo ime. Funkcijo mikrotoponimičnega imena je torej pridobila ena od paradigmatskih oblik (lahko tudi predložna), vse ostale paradigmatske oblike pa so (lahko) ostajale na meji med apelativno in lastnoimensko funkcijo.
Pri obeh imenih, t.j. *Brekv-ovice in Za-brekv-e, preseneča oblika osnove brekv-, ki ni izpričana nikjer drugje in jo je mogoče razlagati le kot nekdanje u-jevsko deblo: *berky -5ve 'Sorbus torminalis'. Med to besedo in spredaj naštetimi {*berl^, *berka itd.) ni kakega opaznega pomenskega razločka. Posredni pokazatelj za nekdanji obstoj O-jevske osnove (z morebitno naplastitvijo pripone -rii) bi lahko bila beseda *berkyfii, ki se sicer razlaga kot tvorjenka s pripono -yni za izpeljavo rastlinskih poimenovanj oziroma le njihovih sadežev iz imenskih osnov,'^ neredko tudi iz starih u-jevskih osnov, npr. *bersky - *berskyfii, *smoky- *smokyniJ^
Tega rastlinskega poimenovanja, kolikor mi je znano, ne navajajo med temeljnimi slovanskimi toponimičnimi osnovami;''* verjetno ni bila zelo pogosta in splošno razširjena v slovanskem svetu in se je tovrstni evidenci izmaknila. Kljub temu se mi zdi prav iz nje naj-
' Ker so slovanski samostalniki na -yni radi prehajali med (produktivne) a-jevske, t.j. bogyni > bogyna, je tudi v naSem primeru rekonstruirana oblika *berkyni, čeprav je v vseh slovanskih jezikih izpričana samo oblika na -yna.
'O A. Bajec, Besedotvoije slovenskega jezika 1, 1950, str. 36.
'I Gl. op. 8.
'2 Slownik prastovianski 1,1974, str. 140; A. Bajec,opcit., str. 46-7.
'3 A. Vaillant, Grammaire comparće des languesslaves IV, 1974, str. 387; gl. tudi op. 12.
'4 F. Miklošič, Die slavischen Ortsnamen aus Appelativen II, 1874, str. 146 in 264, ne navaja osnove brlk-; V. Smilauer, Pi^'ručka slovanske toponomastiky, 1970.
2
bolj racionalno razlagati oba slovenska toponima.'^ Edine meni doslej znane vzporednice najdemo med srbohrvaškimi krajevnimi imeni:'* Brekinje in Brekovica (obakrat gre za vasi v bihaškem okrožju), Brekovica/Brekovice (ime /dveh?/ vasi v Mačvi v 14. stol.), Brekova (vas v Mačvi v 14. stol.),''' Brekovo (vas v užiškem okrožju)'*, Brekovi (im. mn.; vas v sarajevskem okrožju) in tudi Brekinska (vas v Slavoniji)."
Summary
UDC 808.1-311-313
THE SLAVIC »BERK- 'SORBUS TORMINALIS' AS A NOMINAL BASE
The purpose of the article is to discuss the Slovene toponyms Brekovice and Zabrekve: etymologically they are derived from the floral denomination for berky.-hve 'Sorbus torminalis', in the Slavic etymology known in the forms 'berk's, *birka, *berkpni, *berkov6c6.
' 5 Zdi se, da bi jima morali pridružiti še slovensko Brekovnica 'ime 443 m visokega hriba'; njegova lokacija je razvidna iz Atlasa Slovenije, str. 151 /B3.
'6 Vsi našteti toponimi so izdela Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1, 1880, str. 623.
' 1 V slovarju je kot geselna oblika navedena Brekova. ob ktetiku brekovački pa stoji pojasnilo: što pripada selu Brekovu, iz česar bi lahko sklepali na prvotni im. ed. 'Brekovo.
•8 M. Grković, Rečnik ličnih imena kod Srba, 1977, ne navaja nikakršnega osebnega imena z osnovo *Brfk-/Brek-. čeprav bi toponima Brekova. Brekom najlaže izpeljali prav iz osebnega imena. V toponimih Brčkiiiic in morda Brekinska nastopa pripona *-ym/-yna v imenski funkciji, prim. polj. Gdynia.
'9 Že po oddaji prispevka sem ugotovila, da Z. Eberl, Nekterä pomistni jmena v Prokopskem udoli a okoli. Ono-masticky spravodaj CSAV 26/4-5. 1985, str. 371-2, navaja enako tvorbo ir istega fitonima: Brekvice. Na Bfekvici. 1702 aii/Jer Briekviycze aenanni.
3