In ser ati se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr. če se tiska enkrat, 12 kr. če se tiska dvakrat, 15 če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema oprav-ništvo (administracija) in ekspedicija na mestnem trgu h. štev. 9, O. nadstropje. Tredništvo je na mestnem trgu h. št. 9, v II. nadstropji. Političen lisi n sumiti narod. Po pošti prejemali velja: Za celo leto . . 15 gl. — kr Za pol leta . . 8 „ — „ Za četrt leta . . 4 „ — „ Za en mesec . . 1 „ 40 „ V administraciji velja: Za celo leto . . 13 gl. — kr. Za pol leta . . 6 „ 50 „ Za četrt leta . . 3 „ 30 „ Za en mesec . . 1 „ 10 „ V Ljubljani na, dom pošiljan velja 1 gl. več na leto. «, Izhaja vsak dan, izvzemsi nedelje in praznike, ob '/36 popoldne. Turčija — sramota Evrope. ii. Primeroma najhujši in najgrozovitnejši sovražniki našega cesarstva bili so pa ob svojem času krvoločni Turki. Ti divjaki, mešanica Tatarov, roparjev, sužnjev in zaplenjenih krščanskih otrok so edini barbari, ki so si podjarmili omikane narode in ki se niso ž njimi mešali in ne privzeli njihovega jezika, vere, omike, običajev in šeg. Njihovo ime pozna zgodovina še le od srede 6. stoletja. Stanovali so ob obrežji Irtiča, ob vznožji altajskega pogorja, v divjih pokrajinah srednje Azije. V 8. stoletji prisvojili so si Arabci zahodnji del turške dežele. Turki sprejmo mohamedovo vero in kmalo potem so bili životna straža kalifa v Bagdadu. Polagoma so postajali Turki poveljniki v arabski vojni in emiri, t. j. prvi svetovalci arabskega kalifa, in v 9. in 10. stoletji so imeli Turki v Aziji mnogo dežel v svoji oblasti. V 11. stoletji pridere drug turški rod, Seldčuki, v ^zahodno Azijo in ustanove veliko kraljestvo. V 12. in 13. stoletji prihrume Mongolci ter razrušijo turško moč. Okoli L 1299 vzdigne se zopet eden turških poveljnikov, z imenom Ozman, in s pomočjo roparjev, ubeglih sužnjev in ujetnikov si prisvoji mnogo dežel grškega cesarja. Ozman si da ime „sultan“ in umre 1. 1326. Tako se je vstanovila turška moč. Na razvalinah moči arabcev, Seldčukov, Mongolcev in grškega cesarja postane država divjih Turkov ali Otomanov. Needinost krščanskih narodov, politična onemoglost Bizantincev, posebno pa divje sovraštvo do vsega krščanstva, s kferim je Turke navdajala njihova vera, bili Hitel« Svetovni jezik — „volapiik“! Že marsikomu je vrela po bistri glavi misel, kako bi se dal napraviti tak jezik, da bi se ga poprijeli vsi ljudje po vesoljnem svetu, ali da bi se ga saj učili učenjaki po vseh deželah. Kako bi bilo to prijetno, ko bi se človek potrudil ter naučil le enega jezika pa bi lahko se porazumeval z razumniki vesoljnega sveta! Poglej n. pr. note ali pa številke, niso li to last vsega sveta? I, zakaj bi se pa tudi z jezikom ne dalo narediti tako, hm ? so modrovale modre glave, n. pr. Leibnitz itd. V ta namen so nekteri poskušali z latinščino, pa so jim jo slabo poneslo; menda zato, ker je tukaj grozdje prekislo, — ta jezik pretežak. Še manj bi bilo mogoče izmed živih jezikov kterega vsiliti vsem narodom. Tedaj ne ostaja druzega, kakor izmisliti si, iznajti nov jezik. In to tem bolj, ker so iznajdbe zdaj v tolikem čislu. Iznajdba za so vzroki, da se je tako hitro razširjala turška oblast. L. 1355 prisvoje si Turki Gallipoli, prvo mesto na evropejskih tleh. L. 1360 pade Adrianopel, 1. 1389 prmaga Murad 1. Srbe na Kosovem polji, 1. 1396 premaga Bajezid, s pridevkom blisk, pri Nikopoli nemškega cesarja Sigmunda in ukaže iz maščevanja umoriti okoli 10.000 krščanskih ujetnikov. L. 1444 potolče Murad II. krščansko vojsko pri Varni, in meseca maja 1.1453 pade Carigrad, zadnja krščanska trdnjava na iztoku, v oblast Muha-rnedu II., mladenču tri in dvajsetih let. Od tega časa toraj uže gospodari turški trinog v Istambolu (kakor pravijo Turki Carigradu) v strah in grozo sosedom, v sramoto vse Evrope. Par milijonov bojaželjnih, fanatiš-kih a drugače lenih Turkov gospodovalo je milijonom pridnih in delavnih krščanskih narodov do najnovejšega časa, — Pa hitimo k naši nalogi! Najstrašneji je bila turška moč pod sultanom Sulejmanom II. (1520—1566). L. 1526. premaga Sulejman pri Mohači Ljudvika, "kralja ogerskega, in tako je bila Turku pot odprta v središče Evrope. Polovica Ogerske uklanjala se je Turku, in na ozidji Bude se je lesketal okoli polumesec. Vže jo mislil Sulejman, da bode v malo letih gospodoval v vsi Evropi, toda njegovi načrti so se zmedli pri prvem obleganji dunajskega mesta 1. 1529. Prebivalci Dunaja borili so se kakor levi, in po večdnevnem obleganji morali so Turki s krvavimi glavami osa-viti obleganje. Na morji so nadlegovali Sulejmana Benečani. Genuez Andrej Doria in na otoku Malti hrabri Lavalette. Pri Sigetu pa obledel je polumesec; hrabri slovanski juuak, Nikolaj Zrinski ogrenil je Sulejmanu večer živ- iznajdbo se prikazuje, da jih že prešteti ni možno; zakaj bi pa iznajdba novega jezika ne našla svojega prostorčka med njimi? Kolikor mi znano, sta se tudi pri nas vkvarjala s tem dva slovenska gospoda; eden je sostavil svetovni alfabet, eden pa je vredil celo nov svetovni jezik. Meni ni delo znano ni eno ni drugo; pa ko bi bilo tudi kaj posebnega, bi se ga drugotni učenjaki javaljno poprijeli, češ: „ali more iz Kranjskega kaj ... ?“ Ker ta reč ni brez vse zanimivosti, naj bo tudi „Sloveneu“ dovoljeno povedati svojim bralcem, kako jo je ukrenil nek katolišk župnik na Badcnskem, ki se je s tem trudil svojih dvajset let. Ta župnik, Iv. Martin S e liley er v Litzelstettnu pri Konstanzu, jo jako priden jezikoslovec, ki se je veliko bavil s starimi in novimi jeziki, ter jih pozna v vsem skupaj nad 25, tudi 8 godb. instrumentov zna. Za podlago novemu jeziku je sprejel angleščino, a tudi družili jezikov ni polnoma popreziral. Glavno pravilo glede pisanja in b r a n j a Ijenja, umrl je siloviti Sulejman pred tem mestom 1. 1566. Od tega časa naprej je nekako slabela turška moč,, a Turek je bil še vedno strah krščanski Evropi. Posamezni možje, kot: K6-prili, Ibrahim in nesrečni Mustafa Bajraktar zadrževali so propad Turčije. Proti koncu 17. stoletja zablišči zopet turški polumesec, da se potem sramotno skrije. Vedno nemirni in nezadovoljni Ogri pokličejo Turke zoper cesarja na pomoč. Toda L 1683 jo zapisano zlatimi črkami v zgodovini Habsburške rodovine. To leto so dobili Turki smrtni udarec pri drugem obleganji mesta Dunaja. In 12. sept. 1. 1. obhajali smo vesel spomin „ slavne zmage krščanskih junakov nad Turkom." Politični pregled. V Ljubljani, 14. sept. Avstrijske dežele. O cesarskem odlikovanji. Po slovenskem Stajarskem odlikovani so bili: Z redom železne krone ptujski prošt Matija Modrinjak in celjski opat A. Wretscthko (Vrečko); naslov cesarskega svetnika dobil je celjski župan dr. Jožef Neckermann; vitežki križ Franc Jožefovega reda dr. Ferd. D o m i n k u š, odvetnik in dr. F. D u c h a t s c h (Duhač), župan v Mariboru; zlati križec za zasluge s krono Konrad Amo.n, župan v Laškem, Anton Centrih, dekan v Eogacu, dr. Gustav Ipavic, župan v Sent-Jurji, Fr. Janežič, profesor veronauka v Mariboru, Janez Kukovec, načelnik okr. zastopa v Ljutomeru, in Toma Eožanc, dekan v Mariboru; zlati križec za zasluge Anton E o s i č, zdravnik v Ljutomeru, in Alojzij Eotter, poštar v Eadgoni; sreberni križec za zasluge s kronov Janez Ogrizek, župan v Slatini, Gašper Som, župan v Grajski vasi, in Jože mu je: „Za vsaki glas eno samo znamenje (črka)! Za vsako znamenje eno samo izreko! Nobene črke same ali brezpotrebne!" „Naglasuje se v obče zadnji zlog." To se mora pač vsakemu pametno zdeti, ako pomisli, koliko brezpotrebnih črk imajo Nemci, kaj pa še le Francozi in Angleži! (Ali ni tu večkrat 5 črk za en glas, ko 5 krav za 1 „groš“?) Nad vse pa je slovnica, ki je gotovo že slehernega izmed nas s svojo mučno suhoparnostjo nadlegovala ne le do nejevolje, morda celo do jeze, pri tej iznajdbi vzorno lahka in jasna in določna. Le pomislite: Ena sama deklinacija za vse samostavnike in za vse drugo pregibljivo, enaka komparacija za vse pridevnike, samo ena konjugacija za vse glagole in poleg tega je velevnik, nedoločnik in deležnik mogoč v vseh časih in osebah; množno število za kterokoli besedo se zaznam nja s črko s, in pa kaj hočete še več, — nobene izjeme v celi slovnici! Bolj se pač no more olajšati. Tretja reč, ki je pri učenji tujih jezikov pač največa nadloga, namreč nove besede, Tribnik, učitelj na Slivnici. — Odlikovanih po nemškem delu Štajarske ne razglašamo, ker bi to za naše bralce ne bilo mikavno. Z Najvišo odloko 10. septembra so podelili Njih Veličanstvo kot znamenje cesarske milosti v priznanje mnogoletnega delovanja mnogim učiteljem redove in sicer so dobili zlati križec s krono 4 šolniki, med njim kaplan Jožef Kriiner, bivši učitelj veronauka v Bol-sanu (Botzen) na Tirolskem Zlati križ za zasluge jih je dobilo 10; med njimi je Anton Hribar, vodja na deški vadnici v Gorici, redovna sestra in bivša učiteljica na dekliški "šoli v Ilolsanu Terezija Knolleisen in učitelj 'na evangeljski zasebni ljudski šoli v Humpolec-u na Češkem Janez Slunecko. Srebrni križ za zasluge s krono je dobilo 16 [učiteljev, med njimi sta štajarska učitelja: Tomaž Dernjač v 'Sevnici in Janez Zdolšek pri Novi cerkvi. Celjske okrožne sodnije predsednik, g. Heinricher, hud nasprotnik Slovencev, opomnil je ob priliki neke pritožbe dotičnemu sodniku, ki je po najnovejši ministerski na-redbi tožbo skozi in skozi slovensko izpeljal in zapisal, da se slovenski zapišejo le izjave tistih prič, ki nemškega ne znajo in pa da se obsojencu obsodba z vzroki vred slovenski naznani, Vse drugo pa treba je nemški pisati in izvrševati. Kaj bode li na to minister Pražak rekel? Iz seje koroškega deželnega zbora dne 13. t. m. Poročilo deželnega odbora, ki se tiče prenaredbe volitvenega reda za deželni zbor, odda se pravno-politiškem odseku. V podrobni odsek za vravnave Drave so bili voljeni: Tauerer, vitez Hillinger, knez Eosenberg, dr. Luggin, Nischelvvitzer, plem. Grebmer, Oanaval, Hinterhuber, Ghon, vit. Rainer. Walter in Hock. Predarlski deželni zbor sprejel je resolucijo o nedeljskem praznovanji. Tudi v Ljubljani bi ne bilo od več, ako bi se na to gledalo, da bi prodajalnice zaprte bile, da bi se po rokodelnicah ne delalo, zlasti po tistih ne, ki vrišč in šum provzročujejo. Kaj je treba, da stoje prodajalnice z železom vsako nedeljo in vsak praznik na stežaj odprte? Kaj treba, da čevljarski pomočniki v nedeljo celo dopoludne delajo in razbijajo podplate, popo-ludne pa krvavo zaslužene novce zapijajo in kar jim še čez ostane, v ponedeljek poganjajo! Dajte nedeljo Gospodu, kajti Njegova je, in za-se rajši ponedeljek porabite, in dosegli boste večji blagoslov božji. V nedeljo naj bi le tiste prodajalnice bile odprte, in te le v omenjenem času. ki imajo živež naprodaj ali so pa za zdravje potrebne, kakor lekarne. Poglejte na Angležko, v Ameriko itd. Sicer ni lepo, če moramo katoličanom drugoverce v izgled postaviti, a vendar so nam res v lep izgled v tej reči. ktere si je treba zapomniti — „copia verbo-rum“, no to se ni dalo toliko olajšati, vendar storil je gospod, kar je bilo moč. Za vsak pomen je kot samostalnik kratka korenika večidel iz treh črk sostavljena in iz te se po enakomernih pravilih izpeljujejo pridevniki, gla- Naučui minister Conratl pl. JEgbes-feld je 12. t. m. ob priliki otvorenja nove ljudske učilnice v Ottakringu govoril besede, ktere tu zaradi obilne vrednosti zabilježimo: „Ne le sama vednost, temveč izobraženje srca je tisto, kar človeka srečnega stori. Zavest notranje vrednosti je pa le tedaj mogoče pridobiti, ako se poduk s krščansko-moralno odgojo strinja. Ako sta katehet in učitelj v tem oziru edina, sme se vsikdar na vspeh računih. Učitelju se povsod priložnost ponuja na vsemogočnost, neskončno modrost in nezmerno dobroto božjo kazati. Tu je izvor človečanstva in učiteljeva naloga je, da dobro dela zavoljo dobrega, ne pa za plačo ali pa — da hi kazni ne zapadel. “ Z Dunaja se poroča, da ima popotovanje španjskega kralja Alfonza na Dunaj čisto privaten značaj; prišel je namreč obiskat svoje — sošolce, ki so marsikako leto ž njim na jedni šolski klopi v Terezijanišči preživeli. Sobieskijevo slavnost so obhajali tudi v Pragi. 12. t. m. dopoludne je bila slovesna služba božja v Tinski cerkvi. Navzočih je bilo več mestnih odbornikov, županov namestnik in mnogo Poljakov, ki tu bivajo. Zvečer je bila v meščanski resurzi slavnost, ktero ste osnovali poljski društvi: Ogrisko polske in Kolo polske. Iz Gradca, 12. septembra. Tudi tukaj se je slovesno obhajal spomin na osvobodenje Dunaja, V stolni cerkvi je bila slovesna velika maša, navzoči so bili vsi uradi, deželni odbor, občinski svet, vojaški častniki, mnogo društev; tudi meščanska uniformirana straža je bila navzoča. Iz Lvova. Spomin na Sobieskega so posebno tu slovesno praznovali. Ob 9. uri je bila velika sv. maša z zahvalno pesmijo; navzoči so bili c. k. namestnik, vladni svetovalci, članovi deželnega odbora narodno napravljeni, vojaške in civilne oblasti, društva, veterani, požarna straža in premnogo ljudstva. Ob 10 so odkrili spominsko ploščo na hiši kneza Poninskega, in ob lVjs so odkrili spominski kamen na peščenem griču, kterega je podaril občinski svet. Vse mesto je okinčano z zastavami in preprogi. Zvečer je bilo mesto razsvitljeno. Nadvojvoda Albert je prišel sem-le. Posebno slovesno so pa obhajali Sobieskijevo slavnost v nekdanji Poljski prestolnici, kjer so bili venčani Poljski kralji v slavnem Krakovem. Pred 200 leti 29. julija je od tod šel kralj Sobieski pred Dunaj in tega se je v Krakovem imenitno in nizko, gosposko in kmečko ljudstvo živo spominjalo, kajti Poljak iskreno ljubi svojo domovino. Od biizo in od daleč je ta dan hitelo vse v Krakovo. Ko je bila slovesna sveta maša, je bilo ljudstva vse polno v cerkvi in pred cer- čiea; vom = gospa, vomil = gospica. Iz korenik se delajo še drugi samostalniki s koncem d, n. pr. tid = uk, tidčl = učenik; iz samostalnika pa se napravlja glagol pristavljaje im, n. pr. pen = pero, penim = pisati, tidon = učiti. 2. Pridevnik. kvijo. Popoludne so odkrili veliko marmorno ploščo na zidu cerkve B. D. M., ki predstavlja Sobieskega zmagovalca nad Turki. Ko se odpoje slovesna pesem, odgovoril je kmetič na govor mestnega predsednika priprosto, a močno ginljivo. Povdarjal je, kaj je bil Sobieski za Poljsko, kaj za krščanstvo. Njegova vitežka podoba je Poljakom zmirom živ izgled ljubezni do domovine in do cerkve. Zvečer je bilo mesto krasno razsvitljeno. Ako pogledaš hiše, ozališane s preprogami, zastavami, z venci in svitlopisi, vidi se ti, kakor da bi bil v čarobnem gradu. Vse je veselo in navdušeno. Poljaki in Rusini povdarjajo bratovsko slogo in vzajemno korist. Nas pa pred vsem veseli, da se smejo Poljaki pod peruti c. k. orla tako svobodno veseliti in obhajati svoje narodne svečanosti, močno pa tudi vsacega Avstrijanca izraduje bratovska sloga med Poljaki in Rusini, ker nas z žalostjo napolnuje sovraštvo med Madjari in Hrvati. Na Hrvaškem so nastali v Gorenji Krajini neredi. Ljudje se po mnogih selih upirajo županom, župnikom in učiteljem. V Samoboru so upornega kmeta vprašali, kaj ljudje hočejo, in on je rekel: Svoje pravice! Iz Zagreba se javlja 12. sept. Vladni komisar g. k. Ramberg je glede mirnega zna-, čaja, kojega je Zagreb dobil, zaukazal, da vojaški tabori po zagrebških ulicah in javnih trgih prenehajo. Isto tako razpustil je tudi vojaški kordon po ulicah. — Tako se mir sčasoma spet povračuje. Bog daj, da vrne se popolno. Prvi hrvaški list „Pozor“ piše: „Mirno ljudje! Bodimo oprezni in pazimo, kaj se pri nas in okoli nas godi, ter vzdržujmo narodno zavest! Pred vsem pa bodimo mirni in — čakajmo! Tega si želimo, ter vsacega, ki ga ljudstvo posluša, prosimo, naj v tem smisli dela, naj v tem smislu na narod vpliva. Kmetu, kakor meščanu treba odkritosrčno povedati, da bi ju nasledki neredov hudo zadeli, da bi si neprevidljiva bremena na rame naložila, ako bi odnošaji dalje časa trajali." Popolnoma se strinjamo s „Pozorom“, kajti to je prava domoljubnost, ki v prvem obziru na to dela, da drago očetnjavo škode ter pogina obvaruje. Iz Zagreba se 10. sept. poroča, da je red vstanovljen, ker so meščani sami skrb in odgovornost za javno varnost prevzeli. Mestni odbor zagrebški izdal je proklamacijo, v kteri meščane na to opominja, da naj skupno delujejo, da žalostni časi, kolikor mogoče, brzo minejo; drugo proklamacijo izdal je župan po ukazu kraljevega komisarja, v kteri se pa že vojaški duh čuti. V tej proklamaciji se vsem tel = po dva; e) balel = enojka, kilel = trojka; f) foliin = četvoriti itd. 4. Zaim e n a. ob, jaz obs, mi ol, ti ois, vi om, on oms, one goli itd. Šumečih črk in zlasti r se ogiblje. To so ob kratkem glavna načela. Za one, ki se kaj zanimajo za to reč, postavimo nekoliko izgledov: Poglejmo najprej ime novega jezika: „vo-lapuk". Tol = svet, piik = govor, jezik. (V angl. je svet = world, speak = govoriti.) . 1. Samostavnik. fat, oče fats, očetje fat«, očeta fatas, očetov fatc, očetu fates, očetom fat/, očeta fatls, očete o fat, oče! o fats, očetje! In potem izgledu se ravna vse; pomniti je le, da sc ženska imena iz možkili izpeljujejo s predstavkom ji = ši, n. pr. hlod — brat, ji-blod = sestra, son — sin, ji-son = hči; pomanjšaluo ime se naredi, če se pristavi končnica il, n. pr. fiol = cvetica, fiolil — cveti- Iz samostavnika kteregakoli narediti pridevnik, to ti je igrača; končnico Ut prideni, pa je n. pr. fin = konec, finik = konečni; nat = narava, natik == naraven, gud = dobrota, gudik = dober. Za stopnjevanje povsod um in m, n. pr. dan = zahvala, danik = hvaležen, danikum = hvaležniši; danikiin = najhvaležniši. 3. Število. Vse številke se končajo na l: I bal, 2 tel, 3 kil, 4 fol, 5 lul, 6 miil, 7 vel, 8 jiil (šol) 9 ztil (ciil). Iz tega se delajo desetice s pristavkom s, n. pr. 20 == tels, 50 = luls, 80 = jols; 100 — tuni, 1000 mil, milijon, bilijon pa je telion; trilijon je praviloma ki-lijon itd. toraj 1883 = mil joltum jolekil. NB. a) bai/fZ = prvi, iulid peti itd.; b)kil«« == trikrat, vel«« — sedemkrat; c) teli/c — dvojni, kiisik — trideseteri, fol nalil: — petkratni; d) a of, ona ofs, one os, ono oks, se on, — (nemšk „man“) ons, oni, (naš 41) ok, se NB. a) obik (oba) moj, olik (ola) tvoj itd. b) kim? kdo? kimi? koga? kis? kaj? kisi? kaj? kimik? kakšen? kimiki? kakšnega? lik? kako? kipliid? kje? kipladi? kam? 5. Glagol, inf'.: kako«, kuhati praes.: kukoi, kuham kuko7, kuhaš kako«;, kuha kliko/1, kuha (ona) kukos, kuha (ono) kliko«, kuha se (n.: man) kukoVc, kuha se jeni opravku. Kjer bi se ljudje zbirali, prišli bodo vojaki in tri znamenja dali, naj se raz-gube. Kdor bi po tretjem znamenji ne odšel, pre-in vsakemu ojstro prepoveduje po mestu postopati, ali zbirati se. Vsak naj gre brzo po svo-gnal se bode se silo in ulice se bodo z orožjem v roki pohajalcev potrebile. Vsak, komur je ljubo zdravje in življenje, naj dela na to, da si ga obvaruje. Tudi streljati je privatnem po Zagrebu prepovedano. Mednarodna zlata družba razodeva svojo moč tako očitno, kar se le da. Ko se jo začela tožba zarad dogodkov v Tisa-Eszlarji, padla je hipoma ogerska zlata renta, a ko so bili judje oproščeni, je zopet poskočila. Sedaj, ko gre po Ogerskem nad jude, mora zopet ogerska renta za to trpeti, in kakor piše „Westfalisch. Merkur1*, v Berolinu se sodba zvršuje. Izmed najbolj premožnih kupcijskili hiš jedna je velikanske svote te rente začela razprodajati, tako da so papirji močno jeli padati. Sploii se pripoveduje: Rothschild tiči zadej, in kdo bi sicer mogel podvzeti kaj tacega. Na Dunaji in v Pestu so se prestrašili, poskušali so temu v okom priti, in nekaj dni so kupovali rento. Vendar z Rotschildovimi agenti niso mogli tekmovati in so morali nehati. Namen je, da bi ogersko vlado prisilili, da bi strogo kaznovala napastnike judov. Ako se to ne zgodi, denar-stvene velike sile se ne bodo vdeležile, da se spremeni (konvertira) ogerska zlata renta. — Kdo reši Ogersko te nesreče? O Tisa-Esslarski pravdi pritožil se je odvetnik Karol Salai na kraljevo sodbo. Pritožno pismo je zelo obširno in razpravlja vso I zatožbo od konca do kraja. Vsak dobi svojo. Na zadnje se obrača na kraljevo sodbo za pravico, da se zopet mir povrne v deželo in da ljudstvo veruje, da je še pravica v deželi. Vnanje države. Črnogorske kne&evičinje Milica, Stana in Helena dospele so 12. t. m. s kurirjem južne železnice na Dunaj. Kneza Peter in Jurij Karadjordjevič čakala sta jih na kolodvoru, ter v hotel spremila. Kneževičinje ostanejo nekaj dni na Dunaji, potom se pa v Petrograd popeljejo. Turčija in Bolgarska ste si zopet nekoliko navskriž. Poslednja je namreč samo-lastno k donavski konvenciji pristopila, Turčija se temu protivi rekoč, da je zadosti, ako je že ona (Turčija) pristopila, ker je ona ravno istooblastna z Bolgarsko, toraj je ž njo vred tudi Bulgarska zastopana. Iz ravno tega vzroka „visoka porta“ tudi protestuje, da je Bolgarska izvolila v konvencijo lastnega pooblaščenca, ter odločno zahteva, da se mora vsa njegova korespondenca nji v pregled predlagati. Izvirni dopisi. Iz Celovca, 11 sept. (Deželni zlor.) Naš deželni zbor pričel je zborovati 3. sept. Prav malenkostno demonstracijo je napravil s tem, da našega poslanca prof. Einspieler -ja ni volil v noben odsek. Čast. gospod bo to lahko pogrešal, lepo pa to ni. spravljivo tudi ne. Med predlogi deželnega odbora hočem danes dveh omeniti. Eden daje občinam pravico, takse pobirati za svoje službene opravke. Te takse rastejo od 50 kr. do 2 gl. 50 kr. Občinskim tajnikom priraste precejšen zaslužek, ki se bo spet vzel iz kmetovega žepa. Ker so župani in občinski tajniki večidel nemško-liberalci, privošči jim deželni odbor nekaj več dohodkov in bo postavo najbrž sprejel. Kmetom se bo pa reklo: „d a j t e še!“ iz kterili dveh besedi je neki šaljivec hotel izvo-diti besedo „Deutsclie“ (dajte še —dajteše — dajtsche — daitsche — deutsche). Kmet se nemško-liberalcem še nikoli ni smilil, „soll zahlen, derBauer!11 je sploh znana prislovica. Drugi postavni predlog deželnega odbora meri na to, naj bi zavarovalnice zoper ogenj od svojih premij na Koroškem plačevale po dva odstotka za vzdržanje ognjegasnih društev po deželi. Požarne brambe res dandanašnji, ko je skor vsak zavarovan, delajo le na korist zararovalnicam, in pravično je tedaj, da to nekoliko pripomorejo k vstanovitvi in vzdržanju ognjegasnega orodja in takih društev. Bati pa se je, da se bo tukaj na Koroškem tudi ta zdrava misel nam Slovencem na škodo obrnila. Zavarovalnice bodo nemreč svoje premije na Koroškem povikšale in tako ognje-gascev ne bodo vzdrževale zavarovalnice, ampak zavarovanci. Ognjegasci pa, ki so povsod naši politični nasprotniki in. skor bi rekel, organi-zovane čete v službi nemškutarije, priklenili se bodo še bolj v odvisnost od našega nernško-liberalnega deželnega odbora, in tako si bo slovenski kmet spet svoje narodne nasprotnike v podobi ognjegascev sam plačeval. Zna-biti se motim! Bomo kmalo videli. Kjerkoli se vstanovi kaka požarna bramba med Slovenci, uklone se pod nemško' komando, ki spet širi nemškutarijo, kajti duh teh društev našemu narodu ni prijazen. To sem zapazil v Žrelcu in Gospi Sveti oko, logdn = videti, logobok — vidim se, logolok = vidiš se, logomok = vidi se, lo-gonsok = vidijo se itd. — Tudi za pouavljavno djanje je poskusil Slovane posnemati s tem, da predstavlja glagolom ai (beri: ai) imonovaje to aorist, n. pr. aidunobs = delujemo. C. Adverbia. Tudi tu je jako priprosto vse; treba je pristaviti koncu besede le o, n. pr. gudiko = dobro, folido — četrtič, neito = po noči, delo == po dnevi itd. Iz teh izgledov se pač lahko providi zistem, po kterem se pisatelj ravna. Kdor se hoče natančneje o tej stvari podučiti, naj si naroči do-tično slovnico, slovar ali tudi časnik, ki izhaja v tem novem jeziku ter se lahko dobi za majhen denar. Kje se vse to dobi, je lahko izvedeti v katoliški bukvami. Mi nočemo izroči o tem početji nikakoršne sodbe, ne pro ne kontra; omenili smo le, ker se mongostransko že zanimajo za to iznajdbo, in ker je — če ne več — saj podučna igrača jezičnikov; ne upamo pa si naravnost izreči, kako prihodnost si sme obetati ta — languo fabriquee! kuko&s, kuhamo kukols, kuhate kukom, kuhajo kukofs, kuhajo (one) kukons, kuhajo (Vi kuhate!) kukoAs, kuhajo se praes.: jonkukob impf.: pdkukob pf.: pekukob plusqupf.: jdkukob fut.: pokukob plusqufut.: pukukob. impf.: nkukob pf.: ekukob plusqupf.: tkukob fut.: okukob plusqufut.: nkukob Za imperativ se k vsaki osebi pristavi končnica od, n. pr. piikolod = govori 1 za optativ ds, n. pr. ktlkomos = naj bi govoril! za razna participija 61, n. pr. dundn = delati; dunol == delaje, edunol = delavši, storivši, odundl = kdor bo storil, padunol = kar se stori, pe-dunol — storjen, podunol = kar bo storjeno itd. Iz tega se razvidi, da oblik ne manjka. Znamenito je še to, da jo vprašanje vzel iz slovenščine, kakor sam pravi iz ruščine, n. pr. lovdb-li? ali hvalim? olovoms-li? ali bodo hvalili? — Tudi povračevalfle zaime je našemu podobno, ker je za vse osebe oic, n. pr. log = (vaseh v celovški okolici). Videti je tudi, da so te družbe v nekaki zvezi med seboj, kar se meni nepotrebno, toraj čudno zdi. Naj pristavim še to opazko: v „listnici vredništva“ nekega tukajšnjega lista sem čital opombo: „Doberlet ist mit Sack und Pack in’s nationale Lager iibergangen“. Zdaj se praša, kaj briga Celovčane politično mišljenje Doberletovo? Ali I). ne more gasiti, če je Slovenec? Ali bodo mar ljubljanski ognjegasci v Celovec gasit hodili? Vriva se človeku misel, da je gašenje ognja pri teh društvih le zunanja reč, veže jih pa znotranjo nekaj druzega. Kaj? O tem premišljati prepuščam vsakemu. Na mestu pa je, da smo previdni in oprezni! Od Velenja, Tl. septembra. (O razmerji med cerkvijo in šolo) je celjska „vahtarica“ zaporedoma prinesla tri sostavke, jeden je ogav-nejši od drugega. — V prvem članku nek dopisnik iz „skalske doline11 trdi, da duhovniki niso zmožni opravljati službe šolskih nadzornikov. Za to je „dokazov“ dovolj, Med ostalimi tudi ta, ker duhovniki jezdijo vedno le na „ste-rilnih dogmah11, oni baje ne študirajo paeda-gogike, vrh tega še knjige obesijo na klin, ko so bili zapustili šolske klopi v bogoslovišči itd. Pisatelj teh vrstic ima dela polne roke, a da z omenjenimi čenčami zlatega časa ne izgubi, je po prebranih prvih stavkih odurno maslo zavrgel ter še le na prigovarjanje se branja znovič lotil. — V drugem dopisu iz „Soštanja“ nek „0. Seli11.*) kot ,,učitelj11 obžaluje, da se večina njegovih kolegov oklepa „narodno-klerikalnih11 reakcijonarjev; ne gre mu v glavo, kako to, da njegovi tovariši še vedno „verujejo, da je 2 X'2 = 4, a ne znajo temu razloga11. Tako sodelujejo pri reakciji, ali kakor to „nem-ški“ dopisnik pristavlja z bolj „nemškim“ izrazom: „ riickbildung-sproeess11. Tudi to brozgo je poročevalec teh vrstic moral dvakrat brati; začel je eden dan, nadaljeval in končal še le sledečega dne, kakor da bi se bal, naj bi si ne kvaril apetita za zajutrek. — V najnovejši številki se je nadaljevanje iste zadeve „nacht-vahtarici11 zdelo tako imenitno, da je spis postavila kot uvoden članek z opombo, da ga je priposlal „nek učitelj11. Ce je prvič na rešeto djala duhovnike, drugokrat učitelje, si je za tretji sostavek prihranila šolske oblasti. Te kliče sedaj na stražo, naj bi ne pustile, da bi učitelj zlezel do zadnjega hlapca, da bi moral „zvoniti, cerkev pometati, župniku obutalo sna-žiti11 itd. Kdo bi se pri takšnih „cvetlicah“ ne spomnil znane Greuterjeve besedice? Lepa ta „neinška“ kultura! Pravega Nemca, kteri nam je vedno ljub in drag, pač mora človek obžalovati, ker mu slovito literaturo naši „Nemci11 po odurnem načinu bogatijo. Kot sicer nepotreben odmev „odličnim“ cerkveno-šolskim črticam bodi samo sledeče. Po mnenji nekega skušenega kateketa, kteri že več kakor četrt stoletja mladež vodi, po prepričanji tega učitelja je že sama današnja razredba šolskih ur kakor ..lajno11 ali kolovratek. Pride li „lajnar" v ktero vas, najprej se poda pred župnikov stan, kjer si na-strči brke ter eno zakroži, odtod z godbo od-maha k najbližim vratam sosedovim, zavrne drugo mutacijo pak spusti: „In Windischau ist der Himrael blati11. — Pri sedanji ločitvi *) Pred seboj imamo „Sehomatismus "der Volks-schulen Steiermarks11 za 1883, a okraj šoštanjski in sosednji slovenjgraški no zmore učitelja s podpisanimi začetnicami. če primerjaš „vahtarčin“ dopis „iz Šoštanja11 z onim „iz Ptuja11 v istem listu, moraš sklepati, da ste obe ..izvirni11 poročili — v Colji skovani. Dopisnik. cerkve od šole je dnevni načrt ur podoben mutaciji v lajnali. Eno uro se igra ena pesmica, drugo uro zopet druga, tretja, četrta, peta, dokler mutacije ne poidejo. Tako se po „štunden-planu" kolovratkuje po celo leto. Kateket pride, navre kolo in si igra svojo, čez uro pride drugi učitelj, zasvira zopet svojo, — čisti kontrast nasproti nabožnosti. Ostali predmeti namreč dandanes nimajo z verozakonom ničesarca opraviti. Ekstranemški dopisnik ekstranemškemu listu bi toraj mesto „miserere“ smel postaviti gloria! Razmerje med cerkvo in šolo, razmera med nabožnostjo in ostalimi predmeti zamore se danes označiti s tem, da se po šolali razlaga tudi verozakon, — pač goli prilepek, godi se to le za silo, ker „liberalizem“ še si tačas ne upa pokazati rogov, s kterimi bi katekizem pognal (ne samo pod klop, kakor se je nekje v našem sosedstvu baje zgodilo, ampak) iz šolske sobe, a odmeril mu je vsaj prostor pepe-ljuše. Predmet kot predmet. Takšne nazore ima celo že dete o verozakonu. Da pa takšno mesto, kakor ga katekizem zavzema v šolskem obzorju, z nabožno-pedagogiškega stališča že v detetu v neki meri za nasledek ima, imeti mora versko mlačnost in vnemarnost, kdo bi to tajil? Res je, da marljivost in spretnost kateketova zamore te nasledke nekoliko priškrniti, ali popolnoma jih vendar ne more zabraniti; njegovo delovanje je v ozkih mejah. In dokler vsi predmeti po ljudskih šolah — te samo imamo pred očmi — ne bodo navzeti duha verozakonskega, dotlje bo vse prizadevanje učiteljev nabožnosti več ali manje ostajalo brez posebnega vspeha, naj si bi sam slavni kateket Ganisius danes podučeval. Tega si je v ostalem laži-liberalizem svest; on zna, da dve urici v tednu njegove sestve ne bodete pokvarili. V najnovejšem času so se sicer že preveč razklopotana kolesca nekoliko poravnala, toda le za tega voljo, da se ,,lajne" malo lepše glasijo. Vkljub temu šopa kateketu roke v šoli ostale še zanaprej pretrdo zavezane. To sprevidijo vsi iskreni prijatelji mladeži, a med te v prvi vrsti prištevamo naše narodne duhovnike in vrle za blagor naroda vnete učitelje, zatoraj si bodo, kakor doslje, pri vzrejevanju še v prihodnjosti roke prijateljski podajali, naj se odpadniki ravno nad njimi repenčijo in resnico prevračajo, kakor jih volja. Tek časa bo prej ali poznej, če ne drugače, vsaj po bridkih skušnjah, o kakoršnih nam zgodovina zna marsiktero pripovedati, poravnal tudi cerkveno-šolske razmere. Iz Štajarskega, 13. sept. (Preganjanje Judov.) Cesarski namestnik v Gradcu je izdal okrožnico, v kteri z odločnimi besedami opominja, naj se Štajarci, zlasti mejaši kraj Oger-ske in Hrvatske, ogibljejo nemirov, ki so v omenjenih deželah nastali in se že do naših mej razširili. Pri nas je vse potrebno oskrbljeno, da se taki nemiri takoj zadušijo, vendar se vsi hišni gospodarji in občinski predstojniki resno opominjajo, naj na svoje podložne pazijo, da se ne dajo od šuntarjev zapeljati in da se ogibljejo vsakega prestopka zoper varnost kterekoli osebe ali premoženja, kajti posvetna oblast bode take prestopke ostro kaznovala in nemirneži bi se sami v največo nesrečo zakopali. Da je bil ta opomin potreben in bi se moral morebiti že prej izdati ter v dotičnili krajih oznaniti, pričajo nam poročila, ki od Ogerske in Hrvaške meje prihajajo, vsled kterili si je res že na obeh krajih občna ne-volja zoper jnde v obžalovanja vrednih nemirih duško naredila. V preteklem tednu so namreč v Spodnjih Halozah ob hrvaški meji pri Sv. Barbari in v Leskovcu ondu naseljene Jude pregnali in še le iz Ptuja poklicani vojaki so spet mir naredili ter nad 30 nesrečnih neumnežev vjetih s seboj odpeljali v Ptuj, kjer bodo za svoje nepostavno početje gotovo ostro kaznovani. Od ogerske strani pa se poroča, da so v Veržeju onda naseljenemu judu kuhinjo in klet izpraznili in njegovo stanovanje poškodovali. Da so judje med prostim, nevednim in neizkušenim ljudstvom velika nadloga, to bo težko kdo dvomil, vendar z nepostavnim in tako nepremišljenim početjem zoper jude ne bodo ljudje nič dosegli, ampak sebi in drugim lahko veliko ' škodujejo iu se še v večje nadloge zakopajo. Naj toraj vplivni narodnjaki v pravem času nevedno ljudstvo svarijo pred vsakimi nemiri, naj jih opominjajo in pod-učujejo, kako se imajo obnašati in kako se morebiti postavno d