Poštnina plačana >
Prvi strokovni lisi za hmeljarstvo * Glasilo Hmeljarske zadruge, z o. j. * Lisi izhaja ledno vsak drugi petek Naročnina leino 20 din, za inozemslvo 40 din, posamezna številka slane 2 din * Urednišlvo in uprava:	hmeljar
Celje, Vodnikova ulica 2. — Telefon ši. 196	Leio XI. Celje, 1. novembra 1940 Štev. 22 j
O pravilnem sušenju hmelja
Kakovost hmelja v obilni meri zavisi od pravilnega sušenja. Skrbno in pravilno sušenje zeleno barvo hmelja še močneje poudari, nepravilno pa vrednost hmelja, zlasti barvo kobul in lupulin lahko iudi prav temeljito pokvari. Marsikomu se je že pripetilo, da je nasul na sušilnico prav lep hmelj, iz sušilnice pa je dobil rumenega ali celo rdečkastega. Za sušenje hmelja so pač gotova načela, ki jih moramo brezpogojno upoštevati, da bomo hmelj res v redu posušili, ne pa ga še pokvarili na sušilnici.
Za sušenje je potrebna predvsem čim večja površina sušilnih les, da se tudi v dobrih in najboljših letih hmelj dobro suši. Na premajhni sušilnici pač nihče ne more hmelja dobro in pravilno posušiti. Na lese smemo nasuti hmelj le do največ 15 cm visoko, lorej nekako štiri mernike zelenega hmelja na m2. Ce nasujemo hmelj bolj na visoko, se topel zrak ne more po hmelju enakomerno razširiti, prepih vodne pare ne dovolj hiiro odvajali, hmelj se zato suši počasi in v kolih ostanejo gnezda vlažnega hmelja.
Hmelj moramo sušiti na prepihu toplega in suhega zraka, nikdar pa ne v veliki vročini. Če sušimo hmelj na vlažnem zraku in prehudi vročini, se hitro razmnožijo razne bakterije, katerim prija gorkota, razkrojijo med sušenjem beljakovine in druge kemične sestavine kobul ter na ta način iz-premenijo barvo hmelja. Prehuda vročina povzroči, da se osmodi hmelj in zlasti lupulin, povzroči pa tudi kemične izpremembe, ki pivovarsko vrednost hmelja zelo zmanjšajo; pri prehudi vročini izhlapijo namreč elerična olja, ki dajejo hmelju njegov značilni vonj, mehke smole (humulon in lupulon) pa preidejo v trde, ki pa so za pivovarstvo brez vsake vrednosti. Toplota v spodnji lesi zato ne sme presegati 45" C. Toploto lahko nadzoru-
jemo z navadnim toplomerom, še bolje pa s posebno signalno pripravo, termosignaiom.
Odvajanje pare iz sušilnice mora iti čim hitreje. Vlažen zrak namreč povzroča, da se širi plesnoba in druge škodljive bakterije, ovira pa tudi izhlapevanje vode iz hmelja, ker je že sam preveč nasičen s paro. Para se na hmeljski sušilnici precej močno razvija; saj da sveži hmelj le do 20 % suhega, to se pravi, da mora izhlapeti 200 kg vode, da dobimo 50 kg suhega hmelja, oziroma da se pri tem razvije pare za celih 200 litrov vode.
Izparivanje vode se mora vršiti čim hitreje, da izhlapi voda iz staničnega soka istočasno, ko stanica odmre. Če izhlaipeva voda iz slanic prepočasi in šele potem, ko odrnro, ter pri prehudi vročini, se v trenutku, ko plazma in stanični sok nista več ločena in za daljši čas nasičena z vodo, izvršijo razne izpremembe ter so dani vsi pogoji za oksidacijo brezbarvnih delov v sianičnem soku in s lem za rjavenje kobul. Rjavenje in izprememba barve nastane zaradi oksidacije encidov, ki so žilavejši od kobule in jih toplota v sušilnici ne more ugonobiti. Zalo je čim hitrejše odvajanje vodne pare iz. sušilnice neobhodno potrebno. Pri rednem in hitrem odvajanju pare in dovajanju suhega, toplega zraka se hmelj naglo suši, obdrži svojo barvo in aromo, lupulin se ne prismodi in mehke smole se ne izpremenijo v trde.
Ko pride hmelj iz sušilnice, se mora še temeljito prezračili, ker sicer nastopi isti pojav, kakor pri zelenem hmelju, če ostane predolgo časa v vreči a'; košu; hmelj se namreč v kupu ogreje, razne bakterije in plesni se razmnože, vse to pa povzroči, da izgube kobule svojo pravo barvo in s tem tudi vrednost.
Včasih, kot na primer v letu 1933, pa izgubi tudi dobro posušen hmelj barvo. Ta pojav nastopi že nekaj dni po sušenju. Povzroči ga razkrajanje beljakovin zaradi bakterij in plcsnobe. V vlažnih
letih se namreč na kobulah razvije več kali, hmel) se navzame preveč vode, barvila kobul pa niso dovolj fiksirana, ker je bilo ¡premalo sonca. Lahko ¡pa nastopi ta pojav tudi, če so prostori, v katerih je suhi hmelj shranjen, premalo zračni. Posušen hmelj se namreč navzame zopet vlage iz zraka, in sicer približno 5 kg vode ria 100 kg hmelja. Pripeti pa se, da je zrak nasičen s paro iz hlevov, gnojišč itd., tako da se hmelj navzame tudi amonijaka, ki pa je za barvo hmelja zelo nevaren; zelena barva hmelja se namreč pod vplivom amonijaka izipre-meni takoj v rumeno. Zato je treba pri shranjevanju hmelja paziti tudi na to okolnost.
Kakor iz navedenega sledi, so razne okolnosti, ki povzročajo, da se hmelj pri sušenju ¡n še pozneje pokvari, zlasti, da izgubi barvo. Pameten hmeljar jih bo upošteval ter storil vse, da bo iz sušilnice dobil vedno gladko zeleno blago, ki bo tudi trajno obdržalo svojo barvo.	_ p s
Peronospora
(Dalje.)
Raztopina bakrenega apna tudi ne osmodi rastline, pa četudi napravimo znatno močnejšo, kakor je to predpisano. Raztopina že sama po sebi mnogo bolje lepi na list kakor bakreno-ap-nena brozga, vendar pa je vkljub temu priporočljivo primešati ji še posebno sredstvo za povečanje lepljivosti, pri nas na primer galertol, da s tem podaljšamo trajanje in povečamo učinkovitost škropljenja.
Kdaj in kolikokrat bomo škropili, je vprašanje, ki zelo zavisi od vremena. Zaradi uspešne zaščite proti peronospori je vsekakor potrebno, da je vse zelenje zaščitno poškropljeno že tedaj, ko nastopi nevarnost okuženja. Prizadevati si moramo, zlasti stranske panoge, cvetje in kobule zaščititi pred to boleznijo. Prvič pa moramo vsekakor škropiti čimprej potem, ko hmelj napeljemo; s tem škropljenjem namreč zaščitimo mlade poganjke in uničimo mnogo trosov bolezni, ki se nahajajo po zemlji okoli rastline in ki bi sicer povzročali vedno nova okuženja. Kakor hitro se začno razvijati stranske panoge, torej nekako tedaj, ko doseže rastlina do polovice opor, jih je treba zaščititi pred peronosporo, ako preti nevarnost okuženja; zato škropimo tedaj drugič. Če je vreme za razvoj pe-r o no spore ugodno, moramo zaščititi pred to boleznijo' takoj tudi panoge, ki pozneje odženejo, in škropimo zato tretjič tedaj, ko dospe rastlina do vrha opor. Cvetje zaščitimo pred peronosporo
takoj, ko se razvije, in škropimo zato tedaj četrtič. Kakor hitro se pojavijo kobule, zaščitimo tudi te, in škropimo zato tedaj petič; le pri izredno neugodnem oziroma za peronosporo ugodnem vremenu bo treba škropiti tudi še šestič, in sicer v že razvite kobule.
Kakor je iz navedenega razvidno, je za uspešno obrambo hmelja proti peronospori v teku vegetacije potrebno do šest škropljenj, do šest pravimo, ker bodo potrebna vsa le tedaj, če je vreme ves čas za razvoj peronospore zelo ugodno, to se pravi, deževno in toplo, soparno. To pa navadno ni vsako leto in si zato večinoma nekaj škropljenj lahko prihranimo. Neobhodno ter vedno in vselej ne glede na vremenske razmere potrebno je prvo škropljenje, ki ga moramo izvršiti kmalu potem, ko je hmelj napeljan, vsekakor pa dotlej, ko dospe hmelj do 1 m visoko. To je temeljno škropljenje, ki je razmeroma najcenejše in ki nam prihrani mnoga poznejša ter bo v obilni meri preprečilo širjenje peronospore sploh, če ga bodo redno in pravočasno vsako leto izvršili vsi hmeljarji. Drugo in tretje škropljenje je potrebno le tedaj, če je vreme kakor nalašč za peronosporo, sicer pa si lahko cba prihranimo. Zelo važno pa je zopet četrto škropljenje, to je škropljenje v cvet takoj, ko se razvije. Pri škropljenju v cvet gre že naravnost za pridelek in ga zato ne kaže nikdar opustiti. Škropiti pa moramo v cvet takoj, ko se odpre, da tako preprečimo okuženje, kajti če je cvet enkrat že okužen, nam poznejše škropljenje v že popolnoma razvito cvetje ne bo več dosti pomagalo. Prav tako neobhodno potrebno je vedno tudi peto škropljenje, namreč v kobule takoj, ko se razvijejo; s tem škropljenjem si najbolje zajamčimo brezhibno barvo pridelka. 7. navedenimi tremi škropljenji, torej pri drugem privezovanju, v mladi cvet in v komaj razvite kobule bomo v normalnih letih docela izhajali. Ostala škropljenja, torej ko hmelj dospe do polovice in potem do vrha opor ter v že popolnoma razvite kobule, pa bodo poleg prej navedenih potrebna le pri trajno deževnem in soparnem vremenu, ko je nevarnost peronospore posebno velika.
Pa ne samo pravočasno, ampak tudi pravilno moramo škropiti. Tako škropimo zoper uši popolnoma drugače kakor pa zoper peronosporo. Če hočemo zatirati uši, moramo namreč to golazen na hmelju naravnost politi s škropivom, da jo uničimo; zato pa škropimo z. manjšim pritiskom in če primešamo škropivu mazavo milo, storimo to le zato, ker milo prepreči, da se ne delajo kapljice, in povzroči, da se škropivo bolje razlije po listu.
(Konec prihodnjič.)
Razno
Poraba umetnih gnojil v Jugoslaviji se dviga in je znašala lani 33.239 ton proti 31.859 ton v predlanskem letu, lani torej 1380 ton več. Posameznih gnojil smo porabili lani različno, in sicer superfosfata rudninskega 19.943 ter kostnega 129 ton, fosfatne žlindre 2142, čilskega solitra 125, apnenega dušika 978, kostne moke 361, kalijeve soli 2390, apnenega prahu 11 in mešanih umetnih gnojil 7150 ton. V prejšnjih letih je znašala poraba umetnih gnojil v naši državi kakor sledi:
v letu 1924 v letu 1925 v letu 1926 v letu 1927 v letu 1928 v letu 1929 v letu 1930 v letu 1931
25.970 ton 30,620 ton 39.085 ton 57.080 ton 65.460 ton 77.695 ton 43.191 ton 34.023 ton
v letu 1932 v letu 1933 v letu 1934 v letu 1935 s' letu 1936 v letu 1937 v letu 1938
16.437 ton 13.533 ton 14.126 ton 15.592 ton 25.276 ton 27.256 ton 31.859 ton
Kakor je razvidno, je bila poraba umetnih gnojil največja v letu 1929, ko je znašala 77.695 ton in najmanjša v letu 1933, ko je znašala le 13.533 ton. Verjetno so na višino porabe umetnih gnojil najbolj izdatno vplivali hmeljarji, saj je bila poraba največja prav v dobi najboljše povojne hmeljske konjunkture ter Je potem v dobi najslabše silno padla in se z izboljšanjem konjunkture začela zopet dvigati.
Na Letonskem je v letu 1938 obratovalo 28 pivo-varen, ki so navarile skupno 171.670 hi piva in porabile 530 stotov hmelja.
Produkcija piva v Bolgariji se tudi dviga, četudi je še vedno prav malenkostna in je v letu 1937 znašala 69.065 hi proti 39.150 hi v letu 1936 in 31.929 hi v letu 1935. Konsum piva povprečno na osebo je v letu 1937 znašal 1,02 1, dočim v letu 1936 le 0,57 1. Pivo se torej konsumira še vedno razmeroma zelo malo, saj je v primeru s pivom konsum vina ali žganja v zadnjih letih znašal povprečno 3 1 letno na osebo.
Hmeljarska poročila
Savinjska dolina: Ker prekomorski izvoz še vedno ni pričel, potrebe domače pivovarske industrije in izvoza v evropske države pa so že precej krite, je bilo zadnjih 14 dni manj prometa. Zaradi tega so tudi cene nekoliko popustile in se plačuje sedaj po 30—36 din za kg. Glede prekomorskega izvoza so z naše strani odstranjene vse tozadevne ovire in bi izvoz mogel v kratkem pričeti, če najnovejši mednarodni zapletljaji tega ne bodo zopet preprečili.
Vojvodina: Položaj v hmeljski kupčiji je nespremenjeno miren in je zadnjih nekaj tednov bilo prodanih le nekaj stotov za domačo pivovarsko industrijo; največ zaključkov se je sukalo okoli 30 din za kg in se je le izjemoma sem ter tja plačalo tudi nekaj več.
Nemčija: Razpoloženje v hmeljski kupčiji je razmeroma mirno. Povpraševanje je le za boljše blago, ki
pa je že zelo razprodano, za slabše pa ni dosti zanimanja. Sicer pa je neprodano v prvi roki v stari Nemčiji le še nekaj nad 10 % letošnjega pridelka, v sudetskih okoliših pa precej več, ker je bil tod pridelek splošno znatno slabši. Hmeljska prometna družba vztrajno intervenira pri kupčiji ter vzdržuje cene, ki pa so vkljub temu nazadovale in se sedaj le za najboljše blago plačuje še 0,40 do 0,60 RM, to je 6 do 9 din po kg iznad določene najnižje cene 2,70 RM, to je 40 din za kg, dočim slabše blago tudi po uradno določeni najnižji ceni ne gre v denar. Sicer pa so potrebe domače pivovarske industrije že močno krite, na izvoz pa za enkrat ni pravega izgleda.
Češkomoravska: Tendenca v hmeljski kupčiji je zelo mirna in tržišče skoraj brez prometa; tako v okolišu Žatec kakor tudi Roudnice je bilo prodanih zadnjih štirinajst dni le nekaj stotov. Cene so ostale nominalno sicer nespremenjene in letošnji pridelek notira slej ko prej 28 do 36 K, to je po našem klirinškem tečaju 42 do 54 din za kg, vendar se sedanji zaključki uveljavljajo tudi izpod najnižje cene. Hmeljarji, ki še niso nič prodali, so zelo zaskrbljeni, vendar upajo, da bo končno le prišlo do kakega izvoza in da bo tedaj tudi kupčija oživela.
Francija: V Alzaciji so pridelali letos kakih 12.000 stotov hmelja. Letina je izpadla še precej dobro ter se računa, da je kakih 20 % prvovrstnega ter 60 % dobrega- blaga in le ostalih 20 % slabšega. Vnovčenje se vrši na ta način, da hmeljar dobi izplačano za enkrat le 1,10 do 1,50 RM, to je 16 do 22 din za kg, potem pa se mu bo še doplačalo, če in kadar ter kakor se bo pač dal hmelj spraviti v denar. Prevzemanje hmelja na ta način, ki je enotno organiziran, je v polnem teku in gre naglo od rok.
Belgija: Tržišče je zelo mirno. Dočim se je prej plačevalo za najboljši hmelj še do 36 bfrs, to je do 45 din za kg, je sedaj zanimanje in povpraševanje zelo ponehalo, dočim je precej ponudbe tudi po znatno nižjih cenah.
Splošno: Iz ostalih okolišev raznih držav ni nobenih zanesljivih novejših poročil. Zdi se, da je v zadnjem času na vseh tržiščih zanimanje in povpraševanje precej ponehalo, da je tendenca zelo mirna in da so zato povsod tudi cene popustile. V Ameriki baje konsum piva vidno nazaduje in zato v pivovarskih krogih za uvoz žlahtnega hmelja iz Evrope ni dosti zanimanja, ker je zaradi visokih prevoznih stroškov in velikega rizika predrag, zaradi prepovedi izvoza pa je domačega dovolj na razpolago; uvoz hmelja v Ameriko bi bil torej za enkrat mogoč le po nižjih cenah, v kolikor bi bil zaradi najnovejših mednarodnih zapletljajev sploh mogoč.
Za dobro voljo
Škotska skopost.
Tri krvne transfuzije so bile potrebne, da je ostala neka bolnica na londonski kliniki pri življenju. Močan, zastaven Škot je dal svojo kri. Deset funtov mu je podarila bolnica za prvo transfuzijo, pet za drugo. Pri tretji pa je imela že toliko škotske krvi v sebi, da se je le še vljudno zahvalila.
Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani
sprejema
vse vrste zavarovanj proti požaru: poslopja,vse premičnine, hmelj, zvonove, steklo, nezgode, vlom, jamstvo, avto-kasko, življenjska zavarovanjavvseh kombinacijah in posmrtninska zavarovanja »Karitas«. Zastopniki v vsaki župniji.
Podružnica: Celje, Vodnikova ulica 2
Hranilnica Dravske banovine
Celje — Ljubljana — Maribor
Pupilarno uaren zauod. Obrestouanje najugodnejše.
Za vloge jamči Dravska banovina
z vsem premoženjem in vso davčno močjo.
Izročajte denar
v zaupanja vredne domače denarne zavode, da se omogoči z oživitvijo denarnega obtoka delavoljnim našim ljudem zopet delo in kruh.
CELJSKA MESTNA HRANILNICA
(v lastni palači pri kolodvoru)
Vas vabi, da ji zaupate tudi Vi svoje prihranke, ker Vam nudi zanje s svojim premoženjem popolno varnost. Mesto Celje jo je ustanovilo že pred 72 leti in tudi še samo jamči zanjo z vsem svojim imetjem in z vso svojo davčno močjo.
Denarju, ki ga vložite, je vsakočasna, nemudna izplačljivost strogo zajamčena.
Oprejema liranilne vloge in jih obrestuje najbolje. Denar je pri njej naložen popolnoma varno. Za hranilne vloge jamči poleg rezerv in hiš nad 4000 članov - posestnikov z vsem svojim premoženjem
Ljudska posojilnica v Celju
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
v novi. lastni palači na voglu
Kralja Petra ceste in Vodnikove ulice
HMELJARSKA ZADRUGA z o. j
Skladišče Žalec
nudi svojim članom po najugodnejših cenah priznano prvovrstne Ilolderjeve škropilnice vseh vrst, traktorje za oranje in okopavanje, razna sredstva za zatiranje bolezni in škodljivcev itd.