l, GDK: 156.2 Strategija razvoja slovenskega lovstva Programske usmeritve Lovske zveze Slovenije The Strategy of Slovenian Hunting's Development Program concepts of the Hunting League of Slovenia Janez ČERNAč• Za Lovsko zvezo Slovenije Izvleček Černač, J.: Strategija razvoja slovenskega lov- stva. Gozdarski vestnik št 5-6/1996. V sloven- ščini. Avtor predstavlja v imenu Lovske zveze Slo- venije njene programske usmeritve. Ključne besede: lov, lovstvo Programske usmeritve Lovske zveze Slovenije so pripravljene na podlagi ugo- tovitev iz naslednjih gradiv, dokumentov, zakonov in konvencij: • izhodišča za varstvo prostdživečih div- jih živali in s tem divjadi ter usmeritve slovenskega lovstva (Upravni odbor LZS, 20.1.1 996); • analize uresničevanja zakona o var- stvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25176) ter na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov; • Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 32/93); • Zakona o gozdovih (Ur l. RS, št. 30/ 93); • naše obveznosti do narave, ki so do- ločene v dokumentih in zakonih na med- narodni in državni ravni: World Conserva- tion Strategy- IUCN, UNEP, WWF iz leta 1980; Caring for the Earth -IUCN, UNEP, WWF iz leta 1991; Deklaracija Agenda 21 iz leta 1 992; Global Biodiversity Strategy iz leta 1 992; European Conservation Strat- egy iz leta 1 993; • Strategije varstva narave v Sloveniji (inačica 2.1 ); • Manifesta 2000 (Združenje lovskih zvez Evropske skupnosti); • resolucij Delovne skupnosti lovskih zvez jugovzhodnega alpskega prostora v *Mag. J. č., dipl. inž. gozd., 1332 Stara Cerkev, SLO Synopsis Černač, J.: The Strategy of Slovenian Hunt~ ing's Development. Gozdarski vestnik No. 5-6/ 1996. ln Slovene. The author presents on behalf of the Hunting League of Slovenia its Program concepts. Key words: hunting, huntsmanship Vipavi iz leta 1994 ter v Bassano del Grap pa iz leta 1 995; • Spomenica o posebni zaščiti in ohra- nitvi zaščitenih naravnih območij v Sloveniji (Gornja Radgona, 1 990); • Program razvoja gozdov v Sloveniji (Državni zbor RS, 1 996). Ugotovitve: * Razmere v naravi in okolju ter v družbi so se spremenile do take mere, da so nujne spremembe v delovanjih lovskih organizacij, dopolnitve v organiziranosti slovenskega lovstva ter spremembe v normativni urejenosti varstva in gojitve divjadi ter lova. • Nov Zakon o divjadi in lovstvu je pripravljen v osnutku kar v več inačicah, ker so pobudo pač prevzele različne sre~ dine. Postopek sprejemanja se je v Držav- nem zboru Republike Slovenije že začel. Tudi zato smo stopili v najbolj občutljivo obdobje sprememb, ki bodo dolgoročno vplivale na razvoj slovenskega lovstva. Zato je izjemno velika odgovornost se~ danjega vodstva lovskih organizacij in vseh lovcev za prihodnost divjadi in drugih prostoživečih divjih živali ter za prihodnost lovstva na Slovenskem. • Od uveljavitve dosedanjega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o uprav~ ljanju lovišč bo letos poteklo že dvajset let, Gozd V 54, 1996 267 Strategija razvoja slovenskega lovstva kar kaže na to, da je bil dobro zasnovan in je v izvajanju dobro preverjen. Iz analize uresničevanja zakona in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, ki so bili v veljavi kar dve desetletji, lahko z goto- vostjo trdimo, da so nekatere pomembne rešitve v dosedanjem zakonu zelo dobre in jih kaže ohraniti tudi v novem zakonu. To so predvsem : • naravovarstvena usmeritev sloven- skega lovstva; • trajna prostorska razdelitev na velika lovišča, ki se združujejo v ekološko zaokro- žene regije (lovskogojitvena območja); • upravljanje lovišč na podlagi lovsko- gospodarskih načrtov; • obvezno vračanje pridobljenih sredstev iz lovišč nazaj v lovišča za varstvo in gojitev divjadi ter habitatov in za druge javne funkcije; • zagotavljanje zanimanja lovcev za var- stvo in gojitev divjadi ter habitatov s tem, da jim je dano lovišče v upravljanje za daljše obdobje (koncesija), oziroma za tako dolgo, dokler izpolnjujejo obveznosti iz zakona in koncesijske pogodbe; • dolžnosti in pravice lovcev, ki so ve- zane na določeno lovišče, zagotavljajo dolgoročen interes za varstvo divjadi in za ohranjanje ter razvoj lovišča; • za državo je najracionalneje upravljanje lovišč in njihov nadzor, če si zato priza- devajo številni lovci, ki obsežne naloge opravljajo celo brezplačno; • gojitvena lovišča s poklicnimi lovci so pomembna za izvajanje javnih funkcij lov- stva za področja izobraževanja, razisko- valnega dela ter za delo z javnostmi. • Lovske organizacije si lahko v prihodnje zagotovijo svojo vlogo predvsem s spreje- manjem obveznosti in z izvajanjem javnih nalog na področju varstva prostoživečih divjih živali in njihovih habitatov, izobra- ževanja lovcev, mladine in druge javnosti ter z vključevanjem v raziskovalne progra- me. Lovstvo je namreč dejavnost, katere namen je sonaravne usmerjanje razvoja vseh vrst divjadi zaradi ohranjanja biološke pestrosti in ekološkega ravnotežja, na tej padlagi usklajevanje razvoja in številčnosti divjadi s človekovimi dejavnostmi ter divjad kot obnovljivi naravni vir tudi izkoriščati. Pri tem pa morajo biti ekonomski učinki 268 Gozd V 54, "1996 upravljanja z divjadjo podrejeni naravo- varstvenim ciljem. • Na območju Republike Slovenije živi veliko število vrst živih bitij, saj je območje veliko le 0,004% Zemljine površine, na njem pa živi več kot 2% vseh znanih celinskih vrst. Tako veliko število vrst uvršča našo državo med naravno naj- bogatejše predele Evrope in celega sveta. Več kot 95% vseh vrst organizmov slo- venskega ozemlja živi v njenem jugo- zahodnem, pretežno kraškem območju, s površino slabih 10.000 kvadratnih kilo- metrov. Ob sedanji skrbi za biotsko pe- strost je zato tudi velika odgovornost vseh, ki upravljajo z naravnim prostorom ter rastlinskim svetom in prostoživečimi divjimi živalmi, med katere spada tudi divjad. * Prostoživeče divje živali in s tem tudi divjad so državna lastnina (Zakon o varstvu okolja, Ur l. RS, št. 32/93), zato ne morejo biti lovišča zasebna. Lovišče je v pravnem pogledu le prostorski okvir za vse odnose človeka do divjadi - v pogledu varstva, gojitve in lova divjadi ter upravljanja z divjadjo v točno določenem prostoru. Last- ninska pravica nad kmetijskimi površinami ali gozdom - zemljišči torej - ne daje pravice do prostoživečih živali, ki so vse v lasti Republike Slovenije. Lastnina zem- ljišča je ločena od lastnine prostoživečih divjih živali in nista v ničemer med seboj povezani. Prostoživeče divje živali in s tem tudi divjad ter njihovi habitati so naravno bogastvo, ki ga mora varovati država. Pravica do lova zato ne more biti vezana na lastništvo zemljišča. Pravice lastnikov zemljišč naj se odrazijo v povrnjenih ško- dah od divjadi, davčnih olajšavah in drugih nadomestilih, ki temeljijo na morebitnem omejevanju pri izkoriščanju zemljiške po- sesti. * Prostoživeče divje živali so izumrle ali so ogrožene predvsem zaradi uničenih ali ogroženih habitatov in okolja, nikoli pa ne zaradi trajnostne (razumne) rabe. Zato si lovske organizacije močno prizadevajo za aktivno varstvo in s tem za trajnostno rabo habitatov, vendar z njimi ne upravljajo. Za ohranjanje in trajnostno rabo naravnega prostora in s tem habitatov so zato od- govorni lastniki kmetijskega in gozdnega prostora. Trajna ohranitev divjadi in habi- l 1, Strategija razvoja slovenskega lovstva tatov pa je javna funkcija, ki jo je težko uskladiti z zasebnimi interesi, ki so pra- viloma kratkoročni. Lovstvo ni več le skrb za divjad samo, ampak vse bolj skrb za njeno naravno okolje, v katerem se do- gajajo še številne druge dejavnosti. Zato je treba zagotoviti učinkovitejše usklajevanje različnih zanimanj in posegov v naravo, še zlasti s kmetijstvom in gozdarstvom. • Ob številnih ekoloških stiskah v svetu ter ob iskanju rešitev za prihodnost je napredni svet že sprejel za rabo naravnih virov načelo trajnostne (razumne) rabe. Združenje lovskih zvez Evropske skupnosti - FACE, katerega članica je tudi Lovska zveza Slovenije, je določilo lov za razumno (trajnostno) rabo divjadi. Razumna raba naravnih virov je namreč' dopustna, če se ti trajno obnavljajo. Smernica 79/409 Ev- ropske skupnosti razumno rabo naravnih virov ocenjuje kot enega najpomembnejših ciljev politike gospodarjenja z okoljem v državah te skupnosti. Na območju Re- publike Slovenije živi približno 50.000 vrst prostoživečih divjih živali, od katerih jih štejemo le 151 vrst med divjad. Od tega števila pa je lovnih le še 29 vrst divjadi. Od vseh prostoživečih divjih živali je polovica vrst že ogroženih. Za lovni turizem in prodajo divjačine je pogojno ekonomsko zanimivih le šest vrst parkljaste divjadi. Ob razumni (trajnostni) rabi teh lovnih vrst divjadi se namreč stroški za upravljanje lovišč pokrivajo z dohodkom le ob prosto- voljnem delu številnih članov lovske orga- nizacije. * Entuziazem, strokovnost in prosto- voljno delo 22.500 lovcev je potrebno v Lovski zvezi Slovenije in v regijah (lov- skogojitvenih območjih - zvezah lovskih družin) podpreti z smotrno organizirano službo visoko usposobljenih profesionalnih delavcev. To je potrebno za načrtovanje in izvajanje javnih funkcij lovstva, kot je varstvo in gojitev divjadi ter njihovih ha- bitatov, izobraževanje in raziskovalno delo ter za delo z javnostmi. Samo s tako kvalitetno dopolnitvijo bo lovstvo enako- pravno in enakovredno zastopalo koristi varstva divjadi in lovstva pri sodelovanju s kmetijstvom, gozdarstvom, naravovarstve- nimi inštitucijami, z občinami, z državno upravo ter s strankami in politiki. * Sedanja gojitvena lovišča so na ob- močjih predvidenih naravnih parkov v Re- publiki Sloveniji, nekdanji Zavod za gojitev divjadi Triglav pa se je razvil in preoblikoval v Triglavski narodni park. Gojitvena lovišča imajo pretežno usposobljene čuvaje, ki se z dodatnim izobraževanjem lahko in hitro usposobijo za naravovarstvene čuvaje. Poleg tega imajo gojitvena lovišča že vso potrebno infrastrukturo za dodatne javne naloge: hiše, koče in bivake, gospodarske objekte, steze, opazovalnice (preže) ... Gojitvena lovišča oziroma zavode za go- jitev divjadi je zato primerno in potrebno preoblikovati v javne naravovarstvene za- vode za javne naloge države, še posebno za področja naravovarstva, raziskovalnega dela ter izobraževanja. • Lovske organizacije so v desetletjih svojega dela pridobile premoženje, ki je pomembno tudi za izvajanje javnih funkcij v loviščih, kot je izobraževanje, razisko- valno delo, varsvo in gojitev divjadi (lovske koče in domovi, bivaki, preže ... ). To pre- moženje je rezultat obveznega vlaganja sredstev, pridobljenih iz lovišča, nazaj v lovišče ter obveznega in neplačanega dela številnih članov lovskih organizacij v več desetletjih. * Odnos strokovne, splošne in s tem politične javnosti do lova se je spremenil in se še spreminja. Javnost je pogosto kri- tična tudi zaradi odtujenosti mestnih ljudi od narave, zaradi slabe informiranosti, pa tudi zaradi napak lovcev, ki ne spoštujejo načel etike lova in pravil obnašanja, še posebno pri ugotavljanju in povračilu škod ter pri pokončevanju klatečih psov. Javno mnenje o lovstvu bo odločilno vplivalo na sprejemanje in uresničevanje novega za- kona o divjadi in lovstvu ter na prihodnji položaj slovenskega lovstva v družbi. Zato bi si morale lovske organizacije močno prizadevati za intenzivno in trajno delo z javnostmi. • V lovstvu se je v dveh desetletjih razmerje med izvajanjem lova in naravo- varstvenimi ter drugimi javnimi nalogami bistveno spremenilo. To novo razmerje je potrebno upoštevati v samem lovstvu in v delitvi pristojnosti med resornimi organi znotraj državne uprave. * Novo in hitro razslojevanje družbe GozdV 54, 1996 269 Strategija razvoja slovenskega lovstva vzpostavlja nova razmerja v družbi in tudi drugačne interese v lovstvu. Izločil se je že sloj lovcev, ki zmorejo plačati love v najboljših loviščih pri nas in v svetu, zato teh ne zanima vezanost na eno lovišče in celo na obvezna dela v lovišču. Zaradi tega ter zaradi pričakovanih in še nedoM ločenih sprememb z novim Zakonom o divjadi in lovstvu, ki jih pričakujemo že nekaj let, se ponekod ne spoštuje več še vedno veljavni zakon in ne podzakonski predpisi s področja lovstva. Razmere so že zaskrbljujoče. Zato je potrebno za- gotoviti spoštovanje lovske etike ter seda- njega in še veljavnega zakona, v Lovski zvezi Slovenije pa sprejeti programske usmeritve ter program za uresničevanje zastavljenih ciljev. Ob sprejemanju teh strateških ciljev in še posebno pri njihovem uresničevanju, se bo pokazal dejanski interes lovskih organizacij in posamezM nikov ter se bodo izoblikovali tudi realni kratkoročni cilji slovenskega lovstva. Na podlagi teh ugotovitev so na občnem zboru Lovske zveze Slovenije dne 17. februarja 1996 v Kranju sprejeti cilji in programske usmeritve slovenskega lovstva. CILJI IN PROGRAMSKE USMERITVE SLOVENSKEGA LOVSTVA GOALS AND PROGRAM CONCEPTS OF SLO- VENIAN HUNTSMANSHIP 1. Slovensko lovstvo je in bo tudi v prihodnje naravovarstveno usmerjeno. Lovske organizacije imajo veliko odgo- vornost pri stvarnem varstvu prostoživečih divjih živalih in pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. 2. Za uspešno varstvo prostoživečih divjih živali so najpomembnejši ohranjeni habitati v naravnem okolju, s katerimi lovske organizacije ne upravljajo. Zato si lovske organizacije močno prizadevajo za učinkovito usklajevanje interesov v na- ravnem okolju ter za ustvarjalno sode- lovanje s kmetijstvom in gozdarstvom. 3. Prostoživeče divje živali in s tem tudi divjad živijo v kulturni krajini, zato je potrebno uravnavati številčnost !ovne div- jadi z odstrelom in po načelih trajnostne (razumne) rabe. Osnovno vodilo pri izvaM 270 GozdV 54, 1996 janju lova mara biti slovenska lovska etika, ki jo mora spoštovati vsak slovenski lovec in se ji morajo podrediti tudi vsi naši lovski gostje. 4. Lovišča ustanavlja država. 5. Meje lovišč (lovskih družin in go- jitvenih lovišč) so trajne in se ne spre- minjajo. Ob izjemnih spremembah v naravi (nove avtoceste, infrastruktura, pozidave lovišča) se spoštuje načela, da je velikost loviša najmanj 2.000 hektarjev. 6. Lovišča se združujejo v regije (lov- skogojitvena območja), ki so širše ekološke celote in so izoblikovane po življenskih potrebah divjadi. 7. Dosedanje zbiranje podatkov o ka- tastru lovišč, staležih ter o odstrelu divjadi se preoblikuje in razvije v enoten in uskla- jen informacijski sistem o varstvu, ogro- ženosti in lovu prostoživečih divjih živali ter o njihovih habitatih na ravni države. To bo podlaga za: -koncesijske pogodbe, njihove spre- membe in dopolnitve, -lovskogojitvene načrte regij (lovsko- gojitvenih območij) in lovišč, -aktivno varstvo habitatov, -realno presojo ogroženosti prosto- živečih divjih živali, -usklajevanje različnih dejavnosti v na- ravnem prostoru z varstvom prostoživečih divjih živali in njihovih habitatov, -strokovno in raziskovalno delo. 8. Lovskogospodarski načrti so obvezni za vse regije in za vsa lovišča in zago- tavljajo varstvo, gojitev in trajnostno rabo divjadi in njihovih habitatov. 9. S trajno koncesijsko pogodbo med državo in lovsko organizacijo se določijo naravovarstvene in druge javne funkcije lovske organizacije ter temu podrejene ekonomske obveznosti pri upravljanju lo- višča. Pogodba se sklene za nedoločen čas, oziroma za čas, dokler lovska orgaM nizacija opra.vlja naloge v skladu z zako- nom, koncesijsko pogodbo in pravili stroke. 1 O. Dohodek, ki ga lovske organizacije pridobijo pri upravljanju lovišča, se mora v skladu s koncesijsko pagodbo vrniti v lovišče za varstvo in gojitev prostoživečih divjih živali in njihovih habitatov. 11. Dolžnosti in pravice članov lovske organizacije morajo biti vezane na do- Strategija razvoja slovenskega lovstva ločeno lovišče, ker to zagotavlja dolgoročni interes lovcev za varstvo divjadi ter za trajnostno (razumno) rabo divjadi ter za ohranjanje in razvoj lovišč (infrastruktura). Ob tem lahko lovci lovijo kot gostje in lovski turisti v okviru ponudbe doma in po vsem svetu. 12. Lovske organizacije so lovske dru- žine in njihove zveze. Gojitvena lovišča LZS so pomembna zlasti za naravovarM stvene naloge, raziskovalno delo, za vzgoM jo in izobraževanje ter za delo z javnostmi. Zaradi enotnega izvajanja strokovnih nalog in javnih funkcij lovstva je obvezno zdru- ževanje lovskih družin v njihove zveze, teh pa v Lovsko zvezo Slovenije. 13. Entuziazem, strokovnost in prosto- voljno delo velikega števila članov lovskih organizacj je potrebno postopno podpreti s preudarno organizirano mrežo visoko usposobljenih delavcev na ravni države ter v regijah (lovskogojitvenih območjih). 14. Gojitvena lovišča s čuvaji in infra- strukturo so pomembne osnove za možne naravne parke. Zato se gojitvena lovišča na območjih, kjer so načrtovana zavaroM vana območja, preoblikujejo v javne na- ravovarstvene zavode za javne naloge države na področju raziskovalnega dela, izobraževanja ter dela z javnostmi ter dejavnega varstva in trajnostne rabe prostoživečih divjih živali ter njihovih ha- bitatov. 15. Lovske družine in njihove zveze pridobijo z uveljavitvijo novega zakona o divjadi in lovstvu lastninsko pravico na Foto: Janez Konečnik premičnem in nepremičnem premoženju, ki je namenjeno lovstvu in s katerim upravM ljajo do uveljavitve novega zakona. 16. Zaradi spremenjenih razmer v naM ravi, kjer je ogroženih že polovica vseh prostoživečih divjih živali in njihovih ha- bitatov, ter zaradi pretežno naravovar- stvenih nalog lovstva, je potrebna za področje lovstva nova delitev pooblastil resornih organov znotraj državne uprave. 17. Lovska zveza Slovenije mora zagoM toviti redno in intenzivno izobraževanje vseh svojih članov v skladu z novimi nalogami in cilji programskih usmeritev. 18. Pravo podobo slovenskega lovstva ter cilje novih programskih usmeritev bo Lovska zveza Slovenije predstavljala stro- kovni, politični in široki javnosti. Zato bo delo z javnostmi postalo redno delo lovskih organizacij. 19. Vodstva Lovske zveze Slovenije, lovskih družin in njihovih zvez si bodo prizadevale za uveljavitev ciljev in proM gramskih ter s tem strateških usmeritev slovenskega lovstva pri sprejemanju no- vega zakona o divjadi in lovstvu ter na njegovi podlagi izdanih predpisov. 20. Vodstva lovskih organizacij zago- tavljajo spoštovanje sedanjega zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o uprav- ljanju lovišč, kakor tudi novega zakona o divjadi in lovstvu, ko bo ta sprejet. Pri tem se pričakuje boljši nadzor države nad delom lovskih organizacij in učinkovitejše izvajanje sankcij. Gozd V 54, 1996 271