216
KDO SEM V ČASU PANDEMIJE?
Projekt SEM v času koronavirusa
Anja Koren Usenik
Etnolog 30 (2020)
Petek, 13. marec 2020. Na vhodna vrata muzeja nalepimo obvestilo Slovenski
etnografski muzej z dnem 13. 3. 2020 do nadaljnjega zapira svoja vrata za obiskovalce. Dan
pred tem je Republika Slovenija zaradi povečane nevarnosti širjenja novega koronavirusa
razglasila epidemijo.
Sodelavci Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) smo, tako kot še mnogi drugi,
svoje pisarne preselili v svoje domove in se »srečevali« prek računalniških ekranov. Za
skoraj dva meseca je to postala naša realnost. Čeprav je bil muzej fizično zaprt, smo se
želeli približati našim obiskovalcem in jim ponuditi različne vsebine. Svojo dejavnost smo
preselili na spletno stran in socialna omrežja. Eden od projektov, ki se nam je porodil
ob razmišljanju, kako tudi obiskovalce oz. uporabnike vključiti v aktivnosti, je projekt z
naslovom »KDO SEM v času pandemije?«. Povezuje se s stalno razstavo SEM Jaz, mi in
Pogled na vhodna vrata muzeja od 13. marca do 4. maja 2020 (foto: Blaž Verbič, 2020)
217
drugi: podobe mojega sveta, ki govori o človeku in njegovem umeščanju v svet, razmisleku
o sebi, o svetu in življenju. V okviru omenjene razstave obiskovalce nagovarjamo, da
delček sebe in svojega življenja predstavijo v obliki osebne razstave. S projektom »KDO
SEM v času pandemije?« pa smo ljudi povabili k premisleku o tem, kdo so v obdobju
pandemije, koga v tem času najbolj pogrešajo, kaj novega in drugačnega počnejo, kaj so
pridobili in kaj izgubili, ali se je njihov pogled na svet spremenil in kaj bo po pandemiji
drugače v njihovih življenjih. Nagovorili smo jih, da z nami delijo misli, razmišljanja,
zgodbe o času, ko nas ogroža novi koronavirus, ko smo omejeni na svoje domove in na
socialne stike s tistimi, s katerimi delimo gospodinjstvo. Naš novi vsakdanjik nam je
prinesel delo in šolanje od doma, nekateri so bili poslani na čakanje na delo, nekateri so
na žalost izgubili službo. Ta nova realnost je s sabo prinesla nova občutja, pri nekaterih
strah in stiske, pri drugih nove vizije in zagon. Vsemu temu smo želeli prisluhniti.
K projektu je lahko s svojim prispevkom pristopil prav vsak, ne glede na to, v katero
starostno skupino spada in kakšna je njegova družbena vloga. Posebej pa smo si želeli, da
bi se na poziv odzvali družbeni skupini, za kateri menimo, da ju je epidemija še posebej
močno zaznamovala; to so mladi, dijaki in študentje, ki so bili prisiljeni ostati za štirimi
stenami v krogu svoje družine, brez socialnih in fizičnih stikov s svojimi vrstniki in ob
izobraževanju na daljavo, ter starostniki in starejši v tretjem življenjskem obdobju, ki
so ostali še bolj sami, se na neki način morda spoznali z uporabo sodobnih tehnoloških
Naslovnica elektronskega zbornika Kdo sem v času pandemije? / Who am I in this time of the pandemic?
(posnetek zaslona)
Kdo sem v času pandemije?
218
Anja Koren Usenik
naprav in izkusili trpke ali tople izkušnje s (še ne poznanimi) ljudmi iz svojega okolja.
S svojimi razmisleki, zgodbami, pesmimi in projekti se je na poziv odzvalo devet
posameznikov, kot skupina pa dijakinje in dijaki Gimnazije Vič. Posamezniki prihajajo
iz različnih koncev Slovenije (Ljubljana, Sevnica, Sežana, Koper, Medno) in so različnih
starostnih skupin. Skupino Gimnazije Vič sestavljajo dijakinje in dijaki (lanskih) letnikov
1. c, 1. e, 2. e, 3. a, 4. a in 4. e, ki so v šolskem letu 2019/2020 pri pouku angleščine
pod mentorstvom profesorja Anžeta Perneta preizpraševali vprašanje »Kdo sem v času
pandemije?«. Svoje prispevke so v obliki misli, pesmi, tekstov, zgodb, memov in fotografij
objavili v elektronskem zborniku Kdo sem v času pandemije? / Who am I in this time
of the pandemic?
1
V nadaljevanju navajam svoje interpretacije, ki so se mi porodile ob prebiranju in
razmišljanju o zapisanih besedah, ki smo jih prejeli.
Iz prispevkov mladih je razvidno, da so ob spopadanju s karanteno občutili
osamljenost in oddaljenost od svojih vrstnikov ter omejenost na dom in družino (v večini
primerov to ni bilo mišljeno negativno). Stike s prijatelji so ohranjali po računalniku in
telefonu, ob tem pa so se spopadali tudi s pomanjkanjem motivacije za šolske obveznosti.
Na zastavljeno vprašanje Who am I in this time of the pandemic? dijakinja Kaja Lena
Fenko odgovarja: »Just a teenager trying to survive.«
2
Iz prispevkov pa je mogoče izluščiti
tudi optimizem, da se bodo razmere izboljšale in da bodo stiki »v živo« med njimi zopet
mogoči.
Pesem z naslovom K'rentenski sedemnajstletnega Maja Kastelica iz Ljubljane, ki je
v projektu sodeloval kot posameznik, lepo povzame koronske tegobe mladih:
K'rentenski
Korona virus mi zapira vrata.
Odkar prišel iz daljne je Kitajske —
podobe bližnjih vedno bolj so zmajske,
jih gledati vsak dan se zdi potrata.
Se planov prej je zaredila jata.
Poleti bi odšel v kraje rajske,
ne bil zaprt v meje bi ljubljanske,
kjer je pristala jata brezkrilata.
Takole je – čakáti bo potrebno,
da za dežjem bo sonce posijalo,
življenje zacvetelo bo zasebno
1
Anže Perne (ur.): Kdo sem v času pandemije? / Who am I in this time of the pandemic?. Ljubljana:
Gimnazija Vič, 2020 [15.
9. 2020].
2
Nav. delo: 22.
219
Kdo sem v času pandemije?
in javno nam po žilah bo zaplalo.
Takrat močnó bom, čisto neprisebno
objel pr' jatle, da bo kar pokljalo.
3
Odrasli posamezniki so ubrali različne pristope za vključitev v projekt »KDO
SEM v času pandemije?«. Pridobili smo dva fotografska projekta, zgodbo in pet pesmi.
Fotografski projekt avtorja Matije Tomca z naslovom »Poligon za žalovanje«
4
je nastal
teden dni pred uvedbo karantene v Sloveniji in se ukvarja s konceptom žalovanja – za
vsakdanjim življenjem, ki smo ga bili vajeni, za navadami, za izgubo človeške bližine.
Avtorica fotografskega projekta »Glas iz nove realnosti«
5
Špela Jambrek (fotograf je Matija
Tomc) pa se skozi projekt sooča predvsem s psihološkim dojemanjem novega vsakdana
posameznika skozi sebe in v okviru skupnosti. Zanimiva je zgodba Tine, ki je »rešila
svet«. V prispevku med drugim opisuje, kako je v času karantene postala deklica za
vse: »To je baje vse normalno, da poleg svojega šihta kakšen teden oddelam še dodatne
poklice, kot so: pomočnica učiteljice 4. in 5. razreda, pa 3. in 5. razreda nauka o glasbi,
občasno tudi glavne kuharice, pomožne vodovodarke (servis namreč pride samo, če teče,
če kaplja pa baje ni problema, to je vse normalno), IT strokovnjaka, ki porabi ure in ure,
da s pomočjo strica Googla in uspešne besedne zveze »how to fix …« za silo usposobi
računalnik, zvočnik, printer, videokamero.«
6
Ko je ugotovila, da je rešila svet, se ji je
zastavilo pomembno vprašanje: »Kdo bo rešil mene?« Odgovora seveda ne pozna. Skozi
pet pesmi pa je svoje doživljanje epidemije izrazila Evelina Žefran. Pesmi Rojstva, Ko poje
zemlja, Reka in Ptica kažejo na njeno močno vez z naravo, ki ji v dani situaciji pomaga
prebroditi težke trenutke in prinaša upanje. Upanje pa je tudi naslov ene od njenih pesmi:
Upanje
Ko te dan potisne k tlom
in prekrije z modro barvo,
pojdi vase, zmelji dvom
in ustreli smeha salvo.
S tem si prostor narediš
in se dvigneš proti soncu.
Zviješ se, si pot skrojiš,
svojo pot na drugem koncu.
7
3
[6. 11. 2020].
4
[6. 11. 2020].
5
[6 .11. 2020].
6
[6. 11. 2020].
7
[6. 11. 2020].
220
Starejši so eni izmed najbolj ogroženih zaradi bolezni covid-19. Zato smo veseli, da
so se projektu »KDO SEM v času pandemije?« pridružili štirje predstavniki te skupine.
Prejeli smo troje razmišljanj in eno pesem. Cvetka Skok doživlja »koronačas« kot čas,
ki jemlje življenja, službe in varnost. Hkrati pa opozarja, da ta čas prinaša tudi dobre
stvari: »Krepi našo moč v nesebičnem razdajanju za šibkejše, pomoči potrebne. Bogati
solidarnost. Žlahtni nove vrednote medosebnih odnosov. Omogoča naravi, da svobodneje
zadiha. Ostri naš občutek, kaj je za življenje res neobhodno potrebno in kaj je nepotrebni
balast, ki ga je moč odvreči, ko ni nujen, ko postane celo ovira v alternativi z življenjem.«
8
Erika Puc si ob razmišljanju o »koronačasu« zastavlja vprašanja: »Ali imamo klimatsko
apokalipso? Ali bomo iz teh razmer izšli boljši? Ali bo kdo še bolj cenil ranljive ljudi,
živali, naravo?«
9
Na vprašanja nima odgovorov … »Začetna razmišljanja in doživetja
koronavirusa«, kot je sam poimenoval prispevek, je z nami delil tudi Josip Orbanić.
Napravil je časovni oris poteka bolezni od začetka leta 2020, predstavil svoje doživljanje
8
[6. 11. 2020].
9
[6. 11. 2020].
Rokopis pesmi upokojenke Andreje (foto: Andreja, april 2020)
Anja Koren Usenik
221
Kdo sem v času pandemije?
ukrepov in kasneje njihovo rahljanje. Opisal pa je tudi vsakdanjik svoje družine: »Naša
družina se je izolirala v treh stanovanjih. Vsak živi zase. Nismo se obiskovali, razen
v posameznih situacijah, ko smo kaj prinesli iz trgovine. Z ženo sva bila v glavnem
doma, gledala televizijo, kuhala, čistila, pospravljala, razpravljala. Jaz sem bil precej
pred računalnikom in na družbenih omrežjih, spremljal stanje v Sloveniji, soseščini in
širše. Nekaj sem si tudi zapisoval in dokumentiral.«
10
Andreja pa nam je poslala pesem,
ki govori sama zase.
11
Vsi prispevki so v celoti objavljeni na povezavi: https:/ /www.etno-muzej.si/sl/novice/
kdo-sem-v-casu-pandemije-zbiramo-misli-razmisljanja-verze-zgodbe. Vsem sodelujočim se
zahvaljujemo za prispevke in možnost uvida v njihovo dojemanje sveta v času pandemije.
Ti prispevki so pomembni pričevalci začetka »koronskega« časa in spopadanja s tegobami,
skrbmi in novo stvarnostjo, ki jo ta čas prinaša.
10
[6. 11. 2020].
11
[6. 11. 2020].