Nova jezikovna vadnica za osnovno šolo
(France Žagar, Naš jezik 6, Mladinska knjiga, Ljubljana 1980, 155 strani)
Naš jezik 6 je že tretja osnovnošolska vadnica istega avtorja. Kaže, da se je avtor v nekaj letih v pisanju učbenikov izpopolnil in dosegel dokajš-njo stopnjo zrelosti. Vadnica Naš jezik 6 se odlikuje po zanimivih izhodiščnih besedilih, funkcionalnih likovnih ponazoritvah in po postopnem vodenju učnega procesa (od primerjav preko analitičnih pogovorov do utrjevalnih vaj). Vendar ni naš namen, da bi vadnico samo hvalili, ampak da jo pregledamo z vidika šolskega praktika.
Najbolj izviren del vadnice je sporočanje. V Našem jeziku 6 je prevladalo primerjanje umetnostnih in neumetnostnih besedil; na zunaj se kaže tudi z vzporednim tiskanjem sestavkov. Tri poglavja so posvečena pripovedovanju, nadaljnja tri opisovanju, dve pa poslovnemu dopisovanju. Seveda poučevanje oblik sporočanja ne bo rodilo uspeha, če ga ne bo spremljajo sestavljanje spisov. Samo s temeljitim delom bomo lahko naredili premik od zloglasnega šolskega leporečja in frazarjenja k stvarnemu in argumentiranemu sporočanju.
188
Zanimiv napredek je opazen tudi v skladnji. Poleg stavčne analize so se v vadnici močno uveljavile pretvorbe odvisnikov v navadne stavčne člene in obratno. V nasprotju s tradicijo je večinoma na prvem mestu odvisnik, na drugem pa navadni stavčni člen; menda je to zaporedje zato, ker je glagolsko izražanje bolj vsakdanje kot gla-golniško (zanimima me, kaj meniš / zanima me tvoje mnenje). S temi pretvorbami se torej suho gramatiziranje spreminja v koristne upovedo-valne in pravopisne vaje.
Odkrito pa priznajmo, da nas nova strokovna izraza poved in stavek pri učnem delu še vedno večkrat spravljata v zadrego. Res se čudimo, kako smo včasih brez občutka protislovja razlagali: Na koncu stavka stoji pika, vprašaj ali klicaj. Med glavnim in odvisnim stavkom stoji vejica. Zdaj vemo, da gre v prvem primeru za poved, v drugem pa za stavek. Omahujemo pa vendar med izrazi enostavčna poved in stavek, velelna poved in velelni stavek ter strokovno govorimo o povedih, poljudno pa o stavkih.
Bolj kompUcirana kot obdelava sporočanja in skladnje je obdelava oblikoslovne jezikovne ravni. Verjetno je prav, da je na več mestih zgrajen most med pogovornim in zbornim jezikom, npr. Kaj ste rekla, tovarišica? - Kaj ste rekli, tova-rišica? Prav je tudi, da imajo prednost sodobne jezikovne oblike (govore/govorijo, gredo/grejo, izbran je za vodja/vodjo, njegovi a/aji, vrhovi gora/gor, delam laže/lažje). Najbrž je tudi smiselno, da otroci, posebno deklice z imeni Karmen, Nives, Malči, Suzi, spoznajo sklanjanje s končnico - 0. Vprašanje pa je, če je res potrebnoxisnovno-šolskim otrokom predstavljati tudi zelo redko ničto sklanjatev v srednjem spolu (dobro jesti, polno dobrega/es(i). Nekateri učitelji nasprotujejo novi razvrstitvi slovničnih števil (ednina, množina, dvojina), češ da štejemo ena, dve, tri. Ugovarjamo jim lahko s tem, da jezikovna dejstva kažejo, da je dvojina odcepljena od množine
(drži z rokami - z obema rokama, ima tri otroke -dva otroka).
Zaimek je po novem razdeljen na slovnične vrste in pomenoslovne razrede. Predstavitev je v našem jeziku 6 nekoliko enostavnejša kot v To-porišičevi Slovenski slovnici, vendar je še zmeraj spominsko težko obvladljiva. Simpatično je, da so s to razdeUtvijo samostalniški zaimki tesneje povezani s samostalniki, pridevniški zaimki pa s kakovostnimi, vrstnimi, svojilnimi in štev-niškimi pridevniki. Kočljivo pa je, če so rodilniš-ki svojilni zaimki (od) tega, (do) nekoga, (od) vsakogar res pridevniški zaimki, saj so vendar na desni strani odnosnice, ne pa na levi kot druge pridevniške besede. Po drugi strani pa pri sa-mostalniških zaimkih manjkajo konverzivni ka-zalni zaimki (ta je bil, to je bilo), saj nastopajo v vlogi goUh osebkov aU predmetov. Nekateri učitelji kritizirajo tudi nova strokovna izraza za podspol: človeško [kdo) in nečloveško (kaj), češ da vzbujata neprimerne asociacije, in predlagajo izraze: osebno in neosebno; vendar sta ta dva izraza že preveč obremenjena z jezikoslovnimi pomeni (osebni zaimek, 1., 2., 3. oseba).
Pozornemu učiteljskemu očesu ne uide še ena didaktična nedoslednost Nove klasifikacije besednih vrst niso sprožile tudi ustreznih premikov v besedni analizi. Tako ravnanje se pri pouku hitro maščuje, saj znanje, po katerem učenci niso vprašeni, v najkrajšem času utone v pozabo.
Kljub naštetim kritičnim pripombam pa lahko rečemo, da je Naš jezik 6 vzoren osnovnošolski učbenik. Stroga sistematičnost, dajanje prednosti sodobnim jezikovnim oblikam in visoka stopnja operacionalizacije učenja delujejo osvežilno na našo šolsko prakso. Številne in raznovrstne vaje pa omogočajo lahkotno, razgibano in živahno učno delo.
Marjan   Cedilnik Ljubljana
189