890 Zbignievv Herbert Pogovor o pisanju pesmi .... Upam si trditi, da sposobnost za pisanje pesmi tiči v vsakem človeku, ali pa skorajda v vsakem, tako kot sposobnost za risanje ali pa za skladanje preprostih glasbenih del. . . Popoln bralec je prav tako umetnik, in to zelo redek. To je nekdo, ki lahko v sebi podoživi arijo, barve slike ali pa pesem, jo v sebi doživi natanko tako, z enako zastonjsko radostjo, kot da bi jo sam ustvaril. ... (o pesmi Dve kaplji) Imel sem nekaj več kot petnajst let. Bila je vojna. Med nekim težkim bombardiranjem sem tekel v zaklonišče in takrat sem na stopnicah mimogrede videl (. . .) dva mlada človeka, ki sta se poljubljala. V tej situaciji je bilo to resnično nenavadno. — In ste sklenili, da boste to opisali? — Ne toliko opisal, kolikor izrazil (. . .) Opaženi posamični situaciji sem hotel dati širšo dimenzijo oziroma pokazati njene globlje, splošno-človeške razsežnosti. — (Vendar pa) — Književna stvaritev (. . .) mora biti samoobstojna, stati mora na »lastnih nogah«, ne glede na doživljaje, ki so jo priklicali iz zabrisane pokrajine podob, čustev ali slutenj. In biti mora izražena tako, da spodbudi domišljijo. .. . Glavno načelo pri branju je, da bi bralec razumel avtorjev namen, njegovo poetiko, njegov svet. .. Pisatelj ga povabi v igro, v zaresno igro — igro domišljije; zato pisatelja lahko ocenjujemo samo po tem, kako je to igro izpeljal, se pravi, kako se je držal svojih obljub v okviru predlagane konvencije, se pravi dogovora. . . . Res je, da večina bralcev ljubi t. im. čustvene pesmi, se pravi take, v katerih z lahkoto prepozna znana čustva (. . .). Jaz pa čutitm do čustev rezervo, ne zaupam jim preveč; v življenju sem namreč videl vse preveč izbruhov navdušenja ali sovraštva do oseb ali stvari, ki tega niso zaslužile. In takrat ima neprecenljivo vrednost nadzor razuma. ... Ko pišem, se ne trudim, da bi bralca presenetil z bogastvom primer, nenavadnim jezikom, umetelnim ritmom (. . .) Rad bi, da bi besede in njihove zveze v mojih pesmih bile prozorne (. . .) To pomeni, da ne bi posebej pritegovale bralčeve pozornosti (. . .), ampak da bi na kar najbolj čist in prozoren način kazale resničnost. Zbignicvv Herbert (1924), Poljska 891 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes ... Če je človek pisatelj tudi po tridesetem letu življenja, vedno pride vprašanje — zakaj pišeš, kakšne vrednote s tem braniš, proti kakšnim krivicam? Nadarjenost je dragocena stvar, ampak nadarjenost brez značaja se pogubi. Kaj pomeni brez značaja? To pomeni brez zavestnega moralnega stališča do stvarnosti, brez vztrajnega, brezkompromisnega določevanja meje med tem, kar je dobro, in tem, kar je zlo. Prav zato pri pisateljih poleg obrtne spretnosti tako cenimo njihovo brezkompromisnost, pogum, odklanjanje iskanja lastnih koristi, se pravi zunaj estetske vrednote. . .. Doživel sem, če ne osebno, pa kot priča, da se je marsikatera ideologija kompromitirala, da se je marsikatera umetno ustvarjena podoba stvarnosti zlomila, da je vera morala kloniti pred dejstvi. In takrat se mi je področje stvari, področje narave zazdelo oporna točka, pa tudi izhodišče za ustvaritev take podobe sveta, ki bi bila v skladu z našo izkušnjo. Po zatonu lažnih prerokov so reči, da tako rečem, pokazale svoj nedolžni obraz, neomadeževan z lažjo (. . .) Pesniki torej sanjajo o tem, da bi prodrli k deviškemu pomenu besed, da bi stvarem dali ustrezne besede, kot je rekel pesnik Norvvid. — Kaj pa oni drugi del vaše ustvarjalnosti — pesmi, ki so posvečene mitologiji, zgodovini? Kritiki pravijo, da ste pesnik kulture? — Tega nimam za žalitev, čeprav v ustih ljudi, ki od pesnikov zahtevajo nenehno novotarstvo, zveni kot očitek (. . .) Za ustvarjalca se mi zdi popolnoma nujno, da bi si izdelal aktiven odnos do tradicije, če je le mogoče, do celotne tradicije, ne pa samo do enega rodu, kar pogosto delajo mladi pesniki, ki z užitkom kažejo jezik svojim predhodnikom, pri tem pa pozabljajo na Homerja, Ajshila, Horaca, Danteja in Shakespearja. . . . Temeljna funkcija kulture je grajenje vrednot, za katere je vredno živeti. Obstaja star pojem — humanist, ki mi je drag in mi dosti pomeni (...) Humanist je človek, ki se trudi, da bi asimiliral, si prisvojil in osvojil kar največja območja resničnosti; ustvarjal svet, ali pa vsaj podobo sveta po svoji, človeški meri — človeški sposobnosti za razumevanje in čutenje. Zakaj se v svojih pesmih vračam k biblijskim ali zgodovinskim temam? Ne zato, ker bi hotel blesteti pred bralcem. Prav tako po moje to ni beg pred resničnostjo. Na srečo je že minilo obdobje, ko so mitologijo in realizem postavljali drugo proti drugemu. V starih legendah, v ustnem izročilu so se ohranile zelo bistvene izkušnje človeštva. In ko na primer pišem o Apolonu in Marsiju, tega mita ne prepisujem preprosto iz učbenika za grško mitologijo, pač pa se trudim, da bi to staro izročilo o okrutnem dvoboju prebral na novo in odgovoril na vprašanje, kakšna vsebina, kakšne resnice so v njem še vedno aktualne in žive. Ne samo zame, ampak upam, da tudi za moje bralce. APOLON Pravi dvoboj Apolona IN MARSU z Marsijem (neprekosljiv posluh proti velikanskemu razponu glasu) se odvija zvečer ko so sodniki Zbignievv Herbert kot vemo zmago že prisodili bogu močno privezan k drevesu natančno odrt iz kože Marsij kriči preden pa tak krik dospe visoko do ušes si v njegovi senci malo oddahne Apolona pa kar stresa od studa ko si čisti svoj instrument samo na videz je Marsijev glas enoličen sestavljen iz enega samega vokala A zares pa Marsij opisuje nepregledno bogastvo svojega telesa plešasta pobočja jeter bele soteske prebavil šumeče pragozdove pljuč sladke gričke mišic sklepe žolč kri in trepet in ledeni veter iz kosti nad soljo spomina Apolona pa kar stresa od studa ko si čisti svoj instrument zdaj se v zbor vključi rožni venec Marsijevih hrbteničnih vretenc pravzaprav ta isti A le da je bolj globok z dodatkom rje 892 893 Anketa Sodobnosti XVIII: Evropska poezija danes to pa je že preveč za boga z živci iz umetnih vlaken odide po peščenem drevoredu s pušpanovimi grmički ob straneh on — zmagovalec — in premišljuje ali se iz Marsijevega tuljenja ne bo kdaj razvila nova veja umetnosti recimo — no — konkretne nenadoma mu pade k nogam okameneli slavček ozre se in vidi da je drevo h kateremu je bil privezan Marsij posivelo popolnoma DVE KAPLJI Gozdovi so goreli — onadva pa sta si spletla roke okrog vratu kot gnezdo ali šopek rož ljudje so drveli v zaklonišča on pa je pravil o ženi da ima lase ki da se lahko v njih vedno skrije pokrita z eno samcato odejo sta si šepetala besede brez sramu pač litanije vseh zaljubljencev ko je bilo najhuje sta si skočila — ne v lase ampak v oči in jih močno zaprla tako močno da sploh nista čutila ognja ki se je približeval trepalnicam 894 Zbignievv Herbe do konca sta bila možata do konca zvesta do konca si podobna kot dve kaplji ki sta se ustavili na robu lic (Pesem je starejšega datuma, v slovenščino jo je prevedel L. Krakar, Poljska lirika dvajsetega stoletja, DZS 1963) Prevedla Katarina Šalamun-Biedrzvcka