Vinko Möderndorfer: ZA ISTO MIZO



©Za to izdajo: Založba Litera & Vinko Möderndorfer

©Za besedilo: Vinko Möderndorfer

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=38819075

ISBN 978-961-7056-71-6 (epub)





Vinko Möderndorfer





ZA ISTO MIZO





Tri komedije





GORJE DEŽELI BREZ SMEHA




Komedija je najbolj zahtevna oblika dramatike. Tako v dramaturški zgradbi kot uprizoritveno. Na neki način pisanje komedije zahteva poseben talent. In tudi režiranje komedije zahteva poseben talent. Sam sem vstopil v gledališče s prepričanjem, da bom režiral samo drame. Komedija me ni zanimala. Bila je skrivnost, s katero pa se nisem želel ukvarjati, saj se je tudi meni zdela manj vreden žanr. Želel sem si izpovedovati, in ne zabavati. Kar se mi zdi popolnoma normalno stališče za mladega človeka, za mladega režiserja. Poleg tega je v tistih časih, govorim o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na slovenskih odrih prevladovala komedija, ki je zgolj zabavala. In še te ni bilo preveč, saj v takratni socialistični doktrini komedija ni bila zaželena, bila je nekaj meščanskega, nekaj, kar ne izpoveduje pravega, proletarskega duha časa. Satira, ki je družbenokritična komedijska zvrst, pa takrat sploh ni imela mesta na slovenskem odru. Mogoče z nekaterimi redkimi izjemami. Na primer satirična besedila Miloša Mikelna in seveda komedije in satire mojstra nad mojstri (in to mislim brez kanca ironije) komediografa Toneta Partljiča. Od njega, roko na srce, sem se učil pisati komedije.

Sicer pa sem komedijo odkril kot režiser, ko sem se spoprijel s Feydeaujem in njegovo briljantno komedijo Bolha v ušesu v celjskem gledališču. Najprej sem se zmrdoval, potem pa me je čudoviti dramaturški stroj popolnoma očaral. Začel sem se temeljito ukvarjati s komedijo. Tudi teoretično. Prebral sem vse, kar se je dalo. Tudi vsa komedijska besedila, ki so bila uprizorjena na Slovenskem. Zanimati sem se začel za sodobno komedijsko produkcijo. Iz tujine sem prinašal besedila. Tudi režiral sem jih. Nekatere pa sem prepustil slovenskim gledališčem. In so jih režirali drugi režiserji. Pravzaprav je bil študij komedije zame nekakšna druga akademija. Komedijsko besedilo namreč ne funkcionira samo kot smešna zgodba z zapleti in nenavadnimi razpleti, pač pa je komedija tudi neke vrste glasba. Ritem, stopnjevanje dialoga, na hitro izrisani značaji, situacije, jezikovne domislice, jezik, ki je okleščen, dialog, ki funkcionira tudi kot nekakšna glasbena partitura … vse to postavlja pred režiserja zahtevno nalogo, kako ustvarjati gledališče, ki ima veliko skupnega z glasbo. Komedija je gledališka glasba. Poigrava se z gledalcem na poseben način. V komediji se avditorij zlije z odrskim dogajanjem mnogo bolj in drugače kot v drami. Komedijo se tudi drugače igra. Bi rekel, da bolj precizno. Igralci se morajo pri res dobrih komedijah boriti za vsako repliko. Emocije se pretakajo drugače kot pri drami, včasih morajo igralci čakati, da se smeh v dvorani umiri, nekako za hip izstopijo iz igre, pa vendar ostanejo v njej. Pri komediji igra pomembno vlogo tudi občinstvo. Velikokrat se zgodi, da prave poante humornega zaživijo šele v kontaktu s publiko. Publika je pravzaprav enakovreden igralec v komediji. Smeh pa je tudi odrešujoč.

Kadar pa govorimo o satiri, o komediji, ki je družbenokritična, in takšna je pravzaprav njena osnovna funkcija, potem je komedija brez dvoma močan smodnik. Zato se komedije v vseh časih oblastniki najbolj bojijo. Nihče ni rad osmešen. Ne totalitarne oblasti in ne demokratične. Nobeden od vladajočih ne mara komedije. Resnica, povedana skozi smeh, je dinamit. Osebno prisegam na takšno komedijo. Čas, v katerem živimo, je najbolj primeren točno za nekaj takšnega. Dolžnost komedije je v kritičnosti skozi smeh.

Kar se pa režiserjev tiče: velikokrat se zgodi, da uprizorjene komedije niso tako zabavne, kot so napisane. Prevelika uprizoritvena in konceptualna ambicija škodi komedijskemu tkivu. Obsedenost nekaterih režiserjev z odkrivanjem nečesa, česar v komediji ni, velikokrat zmanjša njen učinek. Študij režije bi se moral začeti s komedijo. V njej so skrite vse pasti dramaturgije; brez resnega, poglobljenega branja in analize ne more nastati dobra komedijska predstava. Komedija operira tudi s situacijo. Situacija, mizanscena (pa naj se to še tako nemoderno sliši), iskanje pravih komedijskih razmerij med protagonisti, nas nauči marsikaj o odrskem prostoru in še in še in še. Zaenkrat, razen nekaterih izjem, na Slovenskem nimamo režiserjev, ki bi bili resnično mojstri smeha in ki bi jih komedija zares zanimala. Da ne govorim o tem, da tudi ni vsak igralec rojen za komedijo. Tudi v tem zahteva komedija drugačno disciplino in drugačno prezenco. No, ampak v naši deželi imamo brez dvoma kar veliko igralcev, ki so veliki in kvalitetni komedijanti.

Kajti, komedija je v resnici gledališče.



Moje komedije so vedno tudi satire. V resnici satiro med vsemi komedijskimi zvrstmi cenim najbolj.

Državljanska dolžnost komedije in satire je neizprosno kazati času ogledalo. Zato satira ne sme imeti meja. Tako kot jih nima svoboda. Samo svoboden človek se lahko smeji.

Oblastniki so po navadi brez humorja. Sploh pa so brez sposobnosti humorja na svoj račun. Prepričani so, da so nezmotljivi. Kadar se nezmotljivost pomeša z maščevalnostjo – kot prva žrtev pade smeh, takoj za njim pa svoboda. Zato je treba zaščititi satiro. Z njo branimo svobodo.

Oblastniki so vedno v veliki skušnjavi, da bi za vsako ceno ohranili svojo resnico. Zato si izmišljajo vse mogoče cenzure in prepovedi. Kajti resnica, povedana skozi smeh, je še bolj udarna, še bolj boleča, še bolj resnica.

Oblastniki so si zato, da bi za vsako ceno ubranili svojo resnico, in zato, da bi prepovedali smeh, izmislili strah. Strah pred izgubo službe, pred odpuščanjem, pred brezposelnostjo … Strah je največja in najuspešnejša cenzura. Avtocenzura pa njena najstrašnejša oblika.

Ko sami sebi prepovemo smeh, je konec svobode. Ostane samo še samozadostna oblast. Ko ni več smeha, tudi tistega ostrega, satiričnega, nesramnega, ki resnico kaže v neizprosni svetlobi, potem je nevarnost, da se začne veliko čiščenje, velika razprodaja, veliko samozadovoljstvo, velika okupacija uma in razuma.

Satirično komedijo Limonada slovenica, ki je bila v letu 2010 del maturitetnega programa, je brez dvoma inspiriralo slovensko politično dogajanje. Spominjam se, da se je prav takrat (med letoma 1990 in1999), ko sem razmišljal o komediji, prvič pojavila politična situacija, ko je bil parlament razdeljen na polovico. Parlament je bil v pat poziciji. Protagonisti takratne parlamentarne krize so bili približno isti kot danes. In tudi takrat so nekateri (isti) hoteli izpeljati demokratično-parlamentarni udar. V tistem času se mi je zdela vsa zadeva precej zabavna. Komedijska. Danes se mi seveda ne zdi več. Danes je smeh zamenjala groza. Če bi danes pisal o istih rečeh, bi brez dvoma nastala srh vzbujajoča proza orwellovskega tipa, in ne komedija.

Takrat smo vsi skupaj spoznavali parlamentarno strankarsko politiko v vsem njenem sijaju in blatu. Politična sprenevedanja, laži, njihove fraze, demagogija, brezjajčnost in brezhrbteničnost, volja do moči, raznorazni populizmi, nacionalizmi, moralizmi … so se mi zdeli neskončno zabavni. Skoraj neresnični. Zdelo se mi je, da je vse to kratke sape in da bo minilo, kot minejo težke in mučne sanje, ki za kazen sledijo prerazkošni večerji. Hkrati pa se mi je zdelo vredno o tem napisati satiro. Političnim samozadostnežem pokazati zrcalo in jim povedati, da so v resnici bedno smešni. Bil sem prepričan, da bo tudi moja satira kratke sape. Takrat si nisem niti mislil, da bo komedija še danes tako aktualna. Tako grenko smešna. Aktualnost komedije Limonada slovenica je sicer dobra za moje pisanje, saj pomeni, da sem zadel žebljico na glavico, da sem ujel komedijskega duha političnih značajev, vendar pa je slaba za Slovenijo, saj pomeni, da so moji komedijski liki, ki lažejo, se sprenevedajo, spletkarijo, zlorabljajo … žal še kako živi in še kako med nami in nad nami. Smrtno nevarno je, kadar klovni pobegnejo iz gledališča in prevzamejo oblast.

Vsaka umetnost, dramatika pa še posebej, je vizionarska. Lahko napoveduje prihodnost. Z intuicijo, ki je pravzaprav glavna gonilna sila umetnosti, lahko ustvarjalec skozi znake sedanjosti pogleda v prihodnost. Cankarjevi dramski besedili Hlapci in Pohujšanje v dolini šentflorjanski sta vizionarski. Zelo natančno sta napovedali in tudi ovrednotili slovenski značaj in tudi odnos šentflorjanskega plemena do umetnika in umetnosti. In obe igri sta tudi smešni. Ironični. Resnica, povedana skozi smeh, ima včasih še večjo moč.

Zavedati pa se moramo, da ni vsak smeh dober. Biti moramo zelo pozorni. Ko satirični smeh zamenja burkaštvo, smeh, ki je namenjen zgolj zabavi, je to nevaren znak. Spakljiv smeh je smeh, ki nima smisla. Poplava smeha zaradi smeha je rdeči alarm, da v deželi primanjkuje kritičnega duha. Smeh, ki je zgolj zabava, pomeni, da sploh ni smeha.

Gorje deželi brez smeha.





GRENLANDIJA


Komedija





NAGRADA:

ZLATO KOMEDIJSKO PERO – najboljša komedija leta 2016





OSEBE



ŽENSKA



ROZALIJA PEČENKO

MAMA ANA

BREDA

MATIJA

JOŽEFA

FRIDERIK

MOJCA

MIROSLAV PEČENKO



DACAR DARKO

REFERENT FREDI



Vse starce naj igrajo mlajši igralci. S tem bo nastala posebna gledališkost, kot na primer pri komediji dell'arte ali komedijah, v katerih se uporabljajo maske. To bo pripomoglo k zanimivi komedijski osnovi, hkrati pa bo takšna odločitev pomenila tudi neko vsebinsko distanco do tematike.





Nastopi ženska.

Nazaj počesani lasje, speti v čop. Ženska je težko določljive starosti. Kot da je na svetu od večno. Bela halja. Na roki zlata ženska urica.

ŽENSKA:

Nocoj bomo govorili o pozabljanju.

Ženska se resno zazre po občinstvu.

ŽENSKA:

Dvainsedemdeset celih tri odstotka vseh vas, ki sedite in me gledate, bo umrlo zaradi popolne pozabe. Zaradi demence. Nekateri jo že imate, pa tega ne veste. Nekateri pa to veste, pa si tega še ne upate priznati. Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje.

Ženska se še bolj resno zazre po občinstvu.

ŽENSKA:

Zelo dobro vem, kaj večina od vas ta hip razmišlja: Kaj za vraga delam tu? A mi niso rekli, da bo komedija. Moški pa si mislite: Kako sem ji lahko spet nasedel! Rekla mi je, da bo zabavno, zdaj bo pa najbrž spet en takšen dolgočasen umetniški dogodek …

Ženska s pogledom potuje po obrazih med publiko.

Potem počasi in resno nadaljuje.

ŽENSKA:

No, naj nadaljujem: Ljudje pozabljamo tudi zaradi različnih drugih vzrokov. Pozabljanje je sestavni del življenja. Brez pozabljanja ne bi mogli živeti. Predstavljajte si, da si vse zapomnite, da ne morete ničesar pozabiti. Mislim, da noben zakon ne bi preživel niti do konca vikenda. Pozabljamo tudi nalašč, zaradi igrivosti, prikrivanja, ker smo zaljubljeni, ker smo zmedeni, pa tudi iz hudomušnosti, majhne, neškodljive hudobije … Pozabljanje samo po sebi ni demenca. Nocoj pa bomo govorili tudi o pozabljanju kot posebnem fenomenu današnje globalno kapitalistične družbe. Živimo namreč v dementnem času. V času vsesplošne civilizacijske demence.

Ženska s pogledom potuje po obrazih med publiko.

ŽENSKA:

Lepo prosim, ne odhajajte še. Saj bo tudi zabavno. Obljubljam. Jaz sem napaka v tej zgodbi. Pravzaprav predstavljam idejo, da mora biti vsaka zabava tudi poučna, da mora povedati še nekaj resnega o svetu. O svetu tu in zdaj … No, bom skrajšala. Pozabljanje je simpatično. Pozaba je grozljiva. Pozabljanje nas nasmeji, pozaba zresni. Pozabljivost profesorja, ki je v vrelo vodo potunkal žepno uro in potem gledal v jajce, kdaj bo ura skuhana, sproža vsesplošen krohot. Pozabljivost lastnika, ki je svojim zaposlenim pozabil izplačati plače, jih vrgel na cesto, podjetje razprodal in denar odnesel na Kajmanske otoke, pa sproža jezo in solze.

Ženska pogleda na svojo lično zlato urico na zapestju.



ŽENSKA:

To naj bo dovolj za začetek. Se še oglasim. Hvala.

Ženska hitro odide.





PRVA SLIKA


Prvi prizor


Soba v upokojenskem domu. Dve postelji. Stol, miza. Kakšen fikus. Mama Ana sedi na postelji in odsotno zre predse. Na stolu poleg nje sedi hči Rozalija Pečenko. Hči govori glasno, tako da imamo vtis, da je mama Ana najbrž precej gluha.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, boš štrudelj? Sem ga sama spekla. Če ga ne boš zdaj, ga boš pa za malico. Ti ga bom dala na krožnik in folijo čez. Pa v hladilnik. Saj veš, na zgornjo poličko. Tista je tvoja.

MAMA ANA:

Čakam, da pride …

ROZALIJA PEČENKO:

Saj veš, kakšni so mladi. Matija se zanima samo za biznis.

MAMA ANA:

Grem smučat na Grenlandijo.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, lepo te prosim …

MAMA ANA:

Na vodi.

ROZALIJA PEČENKO:

Na Grenlandiji ne moreš smučat na vodi. Lahko na ledenikih.

MAMA ANA:

Gejzirji. Trapa! Na gejzirjih bom smučala. Čakam, da pride helikopter pome.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, nikoli nisi stopila na smučke.

MAMA ANA:

Gospa, če prodajate leksikone, vam povem, moja glava je živ leksikon. Vse vem.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, štrudelj ti bom dala v hladilnik.

Rozalija odpre hladilnik in vanj spravi zavitek.

MAMA ANA:

In ne me klicat mama! Ne poznam vas. Čeprav se mi zdite znani. A ste nastopali V vrtincu? Mi niste bili nikoli všeč. Preveč patetični.





Drugi prizor


Vstopi prijazna in visokorasla negovalka Breda.

BREDA:

Dober dan, kako ste kaj?

ROZALIJA PEČENKO (Bredi):

Danes bomo šli smučat na Grenlandijo.

BREDA:

Res?

ROZALIJA PEČENKO:

In to na vodi.

BREDA:

Pa v vaših letih! Še smučate?

ROZALIJA PEČENKO:

Ne jaz. Mama.

BREDA (mami Ani):

A res, gospa Ana?

MAMA ANA:

Jaz? Smučat? Na Grenlandijo?

ROZALIJA PEČENKO:

S helikopterjem pridejo pote.

MAMA ANA:

Ja kaj pa ti je, Rozi?

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, a zdaj si me pa le prepoznala?

MAMA ANA:

Vidite, gospa Breda, mene je dala v dom, njej se pa meša.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, v dom si šla, ker nisi mogla več biti sama. Zažgala si kuhinjo.

MAMA ANA:

To še ni razlog, da si me strpala v tale aušvic.

BREDA:

No, no!

ROZALIJA PEČENKO:

Zažgala si kuhinjo, potem si pa namesto gasilcev poklicala fotografa.

MAMA ANA:

Bil je res veličasten požar. Hotela sem ga imeti v albumu s fotografijami.

ROZALIJA PEČENKO:

Če ne bi sosedje poklicali gasilcev, bi zgorela vsa soseska.

MAMA ANA:

Ampak je žal album tudi zgorel.

ROZALIJA PEČENKO:

In vse moje fotografije, ko sem bila še otrok.

MAMA ANA:

Za tiste mi pa res ni žal.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama! Kako moreš!

BREDA:

Gospa Ana, večerja bo. Kje pa je Jožefa?

MAMA ANA:

Ne poznam.

BREDA:

Vaša cimerka. Prav. Za obe bom prinesla večerjo.

MAMA ANA:

Me ne bo v sobi. Grem smučat na Grenlandijo. Saj ste slišali.

Rozalija Pečenko strežnico Bredo potegne na stran.

ROZALIJA PEČENKO:

A je vedno takšna?

BREDA:

Samo kadar pridete na obisk.

ROZALIJA PEČENKO:

Ne vem, kaj naj si mislim. Včasih je čisto odsotna.

BREDA:

No, ja.

ROZALIJA PEČENKO:

Vsakič je slabše, se mi zdi. Se pravi, da bolezen napreduje?

MAMA ANA:

Kaj pa šepetata?

BREDA:

Vidite, kako ni prav nič odsotna.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, o tvoji bolezni se pogovarjava.

MAMA ANA:

Kdo ste pa vi?

ROZALIJA PEČENKO (Bredi):

Slišite.

BREDA:

Ja, slišim in si mislim svoje. Grem po večerjo.

Strežnica Breda odide.





Tretji prizor


ROZALIJA PEČENKO:

Mama, tako me skrbi zate.

MAMA ANA:

Ubit ste me prišli.

ROZALIJA PEČENKO:

Kaj?

MAMA ANA:

Ampak vam ne bo uspelo. Organizirali smo odpor.

ROZALIJA PEČENKO (zakliče):

Gospa Breda! Spet je začela!

MAMA ANA:

Zaradi znamk me hočete. Dragocenih znamk iz časa Aleksandra Velikega.

ROZALIJA PEČENKO:

Pa so takrat že imeli znamke? Mislim, pošto.

MAMA ANA:

Saj je vseeno, kaj so imeli. Živo me misliš zakopat, gospa polkovnica.

ROZALIJA PEČENKO:

Polkovnica?

MAMA ANA:

Ka ge be. KGB! Ne se delat neumno, tovarišica. Likvidirat ste me prišli in marjetice …

ROZALIJA PEČENKO:

Zdaj pa še marjetice!

MAMA ANA:

… mi boste zasadili na grob. Strupene marjetice, da me bojo še s koreninami zastrupljale. Ampak jaz sem se organizirala in vas bom razkrinkala.

Mama Ana stopi pred hčerko Rozalijo, dvigne pest in zakriči …

MAMA ANA:

Naj živi zeleni lubadar!

ROZALIJA PEČENKO:

Zdaj pa že pretiravaš, mama. To je bolno.

MAMA ANA:

Naj živi zeleni lubadar!!

ROZALIJA PEČENKO:

Ja, prav. Pa naj živi.

MAMA ANA:

Naj živi zeleni lubadar!!!

ROZALIJA PEČENKO:

Nimam nič proti. Naj živijo in se razvijajo vse oblike življenja.

MAMA ANA:

Naj živi zeleni lubadar!! Naj živi zeleni lubadar!! Kolikokrat bom morala še ponoviti?!

ROZALIJA PEČENKO:

Zaradi mene ni treba niti enkrat več.

Vrata omare se odškrnejo. Tudi vrata stranišča se odprejo. Iz omare pokuka Jožefa. Prijazna kmečka ženička z ruto na glavi. Iz stranišča pa Friderik. Urejen in zelo star gospod s klobukom.

JOŽEFA:

A je že?

MAMA ANA (zakriči):

Naj živi zeleni lubadar!!

ROZALIJA PEČENKO:

Kaj je pa zdaj to?!

FRIDERIK:

A se nismo drugače zmenili?

MAMA ANA (kriči):

Naj živi zeleni lubadar!!

JOŽEFA:

Nisem slišala, pardon.

FRIDERIK:

A ni geslo: Naj živi in se razvija koloradski hrošč?

MAMA ANA (kriči):

NEEE!!!! Naj živi zeleni lubadar!

Zdaj iz omare in stranišča, kot na ukaz, skočita oba starca prav na sredo sobe. Vsi trije starci zaplešejo okrog Rozalije, ta pa ne zdrži več …

JOŽEFA:

Naj živi! Naj živi!!

FRIDERIK:

In se razvija! In se razvija!

MAMA ANA:

Naj se razvija in se v dreku zvija!

ROZALIJA PEČENKO:

Lepo vas prosim!

MAMA ANA:

Zdaj pa previjanje!

FRIDERIK:

Previjanje je moja najlepša dejavnost. Gospa, mi boste pomagali menjati pleničko?

JOŽEFA:

Pa meni tudi. Sama ne dosežem več.

ROZALIJA PEČENKO (mami Ani):

Mama, to mi nalašč delaš!

MAMA ANA:

Gospa polkovnica, kar povejte, kar zapovejte!

ROZALIJA PEČENKO (na robu joka):

Ne morem več …

Friderik si potegne hlače do kolen. Res ima plenico.

FRIDERIK:

Polkovnica, moja plenica vam je na voljo!

ROZALIJA PEČENKO (milo zajoka):

Gospa Breda!! Na pomoč!!

Rozalija zbeži iz sobe.





Četrti prizor


Mama Ana dvigne roko. Vsi trije zmagoslavno drug drugemu udarijo v dlani.

FRIDERIK:

Vedno bolje nam gre.

MAMA ANA:

Čeprav sta skoraj zamočila.

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

Zamočila.

FRIDERIK:

Jaz se nisem pomočil. Mam suhe plenice. Kar potipaj!

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

Skoraj sta zajebala.

FRIDERIK:

No, tako povej!

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA (zelo zelo na glas):

Saj nisi tako gluha, baba suha!

JOŽEFA:

Vidiš, če glasno poveš, pa slišim.

MAMA ANA:

Upam, da je zdaj res nekaj časa ne bo na obisk.

FRIDERIK:

Če bi mene kdo tako pogosto obiskoval, se ne bi nič pritoževal.

MAMA ANA:

Friderik, zdaj lahko potegneš hlače gor.

FRIDERIK:

Na tvojo željo.

Friderik si potegne hlače spet do pasu.

MAMA ANA:

Si bo že zapomnila, da me je v dom poslala.

JOŽEFA:

Kaj?





Peti prizor


Vstopi strežnica Breda.

BREDA:

Kaj ste spet ušpičili? Gospa sploh ne pride k sebi. V stranišče se je zaklenila in joka.

MAMA ANA:

Katera gospa?

BREDA:

Vaša hči.

MAMA ANA:

A gospa Pečenkova?

BREDA:

Zakaj ste tako grdi z njo?

MAMA ANA:

Zakaj me je pa dala v dom?

BREDA:

Rada vas ima.

MAMA ANA:

Kdo?

BREDA:

Veste kaj, pred mano ni treba igrati dementne starke. Jaz že vem, koliko je ura. Gospa Pečenko mi je povedala, da ste jo silili, naj vam zamenja plenice. No? Hlače dol!

FRIDERIK:

Jaz že ne.

BREDA:

Pa vi, gospa Jožefa?

JOŽEFA:

Kaj?

BREDA:

Vam bom plenice zamenjala.

JOŽEFA:

Znam sama.

BREDA:

Vidite, kako dobro slišite!

JOŽEFA:

Slišim samo določene frekvence. Če govorite visoko, potem slišim.

FRIDERIK:

Jaz kot upokojeni violinist, filharmonija štirideset let, druga violina, vam povem, da ima gospa Jožefa popolnoma prav. Višje frekvence slišimo bolje.

BREDA:

Ste že povedali.

FRIDERIK:

Tudi to, da sem bil druga violina?

BREDA:

Večkrat.

FRIDERIK:

Se ne spomnim.

BREDA:

Boste večerjali v sobi ali v jedilnici?

FRIDERIK:

Jaz bom v jedilnici.

MAMA ANA:

Medve pa v sobi.

JOŽEFA:

Kaj?

BREDA:

In kaj naj rečem gospe Pečenkovi?

MAMA ANA:

Komu?

BREDA:

Vaši hčerki. V stranišču.

MAMA ANA:

Naj potegne vodo.

BREDA:

Naj pride nazaj sem?

MAMA ANA:

In sebe naj odplakne zraven.

BREDA:

To pa ni lepo. Torbico ima še tukaj.

MAMA ANA:

Recite ji, naj počaka spodaj. Pod oknom. Ji jo bom dol vrgla.

BREDA:

Ničesar ne boste metali.

MAMA ANA:

Mogoče jo bom pa zadela. V glavo.

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

Svojo hčerko bom poskušala zadeti …

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

Friderik, ti ji razloži. Nimam živcev.

Friderik posadi Jožefo na posteljo in se pripravlja, da ji bo razložil situacijo.

FRIDERIK:

Poslušajte, gospodična Jožefa, vam bom razložil …

JOŽEFA:

Zložil?

FRIDERIK:

Raz-ložil …

JOŽEFA:

Zakaj?

Strežnica Breda obupa.

BREDA:

Grem po večerjo.

In se odpravi proti izhodu.

FRIDERIK (Jožefi):

Gre pa takole … Gospa Ana bo skozi okno …

JOŽEFA:

Okno, ja. Poslušam, poslušam …

Jožefa pade na blazino in zaspi.





Šesti prizor


Nekdo odpre vrata. Na pragu stoji Matija. Skoraj se zaleti v visokoraslo strežnico Bredo. Matija je lepo oblečen podjetnik, star okoli trideset. Obvezno ključi avtomobila v roki. Rolex okoli zapestja itd.

MATIJA:

Zdravo!

MAMA ANA (se razneži in razveseli):

Matija! Moj Matija je prišel. Matiček moj!!

MATIJA:

Živijo, babi!

Mama Ana vsa vzhičena pohiti k vnuku in ga objema.

MAMA ANA:

Sem mislila, da te ne bo.

MATIJA:

Če rečem, da pridem, potem pridem.

BREDA:

Včeraj smo vas ves dan čakali.

MAMA ANA:

Ah, ni bilo tako hudo.

MATIJA:

Same sestanke sem imel. Od jutra do večera.

BREDA:

Vaša babica je bila pa od jutra do večera na oknu in si grizla nohte.

MAMA ANA:

Gospa Breda, a niste rekli, da greste k tisti osebi, ki se na stranišču cmeri?

BREDA:

K vaši hčerki, hočete reči?

MATIJA:

Spodaj sem videl mamin avto.

FRIDERIK:

Ja, vaša mama je tu.

MAMA ANA:

V stranišču. Tam ji najbolj paše.

Jožefa se nenadoma prebudi, kot da je slišala pravo iztočnico.

JOŽEFA:

Naj živi zeleni lubadar!

MATIJA:

Kaj?

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

Pojma nimam.

FRIDERIK:

To je bilo geslo, znak, lozinka, kot smo rekli v mojih časih, da sva z Jožefo prilezla iz omare in stranišča in potem smo vsi trije zaplesali indijanski ples …

MAMA ANA (ga prekine):

Friderik, a ne greš na večerjo?

BREDA (ji je jasno):

A, takšne igrice se greste, kaj!

MAMA ANA:

Kakšne igrice, o čem govorite? Breda, očitno ste že predolgo tu v službi. To zelo slabo vpliva na vas.

BREDA:

Kaj slišim?!

MAMA ANA:

Poleg tega, lepo vas prosim, a ne vidite, da imam obisk. Jožefa, boš jedla v jedilnici?

JOŽEFA:

Kaj?

MAMA ANA:

V jedilnici.

JOŽEFA:

V jedilnici. Ja.

BREDA:

Potem pa kar za mano.

FRIDERIK:

Se vidimo po drugem dnevniku.

MAMA ANA:

Ja, ja.

JOŽEFA:

Naj živi zeleni lubadar!

MAMA ANA:

Dober tek …

JOŽEFA:

Kaj?

BREDA:

Gremo, gospa Jožefa, tu nismo več zaželeni.

Odidejo.

Strežnica Breda še enkrat vrže zelo besen pogled na mamo Ano.





Sedmi prizor


Mama Ana takoj posadi vnuka Matijo na stol in sede zraven. Njegov obisk jo je popolnoma pomladil.

MAMA ANA:

Kako si, Matiček? A paziš nase? Kako pa spiš? Upam, da si pokrit. Ko si bil majhen, si se kar naprej odkrival. Jaz sem te hodila pa pokrivat. Vso noč. Brez problema. Tvoja mama je pa spala. A tista tvoja, tista … Matilda ali kar že je …

MATIJA:

Mojca.

MAMA ANA:

… a skrbi zate? A je pridna? Ne smeš ji vsega verjet. Ženske so zvite.

MATIJA:

Mojca je super punca.

MAMA ANA:

A ne bi še kakšne druge poskusil? Mlad si še. Moški morajo poskusit veliko žensk, sicer ni nič z njimi. Radovan, tvoj dedek, je imel samo mene, zato ni bil kaj prida, mislim, v postelji, sicer pa je bil odličen zdravnik. Internist. Še pa še popularen.

MATIJA:

Babi.

MAMA ANA:

Za dobro posteljno življenje dober internist ni zadosti. Veliko premalo, veliko premalo.

MATIJA:

Babi, jaz …

MAMA ANA:

Sem se pa zato jaz izobrazila. Mislim, če razumeš, tebi lahko povem …

MATIJA:

Si mi že.

MAMA ANA:

… saj si že velik fant in mojemu očetu, svojemu pradedku, si podoben, no, zdaj ko je Radovan že trideset let mrtev, lahko povem, ampak samo tebi, Pečenkovi ne smeš povedat: imela sem ljubimce. Same fejst dedce.

MATIJA:

Babi. Nimam veliko časa.





Osmi prizor


Hči Rozalija Pečenko vstopi v sobo. Še vedno je vidno pretresena.

ROZALIJA PEČENKO:

Samo po torbico sem prišla …

MAMA ANA:

Sem Bredi povedala, da ti jo bom skozi okno vrgla.

MATIJA:

Mami, spodaj sem videl tvoj avto.

Matija in mama Rozalija se objameta.

ROZALIJA PEČENKO:

Matija, ti ne veš, kako babica grdo dela z mano.

MAMA ANA:

Gospa Pečenkova, a niste rekli, da ste prišli samo po torbico?

ROZALIJA PEČENKO:

Nisem gospa Pečenkova, tvoja hči sem.

MAMA ANA:

Pečenko! Kakšen butast priimek! Veš, Matiček, takoj ko sem prvič videla tvojega očeta, sem vedela, da se to ne bo dobro končalo. Pečenko, kakšen butast priimek. Pečenko, nekaj, kar je že pečeno, zapečeno, nekaj za enkratno uporabo. Pečenko povečerjaš, rigneš in greš spat. In točno tako se je končalo.

MATIJA:

Jaz sem tudi Pečenko.

MAMA ANA:

Kolikokrat sem te prosila, da vzemi naš priimek.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, zakaj kar naprej Mirota vlečeš na dan. Že petindvajset let sva ločena. Sploh se ga ne spomnim več.

MAMA ANA:

Njegov pečeni priimek pa še vedno nosiš.

ROZALIJA PEČENKO:

Kaj pa naj. Vzamem spet svojega dekliškega? Ocvirk. Je kakšna huda razlika?

MAMA ANA:

Ocvirk je zelo lep, intelektualen, profesorski priimek. Nobena kulinarika.

MATIJA (se zabava):

Ocvirkovka je vzela Pečenka! Ha!

ROZALIJA PEČENKO:

Ne me zdaj še ti …

MAMA ANA:

Matija, a se ne bi preimenoval v Ocvirka. Imel bi lep, spodoben, tradicionalno slovenski priimek.

MATIJA:

Ne, babi, če se bom preimenoval, bom vzel Mojčin priimek. Če se bova sploh kdaj poročila.

MAMA ANA:

In kako se boš potem pisal?

MATIJA:

Hren.

ROZALIJA PEČENKO (privoščljivo):

Pečenko je vzel Hrenovko. Ha!

MAMA ANA:

A nisi rekla, da si prišla samo po torbico?

ROZALIJA PEČENKO:

Že, ampak se pogovor tako lepo razvija …

Mama Ana energično vstane, pograbi torbico hčerke Rozalije, stopi do okna, ga odpre in torbico vrže skozi okno.

ROZALIJA PEČENKO:

Kaj …?! Mama! Znorela si!

Rozalija plane k oknu in se nagne skozi.

ROZALIJA PEČENKO (skozi okno):

Oprostite, oprostite … Moja torbica je … Padla mi je… Upam, da vam ni hudo poškodovala avtomobila …

Mama Ana navihano pokaže na Rozalijo in na njeno napeto zadnjico, ki se sklanja skozi okno.

MAMA ANA:

Matiček, zdaj je priložnost, da jo porineva skozi …

Matija se samo zasmeji.

ROZALIJA PEČENKO (skozi okno):

A lahko prosim poberete moje šminke … In mobitel … Tamle, v luži leži pa baterija … Takoj pridem dol.

Rozalija steče čez sobo proti izhodu.

ROZALIJA PEČENKO (mami Ani):

Ti nisi normalna, Ocvirkovka hudobna! Ne vem, če bom sploh še kdaj prišla na obisk.

MAMA ANA:

Se prelepo sliši, da bi bilo res, pečenka ohlajena!

Hči Rozalija jezno zaloputne vrata za sabo.





Deveti prizor


Mama Ana in vnuk Matija končno sama. Mama Ana se spet popolnoma razneži.

MAMA ANA:

Povej, Matiček, a te Hrenovka dovolj hrani?

MATIJA:

Babi, nehaj!

Mama Ana iz hladilnika vzame krožnik z jabolčnim zavitkom, ki ji ga je prinesla hči, in ga porine vnuku v naročje.

MAMA ANA:

Tu imaš štrudelj. Sem ga sama spekla. Samo zate.

Matija vzame kos in si ga zatlači v usta.

MATIJA:

Hvala, babi. Obožujem tvoj jabolčni zavitek. Mami se vedno ponesreči.

MAMA ANA:

Vem, ja, ona vse preveč zapeče. Pa saj je Pečenkova, aneda?

Oba se zasmejita. Matija s polnimi usti.

Matija golta zavitek in je vedno bolj resen.

MAMA ANA:

Kaj si tako resen, poba! Premlad si, da bi imel takšen kisel obraz. A te Matilda sekira, kaj? Pusti jo, ti svetujem. Ogromno bab je na svetu, ki čakajo na tako lepega fanta!

MATIJA:

Mojca je super punca … Ampak ni to …

MAMA ANA:

Če ni to, si pa izberi drugo. Poslušaj, tale naša Breda, a ni fejst? Ravno prav mlada, joški so tudi v redu, trebušček pa kot Marilyn Monroe. In velika je tudi zadosti, da imaš lahko res dober občutek, ko jo podreš …

MATIJA:

Babi! Joj! Kako pa govoriš!

MAMA ANA:

Nisi imel moškega ob sebi, ko si odraščal. Pečenko se je zelo hitro prepekel in pobegnil z mlajšo, kar me ne čudi, glede na Rozi …Tako da moram jaz prevzeti moški vzgled. Z mano, Matija, lahko rečeš marsikatero moško. Z mano lahko diskutiraš kot moški z moškim. Sem navajena. Sem imela šest bratov. Pol starejših, pol mlajših. Prve tri je vzela prva svetovna, dva druga svetovna, enega pa konec druge svetovne; je hotel pobegniti, pa so ga vrnili … Tako da kar! Po moško!

MATIJA:

V kurcu sem, babi.

Trenutek tišine. In rahlega šoka. Babica čudno pogleda svojega vnuka.

MAMA ANA:

No, česa takega pa v družini Ocvirk še nismo imeli. Ampak … Treba je naprej s časom. In kako dolgo že veš, da si …?

MATIJA:

Že kakšnega pol leta.

MAMA ANA:

Pa si prepričan, da ni to kakšna modna muha?

MATIJA:

Resno je. Z vseh strani me …

MAMA ANA:

In ti ne uživaš?

MATIJA:

Si nora! Raztrgali me bojo. Uničili.

MAMA ANA:

O, hvala bogu! Potem pa nisi. Čeprav me ne bi nič motilo, če bi bil. V vsakem primeru si moj vnuk.

MATIJA:

Kaj nisem?

MAMA ANA:

No … če ne uživaš, potem nisi …

MATIJA:

Babi, kaj nisem?

MAMA ANA:

No … Buzerant.

MATIJA:

Kako lahko kaj takšnega sploh pomisliš, babi!

MAMA ANA:

Če si pa rekel, da si … no … v kurcu …

MATIJA:

Sem, ja … ampak ne tako … Ne dobesedno … To je takšna fraza. Poleg tega se danes reče homoseksualec.

MAMA ANA:

Tako kot homo sapiens?

MATIJA:

Podobno.

MAMA ANA:

Nisem vedela, da je bil pračlovek tudi buzi.

Matija zastoka in položi glavo v naročje svoje babice.

MATIJA (na robu joka):

Babi … Država me preganja. Davkarija. Sodišče. Izvržbe. Dohodnina in prispevki za pet let nazaj. Neplačani, jasno. Zarubili me bojo. Hišo, dve stanovanji, avto, tri avtomobile, no, pravzaprav štiri, pa zbirko rolexov mi bojo zaplenili ... Usedli se mi bojo na račun. Komisija za preprečevanje korupcije me ima na piki. Uničiti me hočejo. Vse, kar sem spravil na kup, vsa leta mojega naprezanja, garanja in odpovedovanja, vse bo šlo v nič … Res, babi, v kurcu sem. Pa saj si sama rekla, da se lahko s tabo pogovarjam kot moški z moškim?

MAMA ANA:

Imam nekaj prihrankov. Kakšnih petsto.

MATIJA:

Za vrat so se mi usedli. Pregledat bojo prišli vse, kar imam. Preštet, prekontrolirat, popisat … In potem mi bodo vse vzeli. Vse, vse, babi!

MAMA ANA:

Barabe! Kako je to mogoče! Jim bom svoje povedala. Peljal me boš v njihove pisarne in bom uredila. Takšne jim bom povedala …

MATIJA:

Ne bo pomagalo.

MAMA ANA:

Pravica in resnica se vedno izkaže.

MATIJA:

Saj, zato mi bojo pa vse pobrali.

MAMA ANA:

Hočeš reči, da … da imajo prav?

Matija prikima.

MAMA ANA:

To imaš po svojem pradedku. Mojem očetu. Tudi on je bil lopov. Živinski mešetar in goljuf. Kar naprej je bil v zaporu.

MATIJA:

Ampak, jaz nočem v zapor.

MAMA ANA:

Obiskovala te bom. Imam lepe spomine, ko smo obiskovali dedka …

MATIJA:

Nočem v zapor in obdržati hočem vse, kar imam.

MAMA ANA:

Kako boš pa to naredil?

MATIJA:

Imam načrt, babi.

MAMA ANA:

Načrt?

MATIJA:

In ti si del tega načrta. Greš z mano?

MAMA ANA:

Imam večerjo.

MATIJA:

Pri meni boš jedla. Greva.

Mama Ana se prične oblačiti.

MAMA ANA:

Prav, prav.

MATIJA:

Povedal bom, da boš čez vikend pri meni.

Mama Ana si natika svileno ruto, pogleda skozi okno.

MAMA ANA:

Si rekel, da te preganjajo?

MATIJA:

Ja.

MAMA ANA:

A tudi vojska?

MATIJA:

Zakaj?

MAMA ANA:

Spodaj je parkiran tank.

Matija pogleda skozi okno.

MATIJA:

To je moj avto. Jeep. Land rover. Najbolj nobel.

MAMA ANA:

Ta kup železa …?

MATIJA:

Ja. In tudi njega mi hočejo vzet.

MAMA ANA:

Pa naj ga odnesejo! Ti ga ne bo treba na odpad vozit.

MATIJA:

Sto petdeset tisoč je vreden.

MAMA ANA:

Česa?

MATIJA:

Sto petdeset tisoč glav živine.

MAMA ANA:

Pa saj je res kot en star kmetijski stroj.

MATIJA:

Hecam se. Sto petdeset tisoč. Dolarjev.

MAMA ANA:

Res?

MATIJA:

Res.

MAMA ANA:

Potem pa pohitiva.



KONEC PRVE SLIKE





Nastopi ženska.

ŽENSKA:

To, kar smo videli do zdaj, je pravzaprav simpatično pozabljanje. Seveda je simpatično samo, če ga opazuješ od daleč, iz varne razdalje parterja, če pa si osebno deležen pikrih pripomb, sprenevedanja in različnih verbalnih grobosti, vam garantiram, da zna biti zelo neprijetno. Poleg tega starejši ljudje, hkrati s pojavljanjem različnih znakov neobičajnega pozabljanja, doživljajo tudi nekatere karakterne spremembe. Kar je sicer na splošno značilno za staranje. Nekatere značajske lastnosti, ki smo jih v življenju zaradi bontona in drugih moralnih pravil korigirali, zdaj s silo udarijo na plan. Človek reče, kar misli. Sila neprijetno. Vendar za komedijo dober material. Tudi pretirano zanimanje za seksualne zadeve dobi v starosti svoj izdaten verbalni prostor. Vse tisto, o čemer smo razmišljali v mladih, srednjih in zrelih letih, pa si nismo upali niti spregovoriti, zdaj izrečemo brez ženiranja. Kakšno olajšanje, kaj! Seveda pa starost ne prinaša samo pozabljanja, samo dementnega raztapljanja možganske substance. Prinaša tudi subtilnost. Neverjetno prodornost. V nekem trenutku razvoja popolne pozabe lahko človek zelo natančno in seveda brez dlake na jeziku izpove resnico o nas, o svetu, pa tudi o sebi. Sicer bomo pa videli.

Ženska odide.





DRUGA SLIKA


Prvi prizor


Velika sprejemnica v veliki in razkošni, moderno projektirani hiši. Stopnice, ki vodijo v zgornje nadstropje. Spodaj dvokrilna vrata v jedilnico, levo vrata v kuhinjo, desno vrata v knjižnico … Skrajno levo pa mogočna vhodna vrata. Nekako tako.

Sredi sprejemnice stoji razkošna sedežna garnitura. Vsepovsod drage preproge, dragi predmeti, skoraj arheološke vrednosti, po stenah pa slike. Impresionisti, pa tudi kakšen dragocen moderen slikar. Vse je zelo drago, vendar nametano brez okusa. Gre bolj za zbirko dragocenih predmetov kot pa za okus ljudi, ki so poznavalci.

Naslednje jutro.

Po stopnicah se spusti Matija.

MATIJA:

Babi! Babi!! Babi Ana!!!

Matija odpre vrata v dnevno sobo, v kuhinjo …

MATIJA:

Mojca, si kaj videla tastaro?

Mojca, čedno dekle, ki paše k pohištvu, v jutranji halji pridrsa iz kuhinje.

MOJCA:

Zjutraj sem jo slišala, kako je loputala z vrati.

MATIJA:

Jaz tudi.

MOJCA:

Nič nisi slišal. Smrčal si. Ponoči se je sprehajala po vrtu. In ob treh zjutraj, točno tri in šestnajst minut, sem pogledala na uro, je pritavala v najino spalnico. Že tretjič.

MATIJA:

Izgubila se je.

MOJCA:

Kakšna noč! Ti si smrčal, ona pa se je sprehajala po hiši, odpirala omare, v kuhinji prestavljala lonce, prižigala luči. To imate v familiji.

MATIJA:

Kaj?

MOJCA:

Smrčanje in …

MATIJA:

… in kaj?

MOJCA:

In sprehajanje.

MATIJA:

Jaz se ne sprehajam.

MOJCA:

Tvoja mama se sprehaja. Kadarkoli pride, odpre vsa vrata.

MATIJA:

Zanima jo.

MOJCA:

Kaj? Moja garderobna omara?

MATIJA:

Ne bi ji smela dat ključa od hiše.

MOJCA:

Ti si ji ga dal. (oponaša Matijo) Mamica, počuti se kot doma! Jaz sem bila proti.

Neka vrata se odprejo, mama Ana, še vedno ima ruto na glavi in torbico v naročju, pokuka v sprejemnico.

MAMA ANA:

Aha! Tukaj sem pa že bila. Zdaj se spomnim.

Vstopi in zapre vrata za sabo.

MATIJA:

Babi! Sva bila že v skrbeh, da si se izgubila.

MOJCA:

Glede na to, kako ste ponoči tavali po hiši …

MAMA ANA:

Ponoči mi je bilo vse jasno. Sem mislila, da sem si zapomnila. Ampak dnevna svetloba vse spremeni. In tako sem zjutraj še enkrat šla od začetka …

MOJCA:

Sem slišala.

MAMA ANA:

Matilda … Kje so pa ostali?

MOJCA:

Prosim?

MATIJA:

Moja žena je Mojca.

MAMA ANA:

Ostali? Kje so ostali?

MATIJA:

Ostali kdo?

MAMA ANA:

Stanovalci.

MATIJA:

Sama sva. Jaz in Mojca.

MAMA ANA (ne more verjeti):

Toliko prostora za dva človeka!

MOJCA:

To je investicija.

MAMA ANA:

Sem mislila, da je stanovanje.

MOJCA:

Ah, ne. Midva stanujeva na obali. Tu sva, dokler hiše ne bova prodala …

MATIJA:

Mojči, a lahko kavo za babi? Prosim.

MAMA ANA:

Projo bi.

MOJCA:

Kaj pa je to? Energijski napitek?

MAMA ANA:

Prvi red bull z vodko spijem šele ob devetih zjutraj. Zaenkrat bi pa kar kavo. Projo Frank. Belo.

MOJCA:

Okej, okej. Proje nimamo. A bo Barcaffe dovolj dober?

MAMA ANA:

Bo, ljubica. Če ga boš znala skuhat.

Mojca odide v kuhinjo.





Drugi prizor


Mama Ana dvigne roko in z vnukom udarita v dlani.

MAMA ANA:

A sem jo, a?

MATIJA:

Komaj sem se zadržal, da se nisem zasmejal.

MAMA ANA:

Nujno jo moraš znogirat. Ni ne lepa ne pametna.

MATIJA:

Babi, no!

MAMA ANA:

Kakšna je pa v postelji?

MATIJA:

Joj, babi, ne bi o tem.

MAMA ANA:

A tako zanič je?

MATIJA:

Ne, v redu je.

MAMA ANA:

Samo v redu? Se pravi, za en drek.

MATIJA:

Mama, pohiteti maramo, poslušaj …

Mama Ana vznemirjeno obstane.

MAMA ANA:

Mama si mi rekel … Joj, Matiček moj, tako si me klical, ko si imel pet let, potem ti je pa Pečenkova prepovedala. Je bila ljubosumna. Mama! Matiček, kako sem ganjena.

MATIJA:

Babi … zame si druga mama …

MAMA ANA (užaljena):

Aja? Druga? No, ja. Pečenkova ni bila nikoli dobra mama. Nikoli ni bila prva mama. Jaz ji ne bi zaupala, tudi če bi bila kraljica vseh mam. Ko si imel leto dni, si ji na tla padel. Tako je počilo, ko si z glavico udaril ob parket, da sem mislila, da je razneslo peč za centralno.

MATIJA:

Tega nisem vedel.

MAMA ANA:

Pa saj ni bilo prvič. Že prej si ji padel z rok. In to ne enkrat. Pa si je vedno nekaj izmislila. Ne, ni bil Matija, njegova flaška mi je padla na tla. Stol je padel. Spodmaknil se je in kar sam padel. Takšne si je izmišljevala. No, ko smo mislili, da je razneslo peč za centralno, pa je bila samo tvoja glavica, ji kakšno leto nisem dovolila, da bi te vzela v roke. Potem te je pa odpeljala na svoje. Tako je rekla, na svoje, čeprav ji je Pečenko, tvoj dvakrat opečeni oče, moral pustit stanovanje in pohištvo in vse. Tako da ni bilo nič na svoje. Ampak na njegovo, ki je potem postalo njeno.

MATIJA:

Zakaj pa dvakrat opečeni?

MAMA ANA:

Ker se je takoj še enkrat poročil. Se pravi, da se je opečenec takoj še enkrat opekel. Mu kar privoščim. Bil je slab advokat, vse pravde je izgubil, jasno da je na koncu izgubil še oba zakona.

MATIJA:

Moja starša ti nista bila nikoli všeč, kaj, babi?

MAMA ANA:

Luzerja. Oba!

MATIJA:

In jaz sem njun sin.

Mama Ana malce pomolči, potem zelo resno reče:

MAMA ANA:

Nisi.

MATIJA:

Kako, nisem?

MAMA ANA:

Skrajni čas je, da spoznaš, da nisi njun sin.

Matija se sesede na kavč.

MATIJA:

Kako? Nisem njun sin? Na vseh fotografijah …

MAMA ANA:

Mislim, da si na fotografijah več z mano kot z njima.

MATIJA:

Potem … Hočeš reči …?

MAMA ANA:

Ja.

MATIJA:

Ne.

MAMA ANA:

Ja!

MATIJA:

Ampak … Ti imaš osemdeset let.

MAMA ANA:

Hvala, Matiček, za tri leta si me pomladil. Sem kar zadovoljna.

MATIJA:

Nič ne razumem.

MAMA ANA:

Moj sin si.

MATIJA:

Kap me bo. Zakaj so mi to prikrivali? Zakaj, zakaj?!

MAMA ANA:

No, čakaj, čakaj … Ustavi konje. Bolj si moj kot njun. To hočem reči. Pečenko je itak hitro odšel. Še sreča, sicer bi te pokvaril. Ona pa tako ali tako ni imela pojma o vzgoji. Jaz sem te vzgajala. In kako se reče ženski, ki vzgaja in skrbi za otroka?

MATIJA:

Vzgojiteljica?

MAMA ANA:

Mama.

Matija si vidno oddahne.

MATIJA:

A, v tem smislu mama! Mi je že jasno! Hvala bogu!

MAMA ANA:

Hvala meni, da sem te gor spravila! No, kdo je hodil v šolo na roditeljske sestanke? Kdo?

MATIJA:

Ti. Se pa spomnim, da si mamo enkrat zaklenila v shrambo.

MAMA ANA:

Sama se je, samo da ji ni bilo treba na roditeljski sestanek. In kdo te je obiskoval v bolnici, ko so ti operirali slepič, no?

MATIJA:

Mama je morala vedno čakat na hodniku. Nikoli je nisi spustila k meni.

MAMA ANA:

Kihala je in kašljala. Takšen pa vendar ne moreš k otroku na obisk v bolnico. In na maturantskem plesu, kdo je plesal s tabo?

MATIJA:

Takrat se je mama odpeljala do neke planinske koče, ker je mislila, da imamo tam maturantski ples.

MAMA ANA:

Vedno je vse zamešala.

MATIJA:

Meni je rekla, da si jo ti poslala tja gor. Še več, povedala mi je, da si ji naročila taksi in se s taksistom zmenila, da jo je peljal k tisti koči. Naročila si mu tudi, da mora takoj, ko je mama izstopila, odpeljat. Še prej pa si ji doma nekam založila njen telefonček. Planinska koča je bila seveda zaprta, tako da je revica morala peš v dolino.

MAMA ANA:

Bla, bla, bla! To zdaj sploh ni važno. Važno je samo to, da si ti veliko bolj moj sin kot od obeh pečenk.

MATIJA:

V simbolnem smislu … Ja.

MAMA ANA:

No, potem mi pa lahko, kot simbolni mami, zaupaš: Kakšna je Matilda …

MATIJA:

Mojca.

MAMA ANA:

… v postelji?

MATIJA:

Babi, ne bova o tem. Prav?

MAMA ANA:

Ker če ni dobra, potem jo je treba zamenjat. Ženska, ki v postelji ni za nobeno rabo, ni dobra za razplod. To je že moj dedek rekel. Saj veš, bil je preprodajalec živine. Večkrat je rekel, da so ga krave naučile vsega. Trikrat se je ločil, preden je našel mojo mamo, ki je res uživala v seksu. Otroci smo ju vedno hodili poslušat. Takrat še ni bilo radia in pravljic za lahko noč.

MATIJA:

Lepo te prosim, babi!! Nerodno mi je.

MAMA ANA:

No, povej! Je za kakšno rabo ali ni?

MATIJA:

Ti bom drugič … Obljubim. Najprej pa moramo nekaj važnega uredit, sicer bom imel uničeno življenje.

Mami Ani je takoj jasno.

MAMA ANA:

Uničeno življenje? Mi je že jasno. Matilda je zanosila. Ampak saj lahko naredi … kako se že reče …

MATIJA:

Ne! Ne to.

Mami Ani je spet takoj jasno.

MAMA ANA:

Aha! Jalovka je! Lahko bi si mislila.

MATIJA:

Gre za to, da mi bodo vse pobrali. Danes pridejo popisat moje premoženje.

MAMA ANA:

Samo naj pridejo, jih bom tako na gobec!

MATIJA:

Nujno morava nekaj urediti, babi.

MAMA ANA:

Sem rekla. Petsto imam. Bo dovolj?

MATIJA:

Ne.

MAMA ANA:

Če nočejo petsto, potem pa na gobec.

MATIJA:

Vse bomo uredili brez denarja. Samo s podpisi.

MAMA ANA:

Moram jaz tudi kaj podpisat?

MATIJA:

Predvsem ti.

Pozvoni pri vratih.

Zvok zvonca je v resnici glavna tema Beethovnove pete simfonije.

MATIJA:

Sicer pa ravno prihaja nekdo, ki ti bo vse lepo razložil.

MAMA ANA:

Me veseli.

MATIJA:

Ne veseli se prehitro, babi.

Spet pozvoni. Dvakrat.

Beethovnova peta, Beethovnova peta.





Tretji prizor


Matija odpre vrata.

V hišo vstopi Miroslav Pečenko.

Ko ga mama Ana zagleda, zakriči.

MAMA ANA:

Neeee! Kaj pa tale kup gnoja dela tu?!

MIROSLAV PEČENKO:

Me veseli, ljuba tašča, da si me še vedno vesela.

MATIJA:

Ata!

MIROSLAV PEČENKO:

Sinko!

Se objameta.

MAMA ANA:

A nisi umrl?

MIROSLAV PEČENKO:

Na tvojo žalost žal ne.

MAMA ANA:

Spomnim se, da si umrl. Proslavljali smo. Plesala sem.

MIROSLAV PEČENKO:

Mi je zelo žal, da si se zaman vrgla v stroške, ljuba tašča.

MAMA ANA:

Nič hudega, bomo pa še enkrat proslavljali.

MATIJA:

Babi, nehajmo! Moj očka je prišel.

MAMA ANA:

Pečenko, saj ne boš dolgo ostal, kaj?

MIROSLAV PEČENKO:

Kolikor bo treba. Vse sem prinesel s sabo, sine.

MAMA ANA:

Se misliš preselit sem?

MIROSLAV PEČENKO:

Ne. Svojemu sinu bom pomagal urediti nekatere pravne zadeve.

MAMA ANA:

Matiček, ne ga poslušat. Vedno je izgubil vse pravde. Najslabši advokat na svetu je.

MIROSLAV PEČENKO:

Notar. Zdaj sem tudi notar.

MAMA ANA:

Tudi najslabši. Predvidevam.

MIROSLAV PEČENKO:

Draga tašča, biti notar je čista zmaga! Samo kasiraš. Za vsako malenkost kasiraš, tudi za navaden podpis.

MATIJA:

Bi se kar lotili, kaj?





Četrti prizor


Iz kuhinjskih prostorov se vrne Mojca.

V rokah nosi pladenj s kavo.

MOJCA:

Kava! Upam, da sem jo znala skuhat.

MAMA ANA:

Ti bom kar naravnost povedala. Brez skrbi.

MOJCA:

O, gospod Miroslav! Bom takoj prinesla še eno skodelico.

MIROSLAV PEČENKO:

Ne, hvala.

MAMA ANA:

Že odhaja.

MIROSLAV PEČENKO:

Nekaj kratkega bi.

MOJCA:

Viski?

MAMA ANA (ji je takoj jasno):

Notar in alkoholik! Lahko bi si mislila.

MIROSLAV PEČENKO:

Draga tašča …

MAMA ANA:

Že dolgo nisem tašča.

MIROSLAV PEČENKO:

Viski mi priporoča zdravnik.

MAMA ANA:

In tudi tvoja draga nisem.

MIROSLAV PEČENKO:

Za ožilje. Za srce.

MAMA ANA:

Za srce? Ga imaš? Kdaj ti je pa zraslo? Pred petindvajsetimi leti, ko si zapustil mojega vnuka, ga še nisi imel.

MIROSLAV PEČENKO:

S tabo, Ana, se nikoli ni dalo normalno pogovarjat. Vsako besedo si mi vedno tisočkrat pregriznila.

MAMA ANA:

Z užitkom!

MATIJA:

Babi, kava! Izvoli! Potem pa dajmo papirje na mizo.

MAMA ANA:

Zanič je.

MOJCA:

Niste niti poskusili, gospa.

MAMA ANA:

Tisti, ki je zanič v postelji, tudi kave ne zna skuhat. To je že moj nono vedel.

MOJCA (zmedeno):

Ne razumem.

MAMA ANA:

Tudi nisem pričakovala, da boš.

MATIJA:

Babi … Če mi res hočeš pomagat …

MOJCA (Matiji):

Kaj je rekla? Nekaj o postelji …

MATIJA:

Nič.

MOJCA:

Da sem zanič v postelji?

MAMA ANA:

Mi je Matiček vse povedal.

MOJCA:

Prosim?

MAMA ANA:

Do detajla.

MATIJA:

Pustimo to. Babi, mudi se.

MOJCA (Matiji, s solzami v očeh):

Nisem jaz kriva, če ne morem takoj … Več časa rabim …

MATIJA (jo prekine):

Nič ji nisem povedal. Saj veš, kakšna je.

MAMA ANA:

In sem mu tudi pametno svetovala.

MOJCA (mami Ani):

Kaj ste mu svetovali?

MAMA ANA:

Izkušnje, ki jih je moj dedek imel s kravami.

MATIJA:

Dosti! Nimamo več časa.

MIROSLAV PEČENKO:

Ja. Res se mudi.

MATIJA:

Ata, razloži babici, za kaj gre.

MAMA ANA:

On mi ne bo ničesar razlagal. Alkoholik.

MATIJA:

Lepo te prosim, mama, zame gre.

Ob besedi mama se Ana vedno razneži.

MAMA ANA:

No, prav! Pečenko, povej, potem pa adijo!

MIROSLAV PEČENKO:

Hvala za dovoljenje, bivša tašča. No … Ne bomo se ukvarjali, zakaj je do neugodne finančne situacije prišlo, poskušali se bomo osredotočiti na rešitev te iste, neugodne finančne situacije.

MAMA ANA:

Isto je blebetal, ko je pred petindvajsetimi leti prišel povedat, da se bo ločil. Ne bomo se ukvarjali, zakaj je do neugodne situacije v najinem zakonu prišlo … Namesto da bi rekel: Mlajša tajnica je v postelji veliko boljša od tebe, draga moja Rozi.

MIROSLAV PEČENKO:

Rad bi nadaljeval, če dovolite … Gre za to, da bodo Matiji zaradi neplačanih obveznosti in dolgov …

MATIJA:

To lahko preskočimo.

MIROSLAV PEČENKO:

Zaradi ponesrečenih investicij … Da mu bodo pobrali vse.

MAMA ANA:

Vse vse?

MATIJA:

Vse vse, babi. To hišo, stanovanje, podjetje, avtomobile, prihranke, zbirko rolexov. Vse, kar je napisano na moje ime.

MIROSLAV PEČENKO:

In zato sem že zbral dokumente, pripravil listine, pogodbe …

MATIJA:

Babi, vse ti bom poklonil. Prepisal nate.

MIROSLAV PEČENKO:

Imam vse pripravljeno, samo podpis še manjka in pečat. Ki ga imam pa v torbi. Kot notar lahko pridem tudi na dom.

MAMA ANA:

Ampak, zakaj, zakaj meni, Matiček?

MATIJA:

Zato da mi boš potem vse spet vrnila. Nepremičnine boš prodala, jaz ti bom pomagal prodat, in mi izročila kupnino. Tudi gotovino, ki jo imam na računu, ti bom prenakazal, kot povračilo dolga, kaj vem, ker si me šolala, mi plačevala stanovanje, mi kupovala obleke … In zdaj ti na stara leta hvaležno vračam posojilo.

MIROSLAV PEČENKO:

Tako sem formuliral v pogodbi.

MATIJA:

In ti mi boš denar, ki ti ga bom nakazal, spet vrnila. Mislim, dala nazaj v kešu … Razumeš? In jaz ga potem nesem drugam. V banko, kjer ne sprašujejo. Na Kajmanske otoke na primer.

MAMA ANA:

Razumem. Klasično pranje denarja.

MIROSLAV PEČENKO:

Točno tako.

MAMA ANA:

Sem gledala po televiziji. To danes vsi delajo.

MIROSLAV PEČENKO:

Točno tako.

MATIJA:

Moramo pa pohitet, ker se nevihta nevarno bliža. Danes pridejo popisat premičnine in nepremičnine, ugotovit lastništvo … Sem se izogibal vročitvi obvestila, dokler se je dalo. Tako da so mi ga nazadnje kar nabili na vrata.

MIROSLAV PEČENKO:

Kot v srednjem veku.

MATIJA:

Prišli bodo in mi zapečatili vse, kar je na moje ime.

MOJCA (mami Ani):

Ne se bat, gospa. Tudi jaz bom podpisala. S skupnimi močmi moramo rešiti, kar se rešiti da.

Miroslav potegne sina Matijo na stran.

MIROSLAV PEČENKO (Matiji):

Nisi ji povedal.

MATIJA:

Ni bilo časa. (Mojci, sladko) Mojčika …

MOJCA:

Ja, ljubi?

MATIJA:

Sprememba plana. Ti ne boš ničesar podpisala.

MOJCA:

Kako?

MATIJA:

Z atom sva mislila, da je bolje, če vse prevzame babi.

MOJCA:

Ampak, saj jaz tudi lahko. Tole hišo mi pokloniš, pa je to tako, kot da je še zmeraj najina.

MIROSLAV PEČENKO (šepne Matiji):

Je rekla najina?

MOJCA:

Ja, najina sem rekla. Z Matijo sva par že šest let.

MAMA ANA:

Brez otrok. To pove vse.

MOJCA:

Matija, mislila sem, da sva se zmenila. Jaz podpišem za hišo, za obe stanovanji in za varčevalni račun … Babi pa za ostale malenkosti. Zakaj si se premislil?

MAMA ANA:

Meni je jasno kot beli dan: ne zaupa ti.

MATIJA (Mojci, hlastno):

Seveda ti zaupam, blazno ti zaupam, sámo zaupanje me je, nikomur ne zaupam tako kot tebi … ampak vseeno bom vse dal babici.

MAMA ANA:

Boš bolj zagvišno nazaj dobil.

MIROSLAV PEČENKO:

No, vsaj v tem se strinjava, ljuba tašča.

MOJCA (Matiji):

Se pravi, ne zaupaš mi. Nikoli mi nisi. Zate sem tujec.

MIROSLAV PEČENKO:

Gospodična, jaz si tega ne bi tako zelo k srcu jemal. Tudi meni ne zaupa, pa sem njegov ata.

MAMA ANA:

Saj ni nor.

MIROSLAV PEČENKO:

Priznam, me je zaskominalo, skoraj premamilo, da bi vzel, pa potem ne dal več nazaj ali pa vsaj zelo težko delno vrnil ... Vendar je potem v meni zmagala očetovska nesebičnost.

MAMA ANA:

Če si na sodišču tako neprepričljivo lagal, potem se ne čudim, da si propadel.

MIROSLAV PEČENKO (Mojci):

Jaz sem mu predlagal, naj vas ne vpleta v to, gospodična. Skušnjave so velike. In denar vse uniči. Še tako iskrena čustva.

MOJCA:

Ne morem verjet. To je izdajstvo!

MIROSLAV PEČENKO:

Nekoč sem zastopal podjetnika …

MAMA ANA:

Neuspešno, predvidevam.

MIROSLAV PEČENKO:

… ki je tik pred bankrotom svojega podjetja prepisal vse na ženo. Ko je bilo vse končano, je ona vložila zahtevo za ločitev. In seveda v ločitvenem postopku ni bilo kaj deliti, ker je bilo vse njeno. Moj klient je šel med klošarje.

MAMA ANA:

Revež bi si moral izbrati drugega advokata.

MOJCA:

Jaz ne bi nikoli naredila česa takega.

MATIJA:

Jasno, da ne.

MIROSLAV PEČENKO:

Pa tudi za vas je varneje, gospodična, da nimate nič s tem. Kaj, če vse skupaj spodleti? Boste potem hodili po sodiščih?

MATIJA:

No, in zato bom vse dal babici Ani.

MAMA ANA:

Mene za v zapor ni več škoda.

MATIJA (zelo prepričevalno):

Da bi te zaščitil. Mojca, v resnici ne gre za nezaupanje, ampak za ljubezen. Ničesar ti ne dam zato, ker te tako močno ljubim.

MOJCA:

Takšne ljubezenske izjave še nisem slišala.

MAMA ANA (Miroslavu):

Nekaj pa le ima po tebi, Pečenko.

MIROSLAV PEČENKO:

Jabolko ne pade daleč od drevesa.

MAMA ANA:

Tudi zgnije ne daleč od drevesa.

MIROSLAV PEČENKO (sladko):

Duhovito, draga tašča, duhovito.

Mojca se resno zazre v Matijo.

MOJCA:

Se pravi, da si me v resnici šest let samo nategoval.

MATIJA:

No, no.

MAMA ANA:

Pa saj je to tudi nekaj.

MOJCA:

Niti tega, da si baraba, nisi delil z mano.

MATIJA:

Mojčika, no!

MOJCA:

Nič skupnega nimava.

MIROSLAV PEČENKO:

No, nekaj malega že imata.

MOJCA:

Kaj? Posteljo?

MAMA ANA:

Še to bolj švoh.

MOJCA:

Kaj ste rekli?

MAMA ANA:

Matilda …

MOJCA:

Mojca …

MAMA ANA:

… jaz se res ne bi preveč sekirala. Tako pač je. Že moj dedek je rekel: babi, ki v postelji ni dobra, blagajne ne smeš zaupat.

MOJCA (Matiji):

Tvoja babica me kar naprej žali. Ti pa nič.

MATIJA (nervozno):

Najprej podpišimo. Vsak čas lahko pridejo.

MOJCA:

Niti hiše mi ne boš dal. To je začetek najinega konca.

MATIJA:

Lepo te prosim, ne kompliciraj. Se bova potem vse lepo natančno zmenila.

MAMA ANA:

Pod kovtrom se vse zgliha. Je rekel dedek.

MIROSLAV PEČENKO:

Dajmo začet podpisovat!

MAMA ANA:

Če sta oba nadarjena za to.

Miroslav Pečenko odpre aktovko in začne na mizo zlagati dokumente.

MAMA ANA:

Moj vnuk gotovo je. Nadarjen, mislim. Po meni.

MOJCA:

Ne morete nehat, kaj?

MAMA ANA:

To je močnejše od mene.

Miroslav Pečenko pred mamo Ano razvršča dokumente.

Ženska nastopi.

ŽENSKA:

Kot vidite, ljudje pozabljamo marsikaj. Pozabljamo, kaj smo obljubili, kaj smo prisegli. Pozabljanje je postalo nekakšen nacionalni šport. Pozabimo, da imamo ženo, da imamo moža, pozabimo na zaupanje, ki smo si ga zaobljubili, pozabimo na sina, na hčerko in se potem, kadar nam pač ustreza, nanju spet spomnimo. Ne samo da pozabimo, celo pozabimo, da smo pozabili. In za svoje pozabljanje nikoli nismo krivi. Kajti mi imamo pravico pozabiti, drugi pa ne.

Ženska pogleda na svojo zlato urico na zapestju leve roke.

ŽENSKA:

Kadar pa pozabimo, da moramo biti pošteni, potem to ni več samo nedolžno pozabljanje ... Žal živimo v času vsesplošne družbene demence. Lastniki pozabljajo na delavske plače, politiki pozabljajo na obljube, na svečano prisego, kreditojemalci na kredite, banke na človečnost, sodniki na pravične kazni, vrhovni sodniki pozabijo celo na to, da so vrhovni sodniki, in ne strankarske barabe, in tako dalje in tako dalje. Vendar … spet si vsi za vse najdemo opravičilo … Če lahko pozabljajo tisti, ki so zgoraj, ki nas vodijo, ki postavljajo etične in pravne norme za naše življenje, potem bi bili mi, ki smo malo niže, zelo neumni, če ne bi tudi mi kdaj pa kdaj pozabili, da moramo biti pošteni, načelni, da ne smemo pozabiti poravnati svojih dolgov, da ne smemo prati denarja, da ne smemo goljufati države. Kako je ne bi goljufali, če jo goljufajo tisti, ki jo vodijo in ki včasih pozabijo, da jo vodijo. No, o vsem tem kasneje. Ali pa nikoli.

Ženska odide.





Peti prizor


Miroslav Pečenko položi pred mamo Ano prvi dokument. Matija pa ji v roko potisne nalivno pero.

MATIJA:

Podpiši, babi. Tule.

MIROSLAV PEČENKO:

Pa še na vsaki strani. Jaz bom pa pečate pripravil.

Miroslav Pečenko pripravi pečate. Mama Ana gleda listine.

MAMA ANA:

Kaj je to?

MATIJA:

Samo podpiši.

MAMA ANA (bere):

… stanovanjska hiša na Ulici brestov …

MATIJA:

V dodatku je darilna pogodba. Jaz sem jo že podpisal.

MIROSLAV PEČENKO:

Je že overovljeno.

MATIJA:

Ti samo podpišeš, da si lastnica. Da si sprejela.

MIROSLAV PEČENKO:

Tudi v zemljiško knjigo smo že vložili.

MAMA ANA (odločno):

Ne bom.

Vsi kar otrpnejo.

MATIJA:

Babi … Ne mi tega delat, lepo te prosim. Vse bom izgubil. Mama …

MOJCA (privoščljivo):

No, kdo komu ne zaupa?!

MAMA ANA:

Kaj dobim, če podpišem?

MIROSLAV PEČENKO:

Saj sem vedel, da ne bo šlo tako zlahka.

MOJCA:

Tudi jaz bi morala že na začetku drugače zastavit. Ne pa, da sem bila kar zastonj in neomejeno na razpolago.

MIROSLAV PEČENKO:

Koliko?

MAMA ANA:

Ne koliko, ampak kaj.

MATIJA:

Kaj?

MAMA ANA:

Hočem, da prevzameš naš priimek.

MIROSLAV PEČENKO:

Kaj je pa z mojim narobe?

MAMA ANA:

Zažgan je.

MIROSLAV PEČENKO:

A vaš je pa bolj svež? Žaltav ocvirk!

MAMA ANA:

Matiček, če me tvoj sorodnik misli žalit, sploh ne bom ničesar podpisala.

MATIJA:

Ne bo več, obljublja.

MIROSLAV PEČENKO:

Obljubljam.

MAMA ANA:

Potem smo zmenjeni?

MATIJA:

Prepisal se bom v Ocvirk. Zdaj pa podpiši.

MOJCA:

Za denar si očeta zatajil.

MIROSLAV PEČENKO:

Gospodična, kot pravnik vam povem, da samo kri nekaj šteje, ostalo so formalnosti. Matija, a naredim pisni dogovor za Ocvirka?

MAMA ANA:

Ni treba. Jaz svojemu vnuku zaupam.

MATIJA:

Jaz tebi tudi, mama. Zdaj pa podpiši!

Mama Ana si natakne očala. Bere listine.

MAMA ANA:

Kaj pa je to?

MATIJA:

Zazidljive parcele na morju. Poklonim ti jih. In ti jih sprejmeš.

MAMA ANA:

Pa to?

MATIJA:

Malenkosti. Podarjam ti nekaj slik. Oljnih. Jakopič, Grohar … Nepomembno. Drobiž.

Mama Ana sname očala.

MAMA ANA:

Še nekaj hočem.

Matiji gre kar na jok.

MATIJA:

Kaj še, mati moja?!

MAMA ANA:

Pridi bliže.

Matija se ubogljivo skloni k mami Ani in ta mu začne šepetati v uho. Pri tem pogleduje k Mojci. To zaupno šepetanje traja kar nekaj časa. Matija sprva daje vtis, da se ne strinja, potem pa vedno bolj vdano prikimava. In na koncu prikima.

MATIJA:

Prav, babi.

MAMA ANA:

To je že moj dedek vedel.

MATIJA:

Bom, babi.

MAMA ANA:

V tvoje dobro.

MATIJA:

Razumem, babi.

MOJCA:

Lahko še midva slišiva?

MAMA ANA:

Ne.

MOJCA (Matiji):

O meni ti je šepetala, kaj.

MATIJA (ogorčen):

Kje pa, kje pa!

MIROSLAV PEČENKO:

Predvidevam, da tudi ta želja ne bo pisna.

MAMA ANA:

Kje točno podpišem?

Matija in Miroslav planeta.

MIROSLAV PEČENKO:

Tu.

MATIJA:

In še tu.

Mama Ana podpisuje.

MIROSLAV PEČENKO:

Tole pa je …

MAMA ANA:

Tale številka …

MIROSLAV PEČENKO:

Toliko bomo iz Matičkovega računa prenakazali na tvoj račun. Da ne boš mislila, da so ti penzijo povišali, ha!

MAMA ANA:

En, dva, tri, štiri, pet, šest … Šest številk.

MATIJA:

Malenkost.

MAMA ANA:

In kje si dobil ta denar, Matiček?

MATIJA (zmedeno pogleda Mojco):

Kje sem ga dobil?

MOJCA:

V banki.

MATIJA (mami Ani):

V banki, ja.

MAMA ANA:

Zakaj?

MATIJA:

Zakaj zakaj?

MAMA ANA:

So ti ga dali.

MATIJA (zmedeno pogleda Mojco):

Zakaj so mi ga dali?

MOJCA:

Za čevlje.

MATIJA (mami Ani):

Za čevlje.

MAMA ANA:

Toliko denarja za čevlje?

MOJCA:

Za podjetje, pravzaprav.

MATIJA:

Tako je. Za podjetje, ki dela čevlje.

MAMA ANA:

Zakaj pa je potem na tvojem računu?

MATIJA (zmedeno pogleda Mojco):

Zakaj pa je potem na mojem računu?

MOJCA:

Da ga boš lahko dal mami Ani.

MATIJA (mami Ani):

Da ga bom lahko dal mami Ani.

MAMA ANA:

Meni? Zakaj? A ni od podjetja?

Matija ne zdrži več. Poklekne pred mamo Ano. Na obe koleni.

MATIJA:

Lepo te prosim, mama, ne sprašuj več, to je preveč komplicirano. Ne razumeš. Tako se danes posluje. A ne bereš časopisov, a v domu ne gledate televizije? Tudi država tako posluje. Vsi tako poslujejo.

MAMA ANA:

Denar od podjetja na osebni račun?

MATIJA:

Ja … Ne … Ja … Ne … Ja, ja, seveda ja! Pa potem spet … Kaj vem … Mama, samo podpiši, lepo te prosim! Podpiši, mama! Svojemu vnuku, svoji lastni krvi boš pa ja zaupala.

Mama Ana podpiše.

Miroslav Pečenko takoj udari pečat in pred Ano nemudoma položi novo listino.

MIROSLAV PEČENKO:

Pa še to podpiši, tašča.

MAMA ANA:

Tvoje ime je gori.

MIROSLAV PEČENKO:

Pooblastilo, da lahko speljem transakcijo. Da sem tvoj notar.

MAMA ANA:

Saj sem vedela, da je nateg. Nič ti ne plačam.

MIROSLAV PEČENKO:

Ne bo treba. Sem sponzor.

MAMA ANA:

Ne verjamem. Sponzorji na koncu vedno nekaj hočete v zameno.

MIROSLAV PEČENKO:

Gre za očetovska čustva, draga bivša tašča. Zato so moje usluge tokrat zastonj. In tukaj tudi podpiši …

Miroslav Pečenko mami Ani podaja listine. Ko jih Ana podpiše, Miroslav na njih hitro udari pečat. Vse je videti zelo rutinsko.

MAMA ANA:

In kaj zdaj podpisujem?

MIROSLAV PEČENKO:

Svojo usmrtitev.

MATIJA:

Ata, no!

MIROSLAV PEČENKO:

Žal se samo šalim. Matija ti poklanja tudi nekaj slovenskega modernizma. Same packe.

MATIJA:

Dragocene packe.

Mama Ana podpiše.

MIROSLAV PEČENKO:

No, tako! Pa še poštempljajmo. Takole.

Udarci uradnega pečata so glasni.

MAMA ANA:

Kaj pa denar?

MIROSLAV PEČENKO:

Takoj ga prenakažejo na tvoj račun. Samo pokličem v pisarno.

MAMA ANA:

Potem pa kar. Podpisala sem.

MIROSLAV PEČENKO:

Joj, smo natančni.

Miroslav Pečenko vzame iz žepa mobilni telefon. Kliče.

Matija položi pred babico novo listino.

MATIJA:

Tole je pa zemljišče mojega podjetja. Saj veš, tovarna, ki dela čevlje.

MOJCA:

Za en evro so ti jo dali v dobro upravljanje.

MATIJA (mami Ani):

Ko podpišeš, boš ti lastnica. In potem skupaj poiščemo tistega, ki bo ponudil največ …

MOJCA:

Jaz sem za zemljišče že imela kupca.

MATIJA:

Za mojim hrbtom?

MOJCA:

Hotela sem te presenetit.

Mama Ana bere listino.

Miroslav Pečenko telefonira.

MIROSLAV PEČENKO (telefonira):

Ja, jaz sem … Vse urejeno. Takoj prenakaži denar. Ja, imaš vse. Samo formalnost. Tudi jaz imam vse. Ja, stara je podpisala. Sem že poštempljal. Okej, okej, okej …

MAMA ANA:

Tu piše zemljišče … Kje pa je tovarna?

MATIJA:

Ni je več. Zaprli smo jo.

MOJCA:

In porušili.

MATIJA:

Parcelo bomo prodali za trgovinski center.

MAMA ANA:

Pa delavci?

MATIJA:

Delavce smo že lansko leto poslali …

MAMA ANA:

Kam?

MATIJA (se nemočno zazre v Mojco):

Kam že?

MOJCA:

Na morje?

MATIJA (mami Ani):

Na morje.

MAMA ANA:

To mi je pa všeč, da tako lepo skrbiš za delavce. To je v današnjih časih redkost.

Mama Ana podpisuje.

MATIJA:

Ja, redkost.

MAMA ANA:

To občutljivost za sočloveka imaš po meni.

MIROSLAV PEČENKO (telefonira):

Ja, ja, ja … Zvečer bova šampanjec odprla. Pusa, pusa! Mnjam, mnjam. (neha telefonirati) Urejeno. Tašča, denar bo na tvojem računu že čez dve uri. Elektronsko poslovanje je zakon.

MATIJA (babici Ani):

In v ponedeljek mi ga že lahko vrneš. Te bom prišel iskat v dom, mama. Bova skupaj šla v banko in boš dvignila.

MOJCA:

Pa jaz?

MATIJA:

Ti boš vrečko držala.

MIROSLAV PEČENKO:

Smo že vse podpisali?

MATIJA:

Samo še tole.

MIROSLAV PEČENKO:

Jaz pa še poštempljam vsak izvod … Od spredaj in od zadaj … Takole …

Miroslav Pečenko udarja pečate.

Mama Ana bere zadnjo listino.

MAMA ANA:

Kaj pa je to?

MATIJA:

Vozni park.

MAMA ANA:

A od tovarne?

MATIJA:

Moj. Sami lepi avtomobilčki.

MAMA ANA (bere):

In živali tudi … Jaguar … A niso zaščiteni?

Zvonec pri vhodnih vratih. Zaigra motiv iz Beethovnove pete simfonije. Nekajkrat.

Beethovnova peta, Beethovnova peta, Beethovnova peta.

Vsi zastanejo.





Šesti prizor


Zvoni. Zvoni. Zvoni.

Beethovnova peta, Beethovnova peta, Beethovnova peta.

MATIJA:

Pssssst!

Mama Ana sname očala. Miroslavu Pečenku obvisi roka s štampiljko v zraku. Matija se po prstih približa vhodnim vratom. Pokuka skozi kukalo. Se zelo prestraši.

MATIJA:

Prišli so.

MAMA ANA:

Kdo?

MATIJA:

Pssssst! Oni, oni. Dva sta. Je vse poštempljano, vse podpisano?

Zvoni. Zvoni. Zvoni.

Beethovnova peta, Beethovnova peta, Beethovnova peta.

MIROSLAV PEČENKO:

Še malo, še malo …

Oba planeta na listine in pogodbe. Pulita si jih drug drugemu iz rok. Miroslav Pečenko udarja s štampiljko po še neštempljanih listinah.

MIROSLAV PEČENKO:

Še tu, še tu …

MATIJA:

Tiho, tiho …

MIROSLAV PEČENKO:

Ne morem tiše …

Spet udarja štampiljke.

Izza vhodnih vrat se sliši glas.

DACAR DARKO (glas izza vrat):

Odprite! Odprite!! Slišim vas!

MATIJA (v paniki kriči proti vratom):

Nikogar ni doma.

DACAR DARKO (glas izza vrat):

Matija Pečenko, vemo, da ste doma.

MATIJA (v paniki kriči proti vratom):

To nisem jaz …

Miroslav Pečenko udarja s štampiljko po listinah.

DACAR DARKO (glas izza vrat):

Ne se norca delat iz oblasti, lepo vas prosim. Slišim, kako zrezke tolčete.

MATIJA (šepeta):

Si že? Si že?

MIROSLAV PEČENKO:

Samo dva še …

DACAR DARKO (glas izza vrat):

Odprite!!

MATIJA (v paniki zakliče proti vratom):

Samo dva še.

DACAR DARKO (glas izza vrat):

Dva? Kaj dva?

MOJCA:

Grem odpret.

MATIJA:

Si nora!

Miroslav Pečenko udari še zadnji pečat.

Vhodna vrata se odprejo.





Sedmi prizor


V prostor energično vstopita dacar Darko in referent Fredi. Oba sta oblečena v temno obleko. Nosita belo srajco in kravato. V rokah poslovni aktovki. Na njunih glavah črna klobuka, ki ju ne snameta. Takoj za njima vstopi Rozalija Pečenko.

DACAR DARKO (presenečen):

O, kakšna gužva!

REFERENT FREDI:

A ni nekdo rekel, da ni nikogar doma?

MATIJA (hlasta, se izmotava):

Jaz ne. Sem šele prišel. A ne, Mojca, da me ni bilo doma, mislim, da me sploh ni tu … mislim, bilo tu, a ne?

MOJCA:

Jaz nisem ničesar videla.

Mama Rozalija Pečenko zapre vrata za sabo.

ROZALIJA PEČENKO:

Fanta sta zvonila … Tako sta se mi smilila, ker ju ni nihče slišal, pa sem jima kar odklenila.

MAMA ANA (razočarano):

Neuničljiva je spet tu!

DACAR DARKO:

Midva bi kar takoj začela delat, če dovolite …

REFERENT FREDI:

Sva iz davčne uprave. Pa to že itak veste …

DACAR DARKO:

Tako da ne bomo izgubljali časa.

Referent Fredi odpre kovček.

Rozalija Pečenko nenadoma zagleda Miroslava Pečenka, svojega bivšega moža.

ROZALIJA PEČENKO:

Aaaa! Kaj pa tale kup gnoja dela tu?!

MAMA ANA:

To sem tudi jaz vprašala.

MIROSLAV PEČENKO:

Me veseli, ljuba bivša žena, da si me še vedno vesela. Tudi jaz sem že rekel nekaj podobnega.

ROZALIJA PEČENKO (kategorično):

Tu ni prostora za oba. Jaz ali on.

MAMA ANA:

Kar oba.

MATIJA:

Mami, ata sem jaz povabil.

ROZALIJA PEČENKO:

Pa mene tudi.

MOJCA:

Ne, danes vas pa nisva povabila.

ROZALIJA PEČENKO:

Potem mogoče nisem zaželena?

MAMA ANA, MOJCA, MIROSLAV PEČENKO, MATIJA:

Ne.

ROZALIJA PEČENKO:

Pa bom vseeno ostala …

MIROSLAV PEČENKO:

Niti za hip nisem podvomil o tem.

ROZALIJA PEČENKO:

… ker vem, da ne mislite resno. Samo hudobni ste. Jaz pa znam odpuščat.

Rozalija Pečenko sede na kavč.

MAMA ANA:

Kaj ko bi se skidala kar skupaj. Imata veliko skupnega.

MIROSLAV PEČENKO, ROZALIJA PEČENKO:

Jaz z njo (njim) nimam nič.

MAMA ANA:

Oba nezaželena. Idealen par!

Mojca se privoščljivo zasmeji.

MOJCA (mami Ani):

Gospa, vedno bolj ste mi všeč! Ha, ha!

MAMA ANA:

Meni pa ti čisto nič.

Dacar Darko in referent Fredi, ki sta do sedaj samo opazovala, se zdaj le oglasita.

DACAR DARKO:

Oprostite, ker motiva družinsko idilo … Midva sva tukaj po službeni dolžnosti.

REFERENT FREDI:

Z veseljem vam izročam uradni zahtevek za popis premoženja, ki bo predmet osebnega stečaja gospoda Matije Pečenice …

DACAR DARKO:

Pečenka …

REFERENT FREDI (se hudomušno nasmehne):

Nisem se mogel zadržat. Pečenka, ja.

DACAR DARKO:

Kdo od vas je Matija Pečenko?

Tišina. Nihče se ne oglasi.

REFERENT FREDI:

No, kdo?!

MAMA ANA:

Očitno ste prišli v napačno hišo. Pa nasvidenje. Kje so vrata, veste …

Rozalija plaho dvigne roko.

ROZALIJA PEČENKO:

Jaz sem.

REFERENT FREDI:

Matija Pečenko?

ROZALIJA:

Rozalija.

DACAR DARKO:

Rabimo Matijo.

Miroslav dvigne roko.

MIROSLAV PEČENKO:

Jaz sem tudi.

REFERENT FREDI:

Rozalija?

MIROSLAV PEČENKO:

Miroslav. Tudi pa Pečenko.

DACAR DARKO:

Ne se norca delat iz državnih uradnikov. Kdo je Matija, vas še enkrat zelo lepo vprašam, potem pa pokličem okrepitve. Nas je v državni upravi še pa še.

Mojca pokaže na Matijo, ki vseskozi kot riba tiho stoji zraven in se trudi biti neopazen.

MOJCA:

On.

DACAR DARKO:

Se mi je zdelo.

MAMA ANA (šepne):

Kolaborantka!

REFERENT FREDI (Mojci):

Hvala, gospodična. Lepo je, da pomagate državni upravi. Državna uprava si takšne prostovoljne geste pomoči zelo zapomni. Država zna biti hvaležna. Če boste kdaj v stiski v zvezi z dohodnino, preživnino, davkarijo, dvojno obdavčitvijo ali zgolj za kakšen droben finančen nasvet, imate pri meni nekaj malega v dobrem. Bonus, kot se reče. Sicer pa: ste poročeni? Jaz tudi ne. Samski sem še.

Referent Fredi sname klobuk.

REFERENT FREDI:

Če vas moja plešavost ne moti, se lahko …

DACAR DARKO:

Fredi, nisva za to tukaj.

REFERENT FREDI:

Oprostite. Nisem se mogel zadržat. Zaneslo me je.

Referent Fredi si spet povezne klobuk na glavo. Pleša izgine.

DACAR DARKO (Matiji):

Se pravi, vi ste Matija?

MATIJA (zmeden):

Ne.

DACAR DARKO:

Kako ne?

REFERENT FREDI:

Lahko vidim vaše osebne dokumente, prosim?

MATIJA (še vedno zmeden):

Ja. Matija. Ja.

DACAR DARKO:

Ste ali niste?

MATIJA:

Zdaj sem se spomnil. Sem. Prej se nisem spomnil.

DACAR DARKO:

Pa kaj je z vami?! A ste na glavo padli?

MATIJA:

Pa sem menda res.

MAMA ANA:

Rodna mati ga je na tla vrgla. Ko je bil še dojenček.

ROZALIJA PEČENKO:

Mami, mi tega res ne boš nikoli odpustila?!

MAMA ANA (dacarju in referentu):

Nekajkrat. Direkt na glavico. Je tako počilo, da smo mislili, da je peč za centralno v kleti razneslo.

DACAR DARKO:

Vaše družinske razmere naju ne zanimajo. Tu je odločba. Opraviti morava popis vseh premičnin in nepremičnin. Kasneje boste podpisali zapisnik in nato gre vse v ustaljen postopek in potem na dražbo. Začnimo!

Miroslav Pečenko vstane.

MIROSLAV PEČENKO:

Ne bo šlo.

DACAR DARKO:

Kaj ne bo šlo?

MIROSLAV PEČENKO:

Moja stranka nima ničesar.

REFERENT FREDI:

Z gospodom Matijo se ukvarja naš oddelek že tri leta. Vse nam je jasno. Tipična tajkunska zgodba. Ne velika, gre za majhnega tajkunčka, veliki se nam vedno izmuznejo ali pa postanejo politiki, vendar ravno prav velika zgodba, da nam jo je uspelo dobro zapeči. Zapekli smo Matijo Pečenka kot pečenko. Ha, ha!

DACAR DARKO (svareče):

Fredi!

REFERENT FREDI:

Oprostite. Spet se nisem mogel zadržat.

DACAR DARKO:

Začnimo kar s tole hišo. Prodali jo bomo na dražbi. Danes pa bomo pritisnili pečat nanjo.

MIROSLAV PEČENKO:

Prepozno.

DACAR DARKO:

Kako?

MIROSLAV PEČENKO:

Ne morete moji stranki vzeti nečesa, kar ni njegovo.

DACAR DARKO:

Tale hiša …

MAMA ANA:

… je moja.

MATIJA:

Ja, babičina je.

ROZALIJA PEČENKO (presenečeno):

Ampak, ona je ja v domu za ostarele!

MAMA ANA:

Sem bom hodila čez vikend.

MIROSLAV PEČENKO:

Izvolite papirje. Vse podpisano. Celo že vknjiženo. Podpečateno. Zemljiški dolg. Upam, da vam ni treba razlagati, kaj je to zemljiški dolg.

REFERENT FREDI (razočarano):

Spet sva prepozna? Danes že tretjič.

MIROSLAV PEČENKO (zmagoslavno):

Zemljiški dolg je pravica stvarnega prava, katerega vsebina je zahtevati poplačilo denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugimi upniki … Po domače: ker je bil Matija Pečenko dolžan svoji babici, Ani Ocvirk, neka sredstva …

MAMA ANA:

Vso mladost sem mu posojala za bombone in čokolado. In zdaj hočem to nazaj!

MIROSLAV PEČENKO:

… smo naredili zemljiški dolg. Pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga mora biti sestavljen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. (še bolj zmagoslavno) Notar, to sem jaz! Izvolite! Vse urejeno. Podpisano, podpečateno!

DACAR DARKO:

Čakajte, čakajte … Kaj pa druge nepremičnine? Na tem seznamu …

Miroslav Pečenko začne dacarju kazati listine …

MIROSLAV PEČENKO:

Tole je stanovanje na morju. Tudi od babice Ane Ocvirk.

MAMA ANA:

Tam bom ob sredah in četrtkih.

MIROSLAV PEČENKO:

Tole je pogodba za parcelo v Trenti.

MAMA ANA:

Vsak petek popoldne, med tretjo in sedmo, me boste našli tam. Ležalniček, senčnik, vrč limonade in jaz!

ROZALIJA PEČENKO:

Za Grenlandijo ti ne bo ostalo pa nič časa, mama?

MOJCA:

Za Grenlandijo?

ROZALIJA PEČENKO:

Tja se namreč naša mama odpravlja smučat.

Miroslav Pečenko kaže listine razočaranemu dacarju in referentu.

MIROSLAV PEČENKO:

Še eno stanovanje. Tudi vse urejeno. Pečat, podpis.

REFERENT FREDI:

Ste pa hiteli. Pečati so še mokri.

MIROSLAV PEČENKO:

Impresionisti so tudi mamini.

DACAR DARKO:

Impresivno.

REFERENT FREDI:

Gospod Matija, videti je, da ste čez noč postali revež. Tako kot vaši upniki.

MATIJA:

Ta odločitev je bila ideološke narave. Denar se mi gabi. Spoznal sem, da so še druge vrednote.

REFERENT FREDI:

Zakaj pa ga potem niste raje razdelili vsem tistim, ki ste jim dolžni? Na primer delavcem, ki jim niste plačevali ne prispevkov in ne plač.

MIROSLAV PEČENKO:

To vas pa nič ne briga.

DACAR DARKO:

Fredi!

REFERENT FREDI:

Oprostite. Nisem se mogel zadržat.

Mama Ana zmedeno pogleda vnuka Matijo.

MAMA ANA:

Kako so pa potem šli na morje?

MATIJA:

Babi, vse ti bom razložil.

MOJCA:

V tem je blazno dober.

Mama Ana se zastrmi predse.

MAMA ANA:

Ne razumem. A potem niso šli na morje?

MIROSLAV PEČENKO:

Da ne bomo izgubljali dragocenega časa … Vse je urejeno. Osebni stečaj mojega klienta kot tudi rubež premičnin in nepremičnin ne prideta v poštev. Moj klient je brez vsega. In kjer ničesar ni, še cesar ne more vzeti.

DACAR DARKO (razočarano):

Prav. Bomo naredili zapisnik.

MIROSLAV PEČENKO:

Izvolite pogodbe. Vse je podpisano, overovljeno. Lahko preverite.

DACAR DARKO:

Brez skrbi, da bomo.

Referent Fredi jezno vrže klobuk na tla.

REFERENT FREDI:

A zdaj nam pa še mali lopovčki bežijo! A ima moja služba sploh še kakšen smisel?!

DACAR DARKO (svareče):

Fredi!

Referent Fredi ubogljivo pobere klobuk in si ga spet povezne na plešo.

REFERENT FREDI:

Spet me je zaneslo. Oprostite.

MIROSLAV PEČENKO:

Lahko vam pošljem tudi kopije darilnih pogodb, različnih soglasij etcetera, etcetera.

DACAR DARKO:

Bi prosil. Vse bomo natančno preverili.

MIROSLAV PEČENKO:

Le dajte. Moj klient je pošten človek.

Dacar in referent pospravljata papirje.

MATIJA (si zelo oddahne):

Končno sem brez vsega!

MOJCA:

Šest let sem bila zastonj.

ROZALIJA PEČENKO:

Sine moj, nisem vedela, da ti država dela táko húdo.

Referent Fredi pobira papirje z mize. Zagleda se v neki dokument.

Mama Ana strmi predse.

MIROSLAV PEČENKO:

Če ne bi bilo mene …

MATIJA:

Hvala, ata.

ROZALIJA PEČENKO:

Ko je imel pet let, si ga zapustil, zdaj se pa nekaj ven vlečeš. Gnoj!

Referent Fredi dvigne papir.

REFERENT FREDI:

Kaj pa tole …? Darilna pogodba. Štirje avtomobili … jaguar, mercedes, land rover, avtodom …

MATIJA:

Babica je nora na avtomobile.

Referent Fredi se zadovoljno nasmehne.

REFERENT FREDI:

Ni podpisana.

Miroslav in Matija planeta.

MIROSLAV PEČENKO:

Dajte sem! Bomo takoj …

REFERENT FREDI:

Opa! Tole bomo pa zasegli.

Pokaže dokument dacarju Darku. Dacar ga vzame in si ga ogleda.

DACAR DARKO:

Ker ni podpisano, je še vedno last gospoda Matije. In to bo zdaj od države.

Miroslav Pečenko iztrga dokument iz dacarjevih rok.

MIROSLAV PEČENKO:

Mama, podpišite, hitro podpišite!

Dacar in referent se poženeta za Miroslavom … Lovijo se okrog mame Ane, ki strmi predse.

MATIJA:

Daj sem, ata, daj sem!

Ata Miroslav Pečenko sinu poda dokument, tik preden ga je dacarju Darku uspelo pograbiti.

MATIJA:

Pečat, pečat!!

MIROSLAV PEČENKO:

Mama naj podpiše, naj podpiše …

Se lovijo okrog mame Ane.

DACAR DARKO:

Avtomobili so naši! Fredi, drži ga …

Referent Fredi plane in potegne dokument iz Matijevih rok.

REFERENT FREDI:

Imam ga!

Rozalija Pečenko ga izpuli iz rok referenta Fredija.

ROZALIJA PEČENKO:

Moj je, moj!

Iz njenih rok ga cufne Mojca.

MOJCA:

Jaz ga imam! Jaz!

Mojca ga takoj poda referentu Frediju.

MOJCA:

Izvolite, referent Fredi. Mislim, da je to vaše.

Referent Fredi ga zagrabi.

REFERENT FREDI:

Hvala. Država vam vaše lojalnosti ne bo nikoli pozabila. Jaz sem samski. Če vas moja pleša ne moti …

Miroslav Pečenko plane in spet iztrga listino iz rok referenta Fredija.

MIROSLAV PEČENKO:

Imam ga! Imam ga!

Dacar Darko plane in hoče pograbiti liste … Stegne roko …

DACAR DARKO:

Ne, nimate.

Matija mu podstavi nogo, dacar Darko se spotakne in pade. Miroslav Pečenko skoči do mame Ane, ji potisne svinčnik v roko …

In Ana podpiše.

Matija pa udari pečat.

Vse obstane.

MIROSLAV PEČENKO (si oddahne):

Tako, pa ima naša mama tudi avtomobilčke.

DACAR DARKO (referentu Frediju, jezno):

Če ne bi ti razkazoval svoje pleše, bi zmagala.

REFERENT FREDI:

Oprosti. Zaneslo me je.

MIROSLAV PEČENKO (zmagoslavno):

Izvolite! Tudi ta malenkost je zdaj urejena.

Miroslav izroči podpisano in podpečateno listino dacarju Darku.

MIROSLAV PEČENKO:

Zdaj pa lahko greste. Moj klient se mora posvetiti revnemu življenju. Nasvidenje.

Dacar Darko gleda listino.

Matija pa se zazre v Mojco.

MATIJA:

Izdajalka.

MOJCA:

Glej, glej, kdo se je oglasil!

Dacarju Darku se spet razjasni obraz.

DACAR DARKO:

Ta podpis …

MIROSLAV PEČENKO:

Podpisano in podpečateno. Kot veleva zakon.

DACAR DARKO:

… ni pravi.

MIROSLAV PEČENKO:

Kako ni pravi? Videli ste, da je mama podpisala.

Listino pogleda tudi referent Fredi.

REFERENT FREDI (prebere):

Grenlandija.

MIROSLAV PEČENKO:

Kaj?

DACAR DARKO:

Gospa se je podpisala Grenlandija.

Vsi se zazrejo v mamo Ano.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama, kaj si nam spet zakuhala?!

MATIJA (mu gre skoraj na jok):

Babi, moje avtomobilčke si stran vrgla!

MAMA ANA (precej odsotno):

Grem na Grenladijo. Se grem gret na Grenladijo. Gremlini. So tam. Gremlini na Grenlandiji grejejo glinaste golobe …

MIROSLAV PEČENKO:

Ljuba tašča … Oprosti izrazu: zasrala si. Vozni park smo izgubili.

Mojca pomaha pred obrazom mame Ane. Mama Ana ne reagira.

MOJCA:

Gospa! Gospa!!

Dacar in referent sta zelo zadovoljna.

DACAR DARKO:

No, nekaj malega pa le imamo.

REFERENT FREDI:

Za najini plači bo.

MIROSLAV PEČENKO (jezno, skoraj pljune):

Kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni.

DACAR DARKO:

To vedno pravijo tisti, ki imajo majhnega.

MIROSLAV PEČENKO (ogorčeno):

Zdaj boste pa še nesramni! Tu ste opravili svoje. Tam so vrata. Kot vidite, smo tu sami reveži.

DACAR DARKO:

Greva, Fredi. Lahko pa ste prepričani, da javni uslužbenci o primeru Matija Pečenko še nismo izrekli zadnje besede.

Referent Fredi izroči Mojci svojo vizitko.

REFERENT FREDI:

Gospodična … Moja vizitka … Pri meni imate bonus. Hvala.

Dacar in referent odideta.

MATIJA (stoka in jamra kot otrok):

Moji avtomobilčki, moji avtomobilčki! Pa tako sem bil navezan nanje!

MIROSLAV PEČENKO (zmagoslavno):

Vseeno smo zmagali. Ves tisti pleh je nič v primerjavi z vsem, kar nam je uspelo rešiti.

ROZALIJA PEČENKO:

Matija, če hočeš, lahko voziš mojega fiata. Petnajst let je star in je še vedno kot nov.

MIROSLAV PEČENKO:

Ni večjega zadovoljstva kot takrat, ko uspešno nategneš državo. Šampanjec bomo odprli in nazdravili. Mojca, kozarce na mizo! Dom perignon!

MOJCA:

Kaj pa mama Ana?

Vsi se zazrejo v mamo Ano.

Mama Ana se počasi odpravlja proti izhodnim vratom. Govori monotono, odsotno zre predse …

MAMA ANA:

Smučke pod smrekico pa na Grenlandijo pod rokco! Moj atek Atila. Arivederči, aufiderzen, baj baj bajalica bajna v banji! Na Grenlandijo!!



Ženska nastopi.

ŽENSKA:

Pozabljanje se počasi spreminja v pozabo. Pozabljanje, kot ste lahko videli, je smešno. Nekdo zaradi zmede, slabe vesti ali že česarkoli pozabi, kako mu je ime, pozabi, kam gre, kje se ga glava drži, pozabi na čas in zamudi na pomemben zmenek, zaradi tega se življenje še bolj smešno zaplete … Pozabljanje je zabavno, pozaba pa je tragična. Popolna pozaba vsega. Tabula rasa. Človek postane nepopisan list papirja, na katerem se vsake toliko pojavljajo, kot bledi zapisi daljnih podob, posamezne besede, brez smisla in pomena, in še te bledijo in izginjajo v popolni temi.

Ženska pogleda na svojo zlato urico.

ŽENSKA:

Pozaba ni stvar komedije. Pozaba je smrt.





TRETJA SLIKA


Prvi prizor


Soba v upokojenskem domu. Dve postelji. Stol, miza. Kakšen fikus. Ena postelja je prazna, v drugi pa leži mama Ana, pokrita do vratu, strmi v strop.

Okoli postelje stojijo: njena hči Rozalija Pečenko, njen vnuk Matija, bivši tast in Matijev ata Miroslav Pečenko. Ob vznožju stoji medicinska sestra Breda.

MAMA ANA:

… na gejzirjih bom smučala. Čakam, da pride helikopter pome … Če prodajate leksikone, vam povem, moja glava je glavonožec, vse ima not, tudi kalamare … ampak … ampak … jaz vas ne poznam. Čeprav se mi zdite znani. A ste nastopali V vrtincu? Mi niste bili všeč. Preveč podobni helikopterju. Ga čakam. Ga čakam.

BREDA:

Nisem si mislila, da se ji bo tako hitro poslabšalo. Uboga gospa.

Ženska vstopi v sobo.

ROZALIJA PEČENKO:

Gospa doktor, hvala, ker ste tako hitro prišli. Kako je z našo mamo?

ŽENSKA:

Kot vidite.

MIROSLAV PEČENKO:

Vidimo, da govori neumnosti. Ampak vedno jih je.

ROZALIJA PEČENKO:

Miro! Ti si takšen gnoj!

Vnuk Matija se skloni nad babico Ano, jo prime za ramena in jo rahlo stresa. Babica Ana ne reagira. Strmi v prazno.

MATIJA:

Babi, babi … Danes je ponedeljek. Saj se spomniš, kaj sva se zmenila …

ŽENSKA:

Gospa se ne spomni ničesar več.

ROZALIJA PEČENKO:

Grenlandije se spomni.

ŽENSKA:

Obstajajo podobe, ki pa izginjajo … Na koncu bodo ostali samo še glasovi. In tudi ti bodo izginili.

BREDA:

Še prejšnji teden je bila čisto v redu.

ROZALIJA PEČENKO:

Skoraj v redu. Mene je že zamenjevala z neko poštno uradnico iz ka ge beja.

ŽENSKA:

Na poslabšanje bolezni velikokrat vplivajo celo vremenske razmere, vreme se poslabša in spomin še malo bolj ugasne. Ali pa kakšen šok. Smrt v družini. Stres. Prehuda odgovornost. Razočaranje. Še najbolj razočaranje. Neprijetno spoznanje. Je gospa v zadnjem času doživela kaj takšnega? Jo je kdo od vas hudo razočaral?

MATIJA:

Jaz ne.

ROZALIJA PEČENKO, MIROSLAV PEČENKO:

Ne! Kje pa! Sploh ne! Nihče, nihče.

ŽENSKA:

Lahko pa pozaba napreduje kar sama od sebe. Nad njo nimamo moči. Pozaba ne pozna happy enda. Happy end je v zgodbah o pozabi zgolj pravljica. To je vse, kar lahko povem.

ROZALIJA PEČENKO:

Hvala, gospa doktor.

MATIJA:

Kaj pa …

ŽENSKA:

Ja?

MATIJA:

A mislite, da bo lahko šla z mano? Mislim … zdaj … danes. V banko. Nekaj malega podpisat. Dvignit denar. Vrečko imam sabo. Do petih delajo.

Vsi se zazrejo v žensko, ki povsem mirno, skoraj z nasmeškom na ustnicah, odgovori …

ŽENSKA:

To bo pa zelo težko.

MATIJA:

Kako to mislite?

MIROSLAV PEČENKO:

Ne bo težko. Lahko jo damo v voziček pa potem v avto in …

ŽENSKA:

Gospe ni več tukaj.

Vsi se zazrejo v mamo Ano.

ŽENSKA:

Gospa je že na Grenlandiji.

Ženska odide.





Drugi prizor


Vsi stojijo okrog postelje.

Mama Ana strmi v prazno in tiho ponavlja …

MAMA ANA:

… laž, laži, laž, laž, pri laži, z lažjo … lažje lažeš, če lajaš, la la la la la la …

MATIJA:

Kaj pa je zdaj to?

ROZALIJA PEČENKO:

Sklanjatev. Četrti razred.

MAMA ANA (tiho poje):

Jaz sem … mala roža … roža … mamina …

BREDA:

To je pa vrtec.

Sočutno gledajo mamo Ano.

MATIJA:

Pa zdaj?

ROZALIJA PEČENKO:

Obiskovat jo bomo hodili. Vsak dan bom prišla. Me vsaj zmerjala ne bo.

BREDA:

Ja … Grem še druge pogledat, preden pozabijo, kdo sem. Če kaj rabite, me kar pokličite.

Breda odide.

MATIJA (skoraj joka):

Kako bom zdaj dobil vse nazaj?

MIROSLAV PEČENKO:

Ne boš.

MATIJA:

Zdaj sem pa res brez vsega.

ROZALIJA PEČENKO:

Imaš Mojco. Skupaj bosta že kako. Jaz sem bila reva, jaz! Čisto sama, samohranilka.

MIROSLAV PEČENKO:

Če mi hočeš kaj povedat …

ROZALIJA PEČENKO:

S kupom gnoja se ne pogovarjam.

MATIJA:

Mojca je spokala kufre. Nenadoma je odkrila, da so ji v resnici všeč plešci.

ROZALIJA PEČENKO, MIROSLAV PEČENKO:

Hvala bogu! Nikoli mi ni bila všeč.

MATIJA:

Čisto sam sem.

ROZALIJA PEČENKO:

Imaš mene.

MIROSLAV PEČENKO:

In mene.

ROZALIJA PEČENKO:

Tebe nima že od petega leta. Gnoj!

MIROSLAV PEČENKO:

Brez mene bi vse izgubil.

MATIJA:

Saj sem.

MIROSLAV PEČENKO:

Nisi.

MATIJA (pokaže na mamo Ano):

Poglej jo! Sploh ne ve zase. Kako naj zdaj dobim nazaj hišo, impresioniste, denar z računa … Niti podpisat se ne zna več.

MIROSLAV PEČENKO:

Počakat bo treba na zapuščinsko razpravo. Glede na to, da si njen edini vnuk …

MATIJA:

Koliko časa?

ROZALIJA PEČENKO (s skrivnostnim nasmeškom):

Upam, da čim dlje.

MATIJA:

Mama … A ne vidiš, kako se babi muči! A ne bi bilo bolj humano, če bi …

ROZALIJA:

Ne skrbi, sinko. Jaz jo bom prevzela. Vsak dan bom prihajala na obisk.

MATIJA:

Koliko let lahko to traja?

MIROSLAV PEČENKO:

Lahko bi poskusili s skrbništvom.

MATIJA:

In kdo bi bil skrbnik?

MIROSLAV PEČENKO:

Morava dobro razmislit. Gremo.

ROZALIJA PEČENKO:

Kar pejta! Jaz bom odšla sama. (sladko) Z gnojem se ne mislim v javnosti kazat.

MIROSLAV PEČENKO (tudi zelo sladko):

Zelo sem zadovoljen, draga bivša žena, da se med nama ni nič na bolje spremenilo. Zbogom.

Miroslav in Matija odideta.

Rozalija sama. Prisede k mami Ani. Govori ji čisto v obraz. Ne brez kanca maščevalnosti.

ROZALIJA PEČENKO:

Mama … Vsak dan bom tu, veš. In vse ti bom povedala. Vse za nazaj. In ti ne boš imela zadnje besede. Ne boš mi mogla oporekati. Se že veselim. Skrbela bom zate. Hči mora skrbeti za ostarelo mamo. Se strinjaš?

Mama Ana zastoka.

ROZALIJA PEČENKO:

Me veseli.

Poljubi mamo na lice.

ROZALIJA PEČENKO:

Se vidiva jutri. Adijo.

Rozalija odide.





Tretji prizor – zgolj pravljica


Mama Ana stoka.

MAMA ANA:

Naj živi … naj živi … Naj živi zeleni lubadar! (zakriči) Naj živi zeleni lubadar!!

Vrata omare se odprejo. Tudi vrata stranišča se odprejo. Iz omare pokuka Jožefa. Prijazna kmečka ženička z ruto na glavi. Iz stranišča pa Friderik. Urejen in zelo zelo star gospod s klobukom.

JOŽEFA:

A je že?

FRIDERIK:

Dvakrat sem zaspal tu notri.

Mama Ana plane pokonci. Pod odejo je bila popolnoma oblečena.

MAMA ANA:

Komaj sem se zadrževala, da jim nisem povedala svoje. Sploh pa svoji butasti hčerki. Je mislila, da me bo vsak dan obiskovala! Da me bo sekirala. In moj vnukec! On bi me kar … Ha! Pa ne bo! Pika. Ne bo.

JOŽEFA:

Kakšno nebo?

FRIDERIK:

A bomo res odpotovali?

MAMA ANA:

Kot sem rekla. Denarja imam kot dreka.

JOŽEFA:

A oblačno nebo?

MAMA ANA:

Jožefa, pokliči Bredo.

JOŽEFA:

Sredo? V sredo je vedno rižev narastek, zato pa tudi vem, da je sreda.

FRIDERIK:

Kam bomo pa šli?

MAMA ANA:

Najprej bomo zadeve uredili tukaj.

V sobo vstopi Breda.

BREDA (zmedena):

Kaj pa je zdaj to? Gospa Ana …

MAMA ANA (odločno):

Breda, z nami greš!

BREDA:

Ampak, a niste še malo prej …

MAMA ANA:

Pa ne da ste vi tudi verjeli!

BREDA:

Bilo je tako …

MAMA ANA:

Odpotovali bomo. Mi štirje. Kar vzemite si neplačan dopust, jaz častim.

FRIDERIK:

Se že veselim.

JOŽEFA:

A v Rim? Sem slišala, da vse poti peljejo tja. Pa pejmo še mi!

MAMA ANA:

Prodala bom hišo, stanovanja in parcelo. Sem se že zmenila. S sošolcem. Pravnik v pokoju. V prvem nadstropju živi. Nekoč sva bila ljubimca. Bil je mlajši, pa se ni izšlo. Moški so tudi sicer zaostali, kaj šele če so mlajši. Pa moj mož je bil še živ. No, tako. Vse sem uredila. Tudi letalske karte sem rezervirala.

BREDA:

Tako hitro! Kako pa?

MAMA ANA:

Elektronsko poslovanje je zakon!

BREDA:

Mislim … Gospa Ana … Vaš vnuk …

MAMA ANA:

Pacek packasti! Pa saj ni sam kriv. Njegov pradedek je bil isti. Človek ne pade daleč od svojega DNK. Preden gremo, bomo poplačali delavce, ki jim je moj vnuk pozabil plačat. In jih čisto zares poslali na morje. Če bo potem še kaj ostalo, bom smrkavcu vrnila. Če pa ne, pa tudi prav. Si bo vsaj zapomnil, da se nekaterih reči v življenju pač ne pozablja.

BREDA:

In kam naj bi šli?

FRIDERIK:

Na Grenlandijo.

JOŽEFA:

Jaz sem za Rim.

MAMA ANA:

Breda, greste z nami?

BREDA:

To je pa … Kaj naj rečem. Tako na hitro.

MAMA ANA (odločno):

Greste ali ne greste?

BREDA:

Ne vem …

MAMA ANA:

Jaz Frideriku ne bom plenic menjavala.

BREDA:

Tukaj imam službo. Položnice moram plačat. Kredit za hladilnik.

MAMA ANA:

Plačam trojno.

BREDA (se hipoma odloči):

Grenlandija me v resnici zelo zanima.

MAMA ANA:

Pusti Grenlandijo. Tam ni ničesar. Mislila sem na Casablanco.

BREDA:

In na dolgo prijateljstvo?

MAMA ANA:

Tako nekako.

Jožefa je še vedno čisto navdušena.

JOŽEFA:

Rim!

BREDA:

Jožefa, vam bom kasneje vse lepo počasi razložila.

JOŽEFA:

Hvala, ne bi pila. Čeprav se enega kratkega tudi ne bi branila.

MAMA ANA:

Zdaj pa kufre spakirat! Aviacija čaka!

FRIDERIK:

Grenlandija!

BREDA:

Casablanca!

JOŽEFA:

Rim!

MAMA ANA:

Samo naj še kdo reče, da je happy end zgolj pravljica. Ga bom tako na gobec!

Zatemnitev.

HAPPY END





ZA ISTO MIZO


Gostilniška komedija





OSEBE



IVÁN – siva obleka

STREŽNO OSEBJE – v uniformi strežnega osebja

MAJDA – širokih bokov, okroglega obraza, frizura, ki razpada

ALEKS – debelušen, bradat, v žametnem suknjiču, filozof skratka

GECA – pisana, prijazna

ŠEF KUHINJE – v uniformi šefa kuhinje, brez pokrivala

VARNOSTNIK – v oblačilu varnostnika





PRVA SLIKA


Prvi prizor


Gostinska soba. Moderno-rustikalen stil. Stene v lesu in medenini. Kopije Gasparija po stenah. Nekaj miz. Beli prti. Na vseh mizah. Samo na eni pa tudi prtički in krožniki in pribor za štiri osebe. V ozadju dvokrilna vrata, ki vodijo na balkon.

Nič se še ni zgodilo.

Potem vstopi strežno osebje. Takoj za njo Iván.

IVÁN:

Pa bo mir?

STREŽNO OSEBJE:

Ob sredah je vedno mir.

IVÁN:

Za konec tedna pa nemir, kaj?

STREŽNO OSEBJE:

Vse na rezervacijo.

IVÁN:

V soboto imam drugo praznovanje. Isto, vendar drugo.

STREŽNO OSEBJE:

Sami boste.

IVÁN:

To je bila želja.

STREŽNO OSEBJE:

Med tednom te sobe nimamo odprte. Za vas je izjema.

IVÁN:

S šefom sva kolega. Prijatelja.

STREŽNO OSEBJE:

Aperitiv?

IVÁN:

Že petindvajset let.

STREŽNO OSEBJE:

Domače žganje?

IVÁN:

Potem so se pa najina pota razšla. On v gostinstvo, jaz pa …

Strežno osebje mu kar vskoči v besedo.

STREŽNO OSEBJE:

Pa tudi ne samo domače. Tudi tuje.

IVÁN:

Ste gospodična ali gospa?

STREŽNO OSEBJE:

Imam moža.

IVÁN:

Zaradi sporazumevanja.

STREŽNO OSEBJE:

Prav.

IVÁN:

Gospa.

STREŽNO OSEBJE:

Prav.

IVÁN:

Čeprav mi je težko.

STREŽNO OSEBJE:

Kakor želite.

IVÁN:

Delujete mi kot gospodična.

STREŽNO OSEBJE:

Lahko.

IVÁN:

Hvala. Gospodična.

STREŽNO OSEBJE:

Hruškovec. Orehovec. Sadjevec. Kutinovec. Grenčice. Razne. Pelin. Arnika. Brinjevec. Mešanice. Sladki so: breskovec, borovničevec, jagodovec, hišna posebnost. Imamo pa tudi tuje. Viski. Vodka. Konjak. Različnih vrst. Najbolj so popularni dimljeni viskiji. Tudi likerji. Imamo najboljše. Čokoladni, jajčni, pomarančni, divja meta, malina, rdeča vrtnica, limona, pa tudi francoske: Grand Marnier, Remy Cointreau …

Iván ji kar vskoči v besedo.

IVÁN:

Bo zadosti.

STREŽNO OSEBJE:

Vaša volja.

IVÁN:

Gospodična, poglejte me in presodíte! In se odločíte.

STREŽNO OSEBJE:

Ko vas takole pogledam … Viski. Dimljeni. Classic malts. Talisker. Štiriindvajset let. Brez ledu. To bi gospodu pristajalo.

IVÁN:

Imamo v soboto še eno praznovanje, sem rekel. Isto. Z drugimi. Tudi na moj račun. Zato bo sadjevec kar v redu. Za vse.

STREŽNO OSEBJE:

Štiri.

IVÁN:

Gospodična, štiri se dobro sliši. Zaenkrat.





Drugi prizor


Gostinska soba. Slišimo glasove, ki se vzpenjajo po stopnicah. Vstopijo: Majda, Aleksej in Geca.

MAJDA:

To je najboljše v tem koncu.

GECA:

Če Iván izbira.

ALEKS:

Nikoli bil tu.

MAJDA:

Je na mednarodnem seznamu.

GECA:

Stranišče pa zraven kuhinje.

ALEKS:

Tudi parkirišče je butično. Komaj sem ga stlačil med plot in hruško.

Iván razširi roke.

IVÁN:

Me veseli, da se nismo izgubili!

ALEKS:

Smo kar za tabo vozili.

IVÁN:

Hvala, da sta mojo ženko pripeljala.

MAJDA:

Sva z Geco nadoknadili.

GECA:

Od volitev naprej se nisva videli.

MAJDA:

Je bilo toliko za povedat.

IVÁN:

Z gospodično sva že premlela aperitive. Sadjevec je gospodična predlagala. Domač, da kar boli.

STREŽNO OSEBJE:

Prinesem.

IVÁN:

V frakeljčkih.

STREŽNO OSEBJE:

Če tako želite.

IVÁN:

Frakeljčki so avtohtona posebnost.

STREŽNO OSEBJE:

Štiri.

ALEKS:

Jaz bi raje viski.

IVÁN:

Tri frakeljčke in viski, gospodična!

STREŽNO OSEBJE:

Dimljeni? Štiriindvajset let?

ALEKS:

Bo v redu.

IVÁN:

Tecite, dekle, tecite! Umiramo od žeje.

STREŽNO OSEBJE:

Se bosta gospe mogoče premislili?

IVÁN:

Jaz in Majda bova frakeljčka.

MAJDA:

Mi je vseeno.

GECA:

Jaz bom isto kot Aleksej.

STREŽNO OSEBJE:

Dimljeni? Štiriindvajset let?

GECA:

Če že moram.

IVÁN:

Gospodična, žejni smo!

STREŽNO OSEBJE:

Prinesem.

Strežno osebje odide.





Tretji prizor


IVÁN:

Sami bomo.

MAJDA:

Da ne bo preveč prazno?

ALEKS:

Smo dobra družba. Dobra družba pa je vedno polna družba.

GECA:

Meni je glasba, ki jo spuščajo v takšnih gostilnicah, vedno preglasna. Tako da je tišina, ki se nam obeta, zelo blagodejna.

ALEKS:

Tišina in pristni človeški glasovi, v intelektualnem pogovoru združeni.

MAJDA:

Lepo povedano.

IVÁN:

Bi vaju z Majdo domov povabila, ampak tu imajo res vrhunsko. Prijatelj je lastnik. Petindvajset let se poznava. Se bo maksimalno potrudil.

MAJDA:

Saj bi lahko tudi doma, pa je potem toliko dela s pomivanjem.

IVÁN:

In kuhanjem.

MAJDA:

Tisto mi je v užitek.

IVÁN:

Bomo sedli?

ALEKS:

Pa dajmo, če smo že tukaj.

IVÁN:

Bomo navzkriž? Ne bi svoje žene nasproti sebe gledal.

MAJDA:

Jaz tudi ne.

IVÁN:

Še za petdesetletnico.

Iván se samovšečno zasmeji.

Majda se tudi zasmeji. Čeprav ne ve točno, zakaj.

GECA:

Kažeš ji pa štirideset.

IVÁN:

Me hecaš?

GECA:

Štiridesetletnik, ki je zrel kot petdesetletnik.

IVÁN:

Hvala, Geca. Ti si kača.

Jo poljubi na lice.

ALEKS:

Darilo!

Aleks iz žepa povleče paketek.

ALEKS:

Knjiga!

IVÁN:

O! Bom prebral. A je zanimiva?

ALEKS:

Poezija.

IVÁN:

Super! Dinamična?

ALEKS:

Času primerna.

IVÁN:

Bravo!

Odloži paketek na rob, ne da bi ga odvil.

GECA:

Od mene pa broška.

Geca mu izroči lično škatlico.

IVÁN:

Kaj pa je to?

GECA:

Orden. Značka. V nacionalnih barvah.

Iván odvije paketek. Lična škatlica za odlikovanja. Na plan potegne orden.

ALEKS:

V starinarnici sva ga dobila.

IVÁN:

Prava, nacionalna! S ponosom jo bom nosil!

ALEKS:

Nekdo je bil odlikovan in jo je po petindvajsetih letih prodal.

Iván si pripne orden na srčno stran suknjiča.

IVÁN:

To je najlepše darilo, kar sem jih kdaj dobil.

ALEKS:

Ali pa je umrl in so vnuki v starinarno prinesli.

IVÁN:

Geca, dovoli, da te poljubim. Z ordenom. Še enkrat.

Jo poljubi na obe lici.

MAJDA:

Jaz sem mu pa že doma dala.

IVÁN:

Večkrat.

Iván se samovšečno zasmeji.

Majda se tudi zasmeji. Čeprav ne ve točno, zakaj.

IVÁN:

In še vedno ni dolgčas.

Iván poljubi tudi ženo Majdo. Na usta.

Aleks in Geca zaploskata.





Četrti prizor


Vstopi strežno osebje s pladnjem. Na njem frakeljčka in dva kozarca z viskijem pa še steklenica dimljenega viskija Talisker.

STREŽNO OSEBJE:

Sem kar steklenico zraven prinesla, če bo še kdo dimljenega. The classic malts Talisker. Štiriindvajset let. Si lahko kar dotakate. Imam izmerjeno.

IVÁN:

Bomo nadaljevali raje z vinom.

ALEKS:

Jaz bi z viskijem.

GECA:

Po vinu me peče zgaga.

IVÁN:

Midva, Majdka, pa bova vino. Hišno.

MAJDA:

Mi je vseeno.

Vzamejo kozarca in frakeljčka.

GECA:

Na petdeset!

IVÁN:

Na prijatelje!

MAJDA:

Nate!

ALEKS:

Na tovarištvo!

Trčijo in spijejo.

STREŽNO OSEBJE:

Gosja jetrca na žaru. Avokado s tartufi. Tartufi z orehi in mandeljni. Siri, mehki, trdi, mešani. Perutničke, marinirane in servirane z granatnimi jabolki. Losos z limoninim dresingom. Pršut, pravi, domači, mortadela, italijanska, Padova, pet zvezdic …

IVÁN:

Bo kar dovolj.

STREŽNO OSEBJE:

To so predjedi.

IVÁN:

Bi kar z glavno štartali, kaj?

GECA:

Medtem ko čakamo, bi lahko kaj malega.

ALEKS:

Tista jetrca …

STREŽNO OSEBJE:

Gosja jetrca na konjaku in s praženimi mandeljni. Specialiteta šefa kuhinje.

ALEKS:

Se dobro sliši.

IVÁN:

Majdka, a bova midva kar glavno?

MAJDA:

Meni se jetrca tudi dobro slišijo.

STREŽNO OSEBJE:

Prinesem vsega po malo? Vseh dvanajst predjedi, za vsakega tri. In ne bo preveč. So majhne porcije.

ALEKS:

Dobra ideja.

STREŽNO OSEBJE:

Lahko po mili volji mešate med sabo. To je zdaj moderno.

IVÁN:

Kaj misliš, Majdka?

MAJDA:

Mi je vseeno.

STREŽNO OSEBJE:

Vino. Črno k jetrcem, k ostalim pa belo. Letnik enaindevetdeset. Jubilejno. Tega v teh dneh veliko odmašimo.

IVÁN:

Midva z Majdko bi hišno.

STREŽNO OSEBJE:

Žal. Točimo samo ob vikendih. Med tednom odpiramo samo buteljčno. Imamo res dobro založeno klet.

ALEKS:

Letnik enaindevetdeset se dobro sliši.

GECA:

In poda se k ordenu.

IVÁN:

A je tudi iz leta enaindevetdeset?

GECA:

Za zasluge ob osamosvojitveni vojni.

IVÁN:

Potem pa ja!

MAJDA:

Mi je vseeno.

IVÁN:

Takrat žal nisem bil zraven. Sem bil na dopustu. Costa Brava. Štirinajst dni. Sem pa pazljivo spremljal. Ko sem prišel nazaj, je bilo pa že vsega konec. Škoda.

STREŽNO OSEBJE:

Prinesem vsakega po eno steklenico. Prav?

IVÁN:

Dimljenega lahko odnesete.

ALEKS:

Jaz bom samo kozarček belega. Naprej bom na dimljenem.

IVÁN:

Tudi prav.

Strežno osebje odide.

Se gledajo.

ALEKS:

Sedimo!

MAJDA:

Končno!

Sedejo.

MAJDA:

Imam krčne žile.

GECA:

Jaz pa menstruacijo.

MAJDA:

Jaz pa samo še krčne žile.

IVÁN:

Na zdravje!

GECA:

Prazno imata.

ALEKS:

A boš dimljenega? Štiriindvajset let, classic malts?

IVÁN:

A kar v frakeljček?

Majda nastavi svoj frakeljček.

MAJDA:

Mi je vseeno.

ALEKS:

Prav! Pa naj se tuja vsebina z avtohtono obliko združi!

MAJDA:

Pametno povedano.

Aleks Ivánu in Majdi natoči dimljenega v frakeljčka.

Trčijo.

Spijejo.





Peti prizor


IVÁN:

Dober je. Dimljeni.

ALEKS:

Štiriindvajset let.

GECA:

Bo pa drag.

IVÁN:

Saj praznujemo! A ne, Majdka.

MAJDA:

Mi je vseeno.

IVÁN:

Za moj rojstni dan ti je vseeno?

MAJDA:

Ne, ljubi, ne! Za ceno mi je vseeno. Za takšen jubilej pa ja ne bova šparala.

ALEKS:

Pa saj smo samo štirje.

GECA:

Lahko dava midva zraven.

ALEKS:

Jasno. Ni problema.

IVÁN:

Za moj rojstni dan ne bosta nič dajala zraven. Jaz sem vabil! Najina najboljša prijatelja sta!

MAJDA:

Že od vsega začetka.

IVÁN:

In še od prej.

ALEKS:

Sem ganjen. Bom kar še enkrat natočil dimljenega.

Natoči vsem. Ivánu in Majdi v frakeljčka.

GECA:

Na petdeset!

IVÁN:

Na prijatelje!

MAJDA:

Nate!

ALEKS:

Na tovarištvo!

Nazdravijo.

Spijejo.

MAJDA:

Se me je kar malo prijel.

IVÁN:

Ko pa je že tretji.

MAJDA:

U, jebenti! Že tretji.

IVÁN:

Skupaj smo jih spili dvanajst, dva sadjevca in deset dimljenih štiriindvajsetletnikov.

ALEKS:

Joj, saj res! Štiriindvajset … Spodaj so sami mladi.

IVÁN:

Sem slišal, ko sem šel mimo. Magisterij praznujejo.

MAJDA:

Takšni, dobro stoječi.

ALEKS:

Po avtomobilih sodeč, bi rekel, ja.

IVÁN:

Na mladih svet stoji.

MAJDA:

Saj sem rekla: sami dobro stoječi.

Majda se zahihita.

IVÁN:

Bova za nocoj zaključila s tremi frakeljčki, ljubica.

Ji vzame frakeljček iz roke in ga postavi na zelo oddaljen konec mize.

MAJDA:

Prav, ljubi.

GECA:

Vajina Polona je pa že tudi štiriindvajset.

IVÁN:

Petindvajset.

ALEKS:

Potem je pa že gotova! Kaj je že?

IVÁN:

Management.

MAJDA:

Čisti.

IVÁN:

Kuzla mala!

MAJDA:

No, Iván, no!

IVÁN:

Prijatelja sta! Zakaj bi pred njima skrivala!

MAJDA:

Tvoja hči je.

IVÁN:

Kar se tega tiče, je bolj po tebi.

GECA:

Pa ne da je noseča?!

ALEKS:

Pa saj je v redu. Najprej diploma, potem otrok … Glede na to, da ne bo imela stanovanjskega problema.

MAJDA:

To pa res ne. Imava štiri. In dva vikenda. Stari starši so na Žalah ali pa v domu. Oddajamo. Tudi tistega v Kranjski Gori.

IVÁN:

Ni nategnjena.

MAJDA:

Iván, no!

IVÁN:

Naju nateguje.

GECA:

Kako pa to?

IVÁN:

Šest let že študira.

MAJDA:

Nehaj, Iván, srce me boli.

IVÁN:

Šest let!!

ALEKS:

Tri plus dva. Bolonjski sistem. Eno leto malo pavze. Normalno.

IVÁN:

Ima pa dva izpita.

GECA:

Ne?!

MAJDA:

Kar na jok mi gre.

IVÁN:

Vsak letnik smo posebej praznovali. Po treh letih celo diplomo. Prav tule. Za tisto mizo tam. Sem ji stisnil v roko sveženjček, v rolico zavite petstotake: Za počitnice. Ker si vse izpite vsako leto še pred poletjem zaključila. In še diplomo z desetko. Ona pa: Ja, oči. Sem res garala.

MAJDA:

Meni se je čudno zdelo, da je ni pokazala.

IVÁN:

Verjel sem ji na besedo.

MAJDA:

Pa je rekla, da še ni napisana. Diploma namreč.

GECA:

In potem?

IVÁN:

Potem?! Po diplomi pa na magisterij, vendar! Oči, bom kar magisterij vpisala. Zdaj ko sem že čisto v študij padla. In sem bil vesel. Moja hči magister! In sem ji spet en svitek stisnil. Saj ne more otrok samo garat, mora se tudi malo zabavat. Sem mislil.

ALEKS:

Mala se mi je zdela vedno prebrisana.

IVÁN:

Naj bo prebrisana, to ji v življenju ne bo škodilo, ampak do mene, ki sem jo šest let financiral, pa ni treba, da je prebrisana.

GECA:

Se pravi: ni diplome, ni magisterija?

IVÁN:

Samo dva izpita.

GECA:

Kaj pa je rekla? Mislim, v zagovor?

MAJDA:

Da je imela krizo. Kar je bilo res. S fantom se je razšla.

GECA:

To zna biti hudo.

IVÁN:

Je takoj drugega dobila.

GECA:

Kar tudi ni lahko.

IVÁN:

Da je trpela, je rekla.

ALEKS:

A z drugim tudi?

IVÁN:

Trpela je, ker je svet tako zelo narobe.

MAJDA:

Občutljiva je po moji pokojni mami. Ona nam je pustila stanovanje v centru. Nasproti pošte.

IVÁN:

Ker so ljudje lačni, žejni, ker so vojne in ker svet goltajo ozonske luknje.

GECA:

Jaz jo razumem.

ALEKS:

Ni vse študij. Pametna punca.

IVÁN:

In potem so jo pa še, tako je rekla, tiste kolone brezdelnežev, klatežev, zakrinkancev, razcapancev v športnih copatih Nike in z najbolj pametnimi telefoni v rokah … čustveno popolnoma ven vrgle, da ni mogla lažnivih knjig, tako je rekla, niti od daleč videt. Kar tja je šla in jim noč in dan sendviče s sirom delila.

MAJDA:

Nam je pa rekla, da je na management seminarju v naravi.

ALEKS:

Pa saj je bilo res v naravi. Na travnikih, ob cesti, v blatu in dežju …

IVÁN:

Takrat se mi je pa čisto odpeljalo. Rekel sem ji: Kuzla mala! Prevarantka! Kilavo seme!

MAJDA:

No, Iván, no!

IVÁN:

Rekel sem ji: A zdaj so pa oni krivi? Zdaj ko imaš po šestih letih dva izpita?! Zdaj se boš pa na cigane izgovarjala …

MAJDA:

Ničesar ji nisi rekel. Na pivo si šel.

IVÁN:

Od žalosti.

MAJDA:

Tri dni si žaloval. Sploh te ni bilo domov.

ALEKS:

Lepo je, da je družbeno občutljiva. Vsi bi morali tako.

GECA:

Se strinjam. To je kvaliteta, da vidi, da nekdo za plotom trpi.

ALEKS:

Prepričan sem, da tisti spodaj z mercedesi, parkiranimi preko zelenice, niso tako človeško osveščeni.

MAJDA:

Imajo pa magisterij, ker se danes bolj splača.

Iván nenadoma vstane.

IVÁN:

Potem mi je pa nenadoma postalo jasno!

MAJDA:

Po treh dneh.

IVÁN:

Četrti dan.

ALEKS:

Jaz bi jo objel.

IVÁN:

Popolnoma jasno mi je bilo.

GECA:

Krasno hčer imata!

ALEKS:

Diploma ni vse. Magisterij ni vse. Človečnost je vse!

Iván čustveno povzdigne glas.

IVÁN:

To je bil namen!

MAJDA:

Poslušajta to! Genialno je!

IVÁN:

To je bil atentat! Diverzija! Teroristični napad na naše mlade. Hoteli so, zato pa so šli na pot, razcapani, v copatih Nike in z najbolj pametnimi telefoni … da bi naše otroke čustveno zmedli. Jim preprečili diplome, magisterije. O ne! Sem si rekel. In sem jo objel.

MAJDA:

Bila je čisto paf.

IVÁN:

Moja hči si! Tudi če deset, dvajset let študiraš … Meni je prav.

MAJDA:

Punca ni mogla verjet, da to od očeta sliši.

IVÁN:

Sprevidel sem skriti namen, sem ji rekel, in to je pomembno.

Tudi Majda vstane in objame moža.

MAJDA:

Bravo, Iván! Nisem narobe storila, ko sem se s tabo za vse življenje zavezala.

Nekaj časa sta objeta. Potem oba spet sedeta. Kot da se ni nič zgodilo. In se tudi ni.

ALEKS:

No, dobro. To je bilo v zadnjem letu. Ampak ona je, če prav razumem, šest let dva izpita študirala.

GECA:

Kaj jo je pa preostalih pet let iz tira metalo?

MAJDA:

Joj, Iván, na to pa nisi pomislil!

Iván molči. In grdo gleda.

Nihče ne nadaljuje začetega pogovora.

Čez čas …

IVÁN:

Predjedi pa dolgo nosijo.

MAJDA:

Nič ni več, kot je bilo.

IVÁN:

Zaračunali pa bojo. O ja!

MAJDA:

Mislim, kar se postrežbe tiče, ni več, kot je bilo. Sicer se pa situacija drastično izboljšuje.

IVÁN:

Hvala, Majdka.





Šesti prizor


Vstopi strežno osebje z velikim ovalnim pladnjem. Na njem krožnički s predjedmi. Ko odpre vrata, se iz spodnjega nadstropja zaslišijo živahni pogovori, heheti, vzkliki itd.

IVÁN:

No, končno! Smo že skoraj pritožno knjigo zahtevali.

STREŽNO OSEBJE:

Se opravičujem. Spodaj magisterije praznujejo. Sami mladi. In pridni. Če sem prav prisluškovala, so vsi že doktorate vpisali.

ALEKS:

Na njih terorizem ni vplival?

STREŽNO OSEBJE:

Prosim?

IVÁN:

No, gospodična, boste postregli!

STREŽNO OSEBJE:

Izvolite.

Polaga krožničke na mizo.

STREŽNO OSEBJE:

Gosja jetrca na žaru. Avokado s tartufi. Tartufi z orehi in mandeljni. Siri, mehki, trdi, mešani. Perutničke, marinirane in servirane z granatnimi jabolki. Losos z limoninim dresingom. Pršut, pravi, domači, mortadela, italijanska, Padova, pet zvezdic. Arabska šavarma klobasica. Vino pa še prinesem.

IVÁN:

Dimljenega ne bomo več.

STREŽNO OSEBJE:

Ga odnesem?

ALEKS:

Jaz bi še. Viski mi blazno leže.

GECA:

Meni tudi.

IVÁN:

Potem pa pustite.

STREŽNO OSEBJE:

Kot želite.

ALEKS:

Zelo je dober.

GECA:

Se mu pozna štiriindvajset let.

STREŽNO OSEBJE:

Glavno jed boste naročili?

IVÁN:

Zdaj?

STREŽNO OSEBJE:

Zrezki z jurčki, v smetanovi omaki, vseh vrst, biftki vseh vrst, jelenov steak, divjačina, tudi vseh vrst, ribe, na žaru, v soli, v pečici, se čaka trideset minut, odvisno od velikosti, morski sadeži, polnjeni, na žaru, chateaubriand s pršutom in v vinski omaki, tournedoji na popečenih kruhkih, zelenjava po provansalsko, galette s čebulo in lisičkami, piščančji cordon bleu, krompirček dauphine …

Iván ji kar vskoči v besedo.

IVÁN:

Jaz bi pohan zrezek z restanim krompirjem.

MAJDA:

Jaz bi …

IVÁN:

Tudi. Isto.

ALEKS:

Jaz bi ribo.

GECA:

Z jezika si mi vzel.

STREŽNO OSEBJE:

V pečici? V soli? Na žaru?

IVÁN:

Če smo doma, jejmo domačo hrano! Tako jaz pravim.

MAJDA:

Meni je vseeno.

IVÁN:

Pohanje in krompir. Ne pečen. Restan! Domač. Avtohton. To mi dajte. Kdo mi bo sledil?

ALEKS:

Jaz bi vseeno ribo.

STREŽNO OSEBJE:

Lista? Žabo? Orado? Brancina?

IVÁN:

Postrv! Domačo postrv dajta! In restan krompir. To bosta, če sta naše gore list.

GECA:

Jaz bi postrv.

IVÁN:

Smo se že odločili, bomo takoj naročili! Dvakrat postrv.

ALEKS:

Prav.

STREŽNO OSEBJE:

Nimamo.

Vse zastane.

IVÁN:

Kako je to mogoče? Nimate prave, avtohtone, nacionalne postrvi? Tiste, ki v naših rekah plava? Rdečeustke? Nimate?!

STREŽNO OSEBJE:

Imamo gratinirane polže.

MAJDA:

Bljak.

ALEKS:

Pa brancina?

STREŽNO OSEBJE:

File.

GECA:

Potem pa dvakrat.

IVÁN:

In restan krompir za zraven!

ALEKS:

Nič.

GECA:

Nič.

IVÁN:

Tudi dobro.

STREŽNO OSEBJE:

Torej: dvakrat ocvrt zrezek.

IVÁN:

Pohan. Dunajski.

STREŽNO OSEBJE:

Dvakrat pražen krompir.

IVÁN:

Restan. Slovenski.

STREŽNO OSEBJE:

Dvakrat file brancina brez vsega. Hvala.

Strežno osebje odide.





Sedmi prizor


Gledajo in občudujejo predjedi, na mizo pred njih položene.

IVÁN:

Pa dajmo! Če so že prinesli!

MAJDA:

Jaz sem navdušena.

GECA:

Pa pokušajmo!

Jedo. Pokušajo z vseh krožničkov. Nabadajo na viličice in nosijo v usta. Mlaskajo. Skoraj stokajo od prehranjevalnega ugodja. Pogovarjajo se, medtem ko jejo.

GECA:

Ni slabo.

ALEKS:

Tale jetrca.

IVÁN:

Preveč okusa. Za moj okus.

MAJDA:

Meni se pa dopade.

IVÁN:

Komplicirano.

ALEKS:

Različno.

GECA:

Različno je dobro.

IVÁN:

Sem za enotnost.

ALEKS:

Enotnosti ni.

IVÁN:

Zato pa je sranje.

MAJDA:

Je to kaviar?

GECA:

Kaviar je črn.

ALEKS:

Ali rdeč.

MAJDA:

To je pa zeleno.

GECA:

Avokado bo. Na drobne koščke sekljan.

MAJDA:

Ne ga srat!

IVÁN:

Preveč raznoliko. Sem rekel.

ALEKS:

Bogastvo.

IVÁN:

Ne veš, ali je kislo ali sladko. Jaz sem za jasnost.

ALEKS:

Eksotika!

IVÁN:

Naj bo doma v eksotičnih krajih!

MAJDA:

Meni je pa všeč nekaj novega.

GECA:

Spoznavati nove okuse. Novo kulturo. Nove ljudi.

IVÁN:

Naj ostanejo tam, kjer so doma.

ALEKS:

Te perutničke z granatnimi jabolki in kuskusom … Noro! Tako afriško!

IVÁN:

Če hočem jesti afriško, grem v Afriko. Meni je avtohtona klobasa s hrenom najboljša. A ne, Majdka?

MAJDA:

Meni je vseeno.

GECA:

Tuji okusi bogatijo domače.

IVÁN:

Zaradi tujih okusov bomo izgubili svoje.

ALEKS:

Se ne bi strinjal.

IVÁN:

Jasno, da se ne bi strinjal! Obstajate nekateri, ki imate tuje raje kot domače.

ALEKS:

Govorim o okusih.

IVÁN:

Jaz pa o očeh.

Geca in Aleks zastaneta sredi grižljaja.

GECA:

Kako?

MAJDA:

Poslušajta to! Genialno je!

IVÁN:

Nima smisla.

ALEKS:

Povej, no!

IVÁN:

Različno mislimo.

GECA:

Tudi mene zanima.

IVÁN:

Pojejta raje kuskus in tole, kako se že reče, arabsko šavarma klobasico …

ALEKS:

Je še najbolj naši našpikani hrenovki podobna.

GECA:

Nekaj si o očeh rekel.

MAJDA:

To morata slišat!

Iván odrine krožniček od sebe.

IVÁN:

Prav, če me že silite.

Vsi ga pozorno gledajo. Vmes pa vseeno tudi dajejo prigrizke v usta in si oblizujejo prste.

IVÁN:

Sem dolgo razmišljal …

MAJDA:

Poslušajta to!

IVÁN:

Če bo šlo tako naprej, ne bo več modrih oči.

MAJDA:

Genialno je.

ALEKS:

Zaradi kuskusa?

IVÁN:

Ja.

GECA:

In granatnega jabolka?

IVÁN:

Vidva se hecata, problem je pa resen. Ne bo več plavih oči.

ALEKS:

To me pa res zanima.

IVÁN:

Plave oči so doma na teh koncih. V naših dolinah. V Evropi. V civilizaciji!

GECA:

Ne razumem.

IVÁN:

Ni kaj razumeti. Plave oči izumirajo. Plave oči plemenite kulture! Preveč je mešanja. Jaz, na primer, imam plave oči. Modre.

Majda se strastno prehranjuje.

MAJDA:

Najlepše.

GECA:

No, ja, sive.

ALEKS:

Si pa od blizu pogledala.

IVÁN:

Modre. Plave. Sinje. V zrelih letih s sivkastim odbleskom. Hočem povedati, da jih je vedno manj.

ALEKS:

In kakšno zvezo ima to s kuskusom?

IVÁN:

Ogromno!

MAJDA:

Ogromno, ja.

IVÁN:

Mešanje. In prevladovanje. To!

Geca si šavarma klobasico vtakne v usta. In si oblizne prste.

GECA:

Jaz vem, da je tale arabska šavarma klobasica super! Mnjam, mnjam!

ALEKS:

Arabska šavarma klobasica na gorenjski način.

IVÁN:

Za to gre. Na gorenjski način. Prav si rekel. Ni ne njihovo ne naše.

ALEKS:

Pa saj ne gre za naše in za njihovo. Gre za predjed. Za hama hama.

IVÁN:

Ironičen si. Filozofski zajebant! Stvari pa so resne. Ni več modrih oči.

ALEKS:

Si rekel, ja.

IVÁN:

Jaz imam modre oči. Modre oči so posebnost. Posebnost teh krajev. Tega okolja. Te kulture. Heidegger je imel modre oči pa Chopin in Beethoven.

GECA:

Res?

MAJDA:

Res, ja.

IVÁN:

Pa Janez Pavel Drugi. In tudi Frančišek jih ima.

GECA:

To bom pa pogledala.

IVÁN:

Pa se mi on ne dopade preveč. Komunist. Ampak jih ima! Hočem reči, da je treba naše posebnosti, našo kulturo negovat, jo ščitit. Čuvat modre oči …

ALEKS:

Kao zenicu oka svog.

IVÁN:

S tabo se ne da resno diskutirat.

ALEKS:

Oprosti. Ampak to je smešno.

MAJDA:

Ni smešno!

GECA:

Kakšne oči ima pa vajina hči?

IVÁN:

Rjave.

ALEKS:

No!

IVÁN:

Po njenih starših.

MAJDA:

Po moji mami in atu.

IVÁN:

Ampak to ne šteje.

ALEKS:

Kako ne šteje?

IVÁN:

Zato ker imam jaz še vedno modre. In moj vnuk, obstaja velika verjetnost, da bo imel tudi modre. Problem je, ko v družinah ne bo nikogar več, ki bi imel modre. Razumeta?

ALEKS:

Ne.

IVÁN:

Rjave premagajo modre. Za to gre. Rjave so agresivne, so množične, preplavile nas bojo in bo konec. Enkrat za vselej.

ALEKS:

In zakaj bi to bilo slabo? Narava se razvija. To samo pomeni, da so modre oči nekaj zastarelega, nekaj, kar se naravi ne dopade več.

IVÁN:

To pa sploh ni res!! Jaz, da se naravi ne dopadem?!

GECA:

Modre oči so najbrž nekaj, kar odmira.

IVÁN:

Modre oči so plemenite! Intelektualne! Znak civilizacije. Napoleon je imel modre oči.

ALEKS:

Tiran s Korzike? Južnjak? Ne verjamem.

IVÁN:

Prvi, ki je imel vizijo združene Evrope.

ALEKS:

Drugi je bil pa Hitler.

GECA:

Kakšne oči je imel?

MAJDA:

Modre.

IVÁN:

Majda, tiho bodi. Pojma nimaš.

MAJDA:

Oprosti.

Majda pograbi steklenico viskija in si natoči naravnost v frakeljček.

IVÁN:

Gre za to, da so rjave oči oči jamskega človeka.

ALEKS:

To je pa že zelo težko poslušat!

IVÁN:

Resnica je včasih neprijetna, ja.

Majda dvigne frakeljček.

MAJDA:

Na zdravje!

ALEKS:

Majda ima prav. Raje nazdravimo!

Tudi Aleks si natoči.

Iván vztrajno nadaljuje.

IVÁN:

Če živiš v temi, v mraku, v jamah, v kolibah, v džungli, kjer ni svetlobe, imaš temne oči. Logično.

ALEKS:

Na zdravje!

Majda in Aleks trčita in spijeta.

IVÁN:

In to nas bo preplavilo. Izbrisalo iz sveta. Rjave oči bodo iztrebile modre. Agresivnejše so. Primitivnejše. Bolj se znajo boriti za življenjski prostor. Izbrisale bodo zapuščino Goetheja, Beethovna, Heideggerja …

MAJDA:

Prešerna, Gregorčiča …

GECA:

A so bili vsi plavci?

ALEKS:

Jaz pa mislim, da je obratno.

IVÁN:

Pri tebi je vedno vse obratno. Zato pa je vse narobe.

ALEKS:

Če živiš v temi, imaš svetle oči. Zakaj? Zato ker svetle oči vsrkavajo svetlobo. Ljudje, ki živijo v temi, imajo svetle oči. Zakaj je človeška ribica bela? Ker živi v temi in bela barva kliče k sebi svetlobo.

IVÁN:

Po tvoje je bela polt odraz tega, da živimo v temi?

ALEKS:

Temnopolti živijo na soncu, v svetlobi, na prostem, v svobodi, zato imajo temno polt. Temna polt odbija preveč svetlobe. Temnopolti ljudje so ljudje sonca!

MAJDA:

Meni se to ne zdi logično.

IVÁN:

Majda, tiho.

GECA:

Naj pove!

MAJDA:

Naj povem!

ALEKS:

Če je kdo prej prilezel iz Altamire, je bil to temnopolti človek.

IVÁN:

Ne bom se več pogovarjal.

MAJDA:

Črno je umazano. To sem hotela povedat.

IVÁN:

Nima smisla.

MAJDA:

Zato ker živi v luknjah. V umazanih luknjah. Črno je svinjarija.

ALEKS:

Črno je čistost.

IVÁN:

Me prav zanima, kaj bi rekel, če bi se vajina hči skurbala s črncem.

ALEKS:

No!

IVÁN:

Ampak, hvala bogu, nimata otrok.

Vsi utihnejo. Gledajo se. Aleks in Geca sta vidno užaljena.

IVÁN:

Se opravičujem. Grob sem bil. Oprostita.

Gledajo se.

GECA:

Nazdravimo.

Si natakajo iz steklenice viskija.

Si natočijo.

GECA:

Na petdeset!

IVÁN:

Na prijatelje!

MAJDA:

Nate!

ALEKS:

Na tovarištvo!

Spijejo.





Osmi prizor


Strežno osebje vstopi. Ko odpre vrata, se iz spodnjih prostorov zasliši še glasnejše govorjenje, pa tudi glasba, nekakšen nacionalni pop. Strežno osebje na pladnju prinaša dve steklenici. Belo vino je v posodi z ledom, črno vino stoji samostojno.

IVÁN:

Smo že skoraj pritožno knjigo zahtevali, gospodična!

STREŽNO OSEBJE:

Se oproščam. Spodaj jih je vedno več z diplomami.

Strežno osebje položi steklenici na mizo.

STREŽNO OSEBJE:

In njihovi profesorji so tudi prišli.

IVÁN:

Nam boste končno natočili!

Strežno osebje odpira buteljko belega vina.

STREŽNO OSEBJE:

Celo dekan univerze je tu.

IVÁN:

Kakšno vino?

STREŽNO OSEBJE:

Jubilejno. Ob petindvajsetletnici. Kuzmanić.

IVÁN:

Ah! Saj sem vedel. Ni avtohtono.

STREŽNO OSEBJE:

Vrhunska mešanica. Rizling, šipon, sovinjon … vse skupaj. Vsi hvalijo.

IVÁN:

Mislil sem, da bo kakšno naše. Zélen, na primer.

Pok zamaška.

STREŽNO OSEBJE:

Boste poskusili?

Natoči Ivánu.

IVÁN:

Zélen je bil preganjano vino. Zato ker je bil edini avtohton. Pa so ga preganjali. Skoraj je izumrl.

STREŽNO OSEBJE:

Če je dovolj temperirano …

ALEKS:

Kdo ga je preganjal?

IVÁN:

Komunisti.

ALEKS:

Vino?

IVÁN:

Vse, kar je bilo nacionalno.

MAJDA:

Nalepka je pa zelo lepa.

IVÁN:

Etiketa.

MAJDA:

To, ja.

Iván strokovno poskusi vino. Povoha, požvrklja …

STREŽNO OSEBJE:

Meni je tudi všeč. Mislim, etiketa. Trobojnica v obliki države. In spodaj raztegnjena harmonika.

ALEKS:

Kičasto.

GECA:

Aleks, no!

Iván pogoltne požirek.

IVÁN:

Bo v redu. Malce zagreni, vendar ima aromo.

STREŽNO OSEBJE:

Vse pokrajine združene v skupen okus. Tako je šef rekel. Jaz se ne spoznam. Pijem pivo.

ALEKS:

Kakšne oči imate?

STREŽNO OSEBJE:

Prosim?

GECA:

Rjave.

IVÁN:

Prevladujoče.

STREŽNO OSEBJE:

Je to pomembno?

ALEKS:

Lepo je.

STREŽNO OSEBJE:

Zdaj pa črno.

IVÁN:

Je tudi jubilejno?

STREŽNO OSEBJE:

Navaden merlot.

IVÁN:

Krasno!

STREŽNO OSEBJE:

Italijanski. Šef ga hvali.

MAJDA:

Jaz bom kozarec.

IVÁN:

Ne boš belega?

MAJDA:

Tudi.

Strežno osebje nataka.

STREŽNO OSEBJE:

Dunajski zrezek, ribe in krompir bodo kmalu. Šef kuhinje vas je naprej vzel. Z diplomiranci ima veliko več dela.

IVÁN:

Kaj pa …

STREŽNO OSEBJE:

Ja?

IVÁN:

Teh predjedi je bilo zelo veliko.

GECA:

Krasne!

ALEKS:

Okusne še pa še!

IVÁN:

Se mi zdi, da smo že siti. A lahko odjavimo …

ALEKS:

Meni bi riba vseeno pasala.

MAJDA:

Madona, pa prav pohanje sem si zaželela!

STREŽNO OSEBJE:

Če pohitim, mogoče še lahko odpovem.

IVÁN:

Pozabite.

STREŽNO OSEBJE:

Kakor želite.

Strežno osebje odide.

Malo molčijo. Se gledajo. Vrtijo kozarce v rokah.

IVÁN:

Ste videli?!

ALEKS:

Rjave ta prave.

IVÁN:

Bi jim krona z glave padla, če bi postregli zélen in ga rehabilitirali? Ne, mešanico je treba piti. Kuzmanćićić! In italijanski merlot.

MAJDA:

Boljše kot voda.

IVÁN:

Zate bi bila res boljša voda. Ja.

GECA:

Nazdravimo!

ALEKS:

Na rjave oči in mešana vina!

IVÁN:

Ne provociraj.

ALEKS:

Uživam.

IVÁN:

Zakaj moraš bit vedno kontra? Jaz rečem eno, ti drugo. Jaz belo, ti črno. Zakaj?

ALEKS:

Če bi se strinjal s tabo, ne bi bilo nobene družabne dinamike.

Iván na robu obupa.

IVÁN:

Če imam pa prav!!

MAJDA:

Ima prav!!

GECA:

Pa ne vedno.

IVÁN:

Kako ne vedno? Imam prav, vidva mi pa namenoma oponirata.

MAJDA:

Oponirata, ja!

IVÁN:

Zakaj ne moreta misliti tako kot jaz?!

GECA:

Če pa ne misliva tako kot ti.

IVÁN:

To je otročje! Samo otroci se tako obnašajo. Kontra, kontra, kontra! Enotnost pa je pomembna. Sploh v teh časih.

ALEKS:

Se ti ne zdi, da bi bilo zelo dolgočasno, če bi se vsi strinjali.

IVÁN:

Veliko več bi lahko uredili. Živeli bi v blagostanju. Trmasto nasprotovanje je rušilno, ne pa konstruktivno.

ALEKS:

Mislim, da se ne bi imeli o čem pogovarjat, če bi bili vsi za.

IVÁN:

Aja?

ALEKS:

Ja.

Geca spravljivo dvigne kozarec.

GECA:

Nazdravimo!

Vsi dvignejo kozarce.

GECA:

Na petdeset!

IVÁN:

Na prijatelje!

MAJDA:

Nate!

ALEKS:

Na tovarištvo!

Spijejo. Odložijo kozarce. Gledajo se.

IVÁN:

Spet.

MAJDA:

Jaz tudi.

Majda si kar sama natoči.

IVÁN:

Spet provociraš.

ALEKS:

Kaj sem pa zdaj naredil?

IVÁN:

In butastega se delaš.

MAJDA:

Jaz?!

IVÁN:

Na tovarištvo! Na tovarištvo! Na tovarištvoooo!

ALEKS:

In kaj je s tem narobe?

IVÁN:

Zelo dobro veš, da mi gre ta beseda na živce!

ALEKS:

Lepa beseda je, še iz Trubarjevih časov. Kaj je z njo narobe?

MAJDA:

A je bil Trubar tudi komunist?

ALEKS:

Ne, Majda, je imel pa rjave oči.

IVÁN:

Nobene resnosti.

MAJDA:

Se strinjam.

IVÁN:

Ti pa ne pij več!

Iván ji potegne kozarec iz rok.

MAJDA:

Ne bom.

Majda ubogljivo prekriža roke v naročju.

Se gledajo.

Aleks zavzdihne.

ALEKS:

Prav. Se strinjam.

IVÁN:

Spet provociraš.

ALEKS:

Ne. Strinjam se …

GECA:

Da se pogovarjajmo kaj drugega.

ALEKS:

To, ja!

IVÁN:

Toliko reči je, o katerih se lahko pogovarjamo.

GECA:

Točno.

IVÁN:

Dajmo!

MAJDA:

Meni je vseeno.

Se gledajo. Se gledajo.

Iz spodnjega nadstropja se sliši vedno glasnejša glasba. Slovenski pop. Zelo enostaven. Dve, tri besede, ki se ponavljajo v nedogled.

ALEKS:

Mi smo za diplomo vse kaj drugega poslušali.

GECA:

Janis Joplin.

ALEKS:

No, Geci, tako stara pa še nisva.

GECA:

Janis je evergrin. Tako kot Mozart. Za vse generacije.

Majda ganjeno zaplava v preteklost.

MAJDA:

Mišo Kovač.

IVÁN:

Vsaka generacija po svoje.

ALEKS:

Glede na nivo.

IVÁN:

Kaj hočeš s tem povedat?!

ALEKS:

Nič, nič.

Poslušajo. Se gledajo.

GECA:

Nazdravimo!

MAJDA:

Jaaa!

Geca nataka.

ALEKS:

Jaz bom raje dimljenega.

Aleks si natoči.

MAJDA:

Jaz tudi.

IVÁN:

Ti ne.

ALEKS:

Zakaj ne?

MAJDA:

Zakaj ne?!

IVÁN:

Ona pije, mene pa potem boli glava.

GECA:

Praznujemo!

MAJDA:

Praznujemo.

GECA:

Tvojih petdeset.

Geca natoči Ivánu in sebi vino.

ALEKS:

Na uspešna leta, ki pridejo!

IVÁN:

Resno misliš?

ALEKS:

Vedno.

Aleks natoči sebi in Majdi dimljenega. Majdi kar v kozarec z vinom.

GECA:

Na petdeset!

IVÁN:

Na prijatelje!

MAJDA:

Nate!

Aleks ne reče ničesar.

Spijejo. Gledajo se.

IVÁN:

Spet provociraš.

ALEKS:

Ničesar nisem rekel.

IVÁN:

Mislil pa si.

ALEKS:

Kako veš, kaj sem mislil?

IVÁN:

Vem.

MAJDA:

On ve vse.

GECA:

Vino je odlično.

ALEKS:

Dimljeni tudi.

MAJDA:

Tudi, tudi.

Molčijo. Gledajo se.

Očitno ni veliko reči, o katerih bi se lahko pogovarjali.

IVÁN:

A ste opazili …?

GECA:

Ja?

IVÁN:

Nihče nas ne kliče. Mislim, telefoni …

GECA:

Midva sva ju izklopila.

ALEKS:

Vedno, kadar sva v družbi, ju izklopiva. Zaradi bontona.

IVÁN:

Jaz pa si bontona, glede na funkcijo, ne morem privoščit.

MAJDA:

Jaz ga imam pa vedno prižganega.

IVÁN:

Sem ga dal pa na tiho. In vibro sem izklopil. Je zoprno, če ti v hlačah kar naprej vibrira.

MAJDA:

Mene nikoli nihče ne pokliče.

Gledajo se.

Majda si natoči dimljenega. Iván jo zelo grdo pogleda.

MAJDA:

Še tega pa konec.

Majda popije.

MAJDA:

Me tako … Tako me … Tista beseda … od … žeja. Ja.

Gledajo se.

Iván se ne more premagati, potegne iz žepa telefon. Pogleda na ekran.

IVÁN:

Šestindvajset klicev.

Zdaj tudi ostali poiščejo svoje telefone in se zabubijo vsak v svojega.

MAJDA:

Prazno. Nihče. Saj sem vedela!

IVÁN:

Ne bom odgovarjal. Ne zdaj.

MAJDA:

Niti tamala me ne pokliče.

ALEKS:

Šest klicev.

GECA:

Dva. In tri sporočila.

IVÁN:

Ne morejo brez mene.

Iván vstane in pritisne na aparatek.

IVÁN:

Trenutek.

MAJDA:

Ne morejo brez njega.

Geca vtipkava. Odgovarja na sporočila. Aleks gleda Majdo.

Iván dobi zvezo.

IVÁN:

Ljubica …

Majda preko mize šepne Geci in Aleksu.

MAJDA:

Hčerka.

Iván se sprehaja po gostinski sobi.

IVÁN:

Ja, ljubica. Fino se imamo. Debatiramo.

MAJDA:

Vedno njega kliče.

IVÁN:

Plodno, ja.

MAJDA:

Samo njega.

IVÁN:

Pa ti?

MAJDA:

Mene nikoli.

IVÁN:

Nisi nič rekla?

MAJDA:

Očkova bejbika.

IVÁN:

Ja, seveda … Ne skrbi. Bom, bom.

MAJDA:

Vedno jo skrbi za očka.

IVÁN:

Mhm … Mhm … Sem obljubil, ja.

MAJDA:

Pa bi bilo fino, če bi kdaj tudi mene poklicala.

IVÁN:

Jasno. Jasno …

GECA:

Mami sem odpisala.

MAJDA:

Moja mama je pa umrla.

IVÁN:

Jaz tudi … ja … Tudi, tudi. Veš, da tudi. Ja. Adijo. Adijo. Adijo! Adijo! Ja … Adijo. Adijo. Adijo.

Iván odloži.

IVÁN:

Hčerka.

MAJDA:

Kako je s tamalo?

IVÁN:

Si med tem, ko sem stran gledal, hitro še enega ruknila, kaj?

MAJDA:

Prisegam! Nisem!

ALEKS:

Res ni.

IVÁN:

Tebi pa verjamem, ja.

GECA:

Ni.

Iván sede nazaj za mizo.

Gledajo se.

IVÁN:

Kdaj bojo prinesli tisto prekleto pohanje! Še malo pa bom zahteval pritožno knjigo. In moj prijatelj izpred petindvajsetih let je celo lastnik! Tipično! Za svoje nikoli ne poskrbiš, saj so itak tvoji in ti ne bojo zamerili, drugim pa v rit lezeš. Zato je pa vse narobe!

ALEKS:

Za diplomirance se je pa že treba potrudit. Diploma je pomembna. In nima je vsak.

MAJDA:

Ne, nima. Nima.

IVÁN:

In strežno osebje, ste videli?!

ALEKS:

Rjave oči.

GECA:

Fina punca.

IVÁN:

Nobenega spoštovanja.

GECA:

Kaj pa je naredila narobe?

IVÁN:

Nič.

ALEKS:

No, vidiš!

IVÁN:

In vse.

MAJDA:

Poslušajta to! Genialno je!

IVÁN:

Punca ni iskrena. Jaz to čutim! Ker sem čuteč človek. Čutim neiskrenost. Arogantna je. Notri, v sebi. Vem, kaj si misli. Vzvišena je. Strežno osebje pa ne sme biti vzvišeno, ampak ponižno.

ALEKS:

Prijazna je, lepo nas je postregla. To je njena služba in dobro jo opravlja. Jaz bi ji dal čisto petko.

GECA:

Pa še čedna je. Kar je v redu. Da te postreže nekaj, kar je lépo tudi za oko.

IVÁN:

Tempirana bomba so.

ALEKS:

Zakaj pa to?!

IVÁN:

V resnici sovražijo to, kar počnejo. In samo čakajo, da se bodo maščevali. Pojma nimata, koliko jeze je v njih! Kar čutim, kako brbota.

ALEKS:

Lepo nas je sprejela. Priporočila nam je dobro hrano, dobro pijačo …

IVÁN:

Pijačo najdražjo. Misliš, da ne vem.

ALEKS:

Lahko bi rekli ne.

IVÁN:

Vedela je, da ne morem reči ne, če pa praznujem.

GECA:

Če je problem Talisker štiriindvajsetletni, bova midva dala zraven.

IVÁN:

Ne gre za to. Gre za škodoželjno goljufijo in podtikanje, češ, naj plačajo, saj imajo! Razumeta? Tako kot na Švedskem.

MAJDA:

To povej, Iván, to!!

ALEKS:

Od kod pa zdaj Švedska?!

IVÁN:

Švedska je urejena dežela.

ALEKS:

Sto let socialne tradicije. Zato.

IVÁN:

Pusti to. Urejena je zaradi modrih oči.

GECA:

Sem mislila, da smo to že obdelali.

IVÁN:

In tako greva, jaz in moja Majdka, tja gor, med urejene ljudi. Potovanje. Malo na počitnice, malo pa študijsko, da vidim, kako oni in če bi potem mogoče lahko tudi mi …

MAJDA:

Berlin!

IVÁN:

V Berlinu sva samo letalo zamenjala, Majda. V Stockholm sva šla! In na letališču sva vzela taksi.

MAJDA:

Zdaj pride tisto važno!

IVÁN:

Gledam jaz okoli. Taksi bo treba vzet do centra.

MAJDA:

Jaz stojim zadaj s kovčki.

IVÁN:

Majda, bom jaz povedal.

MAJDA:

Ja, kar ti daj!

IVÁN:

Gledam, gledam, kje so taksiji?!

MAJDA:

In piše na tabli: Taxi. Na veliko.

IVÁN:

In greva tja.

MAJDA:

Jaz s kovčki zadaj.

IVÁN:

In je vrsta. Tako kot v urejenih deželah. Vrsta za taksije. Vzameš tistega, ki je na vrsti in ko si ti na vrsti. Lepo urejeno. Nobenega drenjanja.

MAJDA:

In dobiva taksi.

IVÁN:

In sedeva.

MAJDA:

Jaz dam kovčke noter.

IVÁN:

In ga zagledam.

MAJDA:

Rjave oči.

IVÁN:

Že takoj mi je jasno. Ampak v redu. Švedska je urejena dežela. Močna kultura, ki prevlada. Dobri zakoni. Tradicija. In si mislim, dobro. Gremo v center mesta, mu rečem v kultivirani angleščini. In glej! Mi odgovori v angleščini! Malo manj kultivirani, ampak dobro. Se sporazumeva. Pogleda listek. Ga obrača in reče, v angleščini jasno, v redu, gospod, bomo našli vaš hotel. In vklopi taksimeter. Mimogrede, avto je lep, čist, on je v obleki, urejen, čist. Si mislim, ta Švedska pa zna z rjavimi očmi. Bravo! Lahko je vzgled. In se peljemo. Cesta, odcep, avtocesta. Pomislim, a ni letališče blizu Stockholma? Ah, zamahnem sam v sebi, taksist bo že vedel, profesionalec, čist, urejen, s kravato. In se peljemo. Z Majdko klepetava.

MAJDA:

Uransmorgaten je najbolj znana trgovinska hiša, sama kozmetika … Pet nadstropij.

IVÁN:

Bom jaz nadaljeval.

MAJDA:

Oprosti.

IVÁN:

In vidim z zadnjega sedeža njegov pogled v retrovizorju, kako naju opazuje. Čuden pogled. Kot da naju je ocenjeval. In potem je še enkrat vprašal, v angleščini jasno, kateri hotel? In jaz mu ponovim Sheraton. In on prikima. Tako malo čudno. Zlovešče. Aha, Sheraton! Nobel hotel. Drag. Aha, ta dva imata denar, si misli in stegne roko in nekaj popravi na taksimetru. In potem številke kar tečejo. Vedno hitreje. Gledam na taksimeter in je vedno več in več, stotaki kar letijo. Rečem Majdki …

MAJDA:

Reče mi …

IVÁN:

Tiho!

MAJDA:

Oprosti.

IVÁN:

Poslušaj, tale tip naju bo pa okrog prinesel, rečem. Majda pa, naivna kot snažilka, reče: Na Švedskem sva. Tu ne goljufajo. To je urejena dežela.

MAJDA:

Tako.

IVÁN:

Številke pa kar tečejo. Vzamem knjigo, Eyewitness travel, tam vse piše. In zadaj, v rubriki Travellers' needs, v sektorju Practical information preberem vse o taksi službi in tam je jasno zapisano: od letališča do centra mesta tristo do tristo petdeset švedskih kron. Pogledam na taksimeter in je številka devetsto kron, pa še dobro nismo letališča zapustili. Jasno mi je. Tip naju goljufa. Pri živem telesu! Na Švedskem! V najbolj urejeni deželi na svetu! Pa ne samo to, da je taksimeter premaknil, vozil naju je po obvoznicah še pa še. In na koncu smo le prišli do Stockholma. In tam naju je pa še malo vozakal po predmestjih. Najinega hotela ni in ni na vidiku. Začel sem grdo gledati.

MAJDA:

Grde reči si govoril.

IVÁN:

Najraje bi ga zagrabil za lase. Črne lase. Goste. Velik nos. Bi mu ga izpulil. In oči. Rjave. Črne. Široke obrvi. Ramadanec zagotovo.

MAJDA:

Na jok mi je šlo. Tako si me zmerjal. Kot da sem jaz kriva.

IVÁN:

In je končno ustavil pred hotelom. Račun pa dva tisoč petsto triintrideset kron! S prezirom sem mu plačal. On pa se je režal. Klanjal. Smejal se mi je v obraz. Celo kovčke nama je hotel odnesti do recepcije.

MAJDA:

Pa mu nisem dovolila.

IVÁN:

Nobene napitnine mu nisem dal, barabi! Najraje bi mu pljunil v obraz. Brcnil v njegov avto, mu razbil sprednje steklo. Zvlekel bi ga za vogal in ga zbrcal, vrgel na tla, mu sonožno skočil na trebuh, da bi mu čreva špricnila iz ust. V majhno sobico bi ga zaprl, da ne bi mogel ne stat ne ležat ne klečat, in bi ga vsak dan silil, da se mi opraviči. Pa se mi ne bi mogel opravičit. Nikoli se mi ne bi mogel opravičit!

MAJDA:

Počitnice sva imela pokvarjene.

IVÁN:

Šla sva v švedsko narodno galerijo, Rembrandt, Munch, celo Vincent van Gogh in Picasso, jaz pa ne morem nehat mislit na ponižanje, na goljufijo. Vidiš, to so naredili iz nas! Nam pokvarili počitnice, naredili iz nas divjake. Samega sebe nisem prepoznal. Jaz sem vendar kultiviran človek! Jaz ne pretepam, ne teroriziram, ne mučim ljudi, spoštujem emancipacijo, ženske so naše največje bogastvo in podobno … pa me je tisti tip s črnimi brki spravil tako daleč, da sem štirinajst dni sanjal, kako ga tlačim v peč in potem po žličkah mečem njegov pepel v straniščno školjko. Groza me je bilo, kam me je spravil!

MAJDA:

Jokal si v sanjah.

IVÁN:

Lahko se oblečejo v obleko, okrog vratu zavežejo kravate ali metuljčke, počešejo se lahko, zravnajo svoje skodrane lase, nadišavijo, sedejo v lepe avtomobile, jih čistijo, se klanjajo … Ampak oči bodo imeli pa še vedno črne.

GECA:

Rjave.

IVÁN:

Rjave.

Molčijo nekaj časa.

Majda občudujoče gleda svojega moža.

MAJDA:

Bravo!

Majda zaploska.

ALEKS:

Jaz se pa ne strinjam.

IVÁN:

Ni tebi počitnic pokvaril.

GECA:

To je izjema.

IVÁN:

Ki je pravilo.

GECA:

Ne smemo s posameznih primerov sklepati na celoto.

ALEKS:

Drugačna tradicija. Moral bi se pogajat.

GECA:

Tako so navajeni.

ALEKS:

Pogajanje je del kulture. Najprej rečejo največ, potem se pogajaš. Če se ne pogajaš, jih užališ.

IVÁN:

Lahko je bit razumevajoč, saj ni iz vajinega žepa izpulil dva tisoč petsto triintrideset kron. Če bi se to zgodilo vama, bi mislila isto kot jaz. Garantiram!

ALEKS:

Ne bi.

IVÁN:

Bi.

MAJDA:

Bi!!

GECA:

Res ne bi.

MAJDA:

Še en frakeljček bi.

IVÁN:

Že zdavnaj imaš dovolj.

MAJDA:

Praznujem.

IVÁN:

Jaz praznujem. Ti piješ.

MAJDA:

Nisem še veliko.

IVÁN:

Skupaj smo jih spili dvajset, dva sadjevca in osemnajst štiriindvajsetletnikov. Pa šest kozarcev vina. Ti pa najbrž še kakšna dva več.

MAJDA:

Nisem!

IVÁN:

Ko sem stran gledal.





Deveti prizor


Strežno osebje vstopi. Ko odpre vrata, se iz spodnjih prostorov zasliši glasna glasba. Narodnozabavni rock. Strežno osebje na pladnju prinaša glavno jed.

STREŽNO OSEBJE:

Dvakrat ocvrt zrezek in pražen krompir …

Položi krožnike pred Ivána in Majdo.

STREŽNO OSEBJE:

Dvakrat file brancina brez vsega ...

Položi krožnika pred Aleksa in Geco.

IVÁN:

Svinjo ste morali še zaklat, ribe še ulovit in krompir izkopat, predvidevam?

STREŽNO OSEBJE:

Šef kuhinje se je za vas posebej podvizal. Morate pa razumet, spodaj so diplomiranci. Tudi nekaj doktorantov je prišlo. In profesorji. Res dobro vzdušje.

ALEKS:

Katera univerza?

IVÁN:

Kaj pa gospodična ve!

STREŽNO OSEBJE:

Management.

GECA:

O, to so pa sošolci od vajine tamale!

MAJDA:

Od najine Polonce, ja!

IVÁN:

Gospodična, vas bomo poklicáli, če bomo kaj potrebováli. Pa še rima se! Rima prima štima!

Iván se zasmeji. Samemu sebi se zdi zelo duhovit.

Tudi Majda se zasmeji. Pa ne ve točno, zakaj.

STREŽNO OSEBJE:

Sladice, predvidevam, ne boste?

IVÁN:

Čisto preveč predvidevate, gospodična!

STREŽNO OSEBJE:

Samo vprašala sem. Lahko, da bodo spodaj vse pojedli. Diplomiranci imajo apetit. Če boste sladico, bi vam jo šef kuhinje lahko na stran dal. Ampak vem, da ne boste, tako da …

Iván se vidno razburi.

IVÁN:

Gospodična, a vi sploh veste, s kom se pogovarjate?!

STREŽNO OSEBJE:

Vem. Pa sem neobčutljiva.

Iván vstane od mize.

IVÁN:

So vas tako učili v gostinski šoli?!

STREŽNO OSEBJE:

Nisem hodila.

IVÁN:

Potem je pa vse jasno!

STREŽNO OSEBJE:

Filozofija.

IVÁN:

Kaj?

STREŽNO OSEBJE:

Doktorat iz Kanta. Immanuel Kant, Kritik der praktischen Vernunft.

ALEKS:

O! Kolegica!

STREŽNO OSEBJE:

Potem pa še antropologija. Claude Levi-Strauss, Strukturalna antropologija.

IVÁN:

Hvala. Bo zadosti.

STREŽNO OSEBJE:

Tudi doktorat.

GECA:

Jaz pa iz predšolske vzgoje. Ne doktorat. Samo strokovni izpit. Nižja stopnja. Za vrtce.

IVÁN:

Lahko greste!

STREŽNO OSEBJE:

Zdaj sem pa že deset let strežno osebje.

IVÁN:

Hvala, gospodična.

STREŽNO OSEBJE:

Moj mož je pa vratar. Sicer pa doktorat iz grščine in latinščine.

IVÁN:

Na svidenje!

STREŽNO OSEBJE:

Sem vedela, da ne boste sladice.

Strežno osebje odide.





Deseti prizor


Tišina nekaj časa.

Se gledajo.

ALEKS:

Zdaj ko smo že dobili … Jejmo!

GECA:

Dober tek!

MAJDA:

Tole pohanje mi bo močno leglo!

Iván stoji sredi sobe. Jezno zre predse.

Aleks, Geca in Majda se lotijo hranjenja.

ALEKS:

Reš pečena!

GECA:

Kar hrustlja!

ALEKS:

Mnjam, mnjam! Reš pečeno, slastno pojedeno! Se tudi rima.

MAJDA:

Moje pohanje je superca. Tanko in kar hrska. Hrsk, hrsk, hrsk! Iván, a boš?

IVÁN:

Cigareta.

ALEKS:

Prepovedano kaditi.

IVÁN:

Balkon. Geca, mi greš delat družbo?

GECA:

Pa saj ne kadiš!

IVÁN:

Privatno kadim.

MAJDA:

Jaz bi tudi.

IVÁN:

Ne.

MAJDA:

Ne.

Geca vstane, iz torbice vleče cigarete.

GECA:

Pa bi mi res ena pasala.

Iván požuga Majdi.

IVÁN:

Ti pa glej, da ne boš pila, ko me ne bo.

MAJDA:

Ne kadim in ne pijem!

IVÁN:

Aleks, odgovoren si zanjo.

Aleks dvigne dva prsta v ironično prisego.

ALEKS:

Prisegam na lastno mater!

Iván in Geca odideta na balkon v ozadju. Balkonska vrata zapreta za sabo.





Enajsti prizor


Majda in Aleks jesta. Nabadata na vilice in grizljata vsak svoje.

Potem Aleks vstane in gre na drugo stran mize k Majdi. V kozarec ji, tako da se ne more videti z balkona, natoči dimljenega.

ALEKS:

Mama je že deset let mrtva.

Majda ga hvaležno pogleda in nemudoma spije.

Aleks ji natoči še enkrat.

MAJDA:

To delaš, da bi se mu maščeval, kaj?

Aleks razmišlja. Potem prikima.

Majda spije.

MAJDA:

Hudoben si.

ALEKS:

Temu se danes reče iskren prijatelj.

Aleks ji še enkrat dotoči.

MAJDA:

Ti ne boš?

ALEKS:

Domov te bom vozil.

Majda skomigne z rameni. Potem se nasloni nazaj in se zamisli. Gleda v kozarec. Potem se zagleda v Aleksa.

MAJDA:

Pofukaj me.

ALEKS:

Ne že spet!

MAJDA:

Saj me nisi še nikoli!

ALEKS:

Pijana si.

MAJDA:

Jaz mislim, da imaš zelo lepega kurca.

ALEKS:

Majda! No!!

MAJDA:

In jaz imam zelo lepo pičko. Zato sem prepričana, da bi tvoj lepi kurac in moja lepa pička lahko bila zelo lep … kako se že reče … ne partner …

Aleks se vrne na svoj stol.

ALEKS:

Majda, lepo te prosim!

MAJDA:

Par! Ja, par. Lep par bi bila! Onadva, mislim.

ALEKS:

Moža imaš.

MAJDA:

Imam, ja. Ampak nisem … za … tista beseda … dovoljna. Zadovoljna pa nisem. Ne, ne! Nihče mi ne bo govoril, da sem za … dovoljna.

ALEKS:

To se boš pa morala z njim pogovorit.

MAJDA:

On je dolgočasen. Ja!! On je dolgočasen kot kakšen Janez, čeprav je Iván. Ko me fuka, gledam v strop …

ALEKS:

Majda, tiho …

MAJDA:

Gledam pajčevine.

ALEKS:

Vsak čas se lahko vrneta.

MAJDA:

Že trideset let. In razmišljam o pajkih. Kako so strastni.

ALEKS:

Grem na stranišče.

Majda ga preko mize zagrabi za roko.

MAJDA:

Pajkovka požre pajka, ko jo ta pofuka.

ALEKS:

To bo bolj bogomolka.

MAJDA:

Tako je strastna!

Balkonska vrata se odpirajo.

ALEKS:

Tiho!

Majda ga še vedno zelo strastno grabi za roko.

MAJDA:

Jaz sem ena takšna pajkovka!

Majda ga ne izpusti.

Iván in Geca se vrneta.

Aleks nekako izpuli roko iz Majdinega prijema. Majda pograbi kozarec.

IVÁN:

Mu spet težiš?

ALEKS:

Ne.

IVÁN:

Ne je branit. Vsem teži. Celo varnostnikom.

MAJDA:

Jedla sem.

IVÁN:

S kozarcem?

Majda odloži kozarec na rob mize in se loti pohanja.

Geca sede. Nadaljuje z ribjim filejem.

Iván še kar stoji sredi sobe.

IVÁN:

Imel sem prav.

Majda odrine krožnik … Na robu joka ...

MAJDA:

Pa če res nisem pila!

IVÁN:

Glede rjavih oči.

Majda se v hipu pomiri.

MAJDA:

A! Potem pa v redu.

Spet potegne krožnik k sebi in nadaljuje s pohanjem.

GECA:

Pustimo rjave oči, kjer so.

ALEKS:

Riba je res odlična!

IVÁN:

Točno tako, kot si rekla. Pustimo rjave oči, kjer so.

GECA:

Ja.

Geca, Aleks in Majda jejo. Iván stoji pred mizo.

IVÁN:

Naj bodo tam!

GECA:

Ja.

IVÁN:

Zakaj silijo sem? Jaz jih nisem vabil. Nihče jih ni vabil izpod njihovih palm, njihovih zalivčkov, s peščenih plaž … Lepo vas prosim, a jaz silim k njim?! No, mogoče kdaj, samo za počitnice, parkrat v življenju. Kakšen čarterski let, ležanje pod palmo, koktajlčki, s tistimi majhnimi papirnatimi dežnički, zataknjenimi v ananas, potem pa alo spet domov! pod naše Alpe, na naše travnike! Oni pa ne, o ne! Kar sem pridejo in rečejo: Tu smo, dajte nam stanovanje, vrtec, parkirno mesto, kakšno službo, pa ne sme biti pretežka … Zato pa naši ljudje nimajo. Zato pa strežno osebje s Kantom in levim Štrausom tako nesrečno gleda in pojma nima, kdo sem jaz. Imam prav ali ne?

MAJDA:

Prav, prav.

IVÁN:

Če ne bi rjave oči silile sem, bi živeli v raju. Mi in oni!

MAJDA:

Ampak, najboljše je pa pohanje!

ALEKS:

Nimaš prav.

IVÁN:

Nisem niti pričakoval, da se boš strinjal z mano, tovariš.

ALEKS:

Nihče z veseljem ne zapusti svojega doma.

IVÁN:

Zakaj pa potem tako daleč stran od svojih palm in peščenih plaž tako z veseljem vozijo taksije in goljufajo uboge turiste? V tuji deželi? Na mrazu? Zakaj?

ALEKS:

Zaradi nog.

IVÁN:

Kaj?

ALEKS:

Ne zaradi rjavih oči, zaradi nog!

MAJDA:

Noge so krasne!

IVÁN:

Tiho. In pojej še malo šnicla. Ti bo podlago naredil.

MAJDA:

Noge! Tudi moške.

ALEKS:

Noge so krive.

MAJDA:

Ali ravne. Krasne!

Aleks odloži krožnik.

ALEKS:

Zaradi nog gredo drugam.

MAJDA:

Meni je vseeno.

ALEKS:

Če domá jim dobro ni, žerjavi

se čez morja vzdignejo …

IVÁN:

Ne mi zdaj še gradbincev mešat!

GECA:

Pesem. Lepa Vida.

IVÁN:

Poznam. Klasika.

ALEKS:

Ptice imajo krila, človek noge.

IVÁN:

Ne razumem.

ALEKS:

Na človeškem telesu so najdaljše noge. Kar pomeni, da so za živo bitje, se pravi za človeka, zelo pomembne. Raba krepi organ, nas uči evolucija.

MAJDA:

Si slišal, Iván!

ALEKS:

Noge, ki počivajo, noge, ki stojijo,

ki mencajo pod oknom, ki poskakujejo v vetru, noge

dolgonoge, zagorele, slastne noge lepotic, ki obljubljajo,

noge narazen, noge razcepljene do vratu …

IVÁN:

To, ja! Se močno strinjam!

ALEKS:

Noge gole, noge obute, noge v visokih petah,

v planinskih čevljih, noge na vrhu sveta, noge v salonarjih,

ki plešejo po parketu, noge bose, ki tekmujejo na tekaških

stezah, ki preskakujejo ovire, noge črne, noge bele,

rumene, noge dolge, noge kratke …

IVÁN:

To poznam! Laž ima kratke noge!

ALEKS:

Noge na pragu, ko se poslavljajo.

Noge, ko vzamejo zalet, noge, ki potujejo,

ki pešačijo, ki nosijo breme, ves svet,

ki ga prenašajo s sabo, noge, ki gredo,

pa ne vedo, kam gredo, noge, ki gredo,

pa vedo, kam bi rade prišle, pa jih tam ne marajo,

noge, ki bežijo pred vojno, kugo in lakoto,

noge za pot pod noge, noge, ki tečejo,

ki želijo, ki gredo proč, noge, ki hočejo

preživeti, ko to ni več mogoče, noge kot peruti,

ki hodijo, hodijo, hodijo, hodijo zato,

da nam rešijo življenje …

Aleks sede in nadaljuje z ribo.

Geca zaploska.

IVÁN:

Vidiš, zdaj se pa jaz ne strinjam!

MAJDA:

Fuzbalerje si pozabil.

IVÁN:

S pesmico nam soliš pamet!

MAJDA:

Oni imajo krasna stegna. Še pa še!

IVÁN:

No, to ste vi! Ljubitelji humanizma, empatizma, eksotičnih kuhinj in rjavih oči. Same besede so vas. Obiraš ribo in pesniš! Delaš se pametnega, položnico za elektriko pa pozabiš plačat!

GECA:

Za to jaz poskrbim.

IVÁN:

Z besedami je lahko urejat svet. Svet se ureja z dejanji! Svet je ena takšna praktična grdoba. Velika mašina, ki se rada pokvari. Pesmica vse prenese. Ampak ko te tvoje noge pridejo v tisočih! Ko pritopotajo v tisočih krat dva, sto tisočih krat dva … Veš, kakšen hrup je to?! Topotanje na pragu. Na križiščih. Pod oknom. Ponoči hrup. Po deseti uri, ko delovna Evropa spi. In pa stranišča! Sto tisoč ljudi na veliko potrebo! Noge narazen in ritko do tal. Enkrat na dan praznjenje. Stotisočkrat praznjenje! Svet ima praktične probleme, tovariš! Nobenih nog, ki poskakujejo v vetru, nog v salonarjih, ki plešejo po parketu, slastnih nog lepotic, ki obljubljajo noge narazen, noge razcepljene do vratu … Nobene poezije! Pač pa vedno noge, ki nikoli ne pridejo same, ki nosijo na hrbtu še ene noge in za roko vlečejo še ene noge in še in še, celo pleme nog, dve generaciji, tri, štiri mogoče in na vrhu imajo noge usta, usta, ki mrmrajo v čudnih jezikih, ki molijo k čudnim bogovom, ki odžirajo kruh, in oči, ki gledajo, tudi z očmi požirajo … To pride z nogami! To!! In izmed teh nog se kmalu izvalijo nove noge in takoj spet nove, ki pomendrajo travnike, lepo pokošene parke pred narodnimi galerijami, posvinjajo preprogo v dnevni sobi. To prinesejo noge s sabo! Samo da vi, pesniki pesnikov in filozofi filozofov, o tem nimate pojma! Kot nimate pojma, kako se izračuna davčna stopnja. Samo proti ste! Blebetači! Zajedavci naše dobre volje! To!

Geca razburjeno vstane.

GECA:

Veš, kaj …

MAJDA:

Ve, ve!!

GECA:

Kako lahko …

MAJDA:

Lahko, lahko!!

GECA:

Gre za svobodo …

MAJDA:

Pokakam se jaz na svobodo, ki ni moja svoboda!

IVÁN:

Pohanje ti je dobro delo, Majdka! Pohvaljena.

GECA:

Za svobodo do življenja gre. Vzameš pot pod noge, da preživiš. Človeški rod je vedno vzel pot pod noge, zato pa je preživel vse kataklizme, vulkanske izbruhe, potrese, cunamije, revolucije, holokavste in šolske reforme. Pot pod noge pomeni preživetje. Za to gre!

MAJDA:

Za mojo svobodo gre! Za svobodo, da jim vidim obraz!

GECA:

Ne razumem …

MAJDA:

Jasno, da ne razumeš, ko pa si za. Jaz pa sem proti, zato razumem.

IVÁN:

Pojej raje še kaj, Majdka!

MAJDA:

In se bom borila, da bom še naprej proti! Za pravico, da jim vidim v obraz, se bom borila! Če bi zdajle bila kakšna tu, bi skočila k njej in ji potegnila umazano cunjo z glave in rekla, hočem videti tvoj obraz!! V moji deželi je to moja svoboda!

GECA:

Še vedno nimam pojma, kaj hočeš povedat.

MAJDA:

Zato ker ne veš, kaj je svoboda. Svoboda je, da grem po svoji ulici in da vidim, ali hodi pred mano ženska ali moški. Oči hočem videt! Oči!! Imam pravico na svoji ulici videt oči! Borila se bom za to! In moj boj bo tudi njihov boj. Treba jim je potegnit cunje dol. Jih osvobodit! Jim pokazat, da smo enakopravne, da lahko na volitvah volimo svoje moške.

IVÁN:

Bravo!

MAJDA:

Da imamo svojo voljo, ne pa tri korake zadaj in pokrite čez obraz. Zmaltretirane, do konca ponižane, brez lastne moči, sužnje praktično. In teoretično!

IVÁN:

Ponosen sem nate, Majdka!

MAJDA:

Pa še grde so … Tiste cunje. Fuj!

GECA:

Meni se zdijo lepe.

MAJDA:

Rute, cunje, krpe, nikjer kože, nič dihanja, nič svobode. In brez alkohola! To! Ni alkohola! Niti za rane! Kaj šele za srčne! In cigaret! Tudi ne. Oni, ki hodijo spredaj tri korake, oni lahko, revice pa ne! Kaj so živali, vprašam?!

IVÁN:

Že v drugo sem ponosen nate, Majdka.

MAJDA:

Komaj čakam, joj, komaj čakam, da jih srečam! Da jim potegnem dol z obraza, da jih strgam in operem, zdrgnem s sirkovo krtačo, jih razsvetlim, kaj je to svoboda, kaj je dober golaž, pol telečjega, pol svinjskega, segedin! Tako bi jih … tako! Da bi vedele, kaj zamujajo! Česa vsega nimajo! Ne spoštovanja, ne svoje volje, ne upanja, niti položaja ne! Samo ponižanje, ne smeš tega, ne smeš onega, samo kimanje, niti v istem avtu se ne pripelje, pred drugimi pa žalitve, posmeh, kot da sem neumna, kot da sem za zraven po pomoti, kot da nimam gimnazije, kot da nisem bila dobra mama, kot da nisem dojila, dve leti! Vse slabo, kar se zgodi, kriva, jaz kriva, bruhala bom …

IVÁN:

Pa ne tu, Majdka!

Geca skoči okoli mize in zagrabi Majdo pod roko.

GECA:

Greva na stranišče …

MAJDA:

Vse bom izbruhala.

GECA:

Na stranišču! Na stranišču!!

Geca odpelje Majdo po stopnicah navzdol.

Ko odpre vrata, se zasliši glasba iz spodnjega nadstropja. Diplomiranci s profesorji vred glasno pritegujejo popularnemu petju. Ko se vrata za Geco in Majdo zaprejo, glasba spet potihne. Aleks odrine krožnik od sebe.





Dvanajsti prizor


Aleks in Iván sedita vsak na svojem koncu mize nekaj časa v tišini.

Gledata se.

Iván gre okoli mize in hoče natočiti vino v Aleksov kozarec. Aleks z roko pokrije kozarec.

ALEKS:

Ne bom več. Hvala.

IVÁN:

Kozarček?

ALEKS:

Vozil bom.

IVÁN:

Jaz pa lahko.

Iván si natoči kozarec belega.

IVÁN:

Jaz ne vozim. Mene vozijo.

In spije. Potem odloži steklenico na mizo. Se vrne na svoj stol.

IVÁN:

Aleks … razmišljal sem.

ALEKS:

Ja.

IVÁN:

Prijatelja sva.

ALEKS:

Tudi.

IVÁN:

Kako dolgo se poznava?

ALEKS:

Iz vrtca.

IVÁN:

Tepel sem te.

ALEKS:

Jaz sem tebe. Ti si kar naprej jokal.

IVÁN:

A nisem jaz tebe?

ALEKS:

In tožaril si me. Tudi kar naprej.

IVÁN:

Ampak prijatelja sva pa ostala?

ALEKS:

Ja.

IVÁN:

Veš … Imam veliko prijateljev.

ALEKS:

Jaz pa ne toliko.

IVÁN:

Že po funkciji.

ALEKS:

Jaz sem bolj samotar.

IVÁN:

Vem, ja. V vati.

ALEKS:

Kaj?

IVÁN:

Samotar v vati. Idealist. Humanist. Pesnik. Filozof. Tudi takšni morajo bit. To je družbeni presežek, nepotreben, ampak ja. Da nam nihče ne more očitat.

ALEKS:

Brez nas bi bilo vse nič.

IVÁN:

Dihali bi pa lažje. Ne bi nam nekdo kar naprej na glavo sral. Pa pustiva to. To so nepomembne reči. Hočem reči, dragi Aleks … Nekaj bi ti rad povedal.

Iván se stegne preko mize in zagrabi Aleksa za roko. Zelo podobno, kot je to nedavno tega storila Majda. Zazre se mu globoko v oči.

ALEKS:

Ja?

IVÁN:

Imam skrivnost.

ALEKS:

Za skrivnosti je najbolj zdravo, da ostanejo skrivnosti.

IVÁN:

Rad bi se ti izpovedal.

ALEKS:

Ni treba.

IVÁN:

Moram. Pošten človek sem.

ALEKS:

Nekaterih skrivnosti se ne razkrije.

IVÁN:

Spal sem s tvojo Geco.

Trenutek tišine.

Gledata se.

ALEKS:

To ni nobena skrivnost.

IVÁN:

Ti je povedala?

ALEKS:

Ja.

Iván razočarano spusti Aleksovo roko.

IVÁN:

Zakaj ti je povedala?

ALEKS:

Vprašal sem jo in mi je povedala.

IVÁN:

Vprašal? Zakaj?

ALEKS:

Ko nekoga zares spoznaš, vprašaš tudi te reči. Koga, kdaj, koliko? Pari si marsikaj povejo. Če so zares pari.

IVÁN:

In nisi bil nič ljubosumen?

ALEKS:

Lepo te prosim. Hodila sta, še preden sem jo jaz spoznal. Zakaj bi bil ljubosumen?

IVÁN:

Potem ti je vse povedala.

ALEKS:

Samo to, da sta se štirinajst dni nekaj družila.

IVÁN:

Kaj ti je še rekla?

ALEKS:

Ničesar.

IVÁN:

Sem bil dober?

ALEKS:

To me pa ni zanimalo.

IVÁN:

Dober sem bil.

ALEKS:

Glede na to, da sta hodila zelo kratek čas …

IVÁN:

Kaj?

ALEKS:

Že nista bila preveč kompatibilna.

IVÁN:

Povedala ti je.

ALEKS:

Kaj?

IVÁN:

Že kaj.

ALEKS:

Komaj se je spomnila … Aja, je rekla, z Ivánom sem tudi. Se mi zdi. Sem že pozabila.

IVÁN:

Tako je rekla?

ALEKS:

Garantiram ti, da sva se o tebi pogovarjala samo kakšno minutko.

IVÁN:

Ne verjamem. O meni se pogovarjajo vsak dan. Kar naprej.

ALEKS:

Midva sva se spoznala, ko sva imela še plenice. Verjemi, da me nisi preveč zanimal.

Iván ga gleda.

Gledata se.

IVÁN:

Ti si čudak.

ALEKS:

Hvala.

IVÁN:

Ampak sem vseeno vesel, da sva prijatelja.

ALEKS:

Pojej raje pohanje. Ti bo dobro delo.

IVÁN:

Bom.

Iván potegne krožnik k sebi. Vzame vilice in nož in zareže v pohanje.

IVÁN:

Toliko da veš … Name lahko vedno računaš. Čeprav se ne strinjava o vitalnih rečeh našega naroda, se lahko vedno zaneseš name. Toleranten sem še pa še.

Iván nese košček pohanja v usta. Takoj ga izpljune na krožnik.

IVÁN:

Drek!!

ALEKS:

Ni dobro?

IVÁN:

Prekleto sranje!

ALEKS:

Sam si hotel.

IVÁN:

Mrzel šnicel! Dunajski mora biti topel! Vroč! Zato pa je v tej državi vse narobe.

ALEKS:

Moja riba je bila vroča.

IVÁN:

Tu se vse začne in pade! Pri mrzlem pohanju, ki ga v vrhunski gostilni s petimi zvezdicami dobiš na mizo.

ALEKS:

Majda se ni nič pritoževala.

IVÁN:

Kaj pa baba ve, kako morajo biti reči urejene. Daš ji na mizo in ona to poje!

ALEKS:

Mogoče je bil pa samo tvoj zrezek mrzel?

IVÁN:

Zarota. Jasno! Tisto strežno osebje z levim Štrausom je to zakuhalo.

ALEKS:

Dvomim, da bi dala tvoj zrezek na skrivaj v frizer.

IVÁN:

Ti jih ne poznaš. Sovražijo me.

Iván vstane. Odhiti do vrat. Odpre jih. Iz spodnjih prostorov se spet zaslišita glasba in petje.

IVÁN:

Strežno osebje! Gospodična!!

ALEKS:

Pusti!

IVÁN:

Temu bom prišel do dna. Gospodičnaaaa! A lahko pride kdo gor!!

Iván se vrne za mizo.

IVÁN:

Tu je treba začeti. Pri mrzlih zrezkih. V gostinstvu. Potem pa navzgor, v vsak sektor naše družbe. Na Švedskem so problem taksisti, pri nas pa dvojni doktorji.

ALEKS:

Nima smisla.

IVÁN:

Najprej ti postrežejo z mrzlim pohanjem, potem ti pa zavijejo vrat. In oči! Si videl njene oči? Rjave.





Trinajsti prizor


Vstopi strežno osebje.

STREŽNO OSEBJE:

Ste me klicali?

IVÁN:

Ste pa dolgo rabili.

STREŽNO OSEBJE:

Nisem mogla prej. Vaša žena je pobruhala vse od stopnic do stranišča.

IVÁN:

Me ne zanima.

STREŽNO OSEBJE:

Čez vso jedilnico je bruhala. Pa ji mladi diplomiranci niso nič zamerili. Samo smejali so se.

IVÁN:

Zrezek je mrzel, kot da ste ga dali v frizer.

STREŽNO OSEBJE:

Lepo prosim! Zakaj bi ga dala v frizer?!

IVÁN:

To jaz vas vprašam.

STREŽNO OSEBJE:

Zrezek je bil topel. Vroč. Vpričo mene iz vrelega olja vzet in na krožnik dan.

IVÁN:

Potem pravite, da lažem?

STREŽNO OSEBJE:

Motite se.

IVÁN:

Moje brbončice se motijo?

STREŽNO OSEBJE:

Se ne spoznam na vaše brbončice, vem pa, da je bil ocvrt zrezek, ko sem ga pred vas na mizo postavila, vroč, da se je od njega kar para dvigala.

Iván odreže košček zrezka in ga nabodenega na vilice potisne strežnemu osebju skoraj do ust.

IVÁN:

Nate! Poskusite! In povejte, je to hladno ali vroče?

STREŽNO OSEBJE:

Ne bom iz vaših rok jedla.

IVÁN:

Jasno! Kdor se dokazom izmika, je kriv! Opravičilo terjam!

STREŽNO OSEBJE:

Jaz se ne mislim opravičevat.

IVÁN:

Še niste slišali, da ima gost zmeraj prav? Pokličite mi šefa! Petindvajset let se poznava.

STREŽNO OSEBJE:

Ko ste prišli, je pobegnil.

IVÁN:

Kaj?! Potem pa odgovornega. Kateregakoli. Hočem odgovornega!

STREŽNO OSEBJE:

Šefa kuhinje bom obvestila.

IVÁN:

Kaj še čakate! Le urno obrnite pete!

Strežno osebje odhaja. Na vratih se skoraj zaleti v bledo Majdo in Geco. Majda ima še vedno robček pred usti.

MAJDA:

Gospodična, a lahko čaj? Lepo prosim …

STREŽNO OSEBJE:

Vroč ali leden? Zdaj se pa odločite.

Strežno osebje zaloputne vrata za sabo.





Štirinajsti prizor


GECA:

Vse sva izbruhali.

MAJDA:

Iván, oprosti mi. Gripa razsaja. Jaz sem pa tako občutljiva.

IVÁN:

Je že dobro, Majdka. Nisi ti kriva. Sistem je kriv.

MAJDA:

Ja. Sistem.

IVÁN:

Nič ni v redu. Vse je narobe. Svet je iz tira. Mrzli zrezki, rjave oči, primitivni taksisti, predrzno strežno osebje z dvema doktoratoma. Od vseh strani nas stiskajo. Ni čudno, da gre človeku na bruhanje.

GECA:

Preveč je spila.

MAJDA:

Nisem.

IVÁN:

Vse to je stres. In človek je stresno bitje. Občutljivo. In se jezi in sekira in potem bruha.

MAJDA:

Oprosti, Iván …

IVÁN:

Oprostim.

Geca se razburi.

GECA:

Kar je preveč, je preveč!

IVÁN:

Se strinjam. Že nas je dovolj, oni pa kar silijo in silijo. Od vseh strani.

GECA:

Preveč neumnosti! To! Človeku je slabo zaradi neumnosti, ki jih sliši. Še meni je slabo, pa sem spila dva viskija.

IVÁN:

Pet. In tri kozarce vina.

GECA:

Ne morem verjet, da slišim, kar slišim!

ALEKS:

Geca, pusti.

GECA:

Kaj naj pustim? Nisem hotela na to večerjo. Ti si me silil. Rekla sem ne. Ti pa, da naj grem, da bo vrhunska kulinarika, da on plača, da je treba, če naju je že povabil, da se poznata še iz jaslic, da je v redu fant, malo enostaven, ampak v redu ... Jaz sem ga poznala štirinajst dni in mi je že takrat bilo vse takoj jasno. Pa sem bila petnajst stara.

IVÁN:

O meni govoriš?

GECA:

O tebi in tebi podobnih. Samozadostnih. Vase zagledanih. Omejenih. Zaplankanih. Stiskaških skopuhih, ki druge silijo v varčevanje, sami pa na skrivaj zapravljajo!

IVÁN:

Jaz? Skopuh? Povabil sem vaju na Talisker, štiriindvajsetletni …

GECA:

Povabil si naju v posebno sobo, da te nihče ne bi videl, kako se družiš s takšnimi, kot sva midva.

IVÁN:

To je neumno! Zakaj se ne bi smel družiti z vama?

GECA:

Zato ker misliva, da ni važno, če so oči rjave, plave, sive, zelene … Ker misliva, da je treba imeti sočutje, da ni zadosti, da imaš mir na svojem dvorišču, da moraš biti občutljiv tudi za vojno na sosedovem.

IVÁN:

Besede, besede, besede!

GECA:

Kaj misliš, da ne veva, da imaš v soboto še eno praznovanje svoje uspešne petdesetletnice?!

MAJDA:

Oprosti, Iván, zareklo se mi je.

GECA:

Nič se ti ni zareklo! Že dolgo veva. V tej majhni deželi se takoj vse izve. Kdo s kom, kdaj in kako, kaj je kdo rekel, kdaj prdnil, kaj je kdo mislil in kaj še bo! Vsi o vsem! Vsi z vsemi! Nič ni skrito v tem majhnem poscanem vrtu.

IVÁN:

Ne dovolim, da tako govoriš o moji domovini! Ne dovolim!!

GECA:

Vtaknem si jo nekam! Domovino in še vaju zraven.

IVÁN:

Rjave oči govorijo iz tebe!

ALEKS:

Geca. Lepo te prosim!

Majda razburjeno krikne.

MAJDA:

Vulkan si, Geca!!

IVÁN:

In takšni vzgajajo naše malčke!

MAJDA:

Vul-garna si … sem mislila reči.

IVÁN:

Saj si še vedno vzgojiteljica v jaslih, a ne?

GECA:

Ja, še vedno brišem rit najmlajšim generacijam. In se sprašujem: kako nam jih uspe v nekaj letih tako pokvarit, da so potem takšni kot mi?!

ALEKS:

Pomiri se! Še malo pa gremo domov.

GECA:

In tudi tebe si vtaknem nekam!

IVÁN:

Ha! Še svojega lastnega bo obgrizla!

ALEKS:

Geca!

GECA:

Kompromisar! Kimavec. Gurmanski filozof! Zraven stojiš, gledaš in odkimavaš: Jaz sem proti. Jaz se ne strinjam. Namesto da bi stisnil pest in udaril.

IVÁN:

Mene?!

MAJDA:

Iván, dokler sem jaz tu, te ne bo nihče tepel!

GECA:

In ti, Majdka, stokcaš in jokcaš, ko pometa s tabo, ko te žali, ko vpričo tebe klicari svoje ljubice.

MAJDA:

Hčerko! Ne ljubice!

GECA:

Dosti imam! Vsega imam dosti!

IVÁN:

Jaz tudi!

Iván energično udari z dlanjo po mizi in vstane.

IVÁN:

Tudi jaz imam dosti!

Tudi Majda vstane. In tudi Geca. Na koncu pa še Aleks.

MAJDA:

Poslušajta zdaj! Genialno bo!

IVÁN:

To je meja! Ne dovolim! Čez mejo ne dovolim! Čez črto. Nikoli nismo bili isti. Na isti strani. Nikoli!

Para stojita drug nasproti drugega.

GECA:

Si tudi ne bi želela biti tam, kjer so takšni, kot si ti.

IVÁN:

Ha! Ne bi želela, ne bi želela! Zakaj sta se pa privlekla na moje praznovanje? Zakaj? Zaradi pohanja? Zaradi zastonj viskija? Zakaj? Ostanita tam, kjer sta! Skupaj z dolgonogimi in rjavookimi! Skupaj s humanizmom, levim Štrausom, Lacanom, Freudom in Frankensteinom! Zakaj silita na našo stran? Zakaj? Ker je tukaj boljše? Svetleje? Ker so tukaj boljši pogoji? Ker smo tukaj sami beli, plavooki, čez meter osemdeset, z visokimi čeli, bogati, ker imamo ceste, vi pa govedarske poti, ker smo praktični, vi pa sanjači? Zakaj hodite za nami, če pa nas tako zelo sovražite?

GECA:

Ker ste nas pokradli. Zato!

IVÁN:

Kjer ni nikoli ničesar bilo, ne moreš nikoli ničesar ukrast.

GECA:

Imeli smo zdravo pamet. Pa ste jo spremenili v kič.

IVÁN:

Izvolili ste nas.

MAJDA:

Jaz sem ga volila!

IVÁN:

In zmagali smo.

MAJDA:

In še enkrat bi!

IVÁN:

Tako dolgo boste nergali, da bomo prisiljeni postaviti zidove. Ograje med nami in vami. In potem ne bo več zastonj. O ne, ne bo zastonj Talisker štiriindvajsetletni … Od daleč se bomo gledali. Vi rjavooki in kratkonogi, mi plavooki in dolgonogi. Tako dolgo boste tečni, da bomo na koncu odvrgli bombo. Ne ene same. Niti ne dveh. Ampak tisoč bomb. In boste izbrisani. Vse do meje. Do ograje. In čez tisoč let bomo na prazni zemlji gojili zelenjavo. Najdebelejši krompir in repa in korenje bojo rasli iz vaših rjavih oči in kratkih nog. Opozarjam vas, kaj vas čaka. Zato raje stisnite zobe, potlačite grde misli, vrzite Heglovega Marxa in levega Štrausa, z njegovimi valčki vred, v kontejner pred hišo in si privoščite zastonj Talisker štiriindvajsetletni in avtohtono postrv zlatoustko, reš pečeno. Samo to vama rečem. Marš!

MAJDA:

Marš!





Petnajsti prizor


Vrata se odprejo. Vstopi črnec.

Zelo črn črnec. Dva metra visok in plečat. V popolnoma beli obleki črn črnec.

Vsi obstojijo in se zazrejo v črnega prišleka.

ČRNEC:

Klicali ste me.

IVÁN:

Jaz? Nikoli!

ČRNEC:

Rekli so mi, naj grem gor in uredim zadeve.

IVÁN:

Jaz da bi vas klical? Mi na kraj pameti ne pade!

ČRNEC:

Niste bili zadovoljni z mojim dunajskim zrezkom.

IVÁN:

Aja! Vi ste …?

Črnec pristopi. Stegne svojo veliko črno roko z belo dlanjo proti Ivánu.

ČRNEC:

Gabriel Novak. Šef kuhinje.

Iván se rokuje.

IVÁN:

Jaz pa sem Iván …

Črnec ga prekine.

ČRNEC:

Poznam.

IVÁN:

Končno eden!

ČRNEC:

Kaj vam ni bilo všeč pri mojem dunajcu?

IVÁN:

Hladen je bil.

ČRNEC:

Ni mogoče.

IVÁN:

Ko sem ga dal v usta, me je zazeblo.

Črnec se obrne k Majdi.

ČRNEC:

Pa vaš, gospa? Če se ne motim, ste tudi vi naročili dunajskega?

MAJDA:

Jaz se ne spoznam.

ČRNEC:

Vroč ali mrzel?

MAJDA:

Meni je vseeno.

ČRNEC:

Krožnik je prazen. Do zadnje drobtinice ste ga zmazali. No, kakšen je bil? Vroč ali mrzel?

MAJDA:

Zelo velik je bil. Meni je bil kar v redu.

ČRNEC:

Torej vroč. Ker mrzel dunajski ni kar v redu, je fuj.

IVÁN:

In moj je bil fuj.

Črnec se obrne k Aleksu in Geci.

ČRNEC:

Pa vajina riba?

ALEKS:

Reš pečena. Za prste obliznit.

Črnec se spet obrne k Ivánu.

ČRNEC:

Torej je bilo samo z vašim nekaj narobe?

IVÁN:

Očitno.

ČRNEC:

Moja mama je vedno rekla: Dunajski zrezek se takoj poje. Ko je še topel. Hladen je za med organske odpadke.

IVÁN:

Se strinjam z vašo spoštovano mamo.

ČRNEC:

Če ga niste takoj pojedli, se je ohladil. Se hitro ohladi. Je tanek kos mesa. Nula cela pet centimetra mora biti tanek. Ga stolčem na poseben način. In potem ga povaljam. V jajce in drobtine. Tanka plast. V tem je skrivnost. In hitro v vrelo olje potunkam. Pa takoj na krožnik. Če ste čakali in urejali svet, se je ohladil. Zrezek. Ne svet.

ALEKS:

Tako je bilo.

IVÁN:

Mogoče.

ČRNEC:

Me veseli, da smo razčistili. Ne bi bil zadovoljen, če bi okrog govorili, da ne znam dunajskega scvreti. Veste, jaz imam svoje dobro ime.

IVÁN:

Zelo lepo govorite … mislim, pravilno.

ČRNEC:

Kaj?

IVÁN:

Naš jezik. Avtohton. Glede na to …

ČRNEC:

Kaj želite povedati?

IVÁN:

No, glede na to, da ste … Da niste … da niste … od tu.

ČRNEC:

Jaz sem iz Tržiča doma.

IVÁN:

Res?

ČRNEC:

In moja mama in ata tudi.

IVÁN:

Me veseli. Ampak prišli pa ste …

ČRNEC:

Prosim?

IVÁN:

Od drugod. Od drugod so vas noge prinesle.

ČRNEC:

Ne. Vedno sem bil iz Tržiča. Od tam si, kjer iz matere privekaš, kot je rekel Shakespeare. Poznate?

IVÁN:

Poznam. Klasika. Ampak vseeno … Kri ni voda.

ČRNEC:

Ja, res je. Včasih še začutim, v ustih začutim, ko se mi začne nekontrolirano nabirati slina, da je bil moj pradedek ljudožerec.

Vsi molčijo. In se gledajo.

ČRNEC:

Če ste to mislili …?

IVÁN:

Ne, ne. Sploh ne tega.

Vsi molčijo. Se gledajo. Malce neprijetno je.

Potem se začne črnec smejati. Gromko se smeji. Kaže bele zobe. In se tolče po kolenih.

ČRNEC:

Šala! Šalil sem se. Hecal, kot rečete.

In se še malo smeji. Potem utihne.

ČRNEC:

No, glavno, da smo se zmenili. Grem naprej kuhat. Aja, še to! Knjigo sem napisal: Prava slovenska kuhinja. Lahko jo spodaj kupite. Petnajst procentov popusta za stalne stranke. Še kaj?

IVÁN:

Kaj?

ČRNEC:

Vas zanima?

IVÁN:

Vse je jasno. Hvala.

ČRNEC:

Hvala tudi vam. Zdaj pa res moram dol. Diplomanti želijo sladico. Jim bom pehtranovo potico pripravil. Moj recept. Pa nasvidenje.

Črnec, šef kuhinje v snežno belem, odhaja.

Vsi gledajo za njim.

Črnec zapre vrata za sabo.





Šestnajsti prizor


IVÁN:

Prijeten možak, kajne?

MAJDA:

A je čisto cel črn? Po celem telesu?

IVÁN:

Na! Pa je šel.

GECA:

Mi tudi gremo.

ALEKS:

Ja. Skrajni čas je.

Geca si obleče zgornji del kostima in pograbi torbico.

IVÁN:

Vaju bom prosil, prijatelja moja … Jaz moram še na nujen sestanek. Bosta vidva Majdko odpeljala?

MAJDA:

Meni je vseeno.

GECA:

Majda, z nama greš.

MAJDA:

Se doma srečava, ljubi.

IVÁN:

Bom pozen.

Aleks si zapenja suknjič.

Geca in Majda odhajata.

Iván zakliče za njima.

IVÁN:

In da ne boste spotoma še v kakšen bife zavili. Nimam rad, da je žena indisponirana, ko se utrujen vrnem domov.

Vrata so se že sredi izrekajočega se stavka zaprla za njima.

Tudi Aleks odhaja.

IVÁN:

Aleksander …

Aleks s ustavi.

IVÁN:

V soboto se vidimo. Hotel Palace. Pet zvezdic. Samo ime poveš na recepciji in te bojo do mize peljali.

Aleks ga gleda.

IVÁN:

Za mojo mizo boš sedel.

Aleks ga gleda.

IVÁN:

Res bo gala. Prepeličja jajčka. Kaviar. Dvanajst vrst. Chateaubriand s pršutom in v vinski omaki, tournedoji na popečenih kruhkih … In čisto navadne pohane piške bodo tudi. In viski. Vseh vrst. Kaj misliš?

Aleks ga gleda.

IVÁN:

Talisker, ne štiriindvajset, štirideset let! Na tvoji mizi. Samo zate.

Aleks ga gleda.

Iván stegne roko.

IVÁN:

Prijatelj.

Aleks ga gleda.

IVÁN:

Tovariš.

Aleks pogoltne slino in seže Ivánu v roko.

IVÁN:

Hvala. Vem, da si gurman! In da nadvse ceniš dobro hrano. Tudi Geca naj pride. Bom zelo vesel. Moramo držati skupaj. Kljub razlikam. Premalo nas je, da bi se kregali. Na koncu vedno obsedimo za isto mizo.

Aleks prikima in odide.

Iván sam.

Zadovoljen. Brunda si napev, ki smo ga ta večer večkrat slišali iz spodnjih prostorov. Nekakšen narodnozabavni pop. Malo besed, ki pa se vztrajno ponavljajo. Obleče si suknjič in plašč. Iz žepa potegne mobilni telefon. Pregleduje klice in sporočila. Pritisne tipko. Čaka. Ne dolgo.

IVÁN:

Ljubica … Ja, ljubica. Debatirali smo. Plodno, ja. Ja, seveda … Ne skrbi. Bom, bom. Mhm … Mhm … Sem obljubil, ja. Prej imam še sestanek. Nujen, ja. Pri nas so vsi sestanki nujni. Jasno, da te. Jaz tudi … ja … Tudi, tudi. Zelo, zelo. Kako zelo? Kaj vem! Zelo, zelo, zelo. A ni to dosti? Veš, da. Adijo. Adijo. Adijo! Adijo! Ja … Adijo. Adijo. Adijo.





Sedemnajsti prizor


V prostor neslišno vstopi varnostnik. Mlad. V elegantni obleki, z belo slušalkico v ušesu. Svetli lasje, modre oči, da kar modro zasveti po sobi … Takšen je, da se nam zdi, da smo ga že videli v mnogih ameriških filmih.

VARNOSTNIK:

Gospod …

Iván se zdrzne. Potisne telefonček v žep. Kot da so ga zalotili.

IVÁN:

Jezus! Si me prestrašil! Butelj!

VARNOSTNIK:

Ne morejo vas dobit na telefon …

IVÁN:

Vem, ja. Sem pogledal. Dvainštirideset klicev.

VARNOSTNIK:

Čakajo. Na sejo morava. Baje je urgentno. Ne morejo začeti brez šefa.

IVÁN:

Vem, ja.

VARNOSTNIK:

Sindikati grozijo s splošno stavko. Moj sindikat se tudi strinja. Če bomo stavkali, se boste morali sami vozit …

Iván se zelo razjezi.

Takšnega ga še nismo videli.

IVÁN:

Se ti ne zdi, da se čisto preveč vtikaš?! Ne pozabi: samo varnostnik si! Čez minutko si lahko spet na zavodu za zaposlovanje.

VARNOSTNIK:

Oprostite, gospod predsednik, oprostite.

Iván se pomiri. Kot da ni bilo nič.

IVÁN:

Je že v redu. Oprostim. Tokrat.

Varnostnik ga gleda.

Gledata se.

IVÁN:

Kaj me gledaš? A tole?

Iván pokaže na orden, Gecino darilo, ki ga ima že od začetka večera pripetega na prsih.

Varnostnik prikima.

IVÁN:

Tole je od vojne. Odlikovanje. Sam sem z armbrustom tank razbil. In potem še enega. Ti bom med vožnjo vse bolj natančno povedal.

Iván si odpne orden in ga skromno spravi v žep.

IVÁN:

Ga nosim samo, ko sem s svojimi bojnimi kameradi. Sicer nikoli.

Iván pogleda po prostoru.

IVÁN:

Spodaj tisti babi naroči, naj račun kar k meni pošlje, v kabinet predsednika vlade. Osebno ga bom pregledal, da ne bodo goljufali. V tej deželi samo še goljufajo. Jaz pa sem za vse čisto sam.

Varnostnik molči.

IVÁN:

No, greva.

Varnostnik šefu odpre vrata. Iván izgine po stopnicah navzdol. Varnostnik izgine za njim. Vrata se zaprejo.



Tišina.

Nič se ni zgodilo.



KONEC





FACEBOOK FENIKSI


Komedija v dvajsetih virtualnih prizorih





OSEBE VIRTUALNEGA SVETA:

AMIR

NJEGOŠ

JANEZ S HARMONIKO

JAPONEC

ESKIM

NJEGOŠEVA MAMA (jo igra lahko Eskim)

ZDRAVNIK (ga igra lahko Japonec)



OSEBE REALNEGA SVETA:

MAJDA (upokojenka – nekaj čez 60)

ANDREJ (njen sin, 40)

PETRA (njegova žena, 35)

MARJAN (bivši, nekaj čez 60)

SUZANA (ljubica in tajnica, 40)





Jezik, ki ga govorijo različni značaji v tej komediji, je pomembna komedijska in dramaturška kategorija.

Ker imamo opravka z globalno internetno komunikacijo, v kateri sodelujejo liki z različnih jezikovnih področij, si je komediograf izmislil poseben jezik nekaterih oseb (ki ne govorijo zgolj angleško ali pa govorijo nekakšno internetno jezikovno spakedranščino).

Govor, ki ga uporabljajo nekateri značaji, upošteva jezikovne manire posameznih narodov, kadar se ti poskušajo v univerzalni (globalni) angleščini, ki je ne obvladajo popolnoma. Tako na primer Arabec zamenjuje moški in ženski spol in uporablja posebne besedne inverzije, podobno kot Eskim, kadar se trudi z angleščino in vanjo vključuje tudi druge jezike.

Vse te jezikovne intervencije so seveda izmišljene in služijo karakterizaciji posameznih značajev kot tudi komedijskemu učinku. Zapisane so fonetično, in to zato, da bi še bolj poudarili posebnosti v izgovarjavi.

Seveda pa komedija FACEBOOK FENIKSI poskuša spregovoriti o komunikaciji med ljudmi, o lažnivi internetni iluziji o odsotnosti samote in prisotnosti množičnosti internetnega prijateljstva, zato je zmešnjava na nivoju jezika tudi sporočilna.

Kar se uprizoritve tiče: Avtor predlaga, da se pri uprizoritvi virtualnega, računalniškega sveta uporabi tehnika video in računalniških projekcij, brez odvečnih računalniških ekranov. Ko bomo gledalci na začetku sprejeli stilizacijo, bomo verjeli, da je gledališki oder v celoti računalniški ekran, v katerega smo skupaj z junaki vstopili.

Oba svetova, realni in virtualni, morata prehajati drug v drugega, se stapljati drug z drugim, in to tako, da včasih ne bomo točno vedeli, v katerem svetu se nahajamo in kateri je bolj resničen.





PRVA SLIKA


Prvi prizor


Peščena plaža. Pesek vsepovsod. V daljavi palme. Še bolj v daljavi podoba Tadž Mahala. Bel marmor. Idealno in idealistično.

Po plaži se sprehajata Majda in postaven Amir. Majda je ženska kasnih šestdesetih let (65 npr.). Malce debelušna, pa ne preveč. Še vedno čedna. Oblečena v rahlo prekratko krilo in pisano bluzo. Amir je velik, postaven moški temnejše polti. Oblečen je v prelepo ameriško vojaško uniformo, pretirano navešeno z vojaškimi našitki (polkovnik npr.) in odlikovanji. Po peščeni obali se sprehajata z roko v roki kot dva zaljubljenca. Vsake toliko v pesku vidimo velike, bele školjke. Kar malo prevelike so. Vse je zlatorumeno in sinjemodro. Kot z razglednice.

AMIR:

Jaz veri veri vesel, da ti si z mano. Jaz in ju. Tugeder.

MAJDA:

O, Emir, kako sem šele jaz vesela, kako sem šele jaz!

AMIR:

Amir jaz. Majn nejm is Amir.

MAJDA:

Ja, Amir, vojak Amir. Sem prebrala na internetu.

AMIR:

Polkovnik ameriška vojska. Musliman iz Savdska Arabija in biznis u USA armi.

MAJDA:

Vem, ja, vem, si mi napisal. Joj, kako je tu lepo.

AMIR:

Vedno lepo, če ju wil be z mano bila.

MAJDA:

Tako sem si želela potovati. Pa nikoli nisem imela možnosti. Pa denarja tudi ne.

AMIR:

Ko bom stop in služba u USA armi, bova potovanje, skupaj bova na potovanje. Vse življenje do konca penzija. Onli traveling.

MAJDA:

Joj, kako je lepo … Kje pa sva?

AMIR:

Plaža u Savdska Arabija.

MAJDA:

A ni tisto Tadž Mahal?

AMIR:

Tisto?

MAJDA:

A ni v Indiji?

AMIR:

Jes, tudi v Indiji eden. In u Savdska Arabija enader wan. To podoben Tadž Mahal. To naša džamija je.

MAJDA:

Kako lepo! A me boš peljal tja? Tako rada bi videla džamijo od znotraj. Še nikoli nisem …

AMIR:

Seveda, maj big ljuba ljubezen! Boš videla, vse ti boš videla!

MAJDA:

A greva kar zdaj?

AMIR:

Ne morem. Ti nisi oblečena.

MAJDA:

Kako?

AMIR:

V džamija ti ne moreš brez hidžab, ruta na glavi, in s takšen dekolte in šort kikla gor, pa še s copati oblečena on jur fut tudi ne moreš not.

Majda se pogleda. Na sebi ima res copate. Roza copatke z velikimi cofi.

MAJDA:

Joj, pa res! Kako sem lahko pozabila obuti svoje nove šolne.

AMIR:

Bova drugič u džamija. Ko ti boš ti gud dresing.

MAJDA:

Pa saj sem oblečena!

AMIR:

Kot prava musliman vajf.

MAJDA:

Ampak jaz ne bom nikoli prava muslimanska žena.

AMIR:

To urejeno. Ti hidžab na glava end imidjetli muslim žena.

Zaslišimo glas.

ANDREJ:

Mama! Mama!

Majda se prestraši.

MAJDA:

Prekiniti moram. Moj sin je prišel.

Peščena plaža izgine. Tadž Mahal izgine. Vse izgine.

AMIR:

Tudi jaz stran moram. Biznis, USA armi koling mi. Jaz te zelo in lav vit ju.

MAJDA:

Jaz tudi tebe ljubim, Amir! Zelo!

Amir odide.

Majdina dnevna soba. Miza. Na njej čipkast prt. Stol. Prazen računalniški ekran zelo starega računalnika. Okno v ozadju. Stare tapete po stenah …

Andrej vstopi.





Drugi prizor


ANDREJ:

Spet si na računalniku, mama!

MAJDA:

Pet minut. Za pavzo.

Majda objame sina okrog vratu in ga poljubi na lica.

MAJDA:

A te lahko objamem in poljubim?

ANDREJ:

Si me že, mama.

MAJDA:

Če ti ni všeč, da te mama objame in poljubi, kar povej, pa te ne bom več.

ANDREJ:

To je pa nemogoče. Vedno najprej objameš in poljubiš in šele potem vprašaš.

MAJDA:

To ni res.

ANDREJ:

Ne bi zdaj o tem, mama.

Mama Majda je kar malo užaljena.

ANDREJ:

S kom si se pogovarjala?

MAJDA:

S prijateljico.

Majda si sezuje copate in iz njih nekaj stresa.

ANDREJ:

Kaj pa počneš?

MAJDA:

Nič. Zdelo se mi je, da imam pesek notri. Ampak zdaj je že v redu.

ANDREJ:

Zakaj pa pesek?

MAJDA:

Iz Savdske Arabije.

ANDREJ (presenečeno):

Kaj?!

MAJDA:

Nič, nič. Sicer pa, kaj te briga! A te jaz sprašujem, kako je s tabo, kako kaj tvoja kako se že imenuje in zakaj me ne mara, kdaj bom dobila kakšnega vnuka, zakaj nikoli ne prideta na obisk ... A te jaz to sprašujem?

ANDREJ:

Ja, sprašuješ me.

MAJDA:

Mogoče včasih.

ANDREJ:

Vsakič.

MAJDA:

Kdaj vsakič? Saj nikoli ne prideš. Pa čisto blizu si v službi.

ANDREJ:

Ni čisto blizu.

MAJDA:

Kako da ne? Za vogalom.

ANDREJ:

Pol ure z avtom.

MAJDA:

A je to daleč?

ANDREJ:

Zjutraj v gužvi pa včasih celo petdeset minut.

MAJDA:

Če hočeš videti mamo, ni nič predaleč.

ANDREJ:

Delam od devetih zjutraj do devetih zvečer.

MAJDA:

To pa ni res!

ANDREJ:

Je.

MAJDA:

Ne boš mi pravil! Štirideset let sem delala. In to v gospodarstvu. Bila sem glavna računovodkinja in sem bila vsak dan vedno že ob dveh doma.

ANDREJ:

Zdaj so drugačni časi. Delamo, dokler nam ne rečejo: za danes dosti.

MAJDA:

Ne verjamem. Saj nismo v suženjstvu!

ANDREJ:

Mama, ne bi o tem.

MAJDA:

No, potem mi pa razloži! Če delaš res od jutra do večera … Zdajle pa je ura enajst in si tu. Če delaš do devetih zvečer …

ANDREJ:

Vzel sem dopust, da sem lahko prišel k tebi.

MAJDA:

O! Kakšna čast!

ANDREJ:

Nujno je.

Zdaj se nenadoma pojavi značilen računalniški signal. Nekdo kliče po skypu. Majda se vznemiri. Ne ve, kaj bi …

ANDREJ:

Nekdo te kliče.

MAJDA:

Ne.

ANDREJ:

Slišim.

MAJDA:

To je iz kuhinje. Mikrovalovka.

ANDREJ:

Po skypu bi rad nekdo govoril s tabo.

MAJDA:

Po skajapu? Ne poznam.

Spet signal. Ne odneha in ne odneha.

ANDREJ:

Mama, ne delaj se neumne. Oglasi se.

Mama Majda stopi do računalnika, pritisne na tipko.





Tretji prizor


Pojavi se star srednjeveški zid in ob njem prašna cesta. Za zidom vidimo veliko zabaviščno kolo … Ob zidu stoji Njegoš. Moški s košatimi brki. Zelo kasnih srednjih let. Okoli vratu rutica.

Z dolgimi, švalerskimi koraki stopi do Majde, jo objame in jo začne poljubljati po vratu.

NJEGOŠ:

Ljubavi moja mala …

Majda je zelo prestrašena.

MAJDA:

Nimam časa.

NJEGOŠ:

Majdka, ja sam tvoj Njegoš!

MAJDA:

Kasneje. Pokličem kasneje.

NJEGOŠ:

Sanjao sam o tebi, ljubavi, čitavu noč sam jako vruće sanjao …

Majda pritisne na tipko. Podoba srednjeveškega zidu in prašne ceste ob njem izgine. Njegoš si zaviha brke in počasi, zares počasi odide.





Četrti prizor


ANDREJ:

Kdo je bil pa to?

MAJDA:

Pomota.

ANDREJ:

In gospod pomota ti je rekel: Majdka, ja sam tvoj Njegoš!

MAJDA:

Pojma nimam. Okvara. Računalniki se kar nekaj kvarijo. In ljudje kličejo, pa pojma nimam …

ANDREJ:

Sanjao sam o tebi, ljubavi, čitavu noč sam jako vruće sanjao …

MAJDA:

Najbrž kakšen prodajalec, trgovski potnik, revež prodaja, že kaj, danes prodajajo drugače kot včasih, na bolj oseben način … (Majda se ujezi) Poleg tega, kaj te briga! Ne živiš tukaj. Niti na obisk ne prideš. A te jaz sprašujem, kako je s tabo, kako kaj tvoja kako se že imenuje in …

ANDREJ (jo dopolni):

… zakaj te ne mara in kdaj boš dobila kakšnega vnuka ...

MAJDA:

No, vidim, da ti je vse jasno!

ANDREJ:

Mama, skrbi me.

MAJDA:

Ni treba. Sem zelo v redu.

ANDREJ:

Pogledal sem tvoje bančne izpiske …

MAJDA (ogorčeno):

Kaj?! Po mojih računih brskaš?!

ANDREJ:

Pooblastila si me.

MAJDA:

Res?!

ANDREJ:

Dviguješ denar z varčevalnega računa.

MAJDA:

Mogoče ne bi smela?

ANDREJ:

Ničesar si ne kupiš. Nikamor ne greš. Račun za elektriko, za plin, za odvoz smeti … Za vse to imaš trajnik. Zakaj potem dvigneš vsak teden še po sto evrov? Vse prihranke boš porabila.

MAJDA:

Moji so.

ANDREJ:

Kaj počneš z denarjem?

MAJDA:

Drogiram se.

Andrej utihne.

Nepremično gleda svojo mamo.

MAJDA:

Prav si slišal.

ANDREJ (mirno):

Ne me zafrkavat, mama.

MAJDA:

Heroin.

Andrej jo nepremično gleda.

MAJDA:

Včasih pa tudi kokos.

ANDREJ (mirno):

Misliš kokain?

MAJDA:

Točno to. In druge mamile tudi jemljem. In to stane.

Andrej jo nepremično gleda.

Potem sede.

ANDREJ (počasi in s poudarkom):

Zakaj porabiš vsak teden sto evrov? In to že dva meseca, kar pomeni, da si s hranilnega računa dvignila osemsto evrov.

MAJDA (tudi počasi in s poudarkom):

Pa kaj si ti: Stasi, Udba, Kagebe, Sova?

ANDREJ:

Samo sin, ki se boji, da mama na stara leta počne neumnosti.

MAJDA:

Sem rekla: drogiram se.

ANDREJ:

Jaz pa pilotiram jumbo jet na liniji Havana–Pjong Peng.

MAJDA (se razveseli kot otrok):

Joj! A res?!

ANDREJ:

Vsak dan.

MAJDA:

Pa nisi nič povedal! To sem pa res vesela!

ANDREJ (se razjezi):

Mama, zdaj pa dosti!

MAJDA:

Kot otrok si si želel postati pilot. In zdaj pri štiridesetih ti je to končno uspelo!

Majda ga objame in stisne k sebi.

MAJDA:

Naj te objamem, sinko!

Ga poljubi na obe lici.

MAJDA:

… in te poljubim …

ANDREJ:

Ne. Ne smeš.

MAJDA (zmagovalno):

Sem te že.

ANDREJ (potrpežljivo):

Še enkrat: kam si dala denar, ki si ga v minulih osmih tednih dvignila s hranilnega računa? Kako si ga zapravila?

MAJDA (tudi potrpežljivo in s poudarkom):

In kako si ti, sinko, zapravil svoje življenje?

ANDREJ:

Kakšno zvezo …

MAJDA:

Hotel si postati pilot …

ANDREJ:

Imam močno dioptrijo in visok pritisk …

MAJDA:

Nisi končal faksa.

ANDREJ:

Dva letnika …

MAJDA:

Nimaš diplome.

ANDREJ:

Imam službo.

MAJDA:

Vsi so tvoji šefi.

ANDREJ:

V teh časih je imeti službo …

MAJDA (ga prekine):

Poročil si se z grozno žensko.

ANDREJ:

Petra je …

MAJDA (ga prekine):

Dolgočasna. Neambiciozna. Neumna.

ANDREJ:

No, no!

MAJDA:

In brez otrok.

ANDREJ:

Nesramna si.

MAJDA:

Ti pa si šele osmič naredil vozniški izpit.

Andrej obmolči.

Nepremično gleda mamo.

ANDREJ:

Pojma nimam, kakšno zvezo ima moj vozniški izpit s stanjem na tvojem hranilnem računu.

MAJDA:

Ima. Jaz namreč vem, kam sem dala denar, ti pa ne veš, kako si zapravil svoje življenje.

Nenadoma se oglasi značilen zvok, ki nas opozori, da nekdo kliče po skypu.

V prostoru se pojavi gospod Japonec, v značilnem tradicionalnem oblačilu. Čaka.

ANDREJ:

Slišim, da si zelo zasedena. Grem.

Andrej se obrne in odide.

Majda steče za njim.

MAJDA:

Andrej!

Andrej izgine.

Majda sama.

MAJDA:

A te lahko objamem?

Japonec potrpežljivo čaka in se priklanja z značilno prijazno nasmeškom.



Zatemnitev.





Peti prizor


Petra nervozno hodi gor in dol.

PETRA:

Ni govora! Da bom spet poslušala, kako sem dolgočasna, neambiciozna in neumna. Ni šans!

Od nekod drugod slišimo Andreja.

ANDREJ:

Mamica tega ni nikoli rekla.

PETRA:

Vedno, kadar greš iz sobe, me takoj zagrabi za roko in reče: Saj vas lahko primem za roko? Potem pa me vpraša: Petra, zakaj ste tako dolgočasni? In če te dlje časa ni nazaj, še reče: Petra, neambiciozni ste tudi, kajne?

Andrej se pojavi. Zapenja si srajco.

ANDREJ:

Nikoli pa ti ni rekla, da si neumna. Nikoli!

PETRA:

Joj, kako so nekateri neumni! Na koga, misliš, je to letelo, glede na to, da sva bila samo midva na obisku, kaj?!

Andrej se postavi pred Petro in ta mu začne vezati kravato.

ANDREJ:

Ne bi ji smel nabavit računalnika in je priklopit na internet.

PETRA:

Sam si kriv.

ANDREJ:

Mislil sem, da ga bo koristno uporabljala. Za informacije. Da bo brala internetne časopise …

PETRA:

Najprej si jo naučil uporabljati chat programe. Navlekel si jo na chatanje, zdaj se pa čudiš, da je zasvojena z internetnimi stiki.

ANDREJ:

Internet je nujnost današnjega časa.

PETRA:

Pa ne za starce.

ANDREJ:

Mama je bistra ženska. Bila je glavna računovodkinja. Znala je uporabljat računalnike …

PETRA:

Računski stroj za seštevanje in odštevanje ni računalnik. Internet pa zna uporabljat samo za neumne pogovore. Ni šans, da bi znala po internetu pogledat, kakšno bo jutri vreme. To je zanjo že prekomplicirano.

ANDREJ:

Ja, zajebal sem. Če mi hočeš to povedat.

PETRA:

Me veseli, da vsaj enkrat priznaš. Sicer sem te pa posvarila. Sem ti rekla: Mama mora v dom! Ti si jo pa naučil uporabljat računalnik.

ANDREJ:

Mislil sem, da se ne bo počutila tako osamljeno, če bo na Facebooku.

PETRA:

Že tri leta bi lahko pobirali najemnino od njenega stanovanja.

ANDREJ:

Midva imava na Facebooku skoraj tisoč prijateljev.

PETRA:

Jaz jih imam devetsto triinpetdeset.

ANDREJ:

Skupaj jih imava pa skoraj tisoč.

PETRA:

Devetsto enainšestdeset.

Mu zaveže kravato.

PETRA:

Tako.

Andrej si pogladi kravato.

ANDREJ:

Še slabše je.

PETRA (zelo užaljeno):

Zelo mi je žal, da ne znam tako dobro zavezati kravate kot tvoja ljuba mamica.

ANDREJ:

Zdaj ko je na Facebooku, je še slabše. Včasih je šla na sprehod, v kinoteko, v kakšen trgovinski center … Zdaj pa cele dneve visi na internetu. In kličejo jo. Po skypu. Sem slišal. Čudni moški.

PETRA:

V dom. Moja dva sta bila v domu zelo srečna.

ANDREJ:

Pol leta, ja.

PETRA:

Bila sta kot laboda.

ANDREJ:

Umrla sta v razmiku dveh tednov.

Petra postane zelo ganjena.

PETRA (skoraj zajoka):

Imela sta tako lep skupni pogreb.

Oba molčita nekaj časa. Petra ganjena. Andrej je solidaren.

ANDREJ (previdno vpraša):

Greva?

PETRA:

Še vedno imam vizitko od pogrebnega zavoda. Pri tretjem pogrebu nudijo popust.

Zatemnitev.





Šesti prizor


Zasnežene poljane mrzle Arktike. Sama belina vsepovsod. Idilična belina. Kot razglednica. Zadaj se vidi eskimski iglu, spredaj pa počiva pasja vprega. Majda drži pod roko v kožuh ovitega Eskima. Sama je oblečena mrazu precej neprimerno. Dekolte in poletna bluzica. Na nogah ima še vedno domače copate. Eskim je ohomotan v debel kožuh polarnega medveda. Komaj mu vidimo obraz izpod krznene kapuce.

MAJDA:

Kako je tu lepo!

ESKIM:

Veri bjutiful za vas turist, za nas Eskimi pa veri hard lajf.

MAJDA:

Vedno sem si želela videti severni tečaj pa severne medvede in pingvine.

ESKIM:

Pingvini veri slaba pečenka.

MAJDA:

Pingvine imate za pečenko?!

ESKIM:

Bat veri slaba. Fuj. Boljše čiken in Lidl.

MAJDA:

Lidl imate tudi?

ESKIM:

End Hoffer alzo. Bat Lidl imeti akcija čiken. Tri čiken – plačaš dva čiken. Ampak ni denar. Jaz nimam denar.

MAJDA:

Sem pa mislila, da Eskimi lovite ribe …

ESKIM:

Zakaj? Laklerk najboljše ribe ima. Moja tretja žena veri gud frajd fiš kuha, riba iz Laklerk, samo na olje in ales fertik. Samo denar. Nimam denar za fiš in čiken. A bi ti moja siks žena boš?

MAJDA:

Šesta žena?

ESKIM:

Mi živeti skupaj. Šesta žena. Skupaj. Potem ti kupila v Lidl in Hofer in Laklerk hrana za big Eskim femili.

MAJDA:

O tem bi pa rada še malo razmislila.

Značilen zvok, ki nas opozori, da nekdo kliče po skypu.

MAJDA:

Samo trenutek … Imam nov klic. Počakaj.

Majda zapusti severni tečaj in steče k računalniku.

ESKIM:

Jaz tebe vejting na severni tečaj, da ti meni help, da jaz kupila hrana za moja famili bom lahko …

Eskim se usede v sneg in čaka.





Sedmi prizor


Pojavi se dolg srednjeveški zid in ob njem prašna cesta. Na drugi strani zidu vidimo zgornji del velikega zabaviščnega kolesa. Na cesti stoji Njegoš. Moški s košatimi brki. Kasnih srednjih let. Okoli vratu rutica. Z dolgimi, švalerskimi koraki stopi do Majde, jo objame in jo začne poljubljati po vratu …

NJEGOŠ:

Gdje si ljubavi moja mala! Tako sam te sanjao ove noči …

MAJDA:

Njegoš … Sem te klicala, pa se mi nisi javil.

NJEGOŠ:

Majka mi je jako bolestna, skoro na samrti, pa nisam mogao da se ti javim. A razmišljao sam o tebi. Cjelu noč. Jao što me od razmišljanja boljelo čitavo moje jadno tjelo! O, ljubavi moja!

MAJDA:

Kako si ti zlat, Njegoš! Tako lepo znaš govoriti.

NJEGOŠ:

A i ljubiti. Nitko na svijetu ne ljubi kao Njegoš!

MAJDA:

To je kot poezija.

NJEGOŠ:

Epika! Estetika! Što se bijeli u goroj … i tako dalje … Dali su labudovi? Ili je moja Ivanka?

MAJDA:

Majda.

NJEGOŠ:

Majda, još tačnije! Tako lijepa, tako bijela kao friško kiselo mljeko, moja Majda!

MAJDA:

O! Niti moj mož mi ni nikoli česa tako lepega rekel.

NJEGOŠ:

Tvoj muž? Imaš muža, ljepotice?

MAJDA:

Umrl je.

NJEGOŠ:

Moja soćut.

MAJDA:

Padel je po stopnicah. Že davno.

NJEGOŠ:

Sreća u nesreći.

MAJDA:

Kako?

NJEGOŠ:

Nesreća što je pao po stepenicama, sreća što je umro. Ako ne bi umro, ja te ne bi nikad upoznao. A to bi bila šteta. Nepovratna šteta.

MAJDA:

Njegoš, kako znaš ti lepo oblikovati misli! Nikoli mi ni še nihče rekel, da sem lepa kot friško kiselo mljeko. Joj, Njegoš!

NJEGOŠ:

Jedva čekam da dođem do tebe, ljubavi! Kad češ mi slati novac za avionsku kartu?

MAJDA:

Saj sem ti ga poslala …

NJEGOŠ:

Jao, majka mi je na samrti … Trebao sam kupiti ljekove … Daj, šalji mi još jednom. Slat ču ti tačnu cifru. Povratna karta … Tu treba da je kupim, jeftinije je ovdje … Znaš kako to ide kod nas. Avionska karta ako je kupiš pod ruku, skoro je džabe. Jedva čekam, ljubavi moja, da te vidim, da te dotaknem …

Značilen zvok, ki nas opozori, da nekdo kliče po skypu.

NJEGOŠ:

… da se žedan napijem tvog bijelog kiselog mlijeka …

MAJDA:

Še nekdo me kliče. Te bom dala na čakanje.

NJEGOŠ:

Čekat ču te mila moja … Do bezsvjesti ču te …

Njegoš se usede pod mizo in si začne zavijati cigareto. Eskim sedi na drugem koncu v snegu in tudi čaka.





Osmi prizor


Majda pritisne na tipko … Pojavi se gorenjski kozolec, v ozadju s soncem obsijani Triglav, pod kozolcem pa stoji Janez s harmoniko. Ta začne takoj igrati in prepevati.

JANEZ S HARMONIKO (poje in igra):

Jaz sem sin planin,

pod Mežakljo stojim

in igram iz srca,

ker tu sem doma,

kjer koza meketa,

kjer krava mukaje šepeta.

Želim si le ljubezen,

ki ni bolezen,

ampak domovina,

ki ljubi svoj'ga sina.

Janez s harmoniko zanosno in veselo zajodla.

Hojlali, hojlala, holalililili,

hojlali, hojlala, holalililili …

Majda steče pod kozolec in se usede v kup sena.

MAJDA:

Bravo, bravo!

JANEZ S HARMONIKO:

Ni še čisto gotova. Te bom pa vključil v tale hit. Ker to bo stoprocent hit. Sem se že zmenil na radiu Mladi jodlar. Imam sošolca, iz vrtca, je lastnik radia. Mi je prec rekel, samo malo sem mu zapel, je rekel: Janez, to bo hit! In tudi tebe, Majda, bom vključil v hit, kot sem že povedal. Takoj te bom vključil. Ko najdem pravo rimo. Ti, Majda, boš moj refren, a veš, to je tisto, kar se ponavlja … Sem nekaj že našel … (zapoje) Majda, ti si kakor brajda … Ti si moja ajda, ajda, ajda … To bi šlo, ampak je problem, ker tu v gorah nimamo brajde. Ajdo imamo, ampak tudi bolj malo. Če bi bil s Primorskega, bi Majda brajda še šla skoz, aneda? Tako pa ne bi bilo prepričljivo. Brajde ni pod Mežakljo, aneda? Mogoče ajda. Ta pa ni tako popularna. Dober hit pa mora bit verodostojen v vseh ozirih, aneda?

MAJDA:

To pa res.

JANEZ S HARMONIKO:

A potem ti je všeč moj novi hit?

MAJDA (občudujoče):

Janez, ti si tako kreativen!

JANEZ S HARMONIKO:

Naslov mu pa bo: Majda je kot brajda.

MAJDA:

Še nikoli nisem imela svojega hita.

JANEZ S HARMONIKO:

Moram pa plačat snemalni studio in glasbenike. Kontrabas, bobni pa mogoče kitara. Refren bi pa pele še ene tri punce, Trio Gartrože. (zapoje) Majda, ti si kakor brajda … Ti si moja ajda, ajda, ajda … A slišiš? Ker jaz že kar slišim.

Značilen zvok, ki nas opozori, da nekdo kliče po skypu.

MAJDA:

Počakaj. Še en klic imam.

JANEZ S HARMONIKO:

Na uro jih moram plačat. Trideset evrov za vsakega. To je sto dvajset krat pet ur. Pa studio … Mi ga bo sošolec dal po polovični ceni …

MAJDA:

Se moram oglasiti …

JANEZ S HARMONIKO:

Majda, a si zraven? Boš moj sponzor. Bova imela hit, aneda?

Majda odhiti izpod idiličnega gorskega kozolca nazaj k računalniku. Janez s harmoniko se usede v kup sena pred kozolcem in še malo vadi … Zgolj tri note, ki mu ne gredo in ne gredo lepo izpod prstov …





Deveti prizor


Majda pritisne na tipko. Peščena plaža. Pesek vsepovsod. V daljavi palme. Še bolj v daljavi podoba džamije. Bel marmor. Idealno in idealistično. Na plaži stoji Amir. Majda mu takoj plane v objem.

MAJDA:

O, Emir! Kako sem te pogrešala!

AMIR:

Amir sem. Majn nejm is Amir.

MAJDA:

Ja, Amir, vojak Amir.

AMIR:

Polkovnik v služba in USA armi.

MAJDA:

Vem, ja, vem … Dajva se malo sprehajat! Tukaj je tako toplo, veliko bolj toplo kot na severnem tečaju.

AMIR:

Jaz ne razumem.

MAJDA:

Ali pa na Mežaklji … A me boš peljal v Tadž Mahal?

AMIR:

To ni Tadž Mahal, to ena podobna naša džamija je.

MAJDA:

Zame je vsaka džamija Tadž Mahal. Spomenik nesmrtni ljubezni!

AMIR:

Ti, Majda, še vedno nisi oblečena. Ti moraš da imaš ruta na glavi.

MAJDA:

Bom si dala ruto na glavo. Tako rada bi prišla k tebi … tako rada bi videla svet.

AMIR:

Jaz prišel k tebi bom. Samo zdaj nima dopust.

MAJDA:

Nikoli nisem nikjer bila. Moj mož me ni nikamor peljal. Ko je padel po stopnicah, se najini družinski prijatelji niso več oglasili. Sem mislila, da imava skupne prijatelje, pa so bili samo njegovi. In moj sin … Če ga ne bi sama objela, bi se mi zmeraj zmaknil … Joj, Amir, tukaj je tako lepo. Objemi me!

AMIR:

Ko pridem k tebi u tvoja kantri, bom te veri veri močno, s cela moja srce objel …

MAJDA:

Tako mi je lepo.

AMIR:

Vedno lepo, če boš ti z mano bila.

Zvonec pri vratih.

MAJDA:

Nekdo zvoni.

AMIR:

Imaš ti še kašen drugi moški?

MAJDA:

Pri vratih nekdo zvoni. Pa nikoli ne zvoni. Niti poštar ne pozvoni več … Počakaj me, Amir.

AMIR:

Samo da drug moški ni.

Majda vojaka Amirja pusti na peščeni plaži.

Steče v vežo. Izgine za nekaj trenutkov.

V prostoru čakajo: Njegoš, Eskim, Janez s harmoniko in Amir. So že malo nestrpni.

NJEGOŠ:

Ivanka! Ljubavi moja jedina …

ESKIM:

Ti moja siks žena boš?

JANEZ S HARMONIKO (zapoje):

Majda, ti si kakor brajda …

Ti si moja ajda, ajda, ajda …

NJEGOŠ:

Ne mogu da čekam dugo …

AMIR:

Jaz prišel k tebi. Samo da mi Trump dala dopust ven iz ameriška vojska … Helou?! Helou?!

NJEGOŠ:

Majka če mi umrijet … Gde si curice moja mala?!





Deseti prizor


Andrej vstopi. Majda za njim. Očitno je Andrej kar mimo mame, skoraj na silo vstopil v stanovanje. Petra, Andrejeva žena, vstopi zadnja.

MAJDA:

Sem ti rekla, da nimam časa!

ANDREJ:

Me prav zanima, s čim si tako zaposlena, da nenadoma nimaš časa za naju.

MAJDA:

Obiske imam.

Andrej se razgleda.

ANDREJ:

Popolnoma sama si.

Njegoš, Eskim, Janez s harmoniko in Amir se nestrpno prestopajo po sobi.

MAJDA:

Komuniciram!

ANDREJ:

Vse dneve si sama. Spodaj sem govoril s hišnico, je rekla, da sploh ne greš iz stanovanja.

MAJDA:

Kaj pa ona ve!

ANDREJ:

In da jo je kar groza, če pomisli, da bo nekega dne morala klicat gasilce, ki bodo vdrli v stanovanje in te našli mrtvo.

MAJDA:

Ja, komaj čaka, úhura stara!

ANDREJ:

Mlajša je od tebe.

Zdaj se oglasi Petra, ki je do sedaj stala ob strani, saj jo je Majda popolnoma ignorirala.

PETRA:

Rekla je tudi, da sliši, kako se pogovarjate sama s sabo.

ANDREJ:

Kar me skrbi.

MAJDA:

Dragi sine, pridi drugič. Nimam časa.

PETRA:

In da včasih kričite, da se kregate. In tudi noro smejite.

MAJDA:

Sinko moj, tu nisi zaželen. Domov pojdi!

PETRA (Andreju):

Si jo slišal! To leti name.

MAJDA:

Goste imam.

ANDREJ:

Mama, nikogar ni!

MAJDA:

Čakajo me.

Njegoš, Eskim, Janez s harmoniko in Amir so že zelo nervozni. Hodijo gor in dol. Zelo se približajo Majdi, gledajo jo od blizu, kot da bi gledali v računalniški ekran in čakali, da se bo na drugi strani pojavila slika …

MAJDA:

Ne morem pustit gostov samih.

ANDREJ:

V obup me spravljaš, mamica!

MAJDA:

Od daleč so. Z Arktike, iz Savdske Arabije, Japonske.

ANDREJ (obupano):

Kje, mamica, kjeeee?!

MAJDA (obupano, ker njen sine ne vidi in ne razume):

Tu, sinko, tuuuu!

PETRA (zašepeta Andreju):

Huda demenca. Za v dom. Sem rekla.

MAJDA:

Mesece se ne oglasiš, zdaj pa v enem tednu dvakrat. In ravno takrat, ko imam komunikacijo.

ANDREJ:

Kaaaj?!

Majda stopi k sinu, mu razveže kravato …

MAJDA:

Ne skrbi, sinko. Tvoje darilo mi odlično služi.

ANDREJ:

Kakšno darilo?

MAJDA:

Facenabuku. Internet. Pa vse drugo. Tudi imal. Obvladam.

Majda mu ponovno zaveže kravato.

MAJDA:

Ne skrbi, sinči.

ANDREJ:

Kako naj ne skrbim! A se sploh zavedaš, kaj blebetaš?!

MAJDA:

Saj ti lahko popravim kravato, kaj?

ANDREJ:

Si mi jo že.

MAJDA:

Kdo ti jo je pa tako neumno zavezal?!

PETRA (Andreju):

Si slišal?!

MAJDA:

Sam si je nisi. Nisi tako butast.

ANDREJ:

Petra mi jo je. In to dobro.

MAJDA:

A! Lahko bi si mislila. Nekateri pač nimajo ročnih spretnosti.

ANDREJ:

No, no!

PETRA:

Mama, ni lepo, da tako govorite z mano in da se delate, kot da me ni tu.

Majda prijazno stopi do Petre, kot da je bilo do sedaj vse v najlepšem redu.

MAJDA (zelo sladko):

Ljubica, saj sem te opazila. Nemogoče bi bilo, da te ne bi. Ampak čakajo me in sem zato malo nestrpna. Ti si pa tudi čisto preveč občutljiva. Pa ja nisi noseča?

PETRA:

Ne.

MAJDA:

Sem si mislila.

Zdaj se oglasi značilen zvok, ki sporoča, da imamo klic na skypu.

ANDREJ:

Kaj pa je to?

MAJDA:

Alo, domov, ljubi sine! Drugič se pa najavi!

Spet signali. Več signalov. Eden za drugim. Več različnih klicev na skypu.

NJEGOŠ:

Ajde, curice moja mala, javi se!

ESKIM:

Ti moja siks žena boš? Boš? Boš?

JANEZ S HARMONIKO (zapoje):

Majda, ti si kakor brajda …

Ti si moja ajda, ajda, ajda …

AMIR:

Helou! Helou! Imaš ti mejbi kašen druga moška?

NJEGOŠ:

Majka če mi umrijet …

Majda rine sina Andreja in Petro iz sobe.

MAJDA:

Pridita drugič. Adijo!

AMIR:

Ker če ti imaš kašen druga moška, jaz bom stej u Savdska Arabija in USA armi …

PETRA:

Po skypu vas hočejo.

Majda Andreja in Petro skoraj izrine iz sobe.

MAJDA:

Vama bom sporočila, kdaj ne bom imela gostov.

Petra se zmakne in pohiti k računalniku.

PETRA:

Mama, ste na skypu že kdaj uporabili konferenčni klic?

Petra pritisne na gumb. Majda plane k Petri in računalniku.

MAJDA:

Pusti!

PETRA:

S konferenčnim klicem se lahko vsi hkrati med sabo pogovarjate.

MAJDA:

To so moje intimne zadeve.

Nenadoma vsi čakajoči (Njegoš, Eskim, Janez s harmoniko in Amir) stopijo bliže. Njegoš se zazre v Petro, jo prime za roke in jo stisne k sebi.

NJEGOŠ:

A ko si ti, ljepotice? Ja sam Njegoš.

Amir takoj stopi k Majdi.

AMIR:

Majda, ti meni nisi povedala, da ju hev hčerka.

MAJDA:

Sploh je ne poznam. Soseda. Pojma nimam.

ESKIM:

Lidl še malo oupen potem šzcberajh. Piše on de dor, ker to nemška trgovina na Arktika.

JANEZ S HARMONIKO (zapoje):

Majda, ti si kakor brajda …

Ti si moja ajda, ajda, ajda …

Majda se zažene k računalniku.

MAJDA:

Zapri, zapri!! Kako se to ugasne, kako …?!

Njegoš stisne k sebi Petro.

NJEGOŠ:

Ja sam ljubavnik … Svi me znaju. Mogu doči sa avionom …

Amir se zazre v Njegoša čisto od blizu.

AMIR:

Kdo ta moška je?

MAJDA:

Sosed, Amir, samo sosed … Žarnico mi je prišel zamenjat.

ESKIM:

Ti imaš velika femili. To veri gud.

ANDREJ:

Kaj se tu dogaja? Kdo so vsi ti ljudje?

Amir zagrabi Andreja.

AMIR:

Še eden moška! Kdo ta moška je, jaz že spet vprašam?!

ESKIM:

Samo ti meni denar poslala …

JANEZ S HARMONIKO (zapoje):

Ti si moja ajda, ajda, ajda …

NJEGOŠ (Petri):

Šalji mi za avionsku kartu. Ovdje je sve jeftinije.

Majda se skloni in iz stene potegne električni kabel.

Njegoš, Eskim, Janez s harmoniko in Amir žalostno odidejo. Tudi njihove pokrajine izginejo.

Majda se jezno obrne k sinu Andreju in snahi Petri.

MAJDA:

Zdaj pa še vidva! Izginita!

ANDREJ:

Mama, situacija je resna …

PETRA:

Kar sva slišala …

MAJDA:

Ven!

PETRA (zašepeče Andreju):

Dom.

MAJDA:

Sem slišala. Ven!!

Andrej stopi k mami.

ANDREJ:

Mamica, a te lahko objamem?

Majda se umakne.

MAJDA:

Tam so vrata!

Andrej prime Petro pod roko.

ANDREJ:

Še prideva.

Andrej in Petra odideta.

Majda se usede za računalnik.

Žalostno strmi v ugasnjen ekran.

Zatemnitev.





Enajsti prizor


Pri Marjanu.

Dnevna soba. Dvosed itd. Marjan. Andrej in Petra mu vneto pripovedujeta, kaj sta doživela pri Majdi.

ANDREJ:

To je katastrofa!

PETRA:

Jaz sem povedala svoje: dom.

ANDREJ:

Druži se s sumljivimi tipi.

PETRA:

Polna hiša jih je.

MARJAN:

A kar k njej pridejo?

PETRA:

Po internetu.

ANDREJ:

Ima stike z Eskimi, Arabci …

MARJAN:

Muslimani?

PETRA:

Stoprocentno.

MARJAN:

To je danes zelo nevarno.

ANDREJ:

Videva se z osebki, ki se jim že na daleč vidi, da so barabe.

PETRA:

Po brkih.

MARJAN:

A mislita, da ima stike … tudi … no …

PETRA:

Spolne?

MARJAN:

No … erotične?

ANDREJ (ogorčen):

Mamica?! Nemogoče!

PETRA:

Danes je vse mogoče.

MARJAN:

A tudi po internetu?

PETRA:

Internet nam je odkril še pa še novih spolnih praks.

ANDREJ:

Kako pa ti to veš?

PETRA:

Sem brala pri frizerju.

MARJAN:

Ne verjamem, da bi Majda ... Kar se tega tiče, je bila vedno pretirano zadržana. Ne verjamem, da bi na stara leta … Saj res, kako pa to zgleda? Po internetu? Mislim, tehnično.

PETRA:

Brala sem, da …

ANDREJ:

Ne bomo o tem! Mamica tega ne počne. Ona samo komunicira. In pika.

PETRA:

Tipično! Starši tega ne počnejo! In pika! Andrej, odrasti že enkrat! Tudi starši so seksualna bitja. Sem brala pri frizerju.

ANDREJ:

Problem je mnogo večji. Gre za finance. Dviguje prihranke. Se bojim, da jo izkoriščajo.

MARJAN:

A tisti tipi?

PETRA:

Po internetu.

MARJAN (ne more verjeti):

Plačuje moške? Majda?!

ANDREJ:

Mislim, da jo izkoriščajo za druge reči. Sem videl njene bančne izpiske …

PETRA (razloži Marjanu):

Je pooblaščen.

ANDREJ:

Majhne vsote nakazuje na čudne račune.

MARJAN:

A misliš, da so teroristi vmes?

PETRA:

Sem brala, da tako financirajo svojo teroristično dejavnost.

ANDREJ:

Petra! Čisto preveč si načitana.

MARJAN:

Mogoče je.

ANDREJ:

Kakšni teroristi! Mama je upokojenka s skromnimi prihranki. Ni nobena tajkunska korporacija. Čisto navadne male barabe so izvohale, da ima prihranke, in jo hočejo do konca izmolsti.

PETRA:

Jaz predlagam: izvedensko mnenje.

ANDREJ:

Kakšno?

PETRA:

Zdravniško. Ali lahko sama skrbi zase ali rabi skrbnika. To je tu vprašanje. Jaz mislim, da ni več odgovorna za svoja dejanja. Tudi finančna.

MARJAN:

Od vedno je bila čudna.

ANDREJ:

Od vedno pa že ne.

PETRA:

Kar zagovarjaj jo. Na koncu pa bo izpraznila varčevalni račun, vzela nemogoče kredite, prodala stanovanje in ostala nama na grbi. To naredijo dementneži. Sem tudi brala.

MARJAN:

In kako naj jaz pri tem pomagam?

ANDREJ:

K njej pojdi in se pogovori z njo.

MARJAN:

Ne vem, če je pametno.

ANDREJ:

Bil si predstojnik oddelka.

MARJAN:

Zdaj sem v penziji.

ANDREJ:

Poznaš pa vse.

PETRA:

Izvedensko mnenje psihiatrične stroke …

MARJAN:

Pri nas smo se ukvarjali z alkoholiki.

ANDREJ:

Mamica je zasvojena z internetom.

PETRA:

Zasvojena in še dementna za povrh.

Vstopi Suzana s pladnjem v rokah. Mnogo mlajša je od Marjana.

SUZANA:

Kavica!

PETRA:

Hvala, Suzi.

SUZANA:

Če boste še kaj …? Kozarec vode, čaj, mogoče kakšen sok? Lahko pišem zapisnik, mogoče hitre beležke …

MARJAN:

Suzi! Doma smo.

SUZANA:

Kuhati pa ne znam. Tudi prigrizki se mi vedno ponesrečijo … Samo kavico. To pa odlično kuham. So me vedno pohvalili.

MARJAN:

Sedi, Suzi.

SUZANA:

Ne, bom kar stala. Sem navajena. Na vseh sestankih oddelka sem stala pri vratih. Še kaj prinesem? Mogoče kekse?

PETRA:

A so domači?

SUZANA:

Domači stoodstotno. Na škatli piše.

MARJAN:

Ničesar ne bomo, Suzi.

ANDREJ:

Jaz bi …

SUZANA (navdušena):

Jaaa?

ANDREJ:

Kozarec vode.

SUZANA:

Takoj prinesem. Mineralno? Navadno? Malo bolj toplo? Mrzlo? Lahko z ledom?

ANDREJ:

Samo … vodo.

SUZANA:

Bom prinesla več vrst, pa boste lahko izbirali. In kozarce za vse. Končno bom lahko uporabila kristalni vrč za vodo in posodo za led ter … en, dva, tri, štiri … kar vseh šest kozarcev bom prinesla, pa boste lahko izbirali.

Navdušeno steče iz sobe.

MARJAN:

Pogreša čase, ko je bila še tajnica.

PETRA (narejeno začudeno):

Res?! Nikoli ne bi pomislila.

ANDREJ:

No? Jo boš obiskal?

MARJAN:

Ne vem. Ko sem bil zadnjič pri njej, se ni dobro končalo.

ANDREJ:

Vem, ja, padel si po stopnicah.

MARJAN:

Porinila me je.

ANDREJ:

Kar je bilo, je bilo.

MARJAN:

Res ne vem … Nevarno je.

ANDREJ:

Greš ali ne greš?

Iz kuhinje se sliši strašen in dolg žvenket steklovine. Veliko steklenine je padlo na tla. Vsi pogledajo v tisto smer.

Zatemnitev.





Dvanajsti prizor


Majda in Njegoš se sprehajata ob dolgem kamnitem srednjeveškem obzidju. Majda je oblečena v domačo haljo, na nogah ima copate, Njegoš pa je napravljen za ples. Lakasti čevlji, moški sako, ki pa je že poznal boljše čase, negovani in košati brki, lasje izdatno namazani z briljantino, okoli vratu svilena rutica …

NJEGOŠ:

E, sada, ljubavi moja, plesat ćemo čitavu noć!

MAJDA:

Moj mož me ni nikoli peljal plesat. Jaz pa sem vedno tako rada plesala. V gimnaziji sem lahko plesala vso noč.

NJEGOŠ:

Dobro, da je umro!

Njegoš jo strastno objame in stisne k sebi.

NJEGOŠ:

Bar češ se samnom naplesati do kraja života, ljubavi moja! Sada te vodim do Čele kule, da vidiš naše junake, našu junačku istoriju, onda idemo da plešemo do bezsvesti.

MAJDA:

Čele kula … Joj, kar groza me je …

Prikaže se zid z mrtvaškimi glavami.

NJEGOŠ:

Zašto kar groza me je? To je naš najveći spomen. To su odsečene glave naših junaka. (recitira zanosno) U dobru je lako dobro biti, na muci se poznaju junaci. To sam ja sam napisao.

MAJDA:

O, ti moj pesnik! Ampak vseeno me pelji kam drugam!

NJEGOŠ:

Okej, sve je okej. Odmah pored Čele kule ima ciganski cirkus, možemo da gledamo lavove i klavnove, možemo na ringelšpil …

MAJDA:

Slabo mi bo. Greva kam drugam. Lahko se tudi samo sprehajava … Tu je tako lepo.

Zdaj se Njegoš nenadoma sesede in zajoka.

NJEGOŠ:

Ajme, dušo moja … Ajme … Ne mogu da izdržim ovaj psihički pritisak …

MAJDA:

Kaj ti je, Njegoš? Sem kaj narobe rekla?

NJEGOŠ:

Srce me boli. Ajmeeee! Puknut će mi, tako jako me boli …

MAJDA:

Sem jaz kriva?

NJEGOŠ:

Moja majka je na samrti, ajme, majko moja jedina!

MAJDA:

Pa saj sem ti poslala za zdravila … Niso pomagala?

NJEGOŠ:

Treba na operaciju. Pogledaj ju jadnicu!

Bolniška soba. Na postelji Njegoševa mama. V spalni srajci, vendar vseeno s kmečko ruto na glavi in z veliko črno torbico v naročju.

NJEGOŠEVA MAMA:

Umirem! Umirem! Sine moj, pomogni majki …

Majda je pretresena.

MAJDA:

Kaj pa ji je?

NJEGOŠ:

Treba na operaciju. A to košta.

MAJDA:

Kakšna operacija?

NJEGOŠ:

Evo, sad će ti doktor sve objasniti.

Pojavi se doktor v beli halji. Na nosu debela očala.

DOKTOR:

Treba hitna operacija … Njeno srce …

MAJDA:

Operacija srca?

DOKTOR:

… treba čak i više operacija … Mnogo mnogo operacija …

Pojavijo se internetne motnje … Predvsem v zvoku.

DOKTOR:

…oprššššššt, prrrrrršššššššššššššš … i tako čemo … trkššššrcccc … Prva operacija može … trkššššcrcrcrcr …

MAJDA:

Ne razumem … Nekaj prekinja …

DOKTOR:

I tako čemo zameniti oba … prrrrrrrrsssssss … šrcšrcšrc … Trrrrrrrr … Naši veliki stručnjaci će … hrrrrrrrrssssss … sa popustom obe srčane … Brbrbrbrrrrrr srrrrrrcccc … I tako če majka moći da … prrrrrrrrsssssss … uz najmanje troškove … šrcšrcšrc … Trrrrrrrr …

NJEGOŠ:

Loša veza. Znaš Majda, ipak nismo u Evropi, zato i internet ne radi u punoj snazi …

Pojavi se Njegoševa mama na bolniški postelji.

NJEGOŠEVA MAMA:

Umirem! Umirem! Sine moj, pomogni majkoj jadnoj koja te u krvavim mukama rodila …

NJEGOŠ:

Najdraža moja Majdice, možeš mi pomoči …

MAJDA:

Kako, Njegoš?

NJEGOŠ:

Sa novcem.

MAJDA:

Aha.

NJEGOŠ:

Hiljadu i spasičeš život.

MAJDA:

Tisoč?

NJEGOŠ:

Za polovinu srca. A za drugo još tisuč. A može moja majka nekako da proživi samo za tisuč. Nekako čemo samo za tisuč.

MAJDA:

Za celo srce potem dva tisoč?

NJEGOŠ:

Jeste. Ako imaš? Ako ne, onda primam samo polovino, za samo polovinu srca.

Pojavi se Janez s harmoniko.

JANEZ S HARMONIKO (poje):

Moja ljuba Majda, ti si moja ajda, ajda, ajda …

NJEGOŠ:

A ko je ovaj konjušar?

MAJDA:

Prijatelj Janez.

JANEZ S HARMONIKO:

Majda, imam že snemalne termine. A boš moj sponzor? Bova imela hit.

NJEGOŠ:

Ajde, konjušar avstrougarski, goni se.

MAJDA:

Njegoš, no!

JANEZ S HARMONIKO:

Kdo pa je ta primitivec?

MAJDA:

Tudi prijatelj.

JANEZ S HARMONIKO:

Majdka, s takšnimi se družiš! Ne bi si mislil.

NJEGOŠ:

Da te ja ne podružim malo!

JANEZ S HARMONIKO:

Mislil sem, da si naša …

NJEGOŠ:

Da nismo na internetu, dobio bi ti našu šaku na vašu njušku …

MAJDA:

Gospoda, lepo vaju prosim …

JANEZ S HARMONIKO:

A potem ne boš moj sponzor, Majdka?

Pojavi se Amir.

Takoj za njim še Eskim.

AMIR:

Jaz gledam toliko moška! Majda, kaj dela toliko moška na tvoj internet?

MAJDA:

Imamo konferenčno zvezo.

ESKIM:

Jaz imidjetli po skype klical, takoj ko ti send to mi denar za Lidl.

AMIR:

Majda, ti ne imela hidžab na glavi.

ESKIM:

Mi kupili fiš end čips. Pa že konec denar.

AMIR:

Ti moraš imela hidžab na glavi, kadar se pogovarjaš s tuja moška.

MAJDA:

Rute si še nisem kupila.

NJEGOŠ:

E, ko je sad ovo crno džubre u američkoj uniformi?

JANEZ S HARMONIKO:

Majdka, mislil sem, da si naša.

Od nekod se pojavi Japonec v tradicionalni japonski opravi in se prijazno klanja vsem po vrsti.

JAPONEC:

Takate su nimu! Takate su nimu!

Tudi Majda se prikloni.

MAJDA:

Takate su nimu! To je moj japonski prijatelj, Faca od buka. Se nam je hotel pridružiti na skajapu. Pa sem rekla ja.

Japonec pritisne na tipko malega predvajalnika Sony, ki ga drži pod pazduho … Zasliši se značilna striptease glasba. Japonec se začne slačiti.

JAPONEC:

Nimu saj kano.

NJEGOŠ:

Šta radi ova budala?

MAJDA:

Ne vem …

Japonec se slači.

JANEZ S HARMONIKO:

Jaz nisem za perverzije. Izklopil se bom.

AMIR:

Majda, ti ne sodelovala. Takoj stran, Majda! Ti poštena muslim žena boš. Takoj hidžab na glava. Lahko tudi kakšna cunja. Brisača tudi dobra, če ti nimaš pravi hidžab.

Japonec se slači. Pravi japonski moški stripease. Se slači, vendar črnih moških dokolenk in pa spodnjic, ki niso prav nič japonske, ne sleče.

MAJDA:

Gospod Takane, kaj pa počnete?! Sem vam rekla, da ni treba …

Japonec se smehlja, se klanja in se slači.

JAPONEC:

Nimu saj kano ruj manosa tai.

MAJDA (razloži ostalim):

Sem mislila, da potrebuje denar za suši, potem pa sem ugotovila, da shushima tai ni pomeni striptiz. In zdaj mi hoče odplesati, za kar sem mu plačala.

JANEZ S HARMONIKO:

Kakšen primitivec!

Eskim poklekne pred Majdo.

ESKIM:

Jaz te pliz Majdaka, da moja siks žena boš. To jaz veri rili. Eskimska poroka bo!

Zvonec pri vratih.

MAJDA:

Zvoni.

ESKIM:

Vsi moji čildren in vsa moja fajf žena se že veseli.

Zvonec pri vratih. Nekajkrat. Nestrpno.

AMIR:

Še en nov moška? Slišim driiin, driiin …

Japonec se klanja in se slači.

JANEZ S HARMONIKO:

Nikoli še nisem videl nagega Japonca.

NJEGOŠ:

Perveznjakoviču jedan!

JANEZ S HARMONIKO:

Bom kar do konca pogledal.

AMIR:

Majda, ti moraš stran da gledaš!

Majda pritisne na tipko.

MAJDA:

Počakajte!

Zvonec pri vratih.

MAJDA:

Že grem, že grem!

Majda steče iz prostora.





Trinajsti prizor


Njegoš, Janez s harmoniko, Amir in Japonec začnejo čakati. Japonec se neha slačiti in se posveti joga položaju. Njegoš si prižge cigareto. Amir postopa po prostoru. Janez s harmoniko vadi tri akorde, Eskim vzame iz kožuhovinaste torbe hamburger v Lidlovi embalaži in ima malico.

Majda se jezno vrne.

MAJDA:

Sem rekla, da se prej najavi!

ANDREJ:

Kako? Telefon imaš izklopljen.

MAJDA:

Po skajapu me lahko pokličeš.

ANDREJ:

Skypu.

MAJDA:

Tako kot ves civiliziran svet. In še zastonj je.

ANDREJ:

Opa! Od kdaj pa pazimo na denar?!

MAJDA:

No, kaj bi rad?! Nimam časa.

ANDREJ:

S čim pa si tako zelo zaposlena, če smem vprašat?

MAJDA:

Obiske imam.

ANDREJ:

Aja? Meni pa se zdi, da si popolnoma sama. Kot vedno.

Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim čakajo in se med čakanjem sprehajajo po prostoru.

MAJDA:

Če ti nikogar ne vidiš, še ne pomeni, da sem sama.

ANDREJ:

Lepo te prosim, mama, internet ne more zamenjat živega stika z ljudmi.

MAJDA:

A ti si pa živ človek?

ANDREJ:

Kaj zdaj to pomeni?

MAJDA:

Prideš vsake nekaj mesecev za pet minut, če te ne bi jaz objela, se sam ne bi spomnil … Nič zanimivega mi ne poveš, sploh se ne pogovarjaš z mano, samo tečen si in slabe volje. No, pa mi povej, je to živ stik z ljudmi?

ANDREJ:

V enem tednu sem prišel trikrat.

MAJDA:

Ja, ker tisto tvojo, kako ji je že ime, skrbi za mojo hranilno knjižico in za tole stanovanje. Misliš, ljubi sine, da sem butasta?

ANDREJ:

To ni res! Petra nikoli v življenju ni pomislila na kaj takšnega! Nikoli!!

MAJDA:

Ti pa nikoli nisi znal lagat! Niti kot otrok. A veš, po čem vem, da lažeš? Po ušesih. Ušesa ti zardijo.

ANDREJ:

Ne.

MAJDA:

No, zdaj pa izgini!

ANDREJ (trmasto):

Zakaj si zamenjala ključavnico?!

MAJDA:

Kako pa veš?

ANDREJ:

Ker se nisi tako dolgo oglasila, me je postalo strah in sem poskušal vtakniti svoj ključ … pa sem videl, da je ključavnica zamenjana.

MAJDA (posmehljivo):

Lahko bi poklical gasilce.

ANDREJ:

In v banki si tudi bila.

MAJDA:

Ja, sem imela finančne opravke.

ANDREJ:

Preklicala si pooblastilo.

MAJDA:

Kaj te briga, kako je z mojim denarjem!

ANDREJ:

Mama, to ni normalno!

MAJDA:

Kaj ni normalno? To, da sem zamenjala ključavnico lastnega doma in da sama skrbim za svoje bančno poslovanje?

ANDREJ:

Ni normalno, da pošiljaš denar ljudem, ki jih komaj poznaš.

MAJDA:

Več sem z njimi kot s tabo.

ANDREJ:

Ampak oni … Oni …

MAJDA:

Kaj, kaj?!

ANDREJ:

Oni niso zares.

MAJDA:

O, pa še kako so zares! Oni so moji edini prijatelji. In veliko jih imam. Na faci od buka jih imam dva tisoč tristo triinpetdeset. Vsak dan hoče biti kdo prijatelj z mano. Na skajapu jih imam pa čez tristo. In se pogovarjam z njimi. In so dobri z mano. Vedno mi rečejo kaj lepega. Kaj pa ti? Komaj se kdaj prikažeš. In ves kisel si v faco. Na faci od buka pa so vsi dobre volje. Vsi nasmejani. Same zanimive face! Fotografije mi pošiljajo. In doma so od vsepovsod. Ko se pogovarjam z njimi, imam občutek, da potujem po svetu. Kažejo mi svoje hiše, ulice, kjer stanujejo, celo svoje sorodnike pa domače ljubljenčke … Moj prijatelj s skajapa ima udomačeno tarantelo.

ANDREJ:

Razen udomačene tarantele imaš vse ostalo tudi tukaj!

MAJDA:

Kaj imam tukaj? Sosedo, ki jo poznam že trideset let. Hišnico, ki mi je zoprna že petnajst let. Pot do trgovine, klopco pred hišo, drugo klopco v parku pri fontani … Vse, kar imam tukaj, sem že videla, vsega sem se že naveličala.

ANDREJ:

Mene imaš.

Majda ga objame in poljubi …

Potem se odmakne od sina in ga vpraša …

MAJDA:

Te lahko objamem in poljubim?

ANDREJ:

Si me že.

MAJDA:

In trznil si, kot da te je pičila kača.

ANDREJ:

Če pa tako planeš.

MAJDA:

Če ne bi planila, bi rekel: Mama, nehaj! Ne biti otročja!

ANDREJ:

Ne bi rekel. Nikoli v življenju nisem česa takega rekel.

MAJDA:

Spet si zardel v ušesa!

ANDREJ:

Kaj?

MAJDA:

Pojdi zdaj. Nimam časa.

ANDREJ:

Mama … Če mene nočeš poslušat … Nekoga sem pripeljal s sabo. Pred vrati čaka.

MAJDA:

Kaj, selitveni servis ali rešilec, ki me bo strpal v norišnico?

Andrej se grenko nasmehne.

ANDREJ:

To še pride.

In odide iz prostora.

Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim čakajo. Motajo se po prostoru. Majda jih pogleda …

MAJDA:

Samo še malo potrpite. Takoj bom.

Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim vdano prikimajo.





Štirinajsti prizor


Andrej se vrne z Marjanom.

ANDREJ:

Mama, poglej, koga sem ti pripeljal!

Majda gleda.

Gleda.

Gleda.

Odkima.

MAJDA:

Nikogar ne vidim.

MARJAN (šepne Andreju):

Sem ti rekel.

ANDREJ (milo):

Mama! Lepo te prosim!

MAJDA:

Kaj bi rad, sinko?!

ANDREJ:

Da me poslušaš.

MAJDA:

Sem te. In zdaj nimam več časa. Polno hišo gostov imam.

ANDREJ:

Če nočeš mene, pa poslušaj očeta.

MAJDA:

Moj oče, tvoj dedek, je že davno mrtev. Lahko bi vedel. Bila sva skupaj na pogrebu. Deset let si imel. Zelo si ga imel rad …

ANDREJ (jo prekine):

Mama, moj oče je tu.

MAJDA:

Ti nimaš očeta. Bila sem samohranilka.

MARJAN:

Majda, no! Bila sva poročena petnajst let.

Majda začne nenadoma ovohavati okoli.

MAJDA:

Nekaj je zasmrdelo, se mi zdi?

ANDREJ:

Nič ne voham.

MAJDA:

Kot bi nekdo prdnil.

MARJAN (Andreju):

Name misli.

ANDREJ:

Z očetom sva prišla, da bi ti pomagala.

MARJAN:

Majda, ni mi vseeno zate, čeprav si me vrgla iz stanovanja in me porinila po stopnicah.

MAJDA:

Pa res smrdi. Da nisi stopil na kakšen pasji iztrebek, sinko? Spodaj na ulici jih je vse polno.

MARJAN (sinu Andreju):

Bolje bo, da grem.

ANDREJ:

Mama, ne delaj se neumne! Tvoj mož je tu! Moj oče!

MAJDA:

Nikoli nisem imela moža. Pojma nimam, o kom govoriš!

ANDREJ:

Srečni smo bili. Spominjam se. Praznovali smo rojstne dneve, odpirali darila pod novoletno smreko … Hodili smo na izlete.

MAJDA:

Pojma nimam, o čem govoriš.

MARJAN (Andreju):

Nima smisla. Sine, pusti to!

ANDREJ:

Več kot dvajset let sta že ločena, a res ne moreš pozabit zoprnih reči in se spominjat samo lepega?!

MAJDA (jako trmasto):

Nimam se česa spominjat, ker ničesar ni bilo. Ne grdega ne lepega.

ANDREJ:

Jaz sem sad vajine ljubezni.

MAJDA:

Ne, ti si sad, ker nekdo, ne bom ga imenovala, se niti ne spomnim več njegovega imena, še manj njegove face, ker dotični osebek ni znal uporabljat kondomov. In sploh je bil zelo hiter. Rekla sem mu gospod zajec. No, vidiš, tega se pa spomnim!

MARJAN:

Zajček si mi rekla ljubkovalno. In da boš vedela, želela sva si otroka. Načrtovala sva ga.

Majda se pogovarja izključeno s sinom Andrejem.

MAJDA:

Samo jaz sem si želela otroka, tisto bitje plešasto …

MARJAN:

Takrat še nisem bil plešast.

MAJDA:

… tisto plešasto bitje, kot sem rekla, si je želelo samo seks. Gledal je pornografske revije, potem je prišel pa k meni.

MARJAN:

Majda! To pa ni res!

MAJDA (Andreju):

Dragi sine, povej mu, če ga srečaš, srčno upam, da je že umrl, no, če pa še ni, mu pa povej, da sem bila z njim bolj sama, kot sem bila kdajkoli v življenju.

MARJAN:

To ni res! Hodili smo na izlete. Še Andrej se spomni.

ANDREJ:

Bilo je zelo lepo.

MAJDA (Andreju):

Vedno smo šli na isto mesto. Ob reko.

ANDREJ:

To je bila najlepša reka mojega otroštva.

MAJDA:

Nekam izven mesta, v neko čudno naselje …

ANDREJ:

Voda je bila bistra, iz belih rečnih kamnov sem delal jezove …

MARJAN:

Res je bilo lepo.

MAJDA:

Pustil naju je tam in se šel sprehajat. Je rekel, da gre malo okoli, da se mora malo nadihat, ker je njegova funkcija predstojnika klinike zelo stresna. Po dve, tri ure ga ni bilo nazaj. Včasih celo popoldne.

MARJAN:

Tega se pa ne spominjam.

ANDREJ:

Jaz pa se. Z mamico sva te iskala. Enkrat sva klicala gasilce, sva mislila, da si padel v reko.

MAJDA:

Tam je stanovala. V eni od tistih hiš. K njej je hodil. Sem kasneje izvedela.

MARJAN:

No, no!

MAJDA:

Njegova tajnica.

MARJAN (Andreju):

Vedel sem, da ne bi smel sem.

MAJDA:

Ni mu bilo zadosti, da sta vse dneve sedela v sosednjih pisarnah, še ob vikendih je hodil k njej. Njeni starši so ga imeli zelo radi. Naju, sinko, je odložil ob reki, sam pa se je šel sprehajat in se nadihat svežega zraka. K reki naju je peljal sam zato, da je lahko rekel: Kaj še hočeta! Saj sem ves vikend preživel z vama.

ANDREJ:

A ni od takrat preteklo že zadosti časa, mama. Pozabimo vse skupaj.

MAJDA:

Jaz nimam česa pozabit. Sem rekla: ker ničesar ni bilo!

MARJAN:

Jaz sem tudi že vse pozabil.

MAJDA:

Upam, da ga je tista njegova tajnica zapustila in odšla z mlajšim. S kakšnim mladim psihiatrom z inštituta.

MARJAN:

S Suzano se še vedno ljubiva.

Majda trzne. Kot bi nekaj grdega zaslišala … Skremži se. Zelo zelo. Začne gledati po zraku.

MAJDA:

Nekaj je zabrenčalo!

ANDREJ:

Mama, pomagat ti hočeva! Samo zato sva tu.

MARJAN:

Ja. Pomagat.

Majda gleda okoli.

MAJDA:

Muhe!

ANDREJ:

Skrbi nas.

MARJAN:

Mene tudi.

MAJDA:

Res so muhe. Priletele so na drek.

Majda maha z rokami po zraku, kot da odganja muhe.

ANDREJ:

Nobenih muh ni.

MAJDA:

Oja, pa so! Ogromne. Tiste, ki se zaredijo na mrhovini.

Majda maha okoli. Poskuša odgnati muhe.

MARJAN:

Jaz ničesar ne vidim.

ANDREJ:

Mama, nehaj se igrat z nama. Prišla sva, ker sva prepričana, da se lahko pametno pogovorimo.

MARJAN:

Andrej mi je povedal, da si zasvojena z internetom. Da imaš stike s sumljivimi ljudmi, ki te izkoriščajo …

Majda maha z rokama vedno bliže Marjanovemu obrazu.

MARJAN:

Res, da sem že v pokoju, ampak moji kolegi so pa še vedno aktivni psihiatri in psihologi. Moj učenec se ukvarja s takšnimi pacienti. Zasvojenost z internetom … To je ena najhujših oblik zasvojenosti. Lahko se meri s hudimi odvisnostmi od nevarnih drog … Človek izgubi stik z realnim življenjem.

Majda nenadoma ploskne Marjana po licu.

MARJAN:

Au!

MAJDA:

Pa mi je ušla!

ANDREJ:

Mama!

Majda še enkrat zadene Marjanovo lice.

MAJDA:

Zdaj pa sem jo, muho podrepno!

Marjan ne pride k sebi. Z roko si drgne žareče lice.

MARJAN:

Majda! To … to …

ANDREJ:

Mama, to, kar počneš, ni normalno!

MAJDA:

A res ne vidiš, sinko?! Ena ogromna muha leta okoli. Ali pa sem izgubila stik z realnostjo in je to mogoče samo internetna muha … Ali kako se že reče: virtualna muha. Bom še enkrat preverila.

Majda še enkrat zadene Marjana. Z leve in takoj še bolj silovito z desne.

MARJAN:

Au! Auuua!

MAJDA:

Ne, ni virtualna muha. Prava je. Ogromna. Še enkrat jo bom …

Majda klati z rokama po zraku. Marjan se umika.

MARJAN:

Majda! Nehaj! Si znorela?!

ANDREJ:

Mama!

MAJDA:

Nafilana je z drekom. Ogromno dreka … če jo bom speštala, bom za ves svet naredila dobro delo.

ANDREJ:

Mama, poklical bom zdravnika!

Majda se z rokami v zraku, pripravljenimi na udarec, približuje Marjanu. Marjan se umika.

MAJDA:

Sinko, kaj ko bi raje poklicali oddelek za deratizacijo. Saj uničujejo tudi mrčes?

ANDREJ:

Mama, zdaj pa dosti! Potrebna si zdravljenja.

MARJAN:

Definitivno.

Majda nenadoma izbruhne.

MAJDA (zakriči):

Z mano je vse v najlepšem redu! Nobenega zdravnika ne rabim!!

MARJAN (Andreju):

Agresija kot tipična reakcija hude zasvojenosti ...

MAJDA:

Čisto v redu mi je. Imam prijatelje. Nikoli jih nisem imela. Zdaj jih pa imam!

ANDREJ:

Jaz sem tvoj prijatelj.

MAJDA:

Ti nisi moj prijatelj! Ti si moj sin. S tabo se ne morem pogovarjat …

ANDREJ:

Seveda se lahko.

MAJDA:

Ne morem. In nočem! Ti imaš svoje življenje. Lahko sem te vesela, lahko ti očitam, ker nikoli ne prideš na obisk, lahko sem nezadovoljna s tvojo Jožico …

ANDREJ:

Petro.

MAJDA:

Petro, Jožico, Francko … Saj je vseeno. Nezadovoljna sem lahko. Čeprav nisem zares. Samo zato sem, ker to spada zraven, k podobi mame … Razumeš?

MARJAN (šepne Andreju):

Vsi znaki. Šolski primer.

MAJDA:

Folklora! Mama: skodelica kave. Mama: nezadovoljstvo s snaho. Mama: posesivna, pretirano skrbna. Mama, ki se vtika v vse, ki sinu še vedno plete nogavice, čeprav jih ima sin že krepko čez štirideset ... Vse to sem lahko. Klasična podoba mame. Kaj drugega pa ne morem bit! In tudi ti mi ne moreš bit nič drugega kot sin. Oni pa so lahko!

ANDREJ:

Kdo oni?!

MAJDA:

Face na buku! Tisti, ki me potrpežljivo čakajo, medtem ko se pogovarjam s tabo.

Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim pridejo bliže. Počasi jih mineva potrpljenje. V sobi je res gneča, samo da Andrej in Marjan tega ne vidita.

MARJAN (Andreju):

Popolno mešanje realnega in fiktivnega. Zanimiv primer.

ANDREJ:

Mama, izrabljajo te. In ti ne vidiš tega! Pošiljaš jim denar.

MAJDA (izbruhne):

Pa kaj ti misliš, ljubi sinko, da sem neumna? Da ne vem, da me izkoriščajo?! Tudi če jim vse razdam, mi ne bo hudega, oni bodo pa lahko šli nakupovat v Lidl, kupili zdravila za mamo, ki je najbrž popolnoma zdrava, posneli pesem, ki nikoli ne bo hit …

MARJAN (šepne Andreju):

Halucinacije.

MAJDA:

Ja, s svojim drobižem lahko počnem, kar hočem ... Štirideset let sem delala in koliko sem prihranila?!

ANDREJ:

Tri tisoč šeststo sedemintrideset …

MAJDA:

Za štirideset let dela!! Smešno! Groteskno! Noro! Neresnično!! V vsem življenju sem prihranila samo tri tisoč šeststo sedemintrideset! In nihče mi ni ničesar poklonil. Sama sem varčevala. In ogoljufali so me. Pravzaprav sem samo mislila, da varčujem ... Privarčevati bi morala petnajst tisoč, pa takrat, pred petnajstimi leti, nisem dobro prebrala drobnega tiska. Kako, sem vprašala, izračunala sem, petnajst tisoč sem privarčevala v petnajstih letih … Pa še obresti, ki mi jih boste dali na teh petnajst tisoč ... Oni pa so rekli: Gospa, so rekli, to je bilo kombinirano varčevanje, malo varčevanje, malo pa zavarovanje. Privarčevali ste samo dva tisoč devetsto in drobiž. In na to vsoto smo vam dali še obresti za petnajst let in tako je skupaj tri tisoč šeststo in drobiž … Ostalo je bilo pa zavarovanje. Zakaj pa niste natančno prebrali drobnega tiska, gospa, so mi rekli.

ANDREJ:

Ampak to ne pomeni, da moraš zdaj po neumnosti izgubiti še to, kar imaš!

MAJDA:

Vse življenje so me goljufali in nisem vedela za to. Zdaj vsaj vem, da me hočejo izkoristiti, in jim to sama dovolim.

MARJAN:

Popolnoma nerazumno!

ANDREJ:

In kaj imaš od tega?

MAJDA:

Dobri so z mano. Pohvalijo me. Laskajo mi. Spustijo me v svoja življenja. Načrte imajo z mano.

ANDREJ:

Virtualne.

MAJDA (zakriči):

In pogovarjajo se z mano!! Pogovarjajo!!

ANDREJ (mirno):

Jaz se lahko pogovarjam s tabo.

MARJAN:

Ceneje bi bilo.

MAJDA:

Pokažejo mi svoje hiše, svoja mesta, po skajapu mi pošiljajo fotografije … Rečejo mi, da me imajo radi, da jim veliko pomenim, da me bodo obiskali, da bom prišla lahko na obisk … Na Japonsko, v Kanado, na severni tečaj, v Savdsko Arabijo …

ANDREJ:

Samo obrali te bodo.

MARJAN:

Do kosti.

Majda se zazre v svojega sina. Solzi ji navrejo na oči.

MAJDA (zelo prizadeto):

Nikoli se ni nihče pogovarjal z mano!

Andrej in Marjan obmolčita. Ne vesta, kako bi reagirala na njeno iskreno in resnično prizadetost.

MAJDA:

Nikoli se ni nihče pogovarjal z mano!

ANDREJ:

No, mama …

MAJDA (ga prekine):

Niti tvoj mrtvi oče.

MARJAN (Andreju):

Si slišal to?

ANDREJ:

Moj oče, tvoj mož, ni mrtev. Tu zraven stoji!

MAJDA:

Nikoli se ni zares pogovarjal z mano. Niti na začetku ne, ko sva bila fant in punca. Preden si se ti rodil. In tudi v službi se ni nihče pogovarjal z mano. Štirideset let sem delala z istimi ljudmi, pa se nihče ni nikoli pogovarjal z mano. In ti, sinko moj, tudi ti se nisi nikoli pogovarjal z mano!

ANDREJ:

Seveda se. Vedno se.

MAJDA:

Govorjenje ni pogovor. Postavljanje vprašanj ni pogovor. Zahteve niso pogovor. Očitanja niso pogovor. Nikoli me ni nihče vprašal za mnenje! Tudi če sem ga povedala, me nikoli ni nihče poslušal! Nihče mi ni ničesar povedal, jaz nisem nikomur uspela ničesar povedati!

ANDREJ:

A tvoji prijatelji na skypu pa te poslušajo?!

MAJDA:

Poslušajo me.

ANDREJ:

In plačuješ jim.

MAJDA:

Ja, in plačujem jim.

ANDREJ:

Za laži.

MAJDA:

Vse življenje sem živela v laži. Zdaj vsaj vem, da ni nič res, da je vse umetno. In zato mi je internet všeč. Vse je, kot da bi bilo zares, pa ni. Vse je lažnivo. Kot življenje.

MARJAN:

Noro! To je za zdravnika. Pravzaprav za hospitalizacijo. Za dlje časa.

Majda spet začne ovohavati okoli sebe.

MAJDA:

Spet je zasmrdelo. Kot bi nekdo odprl greznico.

Majda se nenadoma zagleda v Marjana.

MARJAN (prestrašeno šepne Andreju):

Zakaj me tako čudno gleda?

ANDREJ:

Mama?! Da ne bi spet začela …

MAJDA:

In muhe so priletele. Spet so tu.

Majda dvigne roke, da bi speštala muho …

Marjan se umika.

MARJAN:

Majda, nehaj! Branil se bom! Moški sem!

ANDREJ:

Mama, lepo te prosim.

Majda se grozeče bliža Marjanu.

MAJDA:

Mislim, da jo bom speštala z enim udarcem.

Marjan zbeži iz prostora.

MARJAN:

Zdaj pa dosti, zdaj pa dosti …

Majda steče za Marjanom.

Andrej za njima.

ANDREJ:

Mamica!!!

Izginejo iz prostora.

V sobi so samo: Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim, ki se nestrpno prestopajo, saj potrpežljivo čakajo že zelo dolgo časa.

Zasliši se Marjanov krik. In potem zamolkel ropot …

Slišimo značilne signale, kot kadar nas kličejo po skypu. Očitno je obiskovalcem dovolj čakanja.

Majda se vrne.

Za njo prihiti Andrej!

ANDREJ:

Pa kaj ti je, mamica!!

MAJDA:

Ne bo treba poklicat deratizatorjev.

ANDREJ:

A ga je bilo treba porinit po stopnicah!

Andrej odhiti iz prostora.

Zvonjenje skypa.





Petnajsti prizor


Njegoš, Janez s harmoniko, Amir, Japonec in Eskim kličejo Majdo. Vsi hkrati.

NJEGOŠ:

Ivanka, ljubavi moja! Gde si sada?!

JANEZ S HARMONIKO:

Majdka, poslušaj to …

JAPONEC:

Takane so nu san! Takane so nu san!!

ESKIM:

Lidl ob najn o klok zaprto. Klous daun.

AMIR:

Majda, jaz ti bom poslala po poust ofis hidžab za na glava.

Majda pritisne na tipko.

Vsi pristopijo k Majdi.

NJEGOŠ:

Konačno!

JANEZ S HARMONIKO (poje):

… ti si moja brajdka, brajdka brajdka …

JAPONEC:

Takane sun?

ESKIM:

Zares bo Lidl klous daun. Moram, da kupim večerja za Eskim famili.

AMIR:

Kdo ol this čudna moška, Majda?!

Majda jih pogleda.

MAJDA:

Žalostna sem.

NJEGOŠ:

Majda … da razgovaramo poslovno …

MAJDA:

Neumnost sem naredila.

ESKIM:

Ti lahko kam hir. Majn big famili od Eskim.

MAJDA:

Skregala sem se s sinom. In bivšega moža sem spet porinila po stopnicah.

ESKIM:

U Evropa ti vse prodala, prišla vit jur mani u moj iglu.

AMIR:

Zakaj ju ar krajing, Majda?

Majdi tečejo solze po licih.

MAJDA:

Vedno vse naredim narobe. Zakaj vedno vse naredim narobe?

NJEGOŠ:

Ne podnosim kada žene plaću. U muki treba da bude žena sama. Zvat ču te …

Njegoš izgine.

JANEZ S HARMONIKO:

Se slišiva. Bom še delal na najinem hitu …

Janez izgine.

Japonec izgine.

Eskim izgine.

Samo Amir še stoji poleg Majde.

AMIR:

Du ju vont, da jaz malo tiho ob tebi stojim?

Majda ne odgovori. Samo žalostna je.

Tudi Amir izgine s Tadž Mahalom in peščeno plažo vred.

Majda sama.

Zares sama. Čisto nič virtualno.

Zatemnitev.





Šestnajsti prizor


Pri Marjanu. Dnevna soba. Dvosed, stoli, mizica itd.

Marjan in Suzana, Andrej in Petra so zelo zaskrbljeni. Marjan ima roko v opornici. Očitno se padec po stopnicah ni najbolje končal.

ANDREJ:

To je vojna.

MARJAN:

In jaz sem prva žrtev.

SUZANA:

Morala bi s tabo. Branila bi te.

MARJAN:

Oba bi padla po stopnicah.

PETRA:

Jaz sem že rekla: dom za upokojence!

ANDREJ:

Ne oglaša se na telefon. Ključavnico je zamenjala. In celo zvonec je izklopila. Popolnoma se je zabarikadirala s tistimi svojimi virtualnimi prijatelji.

MARJAN:

Prijatelja, ki se aktivno ukvarja s takšnimi zasvojenostmi, sem zaprosil za nasvet. Je rekel, da ni šans, da bi jo kamorkoli spravili, če sama noče. Zasvojenost z internetom se lahko ozdravi šele takrat, ko zasvojenec sam tako želi, je rekel, tako kot alkoholik.

ANDREJ:

Potem smo brez moči.

Molče razmišljajo nekaj časa.

PETRA:

Kaj pa ugrabitev?

ANDREJ:

Ne bom ugrabil svoje lastne mame.

PETRA:

Če človeku s tem pomagaš, ga lahko tudi ugrabiš. To je popolnoma etično. Sem brala pri …

ANDREJ (jo prekine):

Vemo, kje.

Molče razmišljajo nekaj časa.

SUZANA:

Kaj pa, če bi se z njo mirno pogovorili?

MARJAN:

Jaz sem to poskušal petnajst let.

ANDREJ (ironično):

Se spomnim. Vozil si naju na izlete.

MARJAN:

Zelo sem trpel. Ona pa ni hotela razumeti.

ANDREJ:

Kaj? Da si vseskozi imel ljubico.

SUZANA (skoraj zajoka):

Jaz nisem nič kriva. Zelo mlada sem bila.

PETRA:

In tajnica.

ANDREJ:

Pustimo to … Zdaj je pomembno samo to, da pomagamo Majdi.

Molče razmišljajo nekaj časa.

MARJAN:

Ne odpira vrat, ne oglaša se na telefon … Kako naj sploh pridemo do nje?

SUZANA:

Jaz bi jo počakala v trgovini pri blagajni in ji prijazno rekla: Gospa, vas lahko povabim na kavico?

MARJAN:

In ona bi te porinila po stopnicah.

SUZANA:

V trgovini ni stopnic.

MARJAN:

Bi te pa porinila pred avtobus.

SUZANA:

Glavna cesta je daleč stran. Na drugi strani parkirišča.

MARJAN:

Bi že našla kakšen način. Brez skrbi.

ANDREJ:

Počakal sem jo pred hišo … jebemti, ves dopust sem že porabil! … In mi je rekla, da se ima super kot še nikoli in da naj grem raje delat vnuka, namesto da se ukvarjam z njo in njenimi prijatelji.

PETRA:

Na seks ji gre! To je simptom demence. Sem brala pri frizerju. Postanejo vulgarni.

ANDREJ:

Kaj pa je bilo v tem vulgarnega?

PETRA:

Rekla je, da seksaj! Mama je to rekla sinu! Če to ni vulgarno!

SUZANA:

Meni se pa smili.

MARJAN:

Ljubica, ne spet! Lepo te prosim!

Suzana zasmrka. Vendar to ni znak prehlada.

SUZANA:

Kupila ji bom škatlo doma spečenih piškotov. In kavico ji bom skuhala … Tako je sama.

ANDREJ:

Pravi, da ni.

MARJAN:

Ljubica, škodi ti, če se preveč čustveno angažiraš.

Suzana še bolj zasmrka.

SUZANA:

In tudi jaz sem samaaaaaaa!

MARJAN:

Suzi! Nisi. Poglej, koliko nas je okoli tebe!

SUZANA:

Vse življenje smo samiiiiiiiii!

MARJAN (zase):

Tega sem se bal.

PETRA (zelo stvarno):

V domu za upokojence nisi nikoli sam. Moj ati in moja mami sta se v domu imela lepše kot doma. Kar umrla sta skupaj.

ANDREJ (pojasni):

Na pokopališču smo dobili popust na količino.

PETRA:

Dom je najboljše, kar se ti lahko zgodi v življenju. Skupne sobe, skupna jedilnica, skupinski človek ne jezi se ob petkih, soba s televizijo in internetom … V dom jo dajmo, pa naj tam srfa po internetu in skypa s celim svetom, če hoče! Mi pa lahko oddamo stanovanje in poskrbimo za njeno hranilno knjižico.

ANDREJ:

Se bojim, da na njej ni več nič ostalo.

Suzana se nenadoma strašno zresni.

SUZANA:

In smrt.

MARJAN:

Kakšna smrt?!

SUZANA:

Vsak dan kdo umre.

MARJAN:

To je naravno, ljubica. Tudi rodi se vsak dan kdo.

Suzana zajoka.

SUZANA:

A ni to grozno, da veš, da ne boš nikoli več zapustil doma.

ANDREJ:

Saj gre v trgovino pa v park … Zadnjič jo je hišnica videla na klopci v parku.

PETRA:

Ko je govorila sama s sabo?

ANDREJ:

Kupila si je slušalke, da se lahko tudi zunaj pogovarja po skypu. S telefonom pa svojim Facebookerjem razkazuje ulice in mesto in smetiščne kontejnerje …

SUZANA (s tragičnim spoznanjem):

Iz upokojenskega doma nikoli več ne prideš. Veš, da je to tvoja zadnja postaja.

PETRA:

Kdo pa pravi, da moraš umreti v domu?! Lahko te kap tudi v parku, ko greš na sprehod ali pa na kakšni delavnici. Upokojenci so kar naprej na kakšnih delavnicah. Veliko jih gre pa tudi v reko.

ANDREJ:

Petra, nehaj!

PETRA:

Če je pa res. Mislijo, da grejo čez cesto, grejo pa v reko. Je bilo veliko takšnih primerov. Sem brala pri frizerju.

Suzana je vedno bolj pretresena.

SUZANA:

In čisto sam siiiiiiiiiiiii.

MARJAN:

V filozofskem smislu smo res vsi čisto sami, Suzi, to imaš prav. Ampak v pravnem smislu pa imamo vedno koga. Ko je treba plačati davke, ga sodišče vedno najde, pa magari mrzlega prastrica v drugem kolenu.

Suzi zdaj zelo bridko zajoka.

SUZANA:

Nimam otrok.

PETRA:

Jaz tudi ne, pa se ne sekiram kaj dosti.

SUZANA:

Vedno sem bila samo ljubica.

MARJAN:

Ljubica, no!

Suzana milo joka.

SUZANA:

Tajnica in ljubica.

PETRA:

A ne gre to v kompletu?

MARJAN:

Pa saj imaš mene, ljubica! No!

Suzana silovito zajoka.

SUZANA:

O, kako jo razumem!! Lepše je živeti na internetu kot pa v življenju!

In steče iz prostora.

MARJAN (Andreju in Petri):

Ne sekirajta se. To je takšna kriza. Zdaj bo kakšnih pet ur na Facebooku in se ji bo spet povrnil občutek za življenje.

ANDREJ:

Na Facebooku? A ona tudi?

PETRA:

Jasno! Saj je normalna ženska.

MARJAN:

Prijateljem bo šerala svoje misli in bo spet vse okej.

PETRA:

Jaz ji bom pa poslala kakšen optimističen link, da bo lažje prišla k sebi. Vedno zažgejo linki na strani z dojenčki. Tudi linki na trgovine z otroškimi potrebščinami imajo svoj učinek.

ANDREJ:

Kaj bomo z mamo?

Marjan dvigne povito roko.

MARJAN:

Jaz sem oddelal svoje.

ANDREJ:

Ne moremo je vendar pustiti, da popolnoma propade.

MARJAN:

Ko bo prišla do internetnega dna, se bo mogoče spet dvignila v realno življenje … Kot feniks …

PETRA:

Kot feniks s Facebooka!

Andrej pogleda Petro.

ANDREJ:

Facebook Feniks! To je dobro.

MARJAN:

Kaj?

ANDREJ:

To je dobro!

Zatemnitev.





Sedemnajsti prizor


Sneg in iglu in pasja vprega, ki nemirno čaka. Zraven stoji Eskim. Sneg se spremeni v zlatorumeni pesek peščene plaže. V daljavi palme. Še bolj v daljavi podoba velike džamije, ki je čisto zares podobna Tadž Mahalu. Bel marmor. Idealno in idealistično. Na plaži stoji Amir v uniformi ameriškega vojaka. Tu je tudi kamniti srednjeveški zid z vzidanimi lobanjami, Čele kula. Na drugi strani zidu vidimo veliko zabaviščno kolo, ki se vrti. Njegoš stoji ob zidu in kadi. Poleg njega je miniaturna (bonsaj) japonska pagoda, ob kateri ob kipcu Bude Japonec vadi svoj ples. Čisto zraven pa sta tudi prelep pogled na Triglav in kopica sena, v kateri sedi Janez s harmoniko in ne more in ne more zadeti pravega akorda. Vsi ti različni svetovi se prepletajo in prelivajo drug v drugega.

MAJDA:

Saj se ne morem odločiti, kam naj grem. Vsepovsod je lepo.

NJEGOŠ:

Idi tamo gde ti srce tvoje čezne!

MAJDA:

K tebi!

Majda objame Njegoša.

ESKIM:

Na Arktika moust bjutiful sonce zahajati. Ti boš stran vrgla to?

Majda steče v sneg in k Eskimu.

MAJDA:

Tudi na Arktiko bom šla. Sem že tu.

Majda objame Eskima.

MAJDA:

Najbolj krasno pa je to, da mi ni treba nikoli vprašati, če lahko koga objamem.

JANEZ S HARMONIKO:

Kaj bo šele takrat, ko prideš k meni na Golico in se bova zares objela.

Majda steče h kopici sena in k podobi Triglava.

MAJDA:

Tudi potem ne bom nič vprašala. Samo objela bom.

H kopici sena in k podobi Triglava pristopi Njegoš.

NJEGOŠ:

Šta se ti upličeš u naše odnose, konjušaru avstrougarski!

JANEZ S HARMONIKO:

S primitivci se ne družim niti po internetu. Majda, izklopil se bom.

NJEGOŠ:

Samo ti bježi, samo bježi! Kukavico jadna!

MAJDA:

Fanta, pa se ja ne bomo kregali!

JANEZ S HARMONIKO:

Mi je bilo bolj všeč, ko nismo imeli konferenčne povezave.

NJEGOŠ:

Bilo je puno intimnije. Samo ja i ti, Majdka, ljubavi moja! Ajd, da ugasimo sve ove kreature in da budemo sami. Ja, ti, i Čele kula!

Eskim se približa.

ESKIM:

Jaz veri lonli u naša bela sneg. Tu pa takšna hot. Pa tudi nič boljše. Lonli tudi ko veliko sonce šajning. Vsepovsod lonli. U sence in u sneg.

MAJDA:

Zato pa smo konferenčno skupaj, da nismo sami!

H kopici sena pod Triglavom pripleše Japonec.

JAPONEC:

Takana su ipon seonara!

JANEZ S HARMONIKO:

Spet se bo slačil.

MAJDA:

Gospod Takana, sem vam rekla, da se ni treba sleči.

Japonec se samo prijazno klanja in se slači.

NJEGOŠ:

Samo malo u stranu pógledaš a on odmah skine gače.

Zasliši se značilen zvok.

Nekdo kliče po skypu.





Osemnajsti prizor


MAJDA:

Nekdo bi se nam rad pridružil.

NJEGOŠ:

Sve više nas ima.

JANEZ S HARMONIKO:

Če nas bo dovolj, lahko zaplešemo polko.

MAJDA:

Neki Feniks sprašuje, če se nam lahko pridruži. No, pa naj bo!

Pride Andrej z velikim šopkom poljskih rož v rokah.

ANDREJ:

Mama, zdravo!

MAJDA:

Če bi vedela, da si ti, te ne bi spustila na naš kanal.

ANDREJ:

Saj nisem jaz. Jaz sem Feniks.

MAJDA:

Feniks, ki mi bo težil, kot da je moj sin.

Njegoš pristopi in ponudi roko Andreju.

NJEGOŠ:

Drago mi je. Ja sam Njegoš. Majdin budući muž.

ANDREJ (rahlo ironično):

O! Očka!

NJEGOŠ (mu vrne):

Sine moj!

JANEZ S HARMONIKO:

Majda, meni si pa rekla, da boš moja! Napisal sem ti hit.

ESKIM:

Majn siks vajf, si rekla, Majda, da ti boš.

ANDREJ:

Kar tri očete bom imel!

MAJDA:

Ničesar nisem obljubila.

NJEGOŠ:

Kako ne? Dobro se sečam. Slala si mi novac, da kupim odjelo za svatbu.

MAJDA:

Poslala sem ti denar za zdravila, za tvojo bolno mamo.

NJEGOŠ:

A, da! Sada se sječam. Da, da.

Japonec počasi pleše okoli druščine in se počasi slači.

MAJDA (Andreju):

Kaj bi rad, sinko? Vse polno nas je.

ANDREJ:

Rože sem ti nabral, mama!

MAJDA:

Zame? Res?

ANDREJ:

Res, mama.

MAJDA:

Zadnjič si mi jih nabral, ko si imel osem let. Za dan žena.

ANDREJ:

Se spomnim, ja. Prav takšne poljske rože so bile. Na športnem izletu sem ti jih nabral. Vsi so se norca delali iz mene. Mamin sinček, mamin sinček!! Zdaj sem jih pa kar kupil. Podobne rože kot takrat. Na tržnici. Zate, mama! Da bi te spomnil, kako sva nekoč imela drug drugega. In kako se imava še danes.

Ji izroči rože. Majda se razneži.

MAJDA:

Kako so lepe! In kako si to lepo povedal, sinko!

NJEGOŠ:

Kod nas ima puno lepših ruža. I večih! Puno puno večih!

JANEZ S HARMONIKO:

Pri nas v gorah so pa same rože. Kamorkoli pogledaš, so rože!

MAJDA:

Škoda, da jih ne morem poduhat.

ANDREJ:

Lahko jih poduhaš. Ugasni računalnik, odpri vrata in ti jih prinesem!

MAJDA:

Saj si mi jih prinesel.

ANDREJ:

Tako zares ti jih prinesem. Da jih boš lahko poduhala in dala v vazo.

Majda mu vrne rože.

MAJDA:

Saj sem vedela, da je finta.

ANDREJ:

Virtualno rože ne dišijo.

MAJDA:

Zvabil bi me rad ven in me zaprl v dom za dementne starke.

ANDREJ:

Mama, ni res! Nikoli v življenju nisem pomislil na kaj takega! Prisegam!!

Majda pokaže na Andrejeva ušesa.

MAJDA:

In ušesa so ti zardela!

ANDREJ:

Kaj?!

MAJDA:

Vedno, kadar ne govoriš resnice, zardiš v ušesa.

ANDREJ:

Ni res. To je takšna barvna resolucija. Preveč rdeče barve na ekranu … Je zdaj boljše?

Andrejev obraz (in ušesa) postane zelen.

MAJDA:

Še hujše! Tako lažeš, da imaš kar zelena ušesa!

ANDREJ:

Mama, pustiva to … Nehajva! Odpri vrata, začni spet normalno živeti. Dovoli, da pridem na obisk! Dovoli, da ti pomagam! Da pripeljem strokovno pomoč …

Majda ponori …

MAJDA:

Saj sem vedela! Saj sem vedela!! Za noro bi me radi naredili. Pa me ne boste! Ne, ne boste me!!

Nekdo kliče po skypu.

ANDREJ:

Mama, še nekdo hoče govoriti s tabo.

MAJDA (navdušeno):

Kličejo me! Vidiš, sinko, moji prijatelji me pogrešajo! Radi bi se družili z mano.

Pojavi se oseba v belem.

MAJDA:

Kdo pa je to? Spet Feniks. Feniks dve.

Prepoznamo Suzano. Vsa je v belem. S predpasnikom in belo kuharsko kapo na glavi. Vsa je bela od moke. Tudi po obrazu. Celo miza, ki se je pojavila z njo, je bela in prašna. Na njej leži ogromno razcefranega testa. Kot bi v kuhinji eksplodirala bomba.

SUZANA (kot vedno na robu joka):

Zelo sem se trudila, res! Pa ni šlo.

MAJDA:

Kdo ste? Ne poznam vas.

ESKIM:

Ona lahko bila moja seven žena.

ANDREJ:

Mama, to je …

SUZANA:

Vse življenje sem bila tajnica na inštitutu, nikoli nisem znala kuhati … Samo kavico. O, to pa ja! Pa sem si tako želela. Piškote sem hotela peči. To je bila moja življenjska ambicija.

MAJDA (jo prepozna):

Ti si! Kako si upaš?!

SUZANA:

Pa sem jih kar kupila. Izvolite! Domači piškoti. Piše na škatli. Za vas!

Suzana potisne škatlo piškotov Majdi v naročje.

MAJDA:

Od tebe ničesar nočem.

NJEGOŠ:

Ko je ova ljepotica? Tvoja čerka?

SUZANA:

Tajnica sem. In ljubica. Vse življenje ljubica.

MAJDA:

Uničila si mi življenje!

SUZANA:

Sebi sem ga uničila.

MAJDA:

Ti je žal, kaj? Zdaj ti je pa žal!

SUZANA:

Vsak si vedno sam uniči življenje.

ANDREJ:

Mama, tudi jaz nisem postal pilot. Pa nikogar ne krivim.

MAJDA:

Lahko bi tistega tvojega … On slabo vidi. Po njem imaš to. In visok krvni pritisk. Kje sem imela pamet, da sem izbrala tako slab DNK.

JANEZ S HARMONIKO (navdušeno):

Zdaj smo že skoraj po parih. A bi urezali eno polko?

MAJDA:

Tele piškote … kaj naj z njimi …? Vrgla ti jih bom v glavo!

ANDREJ:

Ne moreš.

SUZANA:

Od srca sem jih kupila. Od srca sem jih poklonila.

ANDREJ:

Hvala bogu, da smo na internetu.

Majda Suzano prime za roko in jo potegne k sebi.

MAJDA:

A veš, da si me naredila nesrečno?

SUZANA:

Ti mene tudi.

ANDREJ:

Tudi jaz nisem bil srečen.

NJEGOŠ:

Pa šta je to? Neko tajno udruženje nesretnih?

Japonec, ki se je plesaje že slekel do spodnjih hlač in do dokolenk, ima zdaj pavzo. Sedel je ob svojega miniaturnega Budo in malica. Hamburger.

JANEZ S HARMONIKO:

Jaz sem tudi nesrečen. Imam hit, nimam pa sponzorja.

SUZANA:

Zaljubila sem se. Ne morem pomagat. Rekel je, da je nesrečen.

Pojavita se Marjan in Petra.

Marjan ima v roki družinski album.

Petra pred sabo poriva voziček.

MAJDA:

Spet Feniks! Feniks tri in Feniks štiri. A res nimate domišljije še za kakšen drug nik nejm.

Marjan stopi do Majde in ji globoko pogleda v oči.

MARJAN:

Majda, rad sem te imel.

Majda se zelo razburi.

MAJDA:

Ugasnila vas bom. Vrgla vas bom dol! Saj sem vedela, da ne bi smela uporabljati konferenčnega druženja.

MARJAN:

Res sem te imel rad. Poglej te fotke, Majda!

Majda iz njegovih rok potegne star in zdelan foto album.

MAJDA:

Stran sem ga vrgla.

MARJAN:

Jaz sem ga pa pobral. Celo noč sem stal pod našim blokom. Vedel sem, da boš moje reči zmetala stran.

MAJDA:

In sem jih.

MARJAN:

Obleke si mi razrezala.

MAJDA:

In srajce tudi. Z užitkom.

MARJAN:

Samo ta album sem rešil.

MAJDA:

Tudi album sem raztrgala.

SUZANA:

Zlepil ga je. Pomagala sem mu. Jokal je. Jaz pa tudi. Sem tako občutljiva.

ANDREJ:

Zdaj ni več družinskih albumov.

Njegoš vzame album v roke in ga lista. Janez s harmoniko mu gleda preko rame.

NJEGOŠ:

Divne fotke! Crno-bjele. Praktica?

MARJAN:

Ne, Leica. Moj prvi fotoaparat.

JANEZ S HARMONIKO:

Sem mislil, da so takšne fotografije samo še v muzejih.

MARJAN:

Danes ni več albumov.

ANDREJ:

Samo še digital in mape v računalnikih.

PETRA:

Mapa Morje, 2015: tisoč šeststo fotografij. Mapa Rojstni dan, junij 2011: sedemsto trideset fotografij …

ANDREJ:

Ki jih nihče nikoli več ne pogleda.

Njegoš zagleda fotografijo v albumu.

NJEGOŠ:

Gle, gle! Jesi li to ti?

Pokaže fotografijo. Zagledamo jo … Dojenček. Nagec, na hrbtu ležeč in razkrečen.

MAJDA (ponosno):

Ja … Andrej … Ko je imel tri mesece.

NJEGOŠ (Andreju čestita občudujoče):

Obdaren si, obdaren … Alativera! Čestitam!

MARJAN (Majdi):

Imel sem te rad. Te fotografije so dokaz. Poglej, kako te objemam …

MAJDA:

Lažnivec si bil.

Marjan ji kaže fotografije, ki postanejo del celotnega virtualnega prostora. Tudi Marjan in Majda postaneta del virtualnih fotografij njune preteklosti. Fotografija ob jezeru.

MARJAN:

Poglej, kako zaljubljeno te gledam.

Jo zaljubljeno gleda.

MARJAN:

In držim ti roko preko ramena. Drugo pa imam na tvojem trebuščku.

MAJDA:

Nerodno mi je bilo. Fotograf naju je gledal.

Majda na gugalnici. Za njo Marjan.

MARJAN:

Se spomniš, kako sva se gugala. Kot dva otroka.

MAJDA:

Saj sva skoraj bila. Dvajset sem bila stara.

Nova fotografija. Črno-bela. Marjan in Majda pod veliko novoletno smreko. Sneži. Sneži. V virtualni podobi sneži zares.

MARJAN:

In tu te tudi objemam. Kar naprej sem te objemal.

MAJDA:

Tvoji objemi so bili laž.

MARJAN:

Ne.

MAJDA:

Zakaj si naju pa potem zapustil?

MARJAN:

Nisem bil srečen.

MAJDA:

A s tajnico pa si?

MARJAN:

Takrat sem bil.

Suzana plane v virtualno fotografijo.

SUZANA:

A zdaj pa nisi?

MARJAN:

Sem. Ampak zdaj je drugače. Življenje je vedno drugače. Spreminja se. Ljubezen se spreminja. Včasih ljubiš, včasih se ti pa samo zdi, da ljubiš … Pa imaš samo rad.

SUZANA:

Me imaš rad?

Marjan prikima.

Petra gleda v voziček in ga ziba.

PETRA:

Včasih smo lahko sami, včasih pa potrebujemo nekoga … Včasih lahko skrbimo sami zase, včasih moramo pa v dom …

MAJDA:

Kaj se pa ti oglašaš?!

PETRA:

Nič. Samo pritrjujem mnenju, da je življenje včasih takšno, drugič pa drugačno … Včasih normalno, včasih pa malo manj normalno … Sem brala …

MAJDA (zelo jezna):

Saj vem, zakaj ste se prilepili na moj skajap. Na vsak način bi me radi naredili za noro.

PETRA:

Ne, sploh ne!

ANDREJ (spravljivo):

Mama, ni v redu, da si cele dneve na internetu.

MAJDA:

Nisem cele dneve.

ANDREJ:

No, potem pa povej, kateri dan je danes? Je jutro ali večer? Si že kaj jedla, kdaj si nazadnje spala, kaj imaš v hladilniku, kdaj si bila v trgovini …?

MAJDA:

Vse vem. Torek je. Dopoldne. Kakšnih enajst je ura. Spala pa nisem, ker nisem zaspana in ker starejši ljudje bolj malo spimo. Pa še obiske imam in kar naprej potujem po svetu! Bila sem na Japonskem, v Tokiu, na Arktiki in v Savdski Arabiji …

JANEZ S HARMONIKO:

In na Golici.

MARJAN (stvarno):

Dve je ura.

MAJDA (se razburi):

Enajst ali pa dve, saj je vseeno!

ANDREJ:

Dve ponoči. Pravzaprav dve in triintrideset minut.

MARJAN:

In ni torek. Sobota je.

PETRA:

Mama, pomoč potrebuješ.

Majda se strašno razburi.

MAJDA:

Nisem tvoja mama! In ne spomnim se, da sva se tikali. In zakaj paradiraš po mojem stanovanju z otroškim vozičkom?

PETRA:

Ne paradiram po stanovanju. Na internetu sem.

Petra se obrne k Andreju, Marjanu in Suzani.

PETRA:

Še en dokaz. Meša realnost in virtualnost.

Majda pogleda v otroški voziček.

Vidimo, kar vidi Majda, praznino otroškega vozička.

MAJDA:

S praznim otroškim vozičkom se sprehajaš po mojem stanovanju! Izzivaš me! Dobro veš, da sem si vedno želela vnuka. Vidva pa nič. Samo nase mislita! Rajši imata nov avto kot otroka. Rajši si privoščita počitnice, kot pa da bi imela otroka.

PETRA (prizadeto):

Ni res!

MAJDA:

Nočeta imeti otrok.

ESKIM:

Aj hev tvelv, dvanajst otroci. Zato rabi denar za Lidl.

NJEGOŠ:

A ja imam pet unuka. Petoricu junaka, pravih hajuduka!

Japonec se je med pogovorom oblekel v svojo japonsko tradicionalno nošo, končal malico in zdaj se spet pripravlja na novo striptease seanso.

JANEZ S HARMONIKO:

Jaz bi pa imel otroke s tabo, Majdka.

ANDREJ:

Ne govori neumnosti. Lahko bi ji bil vnuk.

JANEZ S HARMONIKO:

Na to pa nisem pomislil.

MAJDA (ogorčeno):

Nihče več noče imeti otrok.

SUZANA:

Jaz sem si jih želela. Pa jih Marjan ni hotel. Jaz že imam enega. Še za tega nisem dovolj skrbel, je rekel. In sem ostala sama.

Suzana zahlipa. Kot smo je že vajeni.

MARJAN:

Ljubica, lepo te prosim, ne zdaj!

PETRA (zelo prizadeto):

Jalova sem.

Vsi utihnejo in pridejo bliže.

MAJDA:

Kako …?!

PETRA:

Ne morem imeti otrok. Delala sva jih. Vsak dan dvakrat. Trikrat. Različne položaje … Kot so rekli zdravniki. Jaz zgoraj, jaz spodaj, od zadaj, od strani …

ANDREJ:

Petra, ne zdaj! Na internetu smo.

PETRA:

Deset let sva se tudi umetno oplojevala. Premoženje sva dala za to. Prve tri poskuse plača zdravstveno zavarovanje, ostale moraš sam participirat. Najprej internetne informacije … Potem obiski specialistov … Plačevala sva kot nora.

ANDREJ:

Na konferenčni zvezi smo. Najmanj na treh kontinentih te gledajo.

PETRA (se ne da motiti):

Dvakrat nama je skoraj ratalo. Sem takoj začela kupovati reči za dojenčka. Opremila sva sobo …

MAJDA:

Res? Nisem vedela …

PETRA:

Nikoli niste prišli na obisk, draga tašča. Nikoli. Zato niste videli.

MAJDA:

Nisem imela časa.

PETRA:

Raje ste viseli na internetu. Nikoli niste prišli, da bi videli pravo otroško sobo … Opremljeno z ljubeznijo. Otroško sobo, v kateri nikoli ne bo dojenčka … Ostala sva sama, ne zato, ker bi tako želela, ampak zato, ker sem jaz jalova …

Vsi stojijo nekaj časa povsem pri miru.

NJEGOŠ:

A i ja imam nešto da kažem …

Vsi pogledajo Njegoša.

NJEGOŠ:

Nisam Njegoš. Dragan sam. Njegoš je pjesnik, a ja sam čitav život prodavao novine i cigare u trafici pokraj pošte … I nemam dece. Nemam unuka. Nemam majke. Umrla več davno. Ono sa majkom, to je glumila moja susjeda, i doktor, neki alkoholičar iz birtije … Izvini … Želeo sam …

MAJDA (razumevajoče):

Vem, Dragan, vse vem ...

NJEGOŠ:

… samo da izvučem novac od tebe.

MAJDA:

Vse je v redu, Dragan, vse je v redu.

NJEGOŠ:

Sam sam. Potpuno sam. Imam samo tebe, Majda. I ovog snežneg muža i Janeza sa harmonikom i ovog ludog Japanca … I ljude sa interneta, koje nikad neću vidjeti u realnom životu …

Japonec je ponovno začel svoj ples. Pleše okoli vseh svoj nenavadni japonski striptease, vendar se nihče več ne ozira nanj. On pa si tega tudi ne žene preveč k srcu.

ESKIM:

Jaz rili hev dvanajst otroci end fajf vajf. Ampak mi nikoli nič govorila med sabo. Samo u naš iglu kuhat fiš end čips, nič pogovor, nič smol tok. Ful iglu ljudi okoli mene, pa jaz vseeno samota. Jaz veri veri lonli na sama belina. Snow is wajt kot ena samota.

JANEZ S HARMONIKO:

Jaz sem tudi sam.

NJEGOŠ:

E, sada …

JANEZ S HARMONIKO:

Ljubim Anžeta, ampak on ima punco. Majda, ko sem pisal hit Majdka je kot brajdka, sem mislil na Anžeta.

NJEGOŠ:

To za mene i nije bila neka strašna tajna.

JANEZ S HARMONIKO:

Za sponzorja bi naredil vse. Celo spal bi z žensko.

Japonec pleše sam zase.

Zelo sam zase med virtualnimi ljudmi.

ANDREJ (jo prosi, zelo iskreno):

Odpri vrata, mama!

MAJDA:

Tu mi je lepše.

MARJAN:

Tu je vse izmišljotina. Virtualno. Nič res.

MAJDA:

Zato mi je lepše. Ker ni res. In vem, da ni res.

ANDREJ:

Pridi nazaj! Prosim!

MAJDA:

Ne morem.

SUZANA (ganljivo zablebeta):

Obljubim, da se bom naučila peči prave domače piškotke. Mogoče na začetku ne bodo videti tako lepo kot tisti iz trgovine, ampak vaja dela mojstra. Mojster pa piškote …

PETRA:

Obljubim, da ne bom nikoli več omenila doma za upokojence.

ANDREJ:

Mama …!

PETRA:

Razen, če ne bo res treba.

MAJDA:

Ne morem. Res ne morem. Na tej strani imam vse. Tam nimam ničesar.

Nekdo trka.

Vsi molčijo.

Japonec pleše svoj vedno bolj osamljeni striptease.

ANDREJ:

Nekdo trka.

MAJDA:

Spet se nekdo želi pogovarjati z mano. Upam, da ni spet kakšen Feniks.

MARJAN:

Trka.

MAJDA:

Ga bom kar spustila v našo konferenčno zvezo. Na internetu nas ni nikoli preveč.

PETRA:

Ni na skypu.

ANDREJ:

Na vrata trka.

Trkanje.

Trkanje.

MAJDA (zmedena):

Aha! Saj res! Zvonec sem izklopila.

NJEGOŠ:

Čekaš nekog, Majda?

MAJDA:

Sploh se ne morem navaditi, da nekdo zares trka na vrata.

Trkanje. Vztrajno.

Vsi ostali gledajo proti vratom. Samo Japonec se ne da motiti, še naprej pleše.

ANDREJ:

Ne boš šla odpret?

SUZANA:

Jaz bi šla z veseljem … Odpiranje vrat in sprejemanje gostov je delo tajnice. Ampak ne morem, sem virtualna.

ANDREJ:

Mama, ti moraš odpret.

Majda je zelo zmedena.

MAJDA:

Kaj …?

Trkanje. Trkanje.

MARJAN:

Majda, nekdo trka!

ANDREJ:

Nekdo je zares prišel na obisk.

Majda gre odpret. Izgine iz prostora.





Devetnajsti prizor


Vsi mirujejo in čakajo, samo Japonec pleše. Spet se je slekel do spodnjih hlač in do črnih dokolenk.

Majda se vrne skupaj z Amirjem, ki zdaj ni več v uniformi ameriškega vojaka. V roki ima zdelan begunski kovček.

MAJDA:

Amir je prišel.

AMIR:

Jaz prišel. Wit Lufhansa. Imidjetli.

Vsi virtualni ju gledajo.

AMIR:

Jaz se odločila. Pustila služba in USA armi in prišla tu ju Majda. Ti moja ljubezen si.

MAJDA:

Amir! Zares si prišel! Je to mogoče?!

AMIR:

Jaz ne biti polkovnik in amerikan armi. Jaz samo mehanik. Jaz popravljala ameriška tovornjak. Ti meni sori, ker jaz ne govorila resnica?

MAJDA:

Seveda ti oprostim. Resnica na internetu itak ne obstaja. Vsak pameten človek to ve.

ANDREJ:

A ja?

AMIR:

A ti mene vseeno sprejela, ker zdaj jaz nisem več služba in USA armi? Jaz zdaj begunec sem samo.

MAJDA:

Amir … Čisto vseeno je, če si begunec … Tudi jaz sem begunka …

ANDREJ:

Mama, no!

MAJDA:

Bežim pred Feniksi …

MARJAN (šepne Andreju):

Nepopravljiva je.

SUZANA:

Ne razumem.

PETRA:

Kaj je hotela povedati …?

Amir prime Majdo za roko. Za obe roki.

AMIR:

Majda … Ti moja žena boš?

MAJDA:

To bova pa še videla. Nikamor se ne mudi.

AMIR:

In nič skrbeti, Majda. Ti ne rabiš, da boš musliman žena, samo vajf. Moja žena. Mogoče ti kdaj doma nosila, mene na veselje, naglavna ruta. Drugega nič. Jaz anderstend vaša kultura. Vaša kultura zelo mlada, zato vi ne razumeti vsega problemi. Jaz ti pa vseeno zato prinesel en gift. Dis tradišinl hidžab iz moja dežela za tvoja glava gor.

Amir zaveže ruto Majdi okoli glave.

AMIR:

Tako. To tudi lepo. Veri najs.

Majda razširi roke in objame Amirja.

Tudi on jo objame.

Virtualni obiski v tišini gledajo objemajoč se par.

Potem se počasi izklopijo.

Umaknejo se in izginejo s svojimi pokrajinami vred. Eden po eden.

Najprej izgineta Triglav in kopica sena.

Potem Čele kula z velikim zabaviščnim kolesom v ozadju in na koncu odide še Njegoš.

Eskim se izgubi v svoji zasneženi pokrajini.

Tudi Marjan, z albumom spominov v naročju, in Suzana, vsa bela od moke, odideta.

Prav tako izgine Andrej s svojim šopkom poljskih rož in njegova Petra s praznim vozičkom.

Na koncu samo še Japonec odpleše zaključek svojega stripteasa, se pokloni in odide.





Dvajseti prizor


Majdina dnevna soba. Miza. Na njej čipkast prt. Stol. Prazen računalniški ekran zelo starega računalnika. Okno v ozadju. Stare tapete na stenah …

Sredi sobe pa Majda in Amir v resničnem objemu.

Ko je konec objema:

MAJDA:

Amir …?

AMIR:

Ja?

MAJDA:

Te lahko še enkrat objamem?

AMIR:

Olvejs.

Se spet objameta.

Morda tokrat tudi poljubita.

Zares.

Nič virtualno.



KONEC





Tone Partljič





ZA ISTO MIZO


Nekaj težav z Vinkom Möderndorferjem in spremno besedo.



Prav razveselil sem se, ko me je urednik Litere povabil, naj napišem nekaj spremnih besed k novi knjigi treh nenavadnih Möderndorferjevih komedij s skupnim naslovom Za isto mizo. Potem pa sem naletel na nekaj težav in ovir, ki bi me lahko odvrnile od pisanja, a na katere, sem sklenil, se v tem primeru ne bom oziral. Prva je ta, da je komediograf že sam napisal neke vrste spremno besedo, pravzaprav kar uvodni esej, s sicer kratkim, a zelo sporočilnim naslovom Gorje deželi brez smeha. Morda bi bil ta njegov avtobiografski prispevek čisto dovolj in res ni potrebna še dodatna spremna beseda, četudi je res, da se njegovo pisanje v uvodu ne posveča objavljenim komedijam, torej Grenlandiji, Za isto mizo, Facebook Feniksom, ampak govori o svojem srečanju s komedijo, njenem študiju in poznavanju. V avtorjevem uvodu je nekaj zelo zanimivih misli, na primer ta, da še tako talentiran književnik, tudi dramatik, ni nujno tudi talentiran komediograf in ne more napisati dobre komedije. Pravi, da »na neki način pisanje komedije zahteva poseben talent«. To je res in velja tudi za igralce in režiserje. Potem popiše svoj praktični »študij komedije« kot režiser, izredni profesor, avtor … Največ kot režiser kakih stotih uprizoritev, od tega več kot polovice komedij … Zdi se, da se je največ naučil od Moliera, Feydeauja, Linharta, Cankarja … Gotovo je komediograf, ki najbolje obvlada veščino situacijske komedije. S tem je hodil po sledeh Shakespeara, Goldonija, Moliera in Linharta, ki so bili tudi sami »praktiki«. Ni čudno, da imajo našteti v njegovih igrah svoj glas. Če ne drugače pa v naslovih, recimo Hamlet in Ofelija, Romeo in Julija sta bila begunca, Mrtve duše, Blumen aus Krain, Nežka se moži … Velika ovira pa je tudi to, da me v tem uvodu omenja in me dvakrat imenuje »mojstra nad mojstri« za satirične komedije. Pohvala mi morda godi, četudi me spravlja v zadrego, vendar mislim, da je že davno prevzel »komedijsko štafetno palico« v svoje roke. Morda sva ravno zato tudi prava prijatelja. Vendar ne poznam Slovenca, ki ne bo ob mojem afirmativnem pisanju o zadnjih treh komedijah porekel: »Drug drugemu lezeta v … Partljič mu le vrača za njegovo ugodno mnenje … Prijatelja sta, pa se hvalita …« Sklenil sem, da se na te šentflorjanske pripombe ne bom oziral, saj je na primer prav Cankar povsem brez zadrege hvalil prijatelja Ketteja, ki je bil kajpada odličen pesnik. In zakaj ravno na Slovenskem ne bi smel o prijatelju pisati pozitivno, kadar si to zasluži?

Naslednja ovira je tudi dejstvo, da je Vinko Möderndorfer sicer »pisatelj mlajše srednje generacije«, ima pa vseeno že resnih šestdeset let in je predmet že tudi obravnave resnih profesorjev in doktorjev literarnih ved ter so o njem pisali resni strokovnjaki, kot so dr. Silvija Borovnik, dr. Mateja Pezdirc Bartol, dr. Blaž Lukan, Nika Leskovšek. Večkrat in poglobljeno je o njegovi dramatiki pisal Blaž Lukan, ki je hitro odkril zarezo oziroma dva zvrstna korpusa, torej dramsko in zlasti komedijsko dimenzijo, govoril o stalni kritični, moralni prizadetosti avtorja, o mreži žanrov (lutkovne, radijske, televizijske, odrske, dramske igre …). In odslikaval dramatikov razvoj. Naj že na tem mestu povem, da štejem tudi tri igre v knjigi Za isto mizo kot novo stopnjo v njegovem opusu. V scenografskem pogledu najdlje sega zadnja komedija Facebook Feniksi, ki premeša odrsko dogajanje z dogajanjem v svetu virtualnih ekranov, projekcij in manipulacij ter nastop realnih in virtualnih Facebookovih junakov s teh ekranov, ki jih vidi samo junakinja. Eden od njih pa ostane z njo. Tudi Grenlandija s svojim razpletom, torej »resničnim« in fiktivnim pobegom treh prebivalcev doma za ostarele na Grenlandijo, je že v svetu fantastike in norega razpleta. Avtor sam sklepni prizor imenuje pravljica. Kaj je resnica? Tako daleč od realnosti sicer družbenokritični Möderndorfer še ni segal.

Moja zadrega je pač ta, da v tem svojem obnovitvenem priložnostnem zapisu nekako le capljam za analizami literarnih doktoric in doktorjev, ki se s temi stvarmi vsak dan znanstveno ukvarjajo. Vendar rad sodelujem pri pisanju o prijateljevi dramatiki, ker lahko tako prisedem za isto mizo; zahvaljujoč komediografovi navezanosti na evropsko komedijsko klasiko in njegovemu sodelovanju z »znanimi klasičnimi temami in avtorji«, se namreč usedem prav za to isto mizo, kar mi daje priložnost, da na svoj način sedim ne le v isti sobi, ampak v isti družbi kar z Aristofanom, Plavtom, Molierom, Shakespearom, Goldonijem, Nušićem, Cankarjem in mnogimi drugimi in lahko skupno prikimavamo prastarim resnicam, da gorje deželi, v kateri se ne smejejo, da je zagrizena vsakodnevna resnost lastnost, ki jo imajo le svetohlinci, da komediografi, ki se prilagodijo, niso več komediografi, da potrebujejo pogum za svobodo in ne bežijo od svobode, da oblastniki vsega sveta ne marajo našega dela. Möderndorfer je nekak glasnik sicer proletarske parole Komediografi vseh časov, združimo se za isto mizo. K tej izbrani mizi me je torej potegnil s seboj nedomišljavi, a tudi ne hinavsko skromni Vinko Möderndorfer.



Na Slovenskem pa je lahko med resnimi kulturniki ovira celo, da toliko piše in dela, dobiva skoraj vse nagrade s področja dramatike, da mu komaj sledimo … Navsezadnje je bilo njegovo delo Limonada Slovenica ob Cankarju že predmet maturitetnega eseja, Vaja zbora in še katera komedija pa uvrščena že med dela sodobne dramske »klasike« in povrh ima že tri leta priložnost, da bere levite vsej slovenski politiki, ki ob dnevu kulture protokolarno sedi v prvi in drugi vrsti Gallusove dvorane Cankarjevega doma.



Nove tri komedije Za isto mizo

V enem od spisov o Möderndorferju je Blaž Lukan za dva vsebinska pasusa uporabil dva mednaslova, in sicer Resničnost in fikcija in še Kaj je resnica. In to je prvo vprašanje, ki se bralcu Grenlandije postavi, saj ne ve, ali je šestdesetletna glavna junakinja mama Ana v resnici dementna ali se le pretvarja. Vsekakor pa sta njena gluhost in demenca preverjen in učinkovit odrski komedijski prijem. Zanimivo in originalno je avtorjevo navodilo, naj vse starce igrajo mlajši igralci, ker bo s tem nastala posebna gledališkost, kot na primer pri komediji dell'arte ali komedijah, v katerih se uporabljajo maske. To bo po njegovem mnenju dalo zanimivo komedijsko osnovo in »neko vsebinsko distanco do tematike«. Jo daje Möderndorfer komediograf ali režiser? Že dejstvo, da se komedija odigrava v domu za ostarele, po mamino »aušvicu«, nas opominja, da se je avtor s svojimi osebami pomaknil k temu življenjskemu obdobju, podobno kot predtem v Treh sestrah, Podnajemniku in tudi v zadnji komediji Za isto mizo, Facebook Feniksi, v kateri je junakinja Majda sicer stara le šestdeset let. Vsebina komedije se po eni strani torej vključuje v aktualno skrb družbe, kam s starejšo generacijo, zlasti če je dementna, po drugi pa odločilno v svet današnjih in včerajšnjih tajkunov. Tako da lahko del njegovega opusa imenujemo »tranzicijska« komedija, kakor je predtem kritik in publicist Matej Bogataj poimenoval nekaj mojih komedij iz devetdesetih let. Okoli mame se ne suče le zaskrbljena hči Rozalija Pečenko, ki je mama ne more videti (le zato, ker jo je spravila v »aušvic«?), ampak poleg negovalke Brede še cela žlahta, tudi Rozalijin sin in Anin vnuk, nemoralni tajkun Matija, njegova Mojca, hčerkin nekdanji mož Pečenko … Odnosi med njimi niso nič »sorodstveni«, ampak ohlajeni, preračunljivi, včasih skoraj sovražni … Zaplet z Matijevimi dolgovi in rubeži, ko ta v zadnjem hipu vse prepiše na dementno babico, še preden prideta dacar Darko in referent Fredi, dve nesposobni karikaturi oblasti, je zelo originalen in duhovit in zdi se, da uspevajo take mahinacije ne le v komediji, ampak ob takih dacarjih in referentih res samo v Sloveniji. V duhovitem razpletu, ko babica s taboriščnico v tem »aušvicu«, sotrpinom Friderikom in uslužbenko dvigne denar in vsi pobrišejo na Grenlandijo, je nakradeni denar, ki je zdaj na babičinem računu, že neke vrste deus ex machina, pravljica, fikcija, dober konec komedije.

Druga komedija, ki na videz nima veliko skupnega s prvo, je naslovna Za isto mizo. Oseb je manj, šest, tu sta dva zakonska para z imeni Iván in Majda, Aleks in Geca, preostale tri osebe pa so imenovane po poklicih; strežno osebje (natakarica), šef kuhinje (slovenski črnec iz Tržiča) ter varnostnik in šofer gospoda Ivána, ki je glavna in najpomembnejša – ter najbolj negativna – oseba komedije. Avtor je slednjo podnaslovil gostilniška komedija, ker se v celoti dogaja v posebni sobi rustikalne, nobel gostilne, kamor jih je povabil Iván za svoj življenjski praznik. Ob naštevanju dramskih oseb dobimo vtis, da jo je spisal kostumograf, saj avtor označuje osebe po kostumih. Iván – siva obleka, strežno osebje je v uniformi, črni šef kuhinje v uniformi šefa kuhinje, Geca je pisana itd. Na začetku gre v gostilni vse kot po maslu. Ponujajo jim izbrano hrano s francoskimi nazivi, specialitete vseh vrst, Iván jih spodbuja k najdražjemu in najbolj izbranemu obroku in najboljšim vinom … Za čuda na koncu vsi pristanejo pri dunajskem zrezku in pomfriju ter litru domačega. Prvič začutimo prepad med besedami in formo in realnim stanjem. To se potem nadaljuje. Ljubezen med zakonci se izkaže za frustrirano sovraštvo, zvestoba za nezvestobo, visoke besede z vedno bolj pijano Ivánovo ženo postanejo vulgarne, prijateljstvo uničeno … Črni šef kuhinje ni iz Afrike, ampak iz Tržiča in je velik slovenski patriot, varnostnik šofer pa na koncu odpelje šefa na urgentni sestanek na vlado, saj naj bi po zadnjih novicah delavci naslednji dan stavkali. Videz se razblini, a na koncu ga spet sestavijo, do kake podobne prihodnje priložnosti. Tako razgaljajoče bolečine v komediji o družini in prijateljstvu težko srečamo, vendar Za isto mizo vsekakor ostaja komedija. Ki pa peče.

O zadnji igri Facebook Feniksi smo mimogrede že nekaj rekli. Nastopa sedem oseb »iz virtualnega sveta« in pet oseb »iz realnega sveta«, kakor pravi sam avtor. Šestdesetletna upokojenka Majda, ki živi v svojem stanovanju, a v »aušvicu« samote, se je seznanila z virtualnimi napravami in preživlja še »eno« življenje z njimi, kadar je sama. Sin opazi, da izginjajo njeni prihranki – Majda jih pošilja nekaterim junakom virtualnega sveta, ki jo s svojimi sporočili »nategujejo«. Na srečo nima veliko denarja in tudi njene pošiljke niso previsoke. Toda če bo šlo tako naprej … Sicer ne vemo, kaj je resnica, kajti zdi se, da Majda ni povsem naivna in jo vse, vključno z lastno zasvojenostjo, tudi malo veseli. Njena nekdanja družina, ki jo je pustila samo, je na moč podobna družini iz Grenlandije, predvsem pa je njen odnos do sina, snahe, bivšega in njegove tajnice-ljubice zelo podoben, da ne rečem enak odnosu mame Ane do ženskih sorodnic. Tudi odnosi v zakonih njenih članov družine so zelo podobni. Seveda pa se v ta značilni slovenski »družinski svet« vpletejo virtualne osebe, s katerimi prek Facebooka komunicira in se identificira gospa Majda, to so Savdijec Amir, Črnogorec Njegoš in njegova mama, Japonec, Eskim in zdravnik … Kak igralec lahko igra tudi dve vlogi, nas opomni avtor. Te osebe stopijo z ekranov, komunicirajo seveda samo z Majdo, toda Amir, begunec iz Savdske Arabije, se ne vrne več na Facebook, ampak ostane z njo. In se poljubljata za resničen happy end. Ekrani na odru, osebe s Facebooka, virtualni avatarji bodo vstopili tudi na oder, napoveduje naš komediograf.

Če sklenem to prijateljsko spremno besedo, naj enainšestdesetletnemu Vinku Möderndorferju, pisatelju »mlajše« slovenske generacije, zaželim čimprejšnjo uprizoritev katere od treh komedij Za isto mizo in še veliko plodnega iskanja in inovacij v naši beri komedij.





Vinko Möderndorfer

ZA ISTO MIZO

(Tri komedije)



Knjižna zbirka: Drame

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Tadeja Ivančič

Spremni tekst: Tone Partljič

Uvodni esej: Vinko Möderndorfer

Tehnično uredil: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja