3|zvil se vsklik mi je radosti " Ko pervič pred manoj je stal V neizrečeni velikosti Milanski krasni dom svetal!
Res, to je bilo velikansko Poslopje jasno in lepo; A glej, nad njim italijansko Razpenja sinje se nebo!
Boječa sem na prag stopila,
Naprej se jedva upajoč, Ker bližo božjo sem čutila,
V	prostoru divnem njega moč.
Povsod se vzvišenost očita
V	stebrovji, v stenah, v rudi tam, In v kupoli, ki zmagovita
Oko vzdiguje k yišku nam.
Občutki v persih nam rode se.
Ki jih izreči moči ni; Občutki oni, ki bude se, Kjer blizu je uzor stvari.
In na zemljo sem pokleknila,
V	oeeli igral pritok solza, A prav iz serca sem molila
Iskreno, verno do Boga!
Slike iz Italije.
3. Milanski dom.
Nekdaj ob ram zlati uri; Ko zemlja mila v snu leži.
Ko mej ovoji na azuri Mej rožnimi še zora spi:
Na strehi sem jaz cerkvi stala V središči istega sveta,
Ki ga umeteljnost zidala Pomiloščena od duha,
Stolpov sem zerla brez števila In čarnokrasnih znamenj broj;
Podoba angeljev je mila Nasmihala sladak pokoj.
Hodnike, tine prevelike, Mogočne stolbe sem lepe
Ogledovala jaz in slike Cvetic, ki zvezdam se druže.
In vse, kar je tam gori zreti, In česar se stoletij beg
Dotaknil ni, kar dnes se sveti Cisto in belo kakor sneg.
V daljavi se mi zdaj ozira Oko. v očesu duh željan;
Ker pred manoj se razprostira — Lombardski raiski vert cvetan!
Se senčnimi se kaže logi, Kjer svetle oljke zelene;
S poljan bogatih, širnih krogi, Katere od plodov kipe.
Pavijo gledam preslovečo In stolpov brojim njenih sto;
Ter blizu nje na vek molčečo Certozo sreča mi oko.
Mej južnim svetom bistro vije Mogočen se sreberen pas:
Tiči no v njem blesteč odkrije Valov šumečih večni kras.
Kraljevska rakev ponosita, Superga, miga mi z višin,
tn v dalji gleda mrakovita Ter dolga versta A pen i 11.
A tani! — mamilna ti čaroba.
Prizor najlepši in svetal. Tam švicarskih gora bliščoba Iz svobodnih se dviga tal!
Zdaj hipno vžiga vztok plamene,
Da Ortlar sternii zarudi. Snežene zažare mu stene. Stotero boj na njih blesti.
In zemljo v krogu mirno spečo
Ljubezni vnema divni žar: Z močjo zmagalno in gorečo Prisije nebni gospodar! —
Nadzemeljske lepote sila Počutke moje vse poji; A sreča jim je preobila Da omagujejo moči.
In doli v dom sem se vernila,
Hvaleč objemala oltar. Sem radost svojo izmolila In najbolj srečna bila stvar !
Lujiza Pesjakova.
Sodnikovi.
XXII.
? Seljan ? Turška motika! take * druščine bi se pa vendar ne bil nadejal! Kaj pa ti tod iščeš, Seljan1.?
S temi besedami je bil Seljan pozdravljen, ko je stopil se sodnjim služabnikom v ječo. Maček, okrajni berač in potepuh, ki se je bil ravno tačas tukaj naselil, postaren, bosopet človek, zabuhlega obraza in meglenih oči, gledal je debelo svojega novega tovariša. Seljan se ni zmenil zanj; molče je sedel na klop, ki je bila ob zidu.
»Dober dan bi ti rekel", nadaljuje Maček, »ali v to vražjo luknjo ne posije nikedar dan, kakoršnega je Rog ustvaril. Kaj molčiš, kakor tat. Seljan? Ne bodi vendar tako presneto moški. Le čakaj;
samo dva. tri dni bodi tukaj sam, pa boš videl, kako rado se ti bo govorilo; s čelešnikom se boš rad pogovarjal, samo da bi ga imel. Tožilo se ti bo še po meni, le molči! Jutri, menim, da me zopet izpuste, ali pojuternjem. Kaj sem pa storil? Nalezel sem se ga bil zopet, hvalo Rogu, in malo sem ropotal po tergu, kali: saj veš mojo navado, in vteknili so me, kakor že tolikokrat, da se malo ohladim. Kaj boš pa potlej, ko boš sam? Kaj si pa vendar naredil? vprašam te, duša kerščanska, da so te k meni poslali ! — Nič odgovora! — Kaj se tako napenjaš in stokaš, kakor bi korenine pulil ? Zdaj ti nič ne pomaga, ljubi moj Seljanko! Meni se zdi, da se sra-
muješ moje druščine ; Bog vedi, kateri je na boljem. ti ali jaz? Yridiš, ljubi prijatelj moj, kolikokrat si mi pridigoval, naj se dela poprimem! Ej prijatelj, kaj imaš zdaj od svojega dela? Gasi je bolje, da človek nič ne dela, vsaj nič hudega ne stori. Mene so samo malo priperli, da se mi hudobni duhovi iz glave izpulite, ti pa kedo ve kedaj boš zopet dervaril, ali pa celo nikedar več ne"!
»»Pusti me v miru"! zaverne Seljan nadležnega človeka in začne zopet premišljevati svoje nevarno stanje. Ali Maček mu ni dal miru se svojim klepetanjem:
»Pusta druščina to! .laz nimam sreče; zakaj me niso samo malo prej sem posadili, da bi bil videl tistega preklicanega Zaplotnika: to ti je bil drugačen mož, duša! morebiti bi se bil še kaj naučil od njega. Ali — on ven, jaz notri, toliko da se nisva srečala".
In zopet čez nekaj časa:
»Prej si ti meni dobre svete in nauke dajal, zdaj naj ti jih pa jaz. Veš kaj, prijatelj, ako boš še kedaj travo teptal, pusti sekiro ter vzemi palico v roko; beraški stan najlepši stan; tič pod nebom ne živi tako brez skerbi, kakor berač postopač. Dela nič, davka nič; toča mu ne škodi, če ga ne dojde ravno na polji, in goveje kuge se mu ni bati; in toliko se tudi še zmerom nabere, da je za to ljubo žganjče. Kaj hoče človek več na svetu«?
V tem ko je moral poštenjak poslušati tako zasmehovanje iz umazanih posto-pačevih ust, zbirali so se zunaj černi oblaki nad njegovo glavo. Popoludne je moral Seljan zopet pred okrajnega glavarja. Temno obličje gospodovo ni mu obetalo nič dobrega.
»Ali poznate to"? vpraša ga gospod ter mu pokaže nekaj v zamazan papir zavitega.
»»Poznam""! odgovori mirno Seljan.
»Ali veste, kje se je to našlo"?
»»V moji postelji, v zglavji"'.
»Kaj je notri"?
,»Ne vem"".
»Tako? ne veste? Vidite, to se zopet, ne zlaga. Prav nerodno se zagovarjate, Seljan".
»»Nerodno ali ne, jaz resnico govorim "".
»Kedo je to v vašo posteljo vteknil" ?
^ j J 9.Z
»Ali je vaše" ?
»»Moje ne"".
»Čegavo je" ?
Za odgovor mu Seljan vse pove, kakor se je godilo. Nato reče gospod:
»To je torej Zaplotnikovo, ali prav za prav: bilo je njegovo"?
»»Kakor sem rekel"".
»In vi pravite, da vam je to sam izročil"?
»»Tako je, kakor sem dejal"".
»Čudno je samo to, da so sami stari, ne ponarejeni bankovci notri".
»»Kaj je notri, to meni nič mar. Čudno se vam zdi, da je denar dober, meni ne ; kaj ga ni mogel prej izmeniti? Svoji materi morda vendar ne bo pošiljal ponarejenega denarja""!
»Čudno je pa vendar, da bi se tak potepuh, tako hudoben človek, tako terdo-vraten grešnik svoje matere spominjal o svoji zadnji uri".
» »Gospod, menda ga ni tako popačenega, tako hudobnega človeka na svetu, da bi mu ne tlela iskrica blagega čuta na dnu serca; in kedaj bi naj se mu ta iskrica razvnela, če ne v zadnji uri?
23*
Čudna ura je zadnja ura, gospod; Bog jo daj srečno nam vsem * *!
»To ste prav dobro povedali, če tudi ni bilo na pravem mestu. Zdaj se govori o drugi stvari. Jaz. ne pravim, da ni res, ne da je res, kar ste mi povedali, ali vprašam vas, ko bi vam kedo kaj takega pravil, ali bi mu verjeli"?
»,Na to ne morem nič gotovega odgovoriti"".
»Ali bi se vam ne zdelo bolj verjetno, da je človeku, katerega si mislimo na vašem mestu, v vaših okolnostih, prišel ta denar kako drugače v roke? I)a ga je dobil za zavetje, ki ga je dajal hudo-delniku, da je bil ta denar tako rekoč njegov delež ? Ali pa. — tudi to je mogoče — da si ga je sam prisvojil, da ga je izmeknil umirajočemu človeku ali merliču, za prenočišče, za poslednjo strežbo —4
Seljan mu ni dal izgovoriti, jeza in nevolja ga obide o zadnjih besedah, serdito mu reče:
»Merliča okrasti! Raji bi pa vendar že denar ponarejal ali pa ponarejalcu potuho dajal in zavetje"!
Kedor bi bil slišal Seljana, kako je govoril te besede, bil bi mu gotovo verjel. Tudi gospod glavar je bil prepričan, da mož resnico govori; a to ga je le še bo lj poterdilo v mnenji, da je Seljan Za-plotnikov deležnik. Za zdaj je bil se svojim preiskavanjem in zaslišavanjem zadovoljen. Slugi veli, da naj moža odvede v ječo.
Hitro se je bilo zvedelo po tergu in okolici, kaj se je zgodilo se Seljanom. Ljudje niso vedeli, kaj naj bi si mislili; vsi so poznali in čislali poštenega der-varja; ali je mogoče, da bi se bil mož hipoma tako izpremenil ? da bi bil v zvezi s tistim Zaplotnikom ? ali pa celo da bi
bil^Sodnika--ne, kaj takega vendar
ne ; morilec Seljan ne more biti! Vsi do malega so upali, da se stvar razjasni in da se Seljan skoraj za nedolžnega spozna.
Ali kaj drugi ljudje! Ko je Jerica slišala strašno novico, bila je nekaj časa kakor omamljena. Ko se je zavedela, bila je njena perva jasna misel: v terg, k očetu! K njemu mora, naj bo kar hoče; prosila bo, jokala se in rotila gospoda, da jo pusti pred očeta.
Ni ji bilo treba prositi. Po dolgem temnem hodniku je stopal ravno sluga se svojim jetnikom, da bi ga peljal v ječo, ko jima pride uboga deklica naproti. Ko zagleda svojega očeta, zavpije sirota:
»Kaj ste storili, oče*!
Seljan jo na pol resno, na pol žalostno pogleda rekoč :
»Kako govoriš, dete! Tvoj oče ni nič hudega storil".
»»0 saj sem vedela, da ne""! reče deklica ter se oklene z obema rokama okolo vratu starega moža; »»saj sem vedela, da ste nedolžni, oče; vprašati sem vas hotela samo, česa vas dolže hudobni ljudje, ubogi oče*" !
»Bodi mirna, hči", tolažijo oče. »Zaupaj v Boga, kakor jaz; brez njegove volje ne pade vrabec se strehe. On je poslal svojega angela Danijelu v levnjaku; on bo branil tudi tvojega očeta. Dopustil je, da se mi krivica godi, on že ve zakaj ; o svojem času me bo tudi opravičil. Moli, prosi ga, da mi izkušnjave in pokore čas okrajša; vendar zgodi se njegova sveta volja. Pojdi domov, dekle, in mirna bodi. Ne sramuj se nikogar vsakemu smeš prosto pogledati v obraz ter reči mu: Moj oče je nedolžen*!
Z olajšanim sercem je zapustila deklica svojega očeta.
©i, 357 atm
Nekaj dni po tem sta dva voza der-čala po cesti iz mesta v terg. Drugi, z dvema konjema, se je bolj in bolj bližal pervemu, kateri se mu, da si je imel samo enega konja, vendar ni dal rad prehiteti. Morebiti bi se bila vendar še nekaj časa hitala, ko bi jima ne bil prišel precej sterm klanec na pot, V klanec ne podi voznik, ako je trezen. In trezen je bil Brezarjev Anton, ki je sedel v pervem vozu, tudi na potu iz mesta, če je bil še tako dobro prodal svoje blago. Ko torej pride do pod klanca, dene vajete iz rok in stopi z voza. V tem trenotji ga je bil drugi voz došel, in mož, ki je sedel na njem, ogovori Antona:
»Glej, glej, nikoli bi ne bil verjel, da ima tvoja Liska še toliko ognja v svojih starih udih; in še priganjati je ni treba. Zdaj pa lepo polagoma"!
In tudi on stopi z voza ter se bliža Brezarju rekoč:
»Kaj me ne poznaš, da me še pogledaš ne, Anton" ?
Brezar se res ni bil precej ozerl proti njemu, dasi ga je bil takoj spoznal po glasu. V strašni stiski je bil; da ni bilo klanca pred njim, pognal bi bil svojo kobilico, naj se vse razdrobi! Tako pa se ni mogel ogniti neljubega mu tovariša. Oberne se proti njemu:
»Ti, Matija" ?
»»Matija Sodnik, Andreja Sodnika sin""!
»Skoraj bi te ne bil spoznal, tako si se izpremenil. Kam pa kam" ?
,»Čudno vprašanje! Ali povej mi, kaj ti pa je, Anton? Tako bled si, in zdi se mi, kakor da bi se tresel; morda vendar nisi bolan""!
»Ne, bolan nisem, Matija; ali tako na-nagloma si mi prišel, prej bi se bil nadejal ne vem koga"!
»»Ti si še kakor si bil nekedaj; v šoli si se vselej tresel, kader te je učitelj na-nagloma poklical: Brezar Anton! Ali zdaj si mož in mene se vendar ne boš bal"" !
Ali Brezar se je res bal svojega starega prijatelja in tovariša, sosebno ker ga je videl tako veselega! Vpraša ga, da bi le kaj govorili:
»Kako kaj, kako, Matija"!
»»Nič napačno, hvalo Bogu! Srečo sem imel, veš, Anton"" f
»Dolgo te ni bilo, dolgo"!
»»Morda je bolje, da me ni bilo; obhodil sem nekaj sveta in ne zastonj!
Kako pa doma, Anton""?
»Se precej; mati so zdravi in meni tudi ni nič hudega".
»»To me veseli, Anton; ali kako je pri nas doma""?
»Tako, tako"! — —
»»Samo to mi povej, ali so vsi zdravi"" ?
»Zdravi so vsi" !
»»Da so le zdravi, drugo me ne skerbi. Veš, Anton, da se mojemu očetu ne godi posebno dobro, da naša hiša ni več terdna, kakor je bila nekedaj, to sem že vedel, ko sem šel z doma. In tudi pozneje sem slišal, da so oče v veliki stiski. Prišel bi jim bil rad precej pomagat in upal sem od dne do dne, da mi bo moči priti; ali opravila so me zaderževala. In pa našemu očetu, veš, tudi ne škodi, če se malo meče. saj veš, kaki so. Bog ve, da sem jim vse iz serca odpustil, kar so mi storili; ali lepo vendar ni bilo, kako so me pognali od hiše. Lepo maščevanje bo to; kako se ga veselim! Poglej, tu le notri je nekaj, da bo za
silo, in še malo več. Sitnost bo pa vendar; očeta bo treba lepo prositi, da se tako ponižajo in si dajo pomagati. Prav pametno bo treba ravnati z njimi, če ne, poženo me zopet, kakor so me že**.
,Torej srečo si imel, Matija; kedo bi ti je ne privoščil iz serca ! V tovarišijo te je vzel tvoj prejšnji gospodar, kakor se govori * ?
»»Tako je: in menim, da to tudi njemu ni na škodo*".
»In svojo edino hčer ti daje za ženo"? »»Tako? tudi to se govori««? »Ali ni res* ?
»»Nekaj res, nekaj ne. To je: da mi jo daje, to je res ; ali pri ženitvi je treba dveh, jaz nisem do zdaj še nič gotovega sklenil; saj se tako ne mudi. Pustiva zdaj to! Kaj oče«"?
Brezarju se je zazdelo pri teh besedah, da se je kobilici nekaj odpelo; hitro skoči torej popravit, Čez nekaj časa ga Matija dojde.
»Gorko je, gorko*! reče mu Brezar ter si briše pot s čela.
»»Meni se ne zdi. Ali odgovoril mi še nisi, kako je očetu"*!
»Saj sem ti rekel, da so vsi zdravi«. »»Anton! zakaj tako čudno povdarjaš, da so vsi zdravi, kaj to pomeni««?
Zdaj se mu Brezar ni mogel izviti; moral je govoriti.
(Dalje in 1
»Vprašal si me, ali so vsi zdravi doma ; zdravi so vsi, kolikor jih živi, ali —1
»»Ali--"«!
Zdaj je Matija obledel. Brezar ga prime za roko, pogleda ga žalostno ter pravi:
»Matija, prijatelj moj! Zdaj pokaži, da si mož.--Velika nesreča je zadela vašo hišo; očeta ne boš več videl — — "
»»Oče so mertvi, ali kaj praviš "?
»V gozdu so bili najdeni, ubiti — Razbojniki —*
»»Razbojniki? v naših gozdih*«?
»In vendar mora biti tako: oropani so bili *!
Molče sta stopala prijatelja v goro. To molčanje je hudo delo Brezarju. Da bi samega sebe in svojega prijatelja, ako mogoče, pripravil na druge misli, začne mu pripovedovati o Zaplotniku. Mladi Sodnik ga molče posluša. Naposled si misli Brezar: ker že govorim, naj mu vse povem. Vedel je sicer, da Matija rad ima Seljanovo hčer, ali prav za prav, da jo je rad imel, ali toda mislil si je: zdaj snubi drugo. Naravnost mu torej pove, kaj se je zgodilo Seljanu.
V tem ste bila dospela na verh hriba. Konji se sami ustavijo. Hrezar sede na svoj voz in požene, da se je kar pra-šilo za njim.
B. M.
nec prih.)
<2jfc 359 19
Spomini s pota,
Spisal Fr. Polj anec.
II.
Med Savo in Dravo.
(Konec.)
'predno gremo z Markovega terga,
" oglejmo si še ogelno hišo na vzhodni strani. To je hiša zagrebške žnpanije, precej prostorno pa tudi dosti suhoparno zidanje. V njeni dvorani zboruje deželni zbor troedine kraljevine, no sedaj še brez Dalmacije in brez vojaške krajine. Tu bi bilo zapeljivo reči tudi katero o tem zboru, toda bati se je, da nam se ti spomini preveč ne raztegnejo.
Zupanija je starodaven, častitljiv zavod, ki je bil svoje dni gotovo preimeniten ud ustavnega organizma, da nedavno še imenovali so ga mnogi najmočnejši steber ustave. Ali kakor se vse človeške naprave s časom postarajo in obrabijo, tako tudi županije. Ko so po kratkem absolutizmu leta 1860. na novo oživele, pokazalo se je skoraj, da so ti toliko hvaljeni »stebri starodavne ustave" same podertine iz starih časov, ki nerazumljene mole v današnji svet. Preživele so svojo slavo in da so se sploh mogle ohraniti, morale so se po vsem preust.ro-jiti. Tu in tam morebiti kakov »slivar* še obžaluje njihovo propast in na samem ogledujoč svojo sabljo zdihuje po lepih , reštalacijah \ Ali brezobzirni čas s težkimi koraki koraka neusmiljeno čez take želje.
Videl sem nekdaj tako »reštalacijo«; ako me ne vara spomin, bila je zadnja po starem običaji. Kaka huka in buka je bila to! Germečega Hoga bi ne bilo čuti. Kranjski sejmarji za najdebelejšega
vola ne kriče toliko, kakor vsi ti župa-nijski skupščinarji za zadnjega župa-nijskega uradnika. Istina je, da so se dolgo preje pri čaši in pečenem puranu pripravljali na ta imeniten dan, ali vendar hladnega gledalca sili smeh, ko vidi stare resne, flegmatične in hipohondrične može v prekipeli strasti kričati in skakati, kakor bi jih bil sam bes obšel. Zdaj pograbijo trije ali štirje korenjaki moža obilnega trebuha, žarečega lica in izbuljenih oči, ter ga v potu svojega obraza vzdignejo na mizo. Vsa njegova stranka ga obsuje, maha z rokami in kriči na vse gerlo njegovo ime. In ta gerla so nekaj od Neprestanega vikanja, nekaj od pijače že vsa premolkla. Druga protivna stranka dela se svojim možem ravno tako. Tej peklenski viki napravi konec veliki župan, izrekši da po njegovi sodbi ima ta in ta večino glasov za se; to je namreč on, kateremu je bila služba že preje namenjena. Ali ni to smešna komedija? In to se ponavlja več kot tridesetkrat predno se obredijo vsi uradniki od pervega podžupana do nadzornika svilarstva. Pri velikih županijah, kakor je na primer zagrebška, ki broji do 240.000 duš, traje reštalacija po tri dni. Skupščinarji žive dobro — to se zna — v Zagrebu ves čas ob troških občinskih. Po končanem težkem delu vračajo se kmetje, katere je velemožni gospod »sudac* preje sam vodil v Zagreb, brez njega domov, potoma ga preklinjajo
in si pripovedujejo, kako jih je in kako jih bode zopet gulil mož. za katerega so na »reštalaciji" kričali, kolikor jim je sapa dala. To vse jih pa ne bode motilo, da ne bi na prihodnji »reštalaciji* za svojega sodea zopet kričali za žive in mertve.
Sosebno živahne bile so županijske skupščine v onem t. ,su, ko so se v njih kresali mladi »Ilirci5 in stari konstitu-cijonalci, drugače tudi Madjaroni zvani. To je bilo namreč v oni poetično-zagri-zeni dobi, ko je zaradi narodnosti šel brat na brata, ko pravi pravcati narodnjak še salate ni hotel jesti, ker je zelena, torej madjarska; takisto se pa tudi nobeden rnadjaron ni vsekaval v moder robec, ker to je bila bcfrva »prekletih Ilire :ev\ Takrat se je večkrat prigodilo. da se je strankarski boj po skupščini nadaljeval na javnem tergu in po ulicah, kjer so pa zmerom zmagavali narodnjaki, kajti vse dijaštvo je bilo na njihovi strani. Dogodilo se je celo, da so bogoslovci, čuvši, da so narodnjaki v stiski, proderli iz bogoslovnice, prisukali reverende in palicami oboroženi hiteli na Markov terg bratom na pomoč. Več ko enkrat bežali so Turopoljci, to so pravi pravcati kmetje iz Turovega polja onstran Save, ki so pa vsi plemenitniki, bežali so pravimo s kervavirni glavami z Markovega terga.
Ena teh prask končala se je žalostno. Tadašnji ban — če se ne motimo Haller po imenu — ukazal je nastavljenim vojakom streljati na narodnjake. Palo jih je trinajst, vse krije skupni grob in narod jim je postavil lep spomenik — žalujočega leva. To seje zgodilo 29.jul. 1845. Z njimi pa narodnjaštvo ni bilo pokopano, temveč se je, porošeno s kervjo nedolžnih žertev, jelo še lepše razvijati
ter se je 1. 1848. razcvelo v veliko narodno akcijo. Vojaške krogle niso uničile ideje, dale so jej samo kervavi kerst, kateri — žalostna resnica je to — označuje in rekli bi tudi posvečuje vsak korak na polji narodnega razvoja. Dan 29. julija je za Zagreb velik naroden praznik.
Obernimo se sedaj z Markovega terga proti jugu. Mimo gledališča, mimo mestne hiše. ki pa nima nič znamenitega na sebi in mimo ' gerško-katoliške kapele pridemo na majhen terg. na jezuvitski, kateremu na dnu stoji s čelom na terg obernena cerkev sv. Katarine, enostavno lepa cerkev v znanem jezuvitskem zlogu. Sedaj služi vseučilišču in obema srednjima šolama. Še nekoliko korakov in prišli smo na južni rob gornjemestnega griča, na tako imenovano južno, ali kakor se od nekoliko let sem zove. na Stross-maverjevo šelališče. Brez dvombe je I o najlepši prostor zagrebškega mesta, pravi »belvedere*. Kakor bi trenil, odpre se t i prekrasen razgled na jug, vzhod in zapad. Pred teboj se je razgernila ravna Posavina, izgubljajoča se neomejena v sinje obzorje, na zapad zapirajo pogled gore samoborske, dalje Plešivica in venec nižjega berdovja iznikujočega proti Kolpi. Dalje na jugu posadil se je širokopleči bajni Klek in za njim blišči se ti v jasnem zraku primorska Belasica. V podnožji razprosterlo se je dolnje mesto z mnogimi verti, za njimi verste se travnik, polje, log, a posred njih vije se Sava, kakor nit sreberna.
To šetališče opasuje versta večih hiš, ki se s tega vzvišenega mesta svetijo daleč v ravnino. Na vzhodnem oglu vzbočilo se je vseučilišče, na zapadnem velika realka z razmerno lepim čelom, v sredi med obema pa stoji ostanek nekdanje kraljeve palače, stolp, v katerem
sedaj stanuje požarni stražnik. Vse-učiliščno poslopje je le zgrada za silo in je bilo pred štirimi leti prizidano gimnaziji, v kateri je tudi poprejšnja pravoslovna akademija imela svoje prostore.
Zagrebško vseučilišče je še mlado in se še ne sme primerjati drugim starišim zavodom iste verste. Da ni vse tako, kakor bi moralo biti, ni čudo pri zavodu, katerega si je mali nebogati her-vaški narod tako rekoč svojimi žulji sam ustvaril. Vsak začetek je težak, a tu je bil še posebno. S časom bo vse bolje, sosebno kedar se dežela politično ukrepi. Zdaj se vseučilišču delajo zapreke celo od take strani, od katere bi se bil človek najmanj nadejal. Da »braca* Serbi na strani stoječ nekako bladno gledajo na ta zavod, temu se nikedo ne bode čudil, kedor le poveršno pozna napetost vladajočo med rojenima bratoma; ali da mu celo »bruder« graničar herbet obrača, to je vendar od sile. No ve se, čegavo maslo je to. Čim popuhne od zgoraj drugi veter, razperše se hipoma ti oblaki.
Na vseučilišči bilo je drugo poluletje 1878. vpisanih 274 rednih poslušalcev in sicer 212 pravnikov, 40 učiteljskih kandidatov in 22 bogoslovcev. To število samo ob sebi ni premajhno, celo nekatera nemška vseučilišča zaostajajo glede na to. Samo število filozofov zdi se nam majhno in ker se mora vzeti, da so jezikoslovci in zgodovinarji v veliki večini, jih za ostale stroke ne more biti dosti več nego je dotičnih profesorjev. Ta nedostatek odpravil se bode še le takrat, ko mladi možje, na tem vseučilišči usposobljeni za učiteljstvo, ne bodo omejeni samo na hervaško - slavonske gimnazije in realke. Na novem vseučilišči promovirani so do konca 1. 1878. štirje
doktorji prava in dva doktorja bogoslovja, a modroslovja menda, nobeden.
Govoreč o vseučilišči ne moremo zamolčali neke zlodejne prikazni, katera kakor kužen rak razjeda zdrav organizem; prikazni, ki mora vsacega rodoljuba globoko žalostiti. To je nesloga, razpor in razdraženost med poslušalci. To stran-čarstvo vzkipelo je že do meržnje, do strasti. To je zlo, veliko zlo. Kaj si moramo misliti o mladeničih, ki na dan instalacije novega rektorja pri dijaškem komersu v pričo tega rektorja in mnogih drugih profesorjev s krikom in vikom zaduše zdravico napito največemu her-vaškemu rodoljubu, najiskrenejšemu prijatelju in dobrotniku hervaške mladine, utemeljitelju jugoslovanskega v seučilišča, ter naposled svojim rogo-borstvom preženo s komersa rektorja, profesorje in vse kolege, katerim razum, serce in poštenje veleva, da se pri taki priliki hvaležno spominjajo pervega sina domovine. Gospoda, to je divjaštvo! In mož, ki je v mlada serca ta nauk zasejal, je — Starčevič, o katerem velja izrek: Les ext.remes se touchent. Velik idealist v politiki, največi cinik v življenji. Da je po njegovem, on bi v politiki napravil »fabula rasa«. On se stavi na temelj pragmatske sankcije, vsega kar se je pozneje godilo, ne priznava; zanj je vse nezakonito. Zanj med Avstrijo in Hervaško ni druzega edinstva nego kraljeva oseba. Deželni zbor hervaški mu ni druzega, nego skupščina osmih županij. On ne priznava nobenemu človeku kacih zaslug za rod in dom. Ako kedo res misli, da je kaj storil, bila je to njegova prokleta dolžnost. Pa ko bi njegovi učenci že šli za ideali svojega proroka, naj bi jim bilo. Idealizem pri-stoji mladini. Ali žalibog! zagledali so
se sarrio v njegov cinizem, v tem se z njim natecajo. A najžalostnejše pri vsem tem je pa to, da — ako neka znamenja ne lažejo — je ta kuga tudi že zalezla med profesorje. Kako bi drugače bilo mogoče, da bi mlad vseuči-liščni profesor kot zastopnik naroda v deželnem zboru svojemu starišemu, v vsakem obziru odličnemu kolegi zabrusil v obraz pljusko rekoč: »Zaradi te besede dal bi vam iz hervaščine tretji red", in sicer brez pravega povoda. Lahko je torej umeti, da to »starčevi-čevstvo" kakor neka mora leži na vseučilišči in morebiti se ne motimo preveč, ako rečemo, da je razen druzih ovir tudi ta mora nekoliko kriva, da se na vseučilišči literarno življenje noče prav razviti. Razen govorov odstopajočih in nastopajočih rektorjev malo kaj dobimo na oči. Ta opazka velja sosebno glede na pravoslovno fakulto.
Tik vseučilišča, tako rekoč pod eno streho z njim, je gimnazija. Ta zavod se je zadnja leta jako povzdignil in je morebiti pervi te verste v preklitavskih deželah. Leta 1878. imela je više od 600 ukaželjnih mladih Hervatov pod svojim okriljem. Gotovo lepo število.
Razen St.rossmayerjevega šetališča ima gornje mesto na severni strani še eno manjše in sicer Vrazovo, ki se pa jako slabo pohaja. Največ služi otrokom v igrališče in pericam za razobešanje perila.
Gornjega mesta ne smemo zapustiti, da ne bi pogledali deželnega muzeja, ki je sicer nekoliko skrit v Demetrovi ulici na severo-zapadni strani. Kakor sploh vse, kar je lepega in plemenitega, ima tudi muzej svoj začetek v dobi narodnega prebujenja, za ilirizma. Pervi čas storilo se je dosti, pozneje je pa dolgo let muzej le životaril. Ni imel ne potrebnih prostorov, ne človeka, ki bi ga bil hotel in znal urediti. Zapuščal se je vse bolj in bolj; pravijo, da se je celo raznašalo, kar se je bilo preje nabralo. Nobena vlada se zanj ni dosti brigala. Še le jugoslovanska akademija rešila ga je tega pogubnega mertvila prevzemši neko nadzorstvo nad njim. Ta zavod nastanjen je sedaj v svoji hiši. kjer ima lepe primerne prostore, ki bodo pa tudi menda kmalu premajhni. Razdeljen je na tri oddelke, na arheologični, minera-logični in zoologični. Posebno bogat in lepo ure jen je arheologični oddelek stoječ pod vodstvom znanega strokovnjaka, akademika Šime Ljubiča. Tudi za obertniški oddelek storjen je pervi korak se zbirko ročnih ženskih del, kakor jih izdelujejo ženske priprostega naroda. V novejšem času so ta dela zbudila pozornost vsega sveta ter so na vseh razstavah bila odlikovana zarad krasnih barv in še lepšega zloga. Kako bi se še le razvila ta domača obertnost, ko bi hotela vlada v ta namen ustrojiti nekoliko strokovnih šol!
Iz Bosne,
n.
Vp n z a n a (s tujcem). Bojim se, da bi ne bili gospa hudi.
Tuj e c. Ah tu zunaj me vendar ne boste puščali. To bi bilo neusmiljeno. Bajte, da si malo oterple ude ogrejem. Nič se ne bojte, huda ne bo vaša gospa; kedor pride s takimi novicami, kakoršne imam jaz o njenem možu, sme že zahtevati, da se dobro sprejme. Pri svoji materi je torej gospa?
Suzana. Kakor sem vam rekla.
Tujec. Ali pa tudi veste, da je res? Ženam ni vsega verjeti.
Suzana (zase). Ta človek me hoče izpraševati, kakor se vidi. (Glasno.) Jaz nimam pravice ne dolžnosti, da hi hodila gledat za svojo gospo, kam gre.
T u j e c. Kako je pa zdaj življenje pri vas, ko ni gospoda doma ? Malo tiho bo, ne ?
Suzana. Kakor po navadi, vpitja ni pri nas nikoli; kaj menite, da naj zdaj samo šepetamo in po perstih stopamo, kakor kader otrok spi?
Tujec. Tega ravno ne mislim; vprašati sem hotel, kako živi gospa, ali jo hodijo kaj ljudje obiskat, ali so kake veselice v hiši . . .
Suzana. Vse to vam bo gospa sama najbolje povedala; jaz se ne utegnem z vami pogovarjati. Oprostite,gospod!(Odide.)
Tujec. Nikoli bi ne bil mislil, da je to dekle tako prebrisano; nič ni izpra-viti iz nje. Ali vsaj to je dobro, da me ženska ni spoznala. Saj bi pa bilo tudi težko. (Ogleduje se v zercatu.) Dobro sem se našemil: ti sivkasti lasje, in pa ta brada, da bi mi le ne odpala! Samo to je sitno, da mora človek vedno svoj glas pačiti in paziti, da ne zavije kedaj v navadnega. — —
[ Ali je pa tudi prav, da se tako pačim? da igram komedijo se svojo ženo? Serce mi pravi, da ne; da naj kar se sebe veržem vso to navlako, da naj skočim ter jo objamem, kader pride. Toda, ker sem že začel — saj terpi to samo malo časa, in tem večje bode potem veselje! — 0 ti nesrečna ljubosumnost! Kogar dobiš ti v svojo oblast, igraš se z njim, siliš ga, da se vede nespodobno, nemoško! Ali kaj pravim ljubosumnost, O Edvin, Edvin, meni se zdi, da je to samo pre-širnost, predobro se ti godi; ti nisi vreden take žene! Pusti, naj te dražijo tvoji tovariši, naj govore, kar hočejo: naj ter-dijo, da ni zvestobe na svetu. Zavidni so ti. pusti jih in veseli se na tihem svoje sreče! 0 Dora, Dora, kako hrepenim po tebi! Kako mi je mogla samo misel priti, da bi te žalil, če tudi le za malo časa! Še je'čas. (Začujejo se koraki; Dora govori se Suzano.) Prepozno !
Dora (vstopi). Dobro došli, gospodi Prišli ste torej iz Bosne, z novicami, s poročili od mojega moža! Videli ste ga, govorili ste z njim; oj prosim vas, govorite, povejte mi vse kar veste. Kako se mu godi? ali je zdrav, vesel? govorite !--Kaj molčite, kaj vpirate v tla
oči? 0 moj Bog, moj Bog! kaj bodem slišala, sirota ! Ali je ranjen, bolan ? bodite usmiljeni, govorite, vaše molčanje mi je smert!
Tujec. Gospa! Hudo mi je, ali kaj hočem . . .
Dora. Kako me strašite!
Tujec. Edvin je živ!
Dora. 0 hvala vam, ljubi mož, da ste mi to povedali; zdaj vsaj lahko upam.
©jt 364 *o)
Tujec. O, ne tolažite se prehitro. Živ je res, ali morebiti bi bilo bolje, da bi ne bil!
Dora. Edvin je vjet!
Tujec. Ne!
Dora. Ranjen?
Tujec. V zadnjem boji; boril se je hrabro.
Dora. Hudo?
Tujec. Dolgo časa je bil med življenjem in smertjo; zdaj ni več nevarnosti.
Dora. O tedaj je vse dobro!
Tuj e c. Ne veselite se prezgodaj! Vzemite to pismo in berite.
Dora. O dajte, dajte hitro! (Bere.)
Tujec (zase.) Zdaj naj gre stvar do konca!
Dora.--Obe nogi!
T u j e c. Obe !
Dora. Ubošček! Koliko si prestal, in jaz sem bivala daleč od tebe! Zdaj ni več nevarnosti, pravite?
Tujec. Nič ga več ne boli; vse za-celjeno.
Dora. O ubogi moj Edvin! Zdaj me bodeš še le prav potreboval, vodila te bom, nosila te bom, podpora ti bom; tolažba in veselje. Nič druzega ne boš imel po sedaj na svetu, jaz edina ti bodem vse. — —
Toda kaj besedujem, ti pa bivaš sam, zapuščen, daleč od mene! Kaj čakam ? Še nocoj se odpeljem k tebi, ubogi, sladki moj Edvin!
Tujec. Čudim se vam, gospa; z velikim junaštvom prenašate svojo in vašega moža nesrečo; vsaka bi ne tako. Ali meni se zdi, da niste vsega dobro premislili in prevdarili, gospa. Radoveden sem, ali boste čez leto dni še tako mislili, ali če že ne mislili, vsaj govo-
rili. Da bi le vaša plemenitost prehitro ne izpuhtela!
Dora. Gospod! kako čudno govorite!
T u j e c. Pomislite : tako mlada, tako lepa, tako cvetoča, tako živa žena, pa takega moža poleg sebe, z lesenimi nogami !
Dora. Gospod, ali ste vi prijatelj mojega moža?
Tujec. Rad ga imam kakor samega sebe.
Dora. Vi ne čislate posebno ženskega spola.
Tujec. Kakor je katera vredna.
Dora. Žalostne izkušnje?
Tujec. Sam sem še le malo izkusil; ali govori se tako; možje, modri možje, ki poznajo življenje, ostro sodijo o ženstvu. Ženska nestanovitnost je v pregovoru, kakor aprilova.
Dora. Gotovo so tudi take na svetu, kakor vi pravite; ali krivično bi bilo vse enako soditi.
Tujec. Vi torej, gospa, imate veliko zaupanje vase; ali ženska je slaba stvar. .Jaz menim, da vsaka pade, samo da pravi pride.
Dora. Gospod!
Tujec. Vi nimate še pravice govoriti o svoji stanovitnosti, dokler niste še imeli prilike, da bi se pokazala. V ognji se pokaže zlato, ženska v izkušnjavi. Bog vas varuj ižkušnjave, lepa gospa!
Dora. Gospod! Ako bi mi ne bili prinesli pisma od mojega moža, ne bi verjela, da vas je on k meni poslal, tako čudno se vedete se svojega prijatelja ženo.
Tujec. Ne hudujte se, ljubeznjiva gospa !
Dora. V hudi zadregi sem: z ene strani vam moram biti hvaležna, da ste mi prinesli poročilo od mojega moža; a sami
ste krivi, da sem vam tako težko hvaležna, ker se vedete in govorite tako čudno. Prosim vas torej gospod.
Tujec. Hočete me, gospa, z lepa iz sobe vreči, kaj ?
Dora. Nerada, ali prositi vas moram, da izpremenite svoj govor, ali pa me zapustite.
Tujec (poredno). Zdaj pa sam ne vem, kako bo. Tega pa vendar ne, da bi bila stava izgubljena!
Dora. Stava?
Tujec. Stavil sem z nekim tovarišem, ki vas pozna, da vas še nocoj objamem in poljubim, in vi se ne bodete branili.
Dora. Gospod! To je nesramno! Pri tej priči iz sobe !
Tujec. Vesel sem, da sem tukaj; ne ganem se od tod; jaz imam pravico tukaj biti.
Dora. To je---! Metati se
z vami ne morem, ker sem ženska. Ako se vi ne poberete, umaknem se jaz. Suzana! (Otide v drugo sobo.)
Tuj ec. Le pojte, skoraj mi- sami nazaj pritečete, ko vas zakličem. (Verže se sebe tujo opravo, stopi pred zercalo, pogtadi si lase itd. potem v navadnem glasu.) Dora, Dorka!
Dora. (Pogledaskozi vrata.) Kaj je tO? (K njemu plane ter se ga oklene.) Edvin, moj Edvin! (Čez nekaj časa ga sune od sebe.) Beži, gerdin! ne maram te! Tako gerdo se norčuješ se svojo ženo!
Edvin (poklekne pred njo). Odpusti, Dora, sladka ženka moja! Nikoli več!
Dora. Vreden nisi, ali kaj hočem? Slaba ženska sem nestanovitna, res, kakor zdaj vidim. Bavnokar sem bila zares prav jezna nate, veš!
Edv in. Prizadeti si hočem, da za-
služim tvoje odpuščenje. Zdaj sedi sem k meni! (Sedeta na zofo.)
Dora. Kaj ti je vdihnilo to nesrečno misel ?
Edvin. Vojaško življenje — veseli, preširni tovariši — hladne noči pri ognji pod milim nebom — pogovori, šale — vsak izkuša kar more, da kratkočasi sebe in svoje tovariše — govori se o ženskah — vsak se rad malo pohvali — pol resnice, pol laži — zabavlja se ženskemu spolu — jaz ga zagovarjam — dražijo me in pikajo, da sem zaljubljen, zatele-ban, da so vse enake — da se lahko sam prepričam, naj poskusim itd. Kaj bi ti vse pravil! Meni je šlo to po glavi. Sklenil sem res, da se hočem prepričati, kako se boš vedla, ko boš slišala, da sem umeri. To sem ti hotel namreč najprej poročiti, potlej se mi je pa vendar malo prehudo zdelo.
Dora, To je bilo še lepše! Tako igrati se z najsvetejšimi čuti! »Vous etes un monstre, monsieur!«
Edv i n. Pomisli, draga, da sem storil vse to iz preobile ljubezni. Naloži mi pokoro, kakoršno hočeš.
Dora. O tem se moram še posvetovati z materjo. Za zdaj naj bo — Vesela sem, da te imam.
E d v i n. Torej me imaš res tako rada, kakor si mi kazala?
Dora. Ne spominjaj me!
Edvin. Vesela si pa vendar, da sem se vernil s celimi udi, kaj ? Pomisli, kako bi bilo, ko bi tako le s teboj po ulicah štorkljal z lesenimi nogami: cok, cok!
Dora. Tiho; porednež! — Suzana, večerjo!	b. M.
(gjt 366 iS
Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov ?
(Dalje.)
jsMvi govor celo zameta take polajšave z glasniki, ne da bi po njih hrepenel. Govorni organi postanejo zavoljo takih tihniških zadrug že za mladega tako krepki, da jim je vsaka polajšava zo-perna. Ako je pa vendar najti v narodu tudi takih polajšav, nastanejo, rekel bi, kljub polajšav bolj iz nedoslednosti nego pravilnosti. Taka prikazen je v neki meri splošna tudi pri drugih narodih, in je naravna, ker jezik želi z najmanjšimi pripomočki doseči svoj namen. Veče število samoglasnic pobere več časa; v času razvoja si tedaj jezik prizadeva po zakonu hitre izveršbe izpahniti toliko življev, tedaj tudi toliko samoglasnic, kolikor jih lahko izostane brez škode za porazumljenje.
V tihniških skupinah iščemo tedaj veliki del one zmožnosti, s katero Slovan pri učenji tujščine premaguje razmeroma laže dotične težave nego sorodni narodi. Natančna preiskava žive slovanščine mora tudi poterditi naše načelno mnenje. Zato bomo imeli priliko še naglašati to stran.
Orodja za razne stopinje toplote in vremena kažejo današnji dan svojo ob-čutnost. tam, kjer sami še ne moremo čutiti razlike zavoljo premajhene izpre-membe. S tem pa ni rečeno, da ne delujejo na naš život tudi take še tako majhene razlike v določnih izpremembah. To velja za vse moči v organizmih. Fizijologična moč je občutna in deluje že tam, kamor mi ne vidimo jasno. Ce tudi ne rodi vidnih sadov, rodovitna in občutna je vendar.
Taka moč se kaže tudi v govornih organih. Ne le že slišane enakosti ali vidne in razločne podobnosti glasov delujejo na to moč, ampak tudi bližave in deli glasov, katerih ne moremo sami raztelesiti ali tako rekoč postaviti |x>sa-mezne na golo.
Po takem že slišani domači glasovi segajo se svojim uplivom čez meje vsakega naštevanja enakih ali sorodnih glasov v tujih jezikih. Ta resnica je imenitna in edino sposobna razlagati vsestransko moč domačih glasov za sposobna sprejemanja in izgovarjanje raznoverstnih glasov vsa-kotere tujščine.
Da pojasnimo s poveršnim vzgledom takodejanstvenost, vzemimo, daje Slovan že slišal in izgovarjal domačo sestavo tihnic »kr*. Se spretnostjo za tako skupino utegne Slovan v tujem jeziku premagati ne samo tihniško družbo — za kar zmage treba ni, in kar je samo umevno — ampak tudi vso sosesko in tudi daljno sorodnost take skupine. Potem mu v tujih jezikih ne prizadevajo nobenih zaprek družbe, kakoršne so: gr, češki ali naš hr, ki, gl, hI itd., tudi ko bi enakih skupin doma ne bilo.
Slovansko gerlo se sposablja za tuje vsakoverstne tihniške gruče zlasti z a-voljo bogastva terdih in mehkih, večih in manjih takih zadrug. Ako bi tukaj Laha in Nemca primerjali, rekli bi, da je Slovan tudi za ta del v sredi med obema. Vsak Slovan ima doma na izbiro glasov za tega in onega, in sicer v taki meri, da kaže v govoru za razne namene bolj terde ali pa bolj
mehko zbrane soseske tihnic, pa tudi samoglasnic. To je tudi vzrok misli, katera Slovanom pripisuje sposobnost za krepke govore in mehkoglasno petje.
Tukaj iščejo lahko tudi oni pojasnila, ki slišijo, če tudi nekoliko pretirano izraženo resnico, da »Kranjica", pa tudi druga Slovanka, ne zna več materinščine, ako prebiva že čez štirinajst dni od doma v tujem mestu.
Tudi naši vojaki in gorjanci, ki hodijo križem sveta, ne vedo, zakaj nosijo seboj zmožnost za tuje glasove. V resnici ni naš neomikani kmet v tem obziru nič na slabšem od domačega izšo-lanca. Fizijologična gibčnost domačega gerla se svojimi zakoni ne zanemarja tudi onega, katerega je že tako druga osoda zanemarila.
Ravno prikazen, ki sposablja neizšo-lanega siromaka, kakor slovanskega učenjaka , izpričuje vednostno veljavo te strani. Nalašč nismo poštevali umetnega učenja. Kar velja za breznačertno prisvajanje glasov, kaže toliko očitniše svojo moč pri metodičnem učenji.
Mnenje torej, da je Slovan sposoben za tuje glasove, preobrača se vsaj na to ostro določeno stran v neopoveržno naravoznanstveno resnico.
Ako smo prej našli z ometanjem drugih razlogov in se skušnjo strogo znanstvene veljave splošni vzrok v slovanskem jeziku mnogokrat že povdarjeni sposobnosti, nam je zdaj jasen imenitni del posebnih, posameznih in narav-nostnih vzrokov, ki Slovana sposabljajo za lahko izgovarjanje v tujih jezikih. Ob
(Dalje in k
enem je razvidno, kako prednost pred tujci tudi tukaj prestane in mora prestati, kjer izgine popolna sorodnost čistih ali v tihnice vkovanih glasov. Domači jezik kaže po vsem daljavo in mejo svoje moči in gibčnosti za tujščino na pojasnjeno stran.
Glede na izgovarjanje besed nam ni treba nič pristavljati, ker smo pojasnili njih pervine, in ker iz več, kakor iz zlogov, tudi besede niso sestavljene.
m.
/a izgovarjanjem nam je poštevati duševne moči, s katerimi si prisvajamo tuje jezike.
(davni zakon pri sprejemanji naukov nas vodi na podlogi znanih nagledov, pojmov in misli do drugih duševnih sadov. Tak zakon mora pokazati svojo moč pri učenji jezikov. Za naš namen imamo Slovana pred seboj, kateremu je materin jezik bistveno znan.
Vse je tedaj na tem, kako je Slovanu mogoče s pomočjo domačega jezika prilastiti si tujega. Splošna polajšba za učenca vsakega jezika je ta, da se uči tujščine na že pridobljeni podlogi materinščine. Na to stran nima za naš primer noben narod prednosti pred drugim.
Rekli smo pa tudi o začetku, da kedor se uči jezikov, se ne peča s tako absolutno novimi predmeti, kakor učenec n. pr. merstva ali zgodovine, ampak samo z neko versto znamenj in njihovih zvez že znanih pojmov in misli. Podloga za pojme in njih stavbe je že pridobljena. iec prih.)	France Podgornik.
Slovenski glasnik.
PVANAJSTA PODOBA.
Dvanajsta in zadnja podoba Zvonova nam predočuje konečni prizor iz Preširnove pesmi: »Kerst pri Savici"-
»Molče v to prošnjo Čertomir dovoli, Z duhovnim bliža slapu se Savice; Molitve svete mašnik. on z njim moli. V imeni kersti ga svete Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli, Se od veselja svet' obraz device, Ki je bila podpora vere krive, Je opravljala službo bog'nje Žive".
— Štefan Mitrov Ljubiša. Na Dunaji je umeri 23. novembra slavni serbski pisatelj St. M. Ljubiša in je pokopan na Marksovem pokopališči, kjer počivajo za Slovanstvo mnogo-zaslužni možje: Kopitar, Vuk Stefanovič Ka-radžič in Kollar. - Ljubiša se je porodil v Budvi 1824. Ko je bila 1859. vojska med Avstrijo in Ilalijo. ustrojil je Ljubiša v svojem rojstvenem kraji »narodno stražo", katera je nadzorovala bokeško primorje. Ta narodna straža se je tudi t. 1866. udeležila boja in znano je. da je njen poveljnik St. Ljubiša izpodbujal svoje rojake: »Prodaj aljinu a kupi nož". L. 1861. je bil izvoljen za poslanca na dalmat. dež. zboru; a dež. zbor ga je izvolil za deržavnega poslanca. Za Boko kotorsko si je pridobil Ljubiša mnogo zaslug; njegova zasluga je, da se je uvel v dalmat. urade narodni jezik. - Na slovstvenem polji je Ljubiša začel delovati leta 1862. obelodanivši nekatere prevode v Narodnem listu". V dobrovniškem »Zabavniku" je prišla na svetlo povest: »Lažni car Šče-pan mali", in »Kanjoš Macedonovič", »Prodaja patriare Brkiča", »Kragja i prekragja zvona«; v listu: »Otadžbini« je izšel: »Prokleti kam«, v Dalmatinskem Ko-ledaru: »S k oči d j evoj k a«, v »Orlu: »Gorde«, ih kako Crnogorka ljubi. V »Srpski Zori« ni
Dunaji so izhajala »Pričanja Vuka Dojčeviča«. katera so začela izhajati v ruskem prevodu v časopisu »Slavjanskij Mir«. To so najbolj imenitna dela St. M. Ljubiše. Spisi so mu potni zdravega narodnega humorja, jezik čist in tako lep, da je v tem oziru Ljubiša prekosil vse svoje verstnike. Z njegovo smertjo je izgubilo serbsko slovstvo svojega naj odličnejšega pisatelja.
— »Hrvatsko arkeologično družtvo'. »Družtvo za povjestnicu i starine Jugoslavena«, ki je imelo svoje središče v Zagrebu, je delovalo na svojem polji dvajset let. Ker je »Jugosl. akademiji tudi namen gojiti zgodovino in preiskavah stare spomenike, izgubljalo je omenjeno društvo svoje delavce od dne do dne, tako da je letos moralo ustaviti svoje brezuspešno delovanje. Vendar da društvo ne bi kar tako izginilo, prenaredito in preustanovilo se je isto letos v: »Hrvatsko arkeolog. družtvo". Novo društvo se bode pečalo samo z arheologijo. Gojitelji hervaškega starinoslovja ved6, kako propadajo po Hervaškem stari spomeniki po-največ zbog nevednosti, ker jih ljudstvo ne ve ceniti. Tujci jih kupujejo in odnašajo. Da bi se torej to. kar je še kje preostalo, otelo poginu, je namen novemu društvu, kateremu je sedaj predsednik znani pesnik in zgodovinar Ivan Kukuljevič Sakcinski. Društvo bode tudi izdajalo list: »Viestnik". Urednik mu bode S. Ljubič.
— Gospodinu S. Novakoviču a V. Jagiču od-govara Armin Pavič. Zagreb. Tisek D. Al-brechta. Str. 32. 1878. To je odgovor na No-vakovičevo razpravo: „Srpske narodne pesme o boju na Kosovul389.«, katera je prišla na svetlo v Jagičevem listu : »Archiv tur slavische Pbilologie". Novakovičeva razprava izide letos v serbskem jeziku v knjigi »Godišnjici", ki jih izdaje v Belem gradu »Čupičeva zadužbina".
Temu listu je priložena dvanajsta podoba: »Kerst pri Savici".
»Zvon« izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina o gl. za vse leto s podobami, 2 50 za pol leta-4 gl. za vse leto brez podob, 2 gl. za pol leta. Napis: Redaction des »Zvon«, Wien, Wahri^
Herrengasse 74.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horn.
Janez Šuijic višal.
ERST PRI pAVICI.
Angerer.