Z B O R N I K
SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA
Janko Žagar:
Dušnopastirska skrb za fante.
V. Predpogoji za pastoracijo fantov.
Lepo govori Karel Mosters o predpon gojili za pastoracijo fantov. Ker je baš to poglavje zelo praktično in vredno, da se z njim seznanimo, bom skušal navesti glavne njegove misli (1. c. 19—50).
Brez načrta, brez sistema in metode ne gre. Vsa deška in mladeniška leta komaj zadostujejo, da more fant dozoreti v pra* vega moža (str. 19). Resnično. Ker med nami ni nobenega pravega, resnega zank manj a za može in fante, ker delamo brez načrtov, brez določnih navodil naših višjih, ker delamo vsak po' svoje, ker se prehitro- naveličamo, ker se v službah menjavamo in naslednik ne poprime tam, kjer je prednik dušni pastir končal, seveda tudi ni pravih uspehov in je vse pastoralno zanimanje le tipanje, poskm sanje, kakor mahanje po zraku. Ker ne vidimo brž uspehov, pravimo: ne gre, ne bo šlo, s fanti ni nič, pravimo. Mari* jina družba za fante ni, jih odbija itd., a resnično je: sistema ni, metode ni. Prh pravljamo n. pr. tla za fantovsko cer= kveno organizacijo (Mar. d. ali ApostoL sivo mož) če treba tudi nekaj let, ni šmemt, da nekaj bo. Ko bo pa vsaj deset pametnih, zavednih, verskoizobraženih fantov v župniji ne bo težko tam dobiti vsako leto vsaj še dva ali tri. Led bo prebit. Zakaj ne uporabimo prilike v naših pridigah in ne povdarjamo vse bolj pogosto: Bog hoče, da je tudi in zlasti mož veren. Vsa zgodovina b. razodetja to priča. Očaki, preroki, apostoli, misb jcnarji. prvi pogan, ki se je spreobrnil h krščanstvu,1) svečeniki, preroditelji člo-
veške družbe — bili so možje ali mia; deniči.
Zakaj večkrat ne povdarjamo besed svetega Pavla o možu, ki je glava dru; žini. Če je glava brez vere, brez kreposti, če je glava pijana, bolna, gnila, kako naj bo verna krepostna, trezna, zdrava, mo; čna družina. Očetje, kaj delajo vaši si; novi, vaše hčere, vaše žene? moraš vča; sih zaklicati, ne samo tolažiti žene in ma; tere. Mož, ti si glava, ti si odgovoren! Hudobni duh je zapeljal Evo in ta Ada; ma. a Gospod Bog je poklical na odgo; var najprej Adama. Adam, kje si? Mož, kje si? Oče, kje si? Odgovarjaj za ženo-, za družino. Če povemo to večkrat, tudi možje in fantje se bodo ovedeli in se jim bo oglasila vest. Ha, najlepše in najbolj lagodno je kar reči: Pobožnost je za žen; s k e rožni venec, sv. zakramenti, to je bolj za ženske. Ali je to vredno moža, fanta? Tako govorijo figovci, maloduš; neži, bojazljivci, ki se boje dela in truda za dušo, ki hočejo biti še naprej z ama; zani, leni. zaspani v svojem duhovnem življenju.
Skoro odveč bi bilo povdarjati, da mora dušni pastir temeljito poznati snov, ki naj jo razloži fantu, da mora biti sam globoko prepričan o verskih resnicah, sam biti prežet praktičnega krščanstva, sicer ne bo drugih vodil, najmanj še fantov. Nadalnji predpogoj je temeljito poznanje duš, katerim hočeš govoriti o verskih resnicah in jih voditi. Proučevati treba psihologijo, pedagogiko, spozna»; vati ljudi in svojo lastno mladost pre; misliti, da moreš fantu blizu. Mosterts zahteva za fante vsak teden enkrat pre; davanje in razgovor. V naših razmerah spet se oglasi jih sto: Kdo zmore, ni mo-; goče, ni časa. Kjer je samo en duhovnik in še tisti preobložen z delom, gotovo ne bo zmogel vsak teden ukvarjati se s fanti, posebno ne, če bo hotel voziti na; prej vso dediščino, ki jo je prejel od
1) Ap. d. 10. in 11. poglavje.
198 —
prednika : dekliško Mar. dr., III, red, konsumno društvo, morda še posojilnico itd. — Kaj res še ne bomo imeli laikov za vodstvo in odgovornost pri zadrugah te in one vrste. Ubogi revež duhovnik ob polomu!
Torej vsako nedeljo> imeti opravka s fanti je prehuda, a za eno nedeljo v mesecu po končani popoldanski službi božji, bi se pa moral vsak dušni pastir odločiti. Samo nekaj mesecev bo poskus šal, pa se bo prepričal, da se splača, da je začel prerod na pravem kraju.
Fantu je treba predvsem jasnosti v vprašanjih, ki morajo zanimati vsakega razumnega človeka: O Bogu, o namenu človeka, o večnosti itd. Fantu treba res šiti dvome, težave, pomisleke, časovna vprašanja.
Pastoracija se mora nujno prilagoditi dušnemu razpoloženju fanta. »Nobena pastoracija ne sme biti shematična, če= tudi se mora držati gotovih oblik in pr as vil, še najmanj pa pastoracija doraščas joče mladine (1. c. 31).« Dušno razpolo« ženje fanta je seveda odvisno od stas rositi, poklica, zmožnosti', okolice, izpis brazbe uma in srca, od zdravja, od ver« skega življenja v župniji itd. Treba ves like previdnosti. Kljub zunanji robatosti je versko in nravno življenje fanta pois gosto tako občutljivo, da se ga ne smeš dotakniti, če nisi povabljen. Za uspešno pastoracijo treba poznati najprej skup« na »psihološka tla« teh let in še poseb= nosti posameznih fantov.
Šest značilnih lastnosti.
Šest posebnih znakov — pravi Mo« sterts (1. c. 32—45) — je v dušnem živ« Ijenju mladega moža — fanta. Na te znake (posebnosti, lastnosti, značilne pois teze, težnj e — ali kako bi dej a!) moramo opreti (nastaviti) dušnopastirsbo delo. Če bomo znali te težnje zadovoljiti, oplemenititi, bomo pripomogli do no« tranje verske in nravne zrelosti in do zmage nad leti boja in viharja.
1. Vsak količkaj idealen fant hoče spo« znati resnico, hoče priti do' jasnosti in odgovora v življenskih vprašanjih, (če
mu tega ni mar, mu moraš seveda po« vedati, da je vsakega razumnega človeka nevredno, živeti in se ne vprašati čemu, zakaj, kako?) Spoznati, razumeti, ob« čutiti. Kakor so njegovi dvomi na eni strani znak nemirnega, iščočega duha, so na drugi strani znak dozorevajočega razuma, ki čuti, da je treba spoznavam) tudi razumeti. To hotenje je treba pod« pirati in razvijati zlasti še v verskih in nravnih vprašanjih, saj je glavna naloga dušnega pastirja, od Boga podarjeno vero privesti do prepričane vere in postaviti' ves življenski nazor na trdno podlago. Mnogi fantje kar čutijo v sebi neko nuj O', ki jim pravi, da so dolžni krščan« siki nauk globeje utemeljiti. Vedno bolj se zavedajo, da morajo priti v zavesten, notranji, osebni odnos do vere.
Jasno, natančno, do dna moraš uteme« Ijiti resničnost verskih naukov. Z vese« Ijem boš reševal dvome, ki ti jih fantje povedo. Nikdar ne smem nikogar zaradi njegovega neznanja zavrniti ali celo osmešiti, ampak fante naravnost pozva« ti, naj povedo vse težave in dvome in nejasnosti. Fant naj ve, da ni sramotno in da ni znamenje nevere, ampak dokaz resnega pojmovanja vere in temeljitega iskanja resnice, če išče pouka v verskih vprašanjih. Naj tudi ve, da vsebuje vera težka vprašanja, da celo skrivnosti, a da se nikdar in nikjer ne boji ugovorov, ker ima temelje zasidrane v večni božji Resnici. Krščanstvo je cd Boga mzou deta, s čudeži dokazana, od viharjev in bojev utrjena, po svojih uspehih v zgo« dovi ni človeštva odlikovana vera. Ver« ske resnice so kakor veličastna zgradba, od katere ne smemo odluščiti niti ma« lega kamena.
Fant potrebuje navodil, kako naj ob« čuje z Bogom, kako naj moli. Fant hoče in tudi mora v teh letih zares moliti. Zeli si notranje, jedrnate molitve z velikimi in globokimi mislimi in močnimi ob« čutki.
2. Fant hoče biti vsestransko močan. To zahteva njegova narava. Tudi v veri išče moči in sile. Če je ne dobi, ga vena ne zadovolji (velja zlasti za fanta obrt«
199 —
nika ali delavca!). Fant mora spoznavati krščanske resnice ne samo radi znan j a, radi odgovora na važna vprašanja itd., ampak v zvezi z življenjem, vedeti kak* šnega pomena so verske resnice, mo* ralna načela, versko življenje sploh za rešitev sodobnih kulturnih, socialnih, nacionalno * političnih in ekonomskih vprašanj. Fant mora priti do prepriča* nja, da je vera najvišja moč, najmoč* nejša sila (mučenci, odprava suženstva, križarske vojske, misij onstvo, umetnost v stavbi, sliki, v kipu, umetnost v poeziji in muziki).
Sfla in moč fanta najbolj ganeta. Če rečeš fantu, da bo na onem svetu »po* čival« in Boga »gledal«, sc mu ne boš prikupil, ga ne boš pridobil. Fantu mo* ram povedati, da tam ne bo mirovanja in počivanja, ampak bo naše delovanje in udejstvovanje kar najbolj živahno, dasi duha ne bo moglo utruditi. Vera v svojih formah, v svojem javljanju ne sme vsebovati nič ohlapnega, trudnega, mehkužnega. Samo sentimentalna, čust* vena vera fanta odbija. »Weichliche und sussliche Religiositat, sialbungsvolle Pre* digt widern ibn am und sind ihm ein Be* weis fùr die Behauptung, dass di Reli* gion nur fiir Kinder, alte Frauen und Schwachlinge gut sei (str. 35).
Pastoracija fantov mora biti v vsem čvrsta, odločna, polna moči in življenja v nagovorih in pridigah kakor tudi v obrazcih za molitve in v pobožnostih.
Strogo logično dokazovanje resnice, zavestno zavračanje zmote, pogumno odbijanje napadov so mu posebno Hubi, seveda mora biti vse dokazovanje in zai* vračanje mladostno živahno:, da kar zgrabi, ker suhoparna razlaga fanta ne bo zadovoljila. — Pri vsaki zapovedi in prepovedi', razloži njen pomen za žiivlje* nje in ponazori z zgledi iz življenja ju* nakov vere in nravnosti. Mnogim fan* tom je zgled krščanskega junaka moč* nejši dokaz za resničnost vere kot naj* vzornejši silogizem. »Kdo zna fanta navdušiti za velike junake vere in nrav* nosti, ga bo vodil k junaštvu« (str. 35).
Vprašaš, fant, zakaj skušnjave, zakaj
neprestan boj v srcu? Zato, da zmagaš; da boš še bolj močan. Tvoja moč bo rasla, če jo boš vadil.
Tudi čednosti, ki se zde fantu mal!en* kostne, preveč pasivne, tihe, je treba pri:* ljubiti. Junak je, kdor zna biti potrpeiž* Ijiv, kdor se ne razburja, ne jezi. Pokor* ščina, lepo vedenje, vestnost, zvestoba v malih rečeh, požrtvovalnost, post, zdr* žek od mesa, nikotina, alkohola — niso mialenkosti, zahtevajo celih ljudi, zna* čajev. Bahaštvo in strah pred ljudmi mo* ra spoznati za znamenje suženstva sa«* mega sebe oziroma javnega mnenja.
Kdo je junak? Tisti, ki se hvali koliko ga nese, ali tisti, ki se alkoholu odreče. Lažijunake vino nosi in meri z ndmii cesto. Razumen človek mora biti ven* dar »cementiran«. Ali so junaki fantje, ki se boje odkriti se pred Naj svetejšim, ki se sramujejo molitve, ki ne gredo v cerkev? Figovci so. Ne — značajni, majhni ljudje, sužnji ljudi, ki so še slabši cd njih.	(Dalje.)
Mons. Mihael Arko:
Spomini iz pastirstva.
Pokojni vipavski dekan in častni ka* nonik Jurij Gabrijan je bil velik stav* benik. Pravili so, da je vedno seboj nosil mersko palico, da je tu premeril kako zidovje, tam kako leseno poslopje, na* znani! napake, kazal kje ni simetrije, sploh bil strog pa stvaren stavbeni kritik.
Zidal je cerkev v Podkraju, postavil visoki zvonik v Logu, omislil novo žup* nilšče, ki kakor mogočen grad kraljuje nad Vipavo, in v trgu dovršil krasno šol* sko poslopje za 4 razrede in vsaki učitelj ima lepo stanovanje v šolski stavbi in v pritličju je bila ob mojem času — pred 40 leti — občinska pisarna. Vse stroške za stavbo je dala cerkev.
Pokojni Gabrijan je bil mnenja, da bosta cerkev in šola vedno zvezana. Du* hcven in učitelj sta za vzgojo otrok in izobrazbo odraščenih, torej morata roko
v roki skupaj delati. In ker ima duhoven univerzitetne študije, zraven tega se je še učil pedagogike in napravil izpit iz katehetike, bode naravno najbolj k va Ib ficiran šolski nadzornik, katerega bo učitelj s srednjošolsko izobrazbo1 rad slušal, ker bo v njem videl strokovnjak k a in prijatelja.
Zato kanonik ni nikoli mislil, da bi prepisal šolsko poslopje na cerkev, ker je cerkev vse plačala. Prišli so drugi časi. Liberalizem ni maral duhovna, oprostiti je hotel učiteljstvo vsacega cerkvenega vpliva, da bi novi rod bil vzgojen v no* vem duhu. Šolsko poslopje se je prepisa? lo na občino in Gabrijanov naslednik, po? kojni Matija Erjavec, bi bil rad spravil organista na stanovanje v šolskem po? slopju, a občina je to odbila.
O priliki birmo vanj a je potožil knezo? škofu drju Missiju:	»Toliko tisočakov
je dala Cerkev za stavbo in sedaj ni pro? štora za cerkvenega uslužbenca. Ali bi ne bilo mogoče s tožbo kaj doseči?«
Dr. Missija je bil sploh znan v juridič? nih zadevah kot strokovnjak, več let je bil za kanclerja v Gradcu in je imel bo? gato prakso. Mirno je poslušal dekanovo dokazovanje, potem pa je razsodil:
»Napačno je bilo, da se ni dovršeno poslopje takoj vknjižilo na cerkev. Ta? krat bi bilo vse gladko šlo, saj je bilo splošno1 znano, da se je vse plačalo iz cerkvenega. Stvarno bi se takrat ne dalo ugovarjati, pač bi pa bili tako postopanje označili kot samoumevno. A sedaj so drugi časi. Tožba bi se dolgo vlekla saj bi se apeliralo do zadnje instance, stalo bi tisočake in uspeh je zelo dvomljiv. Odsvetujem, posebno še ako se oziramo na našo liberalno dobo, ki je sedaj na višku.«
Dekan Erjavec: »Žalostni časi! To li? ko sob je v poslopju, pa ne morejo' od? stopiti ene sobice za organista in vendar je vse plačano iz cerkvenega. Koliko let se je štedilo pri cerkvi, moledovalo pri ljudeh, da so se zbrali tisočaki, in sedaj gospodarijo oni ki niso nič prispevali!«
Dr. Missija: »Zamujeno', je zamujeno.«
Deset let pozneje me je vabil črnovr? ški župnik Hladnik, naj pridem kot de?
kan blagoslovit novo ognjegaško' poslop? je in obenem društveni dom. Ognjegasci so zidali pritličje za shrambo brizgalnic in drugega orodja, prvo nadstropje je pa dozidal župnik iz cerkvenega, svojega in iz milodarov v ta namen. Velikonočno spraševanje je moral imeti v decembru v cerkvi, pa je bilo silno mrzlo, osobito še, ker so' nekateri od daleč prišli, se to? rej že na prostem mraza naužili. Tu bi pa lahko zakuril in ljudje bi se odpočili in na gorkem rajše poslušali. Tudi je ve? liko ljudi čakalo krščanskega nauka ob nedeljah. Prišli so k 10. maši in ostali še do popoldanske službe božje. Tem bi se zelo ustreglo, ko' bi šli v svojo' dvorano, tam bi jim dajal župnik časopise, tam bi bila včasih predavanja o gospodarstvu, politiki, sploh o časovnih potrebah.
Rad sem šel blagoslovit novo napravo in sem o pomenu hiše na prostem ljud? stvu govoril.
Pri kosilu sem napil župniku, ki je prvi omislil društveni — skupni dom za celo faro. Take naprave so dandanes silno po? trebne tu bomo prišli z ljudstvom sku? paj, kjer se bomo odkrito pogovarjali, stavili svoje pomisleke, kar nam je ne? razumljivega lahko povpraševali, tudi kritikovali, če bomo* znali — sploh tako pridemo v dotiko z ljudmi, vse drugače kakor v cerkvi, kjer oni samo poslušajo vsak ugovor pa je prepovedan. Take do? m ove bode treba vsaki večji fari.
Par mesecev pozneje se je volil pri ognjegaškcm društvu nov odbor. Ljudje niso radi hodili na volitve, osobito še tu ne, ker so se zanesli na stare delavne člane. Ni bilo pa tega mnenja nekaj hujskačev in nezadovoljnežev. Ti so se udeležili volitve in dobili večino. Novi odbor je takoj prepisal v posestni knjigi vso stavbo na društvo ognjegascev. G. župnik je ugovarjal, dokazoval s pobot? nicami, da je prvo nadstropje on zidal in vse plačal, pa je tudi pripravljen odsto? piti dvorano ognjegascem, kadar jo bo? do potrebovali a vse zastonj. »Mi smo gospodarji v hiši, najemnika ne potre? bujemo!«
To je g. župnika tako užalilo, da je
201
prosil za prvo razpisano faro, le da se umakne toliki nehvaležnosti.
Moram pripomniti, da je bil takrat župnik Hladnik, kakor še dandanes v Št. Vidu na Dolenjskem, vzgleden kmeto= vallee, ki je šel na roko kmetu v vsakem oziru. Delal jim je razne spise, poročne in kupčijske pogodbe, razume se da za= stonj. Ljudje so nesli vse izdelano in z vsemi prilogami k sodniji v Idrijo, tam podpisali, da se je podpis takoj potrdil, plačali koleke in vse je bilo izvršeno. Zato so> ga zelo vzljubili, in ko je zapu= ščal faro, je moral peš po skrivnih po* tih na svo je novo' mesto, ker so na cesti čakali ljudje, da obrnejo voz in ga prh silijo ostati pri njih.
Pozabil je bil takoj v začetku vkuj L žiti dvorano na cerkev, dokler je bil še stari odbor, ali pa se je preveč zanesel na svoje ljudi, katerim je storil toliko dobrega, toliko stroškov prihranil.
Župnišče v Črnem vrhu je bilo že sta= ro, neprimerno za ta namen, obenem ce* lo občinska last, da se je lahko župniku in kaplanu odpovedalo stanovanje. To se je po prevratu tudi zgodilo. V prvo nadstropje, kjer je imel župnik stanova* nje, pisarno in arhiv, so nastanili ob* činsko pisarno, župnika pognali pod streho, kjer je bival g. kaplan, ta pa se je moral izseliti in iskati strehe v pri* vatni hiši.
Bila je pa takoj pri cerkvi hiša, kot na* lašč za župnišče, lastnina bogataša, ki je ni potreboval. Prigovarjali so mu več* krat, naj odstopi hišo cerkvi, ki jo tako potrebuje, on pa je brez otrok; pri toli* kem imetju se mu ne bo skoraj nič po* znalo, cerkvi in občini bo pa napravil s tem veliko uslugo. Pa je bilo vse za* stonj. So bili sicer trenutki, ko je bil že voljan, a sorodniki in drugi so ga prego* v orili: češ. za dati ali kaj odstopiti, je še vedno čas, saj lahko- v testamentu sto* riš, pa bodo- vsi molili za tvojo dušo; če pa sedaj to storiš, bodo pa do takrat nate pozabili.
Neki dan grem po- maši v pisarno-. Vrh stopnic čujem, da so se vežna vrata od* pria. Se obrnem in zagledam t Ivana Abrama, župnika iz Črnega vrha.
»Kaj. je pa vas dovedlo v naše mesto?«
»Gremo k notarju, da prepišemo hišo pri cerkvi na nadarbino,« pravi ves vesel.
»Torej le pojdite, pa zvršite vse!«
»Rad bi nekaj še prej z vami govoril.«
»Nič ne boste sedaj govorili. Ko- pri notarju opravite, se vrnite sem, saj tako ostanete pri nas pri obedu in bode časa dovolj za razgovor.«
»Saj bova na kratko opravila, niti de* set minut!«
»Nobene minute! Takoj k notarju, po* tem k meni!«
Obrnil sem se in šel v pisarno.
G. Abram je nekoliko postal, potem nejevoljen odšel.
Pri obedu se je poznalo-, da je malo pi* kiran, ker sem ga tako na kratko odšlo* vil. On je bil eleganten, izobražen, fin gospod, a tudi občutljiv, posebno še, če sobratje niso znali takta. Pri meni je bil navajen dobiti poslušna ušesa in odprto srce — danes pa tako osoren sprejem! Jaz sejna to nisem oziral, pač pa ga h v a* lil, da je on dosegel, česar prej trije predniki niso- zmogli, naj so tudi razne strune napenjali v ta namen.
Čez par mesecev pride zopet k meni.
»Gospod dekan, prišel sem vas prosit odpuščanja.«
»Ne vem, zakaj?«
»Zadnjič sem vam bil zameril, da ste me tako trdo- gonili k notarju. Še nekaj minut niste hoteli z mano- govoriti. Sedaj sem spoznal, kako- umestno je bilo vaše ravnanje. Le poslušajte! Ko sem k vam šel in njega pustil samega v gostilni, pa so znanci od njega zvedeli, zakaj je pri* šel v mesto. Prigovarjali so mu, naj se ne prenagli za dati je še vedno čas, tudi bodle cerkev drago- plačala hišo in pro* štor, ker jo- bode potrebovala. Mož je že omahoval. Naj bi se bil jaz delj časa za* mudil, pa bi bil umaknil namero, kajti bil je v sredi druščine, ki je imela velik vpliv nanj. Prav zadnji čas je bil, da sem ga iztrgal iz kroga, ki cerkvi ni bil pri* jazen. Še sedaj mu nekateri očitajo, da se je prenaglil, zakaj je zastonj odstopil in ko- bi bilo mogoče, bi še sedaj svoj podpisi preklical.«
Letos so* tam prezidali hišo in naprav vili lepo in okusno’ župnišče.
Naj dodam še zgodovinski dogodek pri našem rudniku. Leta 1883. je dospel v Idrijo za delj časa minister Falkem heim. Obiskal je mojega prednika in ga vprašal: »Gospod dekan, imate li kako željo?« — »Ne vem: najbrž nobene!« — »Slišal sem, da boste pri cerkvi nekaj po* pravljali?« — »Bom že ljudi naprosil.«
S tem je bila ugodna prilika zamujena. Zgovarjal se je, da je bil takrat nekako zmeden, pa da ni umestno, če se pri obi* čajnih vizitah kaj prosi. Falkenheim je bil takrat vsegamogočni minister in rud* nik je bil v njegovi oskrbi. V Pribramu na Češkem je bil rudnik pasiven, a ven* dar je zidal tam cerkev in župnišče na rudniške stroške in ko se nekaj ni uje* malo, je ukazal podreti in na novo zida* ti. Idrijski rudnik pa je vseh 400 let akti* ven.
Nekaj let se je v ministrstvu obravna* vaio, da 300 let staro župnišče v Idriji ne zadostuje več, le na jasnem niso bili ali niso' hoteli biti, kdo je dolžan za novo stavbo prispevati. Jaz sem se potem 9 let potil in prepiral z ministrstvom, preden je adaptiralo erarično hišo za župnišče.
Vsako leto je moj prednik radi slabe plače prosil podpore. Pa je tudi dobil po 100 ali 200 gld. Lahko je vedel, da je vpi* san v statusu rudniških uradnikov. Naj bi bil takrat rekel: »Dajte mi tudi plačo kot uradniku, saj imam veliko pisarij za njega in vsako spremembo' v družini mo* ram takoj naznaniti, ob mesecu še po* sebe j. Kot dekan sem sicer po časti v 7. činovnem razredu, dajte mi plačo 9. razreda, ker nimam družine kakor urad* nki, in kapelanoma 11. razred.« To bi bila malenkost pri rudniku, ki je donašal milijon goldinarjev čistega dobička, in minister je prišel, da bi milosti delil. Saj je takrat rudarjem zboljšal plačo, kako rad bi bil mrvico naklonil duhovščini, saj je bil konservativec prve vrste.
Skušal sem trikrat to popraviti, celo osebno sem govoril z ministrom za jav* na dela, a vselej sem slovesno propadel. G. kaplan ima sedaj 75 lir mesečno, rudar začetnik pa 400 lir. Stari Grki so rekli:
to kairo hrestai — po naše: porabi ugod* no priliko! Sedaj je tu, Bog ve, kdaj se zopet vrne. Morda nikoli več.
Zapiski.
Zahvalna pesem.
Te Deum! Je to nekaj slovesnega, ve* Mastnega! Vsak duhovnik, vsak dan! Molimo jo, pojemo jo’, to staroslavno, veliko pesem mučeniške, apostolske, sve* tovne Cerkve. Nekaj podobnega je mo* ralo odmevati po kolosejskih arenah, po katakombskih dvorih večnega mesta, ko je tekla kri mučeniških svetnikov. Je ka* kor slovo' oid sveta, začetek večnosti, uvertura sodnega dne. Tudi slovenska »Zahvalna pesem«, s svojim znanim na* pevom krščanske himne, je vedno lepa, dvigujoča, seveda le za človeka, ki mu je srce polno — vere in gorečnosti. Te Deum: program dneva, program leta; program naroda, program večnosti. Te Deum: če ga tudi usta samo molijo, duša mašnikova ga vedno — poje! Konec zor* nic — Te Deum; zaključek maš niškega poklica — Te Deum. Pa vstane zbor du* hovnikov, zbor vernikov, zbor svetnikov: kakor trobente glas se je dvignil in tiso*-čer a grla in sijajne luči in meglice vonji* vega kadila: vse — vse se strne v harmo* nijo velike ideje: Veliki Bog! Te Deum — liki samoznak za apostolstvo, katoli* štvo in edinost svete Cerkve.
Prosim vas, bratje, recite: Hvala Bogu za to* himno, in molite jo lepo!
Benedicite!
Trium puerorum canticum pretiosum! Kako prenaveličana se zdi morda komu ta brezkončna vrsta večnih »benedicite«! Kako se opleta jezik, če hočeš hitro — zakaj pa hitro! — moliti! To enolično enolično naštevanje raznih stvari iz stvarstva, enolično ponavljanje iste be* sede benedicite kar dvaintridesetkrat, in še en benedicamus zraven! — Ne tako, nikar tako! Ta canticum je biser. Je pri* ročen vademecum k — popolnosti. Ob teh zvokih, ob teh mislih in željah ven* dar kipi mašnikova duša v čudoviti vzhi*
cenasti, ko vabi in organizira takorekoč vse stvarstvo' z angeli in svetniki nebes* kimi vred k permanentnemu slavlju: sla* vite Gospoda! Kakor nov O' razodetje se razliva po njegovi duši, ko' se sprehaja med živalstvom in rastlinstvom, med gorskimi velikani in nad morskimi g la* dinami: povsod, povsod ista ideja, ista pesem, ista velika naloga: slavite Gospo* da! Zdaj poznam šele pravo milino teh rožic, pravo svežost teh travic, pravo svetlost teh nebesnih zvezdic in tehtnost teh zlaih zrnec: ko jih edinim k naj lep* šemu, največjemu smotru v slavo Gospo* dovo! Želim, da bi te pesmi ne molili in peli le mašniki, božji zemski angelbpo* slanci, ampak tudi laiki! Benedicite, be* ne dicite = dobro recite, posvečujte svojo besedo, svoj jezik, svoja usta! Hvali* te, hvalite! v ustih matere in mladenke. Hvalite, hvalite! iz grla mož in mladeni* čev. Hvalite, hvalite! izza zobkov, iz sr* oec nedolžnih otrok. Pa — »Ananija, Azarija« — kakoi tuje je to! Kako tuje? Imena par mladeničev: zvestih, vernih, pogumnih, zmagovitih. Mučenikov, ki jih je pa Bog poveličal s čudežem, jih rešil iz ognja! Sicer so pa ti mladeniči sa* m o- zastopniki, voditelji. Z njimi in za njimi kličemo krdela naših. Naših sose* dov, očetov, hlapcev, fantov in stoterih, tisočerih z naših brdov in gora, z naših sel in vase! Kako domače in ljubko je to! O ko' bi se vsak Tonček in Janček mogel in hotel priučiti ta spev, pa ga mo* liti in peti i sam i v zboru! — O ta can* ticum. to» je demant, iz katerega se kre* šejo iskre božje ljubezni. Če pa je enkr it en narod prežet ljubezni božje, o potem pa tam ni več mesta za greh. Tam je ve* den majnik, veden praznik, vedna lepa vzajemnost. Benedicite — je motto nove velike knjige Bogu posvečenega naroda, je šola*akademija svetnikov.
Za izseljence.
Letos je šlo mnogo naših ljudi v Juž* no Ameriko, največ v Argentino'. Koliko, ne vemo točno, a cenijo, da se je izselilo letos tja okoli 6000 Slovencev. Iz Julijske krajine bo' že samo v Argentini okoli
15.000 naših ljudi, večina v glavnem mestu.
Da zanje poskrbimo, je prevzv. nad* škof goriški obnovil cerkveno »Rafaelovo' družbo« za varstvo in pomoč izseljencem.
Naloge, ki jih bo Rafaelova družba morala vršiti, so zelo važne.
Prva naša skrb bo morala biti, da izseljencem preskrbimo dušnih pastirjev, ki bodo' poznali jezik in duševnost na* ših izseljencev. Pomisliti moramo', da je po zanesljivih poročilih Argentina — kljub temu da je prebivalstvo katoliške vere — praktično prav poganska dežela. Cerkve se držijo le imoviti. Duhovščine je sila malo; v Buenos Aires so župnije, ki štejejo po 100—200.000 ljudi. Divji za* kom, nekrščeni otroci, brezverne smrti — so nekaj navadnega, V to ozračje pri* dejo naši ljudje, ki žal po večini niso pri* pravljeni na nove stiske in razmere, saj so večinoma vzgojeni za konservativni kmečki dom, ki nudi veri in nravnosti toliko močnih opor v tradiciji, navadah, družbi, organizirani fari. Koliko jih orna* ga in omrzne za Boga! Posebno nevarna vaba za izseljence je komunizem; v Bue* nos Aires deluje »Ljudski oder«, ki je že prav številen in vpliven. Tja vabi znanec znanca — in ga vodi proč od vere, cerkve, družine. Kaj bo' z našimi ljudmi onkraj morja — in kako bo po naših vaseh, če se bodo vračali domov brezverni!
Zato bo prva skrb Rafaelove družbe po* skrbeti za dušno oskrbo izseljencev. Za prvo silo bi poskrbeli, ko bi dosegli, da se trije; naši duhovniki salezijanci, ki bivajo v Argentini, naselijo v krajih, kjer so večje naselbine naših ljudi. Rafaelova družba naj bi po ordinarijatu zaprosila vrhovno vodstvo' salezijancev v Turinu, da določi te duhovnike za dušno skrb* stvo naših izseljencev. V salezijanskih bogoslovnicah je tudi par gojencev iz naših krajev. Tudi za te naj bi salezijan* sko vodstvo naprosili, da jih pripravi za ta namen.
Dušne pastirje izseljencev bo treba pa gmotno in moralno podpirati. Ustanav* Ijali bodo bratovščine in katoliška dru* štva, poučevali mladino. Za to treba de*
— 204
nar j a in knjig. V ta namen je prevzv. nadškof odločil, naj se ustanavljajo po farah podružnice Rafaelove družbe.
Pomniti moramo, da se odtok iz naše dežele ne bo popolnoma ustavili. Zakaj že pred vojno se je odvišek prebivalstva posebej iz nekaterih pasivnih okrajev, izseljeval. Priti bomo morali do1 tega, da bo' vsak izseljenec, ko zapusti faro, prejeli od domačega dušnega pastirja pismo in navodilo1 za izseljeniškega duhovnika on= kraj morja — tako da bo iz domače fare takoj prestopil v izseljeniško duhovni j o.
Vštric s tem duišnopastirskim delom bo' moralo iti skrbstvo za gmotno bla® ginjo izseljencev. Sčasoma bo morala Rafaelova družba ustanoviti posredovalni urad v Buenos Airesu, ki bo* našim Ijm dem dajal informacije o delovnih razmerah, posredoval pri kr. konzulatah Ita; lije in argentinskih uradih itd.
Prve dve nalogi', ki se nam kažeti, sta:
1.	) da po skrb im o za d uho vnike, ki bo*= do oskrbovali izseljence;
2.	) da vsak duhovnik v domačiji se-
st a: vi čimbolj popoln in natančen sez? nam naslovov ljudi, ki so se izselili iz naše duhovnije. Ta status izseljencev bo kažipot izseljeniškim dušnim pastirjem, ko' bodo iskali ovčice raztresene po širni deželi in po milj omski argentinski prestolici.	S.
Poročilo o veronauku.
Dobil sem v roke lično tiskano knji* žlico* z naslovom »Poročilo o krščanskem nauku v župnijah Ukvah in Ovčjivasi«. Knjižica ima komaj 8 strani, pa je po; membna. Veroučitelj podaja v njej sta* rišem poročilo, kako se je vršil verouk v šolskem letu 1927/28. V predgovoru razloži starišem pomen verouka, ute« melji, kako stroga dolžnost veže starše, da pošiljajo otroke k verouku; nato na splošno opiše potek verouka v preteče« nem šolskem letu. Sledijo* tabele, v ka« terih so natiskana imena učencev, ko« liko ur je bil vsak pri verouku, koliko ur je manjkal in kakšen učni uspeh je do« segel. V razpredelnici za opomnje na« vaja veroučitelj posebne okoliščine, bo« lezen, itd.
Te zlate bukvioe, ki so bile lepa na« vada Slomškovih časov, se vračajo* v naše* kraje. In prav je tako! Otroke in starše je treba tesneje navezati na sveto Cerkev, jiim vcepiti zavest o farnem ob« čestvu. V starših je še posebej treba vzgojiti živo* zavest, da so dolžni poši« Ijati otrdke* k cerkvenemu verouku. Za vse to* so* ta letna poročila o verouku prav učinkovit pripomoček.	S.
Navedeno knjižjco pošilja Katoliška tiskarna čč. gg. duhovnikom, ki to želijo, brezplačno na ogled.
NOVE KNJIGE.
Die Bekenntnise des hi. Augustinus
Buch I.—X. Prevedel in predgovor na« pisal G. grof Hertliing. 23. izdaja. Veza« no 4.40 marke. — Založil Herder.
Klasične »Izpovedi« sv. Avguština je Hertling mojstrsko* prevedel in kratko raztolmačil. Da je ta knjiga širokim krogom postala pravi duševni kruh, kaže dejstvo*, da so* je razprodali že nad 50.000 izvodov.
Peter Lippert S. J.s Von Seele zur Seele.
Pisma na dobre ljudi. 20.—22. izdaja. (43.—48.000). Str. VI.+272. Cena 2 mrk. — V obliki pisem stopa ta v najlepšem pomenu besede moderni pisatelj k duši modernega človeka in mu s finim psiho« loškim uživljenjem pomaga reševati no« tranje stiske.
Das religióse Buch fùr jedermann.
Herderjeva založba, ki je najvažnejša postaj anka vsega katoliškega založniš« kega dela v nemškem jezikovnem o« zemlju, j*e izdala priročen katalog pod gornjim naslovom. V zadnjem deset« let ju je katoliško Nemčijo* miloist božja čudovito* poživila. Sirske vrste* izobra« žene mladine so* zrastle v slogu kato*« lišfcega mladinskega gibanja, ki je idejno oplodilo nemški katolicizem. Redovi so zasvetelii, liturgično gibanje je zajelo mnogo* mladine, misijonsko delo* se je poživilo. Vsa ta gibanja in ideje* so ro« dila obširno literaturo o verskih vpra*« šanjih. Kar je Herder tega v zadnjih letih izdal, prinaša navedena knjižica. Priporočamo*, da si jo mnogi ogledajo.
VERBVM DEI
.... HOMILETIČNA PRILOGA ZA DECEMBER	.
Ivan Kovačič:
I.	adventna nedelja.
»Tedaj bodo videli Sina človekove: ga priti na oblaku z veliko oblastjo in častjo.«	Luk. 21, 27.
Hudo mera biti bolniku pri srcu, kadar radi silnih bolečin celo dolgo noč ne zatisne očesa. Ves zmučen šteje vsak četrt ure in se: hrepeneče ozira proti' oknu, da bi zagledal prijazno zvezdo danico in zlate solnčne žarke.
Dragi posluša,lei! Tudi nam, revnim bolnikom na duši, zasijala je z današnjo nedeljo zopet zarja novega dneva, zarja, ki bo našim dušam po« lajšala trpljenje in vrnila izgubljeni mir. Nastopil je sv. adventni čas, to je: čas priprave na prihod Gospodov. Čista in nedolžna, od svete ljubezni vžgana morajo pa biti naša srca, ako hočemo, da jih obišče Jezus se svojim blagoislo« vom. Ali so pa sedaj naša srca taka, da bi se smeli z mirno vestjo, kakor bette« hemski pastirčki, približati Izveličarjevim jaselcam? Ali smo pripravljeni, Je« zusa tako neutrudljivo in hrepeneče iskati, in ga tako ponižno moliti, kakor so ga iskali in molili sv. trije kralji? — O, žal, da jih je med nami tako malo, ki bi imeli srce tako čisto, dušo1 tako spokorno, da bi Jezusu dopatili! Zato pa želi sv. cerkev, da bi se v adventnem času naše srce očistilo in naiša duša spokorila. Že takoj v začetku adventa, ponuja nam sv. cerkev v premišlje« vanje resnico, ki ie zaradi svoje resnobe posebno primerna, omečiti tudi naj« trdovratne j šega grešnika in navdati ga z izveličavnim strahom pred grehom. To versko resnico nam posebno živo in pretresljivo na srce polaga današnji evangelij, govoreč o poslednji sodbi. »Določeno je človeku, da enkrat umrje; in po smrti je sodba.« To resnico namje omenjal že evangelij pretekle nedelje; jaz vam io želim pa danes in prihodnje tri adventne ncdelie natančneje podaš« njevati. Za današnje premišljevanje izberimo' si to: Nespekornega grešnika čaka pri sodbi nepopisljiva sramota in neizrekljiv strah. Vsi, ki se trudite po strmi stezi proti nebesom, in vi, ki drvite pa široki cesti proti peklu; stopite v duhu z menoj v dolino Jozafat, k ter bo Sin božji sodil žive in mrtve, pr a« vične in hudobne, da boste videli, kaj čaka nespokornega grešnika pri sodbi.
*
»Pride ura, ob kateri bodo- vsi, ki so' v grobeh. slišali glas Sina božjega: in prišli bodo oni, ki so dobro delali, v vstajenje življenja, oni pa. ki so hudo delali, v vstaiente obsojenja « Ko napoči strašni dan plačila, ko zadoni tro« benta sodbe nad razvalinami sveta in se raztegne na vse štiri vetrove glas: »Vstanite mrtvi in pridite k sodbi!« — tedaj bo trohnoba nazaj dala svoj rop in vsemogočni dih božji bo oživil naša trupla. Takrat se bodo odprlil pozab« Ijem' grobovi ubogih in odveznile re bodo imenitne rakve kraljev in cesarjev. Tu bodo priproste mrtvašnice dale kosti beračev, tam dragocene posode iz« tresle pepel bogatinov tu bo morje vrglo iz sebe nožrte mrliče, tam bojno polje strohnele vojake. In vsi pojdejo v dolino Jozafat, kter jih bo sodnik ločil na levo in desno.
Pomudimo se malo pri tej ločitvi, 'bi' bo strašna, sramotna in večna. — Strašna, pravim, bo ta ločitev, ker bo po sklenjeni sodbi ločen sin od očeta, hči od matere, brat od sestre, mož od žene, prijatelj od prijatelja, in sicer ločen brez usmiljenia, ločen na veke, ločen brez upanja na zopetno svidenje. Na j ožje in naj svetejše zveze, ki so nas tukaj po srcu, krvi ali veri družile, bodo takrat razvezane in vničene.
Sramotna bo ta ločitev, ker po njej ne bo več tistega razločka mej človekom in človekom, za katerega se svet toliko poganja in trudi. Takrat se ne bo več gledalo ne na imenitnost rojstva in stanu, ne na bogatstvo, ne na moč in prednost. Zasramovan berač bo več, kot prevzeten bogatin; zvest hlapec več, kot malovreden gospodar; ponižen podložnik več, kot mogočen glavar; premagalec samega sebe več kot slaven zmagovalec mest in dežel; tiha, pobožna duša več, kot imeniten učenjak. S kratka: prvi bodo zadnji, zadnji pa prvi. In to nepričakovano spremembo' se bo videlo že takoj ob vsta* jenju; ker pravični se bodo svetili, kakor zvezde, hudobni bodo> pa sami pred seboj trepetali, ker bodo satanom podobni.
Ta ločitev, pravim dalje, bo večna. Tudi na svetu imamo žalostne, težke ločitve. Marsikoga ločijo hribi in doline, suha zemlja in morje leta in leta od njegove domovine in od ljubih domačinov. Tam zopet kliče vojni glas mladeniča iz rojstnega kraja, smrt pobere materi hčer iz naročja, vzame ženi moža ajli nepreskrbljenim otrokom ljube stariše. prijateliu vzame prijatelja!, in Bog ve, koliko še drugih bridkih ur ločitve ljudem v življenju bije in jim solze iz oči izžema. Toda vse te ločitve niso za vselej; niso večne: še celo smrt nam upanje data, da se bomo ono stran groba zopet sešli, zopet videli in bratski objeli. Ločitev pa, ki jo bo na sodni dan naredil Sodnik živih in mrtvih, bo nepreklicljiva, boi brez upanja, bo večna. Nikdar in nikoli ne bodo hm dobni potem več v družbi pravičnih, nikdar in nikoli več oče in mati pri svojih otrocih, ne otroci pri svojih st a risih, ker nepoplačani dolg, neodpušia čeni greh bo mej njimi ločilna stena, čez katero ne bo mogla nobena duša.
Že ta strašna, sramotna in večna ločitev bo torci grešnika neizrekljivo Osramotila in strahovito hudo zadela. Kaka sramota ga bo' pa šede obšla, ko bo Sodnik odprl sodne bukve in bral iz njih vsa hudobna dela, ki jih je storil od prveiga trenutka, ko je prišel k pameti, do svoje smrti! »Grešnik, pravi kralj David, bo to videl, se zobmi škripal in bled postal.« — Videl bo pred seboj, kakor v ogledalu, vso hudobnost svojega srca, vse grešne misli in ostudne želje, vse zavržene milosti. O strašen dam, dan nevolje in jeze Gospodove, ko ne bo niti pri Bogu več usmiljenja in odpuščanja, ampak sama neizprosna, ostra praviba! Nevednost, o grešnik, s katero se sedai tako rad izgovarjaš, ne bo ti takrat več pomagala, ker je kriva te nevednosti le tvoja nemarnost in mr zlota v božji službi. Samoljubje, katero je sedai tako bistroumno in iznajdliivo' da vse budri olepša in pokrije, iz hudobij slabosti in iz slabosti čednosti dela in tako1 gllais vesti duši, to zvito samoljulve bo na sodnji dan za vselej obmolknilo.
Takrat, ničemurna stvar, bo celemu svetu razkrita tvoja nespametna žel’a. da bi se svojo gizdavo obleko in telesno lepoto svetu d upadla in od njega: Bubljena bila. Takrat, napuhnieni prevzetne/, bodo zvijače, s katerimi si lastne časti iskal, in krivice, s- katerimi si bližnjemu jamo kopal, razodete, in konec tvojega napuha bo ponižanje in osramoternje.
Takrat, razuzdani nečistnik, bo odgrnjena gnusoba tistega skrivnega greha, s katerim strežeš svojemu poželeniu in praviš, da to nič ni. da je Ib človeška slabost. Takrat se bo živo in občutno prepričal, da je tudi šesta za» poved — zapoved božja.
Takrat, lakomnik in oderuh, boš spoznal, da si bil v svojem življenju
enak sestradanemu psu, ki je varoval kup ugrabljenih kosti, pa jih sam ni obiral in tudi drugim ne privoščil. Takrat bodo prišle na dan vse tvoje go* ljufije in krivice, vsi krvavi žulji, iz katerih si brez usmiljenja drugih kri pil; takrat bodo pričali proti- tebi vsi ubožci, vse vdove in sirote, katere si sč svojo oderuško trdosrčnostjo vrgel izpod strehe na cesto.
Takrat, ti maščevanja željni tiger, ki svojemu bližnjemu niti ene bes sedine ne prizaneseš, ki mu niti ene krivice ne odpustiš, ga peklu in satanu iz* dajaš, mu škodiš, kjer moreš, vedi, da boš tudi sam prav tako brez usmiljenja sojen, kakor sodiš druge. —- Skratka: bodi nespokorcn grešnik kakoršenkoli hočeš, skrivaj svoje hudobije še v tako varne, temne kote, vse bo na sodni dan celemu svetu razkrito — tebi v strašno, nepopisljivo sramoto.
K osramotenju, izvirajočemu iz grešnikov lastnih grehov, pridružilo se bo šle večje «sramotenje, izvirajoče iz tujih pregreh, katerih je bil deležen. Vsi tisti nesrečniki namreč, katere je kedaj v greh zapeljal z besedo ali vzgle= dom, katere je sč strupom svoje hudobije umoril na duši in jih pripravil na kraj pogubljenja: vsi1 ti bodd vstali proti njemu, proti njemu pričali im maš če* vanje božic nadanj klicali. Premisli dobro to ti, ki preprostega, nedolžnega bliž* njika, da bi ga laže v greh zapeljal, tolažiš s tem, da se mu zaradi tega ali onega greha nič ni bati, ker ga ti na svojo vest vzameš! »Njegovo kri, pravi Gospod, bom tirjal iz tvojih rok.« Premislite to vi, očetje in matere, ki sč svojim nekrščanskim življenjem ih govorenjem lastne otroke pohujšujete. Vaši otroci bodo na sodni dan vstali proti vam kot tožniki in bodo od pravič* nega Boga zahtevali, da vas prekolne in zavrže. »Njihovo kri bo Bog tirjal ilz vaših rok.« — Gospodarji in gospodinje, ki vam je več mar najmanjše živinčte pri hiši. kakor hlapčeva in deklina duša, na sodni dan, ko bo Bog to dušo iz vaših rok tirjal, boste izvedeli, koliko je duša enega posla vredna!
Predragi! Strah grešnikov na sodni dan bo neizrekljiv in njegova s ra* mota nepopisljiva. Nam je pa milostni, dobrotni Bog pred strašnim dnevom sodbe dal še učakati svete, izveličavne dni novega adventa. Zakaj pa? Gotovo zato, da bi v sv. adventnem času poskrbeli, da utečemo strahoti in osramo* tenjo, ki bi nas na sodni dan zadelo, ako se za časa greha ne odpovemo. Ubo* gaimo torej sv. Pavla, ki1 nas resno in odkritosrčno svari: »Bratje! Vemo, da je že ura, da vstanemo od spanja. — Vrzimo torej od sebe dela teme in oble* cimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo: ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nehvaležnosti; ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa!« — Amen!
S rečk o G r eg orec :
Ljubite Marijo! (Za praznik Brezmadežne).
(Skica.)
Pred Harun al Rašida pride vezir in mu daruje biserov v znak pokor* šč’lne. Pride pa tudi trgovec. Pokloni mu dragoceno damaščanko v znak hvai* ležnosti. Tretji pride k njemu reven beduin in mu reče: »Prinašam ti vrečico dateljev, ker te ljubim«. Razveselil se je Harun al Rašid, ga je dobro pogostil in mu je napolnili vrečico s samimi biseri, (Prim. Meško, Mladini.)
Ljube hčerke Marijine! Tudi ve prinašate vaši Materi darove ... Ali jih prinašate z ljubeznijo? Ljubite Marijo, saj je tako lepa, tako imenitna in tako dobrotljiva, da jo morate ljubiti!
L Lepa je:
— 208 — ,
a)	Slikarji jo slikajo nebeško lepo (Rafael, Murillo etc.) — Neki slikar je hotel posebno poudariti Marijino lepoto. Kaj stori? Naslika pred Marijo angela, ki si je ravnokar zasenčil obraz. Ne more sijaja Marijine lepote gledati.
b)	Bog, večni slikar, stvarnik — je Marijo ustvaril neizmerno lepšo, ko jo morejo slikati slikarji.
c)	Lepo na telesu je ustvaril. »Lepša si ko človeški otroci, prijetnost je izlita na tvoje ustnice. (Ps. + brev.) »K afcor luna lepa si. kakor solnce izbrana« poje pesem. V sv. pismu se imenujejo žene, ki so predpodobe Marije — lepe. Na primer: Sara — zelo lepa, Rebeka najlepša, Judita — prelepega obraza, Estera — brhka in lepa, da bi človek ne verjel... Ali ne bo' Marija te svoje predpodobe daleč nadkrilila? — Bernar dka, ki je Marijo tolikokrat videla, vzklika: »Kako lepa je! Noben kip, nobena žena na svetu se ne da ž njo primerjati. (Prim. Ahčin — Šmarnice).
3.	Lepa je na duši: »Vsa slava kraljeve hčere je znotraj« (Ps. + brev.) v srcu! »Ni na tebi madeža«. »Mati precista, brezmadežna.« (lib.) »Sem brez* madežno spočetje,« odgovori Bernardki. To je tudi nauk sv. Cerkve. — Tako lepa je Marija, milosti polna, da je Bogu nad vse ljuba: »Vstani prijateljica moja, pridi (Ps. + brev.)
c) Ljuba hči Marijina! Poglej v sobico svojega srca! Ali najdeš v njej ljubezen do te lepe Device? ... Ali ljubiš le navidezno svetovno lepoto: lišp, nespametno modo ...? Ali ljubiš le zunanjo lepoto greha — notranje, ki je v srcu, pa ne? Ali ljubiš Marijo le z jezikom, s srcem in dejanjem pa ne? »Kdor greh bolj ljubi kot mene, mene ni vreden! ti govori Marija.
II.	Imenitna je.
a)	Ljudie ljubijo' in cenijo imenitno: bisere, zlato, junaška dela, čast itd. ŽeIii'o sami biti imenitni... pa ko pridejo do visokih časti — postajajo zoprni, strogi db nižjih. Pred njimi gre strah in boječnost — ne pa ljubezen. Tako se mnogim taka imenitnost gabi.
b)	Bog je pa Marijo najvišje odlikoval. Mati božia! Edina. Ni druge na svetu! Tudi je ne bo. Angela ji pošlje naznanit to čast. Mati božja! Ne samo mati — bogataša. Več! Najbogatejšega. »Gospodova je zemlja in kar jo napolnuje«, ps.
Mati božja. Ne samo mati učenjaka! Več. Najučenejšega. Vsevedi*
nega!...
Mati božja. Ne samo mati kralja. Več Kralja kraljev! »Kralj kraljev, Gospod gospodovalcev.« (sv. p.)
Marija, tako visoko povišana, ni ošabna, ni zoperna, še bolj ljubka je. Le spomni1 se pesmice * božičnice: Sveta noč. blažena noč... Le Devica z Jo* želom, tam v hlevčku, varje Deteoe nam! Ali ne poješ te pesmi o Mairi ji in božjem Sinu z ljubeznijo, z nekim srčnim zadovoljstvom.
c)	Ljube hčere Marijine! To tako odlično in tako ljubko Gospo smeš ti' ljubiti. Moraš io ljubiti! Obljuba pri sprejemu! Ali jo ljubiš? Ali bolj ljubiš slabo tovarišico? Se obračaš h grešni osebi, ki še tebe v greh zapelje . . . Ve* seli se, da jo smeš ljubiti! Ljubi jo kot angeli * svetniki. Veseli sie, da si v družbi, ki te k temu napeljuje!
III.	Dobrotljiva je,
a)	Je Mati tvoja. Ali moreš reči bogata sinji — mati moja? In tudi če rečeš kaj ti koristi. Še smejala bi se tebi. Marin smeš reči: Mati moja. — Pri sprejem'», pri obnovitvi posvečenja itd.: »Tebe izvolim za svojo... Mater.«
b)	je tvoja skrbna mati: Ni mačeha. Bolj kot ti sama skrbi za tvojo
dušo.
opominja te, da ne za j deš na pregrešna pota. (pravila, mesečni shod itd.) Mor sika zvezda je potapljajočim . . . Ali ne bo predvsem skrbela rešiti tebe? Katero dete mati bolj varuje, svoje ali tuje?
očita ti: Ti moj otrok, pa tako živiš? ... Ti greh bolj ljubiš ko mene . .. Jaiz sem tebi skrbna mati, ti mi pa še pokorna služabnica nočeš biti, kaj šele ljubeč otrok?
c)	Ljuba hčerka Marijina! Skrbi, dia tak očitek ne bo nikdar veljal tebi. Kot Marijina hči si prizadevaj, da boš mogla res iz srca peti: »Veš o Marka, moje veselje? Veš moje želje? Ljubila bi te. — Sv. Alfonzu Rodriguezu se je prikazala Marija. Vpraša ga: »Alfonz, ali me ljubiš?« »Nebo in zemlja sta priča, da te ljubim« odgovori svetnik. Vpraša ga v drugič: »Alfonz, ali me ljubiš resnično?« »Ne morem povedati z besedami, kako te ljubim.« Vpraša ga v tretje: »Alfonz, ali me ljubiš?« Tedaj svetnik: »O Marija, bolj kot ti mene!« Marija se nasmehne: »To že ni res. Mene nihče v ljubezni ne prekosi. Do ta= kega, v katerem le iskro ljubezni najdem, je moje srce polno ognja ljubezni... (Nist.) Išči tO' iskrico ljubezni, ljuba hčerka Marijina! Še več: vse srce Mariji. »Drugega nimam, srce mi vzemi, z na dami vsemi tebi ga dam.« Ne boš se ke ala, saj ga daš: lepi, imenitni in dobrotljivi Materi, Materi božji in tvoji...
Ivan Kovačič: .
II.	adventna nedelja.
Advent — čas pokore.
Preteklo nedeljo smo začeli novo cerkveno leto. Ko pa stopa krist'an v novo cerkveno leto, pelaste se ga nehote resne misli. Pred vsem se mu vsb ljuje vprašanje: »Ali bom pač doživel tudi konec leta1, ki ga sedaj pričenjam?« A še važnejše je za nas vse, b ez razlike starosti, stanu in spola, vprašanje: »In če pride Gospod tekom tega leta, ali me bo našel pripravljenega, pripravljeno?« Ravno adventni čas je pa čas priprave na prihod Gospodov; zato po* mudimo se malo pri tem.
* * *
1.	Kako naj se pripravljamo na prihod Gospodov?
S pokoro! — K temu nas opominja že barva pri sv. mašah na adventne nedelje, ki je barva pokore, namreč vijolčasta. Opominjajo nas k temu pa tudi sv. evangelij in deloma berila adventnih nedelj. Saj nam ravno v ad* ventnem času sv. Cerkev pred stavba velikega in mogočnega oznanjevalca po* kore, sv. Janeza Krstnika, moža, čegar neustrašeno^ besedo je poslušala cela dežela od kralja doli do najzadnjega vojaka in cestninarja. Od vseh strani so vrele k njemu množice, da bi slišale njegove nauke. In kaj jim je oznanjeval? Pokoro! »Pripravite pet Gospodovo!« jim je klical.
»Kaj naj torej storimo?« SO' ga. vprašali za svčt v zadregi; on jih pa poduči: »Kdor izmed va,s ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki je nima, in kdor ima živila, naj stori ravno tako!« Ah ni to jasen opomin k dobrodelnosti, k ljubezni do bližnjega, — opomin, ki velja v polni meri tudi sedanjemu se* bičnemu rodu? — Prišli so k Janezu cestninarji, ki so goljufali in odirali pri pobiranju mitnine, in tudi oni so vprašali: »Učenik, kaj naj storimo?« On pa jim reče: »Ne terjajte nič več, kakor vam gre!« Ali ne velja ta nauk tudi za naše čase, ko hočejo mnogi obogateti m račun ubogih in se delavcem in najem* nikom zaslužek tolikokrat pritrguje in zadržuje? Vprašali so ga tudi vojak': »Kaj naj pa mi storimo?« In odgovoril jim je: »Nikogar ne tepite, nikomur ne
delajte krivice in zadovoljni bodite s svojo mezdo.« Je li ta nauk dandanes nepotreben? K pokori nas kliče tudi apostol narodov, sv. Pavel, v današnjem berilu, ko kliče tudi nam, kakor je klical nekdaj Rimljanom: »Vrzimo torej od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. Kakor podnevi pošteno hodimo, ne v požrešnosti' in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa.«
2.	Kako1 pa naj delamo pokoro?
Nekatera dela pokore nam zapoveduje že sv. Cerkev, nekatera si bo« mo naložili sami. Sv. Cerkev nam zapoveduje post na kvaterno sredo, petek in soboto in na dan pred Božičem. Sprejmimo' post ne z nevoljo, ampak v duhu pckore! — Nekdaj je bilo zapovedano, da morajo vsi verniki v adventnem času prejeti sv. zakramente; dandanes ni več te zapovedi. Vendar želi sv. Cer« kev, da bi se vsi verniki z vredno izpovedjo in sv. obhajilom pripravili na pri« hod božjega Deteta in s tem tudi na prihod Gospodov ob smrtni uri, ko nas bo sodil vsakega posebej, in na prihod Gospodov sodni dan, ko nas bo sodil vse skupaj.
Pridite torej, predragi v Gospodu! Glejte, božje Dete steguje iz jaslic svoje ročice proti vam, da vas sprejme vse: pravične iln grešnike, ter vsakemu izmed vas prijazno pravi: »Morda se bojiš mene — križanega, se me bojiš veličastnega; a kot ubogega deteta tukaj v jaslicah se me vendar ne boš bal. Pridi torej, ubogi izgubljeni sin, pridi potrta zabredla hčerka! Glej, zaradi tebe sem zapustil nebeško veličastvo ib prišel v ta borni hlev. Pridi, in nikar se ne boj in ne odlašaj!«
Božje Dete vabi in kliče iž jaslic k sebi vse, vse — ne samo ženske, tudi može, ne samo starce, tudi mladino. Pridite torej vsi, da ne bo veljala tudi o vas grenka tožba, ki jo je zapisal sv. evangelist Janez o mlačnih in trdo« vratnih Judih: »Na svetu je bil, ib svet je po njem ustvarjen, pa svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel a njegovi ga niso sprejeli.«
Nekatera druga dela pokore pa si bomo sami naložili n. pr. da bomo v tem času kaj več in pobožneje molih. V duhu pokore bomo bolj zgodaj v s ta« j ali, bolj voljno prenašali slabo pot v cerkev, mraz na poti k maši, v cerkvi, na poti domov od zornic. Darujmo vse to božjemu Detetu, darujmo mu vsak korak, ki ga bomo storili k zornicam, ker vsak nam bo zaračunan za večnost, vpisan v knjigo- življenja ...
Morda vam je znana pobožna pripovedka o puščavniku, ki si je moral hoditi zelo- daleč po vodo. Bil je že star in slaboten in vsak dan se mu je zdela pot težavnejša. Zato premisli in sklene sam pri sebi: »Preselil se bom bliže k studencu.« Ko gre drugi dan zopet po vodo in tiho moli med potjo, kakor je imel vedno navado, zasliši1 za seboj glas, ki šteje njegove korake. Ozre se, pa nikogar ne vidi. — Gre dalje, moli naprej. Zopet glas za njim, ki šteje ko« rake. Ozre se, a nikogar ni. — Gre dalje, moli naprei. Zopet isti glas. Ozre se in vpraša: »Kdo si, ki hodiš za menoj ?« Pa zasliši odgovor: »Tvoj angel varih, ki šteje tvoje korake, da ti jih Bog poplača.« — Predragi! Kakor temu puščav« niku bodo tudi vam, ki boste z Bogom v mislih in v srcih prihajali k zornicam, zajračunani in cb svojem času bogato1 poplačani vsi koraki.
3.	Če se bomo tako v duhu pokore pripravljali na prihod Gospodov, bomo res lahko v sveti noči z radostnim srcem pokleknili pred božje Dete v ja« slicah in prejeli' njegov blagoslov.
Kratek, dragi moji, je advent, le štiri ned'elje šteje. Kratek je tudi čas našega življenja, čas naše priprave na prihod Gospodov. Vsak dan bo bliže ne«ie božični čas, ki nas spominja, kako je prišel Gospod na svet v podobi ma«
— 211
lesa deteta; temveč vsak dan bliže bo tudi čas Gospodovega prihoda k sodbi1. Kedaj pride Gospod? Za mnoge izmed nas pač šede čez več let, za marši? katerega pa prav gotovo že v tem cerkvenem letu: »Ne vemo ne ure, ne dne? va.« Zato nam kliče večna Resnica: »Bodite pripravljeni!« Amen.
Dr. Konst. Vidmar:
III.	adventna nedelja.
Današnji evangelij ni drugega nego velika veroizpoved Janeza Krstnika. Janez je javno izpovedal svojo vero v Kristusa Gospoda. Znano vam je sveto življenje Janeza Krstnika. Sam Jezus je izredno pohvalil sv. Janeza svojega predhodnika. Odkod pa je Janez Krstnik črpal moč za svoje zatajevanje, za svoje junaštvo, za svojo svetost?
Vsa njegova moč je bila v živi veri v Jezusa Gospoda, v Jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta.
Sv. vera je bila Janezu: Krstniku neprecenljiva vrednota življenja.
Isto ceno ima sv. vera tudi za nas, ki smoi grešniki.
Le poglejmo!
1.	Vera je človeku tolažnica, ko ima nemirno vest.
Po čemer je človeško srce že samo od sebe vedno hrepenelo, a ni moglo doseči, to mu je zaslužil Sin božji s svojim trpljenjem in s svojo smrtjo na križu. Le kdor se je v živi veri h Kristusu zatekel, ni bil še nikdar osramočen. Pripe? Pali so pred Kristusa mrtvoudnega. ki je zaradi grešnega življenja mrtvouden postal; ker je pa Kristus videl njegovo vero, rekel mu je: »Zaupaj, sin, odpuš? čeni so ti tvoji grehi!« In, da je očitno dokazali, da ima oblast grehe odpuščati, mu reče še: »Vstani in hodi!« — K nogam mu ie padla očitna grešnica, se jo? kala, mu s solzami noge umivala in jih otirala z lasmi. Tudi ona ni bila osramo? čena. Kristus ji je rekel: »Žena, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pripeljali so k nje? mu ženo, ki so jo ravnokar zasačili v prešestvu. Kristus pozove tožnike, naj vrže tisti, ki je nedolžen, nanjo kamen; ko nobeden ni tega storil, reče ženi: »Pojdi v miru in nikar več ne greši!« Na Kalvariji je visel na njegovi desnici razbojnik, ki ga je s skesanim srcem prosil: »Gospod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo!« In takoj ga je Kristus potolažil: »Resnično povem ti, še danes boš z menoj v raju.«
Predragi! Ali ne navdajajo ti dogodki iz življenja Zveličarjevega tudi našega srca s tolažbo? Ali si ne mislimo tudi mi, kadar nam stopajo pred oči naši številni grehi: »Saj je Zveličar tudi za?me prestal smrtne bolečine, tudi' za?me pretakal solze odpuščanja, tudi za?me se ponižal do smrti na križu. Nje? govo zasluženje stori zaslužljivo mojo pokoro, njegova kri in njegova smrt sta mi v opravičenje pri Očetu usmiljenja, ki noče smrti grešnikove, temveč da se spokori in živi.« Le z vero v Sina božjega torej lahko potolažimo nemirno vest.
2.	Vera je človeku pomočnica v boju proti hudemu nagnenju.
Človek je v vednem boju, v vedni razprtiji sam s seboj. »Drugo po>?
stavo« pravi sv. Pavel »čutim v svojih udih, ki nasprotuje postavi mojega duha in me drži vklenjenega pod postavo greha, ki je v mojih udih . .. Meso noželi zoper duha, duh zoper meso. Ta dva ne drug proti drugemu bojujeta...« V listu, ki ga je pisal Korinčanom, priznava sam o sebi: »Tudi meni je dano želo v meso, angel satanov, ki me bije.« — In kdo nam pomaga v tem bom? Isti apostol nam pove: »Milost božja po Kristusu Jezusu Gospodu našem.« Ko je prosil Boga, da bi odvzel hudo naignenje, dobil je odgovor, ki je zanj in za
nas tolažljiv: »Zadosti ti je, Pavel, moja milost; ker čednost se v slabosti izpopolnjuje.«
Kolikorkrat se torej začne v nas vzdigovati hudo nagnenje, tolažimo se s tem, da naš Zveličar ve za to im nam hiti na pomoč. Mi s;e bojujemo, on nas krepča; mi pademo, om mas vzdiguje; mi prejemamo rame, om jih obvezuje; mi pešamo, on nas poživlja; mi grešimo zopet im zopet, vendar se njegovo božje Srce me utrudi nam odpuščati im usmiljenje skazovati. — Tako, glejte, najdemo le v veri v Sina božjega pravo pomoč im tolažbo v bojih zoper hudo nagnenje.
3.	Vera je najboljša tolažnica, bedimo že v kateremkoli stanu.
Ko' bi se imel o veri v Sina božjega pogovarjati z otroci, rekel bi jim: Otroci, pač morate biti veseli, ko slišite da je Sim božji iz prelepih nebes prišel na zemljo kakor otrok in vam postal v vsem enak. Veseliti vas mora, da je mali Jezus tudi hodil v šolo in cerkev, ker nam sv. evangelij sporoča, da so ga našli stariši kot 12-letnega dečka v templu med učeniki in da jim je bil pokoren. Zato se tudi vam ne bo več tako težko zdelo, če vas stariši prigan njajo k molitvi, v šolo in cerkev, k pokorščini in ubogljivosti.
Obrnem se k vam, mladeniči in dekleta! Kaj ne, vam se zde vaši sta* riši sitni in čudni, ker vam ne dovole vsega, kar vi hočete, ker vas toliko uče in svare in bi najrajše videli, da bi' bili vi vedno le doma, ko drugi vaši vrst* niki hodijo po druščinah. — Ozrite sena Zveličarja! Celo on je bil pokoren svojim sta rišem, in sicer ne*le v otroških letih, ampak tudi kot odraste! miai* denič do svojega 30. leta. On vam je s tem zapustil vzgled, kako naj se tudi vi, ne z veseljačenjem, temveč z resnim življenjem pripravljate na svoj bo* doči stan in poklic.
Obrnem se k vam, krščanski stariši! Opravičene so vaše pritožbe, da vam iizreja in vzgoja otrok prizadeva velike težave. A v veliko tolažbo vam mora biti, če slišite, kako je Jezus ljubil nedolžne otročiče, pokladal roke nanje ih jih blagoslavljal. Njegova ljubezen in njegov blagoslov bosta gotovo ste* rila, da bo vaš trud in vaša skrb rodila dober sad. Poročna milost, ki ste jo prejeli v zakramentu sv. zakona, vam olajšuje breme skrbi in vas vzpodbuja k vestnemu izpolnjevanju naj svetejših dolžnosti.
Obrnem se slednjič k vam, delavci, ki si v potu obraza in s trdimi žulji služite vsakdanjega kruha. Poglejte tudi vi tja v Nazaret k sv. družini! Tam vidite Jezusa, Sina božjega, kako pomaga do svojega 30. leta Jožefu in njegovemu rokodelstvu in si s trudom in žulji služi vsakdanji kruh. Njegove roke so trde, ramena trudna od dela, na čelu mu stoje potne kaplje, kakor vam. Vam ki ta pogled na Sina božjega ne olajša srca in osladi vašega dela? — Tako nas vera v Sina božjega vse tolaži, naj bomo že v kateremkoli stanu.
4.	-— Vera v Sina božjega nais tolaži v trpljenju.
Če besedo »trpljenje« le izgovorim, se že čuti vsak izmed vas priza* detega, ker je trpljenje tako splošno, da ni brez njega ne v kraljevskih pa* lačah, ne pod slamnato streho. Ne vem pa, kdo boli občuti težo trpljenja, ali revež v svojem pomanjkanju, ali bolnik na bolniški postelji, ali po nedolžnem preganjani in obrekovani, ali zapuščena vdova z nepreskrbljenimi otroci, ali od praga propodena sirota brez očeta in matere ali kdo drug, ki cd jutra d'o večera ječi v svojih križih in težavah. Le to vem, da vera v Sina božjega po* lajša vso težo križev. Ako bi bil namreč Jezus samo človek, bi si lahko mislili, da je moral trpeti in njegovo trpljenje bi nam bilo le ganljiv vzgled; ker je pa bil Jezus tudi Bog, moramo priznati, da je trpel!, ker je sam hotel, rado volj no. Če je torej on radovoljnio> izpil kelih trpljenja do dna, zakaj in s kako pravico bi se mi branili, če nam hoče le eno kapljico dati pokusiti iz tega keliha?
Toirej, o kristjan, če kažeš na svojo revščino, ali ne vidiš še mnogo večje pri Zveličarju? Poglej v betlehemski1 hlev, ki je njegova rojstna hiša; poglej v jasli in na trdo slamo, in nič se ne boš zavzel, če ga slišiš reči: »Ptice pod nebom imajo svoja gnezda, lisice svoje jame in zverine svoje brlogei; le Sin človekov nima kamor bi položil svojo glava«
Pripoveduješ mi o svoji bolezni in bolniški postelji in mi s solzami v očeh tožiš o svojih bolečinah in svoji zapuščenosti. Poglej svojega Zveličarja na križu! Ena sama rana ga je, trd križ je njegova postelja in ostro trnje nje» govo vzglavje in iz njegovih ust prihaja mila tožba: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!«
Pritožuješ se, da te hudobni ljudje:	obrekujejo in preganjajo; ali
morda Jezusa niso? Ali ni moral že kot otrok bežati v daljni Egipt in se poz» neje skrivati, ko so ga hoteli kamenjati?
Praviš, da trpiš po nedolžnem. Kdo pa je nedolžnejši od Kristusa? Kdo, razven njega, je smel in sme celo svojim sovražnikom zaklicati: »Kdo iz« med vas me bo prepričal greha?«
Ali ni torej zares tolažljivo za nas, ko vidimo, da je Kristus na poti trpljenja naš vodnik in da ni naše trpljenje niti kaplja v primeri z morjem trpljenja, v katerem je tonila duša našega Zveličarja. Tudi v trpljenju nam je torej vera v Sina božjega najslajša tolažba, ker ta vera nas uči, »da vse trpljenje sedanjega časa ni nič v primeri s častjo, ki nas onstran groba čaka.«
Predragi v Kristusu! Ker je torej živa vera v Sina božjega v vseh živ« Ijenjskih razmerah za nas polna tolažbe; zato prosimo sv. Duha, naj ta dar božji, to nadnaravno luč, v obilni meril razlije nad naša srca. Tako' ne bomo nikdar omahovali, nikdar pešali v duhovnem boju, nikdar obupavali v težavah in trpljenju, ampak trdni in zvesti v veri hodili do konca za njim, ki je »pot, resnica in življenje.« Amen.
Stanko Stanič.
IV.	adventna nedelja.
Pred 1900 leti je svet željno pričakoval Odrešenika, ki naj bi človeštvo rešil ilz grozne reve. Ne samo Judje, tu di‘ modri pogani so spoznali, da se člo« veštvo mora pogubiti, ako ne pride pomoč od zgoraj. Vladala je med njimi grozna nevednost; na nobeno vprašanjfe niso vedeli odgovora: zakaj so ustvar« jeni, jeli Bog, je li življenje po smrti? Rimljani najbolj olikano ljudstvo, so imeli na tisoče Bogov. Še večja pa je bila groza razuzdanosti. Ni je bilo med njimi več nobene čednosti, ne ljubezni, ne pravice, ne poštenja. Človek je bil po eni strani suženj človeka, po drugi pa suženj svoje strasti. Vsi so zdihovali) po Odrešeniku.
Čas pa, ki ga je Bog določil za prihod Odrešenika, se je dopolnil. Minilo je 490 let, kakor je prerokoval Daniel, da se je pozidalo mesto Jeruzalem. Kra« Ijeva palica je bila odvzeta od Judovega rodu. Prikazal se je že ob Jordanu ču« doviti mož, ki je pripravljal pot Gospodu. Tako pripoveduje sv. Luka v današ* njem evangeliju slovesno in natančno: »V petnajstem letu vladanja cesarja Ti» berija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Ga» lile ji in njegov brat Filip četrtni oblastnik v Itureji ter deželi Trahonidi in Li« zanilja četrtni oblastnik v Abileni, ko sta bila velika duhovnika Ana in Kajfa, je Bog govoril Janezu, Zaharijevemu sinu v puščavi.«
-. 214 -
Odrešenilk je bil že rojen od' kraljeve device iz hiše Davidove, živel je zdaj v Nazaretu, bil je star 28 let in kmalu je imel javno nastopiti. Sv. Janez je naravnost nanj kazal rekoč: »V sredi med vami je, pa vi ga ne poznate.«
Človek bi mislil, s kakšnim veseljem in navdušenjem bodo Judje sprejeli svojega Odrešenika, ki pride k njim kot kralj, da bo vladal svoje ljudstvo; kot učenik, ki bo učil resnico in pravico; kot veliki duhovnik, ki jih bo spravil zopet z Bogom. Pa ne! Sv. Janez pravi: »Prišel je v svojo lastnino, pa njegovi ga niso sprejeli. Ko bi bil morda med pogani prišel na svet, bi ga bili sprejeli, njegovi bratje pa so ga zavrgli. Zavrgli so ga v njegovi trojni časti: 1. kot kralja v Be^ tlehemu; 2. kot učenika in preroka v Nazaretu; 3. kot duhovnika v Jeruzalemu.
I.	Jezus Kristus je prišel na svet kot kralj. Ne posvetni kralj, kakor drugi, ki vladajo nad telesi, ampak kot kralj src, kot kralj duš. Takega kralja je prerokoval David v psalmu 102, kjer polaga Jezusu v usta sledeče besede: »Jaz sem od njega kralj, postavljen črez Sion njegovo sveto goro ter oznanjujem njegovo sveto povelje.« In Izaija prerok je pisal: »Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, na njegovi rami je poglavarstvo in njegovo kraljestvo se bo razširjalo.« Zato je tudi rekel nadangel Gabriel, ko je Mariji oznanil: »Glej, spočela boš v svojem te* lesu in sina rodila. Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegovega očeta in kraljeval bo v hiši Jakopovi vekomaj in njegovega kraljestva ne bo konca.« To po* meni, Gospod Bog bo postavil Jezusa za duhovnega kralja Izraelovega in vseh ljudi. Iz judovskega ljudstva, iz vseh ljudi in narodov zemlje bo zrastlo veli* častno božje kraljestvo in Sin božji bo njegov kralj na veke.
In ta kralj večnosti, Sin Božji je prišel na svet, pa ljudstvo njegovo ga je zavrglo kot kralja in sicer prvič v Betlehemu.
Zanj ni bilo prostora med betlehemskimi družinami. Zateči se je mo* ral v hlev.
Ali so samo Judje tako naredili? O ne! Koliko jih je tudi med nami, ki delajo na isti način. Kmalu bomo praznovali rojstni dan Jezusa, kralja. Pa koliko jih bo praznovalo' ta praznik, ko Jezus v njihovih srcih ne bo kraljeval. Koliko duš ne bo očiščenih v zakramentu sv. pokore? Tako bodo srca praz* novala rojstvo Gospodovo, a brez Gospoda, brez kralja v sebi. O kolikih se bo tudi lahko reklo, da je sicer učlovečen Sim Božji na Božič prišel v svojo lastnino, pa njegovi ga niso sprejeli? Prišel bo Jezus na svet, a ne v njihova srca. Cel advent že trkata Jožef in Marija na srca in iščeta stanovanja, a pri kolikih najdeta vrata zaprta, pri kolikih najdeta prostor zaseden od različnih drugih gospodov in kraljev tega sveta?
II.	Jezus Kristus pa je prišel na svet tudi kot veliki učenik nove za* veze, ki ga je Bog obljubil vsem Judom, da jih bo učil spoznavati Boga in mu služiti. Tako je Bog govoril po Mojzesu izraelskemu ljudstvu: »Obudil jim bom preroka izmed njih bratov, tebi enakega, ter bom položil svoje besede v njegova usta.« Na gori Tabor je Oče nebeški slovesno oznanil: Ta je moj ljubi Sin — njega poslušajte.« Zdaj pa poglejmo, kako so Judje Jezusa pre* roka in učenika sprejeli.
V Nazaretu, v mestu, kjer je preživel vso svojo mladeniško dobo, so ga kamenjali, ko jih je hotel učiti. Prišel je v svojo lastnino, pa njegovi' ga niso sprejeli.
Vendar boste dejali: »To SO' bili grozni ljudje!« Pomislite pa, da so tudi dandanes ljudje, ki so Jezusa zavrgli kot učenika. To so vsi tisti, katerim je, kakor sv. Pavel pravi, vera neumnost. To so1 vsi tisti, kateri cenijo svojo glavo več kot božje razodetje, ki bi namreč le tedaj verovali, ko bi bili tudi sami Bogovi, ker bi namreč hoteli Boga im razodetje njegovo z suhim razumom do pičice spoznati. To so vsi tisti, kateri vidijo v duhovniku kruhoborca, to se
pravi človeka, ki dela svoje opravilo za plačilo, to so tisti ljudje, ki ne prič poznajo nobenih nadnaravnih nagibov, verujeijio kar hočejo, delajo kar hočejo. K tem vsem pride Jezus kot v svojo lastnino, a oni ga zavračajo.
III.	Tretjič so Judje Gospoda zavrgli' kot vehkega duhovnika v J e rus zalemu. Duhovnik je zato postavljen od Boga, da je srednik med ljudstvom in Bogom. Res, veliki duhovnik pa je Jezus, kakor ga je Bog označil v psailmu-rekoč: »Ti si duhovnik vekomaj po rodu Melkizedekovem.« Zdaj pa se ozrh mo na Jezusa križanega. Kje so množice, katere je čudežno nasitil, kje so nje» govi učenci, kje je tista množica, ki ga jte spremljala na cvetno nedeljo? Vsi so ga zapustili! Tako so Judje tretjič zavrgli Jezusa;, kot svojega velikega du» hovnika. Zares, v svojo lastnino je prišel, pa njegovi ga niso sprejeli.
Da, pa tudi še danes so na svetu ljudje, ki so zavrgli Jezusa kot ve» likega duhovnika, oziroma so zavrgli te, kar je Jezus zaslužil — oltar, priž» nico in spovednico.
Med temi smo tudi mi sami, nikar ne mislite le na druge.
Če hočemo praznovati prihod Zveličarjev na svet s krščanskim srcem in čutilom, ako hočemo tudi mi sami' Jezusa sprejeti in ne zavreči, spolnujmo besede Janeza Krstnika:
Pripravite pot Gospodu
ravne storite njegove steze — to je bodite dobre volje in za dobro sprejemljivi,; vsaka dolina naj se napolni — to je spolnujmo vse svoje verske in stanovske dolžnosti;
vsak grič naj se zniža — to je izrujmo srca napuh, trmo, jezo, sovraštvo, sa» moljubje in dobičkaželjnost; oblecimo krščansko ponižnost; kar je krivega bodi ravno, otresimo se laži in hinavstva do samega sebe, do Boga in do bližnjega;
kar je ostrega bodi gladka pot — premagujmo z milostjo božjo svoje strasti in slabosti.
In sprejeli bomo' Jezusa in veljale bodo tudi nam besede današnjega evangelija:
»In vse človeštvo bo videlo zveličanje božje.« Amen.
Dr. Josip Ličan.
Sv. Štefan — prvi mučenik.
Kristusa rojenega, ki je danes ovenčal sv. Štefana — pridite molimo. Tako nas vabi sv. Cerkev, ki je tesno združila z Rojstvom Jezusovim praznik prvega mučenika sv. Štefana! Že od starodavnih časov obhaja Cerkev takoj po Božičnem dnevu praznik sv. Štefana.
Pred jaselce novorojenega Kralja je postavila vojščaka, ki je prvi zanj svoje mlado življenje žrtvoval.
Preljubi kristjani! Postojmo pri tej dvojni podobi, ki nam jo predstav» Ija sv. Cerkev.
. I. — Postojmo pri Betlehemskem hlevčku, pri novorojenem Odrešeniku sveta ter poslušajmo, kaj nas iz jaselc uči naš nebeški Učenik.
II. — Pojdimo potem v duhu v Jeruzalem, oglejmo si mučeniško smrt sv. Štefana in učimo se od. njega živeti in umreti za Zveličarja,
Naberimo si nekaj klasov resnice ter povežimo v šopek dobrot in da» rujmo to nebeškemu Očetu in Njegovemu vojščaku sv. Štefanu!
1.	— Vse, tudi najmanjše okolnosti rojstva Gospodovega, so nam po« trdila onih sv. vere.
V	Betlehemu vidimo potrjeno starodavno pr or okovanj e. Vse govori, da je Jezus res obljubljeni Odrešenik sveta! — A ne le prerokuje, temveč vse se nam tudi potrjuje v globokih mislih in naukih! Poglejmo!
2.	— Zveličar se je rodil ob popisovanju ljudstva za časa cesarja Av» gusta. Rimljani so tedaj gospodovali v Judeji. Herod je bil od Rimljanov po« stavljen kralj judovski.
Glejte — prišel je čas, ki ga je prorokoval Jakob da pride Mesija ta« krat, ko bo okoreli križ želo judovskega ljudstva! Čas rojstva pa tudi kraj se je potrdil. Zveličar je bil rojen v Betlehemu, kakor je 600 let poprej prorokoval Miheja: In ti, Betlehem, si najmogočnejše izmed mest, ker izšel bo iz tebe tisti, ki bo> vladal moje ljudstvo; njegov izhod je drevo večnosti. Zveličarja je Devica rodila, kakor je prerok Izaij 700 let poprej napovedal; Glej, Devica bo spočela in rodila Sinu, in njegovo ime bo Emanuel. Mesija pride na svet kot mal otrok, ka« kor je zopet Iraj prorokoval: Dete mu je dano, in imenuje se Bog, čudoviti, mo« gočni kralj miru!
Iz hiše Davidove se ima roditi Zveličar, kakor so napovedali: Baruh, Ozeja — in glejte, zato gre Marija v Betlehem, da se popiše v mestu Davido« vem, ker je bil iz hiše in rodbine Davidove.
Da, vse priča, da je Jezus tisti, ki ima priti.
Rojen je sicer v veliki ponižnosti in veliki revščini, a glejte Njegovo
slavo:
Angeli pojejo Njegovo veličastvo.
Zvezda na nebu oznanja Njegov prihod.
Kralji G;a pridejo molit!
Okolnosti Gospodovega rojstva so pa za nas prav v srce segojoč opomin.
Kaj je Gospod zbral za svoje Rojstvo in zakaj?
Rekel je: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji«!
Ni si zbral bogate palače in zlate zibelke — ne, zbral si je — borni hlev* ček, revne jaselce.
V	mrzli in temni noči se je rodil — ker je prišel On kot prava luč, ki razsvetljuje, in kot ogenj, ki ogreva ta mrzli svet.
Oh, kaj nam govore betlehemski hlevček in jaselce in revno1 Dete?
Vse pravi, da pot v večnost je pet samozatajevanja.
Jezus ljubi resničnost, ljubi ponižnost; Jezus nam priporoča pokoršči« no; Jezus oznanja samozatajevanje.
In koga vidimo v njegovi bližini? Niso Ga prišli molit ne Herod ne mo« gotci ne ošabni modrijani ne oholi in hinavski farizeji, temveč ponižni, skromni in pobožni pastirčki!
O,	že takrat so se uresničile besede: Zahvalim te, Gospod, ker si se skrival pred velikimi in se razodeval malim, ponižnim!
Jaslice pa nam pravijo, da človeka ne pelje k Bogu sreča, bogastvo, posvetna modrost, uživanje, kar je puhlost vseh puhlosti, temveč nas uče, kako Boga ljubiti in njemu samemu služiti.
II. — Obrnimo pogled k drugi podobi:
Judje tirajo iz mesta nekega mladeniča, čigar obličje je bilo angelju po« dobno, mladeniča, ki je bil poln vere in sv. Duha.
In zakaj? Zato, ker jim je Križanega oznanjeval in jih učil verovati. Mašili so si ušesa —• niso hoteli slišati. Zgrabijo za kamenje in ga kamenjajo! In sv. Štefan se obrne poln ljubezni do' Gospoda in moli zanje: »Gospod Jezus, ne prištevaj jim tega greha!
Tako torej: Včeraj se je oznanjeval mir vsem ljudem — danes vidimo prepir — sovraštvo — boj! Kako se to ujema?
1.	— Glejte: to izvira odtod, ker svet noče Gospodovega miru; svet išče hrup, gnil mir. — Isti Jezus, ki je rekel: »Mir vam bodi — svoj mir vam dam«, je tudi rekel: »Ne mislite, da sem prinesel mir, temveč meč na svet!«
O,	mir Gospodov je pripravljen vsem, ki hočejo sprejeti Njegovo vero in zapovedi!
Luč se vedno loči v temi. A ker so ljudje bolj ljubili' temo ko luč, zato sovražijo luč, sovražijo resnico in tiste, ki jo' oznanjujejo. To je bil vzrok, da so Štefanu nit mladega življenja prerezali!
Preganjanje za resnico nam je Gospod že naprej napovedal: »Blagor vam, kadar vas bodo preganjali in vse hudo zoper vas govorili zavoljo mene — veselite se, od veselja poskakujte, ker vaše veselje je obilno v nebesih!«
2.	— A sv. Štefan nam priporoča še drugo dolžnost: Ne le bojevati se za načela, za resnico, temveč dolžni smo svojo vero očitno spričati! — Lahko bi se bil ognil smrti. Kar zatajil bi Gospoda! Rekel bi, da so Judje prav storili, ker so Kristusa križali. Vsi bi mu ploskali in ga slavili! In ohranil bi si življenje. — A ni maral za posvetno' slavo, ni vprašal, kaj porečejo ljudje, temveč kaj poreče njegov sodnik, Jezus Kristus!
Ali ne osramoti ta mladenič marsikaterega moža, ki meni, da je dovolj, da je kristjan le doma, med štirimi zidovi? Ko je treba pa javno svoje prepričal? nje pokazati, pa se skrije, pa zataji svojega Gospoda.
Naj bi si taki zapomnili besede:»Kdor se bo mene sramoval pred ljudmi, se ga bom tudi jaz sramoval pred svojim nebeškim Očetom!«
3.	— Sv. Štefan pa nam je tudi vzor trdne vere in iskrene ljubezni do Gospoda. Imenoval je svojega Učenika le z ljubeznijo: Gospod Jezus. Nanj je povsod mislil — zato je bil tako srečen, da Ga je v zadnjem boju zrl stati ob desnici božji.
4.	— A ne le ljubezni do Boga, tudi ljubezni do bližnjega in celo do svojih sovražnikov, nas uči sv. Štefan.
Ni jih sovražil, ko je ugovarjal njih zmotam, ko jim je očital zakrknje? nost srca — iz ljubezni jih je svaril, saij je zanje molil, ker jih je ljubil!
Glejte, preljubi v Kristusu, tako moramo tudi mi zmoto in greh in nevero sovražiti, a ljubiti moramo vse ljudi, tudi naše sovražnike!
Saj je to zapoved našega Učenika. Rekel je: »Molite za tiste, ki vas pre? ganjajo!« In sam je na križu zanje molil.
A koliko kristjanov je, ki se drug drugega sovražijo, ko se srečajo, si obračajo hrbet in se obrekujejo! Naj bi taki pomislili, kaj prosijo sami Boga v Očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžni? kom!« Torej: kakor ti odpustiš njim, tako bo Gospod odpustil tebi! Odpustite in se vam bo odpustilo!
Preljubi v Gospodu! Svet se dviguje proti resnici, proti Cerkvi in veri in proti vsem krščanskim čednostim. Vrši se boj med lučjo in temo. Kdo bo zrna? gai? Na videz večkrat zmaguje hudobija. A končna zmaga tiče resnici. Glejte: ko so sv. Štefana kamnjali in ko je mladenič izdihnil svojo dušo, šli so njegovi protivniki zadovoljni v mesto, češ, strli smo v tla Kristusovo1 vero. Toda kaj se je zgodilo? Ravno narobe! Niti mladenič, niti njegova stvar, ki jo je zagovarjal, ni bila premagana.
Sv. Štefan je bil še isto uro sprelet kot zmagovalec v sveti raj, kot zrna? govalea ga časti sv. Cerkev na naših oltarjih!
In njegova stvar — vera!	'
Glejte čudo! Ravno tisti, ki ga je pomagal kamenjati, ki je varoval nje= go va oblačila, se je vsled prošnje sv. Štefana spreotbrnil — od Savla je postal Pas vel — ter je s svojo besedo spreobrnil skoro ves tedanji poganski svet!
Glejte, tako postajajo iz premagancev zmagovalci v sv. Cerkvi.
In tako' tudi vi, preljubi! Ko' baste največ preganjanja in zaničevanja pretrpeli, tedaj bodete zmagovali!
Amen!
Ivan Kovačič.
Nedelja pred novim letom.
Ko stojim danes pred vami, zdi se mi, kakor bi stal ob smrtni postelji starčka, ki so mu dnevi življenja že šteti.Predragi! Ta starček je leto 1928! V če= trtek opolnoči bo ta starček izdihnil in šel v večnost in nikdar ga ne bo več nazaj .. . Predilo pia odrine odtod, bi se rad na pot v večnost pripravil, si vest dobro izprašal in nato opravil očitno dolgo izpoved čez 12 mesecev. Povabim vas, da ste priča te očitne izpovedi, ker se boste iz nje marsičesa naučili. Torej kar pričnimo, da nam starček poprej ne izdihne!
❖ * ❖
Ljubi starček! S tabo je pri kra u, tvoja bolezen je smrtna, ncozdrav* Ijiva. Ali bi se torej ne želel lepo spraviti z Bogom? Le povej, kateri grehi te najbolj teže in vznemirjajo. In starček odgovori: »Včasih sem bil jezen in sem zaklel; drugega pa nič več ne vem.« Kaj, nič več ne veš? To je pa zares kratka izpoved! Morebiti pa le imaš še kaj na vesti, zato hočeva malo bolj globoko v tvoje srce pogledati in po- desetih božjih zapovedih vest izprašati.
1.	— Veruj v enega samega Boga. — Te zapovedi ne prelomi le, kdor malikuje, t. j. kdor izkazuje stvarem božjo čast, ampak prelomijo' jo tudi tisti, ki svoje srce preveč navezujejo na denar in premoženje, na kako osebo ali na jed in pijačo. Ali nisi morda tudi ti, ljubi starček kakega takega malika častil?
Slišal sem tudi o tebi, da si v trpljenju godrnjal zoper Boga, — op uš« čal in nemarno opravljal molitev, da si včasih celo sv. mašo v cerkvi prespal, — da si si v bolezni pomagal z vražami in praznoverjem. — Povej mi odkrito« srčno, ali te zadevajo vsa ta očitanja? — »Da, gospod, res je to!«
2.	— Druga božja zapoved: »Ne imenuj po nemarnem božjega imena!« S to zapovedjo Bog prepoveduje božje ime zaničevati in skruniti. — Ali 'meniš, da si v tej reči nedolžen? — Imaš se za nedolžnega, pa si se vendar med vsak« danjim govorjenjem tolikokrat priidušl eval, priVeroval in prisegal. Tudi ime Jezus in Marija in imena svetnikov in svetih reči si večkrat po nemarnem vpletal med svoje govorjenje ... Da, celo v kletev in bogokletstva si zlorabil božja imena ... Ni 11 to res? — »Da, gospod, kriv sem!«
3.	•— Tretja božja zapoved: »Posvečuj praznik!« — Ljubi moj! Ali veš, kaj se pravi nedeljo in praznik posvečevati? To se pravi, ju sveto preživeti. Ti si pa, kakor sem slišal, imel ob takih dneh nepotrebna peta in opravke, si se z raznimi izgovori odtegoval božji službi in božji besedi in si ob Gospodovih dneh več greha storil, nego ob delavnikih. Povej, ali ti vest v tem oziru res ničesar ne očita? — »Oh, gospod, moja vest mi1 pravi, da sem grešil!«
4.	— Četrta božja zapoved: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo žive1! in ti bo dobro na zemlji.« — Zdaj pa pomisli. Ljubi bolnik, kolikokrat si bil
svojim starišem nepokoren, kolikokrat proti njim surov in trdosrčen, koliko» krat si jih žalil s svojim nerodnim življenjem, jih celo' klel, jim voščil smrt, morebiti celo roko dvignil nad nje, ko so te svarili! O, ti nesrečna roka! Roka sv. Frančiška Ksav., sv. Štefana in sv. Ožbalda tudi po smrti in strohnela; roka pa, ki se zoper staiiše vzdigne, zasluži, da bi se, kakor Jeroboamova roka, živa posušila in segnila! —
In kako si skrbel za svoje otroke? — Če prižene pastir zvečer svojo živino domov, pa zapaziš, da manjka 'ena ovca, jo pošlješ nemudoma iskat. Kje so pa tvoji otroci, kodi lazijo po noči in kaj počenjajo, za to se pa ne zme» niš. Več ti je mar za izgubljeno ovco, kakor za otroke. — Ljubi moj, povej mi, ali nimaš tudi kaj takega na vesti? — »Da, gospod, obtožim se!«
5.	— Peta zapoved: »Ne ubijaj!« — »O,« porečeš »ubil pa prav nisem nobenega!« — Le počasi, dragi moj; ker povem ti, da se človek lahko pre» greši zoper peto božjo zapoved tudi če nobene kapljice krvi ne prelije — pre greši se: kdor sebi ali drugim življenje krajša bodisi z nezmernostjo v jedi in pijači ali s hudo jezo, ali s prenapornim delom ali z nespametnim plesom ali pa če sebi' ali drugim smrt želi ali živi v sovraštvu ...
Potem moraš pa tudi vedeti, da ima človek dvojno življenje, dušno in telesno. Telesno življenje se poškoduje in vniči z zunanjo silo, dušno pa s po» hujšanjem. »Gorje pa človeku, po katerem pohujšanje pride!« — Povprašaj, dragi moj, malo svojo vest, ali1 nisi bil morebiti že večkrat tudi ti ta nesrečni človek? — »Oh, gospod, tudi v tej reči nisem nedolžen!«
6.	— »Ne prešestuj!« — Te zapovedi ti ne bom na tanko razlagal, svet je v tej reči že tako preveč prebrisan. Vprašaj torej kar sam svoje oči, ali nisi imel nesramnih pogledov? — Svoja ušesa, ali nisi radovoljno poslušal ne» spodobnih pogovorov? Svoj jezik, ali nisi umazanih pogovorov imel ali pel ne» sramnih pesmi? Svoje reke, ali se niso nečistih reči dotikale? Svoje noge, ali niso zahajale v nevarne kraje in slabe tovarišije? — Svoje srce, ali se niso ostudne misli in želje večkrat po njem pasle?
Sedaj, ljubi bolnik, pa povej mi, kaj pravi tvoja vest glede na šesto zapoved? — »Oh, gospod, velik grešnik sem!«
7.	— »Ne kradi!« — Kralj David vpraša v 23. psalmu: »Kdo pojde na Gospodovo goro ali kdo bo stal na njegovem svetem kraju?« Nato pa od» govarja: »Kdor je nedolžnih rok in čistega srca.« — O čistosti srca sva ravno» kar govorila; sedaj mi pa povej, ljubi bolnik, ali si tudi nedolžnih rok? Ali se nisi* dotikal tujlega blaga? Ali nisi) goljufal pri kupčiji? Ali nisi jemal ode» ruških obresti? Ali nisi delal dolgov, dobro vedoč, da jih ne boš mogel vrniti1? Ali nisi najdenih, ukradenih reči pridržaval? Ali nisi ukradenega blaga ku» poval in spravljal? Ali nisi delavcem zaslužek pritrgaval in zadržaval? Ali nisi premoženja svoje žene in svojih otrok z igranjem in pijančevanjem za» pravljal? Ali nisi imel krivičnih pravd? Ali nisi z ognjem in lučjo neprevidno ravnal in tako svoje in svojih sosedov poslopje postavljal v nevarnost?
Kaj pravi tvoja vest na vse to, ljubi bolnik? — »Ah, moje roke niso nedolžne!«
8.	— »Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega!« — »Nikoli« — praviš — »nisem po krivem pričal zoper svojega bližnjega.« Toda, ljubi moj bolnik, ti se zelo motiš! V osmi božji zapovedi ni' prepovedano samo krivo pričevanje pred sodiščem, temveč tudi vsaka laž, obrekovanje, opravljanje, krivo natolcevanje, predrzna sodba in podpihovanje. — Ali se čutiš v vsem tem čistega? — »Oh, da bi bil, pa, nisem!«
220 —
9.	in 10, zapoved, ljubi bolnik, ni rta pravzaprav posebni zapovedi, temveč le natančnejša razlaga 6. in 7. zapovedi 'n nam podesta, da spadajo tudi naše misli in želje pod božjo sodbo. Glede misli in želja si pa že poprej priznal, da — nimaš mirne vesti. —
Kaj je torej storiti sedaj, ko gredo tvoji dnevi h koncu? — Prvo in naj= potrebnejše je, da svoje grehe spoznaš, jih obžaluješ ter se jih obtožiš s trdnim zaupanjem, da ti jih Bog odpusti, ko« mu obljubiš, da ne prideš nikdar več nazaj ponavljat svojih nerodnosti. — Za pokoro pa sprejmi to, da se zavežeš, da boš svojega naslednika, t. j. novo leto, resno in trde opozoril, naj popravi, kar si ti narobe naredil in zanemaril. To stori, potem pa izgini v božjem imenu za večne čase. Amen.
UNIO MISSIONARIA CLERI
Častite sobrate opozarjamo še enkrat na vprašalni list, ki naj se do 10. decems bra pošlje natančno izpolnjen na knežji in nadškofijski ordinariat. Do petnajste* ga decembra mora podpisani poslati v Rim seznam vseh župnij, kjer se je usta* novil misijonski odbor.
Mnogi gg. vprašuje io, kam naj pošlje* jo zbirke misi ionske nedelje. V tem po* gledu se je vrinila v Folium ecclesiasti* cum očitna pomota. Ker ima slovenski del škofije svojega misijonskega ravna* tel ja in blagajničarja je jasno, da se vsi misijonski prispevki pošiljajo izključno le našemu blagajničarju. Kdor nima po* ložnice Apcstolstva molitve, dobi na po* šti brezplačno belo položnico. Nanjo za* beleži številko 11/1658 in naslov »Apo* stolato della preghiera Gorizia Via Tor* rente e Molino. Pošiljajte denar s po* ložnicami da si prihranite stroške, Ne mudite!
Gospod blagajničar U. M. Gl. spreje* ma tudi cerkveno opravo za misijone.
Nadškofijski odbor U. M. Cl.
Prispevki občin za bogoslužje.
Odgovori na vprašanja.
1.	Veleč. g. M. H. — Istra. To ni edini slučaj, da je občinski načelnik odbil prošnjo- za- priznanje občinskih pri spev* kov za bogoslužje. Odlok je izšel za vse nove pokrajine. Pošljite svojo prošnjo in prejeti odgovor kr. prefekturi in dodajte dopis, v katerem prosite, naj prefektura naloži občini, naj navedeni odlok vpo* števa.
2.	Č. g. S. A , D. T. -— NaprSvil sri1 na županstvo prošnjo za povrnitev stroškov za nujna popravila pri župnišču in cerkyi. Prošnja je bila zavrnjena: a) glede pb* prave farovža se županstva sklicujejo na čl. 329 obč. in dež. zakona in na odločbo kasacijskega dvora z dne 7. I. 1927, ki pravi: »Dolžnost občin skrbeti za po* pravo poslopij za bogoslužje se ne raz* teza na popravo župnišč.« — Glede tega sJkoro ni pomoči, b) za popravo cerkev mora skrbeti občina, če cerkvena uprava ne more iz svojega. Pri tem se še posebej sklicuj — v smislu odloka, ki je bil natis* kan v oktobrski številki Zbornika — da je to v občini starodavna navada. Prva in* stanca za pritožbo je kr. prefektura. Vse vloge pa je treba vposlati po ordinarijatu.
3.	Vsa pojasnila o tej zadevi1 daje iz*
ključno le kn. nadškof, ordinarij at v Go* rici. Nanj se obračajte.	F. 5.
Izdajatelj: Zbor svečenikov sv. Pavla. Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič. Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici.