Per 1366/2002 10038959,1 COBISS glasilo Kulturnega društva Zavratec 'Lco'1.. 4 Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK 3 Da poletje naraste - Andrej Mivšek AKTUALNO 4 Poročilo o investicijah v obdobju samoprispevka - Darko Bogataj 5 Veselje na binkoštni dan - Kristina Bogataj 6 Naša kapela - Rupnikovi 7 Delo PGD Zavratec v letu 2001 in 2002 -Andrej MivSek GOSPODARSTVO 8 Sušenje lesa - Darko Bogataj IZ ZGODOVINE 10 Tudi Zavratec je bil ob stari meji - Mile Kogovšek 12 Kako so nekoč prali perilo - Jože Lazar 12 Lan in volna - Jože Lazar 15 Poskus kronike župnije sv. Urha v Zavratcu - Darko Bogataj MOJI SPOMINI 16 Spomini iz preteklosti - Franc Bogataj 17 Moja doživetja v času druge svetovne vojne - Jelka Žejn 18 Košnja nekoč in danes - Olga Vehar 18 Postavljanje mlajev - Olga Vehar 19 Nekoč je bilo drugače - Janez Kogovšek ŠOLSKA STRAN 20 Ljudsko pripovedništvo v Zavratcu, Kako smo živeli po drugi svetovni vojni - Tina Kogovšek 22 Dan podružnic - Nataša Mivšek 24 Dramska skupina Zavratec - Nataša Mivšek, Darko Bogataj 25 Spisi - osnovnošolci DA POLETJE NARASTE Komaj smo sredi vsakodnevnih opravil in obveznosti občutili topli veter pomladi in se začudili nad močno povečano površino zelene barve okoli nas, že smo vstopili skozi razposajena vrata poletja. Zjutraj vpijejo ptice, čez dan grmijo stroji in včasih oblaki, zvečer po obveznih poročilih pa so seveda na vrsti žabe. Zastavi se nam vprašanje kako in predvsem kje preživeti te najtoplejše mesece v letu - kamor sodijo tudi dopust in počitnice. Ta svet nas pogosto vabi (kljub nevarnim klopom in nadležnim komarjem) pod odprto nebo v širna prostranstva, da izstopimo iz zaprtih prostorov bivanja v neizmerno naročje vesolja. Človek vtišini narave najbrž postane pesnik. V pričakovanju in spominu na doživete poletne dni so tako na mestu besede Gastona Bachelarda, ki v Poetiki prostora pravi: »Neizmernost je v nas. Navezana je na neke vrste širjenje bitja, ki ga življenje zavira, previdnost zaustavlja, ki pa se v samoti nadaljuje. Takoj ko smo negibni, smo drugje: sanjamo v neizmernem svetu. Neizmernost je premikanje negibnega človeka.« In še: »Zares naseljeno mirno listje, miren pogled, ki ga presenetimo v najbolj preprostem opazovanju, sta dejavnika neizmernosti. Te podobe povzročijo, da svet naraste, da poletje naraste.« Naj to neizmerno poletje, ki je še pred nami, poletje naših pričakovanj in načrtov, res naraste - tudi ob kulturi. In naj dodam le namig, da smo v letu 2002, ki gaje OZN razglasila za Mednarodno leto gora. Spoštovane bralke in cenjeni bralci - pred vami je nova številka Oglarja! STRAN ZA NAJMLAJŠE 32 Lačen zajček Dolgoušček - Mirjam Rejc KULTURA 34 Praznovanje kulturnega praznika, občni zbor KD Zavratec in pustovanje - Jasmina Kogovšek 36 Pevski zbor Zavratec - Matej Kržišnik 37 Literarni večer s Francom Černigojem -Janko Rupnik 38 Znamenja človeškega trpljenja - Franc Pibernik 40 Aleluja! in Andrej Žigon - Tomaž Mivšek 41 Zavračanka v Zambiji - Kristina Leskovec 42 Fran Mlinar Cigale - Alenka Gantar 44 Velikonočni prazniki in razstava pirhov -Darja Kogovšek 45 Diplomska naloga - Andrej Mivšek OGLAR, letnik 3, št. 1, junij 2002 Andrej Mivšek PROZA IN POEZIJA 48 Fičko Faj - Marija Kogovšek 48 Štop, Časopis - Janez Gantar 49 Žganjekuha - Andrej Mivšek RAZVEDRILO 50 Horoskop - Veronika Hatlak 51 Šale - Nataša Mivšek, Olga Vehar, Veronika Hatlak, zbrani v gas. domu 51 Križanka - Mojca Mivšek POSLOVNE STRANI Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Alenka Gantar (glavni in odgovorni urednik), Nataša Mivšek (lektoriranje), Renata Kogovšek Jožef Lazar, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darko Bogataj, Mojca Mivšek, Kristina Bogataj, Anita Tavčar, Tomaž Mivšek, Polona Gantar Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija Naklada: 300 izvodov POROČILO O INVESTICIJAH V OBDOBJU SAMOPRISPEVKA 1998-2001 V začetku marca je svet KS Zavratec na zboru krajanov podal poročilo o porabi sredstev, zbranih s samoprispevkom krajanov. Izkoriščam možnost, da ponovno predstavim kratko poročilo za vse, ki se zbora krajanov niso mogli udeležiti. Glede na to, da sami zbiramo sredstva, je svet KS dolžan obveščati in poročati o porabi zbranega denarja. S samoprispevkom smo v štirih letih zbrali skupaj 6.462.249,00 SIT. Tabela prikazuje zbrana sredstva s samoprispevkom po letih. LETO SIT 1998 1.303.833,00 1999 1.558.399,00 2000 1.644.023,00 2001 1.955.994,00 SKUPAJ 6.462.249,00 Sredstva samoprispevka so se zbirala namensko, izključno za asfaltacijo cest v kraju. V letu 1998 je potekala asfaltacija ceste od Zavratca 21 do Zavratca 10a. Celotna vrednost investicije je znašala 2.7 mio SIT, od tega je bilo lastnih sredstev 2.2 mio SIT. Asfaltacija lokalne ceste Zavratec-Potok je potekala več let. V letu 1999 smo zaključili zadnji del od " Tineta” do občinske meje v Potoku. Celotna vrednost del je bila 9 mio SIT. Investicija je bila pokrita iz proračuna 5.2 mio SIT, sredstev demografije 2.0 mio SIT in 1.7 mio SIT lastnih sredstev. Leta 2000 KS ni prejela sredstev iz proračuna za investicije v ceste, zato smo se odločili, da samo z lastnimi sredstvi pripravimo zemeljska dela v Zavratcu in Potoku. Dela na javni cesti od Zavratca 30 do Zavratca 34 in od občinske meje v Potoku do Potoka 6 so znašala 2.2 mio SIT. Naslednje leto 2001 pa je bila izvedena asfaltacija omenjenih odsekov. Asfaltacija 240 m v Zavratcu in 205 m v Potoku je znašala 4.2 mio SIT. Prejeli smo tudi sredstva demografije v višini 846.000,00 SIT, prispevek občine pa je bil 500.000,00 SIT. Za investicijo so bila porabljena sredstva samoprispevka v višini 2.8 mio SIT. Na zboru krajanov je bil sprejet sklep, da se razpiše referendum za podaljšanje samoprispevka. Kasneje smo prejeli iz občinske uprave pogoje, ki jih moramo po zakonu izpolnjevati za začetek postopka za uvedbo referenduma. Podlaga za začetek postopka za uvedbo samoprispevka je predlog konkretnega investicijskega programa. Referendum razpiše občinski svet, ki tudi sprejme Odlok o uvedbi samoprispevka na podlagi pozitivnega rezultata referenduma. Sredstva samoprispevka pa so namenski prihodek občine. Po posvetu z občinsko upravo smo se odločili, da bo primernejši način zbiranja sredstev na osnovi Odloka o komunalnem prispevku. Krajani so opozorili na pomanjkljive smerokaze in manjkajoče označbe "otroci na cesti” v Zavratcu. Pripombe so bile posredovane občinski službi, kije hitro ukrepala in organizirala namestitev oznak in smerokazov. Krajanom so bili na zboru predstavljeni tudi dolgoročni cilji KS Zavratec, ki so poleg dokončanja asfaltacije cest še ureditev parkirišča pred cerkvijo, športno igrišče in javna razsvetljava. V času pred volitvami je dokaj nehvaležno govoriti o dolgoročnih ciljih, vendar so omenjene investicije že dlje časa želje mnogih krajanov. Glede na namensko rabo sredstev, zbranih s samoprispevkom za asfaltacijo cest, so bile ostale potrebe krajavzadnjih letih vdrugem planu in jih bo potrebno v prihodnosti upoštevati. FINANCIRANJE INVESTICIJ VIR FINANCIRANJA 1998 1999 2000 2001 SKUPAJ PRORAČUN OBČINE IDRIJA 0,00 5.282.246,00 0,00 500.000,00 5.782.246,00 SREDSTVA DEMOGRAFIJE 486.000,00 2.030.000,00 0,00 846.000,00 3.362.000,00 KSZAVRATEC 2.230.000,00 1.700.000,00 2.291.130,00 2.856.260,00 9.077.390,00 SKUPAJ 2.716.000,00 9.012.246,00 2.291.130,00 4.202.260,00 18.221.636,00 DELEŽI FINANCIRANJA INVESTICIJ 1998-2001 PRORAČUN OBČINE DEMOGRAFIJA KS ZAVRATEC Ob koncu mandata sveta krajevne skupnosti se zahvaljujem vsem članom sveta za sodelovanje in pomoč pri delu. Vodstvu Občine Idrija in občinskim službam se zahvaljujem za sredstva, ki so jih namenili investicijam v Zavratcu in vso strokovno pomoč. Vsem krajanom pa velja zahvala za zbrana sredstva samoprispevka, ki so omogočila izvedbo zastavljenih projektov. Novemu svetu krajevne skupnosti pa želim uspešno delo in uresničitev zastavljenih ciljev, ki bodo prispevali k nadaljevanju razvoja kraja. VESELJE NA BINKOSTNI DAN 19. maja, prav na binkoštni dan, je v Zavraški cerkvi prejelo dar Svetega Duha 17 birmancev iz Zavratca, Medvedjega Brda, Dol, CorterSopota. Najprej pa priprave! Vsakotedenski verouk, devetdnevnica, še prej pa duhovne vaje, ki so bile sedaj že drugo leto v Stržišču. Tam sta birmance skozi vikend odpiranja Bogu vodila naš župnik Danilo Kobal ter godoviški župnik Slavko Rebec, ki je s seboj pripeljal še godoviško mladino. Čeprav jim vreme ni šlo preveč na roko, saj je bilo mrzlo in deževno, se je ob skupnem druženju, petju, pogovorih in baje res dobri hrani razvilo prijetno vzdušje. Birmanci so čisto do birme preživeli veliko skupnega časa. Že štirinajst dni prej, da so nekateri veroučenci zadnji teden pred birmo lahko šli v šolo v naravi, seje začela devetdnevnica. Seznanili so se s škofom Jurijem Bizjakom, ki jim je nato podelil zakrament. Mladina gaje toplo sprejela, saj je nanje naredil zelo dober vtis. Rekli so, da je prijazen, «faca,» ter res »za štose«, zato mislim, da so se skozi čas priprav nedvomno zabavali. Maše so se vrstile v vseh krajih, od koder so birmanci prihajali. Darko Bogataj Nato je napočil veliki dan. Priprav je bilo konec, problemov z obleko naj tudi ne bi bilo več in na sicer malce aprilsko naravnan majski dan seje iz župnišča vila četica birmancev in botrov proti sveže okrašeni zavraški cerkvi, ki seje kazalavvsem sijaju. Cerkev seje napolnila z vsemi sorodniki, fotografi in kamermani, pevci ter ostalimi verniki, med katerimi je vladalo pričakovanje. Maša je bila zelo slovesna, kar je v birmance in botre zagotovo vtisnilo pečat posebnega doživetja. Ob škofovi pridigi pa seje tudi ostalo širno ljudstvo seznanilo s to izjemno karizmatično osebnostjo. Vsem je na srce položil nekaj toplih besed ter nas zaupal varstvu Svetega Duha tolažnika. Vspominje nastala skupinska slika, nato pašo birmanci praznovali v bolj ali manj širokem krogu družine. Po Svetem Duhu so prejeli Ogenj, Vihar, Besedo, Življenje, Ljubezen in Moč, kar so večji darovi kot katerokoli darilo. Kristina Bogataj Birmanci z župnikom Danilom Kobalom in škofom Jurijem Bizjakom. Foto: Robert Rijavec NAŠA KAPELA Sredi travnika stoji kapela, katero je zob časaže dodobra obdelal. Le Mati Marija je še vedno trdno in pokončno stala v njej in delila milost mimoidočim. Pa stoji Rado nekega popoldneva tam pri kozolcu, gleda kapelo in reče “Ti, kej prauš, zdej bi pa ja že bil cejt, da se lotma, če ne se ba lih tm padrla !”Pa mislim, daje ravno to rekel že kakšno leto nazaj, pa je čas ušel skozi grablje tja v zimo. Toda tokrat je bil trdno odločen. Potreboval je strokovnjaka, ta pasploh ni bil daleč, kark sosedu Lojzetu Kogovšku je stopil in ta seje kmalu lotil dela. Lepo počasi, omet za ometom, kamen za kamnom je previdno oklestil in pregledal. Vsi smo si želeli, da bi odkril kakšno letnico ali kaj, kar bi pričalo o starosti kapele. Le-te pa ni našel, le po različnih kamnih in dozidavi se je videlo, da je bila kapela nekoč čisto drugačna. Lojze pa je nekje izbrskal še neko zelo staro fotografijo, na kateri se je zelo slabo, toda dovolj opazno videlo, da ima kapela na straneh okna.To je bilo dovolj, da smo se odločili za njen izgled. In tako je rasla in postajala vedno lepša. Marija pa je ves ta čas stala tam “pr’ Rupnk” v kotu hiše in imela v rokah rožni venec. Tudi njo je Lojze nekega dne odnesel domov, jo postavil na mizo in jo mojstrsko pobarval. Pa je prišel maj, dela so bila končana, okolico smo uredili ter odnesli Marijo tja, kjer bo spet delila milost naslednjih 100 let. Da pa zanamci ne bodo tako vzadregi, ko bodo nekoč (vsaj upamo), spet odnesli Marijo domov in ji prenovili kapelico, smo v streho zazidali slike ter opise, datume ter kdo vse je trenutno Rupnkova rodbina. In daje bilo vse popolno, smo kapelico blagoslovili 12. maja. Lepain razkošna, vsa ponosna je stala tam, kojije domači župnik Danilo Kobal podelil blagoslov. Rupnikovi Med potekom obnovitvenih del. Fotografije: Robert Rijavec Kapela pred obnovo. Župnik Danilo Kobal blagoslavlja prenovljeno kapelo. DELO PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA ZAVRATEC V LETU 2001 IN 2002 Kot je vsem znano, je največja nevarnost naših domov in našega premoženja rdeči petelin, ki zakikirika največkrat ob neprimernem času. Zato tudi v našem kraju deluje njegov sovražnik in moritelj PGD. Morda nekateri mislijo, da v gasilskem domu gasimo samo žejo, vendar ni tako. Vedno smo pripravljeni na kakršnokoli intervencijo pomagati krajanom v kakršnikoli stiski, pri organizaciji krajevnih prireditev..., pogosto pa poskrbimo tudi za družabna srečanja vaščanov in ostalih dobrodošlih obiskovalcev. V soboto 23. februarja 2002 smo pripravili redni letni občni zbor, ki se gaje udeležila približno polovica članov ter tudi predsednik Gasilske zveze Idrija g. Jože Jesenko. Obljubil nam je že dogovorjeno gasilsko vozilo, o čemer boste v nadaljevanju še lahko prebrali. Malo nas je tudi pokritiziral, nekatere za potrebo, za kar smo mu tudi hvaležni. Še vnaprej ga vabimo, da nas čim večkrat obišče in mu obljubljamo, da bomo upoštevali njegove nasvete. Sicer smo se na zboru pogovorili o našem preteklem in prihodnjem letu in domenili, da vodstvo PGD Zavratec za enkrat ostane nespremenjeno za obdobje enega leta. Pa tudi sicer ne stojimo križem rok, kajti v preteklem letu smo imeli tudi nekaj izobraževanj glede protipožarne varnosti in gasilske opreme. Tu naj omenim, da sta dva člana našega društva (Andrej Mivšek Z.32 in Jernej Kogovšek) opravila izpit za nižjega gasilskega časnika, kar je zelo spodbudno. Upamo, da nam bo Gasilska zveza Idrija jeseni odobrila tudi nadaljevanje šolanja v obliki tečaja za “višje čine” in morda tudi napredovanje v okviru Gasilske zveze. Kljub temu pa nismo pozabili na ostale člane PGD, tako imenovane operativce, kajti v preteklem letu smo nabavili dva dihalna aparata AVER, dodatno dihalno masko za reševanje ponesrečencev, osem zaščitnih negorljivih oblek in nekaj čelad ter celo novo sireno. Kot velik uspeh si štejemo, da nam je uspelo iztržiti rabljeno vozilo z visokotlačno črpalko. Prejeli smo ga na velikonočni ponedeljek, 1. aprila letos, ko smo uradno prevzeli navedeni avtomobil od predstavnikov PGD Ledine. Preizkus avtomobilaje uspešno potekal v krogu okoli vasi. Proti koncu aprila smo že pripravili prve vaje z novim vozilom in tudi na novo nabavljeno zaščitno opremo. Na kratko bom opisal potek vaje na igrišču pri kavernah: S traktorjem smo pripeljali obrabljen osebni avto na kraj dogajanja. Vaje seje udeležilo dvanajst aktivnih gasilcev in približno dvajset vaščanov, ki so opazovali našo spretnost in zmožnost novega vozila. Obrabljen avto smo zažgali in po močnem razplamenjenju pričeli z akcijo. Najpogumnejši gasilec je kljub opozorilu vodje akcije pristopil brez popolne zaščitne opreme. Avto je uspešno pogasil, vendar se je izkazalo in tudi sam je priznal, da brez popolne zaščite nikdarveč! Vajo smo ponovili trikrat in pri tem uporabili vso našo opremo in znanje. Po uspešnem zaključku smo se vrnili v gasilni dom, premleli mnenja gladalcev in nas aktivnih članov. Sledila je predstavitev uporabe dihalnih aparatov in vsakdo jih je imel možnost tudi preizkusiti. Mislim, da skoraj ni bilo nikogar, ki tega tudi ne bi naredil. Vsi so bili navdušeni nad takimi vajami in odšli domov z željo, da bi se taka odprta dogajanja ponovila čim večkrat. Vodstvo PGD ob tem tudi upa, da se bo v sodelovanju s krajani in aktivnimi člani to tudi zgodilo. Vabim pa tudi ostale krajane, ki jih do sedaj ni bilo zraven in jim prav tako kot nam lahko grozi nepredvidena nesreča, da se odslej naprej odzovejo našemu klicu in pridejo na pomoč. S skupno močjo se bomo vsi imeli lepše in varneje in bolj bomo pripravljeni! Andrej Mivšek, predsednik PGD Zavratec SUŠENJE LESA Kako pomembnaje pravilna vlažnost lesa, zelo dobro vedo mizarji in vsi, ki se ukvarjajo s predelavo lesa. Namen sestavka je na kratko predstaviti teoretične osnove sušenja lesa, principe sušenja in napake, povezane z nepravilnim sušenjem lesa. Sušenje lesa je odstranjevanje vode iz lesa. Les se suši do ravnovesne vlažnosti, ki se določi glede na prostor, v katerem bo les oz. izdelek iz lesa vgrajen. S samim sušenjem izboljšamo več lastnosti lesa : - preprečijo se napake zaradi krčenja lesa - les postane trdnejši in trši - les se zaščiti od delovanja lesnih gliv - omogoča se priprava za lepljenje in površinsko obdelavo - poveča se kalorična vrednost lesa Za razumevanje osnov sušenja je prav, da se na kratko dotaknemo tudi same zgradbe lesa. Zelo po otroško bi lahko rekli, daje les sestavljen iz šopa votlih špaget, po katerem se giblje voda in hrana. Dejansko paje les zelo komplicirano sestavljen. Anatomski elementi lesa - celice, se v osnovi delijo na prevodne in mehanske. Prevodni anatomski elementi imajo tanke celične stene in se lahko sušijo, mehanski pa imajo debelejše celične stene in se težko sušijo in tudi bolj krčijo. Osnovna delitev lesa je na iglavce in listavce. Les iglavcevje enostavnejše in homogenejše zgradbe kot les listavcev. Les se lahko in hitro suši. Listavci so zapletenejše zgradbe z neenakomerno razporejenimi celicami po braniki. Pri prečnem prerezu lesa lahko vidimo s prostim očesom braniko, ki je enoletni prirastek lesa. Branikaje sestavljena iz ranega in kasnega lesa. Jedrovina je osrednji del debla, ki je izgubil prevodno funkcijo in je neprevoden za vodo. Pri nekaterih vrstah (bor, macesen, hrast, jesen...) je jedrovina temnejša in jo imenujemo črnjava. Prevodno nalogo pri drevesu ima samo beljava. Vodo, ki se nahaja v lesu, lahko razdelimo na prosto ali kapilarno vodo in vezano ali higroskopično. Prosta voda se nahaja v prostorih celic in vpliva le na težo lesa. Količina te vode je odvisna od poroznosti lesa. Če uporabim prejšnjo primerjavo, je ta voda v votlih prostorih špaget. Prosta voda lahko izhaja iz lesa. Vezana voda paje vpita v celične stene (voda v stenah špaget). Voda je vezana v celičnih stenah z veliko silo. Ko les sušimo, najprej odstranimo prosto vodo, kasneje pa sušimo tudi vezano vodo. Zelo pomemben strokovni izrazje TOČKA ZASIČENOSTI LESNIH VLAKEN. Les doseže to točko, ko smo posušili vso prosto vodo, celične stene pa so še nasičene z vodo. Točka je različna glede na vrsto lesa in se giblje med 22 in 35%. Vlažnost lesa merimo v procentih in predstavlja razmerje med maso vode, ki se nahajavlesu, proti masi absolutno suhega lesa. Npr. vlažnost 15% nam pove, da 1 kg absolutno suhega lesa vsebuje 0.15 kg vode. Smreka ima takoj po poseku lahko 130-200% vlažnost, kar pomeni, da vsebuje več vode kot je lesne mase. Zelo pomembna lastnost lesa je higroskopičnost. Pod točko zasičenosti lesnih vlaken lahko les iz okolja vlago sprejema ali pa jo oddajo v prostor. Les prilagodi svojo vlago vlažnosti in temperaturi zraka. Kadar les ne sprejema in ne oddaja vlaga pravimo, da je v RAVNOVESNI P - prečni prerez R - radialni prerez T ■ tangencialni prerez 1 - Iraheid« ranega lesa 2 - traheida kasnega lesa 3 ■ trak 4 - osni parenhim 3 - radialni smolili kanal 6 - osni smolm kanal 7 - obokana pikii|a VLAŽNOSTI in miruje. Pri vgradnji lesa je pomembno, daje les posušen na ravnovesno vlažnost, da se ne krči ali nabreka. Vsakje že opazil ladijski pod, opaž ali parket z velikimi režami, ki so posledice osušitve. Vzrok je vgradnja lesa s preveliko vlago, ki pa se je glede na temperaturo in relativno vlažnost zraka po vgradnji znižala. Posledica pojava je krčenje lesa in reže v ladijskem podu ali opažu. Da bi se izognili napaki, bi morali predhodno les posušiti na ravnovesno vlažnost glede na prostor, kjer bo izdelek vgrajen. Za okna in vhodna vrata moramo les posušiti na 12-15% vlažnosti. Les za pohištvo, ki bo vgrajeno v prostor s centralno kurjavo, pa mora biti posušen na 6-9% vlažnosti. Za parket se predpisuje vlaga lesa 6-8%. Z naravnim sušenjem lesa lahko les posušimo do 15% vlažnosti, nižjo vlažnost pa lahko dosežemo le z umetnim sušenjem v sušilnicah. Les se ne krči v vse smeri enako. Zaradi različne zgradbe lesa v anatomskih smereh se les krči različno v vzdolžni, radialni in tangencialni smeri. Največje je krčenje v tangencialni smeri, manjše v radialni in najmanjše v vzdožni. Velikost krčenjaje pomemben podatek in se izrazi kot procent krčenja b. Npr. procent krčenja v tangencialni smeri za bukovino je 11.8. Če sušimo mokro bukovo bočnico širine 220 mm in debeline 25mm na 10% lahko izračunamo, da se deska po širini skrči za 17.3 mm. Lesa ni mogoče sušiti, ne da bi na lesu nastajale napake. Za uspešno sušenje moramo poznati napake in vzroke, da jih lahko v procesu sušenja preprečimo. Glavne napake sušenja so: kolaps, napake zaradi krčenja lesa, sprememba barve lesa in napake zaradi gljiv. Kolaps nastane pri sušenju lesa, ki imavlažnost pod točko nasičenosti lesnih vlaken pri previsoki temperaturi. Celične stene se deformirajo in površina lesa postane nagubana. Napake zaradi krčenja lesa nastanejo, ko začne izhajati vezana voda. Zaradi notranjih napetosti (les se različno krči v različnih smereh) pride do raznih napak. Najpogostejše so: čelne razpoke, notranje razpoke, koritavost, vitopirjenje in izpad grč. Sprememba barve je posledica kemičnih sprememb. Sprememba barve na površini lesa nastane zaradi previsoke temperature in visoke relativne vlažnosti zraka. Pogosta so tudi obarvanja zaradi letvic, s katerimi je les letvičen. Napad gljiv pa povzroči modrenje, plesen in trohnobo. Poznavanje osnov sušenja je osnova za pravilno pripravo lesa pred obdelavo in vgradnjo lesenih izdelkov. Sama tema je zelo obsežna in zato predlagam vsem, kijih tema zanima in bi jo hoteli podrobneje spoznati, da preberejo srednješolski učbenik z naslovom Sušenje lesa avtorja Mirka Geršaka. Darko Bogataj TUDI ZAVRATEC JE BIL OB STARI MEJI Zelo rad bi nekaj prispeval za Oglarja, da se ne bi pozabilo, kaj se je dogajalo v času, ko je bil Zavratec pod Italijo. Ob prebiranju knjige “Ob stari meji” Tomaža Pavšiča, ki zelo lepo opisuje slovensko-italijansko mejo od Porezna do Novega Sveta, se mi je utrnilo mnogo spominov iz teh časov, ki sem jih pod Italijo doživljal še kot otrok. Zavratec je bil zelo blizu meje. Spominjam se, daje bila v Zavratcu vsa Mussolinijeva vojska. Tu so bili italijanski vojaki, fašisti, karabinjeri in financi. Karabinjeri so bili kot prometniki, fašisti so bili za politične zadeve, financi kot obmejna straža in carina, vojaki pa kot italijanska vojska. Fašisti so stanovali v Rupnkovi bajti, kjer se danes reče pr’ Korlnu. Pred hišo so fašisti napravili senčno uto, kjer so počivali in igrali na karte (pogosto so igrali neko italijansko igro, pri kateri so na dlani žgali tobak in ga vdihavali). Zraven ute je stal drog za postavljanje mlajev za “faši” oz. za obešanje fašistovske zastave. Na mestu, kjer danes stoji štala, pa je bilo veliko balinarsko igrišče, dolgo kakih 12 metrov. Fašistov je bilo v Zavratcu od 10 do 15. Eden od njih z imenom Fameo je bil nekakšen medicinski tehnik, kije skrbel za prvo pomoč. Pomagal je tudi vaščanom ob kakšni nezgodi. Tudi meni je prišel obvezat rano, ki sem jo dobil z urezom s koso, ko sva se s sosedom igrala s tem ostrim orodjem. Staršem bil komaj štiri leta. Oče meje potem nesel k zdravniku Demšarju v Žiri. Med potjo sva se najprej ustavila pri Sternskem Nacetu, da seje oče malo odpočil. Micka mi je dala kos kruha z medom. Potem sva nadaljevala pot peš do Podklanca do Puca, kjer sva se zopet ustavila. Oče je Pucovega Joklna naprosil, daje posodil konja in “fjakarčka” (oz. “španik”), s katerim sva se peljala naprej do zdravnika Demšarja, ki mi je rano zašil. Po rodu je bil ta zdravnik rojak iz Idrije, med vojno pa so ga ubili četniki. Spominjam se tudi majhnega Famejevega sina Mariuccija, ki je komaj tri leta star umrl zaradi davice. Pokopan je v Zavratcu. Financarji so bili nastanjeni v baraki, kjer je danes hiša pr’Jožet. Bili so obmejni stražarji in cariniki. Bili so zelo družabni in vljudni. Predvsem so radi prirejali razne zabave in veselice, na katere so bili povabljeni tudi domačini. Tu so se spoznali tudi z domačimi dekleti in marsikatera seje tudi poročila ter potem odšlaz njimi v Italijo. Italijanski uslužbenci, tako financarji kot fašisti, so stanovali v barakah, vendar kdorje bil poročen in imel družino, je bil na stanovanju pri vaščanih. Financarski desetar (pontato) je s svojo ženo stanoval pri nas, pr’ Anžet, Saurazzi - razglednica Zavratca, ki je bila leta 1935 poslana v Firenze Zavračanu vojaku Francu Gantarju. približno tri leta. Imel je sina z imenom Nino. Kot otroci smo se dobro razumeli, čeprav je bil nekaj let mlajši. Se pa dobro spominjam, da bi ga z bratom Cvetom skoraj spravila na drugi svet. Bilo je nedeljskega popoldneva, ko sva s Cvetom jedla okisan krompir s suhim mesom in hrenom. Ninota je zanimalo, kaj je v šalci, kamor sva pomakala meso. Rekla sva mu, da je to nariban sir -formagio. Zajel je celo žlico “sira” in ga pogoltnil. Vzelo mu je sapo in padel je na zadnico. Zgledalo je, da se bo zadušil. Midva sva se malo prestrašila, gazačela stresati, vendar je kar hitro prišel nazaj k sebi in še naprej smo se igrali svoje igrice. Njegov oče, financarski desetar, je zasledil, da oče kontrabanti. V kosmu smo imeli cekorje, cigarete, saharin, mašince..., vendar nas ni hotel prijavit zavraškim financarjem. Očetaje prijavil dolskim financarjem, ki so vse to prišli zaplenit. Bilo je pozimi I. 1941. Najprej so šli k Birtu po konja in voz, da so nanj naložili kontra-bantovsko zaplembo. S Cvetom (bila sva šestin sedemletna otroka) pasvacekorje metalazvozavsneg, karsejedalo daleč. Ko so odšli, sva jih pobrala in ostale so doma. Karabinjerska postajaje bila na križišču poti nad vasjo, kjer se ena pot odcepi in vodi proti Poldetu in Cešmelu, druga pa proti gasilnemu domu. Povelnik karabinjerjev seje pisal Qorcelo, zato seje še vse do danes na tem mestu ohranilo ime na korčelu. Spominjam se karabinjerjev, katerim sem opoldne za južno in za večerjo nosil kruh, ki gaje pekel moj oče. Bilo je jeseni. Ob poti sem nabiral lešnike in sem na karabinjerjevo južino pozabil in tako prišel prepozno. Ko sem prestopil prag, meje kuhar najprej okregal. Začel sem jokati. Da meje potolažil, mi je dal ‘močan’, velik kozarec vina, ki sem ga kar hitro popil. Proti domu sem se vračal vedno bolj utrujen, nakar sem zaspal v travi ob poti. Mamo je zaskrbelo, kje hodim, zato je šla pogledat in me našla spečega v travi. Skupaj sva odšla domov. Šele naslednji dan, ko sem se prebudil, sem se spomnil naročila kuharja. Naročil mi je, naj drugič prinesem “dieci uova”. Ko sem mami ponovil te besede, kijih sam nisem razumel, je takoj vedela, da karabinjerji želijo jajca. Italijanski vojaki so bili nastanjeni v kavernah (po italijansko caserma). Kot se spominjam, je bilo tu okoli sto vojakov. Nastanjeni so bili v spodnjih kavernah, kjer so imeli prenočišča (prostori so večji). V zgornjih kavernah pa so bile predvsem pisarne in oficirske sobe (bili so poročniki -tenente, podporočniki - sottotenente in vodniki - marešali). BrigadirSchalaba, kije bil financarski kapo, pajessvojo družino stanoval pr’ Cešmel. To je bila poklicna vojska. Vsako nedeljo so v paradi prišli k maši, približno 20 jih je prikorakalo. Pri povzdigovanju so na puško nataknili bajonet in držali do konca povzdigovanja nepremično. Na komando so potem vsi hkrati, po taktu, kot bi delal samo eden, bajonete pospravili in puško prislonili k nogam. Bili so zelo dobro izurjeni. V kavernah seje med vojaki zgodila tudi nesreča, pri kateri je neki vojak umrl, enega je povozil vojaški kamijon, drugega pa je po nesreči ustrelil drug vojak. Pokopali so ju na zavraško pokopališče, po odhodu Italijanov iz Zavratca pa so grob prenesli v Italijo. Pr’ Brnku v štali so bili vojaki, ki so skrbeli za mule, zato smo jim pravili kar mularji. S hrano so se oskrbovali iz kavern. Za vsak brišt (obrok) sta šla dva vojaka v kaverne po kotel hrane, kije držal kakih 20 litrov, in jo razdelila ostalim mularjem. S Cvetom sva vSopot nosila v‘maln’ ječmen in oves, pšenice pa pri nas nismo sejali. Ko sva se vračala iz Sopota proti domu in nesla vsak svojo vrečko, težko od osem do deset ‘kil’ na ‘prtovncah’ (žakel, ki je imel naramnice), so naju ustavili mularji. Ker jim je pri južini ostala okusna vojaška meneštra, so jo dali nama, naj jo pojeva. Porcije so bile zelo velike. Ena goveta (aluminijasta posoda, iz katere so jedli) je držala okrog dva litra. Naložili so nama do roba in obljubili, da dobiva še vsak eno njihovo tedensko čokolado, če vse pojeva. Kljub temu, da vse meneštre nisva mogla pojesti, so nama iz usmiljenja vseeno podarili tisto čolokado. m m y 'j j 1 Učiteljica Domenica Casca s svojimi učenci (levo) in učenkami (desno). Po kapitulaciji Italije so vojaki in financi odšli. V času, ko je bil Zavratec pod Italijo, je bilo vZavratcu in okoliških krajih kar veliko otrok. Problem šolanja so reševali tako, da so poučevali nekaj časa v zavraškem župnišču, nato v trgovini. Od leta 1938, ko so Italijani dokončali gradnjo šole v Zavratcu, pa je bila stiska s prostorom rešena. Prva učiteljica nazavraški šoli je bila Domenica Gasca. Šolo je takrat obiskovalo okrog 40 otrok. Pouk je vse do leta 1943 potekal v italijanskem jeziku. Vsak dan smo pisali nekakšen ‘detato’, kar še danes ne vem, kaj je to bilo. V spominu imam tudi to, kako smo pozdravljali italijanskega kralja “Viva duce Vittorio Emanuele III” in prizor, kako smo na drog vlekli italijansko zastavo. Na stavbi šoleje bil tudi nek italijanski napis, iz katerega so kasneje ohranili le črke, s katerimi je še danes napisano ŠOLA. Po kapitulaciju Italije pa je v Zavratcu najprej poučeval g. župnik Ivan Miklavčič, pr’Jurič v Brekovcah pa je učila njegova sestra Francka, kamor so otroci hodili v šolo le nekaj mesecev, takoj po odhodu Italijanov, ko vZavratcu še ni bilo nikogar, ki bi učil. Za g. župnikom Miklavčičem je še v času druge svetovne vojne poučeval tudi Vinko Merlak (Rešk’ Vinko). Tri dni v tednu je poučeval v Zavratcu, dva dneva pa na Medvedjem Brdu. Po osvoboditvi leta 1945 pa je prišel učitelj Ivan Pižmoht. Za Zavratec je bilo obdobje pod italijansko oblastjo gospodarsko zelo pomembno. Zgradili so cesto od Marliš do vasi, v načrtu pa so imeli gradnjo še naprej mimo Štacnarja obJakopniku do Loga. Vendarje Italija eno leto prehitro kapitulirala, tako nam je ostal le star kolovoz čez Lom, ki pa smo ga kasneje kar dobro uredili in celo asfaltirali. Mile Kogovšek f L ul Im KAKO SO NEKOČ PRALI PERILO V otroštvu kujemo iluzije, ki jih v letih odraščanja poskušamo uresničiti, na stara leta pa se nam vračajo v spomin. Mladostnih doživetij se spominjamo s posebno jasnostjo in veseljem, vendar se bojim, da ne tudi z objektivno natančnostjo. Obdaja jih neka otroška milina. Večkrat premišljujem, kako sem doživljal otroška leta, preden sem odšel za vajenca. Danes tehnika napreduje izdnevavdan, navoljo imamo vse mogoče pralne praške in pralne stroje. Perilo le položiš v pralni stroj, dodaš pralni prašek, naravnaš stopinje, pritisneš na gumb in perilo se pere. Ko spremljam napredek tehnike, pa se večkrat vprašam in pomislim na naše mame in babice. Le kako so prale perilo, ko ni bilo niti elektrike, kaj šele pralnih strojev? Temu opravilu se niso mogle izogniti. Zvečer so gospodinje perilo dale v škaf v vodo, da se je čez noč namočilo, dodale prašek, če pa tega ni bilo, so dodale beli pepel. Beli pepel dobimo iz dreves, ki so rasla na belem kamnu. Torej poznamo sivi in beli pepel! Sivi pepel dobimo iz dreves, ki so rasla na sivih kamninah. Največkrat so prale z belim pepelom. Pri nekaterih hišah so imeli poseben škaf, imenovan “žehtnik”. Naslednji dan so gospodinje perilo dobro namilile. Večkrat so ga splaknile, nato pa ga dale kuhati in spet dodale prašek. Ko se je perilo prekuhalo, so ga ožele in dale v lesene škafe. Le - te je bilo potrebno ročno nesti do bližnjega potoka ali korita. To so napravile tako, da so si na glavo pod škaf položile svitek in se odpravile k vodi. Perilo so na perilniku dobro oplaknile. Pomagale so si z lesenimi lopatami, s katerimi so tolkle po perilu. Pri nas se je Gradnja korita pri mlekarni (leta 1937), kamor so hodile gospodinje prat, pa tudi živino so gonili sem napajat. pralo pri koritu in mlekarni. Tu je bila narejena prav posebna betonska miza, ki je služila pranju. Če tu ni bilo vode, so hodile gospodinje prat perilo vjakopnik -Črni graben. Spominjam se, daje bila nekega leta huda suša in smo šli z mamo prat perilo v Sopot. Ko so perilo enkrat dobro preprale, so ga ožele in dale sušit. Perilo je lepo dišalo. Če katero od teh gospodinj danes bolijo roke, ni to nič čudnega, saj so morale prati v ledeno mrzli vodi in to ne glede na vremenske razmere in letni čas. Jože Lazar LAN IN VOLNA Življenje je včasih zelo radodarno. Vse, kar smo prejeli, nam je bilo darovano zato, da iz te obilice posredujemo drugim. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi o naših člankih v našem Oglarju. Različni ljudje sojih pisali oz. jih pišejo, različna področja obravnavajo, različni bodo odmevi bralcev, vendar pa je duh pri vseh enak. Ni naš ali pa moj namen napisati znanstveno razpravo o lanu in volni. Dobri in slabi časi se menjajo, slabo se pozablja, dobro pa ostaja. In človek kar nenadoma spozna, kako je navezan na to dobro iz preteklosti, velikokrat ga sreča kot na novo odkriti zaklad. To je tudi vzrok mojega veselja, ko odkrivam sledove preteklosti v današnjem življenju. Naš delovni človek je potreboval predvsem trpežno obleko, ki jo je z lastnim delom in primernim znanjem napravil sam. Saj še ni tako dolgo tega, ko so pri nas obleko še šivali doma. Potem pa je nastopila nova “moda”, ki je zasužnjila in še zasužnjuje svet, a se nihče ne ozira na posledice, ki jih pušča. Trenje lana v klanici pri Matjažu. V prejšnjih časih so sejali pri nas domači lan, ki so ga od časa do časa menjali z drugim semenom. Treba pa je bilo posvečati vso skrb, da se seme ni pomešalo, ker je potem zelo trpela kakovost predivca in semena, če pa so gojili lan vestno in pazljivo, je bila korist zelo velika, sicer pa je sledilo razočaranje, kot pri vsakem delu. Kdorkoli se bi samo enkrat prepričal o trpežnosti domačega platna, ga ne bi opustil. Predvsem so domače platno uporabljali za posteljnino in namizne oz. cerkvene prte, tanjše platno pa za moške delovne srajce, predpasnike, brisače in letne moške in ženske obleke. Uporaba domačega platnaje bila torej vsestranska. Lan je uspeval pri nas povsod v dobri in spočiti zemlji, ki je bila prej dobro pognojena s hlevskim gnojem. Sejali so ga konec marca ali v začetku aprila. Lan cveti modro in cveti samo dopoldne.Vedeti so morali, čemu so ga sejali ali zaradi vlaken ali zaradi semena. Navadno lan dozori v štirih mesecih. Lan, ki so ga potrebovali za vlakna, so pustili, da je odcvetel, semenske glavice in bilke pa so pustili rumeneti. Takrat je bila kakovost lanišča najboljša. Potem so lan lepo raztegnili po zemlji, odstranili plevel, da je ovenel, kar se je zgodilo ob vročih dneh v nekaj urah. Vmes so morali lan tudi obračati. Ko je bil lan dovolj suh, so mu osmukali semenske glavice. Smukanje ali trganje semenskih glavic so opravili s pomočjo grebenov ali železnih česalnikovz dolgimi zobmi. Pri tem so morali lan dobro držati, da se bilke niso zmešale in skuštrale. Osmukan lan je bilo treba še goditi. To so delali na tleh ali v močilnicah ali pa v tekoči vodi. Goditev lana ima namen omehčati rastlino do take mere, da “koža”, to so vlakna, lepo odstopi in se lahko odstrani od stebla. V potokih ni bilo preveč zaželeno namakati lan, ker lan izloča strup, to pa je ribam škodovalo. Godnost lana je bilo treba preizkusiti: če seje vse ločilo od stebla in seje steblo lahko prelomilo, ne da bi kaj ostalo na njem, je bil lan zrel. Nato je bilo treba lan dobro posušiti, sledila pa je še ena “faza”, to je trenje. Za trenje je moral biti lan dovolj suh. Če ni bil, so ga posušili v sušilnicah -pajštu. Ko je bil lan dobro suh, so ga terice otrle s trlicami. Trlica je podobna klini velikega noža, katerega konicaje podaljšana v ročaj in je pritrjena na nasprotnem koncu, da se lahko odpira kot žepni nož. Šop pripravljenega lanu so vtaknili med nož in nožnico. Nato je bilo treba dobro udarjati po šopu in ga vleči proti sebi. Trlica je nasekala suho steblo, ki seje zlomilo na drobne koščke, dočim so vlakna ostala v roki. Kadar je bil čas, so se posamezni šopi lanu še smukali z dolgimi železnimi zobmi. S česanjem so dobili lepo enakomerno predivo. Tanjše in daljše je bilo predivo, boljše je bilo. Kako so predli lan, bom opisal v nadaljevanju, saj semkaj spada tudi volna. Volnaje bila včasih vsakdanji gost vsakega doma. Menda ni bilo območja, kjer se ne bi štrikale rokavice, nogavice in še marsikaj drugega. Volno so dajali tudi v prešite odeje (kovtre), ki sojih izdelovali tudi pri nas v Zavratcu pri Maticu na Griču. Pri nas je bilo ovčarstvo svoj čas precej zanemarjeno, sedaj pa počasi dobiva svojo veljavo, posebej v hribovitem svetu. Volno strižemo na živalih. Spominjam se, kako je uboga živalca meketala, ko so jo “slačili” - strigli. Dva sta jo držala, ko sojo strigli. Če je bila volna zelo umazana, so jo morali oprati. Čistili so jo na posebnih glavnikih (gredešah). Spodnji del je bil največkrat pribit na klop ob peči, zgornji del pa so imeli v rokah in drgnili sem in tja. Kaj so “gredeše”? To je neke vrste glavnik, ki je sestavljen iz dveh delov, spodnjega in zgornjega. Tu seje volna očistila vse umazanije ter se zrahljala in bila tako pripravljena za prejo. Lepa slovenska navada je bilo predenje, ki pa tone v pozabo. Predlo seje na posebnem “stroju”, imenovanem kolovrat, ki gaje predica poganjala z nogo. Ko je bila volna očiščena in zvita v svitek, je predica na kolovratu napravila nit, ki se je navijala na Sušenje lana pri Matjažu. Predenje - umetnost prstov ob niti, ki jo sproti navija kolovrat. Končni izdelek - platno. £ f Til B MSM B, I' V »lB 1 j vreteno. Za volno je predica potrebovala dve vreteni. Vreteni je postavila na poseben “kozolec”. Nato je dve niti sukala in zopet navila na vretena. Vreteno seje vrtelo v obratno smer kot prej, ko je predla. Z vretena so volno ali lan navili na motovilo, da so dobili štreno. Štrene so nato oprati, daje bila volna oz. lan čista, vendar pa seje volna raje predla, če ni bila oprana. Štrene lanu so ponavadi tudi belili s kuhanjem in obešanjem na sonce. Preden so začeli štrikati ali tkati je bilo potrebno lan ali volno previti iz motovila v klobčič. Pletli ali po domače “štrikali” so v dolgih zimskih večerih. Na enak način se je predel tudi lan. Od tu so ga nosili tkati v Črni vrh. Tja so nosili klobčiče lanu, nazaj pa platno. Tkali so na posebnem stroju, imenovanem statve. To delajo še danes v Beli Krajini v Adlešičih. Nič ni novega pod soncem, marsikaj se vedno ponavlja in na to je treba tudi nas neprestano opominjati. Na koristna opravila, ki sojih opravljali naši predniki, pa kar pozabljamo. Z novimi časi so prišle nove, bolj moderne navade, stare, lepe in koristne pa počasi izginjajo. Pa ne le navade, tudi prave obrti so kar na lepem zaspale. Vsem, ki so mi pomagali k pisanju tega članka se lepo zahvaljujem. Članek sem napisal po pripovedovanju Ivanke Mivšek iz Rovtarskih Žibrš, Frančiške Gantar iz Zavratca 21 in svoje mame Francke, za slikovno gradivo pa se zahvaljujem Mirku Kavčiču iz Zavratca 27. Lazar Jože (Z. 16) Lan, zložen v snope. Statve za tkanje platna. Pogovor ob kmečkem delu. POSKUS KRONIKE ŽUPNIJE SV.URHA V ZAVRATCU Pokojnig. Ivan Kobal nam je vsem ostal v lepem spominu. Njegova pobožnost in milina se je dotaknila prav vsakega. Slišali smo za njegovo povojno trpljenje v zaporu, o katerem sam ni hotel prav dosti govoriti. Manj poznano je, daje nekaj tednov pred odhodom iz Zavratca začel pisati kroniko župnije. Skromen, kot je vedno bil, jo je poimenoval »Poskus kronike župnije sv. Urha v Zavratcu«. Kot piše v kroniki, je svoje delo zaključil na god sv. Ane, 26.07.1991. Osnova za kroniko so knjige oznanil, ki jih je bilo do leta 1990 štirinajst. V nadaljevanju dobesedno povzemam zanimivejše odseke iz kronike do konca 1. sv. vojne. - V prvi knjigi do leta 1853je med drugimi omembe vredna pripomba gospoda, da ni vedno primerno obnašanje pri procesiji. - Februarja 1 849 se priporoča posebna molitev za svetega očeta Pija IX, ki se je moral umakniti iz Rima pred italijanskimi revolucionarji. - V drugi oznani Ini knjigi je med drugim navedeno, da pobira bero tudi gospod fajmošterizŽirov. V tej knjigi se oznanja tudi oferza župnika za božič. - Prvo oznanilo za Družbo sv. Mohorja je bilo na Štefanovo 1869. - Leta 1872je navedena prva letna statistika: 9 umrlih, 14 rojstev in 3 poroke v letu 1871 - 11.7.1883 popoldne je zvonilo na voljo cesarjevega prihoda. 13.7.1883je bilo opozorilo pred nevarnostjo bolezni kolere. - Na Florjanovo 1888je bila procesija na Ledinco. - 2.12.1888je bil oznanjen popolni odpustekza tiste, kisose vpisali v društvo treznosti. - Po potresu v Ljubljani 21.4.1895 so bile oznanjene molitve za odvrnitev šibe potresa. - 19.9.1898je oznanjena maša za pokojno cesarico Elizabeto. ■ 9.8.1903je bil oznanjen novi papež Pij X. - 30.6.1905je bilo oznanjeno: “ V četrtek pridejo gospod škof, naj bijih pričakali pri studencu. V petek okoli 9. ure po pridigi in maši bo pa sveta birma. Tu je bila še pripomba: ”Otrok ne silite z vinom. ” - 1.12.1908je bilo oznanjeno pol ure zvonenja zaradi 60-letnice cesarjevanja Franca Jožefa. Cospod župnik Ivan Kobal. - 4.5. in 6.7.1914 je bilo oznanjeno zvonenje po princu Ferdinandu in soprogi. - Že v začetku leta 1915 se je začela nabirka za pomoč beguncem, zlasti iz Galicije in za Rdeči križ - 22.08.1915je bilo izrečeno svarilo pred ogleduhi. - 27.2.1916 je bilo priporočeno, naj bi se nabiral les za klopi. - 2.7.1916je bilo izrečeno svarilo pred delom ob nedeljah. - 26.11.1916 je zvonilo ob smrti Franca Jožefa. - 21.1.1917 so bili veliki zameti. - Po maši ob nedeljah se deli podpora, pa tudi nabirke so za vojna posojila in vojno zavarovanje. - 6.10.1918 dar za mašo 4 krone. - Statistika za leto 1918: rojenih 14, umrlih 15, poroka 1. - 19.1.1919 oznanjeno, naj bi do sklepa miru molili ob nedeljah in praznikih rožni venec in po pridigi molitev za mir. Darko Bogataj SPOMINI IZ PRETEKLOSTI Pred več kot enajstimi leti sem slekel svojo uradniško suknjo, odložil kravato, se poslovil od sodelavcev in veselo odkorakal -vsaj po mojem mnenju -vzasluženi pokoj. S tem mi je bila dana možnost naprej živeti svoje privatno življenje brez službenih obveznosti in z njimi povezanimi stresi. Sedaj mi je spomin navrgel drobne utrinke iz moje mladosti, ki jih bom prikazal v naslednjih vrsticah. Moj ded Urban je veliko bral. Knjige si je izposojal pri župniku Ivanu Miklavčiču, s katerim sta bila dobra prijatelja. Večkrat sem šel z njim v »farovž« in tam ogledoval police in omare, natrpane s knjigami, po katerih sem kmalu posegel tudi sam. Knjige so postale moje tihe spremljevalke vse do danes. Brati sem se naučil že pred vstopom v osnovno šolo v Zavratcu. Pouk v tej šoli je potekal v italijanščini, ki smo jo prvošolčki slabo razumeli. Učila nas je črnooka in visoka italijanska učiteljica Domenica Gasca, kije poznala le parslovenskih besed. Ob razpadu Italije je skupaj z italijanskimi vojaki odšla. Na deda Urbana me še vedno veže hvaležen spomin. Vsako nedeljo, ko sva šla k maši, je še pred mašo zavil v Birtovo gostilno. Tam je zase naročil vino, meni pa oranžado. Tako je bilo vse do njegove smrti. Umrl je v visoki starosti, dočakal jg 86 let. Hvaležen spomin ohranjam tudi na župnika Ivana Miklavčiča, ki nas je v času okupacije med veroukom učil tudi materinegajezika. Leta 1944 in 1945 mu je pri pouku pomagal učitelj Vinko Merlak (Reški Vinko). Izmenoma sta učila v Zavratcu in na Medvedjem Brdu. Konecvojneje odšel zdomobranci in je bil maja ali junija 1945 pokončan z ostalimi domobranci neznano kje. Po koncu vojne je v Zavratec prišel mlad učitelj Ivan Pižmoht, doma iz Device Marije v Polju (sedaj Ljubljana -Polje) in je tu poučeval eno leto. Nasledila gaje Veljka Poljanšek. Par let po tem pa sem zapustil zavraško osnovno šolo. Prva leta po vojni so Zavratčani postavili na oder več ljudskih iger. Prvi je s tem začel učitelj Ivan Pižmoht. Zal se razen Miklove Zale, Razvaline življenja in Verige drugih več ne spominjam. Urbanov Francon, moj oče, je bil priden in kar korajžen mož. Poleg kmetovanja na majhni kmetiji, je bil vrsto let s svojo mulo - ker je bil samec, smo rekli mulec - edini furman v fari. Vsak teden in v vsakem vremenu poleti in pozimi je vozil iz Potoka, Zavratca, Medvedjega Brda in s Planin v idrijsko klavnico teleta. Nazaj pa za trgovine v Doleh, Zavratcu in na Veharšah razno blago, kije takrat bilo še na karte. S tem skromnim zaslužkom je nekoliko izboljšal gmotni položaj naše štiričlanske družine in skrbel za popravilo moje rojstne hiše, ki pa je danes ni več. Poleg tega pa si je še lahko privoščil svoj »kadivc« (tobak), ki se mu nikakor ni mogel odreči. Mulec je bil zaradi svoje majhne teže in malih kopit prav prikladen za okopavanje krompirja, zato je šel večkrat v »žernado« v Zavratec okopavat krompir. Srečanje sošolcev na Medvedjem Brdu 1 1. 10.1997. Foto: Franc Bogataj Z drugimi sošolci sem leta 1947 zapustil klopi zavraške osnovne šole. Nekaj sošolcev je ostalo zvestih domačemu kraju, drugi smo odšli, si ustvarili družine in uredili življenje po raznih krajih naše lepe domovine. Mnogi pa so že odšli za vedno. Ohranimo nanje spoštljiv spomin. Oktobra 1997 smo se nekdanji sošolci prvič srečali na Medvedjem Brdu in ob prijetnem druženju obnovili spomine na te davne dni. Franc Bogataj MOJA DOŽIVETJA V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE Bila sem mlado 14-letno veliko in vitko dekle. Rodila sem se v številni družini s 13 otroki, skupaj s starši pa nas je bilo 15. Bilo je takrat zelo težko življenje, naj bo za hrano kot oblačila. Moram pripomniti, da sem enajsta po številu. Karje bilo starejših od mene, so morali kmalu po sedmem letu starosti oditi služit po kmetijah, kar pač je zmogel delati, največ pa so bili za pastirja. Pripovedovala mi je sestra, sedaj že pokojna, daje pasla pri kmetu od pol pete zjutraj pa do sedmih. Zeblo pa jo je tako, ker je bila bosa brez obutve, daje stopila v kravje blato, da seje pogrela v noge. Ko je prignalaživino domov, se je umila in odšla v šolo. Ko se je vrnila iz šole, ji je zopet pripadala živina. Ko pasejezvečervračalazživino s paše, je bila že tema. In kaj zdaj z nalogo? Gospodinja seje z edino petrolejko, kije bila pri hiši (takrat elektrike še ni bilo), vrnila iz štale in šele takrat sem lahko opravila dolžnost šole - nalogo. Najstarejša sestra seje odločila, da se ne bo poročila, kerje bila razočarana v ljubezni. S fantom sta se razšla in odpravila se je služit na Hrvaško. On pa se je potem poročil in imel tri otroke, vendarje postal vdovec in seje spomnil moje starejše sestre, ki se je vrnila vsled vojne domov in je bil pripravljen, da se poroči z njo, če je ona za to. Poslal ji je pismo in jo prosil, da mu sporoči, če je za to, da ga vzame, kerje bil s tremi otroki sam brez gospodinje. Odločila seje, da gre k njemu, vendar je bila huda zapreka, ker je bila takrat meja med Italijo in nemško zasedo precej zastražena z bodečo žico in minirana. Odpravila seje od doma in šla v Žiri, vendar s pomočjo fanta, ki je bil na nemški strani, ter dekleta s strani okupacijske cone Italije. Onadva sta vedela za prehod skozi bodečo žico, širok štiri metre, kjer je fant hodil v vas k punci, kot se temu reče, kljub nevarnosti. Takrat so srečno prispeli do kraja. Treba je bilo spraviti preko meje tudi nekaj stvari, v glavnem oblačila in posteljnino, ki je bila še doma. Odposlali smo vse, karje imela, za njo, vendar se je med potjo precej izgubilo. Kmalu zatem je sestra v Žireh pričakovala dojenčka in je po pismu prosila domov, da bi prišla ena k njej za pomoč pri gospodinjskih delih v času poroda. Odločila sem se kar jaz. Zopet smo se dogovorili z istima dvema, kdaj me bodo lahko spravili čez mejo. In res. Nekega večera smo gledali, kdaj je šla patrulja ob žici. Ko je bilo vse mirno, smo potiho - samo z namigi, prišli do tiste luknje, ki se jima je zdela še kar varna. Najprej je šel fant skozi žico, saj je bil vitke postave, potem sem se zvlekla skozi jaz in nato še dekle. Srečno smo se veseli smejali, ker nam je tako uspelo. Prišla sem k sestri in veselo prala pleničke, kuhala in pospravljala. Naslednji večer sem bila ravno zunaj ob mraku, ko je strahovito počilo. Vsi smo bili preplašeni, kerje bil nenavaden pok. Drugi dan so povedali, da sta ravno tadva sprožila mino, fantje bil takoj mrtev, punca paje bolehala vse do konca življenja in ni davno tega, ko je umrla. Zgodba, kako sem prala plenice, paje taka. Zraven hiše je bil studenec in podstavljen škaf, kjer sem zmeraj splakovala plenice in drugo perilo. Bila sem ravno pri potoku, ko seje zaslišala mina, katere so Nemci metali iz Škofje Loke v Žirovski vrh. Slišala sem eno, ki je tulila po zraku, a nisem veliko porajtala, toda drugaje padla še bližje. Spustila sem perilnik, ki je bil pocinkan in rebrast. Stekla sem v hišo, kjer so bili že sestra z otroki in dojenčkom pozorni. Kar naenkrat spet poči in razneslo je moj perilnik in vse plenice. Večkrat me je že lovila ta bela smrt, a živim še danes in želim, da bi se kaj takega nikoli nikomur ne pripetilo. Jelka Žejn, Medvedje Brdo KOŠNJA NEKOČ IN DANES Mesec maj, najlepši mesec. Vse klije, brsti, raste in cveti. Vse je polno radosti in življenja. Čebele veselo letajo s cveta na cvet in dobro opravljajo svoje delo. Bliža se čas košnje, kosilnice bodo zabrnele in trava bo žalostno padala in se spreminjala vdišeče seno. Oh, kako se ti časi spreminjajo. Misli mi pohitijo nazaj za nekaj deset let. Spominjam se, kako je potekala košnja takrat. Večji kmetje so imeli velike senožeti in kadar je bil čas košnje, so potrebovali veliko delavcev. Te kmetije so imele poleg velikih hiš še preproste bajte in v njih so stanovali ubogi ljudje, ki sojih imenovali »bajtarji«. Za stanovanje so morali odslužiti gospodarju z delom. Tako so imeli velikaši vedno dovolj delovne sile. Pred desetletji se je vse delo opravljalo ročno in to je bilo zelo težavno delo. Posebno košnja trave. Zjutraj, takoj ko seje zdanilo, so začeli kositi. Srne so se plaho umaknile v zavetje gozda in ptički so veselo prepevali jutranjo budnico. Resk, resk, resk, seje oglašalo, ko so kosci brusili kose. Ko seje rosa posušila, so prišle grabljice in z grabljami trosile za kosci redi, da seje trava lepo sušila. Ob desetih je dekla prinesla malico. To je bil kruh in pršut. Kosci so dobili več vina, grabljice manj. Trdo delo, vročina in še to meso, seveda je bila žeja velika. Gasili so si jo z vodo, za priboljšek je bila hruškova voda, če je bila gospodinja pridna, daje v jeseni posušila kaj hrušk. Po malici so vsi šli z grabljami obračat seno, daje bilo čimprej suho. Po »južini« so v senci malo počivali, nato so šli grabit seno. Do vrha senožeti je bilo kar pol ure hoda. Na vrhu so delavci veselo zavriskali ali pa zapeli kakšno domačo pesem, nato so se z velikim zagonom lotili grabljenja sena. Pripravili so velike veje in nanje naložili seno in ga ročno potegnili v dolino, kjerso ga naložili na voz in nato odpeljali domov. Tam so ga zmetali na štalo. To je bilo zelo težaško delo. Ko je bilo vse seno pospravljeno, je gospodar pripravil »likof« . Gospodinja je skuhala boljšo večerjo in napekla potice in tudi kakšen »glaž« vina so dobili delavci več. Če seje pa še kakšna harmonika dobila kje v bližini, so se tudi zavrteli in se veselili pozno v noč. Danes pa ropotajo stroji, da te kar ušesa bolijo. Nič več se ne sliši vriskanja koscev in veselega petja grabljic. Uboge srne se preplašene umaknejo vgozd in veliko malih živalic se potepta. Vedno večje strojev, naglica vsepovsod, nič več ni veselega druženja ob spravilu sena. Vse nekam hiti in beži v neki nemir. Najprej dobro delo, nato pa še dober počitek in sprostitev. Olga Vehar POSTAVLJANJE MLAJEV Pomlad se od nas že skoraj poslavlja in v deželo bo priromalo poletje. Vtem času se vrstijo razna praznovanja in veselice. V zvezi s tem pride tudi postavljanje mlajev in pletenje vencev. Mlaji. To je že precej stara tradicija. Pred mnogimi leti je bil največji kmet v vasi tudi župan. Taje določil praznike za postavljanje mlaja. Postavili so zelo visok mlaj. Na vrhu je bil obešen okrogel venec in na tem vencu je bil pripet mošnjiček. V ta mošnjiček je dal gospodar nekaj cekinov. Nato je bilo na vrsti plezanje po mlaju in kdor je priplezal vrh mlaja in dosegel mošnjiček, sije prislužil cekine. Veliko je bilo fantov, ki so si želeli teh cekinov. Podplate, največkrat kar gola stopala, so si namazali s smolo. Takrat ni bilo drugih pripomočkov, da bi plezali čim višje. Tudi brez nesreče ni bilo, večkrat je kateri cepnil, v sredini mlaja je obnemogel in ves polomljen obležal na tleh. Zelo redki so bili, ki so uspeli priplezati do vrha in osvojiti cekine. Zdaj ni več tega običaja, da bi plezali po mlaju in osvajali cekine, vendar so mlaji velika čast za župnijo, ko praznujemo novo, srebrno ali zlato mašo, pa podelitev zakramenta svete birme, pa še marsikaj se najde in na vrsti je postavljanje mlajev in pletenje vencev. Za postavitev mlajev je treba kar nekaj pogumnih fantov. Najprej morajo v gozd po lepo raščeno drevo, ki ga posekajo in pripeljejo na mesto, kjer bo postavljen. Nato ga olupijo in na koncu mlaja morajo trdno pritrditi lep vrh in paziti, da med postavljanjem ne odpade. Kar precej previdnosti in moči je treba, preden mlaj stoji. Velikokrat se sliši »horuk, horuk«. Tako kot so mlaji kras župnije, so venci svečani kras cerkve. Venci so velik ponos žena in deklet. To je zelo zahtevno delo. Najprej se mora nabrati zelenje, iz kakršnega želijo vence. Nekateri pletejo iz bršljanovih listov, drugi spet iz pušpanovih vejic. Pri nas je precej jelke po gozdovih in pride največ v poštev. Nato je treba lepo nalomiti enako velike vejice, da pride venec enake debelosti. Vse to zahteva veliko truda in potrpljenja, preden je venec spleten. Spretne roke in dobra volja vse zmoreta. Vsakčlovekje umetnikza neko reč, zato pokaži to župniji v ponos in Bogu v čast. On ima nad nami vso oblast! Olga Vehar NEKOČJE BILO DRUGAČE Kako se časi spreminjajo! Pred petdesetimi leti in še več smo vse delali na roke, pasli krave... pa kaj bi govoril, saj marsikdo ve, kako je bilo. Zdaj nikjerveč, vsaj vSloveniji, za drugod ne vem, ne pasejo pastirji krav, nikjerveč se ne prede ob dolgih zimskih večerih, pa še bi lahko našteval. Bili so težki časi. Tudi jedli smo bolj skromno. Vsako jutro smo jedli zelje, le ob nedeljah so bili oženjeni žganci. Najbolj se spominjam, kako smo včasih pasli krave. Zjutraj, še preden je posijalo sonce, smo gnali živino na pašo. Ampak to ne na kak lep travnik z rožami, ampak v kakzarastel gozd, kjerje bilo vse polno vrsja in bodečega trnja. Bili smo bosi, vendar smo se mulci kaj hitro tudi tega privadili. Na srečo včasih niso bili klopi tako strupeni kot danes, če ne bi vsak pastirzbolel za klopom. Sam se ne spominjam, da bi jih imel ne vem koliko, vem pa za enega klopa, ki sem ga imel več tednov. Opazil sem ga zgodaj, ker meje srbelo. Potem pa meje kot mladega fanta zanimalo, kaj se bo z njim zgodilo in ga nisem odstranil. Zanimivo je bilo opazovati, kako seje redil in nazadnje, če se prav spominjam, seje preveč napil moje krvi in je počil. Ko je pričelo postajati vroče, smo živino odgnali domov in šli naprej pomagat staršem. Zvečer pa seje to zopet ponovilo. Preden smo šli spat, nam je mama iz razpokanih nog pulila trnje. Spali pa smo v štali skoraj pod stropom. Naša postelja so bile deske, na njih je bilo nekaj slame. Pokriti pa smo bili z Žaklji, v katerih je bila spet slama. To nam je služilo kot ‘kovtar’. Če je bila živina pridna in ubogljiva, je že še bilo. Spominjam pase neke krave Liske, kije takoj, ko je mimo pribrenčal brencelj, vzdignila rep ter zbezljala domov in jazza njo. Ob tem mi pride na misel neka pripoved sedaj že pokojnega soseda. Ob nekem robu je prav tako pasel krave. Bilo je hladno in si je zakuril ogenj, da se je grel. Nakarzasliši, da nekdo prihaja po poti. S svojimi težkimi in okornimi čevlji je spominjal na njegovega gospodarja. Ker pa se takrat ni smelo kuriti, je hitro slekel svojo ‘kamažolo’ ter pokril ogenj. Čez nekaj časa seje izkazalo, da to sploh ni bil gospodar, a je bilo žal že prepozno. Z veliko žalostjo je opazil, da od njegove ‘kamažole’ ni ostalo nič drugega kot na vsaki strani ognja en rokavček. Kljub vsemu je bilo vseeno veselo, morda še bolj kot danes. Ob nedeljah smo se fantje zbrali v kaki hiši, prišel je še kak harmonikaš in smo zapeli ter zaplesali. Tako smo se ob nedeljah poveselili, da smo lahko med tednom delali. Zdaj pa je vse drugače, pa bo že kako. Janez Kogovšek LJUDSKO PRIPOVEDNIŠTVO V ZAVRATCU Ljudsko pripovedništvo je v naši vasi še zelo razširjeno. Veliko je zgodb o starih časih med vojno, o nastanku in poimenovanju nekaterih kmetij, o delih in običajih na kmetijah in še bi lahko naštevali. Veliko babic in dedkov pripoveduje svojim vnukom o starih preteklih časih. Tudi meni je mama večkrat pripovedovala o tem. Z velikim zanimanjem sem jo poslušala, včasih sem jo tudi kaj vprašala. Na vsako vprašanje mi je na dolgo razlagala, kako je bilo. Tako se še danes spomnim več zgodb in njenih pripovedk. Nekaj jih bom obnovila. Najbolj zanimiva in zabavna se mi je zdela tista, kako je ušla iz šole. Bilo je takole... Do šole je imela približno pol ure hoje. Vedno je govorila, kako rada je hodila v šolo, saj so marsikatero ušpičili in nikoli jim ni bilo dolgčas. Enkrat so bili pri pouku še posebej nemirni, tako da so zelo razjezili svojo učiteljico, ki jih je potem za kazen po pouku zaprla za tri ure v razred, sama pa je odšla ven. Mamo je skrbelo, če bo prišla domov pred nočjo, ker jo je bilo v temi strah hoditi. Tako so si z drugimi učenci izmislili zvijačo. Učiteljici je rekla, da mora iti na stranišče. Odklenila je vrata in jo spustila ven, saj je vedela, da bo kmalu prišla nazaj prestajat kazen. Pa se je motila. Mama je odšla iz šole, skozi okno so ji vrgli torbo, potem paje hitro odšla domov. Imelaje srečo, da učiteljica ni opazila, da ena učenka manjka, drugače bi jo verjetno čakala kazen. Večkrat je poudarila* da so imeli zelo potrpežljivo učiteljico, ki jih ni tepla, vendar je v razredu želela imeti red. Učila jih je v slovenščini. Vendar seje njena zgodba tragično končala. Nekega dne, ko seje po končani šoli odpravila domov s svojo majhno hčerko, ju je zadela granata in obe sta umrli. Nasledil jo je italijanski učitelj. Bilje zelo strog, vsi so se ga bali. Snov jim je razlegal v italijanščini, tako da niso na začetku nič razumeli. Večkrat je koga zaradi nediscipline ali kakšnega drugega razloga udaril. Spominjala se je^, kako se je prvi mesec po njegovem prihodu bala iti v šolo. Ker učitelja niso znali po italijansko vprašati, če smejo iti na stranišče, jih ni spustil. Zanalašč je uro še bolj zavlačeval, tako da seje večkrat zgodilo, da so se polulali v hlače. Takrat se jim je smejal in jih zmerjal. Seveda so morali potem za sabo počistiti. Po prvem mesecu, ko so se naučili že nekaj italijanskih, je mama spet z veseljem hodila v šolo. Svojih šolskih let se je spominjala z nasmehom na ustih. Večkrat mi je povedala zgodbo, kako soji ukradli uhane. Pokazala mi jih je tudi na sliki; res so bili lepi. Nevem natančno, kdojihjije podaril,zdi se mi, danjena teta. Bili so srebrni z dvema kroglicama, podobnima biseroma. Neko nedeljo jih je dala z ušes in jih očistila, saj je zanje lepo skrbela. Dala jih je na okensko polico, da bi se posušili. Ravno tisti dan so prišli k njim vojaki. Ko so odšli, so izginili tudi njeni uhani. Rekla mi je, da sojih verjetno oni ukradli. Bilaje žalostna, saj je izgubila veliko dragocenost. O delu in življenju na njeni kmetiji mi je tudi veliko pripovedovala. Največ o tem, kako so delali. Reklaje, da so se ob košnji zbrali vsi mladi in potem so se selili od kmetije do kmetije in tako skupinsko obdelali vso vas. Najprej so kosci travo pokosili, nato so jo grabljice raztrosile, potem pa so travo obračali, da seje posušila. Ko je bilo seno suho, so se zbrali z vozovi in konji. Porazdelili so se v skupine tako, da sta bili dve grabljici in en fant. Fantje seno z vozom vozil domov, grabljici pa sta v tistem času nagrabili nov kup sena. Med seboj so skupine tekmovale, katera bo pograbila in odpeljala domov več vozov sena. Ob koncu dneva so se zbrali na kmetiji, plesali, pili in se zabavali. Reklaje, daje bilo ob takih dnevih veselo. Včasih sem ji pravzavidala, ko mi je pripovedovala o tem, vendarvem, da so bili takrat tudi težki časi. Vsak trenutek so lahko pričakovali, da jim hišo razstreli bomba ali granata. Najbolj pa mi je bilo lepo, ko sva sedeli na peči, ona mi je govorila, jaz pa sem z odprtimi usti poslušala. Tega ne bi za nič na svetu zamenjala! Tina Kogovšek, 8.b Julijan £. i.r. KAKO SMO ŽIVELI PO 2. SVETOVNI VOJNI Časi med in po drugi svetovni vojni so bili zelo težki. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako je med vojno izgubila štiri brate, petemu pa so morali amputirati noge zaradi ozeblin. Kaj seje dogajalo med drugo svetovno vojno na naši kmetiji, ne vem veliko, vem pa, kaj se je dogajalo po njej. To niso bili lepi časi. Uradni postopek za vračanje denacionaliziranih kmetij seje začel po osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Večji del kmetije je dobil v last moj stari oče, svoj delež pa so dobili tudi njegovi bratje in sestre. Takrat sta tudi moja starša prenehala z delovnim razmerjem in se v celoti posvetila delu na kmetiji. Naša in Matjaževa kmetija sta bili med večjimi v občini. Ko se je vojna končala, so obema kmetijama zaplenili vsa posestva, vse nepremičnine - vse so podržavili. Ne vem, zaradi kakšnega razloga, ker to mojemu očetu še zdaj ni uspelo izvedeti. Ko sem bila majhna, svaz mamo sedeli na peči in ona mi je govorila o preteklih časih. Večkrat mi je govorila, kako težko so živeli. Rekla mi je, da so jim enostavno pobrali vse, brez kakršnegakoli razloga. Obdelovalne površine so bile v lasti Kmetijske zadruge Idrija, gozd pa v lasti Gozdnega gospodarstva Tol min. Ata in mama sta bila pri odvzemu celotne kmetije in premoženja popolnoma nemočna. Prej sta živela v veliki hiši, v lasti sta imela okrog 80 ha površin, od tega 30 ha travnikov in 50 ha gozdov. V celotni hiši jima je ostala le ena soba, v preostalih prostorih pa so bila skladišča žita, koruze in gnojila. Tam, kjer sta imela prej dnevno sobo, je bilo sedaj do stropa polno koruze. Poleg nepremičnin pa so zaplenili tudi skoraj vse premičnine in pridelke (fižol, slamo, žito, seno, krompir...). V hiši je stanovala tudi uslužbenka iz občine, ki je nadzorovala gospodarjenje kmetije. Takrat je tudi mamin cvetlični vrt zamenjal krompir. Iz hleva sta morala izseliti govedo, obdržala sta le eno kravo za svoje preživetje, ki stajo naselila v atovo delavnico. Kmetijo so obdelovali delavci, ki jih je za to plačevala zadruga. V hlevu, ki je bil prej mamin in atov, so sedaj naselili polno govedi, tako da so imeli od tega veliko zaslužka. Največ pa so zaslužili s gozdovi, ki so ga prekomerno izsekali. Tako je imela država kmetijo v lasti približno 15 let. Potem je že kazalo, da bodo mojim starim staršem kmetijo vrnili. Mama mi je povedala, da sta v svoj prejšnji velik hlev dvakrat naselila živino, vendar sta morala hlev zopet izprazniti, govedo pa prodati. Leta 1964 sta končno lahko naselila govedo v hlev in začela obdelovati travnike, čeprav je bila kmetija v družbeni lasti. V gozdu nista smela sekati, v najemu sta imela hišo, v kateri sta živela. Kupila sta nekaj strojev, da sta lažje obdelovala kmetijo, ki je bila veliko manjša kot prej, saj je velik del obdelovalnih površin imelo v najemu več okoliških kmetov. Čeprav jaz nisem okusila takšnega življenja, se mi po pripovedovanju mojih staršev vse bolj dozdeva, da sta stara starša kljub velikemu trudu zapravila svoje življenje le za lastno preživetje. Starih staršev ni več med nami, prepričana pa sem, da bi ob pogledu na kmetijo pozabila na svoje težko življenje. Tina Kogovšek, 8.b Sem zelo lep. Ime mi le žafran. Živim pod se-, /mljo. Ko bo prišla po mm bom veselo zacvetel. A Kil I h Vil Ai V~i O fij/ 7 a r ni A rt k I s* Ž‘. ~ Zdaj lahko vsaj en mesec zaspim, da bom lažje zacvetel. Sem pod veliko hruško in me kar malo zebe.Uparr) da bom preživel do pomladi, ko bo sonce j že zelo toplo, uh kako sm vezel‘prežive! sem mrJc! simo.Vjak dan boli gledam iz zemlje.No pa sem se razcvetel. Kako zelo je lepa naravah jo.-Vidim, j Mimo mene ie priletela prva čebelica. J0koli j mene je veliko lepih rastlin, soj sem tud jaz zelo lep. Danes pa 1 ]e prišel mimo hote \ in me j :od trgal.Nesel me'Je' v sobo in dal v vodo.Tu je \ [{Isto drugče. Ne vidim več velike hruške v če belic s met u ijev in sonca.Okoli mene so same ■.igrože.Zelo mi je dolgčas.Hitro sem ovenel m .tako le za letos z mano konec.A v zemjjj je ; ostal moj gomolj.Sedaj bom spet eno leto / počival. Dru^o pomlad • pa bom' spet pokukal i* zemlje in čakaj da me bo kao'od~ ; trgal, Mogoče me bo Matej in bom violel 4 koliko je že zraštel. Matej Kogovšek Ir. , j \ feTT / DAN PODRUŽNIC V ZAVRATCU Podružnice OS Idrija vsako leto izvedemo dan podružnic, ko se srečamo vsi učenci godoviške, vojskarske in zavraške podružnične šole. Vsako leto je ta posebni dan na eni izmed podružnic. V tem že tretjem sklopu srečevanj je namen zbiranja predstaviti kraj ostalima dvema podružnicama. Tako seje letos 22. maja v Zavratcu zbralo 43 učencevs svojimi štirimi učiteljicami. Gostitelji smo razmišljali, kako naj predstavimo Zavratec. Odločili smo se, da se podamo na potovanje v preteklost - življenje v Zavratcu nekoč. O tem nam namreč pričajo razne zanimive stavbe in orodja, ki se nahajajo prav v bližini šole in so v lasti naših sosedov. Domenili smo se torej z njimi in napovedali svoj pohod. Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Prej in pol - dež, 'ma tisti dan sonce. Šli smo se detektive ter bolj ali manj uspešno odkrivali sledi preteklosti. Že pred šolo smo ugotovili, daje pod obstoječim napisom bil še eden, najbrž v italijanščini, saj so šolo zgradili Italijani. Pri gasilskem domu smo opazili perilnik. Z domišljijo smo si pričarali v opazovani kraj korita, kamor so kmetje včasih gonili živino napajat in perice perilo prat. Naslednja postaja je bila Možinatova »pajšt«, skoraj je še malo dišalo po suhem sadju. V kašči so nam stari predmeti, katerim smo le s pomočjo lastnikov poiskali ime, govorili o delu in načinu življenja pred samo petdesetimi leti. Pri Brnkovih smo občudovali staro hišo in se podali v hlad njenih mogočnih kleti. Včasih pa res niso imeli kaj rabiti hladilnike! Pri Rupnikovih nas je že čakala stara mama Frančiška s kolovratom. Verjemite, da bi se tudi naši učenci hitro kaj naučili, prav spretno so pognali kolovrat, le smer kolesa so zgrešili. Tudi gredešali so. Vmes smo še kaj zanimivega zvedeli o lanu in volni. Nazadnje nam je šejože Lazarjev pokazal lan, ki ga je vsadil. Žal še ni cvetel, komaj je ozelenel. No, mi smo mu verjeli. Po zasluženi malici pa smo si ogledali še freske v naši cerkvi in občudovali slavnostne »kranclne«. Kot staro dejavnost Zavračanov pa smo prepoznali stare izdelke, ki so prav prišli v gradnji; to so kamniti stebri, ki sojih klesali v bližini vasi. Za popotnico domov so učenci dobili še križanko. Prilagamo jo tudi vam, pa jo poizkusite rešiti. Z dnevom smo bili vsi zadovoljni. Ogromno lepega in starega smo videli. Ob tem se iz srca v imenu vseh treh podružnic zahvaljujem vsem sosedom, ki so nam omogočili potovati v preteklost: Možinatovim, Brnkovim, Rupnikovim injožetu Lazarju. Nataša Mivšek Nf TBf nfer V gr J ¥~- A Mlada predica - vajenka. Foto: Jože Lazar Gredešanje - čiščenje in razčesavanje volne. 1 < ^ r c 3 J 4 < 5 L 6 < $ 7 \ : 8 < 9 S > s 10 \ \ > > n \ 12 (. > > > > 13 > > < < < ( S M > / > 15 1 < 16 < > > 17 \ \ 1. Slike, slikane na steno. 2. Lesen pripomoček, ki so ga uporabljale včasih perice. 3. Orodje za glajenje, obdelovanje lesa. 4. Priprava z uzdami, ki sojo nadeli konju okrog vratu. 5. Izdelki iz platna, ki so sodili k bali neveste. 6. Trd naravni material. 7. »Barva«, kije pobarvala črno kuhinjo. 8. Vodni zbiralniki deževnice. 9. Orodje za premikanje loncev v peči. 10. Pripomoček na vhodnih vratih, ki je služil namesto zvonca. ' 11. Vprežna živina, ki so jo uporabljali včasih za vleko vozov, oranje,... 12. Kdo je zgradil šolo v Zavratcu? 13. Poudarjen vhod v hišo. 14. Športni rekvizit iz lesa. 15. Hladen hišni prostor, primeren za shranjevanje ozimnice. 16. Lesena priprava za ročno predenje. 17. Lesen pripomoček za dajanje kruha v peč. Če si križanko pravilno rešil, si dobil ime službe, ki skrbi za ohranjevanje in obnavljanje kulturnih spomenikov: DRAMSKA SKUPINA ZAVRATEC Dramsko skupino Zavratec, ki deluje pod okriljem šole in KD Zavratec, dobro poznate po predstavah, ki so bile postavljene na oder. Največji uspeh je bila igra Kekec in Mojca pred tremi leti, kot najglasnejšo pa lahko prijavimo zadnjo igro Butalske razglednice. Za to igro smo se določili zato, ker smo se želeli udeležiti območnega srečanja otroških gledaliških skupin Idrijskega in Cerkljanskega. Kar težko je bilo najti kaj primernega, igraje hitro preotročja za osnovnošolce ali pa prezahtevna in predolga.Tudi vsebina mora biti nekako pisana na kožo. Komaj mesec dni pred 15. marcem, ko je bilo napovedano srečanje, smo izbrali igralce in razdelili vloge. V treh tednih je bilo potrebno postoriti vse: naučiti vloge, izdelati kulise, izbrati glasbo. Dva dni pred nastopom smo imeli vaje v idrijski Rudniški dvorani, 15. marca pa je šlo zares. Poleg nas so sodelovali tudi godoviški igralci s Piknikom na bojišču in lutkovna predstava iz Cerknega. Ko sije selektor (poklicni igralec, ki je spremljal in ocenjeval predstave) ogledal vse predstave, je izbral šest najboljših za medobmočno srečnajevTolminu.Tudi mi smo bili izbrani. In smo šli, navdušeni. Tako smo 15. aprila letos postavili Butalske razglednice na oder v Tolminu. Imeli smo priložnost ogledati si še druge skupine, verjemite, da so blestele. Mavrična ribica Velikih škratov iz Vogrskega po izdelani sceni in glasbi, prav tako Zaljubljeni žabec Srednje vzgojiteljske šole iz Ajdovščine. Igralsko profesionalno so skrajšano dveurno igro Medvedek Pu predstavili učenci OŠ Bovec. Sneguljčica z OŠ Deskle je navdušila s kostumi in tudi Vzorni soprog OŠ Dobravlje je bil dodelan. Ob tem smo se zamislili nad našo igro in bili presneto ponosni, da smo bili tudi mi izbrani, da smo lahko sodelovali med tako kvalitetnimi dramskimi skupinami. Kaj je prepričalo selektorja, da sodimo tja, presodite sami, saj ste nas Butalci na Vipavskem Križu. Foto: Jože Lazar Na medobmočnem srečanju gledaliških skupin severne Primorske v Tolminu. videli. Zagotavljamo vam pa, da veselje, s katerim smo igrali, ni bilo narejeno. S to igro smo občinstvo razveselili kar nekajkrat. Najprej v Idriji, nato vZavratcu na materinskem dnevu, OŠ Rovte, na Vipavskem Križu in nazadnje vTolminu. Ne smemo prezreti igrico Kdo je napravil Vidku srajčico, ki sojo pripravili najmlajši učenci, ki so pogumno odpeli tudi kar zahtevne pesmi. Vsekakor so pokazali, da nanje še lahko računamo in da se nam v vasi ni bati za tradicijo petja pa tudi igranja ne. Nataša Mivšek VTISI Z OGLEDA IGRICE »KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO« IN »BUTALSKE RAZGLEDNICE« Otroške igre so me vedno pritegnile. Pri otrocih, ki igrajo, rad opazujem pristnost, preprostost in lahkotnost v igranju in petju pred občinstvom. Priznam, dajim kot velik antitalent za igranje prav zavidam. V otroških letih sem bil sproščen na odru le, ko sem bil na lutkovni predstavi skrit za zaveso, da me ni nihče gledal. Butalske razglednice so pričarale pravo butalsko vzdušje. Prepričljivost igralcevje bila izredna. Tudi izbor igralcev za posamezne vloge se mi je zdel zelo posrečen, saj so se vsi dobro vživeli v vlogo. Pri igri “Kdo je napravil Vidku srajčico” paje blestel prav Videk. Solo pevski nastop pred polno dvorano, ko te gleda vsa vas in vsi domači, res ni enostaven. Vsem mladim igralcem in njihovim učiteljem želim še naprej veliko uspehov in novih iger, ki si jih bomo z veseljem ogledali. Darko Bogataj BUTALSKE RAZGLEDNICE V šoli smo se z učiteljico dogovorili, da bi se naučili igrico Butalske razglednice. Vsi smo bili navdušeni, ker je bila igra smešna. Kmalu smo začeli z vajami. Od doma je vsak prinesel primerno oblačilo. Iz kartona smo z Andrejem naredili sceno. Postavili smo cerkev, pekarno in občinsko hišo. Vsi smo imeli zanimive vloge, zato je bilo na vajah zelo zabavno. Igraje bila zanimiva, zato smo sejo hitro naučili. Jaz sem igral vlogo Francota, Borut je bil Cefizelj z velikim klobukom, Urban je bil Butalski župan zvelikim ključem okrog vratu. Darja in Andrejkasta bili Frana in Avba. Jure je bil prav posrečen policaj. Niko je prav po moško sejal sol. Žan pa je v pekariji prodajal slastne preste. Zelo smo vsi zadovoljni, ker smo vse predstave odigrali korajžno in sproščeno. Razveselili smo vse, ki so si predstavo ogledali. Julijan Gantar, 3.r. KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO V nedeljo, sedmega aprila, smo igrali igrico Kdo je napravil Vidku srajčico. To igrico smo se učili dva meseca. Igrali smo jo okrog šeste ure popoldne, še prej pa so odigrali še eno smešno igrico Butalske razglednice. Pred našo igrico smo se vsi preoblekli, samo jaz ne, ker sem obe igrici napovedala. Nato sem se preoblekla tudi jaz. Medtem, ko so igrali Butalce, nas je Andrej malo pobarval z mokrimi barvicami. V gasilskem domu je bilo veliko gledalcev. Butalci so kmalu nehali igrati, zato smo se pripravili na igrico. Ko so se odgrnile zavese, sem najprej nastopila jaz, ki sem igrala mamo. Bila sem zelo presenečena, vsi so buljili vame. Drugi je nastopil moj brat Matej, ki je igral Vidka. Nato so nastopili še drugi v vlogi štirih živali in grma. Videk v novi srajčici. Foto: Robert Rijavec Počutila sem se zelo dobro. Peli smo tudi pesmi. Vsak je zapel svojo. Proti koncu smo zapeli še dve. Vsi so nam ploskali. Sama ne vem, ali smo res tako dobro igrali. Starša sta bila name in na Mateja zelo ponosna. Upam, da bomo tudi drugo leto tako razveselili naše mamice in očete. Špela Kogovšek, 3.r. BUTALCI Vsako leto se zavraški otroci naučimo kakšno igrico. Zaigramo jo na materinski dan, za Miklavža ali kaj podobnega. Letos smo se odločili, da zaigramo igrico Butalci. Ta igraje bila dolga pol ure, ker smo zaigrali samo tri prizore z naslovi: Kako Butalci širijo cerkev, Butalci sejejo sol, Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna. To so pravzaprav Butalske razglednice, ki so namenjene tako otrokom kot odraslim. Vsak se ob njej vsaj malo zasmeje, če jo le zastopi. Najprej smo si razdelili vloge. Ker igrica ni dolga, ni imel nobeden za veliko govoriti, razen kot so vloge: policaj, župan, cefizelj in podobno. Rabi se samo kanček dobre volje in vse se da storiti. Besedilo nas je učila Nataša Mivšek, prišepetovalec paje bil Tomaž Mivšek. Doma smo si poiskali vsak svoje obleke. Ker smo pač Butalci, nam ni bilo treba dobrih in modernih cunj, vsaka je bila dobra za Butalce. To smo uredili. Kaj pa kulise? To je bil naš skoraj največji problem. Za to pa je poskrbel Andrej Mivšek. Naredil je butalsko cerkev, pekarno, v kateri je delal pek, in občinsko hišo, kije bila samo županova. Kulise so nam dobro uspele. Najprej smo igrico zaigrali v Idriji v Rudniški dvorani na srečanju otroških dramskih skupin idrijsko-cerkljanske regije. Nastopili smo mi in še dve drugi skupini. Ena izmed njih je bila lutkovna. Največji problem je bil, kako s kulisami do Idrije. Z gasilskim kombijem jih je peljal Andrej Mivšek (Z.32). Paziti smo morali, da se niso zlomile, kajti karton je zelo občutljiv, še posebej, če je butalski. Ker nas je igralo osem, nas je v Idrijo poleg učiteljice Nataše Mivšek peljal tudi Jože Lazar. Igrico smo zaigrali brez posebnih problemov. Po predstavi smo šli še na pico. Izmed teh treh igric smo najbolje zaigrali mi Butalske razglednice, zato smo bili izbrani za naprej. S to igrico smo tako šli v Tolmin. Tudi tam smo zaigrali brez večjih težav. Od tam pa niso več zbirali. Kasneje smo se z igrico predstavili še v osnovni šoli Rovte in v Zavratcu v gasilskem domu za materinski dan. Vsi so bili z igrico zadovoljni. Najbolj veseli pašo bili na Vipavskem križu, ko nas je gledalo kakih dvajset ljudi. Tam so nas pogostili tudi s piškoti in dobrim sadjem. In tu seje naša igrica končala. Z njo smo se prikopali zelo daleč in zelo uspešno. Za to paje potrebno veliko veselja in resnosti. Andrejka Kogovšek, 5.r KAJ JE ZDRAVJE? Čaj in med. (Matej) Lipa, zelje, česen in čebula. (Niko) Zdravje je čaj. (Žan) Zdravje je zdrava hrana, gibanje, da si zdrav. (Špela) Čaj. (Lara) Kamelce, tablete, da si zdrav. (Boštjan) Zdravje je, da nisi bolan. Dajemo zdravo hrano. (Julijan) KAJ JE BOLEZEN? Bolezen je, da se slabo počutiš. (Julijan) Bolezen je duh. Bolezen je smrt. Zboliš takrat, ko je zima. (Lara) Bolezen je, da nisi zdrav, da si bolan in imaš gripo. Zboliš takrat, ko te zebe. Bolezen je, daimašvsebi nekaj narobe. (Špela) Zboliš, ko greš ven na mrzlo. Gripa je bolezen. (Žan) Da se slabo počutiš. (Niko) Gripa je bolezen. Tableta se uporablja, ko imaš gripo. Pozimi zboliš. (Matej) Bolezen je gripa in kašljanje. (Boštjan) KAJ DELA SONCE? Sonceje toplo, zato lahko greš na morje in se lahko sončiš. Je pri miru. (Žan) Sonce močno sije in te lahko opeče, če si predolgo zunaj na soncu. Sonce ni zdravo. (Boštjan) Sonce peče. Sonce sije na vse kraje. Sonce pomaga rožam. Sonceje rumeno. Sonce se skriva. (Lara) Sonceje pri miru in je vroče. (Niko) OBISKAL NAS JE DEDEK MRAZ Tovarišica Nataša nam je povedala, da bomo imeli veselo popoldne v gasilskem domu. Prišel pa bo tudi Dedek Mraz. V gasilnem domu smo se najprej igrali, risali, poslušali kasete. Potem je prišel Dedek Mraz. Z njim sta bili dve vili, ki sta nam potem delili bonbone in balone. Dedek Mraz nas je zelo lepo pohvalil. Potem pa je prišel še čarovnik, ki mi je iz balona naredil psička. Imela sem se zelo lepo in sem bila vesela, da sem lahko šla v gasilni dom na veselo novoletno rajanje. Metka Lazar DECEMBER - MESEC DOBRIH MOŽ Takrat nas obiščejo dobri možje: Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Zavraške otroke seje odločil obiskati Dedek Mraz. Dobri bradati mož se je včasih vozil s sanmi in košem na rami, ker pa se danes ne vozimo več s sanmi in vozovi, sije Dedek Mraz nabavil avto. To sezono sem sodelovalavdedkovem spremstvu.Tistega popoldneva, ko naj bi se v svojem avtomobilu pripeljal v Zavratec, je močno snežilo. Z Dedkom Mrazom smo bili dogovorjeni, da grem z njimi, a sem zaman čakala. Potem pa mi je zazvonil telefon. Ena od vil iz dedkovega spremstva mi je sporočila, da jih ne bo. Bilo je preveč snega in Dedek, kije že star možak, se ni mogel prebiti do Zavratca. Ker sem vedela, da ga otroci že težko čakajo, sem prepričala brata, daje Dedka Mraza in njegovi vili odšel iskat v Idrijo. Potni bila lahka, vendarsmo na koncu le prispeli na cilj. Ko smo vstopili v Gasilni dom, so nas bili otroci in tudi njegovi starši zelo veseli. Naš dobri možje razdelil darilca. Prav za vsakega otroka je imel nekaj. Malo je poklepetal z njimi, jih kaj vprašal in se z njimi tudi malo nasmejal. Na poti domovje bilo v avtomobilu zelo dobro vzdušje. Dedek Mraz je bil zelo navdušen, saj ni bilo tako kot drugje. Drugje so otroci sedeli in se skoraj dolgočasili, tu pa so se igrali in smejali tudi med Dedkovim obiskom. Rekel nam je, da če ne bi prišel med te vesele otroke, bi mu bilo potem celo leto žal. No, letošnji december bodo dobri možje spet delili srečo med otroška srca. Upajmo, da se bo do takrat Dedek Mraz le odločil za sani, saj ga avtomobil lahko zopet pusti na cedilu. Andreja Kunc PRVOMAJSKE POČITNICE TULIPANI IN LETALA Bližal se je prvi maj. Vsi učenci smo se veselili prvomajskih počitnic. S fanti smo se dogovorili za pripravo prvomajskega kresa. V torek, 7. maja, smo šli skupaj z učenci iz Rovtarskih Žibrš in Vojskega v Volčji Potok in na Brnik. Iz Zavratca smo se odpeljali točno ob osmi uri. Dan pred prvim majem je ati posekal veliko košato smreko. S traktorjem in prikolico smo se odpeljali po smrekove veje. Na hribčku smo zmetali veje na velik kup. Skrbelo nas je vreme, vendarje kar lepo zdržalo. Ko seje stemnilo, smo prižgali kres. Bilo nas je veliko otrok in tudi nekaj odraslih. Ob kresu smo bili kar dolgo v noč, ker smo drugi dan lahko dolgo spali. Čeprav smo se s pripravo kresa utrudili, je bilo zelo lepo. Dogovorili smo se, da ga pripravimo tudi naslednje leto. Julijan Gantar, 3.r. Na poti sem spoznavala novo pokrajino. Do Volčjega Potoka smo se vozili uro in pol. Ko smo zapeljali na parkirišče, je bilo že polno ljudi in otrok. Bila sem že zelo nestrpna, saj me je zanimalo, kakšni so tulipani. Najprej smo stopili do hišice, kjer smo kupili vstopnice. Potem smo šli po poti k rožam. Že od tam sem videla pisane tulipane. Kar buljila sem vanje. Toda v Volčjem Potoku niso bili samo tulipani, videli smo tudi spominčice in v neki hiški tudi neke rože, za katere ne vem več, kako se jim reče. Bilo je krasno. Dan sem si »okrasila« s prelepimi rožami. Sli smo tudi kjezeru, kjerso bili labodi in želve. Šli smo še na sladoled in nato na avtobus. NA IZLETU S šolo smo šli na izlet vVolčji Potok in na Brnik. VVolčjem Potoku smo videli veliko rož. Največ je bilo rdečih tulipanov. Vse rože so bile zelo lepe. V parku smo malicali. Potem je šel vsak kupit eno rožo. Jaz sem kupil lep nagelj. Potem smo šli na avtobus in z njim na Brnik. Tam smo videli dva letala, ki sta pristala in enega, ki je vzletel. Domov smo se vrnili utrujeni, a je bilo vseeno lepo. Boštjan Kogovšek, 1.r. Brnik ni bil daleč od Volčjega Potoka. Ko smo prispeli, smo v zraku že opazili eno letalo. Bila sem zelo vesela, ker letala še nisem videla od blizu. Najprej smo šli v posebno stavbo, kjer se kupijo vozovnice in kjer potniki oddajajo prtljago. Nato smo šli na letališko teraso. Bila sem vsa iz sebe, ker me je zanimalo, kako vzletajo in pristajajo. In res smo videli, kako je pristalo vojaško letalo, neko drugo pa je vzletelo. Imeli smo se lepo. Upam, da se bomo tudi ob drugih dneh imeli lepo. NA BRNIKU Špela Kogovšek, 3.r. Ko smo stopili iz avtobusa, smo videli, kako drugačna okolica je to. Ni bilo cvetic kot v Voljčem Potoku, videli smo samo stavbe in parkirišče. Ko smo vstopili v letališko stavbo, smo na stropu opazili športno letalo. Ko smo šli na balkon, smo videli dve potniški letali in okoli deset športnih letal, eno potniško je vzletelo in dve sta pristali. Matej Kogovšek, 1.r. PRVOMAJSKI IZLETI Ko smo šli naGolake, smo se veliko pogovarjali. Zanimalo nasje, kako dolga bo pot do vrha. Okoli nas je bilo polno dreves. Bilo je kar zanimivo. Ko smo prišli do koče, smo popili čaj in pojedli čokolado. Ko smo pojedli, smo šli naprej. Na drevesu smo videli tablo. Prebrali smo, kaj piše. Videli smo kapelico. Na vrhu je tako zeblo, da smo se oblekli s puloverji. Lara Menegatti, 1.r. OmiA. K/r /jrTfl/O' /A/rjvA atk /O/rtoAvAn , i /krrur ah/UA, , AaJlah/l /fvoA^jrui /^l Ar.Hi, samAAjl)/vrrvfuJL Mr /ktaAtAt /tn /rm/r aA&jUAo at /A/yu-b v**™ % 2>r. X ... Meni se je zdelo hudo, ker so se 9 krat selili. Selili so se zaradi ognja. (Niko) ... Ko je bil Ivan v šoli, gaje mama čakala pred šolo. Ko je prišel iz šole, gaje bilo sram. Mati je bila tako strgana in vsa umazana. Ivanje šel domov zato, kergaje bilo sram. (Boštjan) ... ko je Ivan hodil iz Ljubljane žalosten, je bil vesel že, ko je zagledal cerkev Svete Trojice. (Špela) ... daje Ivan Cankar napisal zgodbo, kako sta s sestro Lino kradla hruške. Tega se je spomnila Lina, ki je vse ukazala Ivanu, naj naredi. Rekla mu je, naj zleze za omaro. Tam, kjer je eden od žebljev popustil, naj odsloni desko in vzame hruške. Ivan je to vse ubogal. Ko je začutil hruške, jih je nabasal v žepe in zlezel iz omare. (Julijan) ... daje hiša gorela. Ko je hiša pogorela, je Ivan Cankar šel k teti Micki. Najbolj mi je bilo všeč, ko je bila kuhinja črna. (Lara) JAZ, MOJA DRUŽINA IN OKOLIŠ Živim v vasici, ki leži nekaj kilometrov od Idrije. Je zelo lepa in imenuje se - Zavratec. Tu je veliko otrok, mladih in starejših. In tudi pri moji družini je tako. V družini je šest otrok - dve dekleti; najstarejša in najmlajša, ostalo pa smo fantje. V družini se imamo lepo, saj se razumemo, kdaj pa je tudi drugače. Živimo na kmetiji, zato je toliko lepše, saj je veliko prostora tudi za igranje. Vsi radi pomagamo, zaradi šole pa kdaj tudi zmanjka časa. Ko smo prosti, se radi pred hišo rolamo ali pa igramo košarko. Pri nas je kot zbirališče otrok, saj se pri nas mnogokrat zbere veliko otrok. Nikoli nam ni dolgčas. Poleti zelo radi v bližnjem gozdu gradimo hišice, pozimi pa smučamo na dveh vlečnicah, ki jih imamo v Zavratcu. Saj pravim, v Zavratcu je zelo lepo in vesel sem, da živim tu, kjerživim. Borut Gantar, 5.r ZGODILO SEJE PRI NABIRANJU GOB Neko deževno popoldne smo šli v gozd nabirati gobe. Hodili smo po gozdni poti, kasneje pa smo šli vsak po svoji poti in se dogovorili, kje se dobimo. Jez sem šel po bolj zapleteni poti kot ostali. Nekaj časa sem hodil, nato pa sem zaslišal šumenje suhega listja. Pomislil se: “To je veter, ki prenaša suho listja.” Stopil sem nekaj korakov naprej - in znova sem zaslišal šumenje listja - tokrat drugače, kot da bi nekdo hodil po listju. Nato sem zagledal srno. Oddahnil sem si. V meni je bila jeza nad srno, ki me straši. Ni me še videla, zato sem prijel kamen, da bi ji ga vrgel. Ko sem ji ga hotel vržti, se mi je zasmilila in sem kamen spustil na tla. Nato sem stopil korak naprej in plosknil, da meje videla in zbežala. Ko sem hodil naprej, sem mislil na to. Mislil sem si: “Prav sem storil, lahko bi jo še poškodoval.” Dostikrat pomislim na ta dogodek. gora, že spet bom morala nazaj, kjer me čaka krvi žejna kača. Se vedno v lahnem teku tečem. Nisem čisto prepričana, če naj se ustavim. Kaj pa, če seje kača skrila za kakšno drevo? Vseeno sem se ustavila. Kaj pa zdaj, kača seje nekje ustavila, jaz pa tudi še nisem na varnem?! Kar obrnila se bom in šla nazaj v vas, tam bom pa telefonirala domov, da bi prišli pome. Lahko bi se pa kar sama vrnila, biti bi pač morala bolj pazljiva. Odločila sem se! Odšla sem po poti nazaj, kjer sem prej tako tekla, le, da sem sedaj hodila čisto počasi in oprezno. Naenkrat spet zagledam dolgo kraj pota ležečo cev! “Kaj, ta cev je bila zame dolga sluzasta kača?” sem se glasno vprašala. Tedaj sem lahko šele mirno zadihala. Spomnila sem se, da so mimo ceste kopali vodovod in so pripeljali cevi, da jih bodo porabili za napeljevanje vode. Oh, zdaj sem se zdela še sama sebi smešna. Borut Gantar, S.r KAČA Še nikoli vživljenju nisem videla prave kače. Toda nekega dne... Doma sem vse to zamolčala, ni se mi zdelo vredno, da bi o tem govorila, saj sem se zdela sama sebi smešna. Šele kasneje sem staršem povedala to zgodbo, vsi so bili začudeni, kako sem se lahko ustrašila navadne vodovodne cevi. Tako seje razpletla zgodba o moji kači - vodovodni cevi. Bilo je jasno, sončno dopoldne, ko sem se vsa srečna vračala iz šole. Spominjam se, da sem dobila v šoli neko dobro oceno in sem bila vsa vesela. Pa še ptički so tako lepo peli! Videla sem, kako se na nekem drevesu zbirajo ptice in zdelo se mi je, da se pogovarjajo, kako bodo odletele v druge daljne kraje. Darja Kogovšek, 7.r NA AREHU Takrat pa... zazdelo se mi je, da blizu mene nekaj leze. Pogledam okrog sebe. Nikjer nobene žive duše. Čez nekaj časa pa zagledam, kako se mimo mene, po suhem živobarvnem listj premika dolga, sluzasta, vsa črna - kača. Zakričim! Na ves glas! Srce mi utripa, kakor da mi bo zdaj zdaj padlo iz prsnega koša. Še enkrat zakričim. Nato pa iz sebe ne morem spraviti več niti drobcenega glasu. Po glavi mi rojijo nekakšne zle misli. Kar naenkrat pa začnem teči, kakor hitro so me nesle noge. Mislim (no skoraj se prepričana), da če bi tekmovala z najurnejšim zajcem, ga bi gotovo prehitela. Še vedno tečem. Vidim, kako leze za mano ta sluzasta kača! Že me bo pičila. Še hitreje tečem. Ko pridem do konca gozda, sem opazita, da sem tekla nazaj namesto naprej! Križana Vsako leto se učenci petega razreda odpravijo v zimsko šolovnaravi. Letos smo navrsto prišli tudi mi. 28. januarja 2002 smo se odpravili na Areh. Naš počitniški dom je bil Zarja na Pohorju. Tam smo se imeli zelo lepo in tudi naše veliko smučišče je bilo dobro urejeno. Vsak dan smo imeli na sporedu nove, različne točke. Zvonček\ Velikokrat smo šli na sprehod, smo kaj opazovali ali pasmo se sankali. Z nami seje vedno zabavala tudi psica Kaja. Bilaje zelo velika. In družabna. Poleg tega pa smo šli dvakrat v tednu v disko. Tudi vreme nam je bilo dobro naklonjeno. Dežja ni bilo, skoraj vedno je sijalo sonce. Spat smo vedno hodili zelo pozno. Tretji dan počitnic pa sem na Arehu zbolela in dobila sem vročino. Dva dni nisem šla smučat, pač pa sem ostala v domu. Bilo mi je zelo zoprno, ker nisem mogla na smučišče. Od začetka sem mislila, da bom skoraj cel dan sama. Pa ni bilo tako. Že drugi dan se mi je pridružila Polona, kajti tudi onajezbolela in ravno takodobila vročino kot jaz. Še dobro, daje bila z nami tudi zdravnica, da namaje lahko pomagala. Šli sva se razne igre, brali sva različne knjige, ki jih je gospod učitelj Robert Grom prinesel iz rovtarske knjižnice. Ena izmed tistih je bila tudi Guinesova knjiga rekordov. In, če po pravici povem, sva včasih tudi malo zadremali. Večkratje k nama prišla tudi strežnica in nama prinesla malico ali pa čaj. Najbolj grozno pa je bilo to, da sva morali jesti tablete. Hrana na Arehu je bila zelo dobra, a ti zoprni dodatki mi niso bili prav nič všeč. Obe pa sva na koncu dobili tudi lep spomin iz doma Zarje na smučanje in na 38 stopinj vročine. Kljub temu, da sem bila dva dni bolna, je bilo na Arehu zame vseeno zelo lepo. Andrejka Kogovšek, S.r KAKO SO PTICE UMIRALE Pri nas delamo novo hišo. Skozi eno okno se vidi v drugo okno in ven. Velikokrat poleti sem videl pri oknu na tleh mrtve ptice. Nekega dne sem ugotovil, da se ptice zaletavajo v okno in vse so obležale na tleh. Zgledale so, kot bi spale tako kot ljudje. Enkrat pa sem zagledal, kako mravljinci jedo ptice, ki so imele nesrečo. Kar hudo mi je bilo gledati umrle ptičice. Zaletelo se jih je kar veliko, a nekega dne se ptice niso več zaletavale v okna. Vsak dan sem hodil opazovat. Upajmo, da se ne bodo ptice več zaletavale v naša okna. Saj, kaj bi bilo, če ne bi bilo več lepih ptic? Jure Leskovec, 5.r KUKAVICA Bilo je nekega poletnega dne, mislim da v nedeljo. Zjutraj, ob desetih, smo šli k sveti maši. Ko smo se vrnili domov, smo na balkonu zagledali ptico. Bila je kukavica. Ležala je na tleh, pri njej pa je bilo nekaj kapljic živordeče krvi. Zelo sem se že prestrašila, da ni že mrtva, a na srečo ni bilo nič hujšega. Ko je kukavica še zmeraj omotično ležala na tleh, smo ji prinesli nekaj vode, kajti videli smo, kako nas usmiljeno in proseče gleda. Ko smo ji prinesli vode, se nas je zelo prestrašila in ni hotela piti. Ata jo je položil na polico in zraven nje postavil še posodo z vodo. Odšli smo v kuhinjo južinat, ptico pa pustili samo, kajti videli smo, kako se nas je bala. Ko smo jo po kosilu šli pogledat, smo na polici našli le prazno posodo, kije bila prej polna vode. O ptici pa ni bilo ne duha ne sluha. Vesela sem bila, da seje ptica kaj kmalu opomogla ter odletela v širni svet si spet iskat srečo. Kukavice pa od takrat naprej nisem več videla tako od blizu in tudi ne v takem položaju. Andrejka Kogovšek, 5. r PISMO SAMEMU SEBI Živjo! No, kako kaj gre? Sem slišal zadnjič, da ti doma ves čas težijo. Ja, to pa ni dobro, a ne? Pa vpijejo tud’ nate, praviš. Pa brat te ves čas sekira. Ja, zelo žalostno. A veš, kaj ti svetujem? Za en dan pošlji vse skupaj nekam, pa boš videl, da se boš bolje počutil. Pa računalnik si dobil za birmo. Ma, to je pa res čudno. Prej, ko ga nisi imel, so te ves čas nagovarjali, da ostaneš doma, sedaj, ko ga pa imaš, te pa podijo od doma. Verjetno se moraš sedaj tudi več učiti. Kolikor vem, se ti prej ni bilo treba veliko učiti, saj si brihten?! To ni prav. Nekaj bo treba narediti. Kot sem ti že prej svetoval:”Pošlji vse nekam, pa se boš boljše počutil. In kot poje Smolar: zapoj si “tagada”, pa boš boljše volje. No, upam, da sem ti vsaj malo pomagal, da ti bo šlo bolje. “Mej se” Tvoj prjatu. Urban Kogovšek, 7.b PISMO SAMEMU SEBI Živijo, Darja! Šolsko leto se približuje koncu in prav vesela sem, da boš sedmi razred, za katerega pravijo, da je težak, končala z odličnim uspehom. Vidiš, da se je splačalo, čeprav si bila včasih tako jezna na šolo, na učitelje in na knjige. Dobro te poznam in vem, da ti ne odgovarja sedeti za zvezki in knjigami, ko drugi sadijo krompir... Vem, da si se učila le toliko, kolikor je bilo res nujno, a ti je vseeno uspelo. Kmalu bodo počitnice in takrat boš lahko cele dneve v naravi, ki jo imaš tako rada. Na svetu je že tako, da vsaka reč enkrat mine in v- Z venček. ...' "N. Vsa Ko sem v .ČJtfcutei; mi je- Mo prijetno. & sem 1 zristel, pq se,ti videl, dr [uti „dro§! zvoitkf B rastejo. Hajrajt ; --.pj živim pri. vodi Hoji prijatelji tudi. živijo h m kol jaz. Pomlad m. je mjlepsa j. her cvetjbr. BOŠTJAN KDG0m.U tudi počitnice se bodo končale. Prišlo bo novo šolsko leto. Hodila boš v zadnji razred osnovne šole. In takrat se boš morala odločiti: Kam naprej! Dobro te poznam in vem, da te veseli veliko stvari. Ne maraš po enoličnega dela v kaki pisarni... Pred nekaj meseci si mi rekla, da boš šla na tehniško gimnazijo, kjer imaš izbirne predmete. Rekla si mi, da bi rada postala nekaj v zvezi s živalmi, z veterinarstvom. Čeprav mi nisi nič rekla, vem, kaj te pri tem muči. Z veterinarsko šolo se da dobiti veliko službenih mest, vendar drugje ne kot v Ljubljani. Od Potoka pa do Ljubljane pa je kar precejšen kos poti. Rada bi bila tudi medicinska sestra, da bi pomagala bolnim ljudem. Vendar vem, da se ti ljudje, še zlasti otroci, preveč smilijo, da bi delala kaj v zvezi s krvjo. Rada bi bila v kaki otroški bolnišnici, da bi tolažila žalostne mamice in bolne otročičke, vendar ne moreš poslušati otroškega joka. Zato bi ti svetovala, da ne greš za kaj takega, ker vem, da bi potem celo noč razmišljala o tem, kako bolnega otroka ste danes dobili v bolnišnico. Kar lepo za veterinarko pojdi, pa boš videla, da boš zadovoljna. Da bi ti rekla, da bodi v Ljubljani kar v internatu, bi mi verjetno zamerila. Saj vem, če bi morala biti v Ljubljani cel teden, bi ti bilo preveč dolgčas za domačimi, za zelenimi hribi, živalmi... Čas bo prinesel svoje, odloči se, kakor sama veš. Pa še Sveti Duh ti bo pomagal pri odločitvi. Darja Kogovšek, 7.b IN ŠE NAMIG ZA BOLJŠI ZASLUŽEK KAKO ZASLUŽITI DENAR? Mladi ljudje smo večkrat brez denarja. Vem, da je za mnoge žepnina malo premalo. Vendar! Kako priti do nekaj denarja, ki ga sami zaslužimo? Če doma rečete, da boste kaj storili, se vas bodo verjetno usmilili in vam dali „povišico“. Primer: ko sem videl, da na sosedovo hišo »oblagajo fasado", sem šel tja in sem hitro dobil delo. Ko je bila hiša ometana, sem dobil nekaj denarja. Poskusite, mordavam bo uspelo. Urban Kogovšek, 7.b NA KONČNI IZLET Vsako leto se osmi razred s svojim razrednikom odpravi na končni izlet. Tudi za nas je napočil ta čas, ko smo se morali kar najhitreje odločiti, kam bi odpotovali za dva dni. Po dolgem premisleku smo se končno odločili, da bi šli prvi dan v Gardaland, za nazaj pa bi se ustavili na slovenski obali, kjer bi se naslednji dan malo kopali. V petek zjutraj smo morali zgodaj vstati, saj nas je že ob pol petih zjutraj pred šolo pričakal avtobus. Zaspano smo odšli na pot. V Gardalandu nas je pričakalo lepo vreme. Kar najhitreje smo se odpravili iz avtobusa proti zabaviščnemu parku. Vrsta je bila dolga in vsi smo že nestrpno čakali. Ko smo se končno prerinili in prišli vanj, smo si stvar najprej malo ogledali. Bilo nam je zanimivo in kmalu smo šli poskusiti, kako naprave delujejo. Res hitro je bila ura pet, ko smo se od Gardalanda morali posloviti. Čez dan nismo kaj dosti jedli, saj smo čas izkoristili za zabavo. Prišli smo na avtobus in pojedli še zadnje sendviče. Pot nazaj se je zelo vlekla in pet ur je trajalo, da smo končno prispeli v Piran. Tam smo odložili prtljago, povečerjali in se veselo odpravili v Portorož. Mislili smo, da bomo odšli v diskoteko, vendar ni bila najboljša, zato smo kmalu odšli nazaj v Piran, kjersmo prenočili. Ponoči pa nismo kaj dosti spali, zato smo naslednji dan zaspani odšli v Portorož k obali. Ker se nam kaj dosti ni dalo, smo nekatere punce za nekaj časa odšle v slaščičarno, kjer smo se malo posladkale in odpočile. In kar hitro je prišel čas, da se naš izlet konča in da se odpeljemo proti domu. Ker smo bili zaspani, smo na avtobusu skoraj vsi spali. S tem izletom smo tudi zaključili naše osnovnošolsko šolanje. V tej šoli smo se imeli lepo, vendar so bili tudi trenutki, ko se s kakšnim sošolcem ali učiteljem nismo najbolje razumeli. Sedaj je čas odhajanja in slovesa, kije prišel vse prehitro. Barbara Leskovec, 8.r Teloh Z_i vi m v gozdL, moj brat pa živi na tnj/riku Prišel je nekdo in me odtrcjd ter me nesel v vazo. En teden sern bi v vazi. Pdem so me vrgli preC. Moj brat : pa je cfU na travniku. Piko S.jlr ZGODBE S KMETIJE GOSPODA ALEKSANDRA LAČEN ZAJČEK DEBELUŠČEK Bilo je pozno jeseni, ko je pričel naletavati sneg. Vsi prebivalci gozda so se razveselili prvih snežink. Kmalu je hribe prekrila tiha bela odeja. Živali v gozdu so si uredila topla zavetišča pred snegom in mrazom ter poskrbela za zalogo hrane. Med njimi je bil tudi zajček Debelušček, ki na zimo še ni bil pripravljen. V njegovi shrambi je bilo le nekaj krompirjev in korenčkov. Vso to hrano je lačen mlad zajček pojedel že v treh dneh, potem pa je začel tavati po zasneženih hribih. Pretaknil je vse kotičke, da bi našel kaj hrane za pod zob, toda v visokem snegu ni načel ničesar. Že cel teden ni pojedel ničesar. Sestradan seje odpravil daleč v dolino, kjer sneg še ni zapadel. Po treh dneh hoje je zajček Debelušček pred seboj zagledal zeleno dolino. Na sredi zelene doline je bila široka njiva, polna sočne zelenjave. Lačni zajček je od veselja zavriskal in se urno pognal proti zeleni njivi. Tako seje najedel sveže repe, da gaje pošteno bolel trebušček. Komaj seje odplazil nazaj v gozd in si tam uredil zasilno bivališče. Utrujen je legel in zaspal. Zjutraj je na njivo prišel kmet Aleksanders svojim zvestim prijateljem kužijem Cofkom. Kar debelo sta pogledala, ko sta opazila, koliko repe jima manjka. Sklenila sta, da bosta odslej bolje pazila na njivo ter da bosta tatu zagotovo ujela. Zvečer, ko seje pričela spuščati tema, je kmet Aleksander poslal svojega kužka Cofka na stražo. Cofko je hodil po njivi gor in dol ter napeto gledal in poslušal. Zvečer pa seje prebudil tudi zajček Debelušček. Veselo se je odpravil proti njivi. Toda že od daleč je zagledal kužka Cofka, ki je stražil njivo. Zajček Debelušček seje skril za košat grm in čakal, da kuži odide. A Cofek ni hotel oditi. Celo noč je stražil. Proti jutru pa je postal nekam utrujen. Pa si je rekel: »Samo malo se usedem tule v rob, da si noge odpočijem!« In je sedel ter takoj zaspal. Zajček Debelušček, kije nato komaj čakal,je urno stekel na njivo in se pošteno najedel rdeče pese. Ves okrogel se je vrnil v gozd v svoje bivališče. Zjutraj so kužka Cofka prebudili petelini. Ves prestrašen je spoznal, daje tat odnesel veliko rdeče pese. Kmet Aleksander te novice ni bil nič vesel. Sklenil je, da pojde zvečer sam stražit njivo. In je šel. In je hodil gor in dol ter budno pazil na njivo. Protijutruje tudi on postal pošteno utrujen. Pa sije rekel: »Samo malo si odpočijem noge. Kar tule v rob bom sedel. Jaz že ne bom zaspal. A komaj je sedel vtravo, žejezaspal. In zajček Debelušček, ki je na to komaj čakal, je planil na njivo in se najedel solate. Zadovoljno seje vrnil v svoj domek in lepo zaspal. Zjutraj navsezgodaj je prišel na njivo kuži Cofko in zbudil svojega gospodarja, kmeta Aleksandra, ki je na ves glas smrčal. Ugotovila sta, da jima manjka veliko zelene solate. In sta si rekla: »Tale najin tat je pa res prebrisan. Ampak midva ga bova že ujela. Zvečer pojdeva oba stražit njivo.« Zvečerstasi pripravila dobro večerjo, nato pa se odpravila na njivo. Tudi zajčka Debeluščkaje zaskominalo po dobri večerji, toda kmet Aleksander in kuži Cofko sta hodila ob njivi gor in do! ter si pripovedovala razne zgodbice, dajimaje čas hitreje minil. A kmalu sta postala utrujena, Ko je kuži Cofko videl, da je njegov gospodar utrujen, mu je predlagal, naj malo počije, češ, da bo že on pazil na njivo. Kmet Aleksander se je s predlogom strinjal. Sklenil je, da za eno uro zadremlje, nato pa se bosta s kužijem zamenjala. In tako je tudi bilo. Eno uro je stražil Cofko. Proti koncu, ko je kmet Aleksander tam v robu še spal, seje kuži samo malo usedel zraven njega. Joj, napaka pa takšna! Še sam ni vedel, kdaj je zaspal. Zajček Debelušček je že mislil, da bo moral spat brez večerje. Kako veselje bil, ko je videl, da sta oba zaspala. Previdno je stekel na njivo in se najedel okusnega zelja. Ko je bil že pošteno sit, je hitro odšel nazaj v gozd. Zjutraj sta kmet Aleksander in kuži Cofko obupano ugotovila, da sta ostala brez zelja. Sklenila sta, da se tatu lotita bolj resno. Odšla sta domov, si privoščila obilen zajtrk in odšla spat. Spala sta cel dan. Zvečer sta vstala, si pripravila pošteno večerjo in se spočita odpravila na stražo. To noč nista bila tako utrujena. Vsak po eni strani njive sta hodila gor in dol ter pazljivo stražila zelenjavo. Zajčku Debeluščku je že pošteno krulilo v želodčku, ko se je zjutraj delal beli dan. Kmet Aleksander in kuži Cofko pa še vedno nista odnehala. Kmalu zajček Debelušček ni mogel več zdržati. Čisto potiho in po prstih seje odplazil proti njivi. Skril seje med korenje in se lotil slastne pojedine.Toda bilje preveč lačen in preveč slastno seje lotil korenja. Njegovo glasno robkanje je zbudilo kužijevo pozornost. Napeto je prisluhnil, nato pa skočil med korenje. Kmalu je izzelenja potegnil preplašenega zajčka Debeluščka. Prijel gaje za ušesa in veselo odnesel kmetu Aleksandru. Odnesla sta ga domov, da ga bosta ustrezno kaznovala. Zajček pa je milo jokal, stokal in prosil odpuščanja. Ko je kmetu Aleksandru povedal svojo zgodbo o zgodnji zimi in njegovi lakoti, se mu je zasmilil. Zajček Debelušček je kmetu Aleksandru obljubil, da ne bo več kradel na njegovi njivi ter da bo nastalo škodo popravil s tem, da mu bo pomagal na njivi pri delu. Zajček Debelušček seje izkazal za pridnega delavca. Kmet gaje bil zelo vesel. Tako so kmet Aleksander, kuži Cofko in zajček Debelušček vsak dan skupaj obdelovali njivo in jedli. In zajček se je preselil na Aleksandrovo kmetijo. Kmet Aleksander mu je pripravil prekrasen lesen zajčnik. Postali so pravi prijatelji. Mirjam Rejc * 2ELENA • o OR/MOž^ 4 SIVA PRAZNOVANJE KULTURNEGA PRAZNIKA, OBČNI ZBOR KULTURNEGA DRUŠTVA IN PUSTOVANJE V soboto, 9. februarja 2002, se je v gasilskem domu v Zavratcu odvijalo praznovanje. Vzrokov, da smo se zbrali na ta dan, ni manjkalo, saj je bil dan prej slovenski kulturni dan - Prešernov dan, pred nami pa pustovanje. Vse skupaj pa smo pričeli z občnim zborom kulturnega društva Zavratec. Člani kulturnega društva so zasedli svoje mesto in nam podali poročilo za leto 2001. Osvežili so nam spomin z dogodki v minulem letu in označili to leto za zelo uspešno, saj je bil spisek vseh prireditev res kar dolg. Obveščeni smo bili tudi o številkah, ki se vrtijo na računu kulturnega društva; glavna informacija je, daje stanje pozitivno. Ko smo opravili s formalnostmi, seje začel drugi del -kulturni del praznovanja. Ta del smo pričeli s Prešernovo Zdravljico v čast kulturnemu dnevu, kijojezapel cerkveni pevski zborZavratec. Program pa seje nadaljeval z recitali in še nekaj pesmimi naših pevcev: Dober večer, Bog daj, Salve mundi domina, Planike, Vsi so venci bejli. Po kulturnem delu je seveda sledil zabavni. Zabavali pa so nas domači akterji Ivan Kogovšek, Mile Kogovšek, Urban Kogovšek in Andrej Mivšek (Z.32) s skečem o cariniku. Prisluhnili smo tudi zvokom kitare, s katerim sta nas zabavala Urban Kogovšek in Janez Gantar. Za drugo leto pa se že veselimo daljšega repertuarja njunih pesmi. Poročila in načrti - Renata, Jože, Alenka in Nataša. Publiko sta zelo navdušila “gosta večera” Korado in Brendi in pri njuni nadvse priljubljeni pesmi z verzom “če bi se lahko še enkrat rodil, najraje Primorec bi bil” je na ves glas pritegnilo tudi občinstvo. S solznimi očmi smo spremljali njun odhod (solze so bile seveda od smeha), (p.s. pozabila sem omeniti, da sta bila Andrej Mivšek (Z.32) na kitari in Polona Gantar na harmoniki le pustni šemi - razlike pa seveda nihče ni opazil). Programje tako počasi prišel do konca, še zdaleč pa ne pustno rajanje, ki seje nadaljevalo s plesom ob igranju na harmonikojanka Rupnika in pustnimi dobrotami. Vsem, ki se prireditve niste udeležili, sporočam, da ste zamudili zanimiv dogodek - obenem pa vas vabim na prireditve, ki se bodo odvijale v letošnjem letu. Te brezplačne prireditve te nasmejejo, kulturno obogatijo, hkrati pa je to tudi priložnost za druženje vaščanov ob prigrizku in pijači ter prijetnem klepetu. Če želite tudi ob koncu tega leta dolg spisek prireditev, vas vse vljudno vabimo, da se nam prihodnjič pridružite, saj nam prav vaša udeležba daje moč za nove ideje in podvige. Jasmina Kogovšek Andrej recitira Kocbekovo poezijo. “Korado in Brendy” navdušila občinstvo. Predavanje Mileta - “profesorja astronavtike". S starim kolesom v Italijo, z novim nazaj -“carinik” Ivan pa nič ne opazi. Janez prepeva in igra. Na plesišču so se pridružile tudi maškare. Pozno v noč jih je vedno več znalo igrati harmoniko. KAJ SE DOGAJA V ZAVRAŠKEM PEVSKEM ZBORU Vzavraškem pevskem zboru sodelujemo pevci izZavratca, Medvedjega Brda, Dol in Potoka pod vodstvom organistke Polone Gantar. Naša poglavitna naloga ostaja sodelovanje pri nedeljskih svetih mašah. Z namenom, da bi čimbolj polepšali nedeljsko daritev Bogu, se zbiramo ob večerih vikendov na rednih tedenskih pevskih vajah, ki se dostikrat zavlečejo pozno v noč. Seveda pa nas združuje tudi veselje do petja in dobra volja vseh članov. Naše vaje še posebej popestrijo rojstni dnevi, godovi in podobni prazniki. Radi kaj popijemo, pojemo in se poveselimo skupaj s slavljencem. Takrat iz pevskih vaj naredimo prijetno praznovanje. Na veliko noč smo med drugim izvedli Haendlovo Alelujo, pri birmi pa smo peli Mozartovo mašo. Še lansko leto, v decembru, pa smo sodelovali pri sveti maši v cerkvi Marijinega ozanjenja na Ljubljanskem tromostovju z božičnimi pesmimi. V mešanem cerkvenem pevskem zboru izZavratcaje vedno lepo in zanimivo. Upam, da ste podobnega mnenja tudi tisti, ki nas poslušate, mi pa se bomo še naprej trudili, da bodo svete maše z nami še bogatejše in kulturne prireditve zanimivejše. Matej Kržišnik Začetek letošnjega leta je bil za naš zbor še posebej lep. V veselje vseh smo dobili nekaj novih pevcev in pevk. Za popestritev našega repertoarja pa smo se udeležili tudi nekaterih kulturnih prireditev. Nekaj slovenskih pesmi smo na Prešernov dan zapeli vgasilskem domu vZavratcu. Dvakrat pa smo zapeli v idrijski osnovni šoli. Prvič smo se predstavili pevski zbori iz Idrijskega in Cerkljanskega, naslov druge prireditve pa je bil Primorska poje. Takrat je nastal tudi naš prvi posnetek. Mimo cerkvenih pevcev nikakor ne moreta praznika kot sta velika noč in birma. Na take dogodke smo se še bolj skrbno pripravljali. Na vajah smo se srečevali tudi trikrat na teden. Na frančiškanskem koru v Ljubljani. L J 11 . j i ■jslTOj|fc JI Med nastopom v dvorani idrijske osnovne šole. GOSTILI SMO PISATELJA FRANCA ČERNIGOJA IZ PREDMEJE V eni od radijskih oddaj, ki so posvečene ohranjanju starih ljudskih običajev, je mojo pozornost pritegnilo nekaj zgodbic o kmečkem življenju iz okolice Predmeje nad Ajdovščino. Potem voditeljica oddaje še pove naslov knjige, iz katere so bili odlomki vzeti in avtorja knjige Franca Černigoja, domačina iz Predmeje. Ker se mi je snov zdela zanimiva, sem si knjigo v knjižnici izposodil, jo z veseljem prebral in se ob branju marsikdaj nasmejal spričo humorne vsebine. V knjigi Mož in čemerika pisatelj opisuje življenje Gorjanov v boju za obstanek na skopem kraškem svetu, njegovo trpljenje pa tudi hudomušne strani življenja, kako si je preprost človek znal v trdem vsakdanu narediti tudi vedre trenutke, daje bilo življenje znosnejše ob trudu za preživetje. V svojih zgodbah opisuje kraje od Predmeje do Hrušice, od Ajdovščine do Godoviča. Da so predvsem Gorjani res taki vedri ljudje, sem ugotovil sam, saj sem jih imel priliko vživljenju spoznati kar nekaj. Bili so pevci, hudomušneži, skratka v njihovi družbi ni bilo nikdar dolgčas. Ob branju knjige se mi je kot preprostemu človeku pojavilo še eno spoznanje. Kar samodejno sem primerjal življenje in pogovorni jezik Zavračanov s temi ljudmi iz Primorske. Če odštejemo naš naglas, ki je že malo notranjski, potem se mi zdi, da imamo v pogovornem jeziku mnogo bolj podobno izrazoslovje s primorskimi sosedi kot pa z notranjci ali gorenjci. Samo življenje Zavračanov pa v preteklosti ni bilo tako trdo kot pri Gorjanih, saj je področje Zavratca kljub razgibanosti terena bolj obdarjeno z zemljo kot pa obrobje Trnovske planote. Toliko o razmišljanju ob branju Černigojeve knjige Mož in čemerika. Ker se mi je zdelo, da bi bila predstavitev te knjige zanimiva tudi za ostale krajane, sem zamisel o predstavitvi predlagal vodstvu Kulturnega društva Zavratec, ki meje S petjem otrok in igranjem na harmoniko Janka Rupnika se je pričelo prijetno popoldne. Fotografija: Robert Rijavec v ideji podprlo. Povabili smo pisatelja Franca Černigoja, da nas obišče, nam predstavi svoja dela in tudi kaj pove o svojih krajih. Gospod Černigoj je vabilo z veseljem sprejel. 3. marca je potekala predstavitev v dvorani gasilskega doma Zavratec. Najprej sem v svojem in v imenu vseh obiskovalcev gosta pozdravil, potem pa je Kristina Bogataj predstavila pisateljevo življenjsko pot in naštela njegova dela. Predstavitev so popestrili otroci zavraške osnovne šole in domača humorista Ivan in Mile Kogovšek, ki so poskrbeli za krajši kulturni program s petjem in skeči. Vsi skupaj z obiskovalci pa smo ob harmoniki zapeli tudi nekaj znanih pesmi. Gostje najprej opisal trdo življenje v njegovih krajih v preteklosti, potem pa predstavil svoje knjige z branjem odlomkov in razlago vsebine in sicer zbirko otroških pesmic Nace ima dolge tace, zbirko pravljic Javorov hudič in zbirko drobnih dogodkov iz kmečkega podeželjskega življenja Mož in čemerika. V vseh knjigah pisatelj veliko uporablja pogovorni jezik domačinov; veliko snovi je črpal iz pripovedi otrok (mimogrede, Černigoj poučuje slovenski jezik na osnovni šoli na Colu) in starejših ljudi iz širše okolice svojega rojstnega kraja. V tisku pa ima še eno knjigo, ki je sedaj morda že izšla, in sicer z naslovom Znamenja na Gori, v kateri opisuje vse spomenike s področja Gore, križe, kapelice ali spomenike pretekle vojne. Ob vsakem poskuša poiskati in opisati namen postavitve in zgodbo v zvezi z znamenjem. Na koncu je povedal, kako zelo pomembno je zapisovati in ohranjati zgodovino naše preteklosti, dogodke, običaje ljudi, karseje do danes ohranilo v ljudskem izročilu in pripovedništvu. Prav to je tudi namen njegovih literarnih del. Gost si je ogledal tudi notranjost naše cerkve in pokopališče, kjer so ga zelo zanimali priimki na nagrobnikih. Skoda, da je bilo oblačno vreme in si ni mogel ogledati še bližnjih gričev, vasi in gora, ki jih sicer vidimo iz Zavratca. Povedali smo mu tudi, da je čez Zavratec potekala v daljni preteklosti tovorna pot -povezava med Gorenjsko in Primorsko in da imamo tudi sedaj veliko sodobnega tranzitnega prometa skozi Zavratec. Ob odhodu je povedal, da je bil prijetno presenečen nad lepim sprejemom in sodelovanjem gledalcev pri predstavitvi. Obljubil je tudi, da nas še obišče, da si bolj natančno ogleda naš kraj. Mi pa smo odšli domov tudi dobre volje, ker smo se sprostili ob humornih zgodbicah pisatelja ter preprostemu in dobremu predvajanju skečev Ivana in Mileta. Janko Rupnik Franc Černigoj, rojen 1948 na Predmeji nad Ajdovščino. Učitelj slovenskega, hrvaškega in srbskega jezika. Pesnik, pisatelj in zapisovalec ljudskega izročila. Prvo pesem objavil v idrijskih Kapljah leta 1966. Od tedaj občasno objavljal v skoraj vseh slovenskih literarnih revijah, na radiju in televiziji. Pesniške zbirke: Svetlobne luske, Vlažni žarki -Praoblike, Krušeči se sejalec, Nerezine, Amanita, Izvode dlan, Gora in pesem, Nace ima dolge tace. Prozna dela: Javorov hudič, Mož in čemerika, Znamenje na Gori. Urednik in soavtorzbornikov lovskih družin ob 50-letnicah: Njena podoba, Svet od Granate do Črnega roba. Zbornik LDTrnovski gozd, monografija Mati Gora, Semenje javorovo, Zelene stečine II. Na osnovi zbranega ljudskega gradiva nastalo šest televizijskih in več radijskih oddaj za mladino. Napisal scenarij za dokumentarno TV oddajo A zdaj je maj, ki jo je režiral Marjan Frankovič. Gospoda Franca Černigoja smo ob njegovem obisku v Zavratcu zaprosili, da tudi on nekaj napiše za naš časopis, nakar nam je poslal publikacijo Franceta Pibernika (Književni list, 6. januar 2000), ki razčlenjuje in opisuje njegovo delo, našteje vsa literarna dela in druge aktivnosti na področju literature. ZNAMENJA ČLOVEŠKEGA TRPLJENJA Trnovska planota in bližnji svet sta v pesniku in etnografskem raziskovalcu Francu Černigoju dobila imenitnega zapisovalca ljudskega blaga. Že več kot dvajset let neutrudno raziskuje in zapisuje vse, kar je danes še mogoče najti in slišati v njegovi rodni domovini, na Gori, na robu in pobočjih Trnovske planote, od Predmeje, njegove rojstne vasi, tja do Hrušice. Ko je pred dobrim desetletjem, tudi s pomočjo osnovnošolcev v osnovni šoli na Colu in nekaterih odraslih sodelavcev, natisnil knjigo Javorov hudič (1988), seje zdelo, da seje lotil nekoliko zapoznelega početja, ki ne more imeti pravega zaledja; danes, ko ima Černigoj za seboj še troje naslednjih knjig (Nace ima dolge tace, 1996; Mož in čemerika, 1997; Znamenja na Gori, samozaložba, Ajdovščina, 1999, 400 str., več kot 200 črnobelih fotografij Urha Černigoja in nekaj iz drugih virov, več kot dvesto pripovedovalcev, približno 450 pripovednih enot, 4200 SLT), pa moramo priznati, da se je Černigoj izoblikoval v samosvojega pisatelja trdinovske mere našega časa. Seveda si je težko predstavljati, da kje na Slovenskem še živi prvinsko ljudsko izročilo. Za kakšen zelo izoliran in odmaknjen kraj tam v Reziji bi kaj takega še dopuščali, za svet nad Ajdovščino, nad Colom, ki je z močno prometno cesto povezan z dolinami, pa gotovo ne bi več pričakovali. Zato je mogoče zapisati, da je Černigoj izkopal iz pozabe vse tisto, kar je bilo obsojeno na nepreklicno izginotje. Medtem, ko se je v prvih treh knjigah načelno opiral na ljudsko izročilo vtradicionalnem pomenu besede, namreč na ljudske pesmi, pripovedništvo in posebej anekdote, se je v knjigi Znamenje na Gori lotil zanimive ljudske dediščine, zajete v bogastvo najrazličnejših znamenj in spominskih plošč. V njih je odkrival najstarejše sledi davnih prednikov, ki so v les ali kamen zapisovali nekatere ključne dogodke iz svoje vsakdanjosti, polne usodnih, pogosto tudi skrajno tragičnih strani, kajti osnovno vodilo pri pisanju knjige mu je bila človeška kalvarija. Znamenja je najdeval povsod, ob cestah, ob brezpotjih in pozabljenih stezah, sredi gozdov, na robu planote, na dnu vrtač in na vrtovih. Na svojih dolgoletnih romanjih je našel okoli dvesto znamenj, najrazličnejših oblik, značajev in starosti, ob njih pa skušal razbrati, ‘kaj v imenu mrtvih govorijo živi’. O njih so mu pripovedovali ljudje neposredne okolice, bodisi da so obnavljali pričevanjska izročila o razlogih za postavitev tega in onega znamenja bodisi kot neposredne priče novih ali obnovljenih stvaritev. Temelj Černigojeve raziskave so nabožnaznamenja, lesene ljudske martre, v kamen izklesani Kristusi ali zidane kapelice; v ozadju imajo vernega trnovskega človeka, ki ga je zadela bridka smrt bodisi na delu v gozdu pri podiranju dreves bodisi na poti domov, pa mnoga čudna naključja, ki so v ljudskem čutenju in razmišljanju dobila iracionalne razsežnosti. Marsikaj je bilo povezano z vojskami in ljudskimi umori, v vseh pa odmeva trpna usodnost trdega in zvestega človeka, ki je ob svoji skromnosti in izpostavljenosti doživljal mnoge vsakdanje tragičnosti. Toda Černigoj je stopil še korak naprej od ljudske tradicije. Ustavljal seje tudi ob znamenjih svojega časa, se pravi, potegnil je ljudsko usodnost v naš čas, predvsem v čas zadnjih velikih človeških preizkušenj med drugo svetovno vojno. Odkril je številna znamenja, spomenike in plošče, ki zaznamujejo dogodke iz polpretekle vojne in ki so bila postavljena že tudi v času po osamosvojitvi. Primorska v celoti je bila med narodnoosvobodilnim bojem nekaj posebnega, ker seje nanj odzivala predvsem oz. skoro izključno iz narodnostnega motiva, zaTrnovski gozd in planoto ter bližnjo okolico pa je sploh značilno, daje predstavlala enega najtrdnejših torišč osvobodilnega gibanja, zato je bilo žrtev izjemno veliko, kajti okupatorske enote so v vztrajnih valovih česale posamezne predele, kjer so se zadrževali partizanski oddelki, ter neusmiljeno pobijale in požigale. Vso tegobnost medvojnega dogajanja so ljudje vtisnili v skromna znamenja v les ali kamen že med vojno, spominske plošče in spomeniki pa so nastajali ob različnih obletnicah krvavih dogodkov, nazadnje med strahotnimi večdnevnimi spopadi zaSinji vrh konec marca 1945. Černigoju ne gre za popisovanje junaških spopadov, gre mu za popis ljudskega trpljenja sredi krutih dogajanj, ko so umirale cele družine in gorele vasi. Zanimalo gaje neposredno doživljanje domačega človeka, zanimal ga je ljudski srd nad krivicami, ki so se mu dogajale spričo njegove"preproste, moralno kodificirane eksistence. Pisatelj je našel neskončno primerov pretresljivih človeških dejanj, mogočih samo v skrajnih položajih človeka, postavljenega pred ostrino smrti. Bralec lahko samo začudeno obnemi ob zgodbi, kako je kmet z vozom, ko je ob cesti zagledal hudo ranjenega nemškega vojaka, ki je z drugimi še nedavno požigal bližnje hiše in se v poletni vročini že tretji dan vlekel po tleh, da bi našel ljudi, zaradi nepremagljivega srda obrnil voz in pustil osovraženega tujega vojaka ležati ob cesti. Ali podoben preblisk, kako je domobranski oficir pomagal partizanski materi. Ali kako hladnokrvno so že za malenkostne prekrške partizanski komandanti pobijali ljudi. Černigoj se nič ne spreneveda. Kot otrok partizanske družine daje nekaj več prostora svoji strani, toda z največjo možno mero objektivnosti slika resničnost časa, ne glede na naše poglede, ne glede na bridkosti, ki jih prinašajo posamezniku. V resnici je avtor pokazal tudi pot, po kateri je hodila tudi davna ljudska zgodba, kako je iz preproste vsakdanjosti stopila v krog iracionalnega, v krog mitičnega, čarnega. In kaj vse se skriva v eni sami taki zgodbi. V enem samem vrezu v les ali kamen. Tudi v današnjem. Knjiga Znamenje na Gori spričo temeljitosti Černigojevih ubeseditvenih postopkov zaobsega še vrsto drugih razsežnosti. Ob vsem bogastvu drobnih, komaj opaznih tančin je potrebno omeniti vsaj njegov izjemen občutek za ljudski jezik, za govor svojih ljudi. V razumnem razmerju med čistim krajevnim govorom in literarnim jezikom je znal ujeti in v pismeni obliki ohraniti dikcijo in ritem ljudske pripovedi, vedno na preži, da ujame pravo besedo, da zapiše nepopravljeno stavčno zgradbo svojih pripovedovalcev, daodhranja na stotine krajevnih besed, kijih ni mogoče prebrati v nobeni drugi knjigi. Vse, kar je zbrano v Znamenje na Gori, je pravzaprav ljudski pripovednik Franci Gidlju z Gore, je pesnik in pripovednik Franc Černigoj, ki je s četrto knjigo sklenil imeniten krog, občudovanja vredno delo na robu sprenevedavega sodobnega vsakdanjika, dragoceno bogastvo, za katerega komaj moremo verjeti, da še obstaja v našem človeku. Franc Pibernik LITERARNI VEČER Z ANDREJEM ŽIGONOM ALELUJA! Če je kdo znan pod tem vzklikom, je to gotovo Andrej Žigon in verjemite mi, da ga ni bilo potrebno posebej prositi, da z nami podeli nekaj utrinkov s svojega potepa po Madagaskarju. Vsekakorje z nami podelil mnogo več! Predstavil nam je nekaj svojih pesmi, drobcev iz svojega pestrega življenja, pa večerni Ave s spremljavo zavraških zvonov... Vsekakor Andrej ne nastopa samo po gasilskih domovih, po vaseh in trgih, razstavljal je že v Cankarjevem domu, za seboj ima že dve pesniški zbirki, tretja je tik pred izidom. Če pa k temu dodamo še nekaj dobrodelnih koncertov za Slovensko vas na Madagaskarju, koledar z motiviko notranjskega človeka ter profesorsko navdušenost nad angleškim jezikom in še bi lahko naštevali, slutimo, da je Andrej Žigon pravzaprav presenečenje, včasih tudi televizijska zvezda na kanalu A voddaji ODKLOP! Zapeli smo tudi vsi skupaj. Foto: Marko Vehar In kako je bilo na srečanju z gostom? Hja, če uživate ob zatemnjenih oknih ter ob diapozitivih na platnu, polnih zvedavih oči zamorčkov, belih zob in afriške revščine, je bil trud peš ali avto poti gotovo poplačan. Vsekakorje Madagaskar daleč stran, a hkrati tako blizu nas, da se ni bilo težko vključiti v takšno in drugačno idilo pripekajočega sonca in sušeče se opeke. V tem norem kapitalizmu se navsezadnje lahko nekaj naredi tudi za to izžeto Afriko. Malce norosti, zraven pa zvrhano mero poguma Petra Opeke in Andreja Žigona s slovensko darežljivostjo in smo priča čudežu: Slovenski vasi na Madagaskarju. K sreči Andrej nima omejenega avditorija, v numeričnem smislu seveda. Zakaj kljub lepi nedelji, za nekatere tudi športno obarvani med derbijem Slovenije in Švedske v hokeju na ledu ter cvetenju regrata, se je v dvorano nakapljalo kar nekaj sprva sramežljivih nadebudnežev, katere je topel pozdrav Aleluja spravil v prešeren smeh... Pa še fajn smo se imeli. Tomaž Mivšek Andrej Žigon med predavanjen Foto: Robert Rijavec “ZAVRACANKA” V ZAMBIJI Tistim, ki me ne poznate, povem, da izhajam iz domačije pr’ Žnidarju vZavratcu. Najlepši čas, ki sem ga preživela v otroštvu, je bil v Zavratcu pri stari mami Mariji. Vse počitnice, naj bo to poletne ali zimske, sem izkoristila za druženje z vrstniki v vasi. Najpogosteje sem bila v družbi Frančnega Janita in Aleša, Kogovškove Klavdije in Marjetke ter mojih sester Marije in Mire. Pozimi nas je v Zapotoku učil smučatzapotoški Marjan, poleti pasmo spravljali seno iz travnikov okoli hiše in iz Potoka. Polno nas je bilo povsod, najbolj pa v gozdu za našo hišo ali v grapi. Tudi kakšen podvig s kolesom v Rovte ni izostal, kljub temu, da sem jih potem slišala, vendar sem bila zadovoljna, da mi je podvig uspel. Očitno me žilica raziskovanja ni zapustila niti v času, ko sem končala srednjo šolo. Že v času šolanja sem navezala stike z misijonarji, po končanem strokovnem izpitu pa se mi je ponudila priložnost, da tudi sama odidem na pomoč na misijon Nangoma vZambijo za dobo treh let. Znašla sem se v popolnoma drugačni kulturi, kjer sem spoznavala vse od začetka: jezik, navade, hrano, zgodovino... Za lažjo predstavo naj povem, da država Zambija leži pod ekvatorjem in je sedemintridesetkrat večja od Slovenije. Ima deževno in sušno dobo. Do leta 1964 je bila to angleška kolonija in je tako prevzela nekatere njihove navade in jezik. Glavno mestoje Lusaka. Do našega misijona pa je vodila sto kilometrov dolga asfaltirana, a luknjasta cesta. Na misijonu Nangoma sva se s kolegico pridružili še drugim slovenskim laičnim misijonarjem, ki so že nekaj časa delali na misijonu. Oblikovali sva program za gospodinjsko šolo ter opremili učilnico z materialom, ki sva ga prej zbrali v domovini. Programje trajal dve leti in vseboval je osnove krojenja in šivanja, druge ročne spretnosti ter kuhanje. Na razpis seje prijavilo čez dvajset Z otroki Jutranje zarje - pevci Abanabastela. “Ti si moja čokolada” Fotografije: Kristina Leskovec deklet in žena. Na koncu programa so imele učenke še zaključni izpit, ki gaje potrdila država. Nekaj manj, a toliko bolj zadovoljivo, so vse uspešno naredile izpitni izdelek. S tem dokazilom je bilo omogočeno dekletom, da si lahko v glavnem mestu poiščejo zaposlitev. Večini je to znanje prišlo zelo prav pri preživljanju sebe ter članov družine, ki pa jih v Zambiji ni malo. Kmalu po tem zaključku mi je poteklo obdobje treh let in tako sem se vrnila domov, bogatejša za novo izkušnjo. Pri stari mami (Kristina, Aleš, Marija, Mira in Jani). Svet je kot ena majhna vas. Vsi smo povezani med sabo. Tudi, če smo različn, ne le po barvi, kulturi ali jeziku, je najpomembnejši jezik srca, kije ljubezen, saj razume in sprejme vsako različnost. Pa še nekaj pregovorov: - Prepir razodeva majhne možgane, (zambijski) - Lažje bolna, ne more teči dolgo, (afriški) - Lenobaje tako počasna, dajo kmalu dohiti beda. (malgaški) - Dokler nisi preplaval reke, ne draži krokodila, (afriški) - Drevesa, ki rastejo skupaj, so redko brez grč. (zambijski) - Kjer Bog kuha, ni dima. (zambijski) Kristina Leskovec FRAN MLINAR - CIGALE (1887 Letošnje leto praznujemo trideseto obletnico, karje umrl skladatelj dr. Fran Mlinar - Cigale. Skladatelj je bil rojen 1 1. novembra v Rovtah. Pomemben je tudi za nas Zavračane, saj je bil njegov oče Goznkov iz Doljnega Zavratca, njegova mati pa je bila doma iz Rovt. Materini starši so kupili v Rovtah od Kržejčkovega grunta zemljo in zgradili hišo - domačija pr’ Kosm. Svojo mladost je Fran preživel v zelo skromnih razmerah pri starših dninarjih. Na pobudo domačega učitelja in župnika je odšel leta 1898 v šolo v Ljubljano, kjer je bil od drugega gimnazijskega razreda dalje nekaj let gojenec Alojzevišča. V tem času si je pridobil tudi prvo glasbeno izobrazbo pri prof. Antonu Foersterju (takrat vodja orgelske šole v Ljubljani) in pri prof Jarmili Gerbičevi, pri kateri se je učil igranja na klavir. Zaradi hude bolezni je prekinil šolanje za dve leti in leta 1908 maturiral na klasični gimnaziji. Nadaljeval je s študijem prava na fakulteti na Dunaju, ki gaje moral zaradi vojne in slabega zdravja prekiniti. Na Dunaju je poleg rednega pravnega študija obiskoval še nekatera predavanja iz glasbene stroke, ki so bila slušateljem univerze dostopna. Veliko je obiskoval koncerte in opere. Študij je potem končal leta 1920 v Zagrebu, kjerje promoviral za doktorja prava. V času študijskih počitnicje pogosto prihajal vZavratec, kjerje pomagal pri košnji in drugih kmečkih delih svojim starim staršem, ki so živeli pr’ Goznk. Poleg tega pa je v Zavratcu učil tudi petje v cerkvenem pevskem zboru, kot so vedele povedati takratne pevke Johana Menegatti -Jakatova, Marija Leskovec - Znidarjeva in Marija Lazar -Vrhovska oz. Goznkova Micka, kije bila njegova sestrična. Pri vodenju cerkvenega pevskega zbora in igranju na orgle je v času počitnic pomagal tudi na Vrhu Svetih Treh Kraljev. Po končanem študiju je dobil službo vjavni administraciji, najprej v Mariboru, nato 15 let v Ljutomeru, kjerje bil najprej konceptni praktikant pri okrajnem glavarstvu, nato pa postal okrajni komisar. Pozneje je bil v Gornjem Gradu, od koder se je spomladi 1941 umaknil v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je bil zaposlen po raznih republiških ustanovah. Po upokojitvi je zadnja leta živel v Grosupljem, umrl pa je v petinosemdesetem letu starosti 5. februarja leta 1972 v Ljubljani. Pokopan je v Rovtah. S skladateljskim delom seje dr. Fran Mlinar- Cigale začel ukvarjati nekako v času, ko je skladatelj Stanko Premrl prevzel uredništvo Cerkvenega glasbenika. Skupaj s skladatelji Železnikom, Jobstom, Hochreiterjem in drugimi je pripadal krogu mladih skladateljev (Premrlov krog), ki so se prvi začeli približevati novim smerem v 1972) slovenski cerkveni glasbi, kjer je takrat še vedno prevladoval cecilijanizem. Tako je začel formalizem tudi v cerkveni glasbi odpadati, skladatelji so imeli več prostosti pri načinu komponiranja, tako oblikovno kot harmonsko. Največ Mlinar - Cigalejevih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku kot notne priloge v letih od 1915 do 1944 z naslovi: Ave Maria, Krasota, Jezus, angelska, Ave Marija, Marija naše upanje, Sv. Cecilija, Ave, tisočkrat ave, O upanje mi lepo, Razlega marše nebeščanov, OJezus, sladka mana, O angelci hitite, Opevajmo junaka dva, Jezus, ti me vabiš, Pridite molit, O Brezmadežna, Raduj se, Kraljica, O daritev, Ave Maria. Štiri njegove skladbe so bile objavljene v Sv. Ceciliji v letih od 1919 do 1927. Skladbe nosijo naslove: Pojte usne, O salutaris hostia, Jesu, dulcis memorija in Ave, maris stelIa. Najbolj poznana njegova skladba Ave, tisočkrat ave je izdana tudi v pesmarici cerkvenih zborovskih pesmi - Marijine pesmi 1, v osmem zvezku Orgelskih skladb pa najdemo tudi njegov Preludij. Nekaj skladb je še vedno ostalo v rokopisu neobjavljenih: Kir Marija Boga rodi (besedilo iz Trubarjevega katekizma), Več mašnih in Marijinih pesmi, O sacrum convivium, Postna pesem. Napisal je tudi več skladb za moške, mešane, mladinske in otroške zbore. Rokopisi njegovih skladb so hranjeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v knjižnici Orgelske šole naTeološki fakulteti v Ljubljani, najbrž pa so njegova zadnja dela ostala tudi v župnišču v Grosupljah, kjerje živel in ustvarjal zadnja leta svojega življenja, saj je bil s tamkajšnjim takratnim župnikom vzelo dobrih odnosih in mu je tudi nosil svoje skladbe. Skladatelja dr. Frana Mlinar - Cigaleta bolj odlikujeta kvaliteta kot število skladb. Njegove skladbe so zelo dodelane. V njih se prepletata čustvena razgibanost in razumska usklajenost. Skladatelj Stanko Premrl mu je po prejemu dveh njegovih pesmi sporočil: “Ste pa mojster. Čestitam!” Urednik Pevca, dr. Anton Dolinar, pa mu je leta 1928 napisal: “Ona linija, v kateri stoje pesmi O upanje mi lepo, Ave Maria in Obhajilna, Es - dur, v Cerkvenem glasbeniku, to je linija, v kateri ste vi nedosežni.” Kot sem že omenila, je dr. Fran Mlinar - Cigale pripadal glasbeni struji, ki je ceciljansko strogost izražanja že presegala. Bil je zagovornik novejših gledanj. Svoje poglede na glasbeno umetnost je utemeljeval v več teoretičnih razpravah, ki jih je objavljal v Cerkvenem glasbeniku pod psevdonimom Ksaver Kosmov. V čem je bistvo sodobnega glasbenega izražanja, razlaga leta 1915: “Moderni hočejo podati v skladbi le adekvaten izraz skladateljevih čustev, skladatelj ustvarja kongenijalno s pesnikom - skladba ima ‘štimungo’ - subtilen izraz razpoloženja, ki ga izraža tekst. Da k temu skoraj največ pripomorejo pestrejše barve, sijajna harmonična oprema, ni tajiti, pogrešno pa je v tem iskati bistva, ker je samo zunanji pripomoček, izrazilno sredstvo.” Ob tem opozarja, da skladatelj ne sme seči predaleč. Držati seje potrebno pravil lepote in skladnosti (harmonije v širšem pomenu) terjasno prepoznati, kje je meja, da ne zaide v absurdnost ‘dekadentov’. Leta 1927 v članku Naša cerkvena glasba in ceciljanstvo razmišlja: “ Pustili smo formo in zgrabili izraz; v tem, mislim, je v prvi vrsti uspeh sodobne (večina reče “moderne”) glasbe. Forma naj se poraja iz vsebine skladbe (npr. teksta), čepravvtem še ni rečeno, da smemo formalno stran zanemariti. To ne! Forma je končno le tudi bistven del umetnine, čeprav ni najvažnejši. In prav v tem je bil velik nedostanek ceciljanske šole, da so gojili preveč formo, ostali so preradi formalisti in zanemarili vsebino - duševnost. Kam gre naša pot v bodočnost? Še bolj se približati narodni dikciji, živi besedi, uporabiti vse pridobitve moderne dobe in jih smoterno aplicirati na naše narodno pojmovanje in čustvovanje. Tako dobimo izkristalizirani narodni stil, ki bo svoboden v splošno glasbenem smislu in ki bo poleg tega še naš, naše občutje, naša kri.” Pa še odlomek, ki zadeva vprašanje odnosa med cerkveno in posvetno glasbo: “ Za razvoj slovenske cerkvene glasbe bi bilo koristno, ako ne naravnost potrebno, da bi se razmerje slovenske cerkvene glasbe do svetne glasbe med Slovenci enkrat temeljito in vsesplošno kritično obravnavalo in fiksiral odnos ene panoge do druge.” in nadaljuje “Obe struji sta pošteni in plemeniti, ako jih ustvarjajo veliki, v svojo umetnost in njen božanstveni izvor verujoči umetniki. Posvetna in cerkvena glasba sta v svojem skrivnostnem bistvu le ena umetnost, ki služi le enemu cilju: lepoti, katere najčistejši in najsvetejši nositelj je Bog.” Polegglasbenoteoretičnih razprav ni mogoče prezreti tudi njegovih dopisov, ocen in kritik o koncertih tako v Cerkvenem glasbeniku kot v Sv. Ceciliji, ki jih je pisal pretežno v letih 1919 in 1920, ko je živel v Zagrebu. V njih ocenjuje Hochreiterja, Kimovca, Premrla, Širolo, Žganca in druge. Pomen umetniškega dela dr. Frana Mlinar - Cigale je predvsem na področju razvoja cerkvene glasbe, kateri je s svojimi skladbami in teoretičnimi pogledi utiral novo pot, pot v smeri poudarjanja izraznosti in barvitosti ter skladnosti med obliko in vsebino. “Kakorje muzika sama neprestano gibanje, vprašanje in odgovor, tako se tudi slogi in načini muzikalnega izražanja izpreminjajo in menjavajo; eden zastari, drugi postaja moderen. Ne gre obsojati ali zavreči enega v prid drugemu. Tudi trditve o absolutni vrednosti ene ali druge dobe so problematične. Vsaka doba, vsak stil izpolnjuje svojo nalogo in je nekje na mestu, celota pa je le gibanje, valovanje in presnavljanje.” Viri: - Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, Maribor 1972 - Cerkveni glasbenik, Brane Košir: Franc Mlinar-Cigale, 1987 Alenka Gantar VELIKONOČNI PRAZNIKI IN RAZSTAVA PIRHOV Velika noč je praznik Jezusove zmagoslavne zmage nad smrtjo in je največji praznik vsaj za nas kristjane. Je pa tudi čas blagoslovljenih jedi. Že od nekdaj imajo posebno mesto v košari pirhi, ki simbolizirajo Jezusovo vstajenje (tudi piščanček si izkljuje lupino sam, ko se zvali), če so rdeči, pa ponazarjajo tudi Jezusove kaplje krvi. Tudi letos smo vzavraškem župnišču pripravili razstavo teh drobnih umetnin. Da pa je bilo še bolj pestro, je za to poskrbela Cirila Gantar, kije razstavo idejno zasnovala. Za dekoracijo so služile suhe korenine trte, vrbove veje, otava, velikonočnice in razno zelenje. Ko je bilo na veliko nedeljo konec slovesne maše, smo se v veliki gruči odpravili v župnišče. In tam smo imeli res kaj videti. Cela vrsta pirhov, in to kakšnih pirhov, ki so jih pripravili otroci in odrasli iz cele župnije - iz Zavratca, Medvedjega Brda, Dolov in Potoka. Zbralo seje okrog 140 pirhov. Od še polnih do izpihanih, pobarvanih s čebulnim perjem. Nekateri so bili povaljani v rižu, gresu... Nekateri so iz navadnih jajc naredili prave piščančke, zajčke in drugo. Ja, človeška domišljija pa res ne pozna meja. To smo se lahko prav vsi prepričali, kateri smo si šli ogledat to razstavo. Pirhi so bili na mizah zaviti v otavo, krog in krog so bile po zidu pritrjene trte. Za popestritev pa so bile v vazah še Marko Vehar ob ragljah, ki se oglasijo v velikem tednu, ko gredo zvonovi v Rim. Foto: Robert Rijavec rumene velikonočnice. Že ko si prišel skozi vrata v razstavni prostor, si imel občutek (vsaj jaz), da si prišel v mesto, kjer domujejo pirhi. Kar nagledati se jih nisem mogla in lahko bi kar cel dan opazovala to drobno delo človeških rok. Vsakdo, ki si je ogledal to razstavo, je zagotovo odnesel domov veliko idej za drugo leto. Seveda pa brez sodelovanjapridnih in ustvarjalnih faranovto ne bo šlo. Želimo si, da bi bilo še veliko takih in podobnih razstav. Darja Kogovšek Slovarček zavraških besed: -dej gm’h - daj mir -k’do je oržeh - kdo je kriv -z’ oržeh - za izgovor -n’ p ’ raj tj - ne razmišljaj, ne se sekirat -kojk - koliko -tojk - toliko -prov g’tov - prav gotovo -bejš d’mu - pojdi domov -t’ v’n - zunaj -‘n v’naj člouk - en tuj (zunanji) človek -a b’ - ali bo -r’zuj štoumf- sezuj nogavico -kampi - glavnik -gl’š - kozarec -nošč - nož, (nožič) -kejšn - kakšen -Prderban - pokvarjen -gviš’n - gotovo -ke, les - tja, sem -sn h’bnu - sem butnil -den u aržet - daj v žep -n’l’h’n hot- na lahno hodi -b’m pol - bom potem -as nejdu - ali si našel -nejbržej - najbrž -k’k tu - kako to -krjola - samokolnica -pleuku - neosoljeno, brez okusa -toršca - koruza PLASTI SPOMINA S InLormd (povzetek iz diplomske naloge) Informel je skupna oznaka za različne smeri v evropskem slikarstvu sredi prejšnjega stoletja. Glavne značilnosti slikarstva po drugi svetovni vojni temeljijo na spontani, nekontrolirani izpovedi telesne geste v polju slike ter vnašanju neobičajnih, dotlej slikarstvu tujih materialov in snovi v slikarsko delo. Bistvo slikarstva postane proces nastajanja dela in ne nastali produkt. Zahodna Evropa si je po drugi vojni z vsemi močmi prizadevala za novo kulturno identiteto in proces obnove umetnosti je povojni potekal počasi. Evropa ni bila samo izčrpana, temveč tudi razočarana in ostala je brez prave intelektualne vitalnosti in kreativnega zanosa. Zopet so se razvnele razprave okrog abstraktne umetnosti. Po vojni so bila nova gibanja, ki so pognala v abstraktni smeri, sproti deležna ostrih napadov-vojna je torej spet zbudila hrepenenje po umetnosti, ki bi plala nežno, v območju varne tradicije - toda v petdesetih in šestdesetih letih je prevladala prav abstraktna umetnost (Lynton N.: Zgodba moderne umetnosti; str. 266). Hotenja po spremembi na področju umetniških dogovorov in ustaljenih vrednot so se kazala v vztrajnem iskanju novih alternativnih poti izražanja. Tako je veliko umetnikov začelo ponovno od začetka, izven uveljavljenih galerij in muzejev, izolirano od estetskih norm in aktualnih gibanj. Nove smernice v iskanju novih izraznih možnostih so našli znotraj lastnega sveta, katerega so oblikovale izkušnje življenja, kije bilo zlasti zaznamovano z tragičnimi dogodki vojne. Odsotnost oblike, barve, linije in geste postane v začetku petdesetih let glavna značilnost Informela. Osvoboditi se predmeta je pomenilo osvoboditi se narave in družbe ter obstoječe umetnosti. Umetniki so odkrivali nov svet v netradicionalnih in neslikarskih materialih, katere so z različnimi postopki vključevali in obdelovali v grobi površini slike. Po drugi vojni so nova znanstvena dognanja in odkritja, predvsem na področju atomske fizike in vesolja, mikro in makro svet napravila zopet zanimiv, skrivnosten.Tako sredi na novo odkrite, čarobne materije umetnik postane novi alkimist. Posamezni ustvarjalci, ki so se kasneje združili v novih gibanjih (Informelu), se odločno uprejo takratnemu političnemu in družbenemu sistemu. Nasproti ustaljenim pravilom, ki so veljala tudi na kulturnem in ustvarjalnem področju življenja, so pobudniki nove moderne umetnosti na osnovi eksistencialistične misli in odkritja vzhodne Zen filozofije poudarjali izrazito neposredno izražanje posameznika. In prav zaradi tega, ker se na poudarku individualnosti in spontanosti izoblikuje samosvoj umetnikov izraz, stil in znak, je pojav tega gibanja tako širok in kompleksen, uporaba termina pa nedosledna in pogosto v povezavi z drugimi smermi. Slikarstvo Informela se deli na tri področja: gestualno slikarstvo (avtomatično slikarstvo in tašizem; tasche-sled, madež), ki se zateče k spontanim, intuitivnim in hitrim postopkom slikanja s poudarkom na znakih in potezah -sledeh gibanja telesa, slikarstvo materije in art brut (surova, naivna umetnost), ki se zgleduje po ustvarjanju otrok in likovno neizobraženih ljudi, pa tudi duševnih bolnikov, narkomanov in ostalih marginalnih pripadnikov družbe. Iz energičnih črt, prask in vbodov čopiča v zgoščenih slikah WOLSa (Alfred Otto WolfgangSchultze) ponekod mehko polzijo curki barve. Kot da iz razrite površine slike, v kateri včasih zasledimo tudi avtorjeve prstne odtise, vstajajo dobri in zli fantomi iz nekih sanj. Njegov svet tako postane negotovo in tesnobno slikovno polje, kjer se zunanja pojavnost, svet objektov skozi snov spremeni v eksistencialno izkušnjo slikarja (Wols je med drugo vojno preživel veliko časa v taboriščih). Da je pozabil na prevzetnost in zablode človeštva, seje raje posvetil naravi. V slikarstvo je z zanimanjem za prod, ribe, in kamenje v vodi, z značilnim rokopisom vnesel procese nenehnega spreminjanja in rasti v pristanišče lastne slike. Vrtinci, vejevja, prekrivanja, valovanje, zamiki. Kot je preziral estetiko, ki ugaja očem in vnaprej določene koncepte gradnje slike, je njegov slikovni prostor raje kaotičen, popacan in razoran, spraskan in polit. Slikarstvo Informela se je odpovedalo spominom na resnični svet in konceptualnemu pristopu gradnje slike. Bistvo slike postane njen uporabljeni material, ki prenese v sliko konkretne snovi, ki so že prisotne v fizičnem svetu. Že dadaisti pa so dokazali, daje slika lahko sestavljena iz časopisnih papirjev, cunj in raznovrstnih predmetov. To je dalo novim smerem in ustvarjalcem Informela veliko novih in zanimivih področij za nadaljno raziskovanje. Z uvajanjem materije (umetno obdelani naravni materiali) je Informel pridobil tisto, kar je izgubil z odsotnostjo oblike. Snov postane za slikarja nadomestilo telesa -figure, oblika se raztaplja v slikarski materiji. Glavni smisel Informela je ustanoviti neko drugo umetnost, ki nima nič skupnega s pojmi lepote, forme, prostora in estetike. Reakcija umetnikovvtakratnem evropskem civilizacijskem prostoru je bilo iskanje novih oblik sporočilnosti, ki so postale v univerzalnem smislu nesporočilne in hermetične, ustvarjalcem pa so dopuščale specifično iznajdbo izrazito lastnih komunikacijskih sistemov, kot so barva, gesta, tekstura (faktura), vpisovanje, vrezovanje,... Ta smer se izraža z uporabo vsakdanjih, »neestetskih« materialov kot so les, kovine, mavec, pesek, ostružki, cunje, trske, steklo,... in tako razkriva avtentične vrednote iz potrebe po resnici in oživitvi primitivnosti kot protiutež natančno opredeljenimi in odtujenimi navadami naše družbe (Semenzato T.: Svet umetnosti; str. 607). Slikarstvo materije deluje skrivnostno in arhaično, kot nekakšna praoblika sveta. Umetniki Informela posvečajo največ pozornosti slikarski snovi, kije bila v umetnosti predhodnih obdobij in stilov vedno drugotnega pomena. Obdelava materije postane osnovni element slike, nastala struktura tako omogoča nove učinke, ki z lovljenjem svetlobe posredujejo notranjo strukturo in lastnosti materije. Slikarji materije so uporabljali in eksperimentirali v sliki z »tujimi«, grobimi materiali (cement, pesek, les, pločevina, mavec, vrv, razni pigmenti, katran,...) brez apriornih pravil kompozicije in razvili lastne postopke dela, pri tem pa sledili snovi, da se v sliki spontano oblikuje in organizira na sebi lasten način. Tu ne Wols: Zelena prekriva rdelo 1947. Olje, grattage in odtisi na platnu (162x130cm). govorimo več o aktu slikanja - slika se dela, gradi, zarezuje, žge, lepi, poliva... Plasti se gostijo in nalagajo ena na drugo, zato se slika(rstvo) materije zgodi znotraj časa, pod površino vidnega. V sliki se pojavi četrta dimenzija - Čas. ZnačilnaTdpiesova »slika« pretresljivo spominja na »zid«. Slikarjeva težnja pri nastajanju teh del je bila spremeniti tradicionalno sliko v konkretni objekt. Nekatera dela, polna poškodb, grafitov in skrivnostnih znakov bivanja, vsebujejo v površino zapisane spomine na špansko državljansko vojno, za nekatera dela pa so značilne sledi, ki spominjajo na neko davno izteklo se življenje ali na delovanje naravnih sil na materijo skozi daljni pretekli čas. V njegovih delih je človek psihično prisoten s svojimi dejanji in znamenji, ki jih pusti za sabo. Tdpies je verjel, da lahko slikar z meditacijo prenese sporočila našega bivanja v materijo slike. Tako opustela površina v zmes peska, mavca in lepila dobi, sprejme umetnikova občutja in razmišljanja z vrezi, vbodi, praskanjem ter kopičenjem in dodajanjem. Kvaliteta, ki njegov objekt uvršča na področje umetnosti, je kontrast med možnostjo, svobodo njegovih tihih, »nedotaknjenih« in praznih površin tervznemirjenjem, nasiljem in bolečino njegovih vrezanih ali razbrazdanih zapisov. T&piesov »zid« na eni strani omejuje in zakriva, na drugi strani pa nudi varnost in zavetišče. Vemo, da se za zidovi bivališč odvijajo naša najbolj intimna dejanja ljubezni in žal tudi sovraštva. Je to »zid« zasebne stanovanjske zgradbe ali skupnega jamskega bivališča? Na kateri strani »zidu« smo? Adorno je razmišljal o človeku, ki je zaprt med zidove, kar mu omogoča potopitev v samega sebe in refleksijo lastne notranjosti. Materija je usedlina časa, ali kot pravi Bergson, je naš spomin, ki se nam oddaljuje in obstaja samostojno. Pomembne so skrite plasti, ki zgoščeno ležijo pod površino slike, varne pred umetno svetlobo muzejev in galerij, varne pred radovednimi pogledi gledalcev. Prostorska in časovna večplastnost slike nam s svojimi prekrivanji in zamiki vzbuja prikrite, tudi nevidne vsebine, kijih slutimo kot nedoumljive, skrivnostne prostranosti našega bivanja. Materija slike ne pripoveduje in ne izraža, ampak biva sama zase. Snov - zemlja ali kovina - se ne rodi iz slike (kot na primer renesančna iluzija prostora), ampak se s slikarjevo psihično in fizično aktivnostjo vanjo samo spremeni. Tako lahko razumemo bistvo sveta - materija in njena energija neprestano prehajata iz ene oblike v drugo. Nič ni novo, vse se spreminja. Atomska bombaje obstajala že pred človekom in sreča, dajo znanstveniki niso odkrili že prej. Andrej Mivšek Antoni Tapies: Bela in oker preko rjave. 1961. Mešana tehnika na platnu (200x175, Sem). Fičo Faj premišlja Ponedeljek slabo vreme, ne bo kalilo seme. V torek me obišče stric, čakal bom na košnjo vic. V sredo se bova odpeljala, zemlja bo že počakala. V četrtek bom premišljeval, kje bom pravzaprav oral. V petek so nam križali Boga, ta dan treba bitije doma. V soboto teden se obrača, začeti z delom se ne splača. V nedeljo praznik celi dan, uživa vsak pošten kristjan. Marija Kogovšek-SPOMINI IZ ŠOLSKI H LET MATEJ KOOOA5EK U. Štop Žuljavih rok sem šel na štop. Žuljavih rok mi je ustavil šofer, mož, gospod. Pripelje se črna limuzina, nisem pričakoval, da bo res tako fina. Gospodje bil olikane narave z veliko prešerne zabave. Naenkratje bilo konec poti za oba, vsak na svoj dom sva odšla. Časopis Časopis na mizi leži, notri so same slabe stvari. Piše, kako oče hčer posilil je, kako mater sina pohujšala je, koliko lačnih je ljudi, koliko mrtvih je te dni. In še ena od dobrih stvari - koliko ohceti se zvrsti. Janez Gantar ŽGANJEKUHA skoz na peč si gledal zimo, videl belo okno med drevo, si se smejal, imel si dosti drv pa si se zaprl, ponoči se ne vidi skozi okno ven, a se bolje sliši kadar vidiš miši. pa ne na televiziji - zdaj so talibani v hiši. nocoj bo padal dež z zahoda, in sive so ceste, siva so drevesa, sive so strehe, sivi so travniki pod snegom, sive so moje roke, sivo je nebo in sivje dim, ki me peče v oči. vidiš, ostal si človek sredi tisočletji, človek sredi zime. si pozabil, po kaj si prišel v to zapuščeno pokrajino? skrivaš se med hribi, stopinje škripajo za tabo, ko izginjaš z zemljevida, jalalabad. kdo ti izmeri dneve, junak našega časa, človek brez tolažbe, terorist? ne boš več pod svobodnim soncem spal, umaknil se boš v gluho temo zemlje, ko ti pade bomba v naročje (premalo si zapravil, od tebe ni koristi), rdeči človek, črni človek, beli človek, rumeni človek, vsa izumrla ljudstva in preživeli teroristi, nabiralke in lovci, hudobni ljudje in pohlevne domače živali, vsi ki krmite prezeble ptice, glejte! teče prvi liter žganja. droben curek glasbe v čas večera, pomislim, četudi je radio še tako star in umazan, pevke so lepe, nekatere še lepše, naposled postanem lačen, a cel svet se topi, gosta snov se počasi spreminja v tekoče agregatno stanje, ustekleničena metamorfoza, prijetno so hladni potoki poletja, ko padam v zelene blazine mahu, ki visijo prek skal. kje so ribe? pod temno streho gozda krakajo vrane in pokajo veje. vedno debelejše sence se štejejo v snegu, spuščajo se debele zavese ledu. tam daleč v tihem prostranstvu ugaša mi dan. si v belem močvirju zime spočijem oči - pod oranžno sivo gladino neba živeti z leskom modrine vočeh. potem bo noč in belo bodo plavali čolni sanj. iz kotla in zunaj, vse kaplja v večno pripravljene posode spanja, našim mislim odteka kri, pepel postaja mrzel, doživetje le spomin. vendar, svetloba jutra bo potiho razrezala prostrane podobe iz sna. težke kepe snega bodo zunaj videti kot razpadle sanje, sanje tujca, jutro zostanki samote, vtem času ni časa, v tem prostoru ni prostora, zakaj bi bežal? vvhatgoes around, comes around! Andrej Mivšek kruteje bom živel in nežneje umrl, kot je rekel kocbek. zemlja bo pila skrbi in nebo vse moje želje, spremenili se srečno novo leto, zavratec št. 10. bodo obrazi, takrat bom vedel vse in ničesar ne bom rabil (morda mislil bom nate), prav tu bodo obvisele stopinje, med snopi goste svetlobe, prozorno bo moje oko, prosojno življenje, hodimo peš. brez hrupa potujem, za nami so mesta in črtaje komaj vidna v daljavi, ostajamo na začetku, nabiramo sadove svetlobe in kličemo dež na temna drevesa, še nekaj polen naložim v ogenj, potem bo voda rumena iz sadja postala glasnejša, česa vse so nas naučili predniki, živeli gozdarji, lončarji, kovači, sadjarji, steklarji; kamnoseki in peki! teče nov literžganja. vem, hruške so morale z vej - vse ob svojem času. na gladini vode gledam svoj obraz na sivem stropu, vrata v nebo so odprta, to zlato jabolko je malo sonce zaupanja na dlani zime in prozorno žganje je HOROSKOP Vse, kar nas je morilo v naši mladosti, smo se skrito zatekli k prekrasni vedeževalki, ki je živela v naših krajih. Ta žena nam je dala toliko veselja, poguma, neustrašnosti, da smo vse naloge izpeljali in vzdržali do konca. K njej so se zatekale obupane žene, vključno z mojo mamo. Vsi smo bili nekako bolj samozavestni in korajžni, ko smo se na skrivaj pogovorili z njo. Seveda smo se strašno zabavali, kadar se nas je privoščila na veselici ali v večji družbi. Da tako rečem, po moji življenjski poti je hodilo mnogo zaupnih svetovalcev, vendar nihče name ni napravil tako močan vtis kottažena. Z njenimi zlatimi upi v prihodnost sem vzdržala težke preizkušnje v rani mladosti, pozneje pa sem jo dobesedno pogrešala in se začela sama uriti v teh veščinah, katere velja preizkusiti. OVNI Množica ljudi vas bo občudovala in zabavala. Vi pa ohranite svoje skrite ideje. Še kako jih boste uresničili, če boste zaupali vase. Krotite se pri delu in športu. Včasih ste preveč utrujeni. Veselje, uspeh in zdravje se vam podvaja. BIKI Bodite pogumni kot konji. Bodite potrpežljivi in vztrajni. Ne pričakujte, da vam bodo drugi vse prinesli na krožniku. Sreča je v vaši besedi in modrosti. Čaka vas priznanje in pohvala. Z njo pride mnogo romantike in lepih poti. DVOJČKI Ne topotajte od veselja, ampak od jeze. Radi imate družabnost, vendar obveznosti morate res reševati sami. Bližajo se vam lepa potovanja in dediščina. RAKI Ptice vam bodo lajšale bolečino srca. Ni tako hudo kot mislite. Zadovoljstvo vam bo pripomoglo po naključju prejeti denar, ki se bo hitro nazmnožil. Zaupajte ljudem, ki so vas večkrat rešili iz zagate. LEVI Ne ostajajte smo na pol poti. Zaradi samovšečnosti se vam posreči pridobiti dobro mnenje, a za tem stoji tudi odgovornost. Ne kratite svobode drugim. Vztrajajte pri popustljivosti, ne pri obtoževanju. Sreča se lahko kuje tudi sama. Pride tudi prava ljubezen. DEVICE Stalno nekaj tarnate. Raje se poslužujte več smeha, tega vam ne manjka tudi, ko hodite brez cilja. Zaradi svoje natančnosti boste pridobili mnogo zaupanja in tudi občudovanja. Denar pa le nalagajte v stvari, ki vam pomenijo varnost. TEHTNICE Bodite bolj sproščeni, vendar dovolj previdni in pazljivi. Nikjer nimate prave mere. Ko boste znali paziti na sebe in svoje stvari, pridejo takoj nagrade v denarju in ljubezni. Včasih je treba tudi povedati, kaj človek želi. ŠKORPJONI Čakajo vas velika presenečenja in občudovanja. Vedno pa ne boste izsilili pohval. Bodite bolj stalni in dosledni. Ne stavite samo na čare; raje včasih tudi malo popustite. Obeta se vam velika ljubezen. STRELCI Zamahujte s srcem in ne z rokami. Spotite se od dela in ne od stalnega raziskovanja. Z vašim vztrajnim kontaktom z ljudmi boste rešili še tako težko denarno oviro. Veselje in sproščenost vam bo prineslo novo čustvo. KOZOROGI Vaše delo naj se umirja. Ne primerjajte se z drugimi. Spočijte se in znebite se strahu preživetja. Raje povejte, kot da gojite ponos. Sreča je v dobri družbi in vaši pridnosti. VODNARJI Ne mislite več z nogami, ampak z rokami. Pride vse, kar vam pripada in kar rabite. Bodite manj naivni. Prisluhnite sebi. Postanite bolj temperamentni in ne sanjarite. Prihaja novo delo, romantika in stara zamera. RIBE Pazite na denar, ki ga imate. Z veseljem pojdite na pot. Bližajo se vam nove priložnosti in prijateljstva. Znebite se prepričanja, da preveč trpite. Rajši več delajte. Sadje in morje vam bo ponudilo omamo. Ta horoskop velja do naslednjega srečanja. Če vam kaj nijasno, se obrnite na Veroniko Ha tla k Šale Mihec ves vesel in srečen prihiti v šolo. Učiteljica ga vpraša: » Mihec, zakaj si tako vesel?« » Mama sije roko zlomila!« odgovori Mihec. » To je vendar žalostno, Mihec, ne veselo!« pravi učiteljica. » Zato je veselo, ker me ne bo mogla tepsti,« Mihec korajžno odgovori. »Jurček, priznaj, da ti je oče pomagal napisati nalogo,» reče učiteljica. Jurček se moško postavi in pravi: »Nič mi ni pomagal, kar celo nalogo je sam napisal.« Pijančka se pogovarjata. Prvi pravi: «Ločil se bom.» Drugi ga vpraša: »Zakaj, te žena tepe?» »Nič takega ni,» pravi prvi. »Zakaj se boš torej ločil,» sprašuje drugi. Prvi pravi: «Ko pridem domov, vidim vse dvojno. Dve ženi bi še prenašal, ampak dveh tašč pa sploh ne morem.» Jože kopljejamo ob plotu. Mimo pride sosed Jaka in ga vpraša: »Kaj pa koplješ tu ob plotu? » »Žito sejem,» odgovori Jože. »Jaz pa mislim, da pokopavaš mojo kokoš,» pravi Jaka. Jože pa mu odgovori: »Ja, v njej pa je moje seme.» Olga Vehar Še ena runo Že od nekdaj velja, da so otroci mahnjeni na sprehode in še bolj na živali. Andraž to pravilo potrjuje dvakrat. Ko se četica sprehodnikov sprehodi od Slabeta do Matjaža, zalaja Runo. Kri otrok zapluje hitreje. Andraž poskoči: “Lej ga, Luno!” Gremo naprej okrog hiše in ko smo pri štali, Runo spet zalaja. Andraž spet poskoči: “Ejga, se ena Luno!” Štimsk’ Subaru Petletni Blažje nestrpno čakal, kdaj bo Mirč prvič zagnal živino na pašo. Najbrž nič manj kot teleta, ki so dvignila rep in se pognala po dolini, ko je prišel tisti dan. Blažev komentar: »Uf, gre kot Štimsk’ Subaru!« Nataša Mivšek Spomin na starojugoslavijo V avtobus sede izredno našminkana dama. Sosed reče sosedu: »To pa je ostanek kapitalizma.« Dama to sliši in dvigne krilo. Pokazale so se strgane nogavice, na glavne uši in umazanija. In reče: »To pa je začetek socializma.« Veronika Hatlak Luna na zadrugo sije, traktor na travniku gnije, gnoja imamo pri nas že preveč, iz njega ne vid’mo se več. zbrani v Gasilskem domu O J U L 1 J S S U Š P M E T A v S O B O T A E S U O B R A Z D A N P T R O T O Š T O L A F V A A O A R A R K 1 O B 1 G 1 O V R Č V E K A O K K A P A G R R 1 1 T N K T R R O L A Č A 1 V A T O O A U E A R O B O T Š 1 V N 1 T L Š K A A N M R K Č U K 1 U E O A O K O O O E 1 E 1 O C c Z P N P L M T T J N D O L E u E D A A O A A O R O R O O N L L H A V P Š R R O V O L. G L A R A A H U R A D O M z Besede črtaj v vse smeri - vodoravno, navpično in diagonalno (tako od leve proti desni in obratno kot od zgoraj navzdol in obratno) Prečrtaj dane besede in dobil boš črke, katere preberi vodoravno po vrsti in dobil boš rešitev. Prečrtaj: ANA, AVTO, BALON, CENA, CULA, ČIL, ČUK, ČVEKA, DAN, DAR, DOL, DOM, DVORIŠČE, ELA, FALOT, FIGA, HURA, IG, IVA, IKRA,JOPA,JULIJ, KOR, KOLO, LIPA, MAŠA, META, MORJE, MOTOR, MRK, NOTE, NOTAR, NIT, ORA, OKO, OGLAR, OSA, OSNOVNA ŠOLA, OBRAZ, PAV, POČITNICE, POLKA, POLAK, POTOK, POKER, PAG, RAO, REN, ROBOT, ROČ, ROK, SOBOTA, SOK, ŠIV, ŠOTOR, ŠUŠ, ŠUS.TAT, ZDA, URKO, VICE, VRV, ZVONIK. Hun 113AS Mojca Mivšek Godovič 150, 5275 GODOVIČ telefon: 05 374 30 00, faks: 05 374 70 26 e-pošta: impklima@imp-klima.si Poslovna dejavnost IMP KLIMA je trženje, razvoj in proizvodnja izdelkov za klimatizacijo ter ogrevanje in hlajenje. Glede na značilnosti posameznih družin izdelkov, specifičnosti njihovega trženja in proizvodnje je poslovna dejavnost razdeljena na 5 profitnih centrov: - program Klima: distribucija zraka, zajem in regulacija zraka, - program Požarna zaščita: izdelki za požarno zaščita v prezračevalnih sistemih, - program Absolutna filtracija: izdelki za filtriranje zraka v čistih prostorih, - program Energetika: izdelki za ogrevanje in hlajenje, - program Posebni izdelki in storitve: obdelava tanke pločevine do 3mm, storitve lakiranja s prahom. Z našimi izdelki ustvarjamo ljudem prijetno klimo, pri njihovi proizvodnji pa skrbimo za to, da okolje čim manj obremenjujemo z negativnimi vplivi. Poslovni sistem imamo že od leta 1996 urejen po zahtevah sistema kakovosti v skladu z mednarodnim standardom ISO 9001. V letu 1999 smo pridobili še certifikat ISO 14001, ki je opredeljen kot sistem ravnanja z okoljem. S takim poslovanjem laže ugodimo zahtevam naših kupcev, katerih krog se stalno širi, zlasti na tujih trgih. V bližnji prihodnosti bi radi še dodatno poskrbeli tudi za zdravje, varnost in zadovoljstvo zaposlenih na njihovem delovnem mestu. Tudi to področje smo pričeli sistemsko urejati po zahtevah domače in evropske zakonodaje. s*-8* m čt> !W BOŽIČ d .o.o inženiring a. o_ - prostorsko in urbanistično planiranje - priprava in izdelava lokacijskih dokumentacij - pridobivanje soglasij - izdelava ureditvenih in zazidalnih načrtov - arhitekturno in gradbeno projektiranje - oblikovanje - notranja oprema - svetovanje STANOVANJSKO, POSLOVNO IN INDUSTRIJSKO PROJEKTIRANJE Kje smo ? Telefon ? 05 37 22 5 33 Stara rudniška uprava ———— Arkova 43, 5280 Idrija E-mail: bozlc.lnzenirlng@siol.net Avtobusni prevozi s turističnim avtobusom do 35 oseb in servis kmetijskih strojev (motorne žage, kosilnice in traktorje). OBLAK FRANCI s.p. Hlevni vrh 11 e, 1373 ROVTE telefon in faks: 01 750 12 20, GSM: 041 64 27 28 OBČINA IDRIJA ZALOŽBA BOGATAJ ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80 AVTOKLEPARSTVO VULKANIZERSTVO AVTOVLEKA Rovte 21 a, 1373 Rovte telefon: 01 750 10 89,0609 63 98 77,041 63 98 77 MINIRANJE NA POVRŠINSKIH KOPIH IN V GRADBENIŠTVU Slavko Rupnik s.p. Medvedje Brdo 8a, 1373 Rovte telefon: 01 750 30 39,750 30 40 PETROL NAGODE LUDVIK s.p. BENCINSKI SERVIS ROVTE telefon: 01 750 30 51 KOMBI VZDRŽEVANJE CEST-POTI PREVOZI S TRAKTORSKO 5-TONSKO PRIKOLICO MIRKO KOGOVŠEK s.p. Potok 5,1373 Rovte tel.: 01 75013 84,041 270069 Naš kruh lahko kupite v vseh trgovinah v okoliških krajih: v Godoviču, Hotedršici, Logatcu, Žireh in Idriji. Izbirate lahko med desetimi vrstami kruha in več kot dvajsetimi vrstami pekovskega peciva ter še drugimi pekovskimi izdelki. Dober tek! 9{aj So naš kruh. vedno doSrodošef na vaši mizi. PEKARNA JESENKO.JožeJesenko s.p. Jelični Vrh 15,5275 Godovič, telefon: 05 37 47 410 Izdelki domače obrti Vojko Česnik s.p. Osnovni pribor za klekljanje: - blazine (bule) vseh velikosti od 25-50 cm - košare (jerbasi) vseh velikosti - klekeljni (javorjevi, češnjevi) - ročni kolovrati za navijanje klekeljnov - mize za klekljanje - darila in spominki s čipko Obiščite ali pokličite našo delavnico in si izberite, kar potrebujete. Kje nas dobite? Idrija,Triglavska43, telefon: 05 37 22 636, faks: 37 22 637 e-mail: vojko.cesnik@siol.net, gsm: 041 508 988 "S. VAR” Slavko Kržišnik s.p. Medvedje Brdo 33 5275 Godovič telefon: 01 750 30 63, faks: 01 750 30 64 e-pošta: krzisnik@pinkponk.com VARJENJE IN IZDELAVA: konstrukcij, boljerjev, cistern, balkonskih in stopniščnih ograj, garažnih vrat, snežnih plugov in rolb, gozdarske opreme za traktorje,... MLINOTEST I Idrija, Gregorčičeva 71 telefon: 05 377 34 60, faks: 05 377 23 55 Franci Kavčič LIVAR d.o.o. Dole 15 a, 5280 IDRIJA, telefon: 05 37 47 038 ULIVANJE ALUMINIJEVIH IN CINKOVIH ZLITIN KLEPARSTVO KROVSTVO - TESARSTVO JANEZTAVČAR Zavratec 23,1373 Rovte telefon: 01 750 14 34,040 271 880 HENRIK ŽERJAL s.p. Medvedje brdo 6 a, 1373 Rovte telefon: 01 750 11 03 Zahvaljujemo se vsem, hi ste kakorkoli pripomogli k izdaji glasila. Fotografija: Robert Rijavec '