261
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. 36.
Vetrovi ob sredozeninem morju.
Poznamo burjo, o kateri pregovor veli, da se v Senju rodeva, na Reki da živi, in v Trstu da umira. Španjci vele svoji burji „gallego", in Francozi „mai-stral". Lionskega zaliva maistral pa je dolgo belil glave mnogim učenjakom, predno so ustanovili, kje mu je po-četek, in kateri mu je vzrok. On je leden, ker prehaja ali Pireneje ali Alpe, ki so polne snega; tudi je silovit, ker se spušča z višin.
Kar je na jadranskem morju jug, ali kakor ga še nazivajo naši primorci „širok", to je v lionskem zalivu •„foehn", a na Špaujskem „solano". Prihajata s pustinje saharske. Ka&or širok pri nas, a vzlasti na Siciliji, tako prinašata tudi onadva seboj ono vrsto zlovolje, mloha-vosti, iztrošenosti in slabosti v životu, katero naš narod po primorju imenuje „zaparino". Foehn prispevši na Alpe, raztopi več snega in ledu v enem dnevu, kot solnce v petnajstih. On pribuči največ na noč, in naskoči silovit visoke gore, ter meče, prevrača z onih pustih višin led, kamenje in drevje; odkriva hiše in razmetava na daleč okrog strehe. Glasoviti Michelet v neki povesti foehn pozdravlja tako-le: „Podzemeljsko življenje alpskega bitja, njih led, njih noč, ki je trajala <io šest mesecev, vse to zgine brzo, kedar foehn potegne. Življenje, plodnost, ki je dremalo na vrhovih Alp, sedaj je slobodno. Njegove rose in megle odevajo doline s prirodnimi sagi zelenega žameta. Srečen, ki more čutiti in čuti prvo zvokove in šum voda, ki začno žuboreti v nebrojnih studencih."
Pustinja saharska, v kateri ni vode, ako izvzamemo oaze ali zelenice, ki so žive slike otokov na sinjem morju, in katera sestoji iz samega peska in fine sipe, ona je najglavnejši izvir premenom vetrov na sredozem-nem morju in na obalah afrikanskih.
Harmatan vznemiruje obale Gvineji, Senegalu in Senegambiji. On piha največ meseca decembra, januarja in februarija.    Sila niegova ni  velika, in piha navadno
po šest dni. Seboj prinaša goste megle prahu, ki po-temnujejo solnce. S tem prahom vse zapraši, travo, perje in kožo črncem, vse razruši tako, da se kar lomi, Kar trga. Oči zabole, koža na obrazu in na rokah začne pokati. Zato si ondotni stanovniki roke in obraz uia-žejo z lojem, da se obvarujejo takih neprijetnosti.
Chamsin se imenuje nek zelo neugoden vroč veter v Egiptu. Piha vsakega leta redoma od konca aprila do konca junija.
Semoun (samum) vlada po saharski pustinji; on je strah in trepet potnikom , ki se predrznejo spustiti na dolgo pot preko onih samotnih ravnin, kjer ni ugledati perja, kjer ni slišati tiče, kjer vlada grozna tišina, katero samoun kedaj pa kedaj vznemiruje. Na dnu obzorja pojavi se na jeden pot tajnovita črna pika, ki raste bolj in bolj. To je semoun, ki se približuje. Po onem oceanu peska, ki se brezkonečno širi, in katerega še ni pregledalo nobeno človeško oko, in težko da ga bode, nastajajo holmi fine sipe, ki se kot valovi premikajo ter zasipajo vse, kar dosegajo. Z vrhov teh holmov se trgajo oblaki fine sipe, in besne naprej z orkansko silo, tako da potnika preje uduše, predno ga oni osodepolui valovi zagrnejo. Na tisočine potnikov je uže konec vzvelo, na stotine jih trpi še vsakega leta. Zapisano je, da je nek pot poginilo 50.000 vojnikov, katere je poslal Kambiz, da osvoje in požgo Zevsov tempelj.
Ta prevroči veter razširja peščeno pustinjo saharsko proti atlantskemu oceanu in nilski dolini, zasipa vele-tok Senegal, suši razne reke na južnem pobočju atlantskih gora, zmanjšuje zelenice, kakor je uže zasul v sirski pustinji prerodovitno zelenico z mestom Palmiro.
Arabski pisatelji so bili vedno polni predsodkov glede pustinje saharske, ter so ali nevedoma, samo da odvračajo tujce, opisovali z groznimi besedami vse ono, kar se tiče te pustinje. Harmatan so opisovali kot bes-nečo roko božjo v svojem izviru, kot strupen dih vseh peklenščakov. No, res je pa tudi to, da harmatan ozdravi korenito mrzlične bolnike, da krepi one, ki so oslabeli zbog presilnega puščanja krvi, in da zapodi pošastne vročnice.
Ocean zakriva s peno v tajnovita nepristopna svoja njedra nesrečne žrtve svojega besnila; a pustinja jih ostavlja potnikom na ogled. Njeni okrajci so posejani s kostmi nesrečnikov, ki se belijo na dolgo ob potu, in opozarjajo potnika, naj se čuva, ker ga vsak hip more smrt zajeti.
Valovi morski izmeta vajo svoje žrtve na površje, kakor da se rogajo človeštvu, ki hoče, da nad njimi gospodari; tudi pustinja odkriva trupla nesrečnikov in jih meče na dan, naj bele kosti kažejo njeno moč nad človekom, Ki hoče, da odkriva njene skrivnosti.
V svojih pojavih se priroda rada ogrinja z nekako tajnovitostjo, samo da človeka draži in mami, ali vendar ne skriva osodnih svojih moči, a ljudstvo gleda zavzeto ta orodja uničevanja, in niti ne pomisli ne na to strašno neizmernost. Več potov je sebičnost, ki človeka tira v te nevarnosti, več potov pa velikodušnost, ki ga upro-pastuje.
Da bi se mogla pregledati srca vseh velikanov, da bi se ta srca mogla preiskati do najtanje žilice — mili Bog — koliko bi ljudi z visokega padlo nizko, in koliko bi njih z nizkosti se vzdignilo na visoko. Koliko mladenš&ih in odvažoih sil so zakopale ledene tmine severnega pola, koliko mladih in bujnih src je nehalo biti pod peskovitimi navali besneče saharske pustinje! Euim in drugim zašlo je solnce, ko je življenju njihovemu še le zarudela zora, in velikodušna podjetja so ostala zakopana. Nikdo ne bode njih spomina vzdignil iz groba pozabljivosti.
Ali tako je.   Ljudstvo, ki napreduje, mora polagati žrtve na žrtvenik prirode.
262