'
Književna poročila.                                                       623
posrečil se je Tine, psihološki nestvor pa se mi zdi mati Mejaška. Več kakor neverjetno je, da bi priletna vedno častita žena v teh razmerah v tako kratkem času tak6 pobesnela, in to kar zavoljo »kramarja* Stržena. Kako zna jezo držati, kaže proti Cedinu, staremu najboljšemu sosedu, ki ji pravo za pravo ničesar zalega storil ni, a Strženu, ki je nje hiši nakopal toliko zla — in to i sdma priznava, odpušča vse kar na prvo besedo In kar počne potem vse — to ni žensko in ni utemeljeno. Z divjanjem matere Mejaške pogl. XII. pisatelj preseda, tu bi bil lehko povest pretrgal ter pogledal morebiti nekoliko za mladima vojakoma, ali pa povedal kaj iz prejšnjega življenja Strženovega, ali konci pojasnil njegove sedanje razmere. S tem bi bil utemeljil njegov — sicer še nepričakovan pogin. Takisto bi bil pisatelj Stržena tudi lahko drugače pogubil, kajti značaji, kakeršen je naš   prihajač,   navadno ne končavajo sami svojega življenja .
Dr. L. P.
XV.
Frana Erjavca izbrani spisi.
Uredil Fr. Leveč   Prvi del: Pripovedni spisi. V Ljubljani. Založila  »Matica Slovenska«.
Tiskala  »Katoliška tiskarna«.   1888.
Prerano umrši Erjavec spada v dobo preporoda slovenskega slovstva, sploh: slovenskega narodnega življenja, v 6no dobo, ko je bilo dela »za deset rok«, delavcev pa malo. Onda je vsak pravi rodoljub prijel zdaj za to, zdaj za drugo n&rodno delo, kakor je baš nanesla potreba; bil je danes politik, jutri znanstvenik, po jutri že pesnik itd. Umevno, da so dosegli pravo velikost možje, ki so ostali le pri jednem delu. Med izrednimi tfnimi pisatelji pa, ki so se zanimali za vsestranski razvoj naroda svojega ter v različnih strokah ustvarili dovršena dela, stoji Erjavec. Poleg tega, da se je do zadnjega dne" še zanimal za politični naš napredek, poleg tega, da je vse življenje zbiral in zbral uprav bisere slovenskega govora, ki bi vsakemu jezikoslovcu delali čast; poleg tega, da je dal ogromnemu stvarstvu tudi v slovenščini — on jedinec — točen domač izraz in bil v prirodopisji na gldsu učenjak; povspel se je kot vrsten drug Levstikov, Jurčičev, Stritarjev tudi v zbor pripovednih naših klasikov. In o teh pripovednih spisih Erjavčevih, obsezajočih 250 stranij lične »Zabavne knjižnice* naj izpregovorim nekaj besed.
a Z vsemi odličnostimi izborne svoje pisave združeval je Erjavec neki posebno ljubezniv humor*, pravi prof. Leveč.*) Res, Erjavec je prirodo-znanec in je i v pripovesti povse verni sin prirode.    V neko posebno slast
*)   »Lj.  Zvon«,   1887. str   423.
624
Književna poročila '
mu gre" pripovedovanje, ali, ker je tako prirodno, beremo je tudi s toliko slastjo. Iz njegove pripovesti odseva ves njegov ljubeznivi, čisti značaj. Erjavec riše ljudi, kakeršni so; ne spušča se prenizko, ne leta pa tudi ne previsoko.  Ne kaže nam svojih oseb v 6ni  idejalni   in — naravnoč rečeno
—   neresnični višini, kakor le prepogosto tuji, a tudi nekoji domači pisatelji. Junaki njegovih povestij so prav vsi naši domači slovenski ljudje, in kar je neka posebnost — zgolj — dobri ljudje. Ona tožnost, ki preveva n. pr. povest »Na strijčevem domu* ali »Zamorjeni cvet* je vedno še pri-rodni neprisiljeni čut, ki je svojstvo človeško: sploh pa je Erjavec v najlepšem pomenu besede realist, kakor si jih moramo Slovenci le želeti. V splošnih teh svojstvih in po vsebini posameznih svojih povestij je Erjavec vrstnik najboljšim pipovednim našim pisateljem, v jeziku pa je storil celo korak naprej. Na vsaki strani njegovih povestij se nam kaže nabiratelj bogate »Potne torbe*, na vsaki str&ni jezikoznanska — ne suhoparnost —-nego izvrstnost.  — Oglejmo si pa še posamič njegove povesti.
1.   Vdliki petek. Žalost v prirodi, žalost v srci mlade Anke, goz-darjeve hčerke, dasi pričakuje ljubimca si Janeza čez dolgo leto spet nazaj. Sova uka, veliki petek je in že noč, gozdar pa vender nabija puško, da pojde na ponočnega tatii. Po zmoti zadene s smrtnim zrnom Janeza ter se od silne žalosti zgrudi i sam mrtev poleg njega. Druga velika noč je bila lepa, vesela, toda za cerkvijo se vrste" trije grobovi: usoda lanskega velikega petka.
2.   Na strijčevem domu. Mlad dijak prihaja pisatelj na počitke k strijcu, kjer mu je bila bratranka Marijca vedno najljubša družica. O božiči pa, ko se povest začenja, ne najde nobenega veselega obraza: Marijca tiha in klaverna, strijc zamišljen in malobeseden, nikomur se po stari navadi niti — lupinčati ne ljubi! Stara Mina mu razodene skrivnost: sosed Kamena! je zaprosil Marijco za rejenca si Pavla, ki se že dolgo ljubita ; strijca je to razkačilo, kajti Pavel je, dasi najpridnejši in najlepši mladenič, venderle
—   ciganski otrok, saj tudi tako čudovito igra na gosli, kakor znajo samo ciganje. O veliki noči je Marijca proti svoji volji zaročena premožnemu vdovcu Antonu. Na veliki ponedeljek baš o zarokih, ko uboga Marijca jedva solze zadržuje, oglase" se gosli v glasovih sprva tako milih, potem pa tak 6 groznih, kakor jih še nihče prej ni slišal. Nevesta joka, Antonu se mrači lice, strijc besni: s tem se je Pavel poslovil, od tega trenutka je izginil. O duhovem se veseli mladi dijak videti spet milo svojo bratranko, Antonovo ženo, toda pride le na nje —- pogreb. Pavla je bila vrgla Sava na suho, Marijca je bila pohitela na njegov grob, pa jo je zmešano vso zadela silna nevihta. Anton jo najde v nezavesti, iz katere se nič več ne prebudi. — Ta povest se zdi meni najnežnejša izmed vseh;   nedosežna   nje   milina,   ne-
Književna poročila.
62$
dolžna tista naivnost, s kojo nam pisatelj opisuje n. pr. ljubezen svojo do bratranke, ali domače božične običaje, prijetno vabi tudi najresnobnejšega bralca spomin nazaj v blažena leta mladosti. Delujoče glavne osebe ne kažejo se nam sicer same" v nikakih dijalogih, vender pa jih je pisatelj z njemu svojskim pripovedovanjem označil še dovolj jasno in tragično dejanje mikavno pa prirodno zapletel  in razrešil.
3.   Črtice iz življenja in delovanja učenjaka Schnak-schnepperleina. Junak teh sčrtic* je baje po zunanjosti in po notranjosti bivši in starejšim Ljubljančanom še v spominu živeči prirodoznanec Schmidt. Mož živi le za mikroskopično majhne hroste, cesto le za teh drobnih živalic še drobnejša bčderca, s tem pa ravno — za blaginjo vesoljnega človeštva, kakor sam rad zatrjuje. Ze mnogokako novo »species* je zasledil, ki nosi njegovo ime, le križca, ali vsaj diplome kake učene akademije si še želi. Že si je tudi tega gotov, kar se drobni kranjski hrostek »Adelops* — jedini svojega rochi — vozeč se naravnoč v dunajsko akademijo, z vlakom vred ponesreči. Huje kakor Ahil nad svojim Patroklom plaka učenjak na izgubi svojega »Adelopka*. Na nepopisno srečo njegovo se je našla ipak še jedna taka živalca. — V teh »črticah* je pokazal Erjavec vso svojo satirično žilo. Le prirodoslovec in porojen humorist je sposoben napisati svojim sostrokovnjakom tako satiro, ki je vzbudila, kakor se pripoveduje, o svojem času pravo senzacijo. Sicer veljajo tudi tu besede »Un peu de malice suffit pour rire d'autrui, il faut une certaine dose philosophie pour rire de soi-meme, * vender se mi ne zdi ta satira naperjena toliko proti znanosti sami, kakor proti tisti domišljavosti nekaterih jednostransko naobraženih učenjakov, ki mislijo, da se suče blaginja vsega sveta res okoli neznatnih njihovih uspehov, ali pa koperne" po križcih in Častnih diplomah, Originalni sluga Boštijan je prav srečen kontrast gospodarja  svojega.
4.   Avguštin Ocčpek. Po prijetnem uvodu slika nam pisatelj tisto vrsto naših posili-študentov, ki »nimajo glave*, zat6 so pa cesto v življenji tudi z malim zadovoljni. V malem pa natančni in zvesti pridejo do višje stopinje, kakor je tudi Avguštin po desetletni službi prišel od jedne na dve stari dvajsetici dnine!
5.   Zamorjeni cvet. Mlada gospa sameva nesrečna v lepem gradu ter misli — pač prepozno — na moža,   ki   ga   je   res   kdaj   ljubila, ki pa
.       .       .     .   •        v
sedaj hodi po daljni Ameriki ob veličastnem Mississippiji. Cez dolgo let se je vrnil Valentin na zapuščeni svoj grad na Dolenjskem in sklenil sam zase živeti. Vender ne uživa dolgo mini, ki si ga je v tujini jedva pridobil ; kmalu pride za njim mlad gost, mali Rihard, in čez nekaj tednov, prineso nenadoma mlado ženo nezavestno v grad, ki — le Valentinu znana —  kmalu umre.  Da bi se iznebil  neprijetnih spominov,  obišče starega   pri-
40
626
Književna poročila.
jatelja Burjo in mu pove" povest svojega življenja: kako mu je v Gradci, kjer se je šolal, rodni brat odpeljal nevesto Marijo, kako je iskal potem mini v Ameriki, kako je nekdanja njegova Marija neznana tujka umrla pod njegovo streho. Prijatelj ta je dobrodejen kontrast proti Valentinu, držeč se gesla: »Ostani doma in ne išči sreče drugod med tujimi ljudmi*, je najsrečnejši človek. Tudi Valentin na novo oživi, zahaja k ljudem, a ljudje k njemu. Kum njegov, stari Potokar, ima krasno vnukinjo Regino, Valentin je vsak dan njiju gost. Zaprosi jo za svojo ženo, ali ona je že nevesta mestnega barona, kateremu je kmalu — nesrečna žena. Valentin odpotuje spet v Ameriko, iskat si tolažbe. — Skozi in skozi elegična razzveni ta posebna skladba tudi v istem tonu, da, v istih akordih, kakor se je začela. Skozi in skozi je povest mična, zanimanje naše rase od vrste do vrste: in vender zaostaja v kompoziciji, v tehniki, v značajih delujočih oseb, v motivaciji dejanja za drugimi povestmi Erjavčevimi. Tu imamo po pravem dve pred seboj celo nezavisni povesti. Prva ima biti važnejša, okolnosti so tu ozbil-nejše: prva ljubezen, brat razdere bratu srečo življenja in to v trenutka, ko obema umira oče. To je res »zamorjeni cvet*. Drugi del bi se celoti še vender prilegal, ako bi se bil za Valentina — kakor bi bil vsakdo pričakoval — ugodno izlekel. Toda pisatelj je »zamoril* Valentinu tudi drugi cvet, pa tega ni dovolj utemeljil. Ravnanje Potokarjevo v njegovem značaji ni utemeljeno, še menj pa v razmerji njegovem do rodbine Valentinove. Značaj Reginin je nejasen, ali pa preneodločen: Ako ljubi Valentina, zakaj se brez najmanjše besedice udž za neljubljenega barona; ako ga pa ne ljubi, zakaj vzdihuje pozneje — zaman ,— po njem? Valentin, ki naj bi bil glavni junak, vzbuja v nas pač sočutje, nikakor pa ne navdušenja; dober je sicer človek, toda brez odločnosti. Vsem tem nedostatkom stoji nasproti to, da je Erjavec v to povest vplel »žalostno zgodovino prve svoje nesrečne ljubezni« (Gl. »Lj. Zvon*, 1887, 423.), zadostiti pa zajedno resničnim dogodkom in umetnijskim zahtevam je težko.
6.   Izgubljen mož je resnična slika ljudij, kakor jih pozna tudi naš narod. To so veliki »talenti*, ki se najlože »izgubč*, ali po svoji, ali pa po krivdi drugih ter se pravi » originali * potikajo po sveti do rane nesrečne smrti. Tak nesrečen mož je ta jako učeni Erjavčev »profesor pesništva*.
7.   Hudo brčzdno ali Gozdarjev rejenec je posebno znan naši mladini, vsaj grč med njo iz rok v roke. Za mladino je najboljša knjiga jedva dobra, tako trde" detovodi, a ta povest je prav biser naših šolskih knjižnic, Nauk njen izraža stari gozdar z besedami: »Bog, Ti si pravičen! Na otrocih kaznuješ, kar so pregrešili roditelji*.
8.   Ni vse zlatč, kar se sveti Čerin je zapravil s popivanjem in igranjem dokaj premoženja ter je blizu propada.  Vender še ni izgubljen,
Književna poročila.
627
Zaman je že večkrat sklenil poboljšati se, naposled pa se vzbudi v njem ponos. Se več, slučajno ujame nekega večera na uho molitev žene in nedolžnih svojih otrok »da bi Bog privedel očeta na pravi pot*. Drugo jutro je že ves drug človek. Na njivi zadene pa ob rudo, svetlo kakor čisto zlato, ki se prav bogato siplje izpod rovnice. »Bogastvo se mi spet povrne*, misli si in gre" v bližnja laška mesta »zlate* rude prodajat, ali nobeden zlatar je ne mara. Potrt se vrne v Gorico. Po neprijetnem toda srečnem slučaji sestane se z učenim profesorjem, nekdanjem sošolcem, ki mu jasno dokaže, da je ruda njegova »železni kršeč*, pa da »ni vse zlat6, kar se sveti*. Ruda tedaj Cerina ni obogatila, pač pa so ga osrečili resni ukori in modri nauki profesorjevi. Kmalu si je spet opomogel, a še v pozni starosti je srečen pripovedoval rad svojo povest. — Prav, da je ta krasna povest, ki je res pravo zlato, v tolikih tisočih med našim narodom. Sicer nima umetnost namena koristiti, a kadar pisatelj namen zabave in pouka v tako dovršeni povesti doseže, tedaj je storil dvojno dolžnost. Posebno na tej povesti vidimo tudi, kak6 nas zna Erjavec i v preprosti povesti, kojo izpolnjujeta le dve važnejši osebi, do konca zanimati. A v profesorji, kdo ne spozna v prvem hipu  —  blagega Erjavca samega ?
9. Hu zarji na Polici. V zakotni vasi Polici še nikdar niso imeli vojakov, kamoli konjikov nastanjenih. Kolika tedaj skrb, pa tudi radovednost, ko se razglasi, da imajo priti huzarji! Le grajski dve gospodičini Julija in Berta se jih veselita, izbrali sta si že v domišljiji vsaka svoj idejal v uniformi: Julija starejšega, ritmajstra, bogatega ogrskega grofa, Berta lepega mladega lajtnanta. Huzarji pridejo; kmetje se kmalu osvedo čijo, da niso tako strašni, kakor so si mislili, Julija da niso vsi ritmajstri grofi, a Berta, da niso vsi lajtnanti lepi. Vojaki so se kmalu ljudem priljubili, zlasti izvirni cigan trobar Miško in fini Slovak vahtmajster, in v gradu si je osvojil polagoma ritmajster Mokošinvi z izrednimi svojstvi in moškim značajem vsa srca, posebno pa še srce lepe Berte. Jedina — a prav smešna — nezgoda zadene mlado možaželjno Levko in cigana Miška, ki se za prevroče posvetne želje do dobra pokorita: Levka pusti lepi svoji Anici mladega vaht-majstra, in Miško obupa nad nevidnostjo. Jedva se zavesta Mokošinvi in Berta svoje sreče, že dojde huzarjem povelje ostaviti Polico. Ritmajster tedaj snubi Berto, ali zaman; »ožji zvezi protivi se nepremagljiva zapreka* — vera, kajti Mokošinvi je protestant. A graščaka Možino potro v kratkem udarci nesreče ter ga sklonijo, da se naposled uda svoji Berti rekoč: »Kar je Bog sklenil, ne more biti slabo*. Kmalu odvede Mokošinvi svojo nevesto na Ogrsko, kamor se v kratkem tudi srečni Možina preseli. —¦ V tej povesti je združil Erjavec vse vrline svojega pripovedovanja, pri tem pa se mu ni vrinila niti  najmanjša hiba;  povest je kakor ulita in kaže pisatelja
40*
628
Književna poročila.
na vrhunci pripovedne umetnosti. V precej širokem okviru je osnoval pisatelj povest; zanima nas sprva vsa vas, na čelu ji župan, potem vojaki in kmetje, vedno bolj prihaja na ospredje mladi Slovak vahtmajster, dokler ne ostane vse drugo v ozadji in se vse zanimanje bralčevo osredotoči okoli Mo-košinvja in grajske Berte. Različne slike nam kaže pisatelj, vender z no-bedno nas ne utrudi, kajti v pravem trenutku zna jedno dejanje pretrgati, pa zaplesti drugo; tako preseza s posebno tehniko ta povest ne le vse druge Erjavčeve nego i mnoge sicer dobre povesti slovenske. Z isto spretnostjo riše pa tudi značaje kmetske, vojaške in značaje grajske gospode. Omenim naj le še, da je že pred leti knjigarna Jovanovič v Pančevu izdala to povest tudi v srbskem prevodu. (Narodna Biblioteka. Sveska 2.) —
S temi in drugimi spisi je Erjavec že zdavna ljubljenec slovenskega svojega naroda, ali treba jih je bilo zbrati v jedno delo, da pridejo v celoti med ljudi. Tak pisatelj, kakor je Erjavec, pač zasluži, da se spisi njegovi v posebni knjigi nahajajo v vsaki pošteni slovenski rodbini. Zatrt je izpolnila tMatica Slovenska« s to knjigo i napram pokojnemu pisatelju i napram članom svojim dostojno svojo dolžnost, uredniku g. prof. Levcu pa ide zasluga,  da nam je te povesti oskrbel v primerni obliki.
Dr. L. P.
XVI.
Die slavischen, magyarischen und runiunischen Elemente itn tiirkischen Sprachschatze. Von dr. Franz Miklosich, wirklichem Mitgliede der kais. Akademie der VVissenschaften. Wien 188g. Tempsky. Leks. 8°, 26 str. (v zborniku: Sitzungsberichte der kais. Akademie der IVissen-schaften   in   Wien.    Philosophisch - historisehe   Classe.    Band   CXVIII.
V. Abhandlung.)
Osmanska turščina je najbogatejši s perskimi in arabskimi tujkami; menj že je v nji takih, ki so vzete iz grščine, in še menj tistih, ki so vzprejete iz zapadnih romanskih jezikov, posebno iz italijanščine. Poleg teh pa se v turščini nahajajo tudi iz slovanščine, ogrščine in rumunščine izposojene besede. Te poslednje poiskati in razložiti, ta trud je prevzel naš neumorni Miklošič v zgoraj omenjeni razpravi. Da je po svojem globokem in širokem znanji on za to najsposobnejši, pokazal je učenemu svetu s celo vrsto enakih razprav, naposled pa sosebno s svojim korenitim in bogatim delom: »Die tiirkischen Elemente in den siid-osteuropaischen Sprachen,« h kateremu je lani izšla prva polovica  »dodatka«.
V zgoraj omenjeni razpravi se ozira Miklošič pred vsem na slovstveno osmansko  turščino; severno-turških narečij in pa takih besed,  ki rabijo samo