KULTURNA IN TELOVADNA DRUŠTVA NA OBMOČJU DOMŽAL DO PRVE SVETOVNE VOJNE MAJDA ŽONTAR V prispevku želim prikazati nastanek kul- turnih in telovadnih društev na območju da- našnje domžalske občine ter njihov razvoj do prve svetovne vojne. Ta društva so delovala v večjih središčih (Domžale, Mengeš, Moravče, Dob, Lukovica, Ihan in Radomlje) in so bila žarišča kulturnega razvoja v najširšem pome- nu, ne glede na to, če jim je bila kulturna de- javnost osnovni ali le postranski namen. Nji- hov pomen pa ni bil samo v tej dejavnosti. Krepila in utrjevala so tudi narodno zavest in tako predstavljala pomembno oporišče narod- nostnemu boju. To je bilo toliko bolj po- membno v Domžalah, ker je bila večina tam- kajšnje slamnikarske industrije v rokah tirol- skih podjetnikov, ki so v tovarnah na boljših mestih zaposlovali izključno Nemce. Ti so v Domžalah ustanavljali tudi svoja politična, šolska in kulturna društva. Ker so bili v do- mžalskih in mengeških društvih včlanjeni tudi ] slamnikarski delavci, so društva utrjevala tudi j njihovo razredno zavest. ; Idejna in politična diferenciacija, ki se je i začela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, • se je odražala v delovanju društev, tako da so ■ le-ta postajala tudi oporišča političnim stran-1 kam. Zato sem prikaz društev razdelila naj podlagi njihove politične pripadnosti. ' Obravnavane teme sem se lotila zato, ker ■ doslej za domžalsko območje še ni pregledne- ' ga in celovitega prikaza razvoja društev, ki so se kakorkoli udejstvovala na kulturnem po- dročju. Društveni arhivi se žal niso ohranili, z izjemo društvenih pravil in drobca arhiva do- j mžalskega Orla. Zato sem morala črpati po-i datke predvsem iz časopisja in priložnostnih ' objav posameznih društev. ■ 60 BRALNA DRUŠTVA Z nastopom ustavne dobe v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bile dane možnosti tudi za ustanavljanje kulturnih društev. Na do- mžalskem območju so nastajala prva kulturna društva z nakajletno zamudo. Po zgledu ve- čjih krajev v bližini, zlasti Kamnika, kjer je •leta 1868 zaživela narodna čitalnica,' so se lo- tili ustanavljanja čitalnice tudi v Moravčah. V podporo tem prizadevanjem so avgusta 1871 organizirali izlet ljubljanskega Sokola v Mo- ravsko dolino, kjer so mu domačini priredih pred zaloškim gradom slovesen sprejem. Pri- pravljali so že čitalniška pravila in zbirali pri- stopne izjave (računali so na okoli 100 čla- nov), pri tem si je najbolj prizadeval dekan Toman, vendar iz neznanih vzrokov čitalnica ni zaživela.2 Že marca 1873 pa so ustanovili Slovensko bralno društvo v Mengšu, ki je bil od leta 1876 trg in mesec dni kasneje enako društvo v Dobu. Bralna društva se niti po kvaliteti niti po številu prireditev niso mogla primerjati s čitalnicami v mestih, vendar so se tudi v njih člani izobraževali ob govorih, recitacijah in igrah v slovenskem jeziku ter utrjevali sloven- sko narodno zavest. Naročeni so bili na različ- ne časopise, prirejali so poučna predavanja in družabne prireditve. Obe omenjeni bralni društvi sta bili sprva zelo aktivni. V njih so se zbirali narodno zavedni podeželski veljaki, saj je bil predsednik mengeškega društva graščak Mihael Stare, podpredsednik pa lastnik ope- karne Milan Jenčič. V dobsko bralno društvo je zahajala predvsem gospoda z bližnjih gra- dov Krumperk, Čemelo in Čemšenik, uradni- ki brdskega okrajnega sodišča, tudi pisatelj Janko Kersnik, ter učitelji in duhovniki. Kmetov v društvo še niso pritegnili. Že po kratkem času je delovanje obeh društev usah- nilo, toda v Mengšu le za kratek čas, saj sta bralno društvo leta 1887 kaplan Anton Kob- lar in učitelj Paternoster na novo ustanovila, vanj seje takoj vključilo 40 članov.3 Obnovitev mengeškega društva sodi v čas, ko je leta 1885 časopis Slovenski narod spro- žil široko akcijo za pospešeno ustanavljanje bralnih društev zaradi njihovega velikega po- mena za preprosto slovensko ljudstvo. V uvodniku »Snujmo bralna društva« je dopis- nik ugotavljal, da obstajajo v nekaterih trgih bralna društva in še celo čitalnice, da pa so po vaseh prava redkost, čeprav jih ne bi smeli pogrešati v nobeni večji župniji. Za njihovo razširjanje bi morali skrbeti predvsem učitelji in duhovnik.4 V letu 1887 je tudi časopis Slo- venec razpravljal o tem, kakšna naj bodo bral- na društva in čitalnice. Kritiziral je preveliko število veselic, ki so jih društva prirejala in se zavzemal, naj bi gojila predvsem poučna pre- davanja in petje. Poudarjal je potrebo, naj bi se v vsaki fari ustanovila bralna društva in knjižnice.5 Na nadaljnji razvoj čitalnic in bralnih dru- štev so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začele vplivati politične razmere. Do tedaj vsenarodna društva so dobivala bolj ali manj strankarsko obeležje. V mestih, trgih in drugih večjih naseljih, kjer so imeli liberalci glavno oporo in so se oslanjali zlasti na del inteligen- ce in na učitelje, uradnike, trgovce in nekatere gostilničarje, so prišle čitalnice in bralna dru- štva pod njihov vpliv.6 Tako je bilo tudi v Mengšu, kjer se je začel uveljavljati mlajši rod društvenikov, ki se je oprijel liberalnih nazo- rov. Po odhodu kaplana Antona Koblarja v Šenčur pri Kranju v začetku leta 1888 je dru- štvo pridobilo prostore v Deklevovi gostilni, knjižnico pa so uredili v šoli. Za nadaljnji raz- voj in rast društva so bili zaslužni zlasti nadu- čitelj Lovro Letnar, že omenjeni Milan Jenčič in Fran Ropret.'' Liberalci so ustanavljali nova bralna dru- štva predvsem kot protiutež katoliškim izo- braževalnim društvom in to leta 1893 v Do- mžalah, 1899. v Radomljah, 1903. v Dobu in Moravčah in leta 1905 dramsko društvo na Rovah.8 Ustanovitev domžalskega bralnega društva je bila povezana z veliko slavnostjo, ki je pre- rasla v pravo politično manifestacijo. Udeleži- la so se je številna narodna društva. Lira iz Kamnika, domžalski in mengeški gasilci, do- mžalska godba in številni rodoljubi iz Domžal in okolice. Napolnili so veselični prostor pri Jermanu. Društveni predsednik, državni po- slanec Josip Kušar, je v svojem govoru pouda- ril predvsem pomen bralnega društva, »ki naj nemškim naseljencem v Domžalah pokaže vi- soko narodno zavest domačinov«. Poleg Ku- šarja so imeli največ zaslug za društvo še Jer- man, Januš in Kuralt. O dejavnosti tega dru- štva v naslednjih letih skoraj ne najdemo po- ročil, verjetno je prenehalo obstajati, ker so bralno društvo s pevskim odsekom leta 1906 v Domžalah ponovno snovali.9 Na splošno pa narodno napredna stranka v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v za- četku tega stoletja kultumoprosvetnim dru- štvom ni posvečala večje pozornosti. Opirala se je predvsem na sokolska društva, ki so pri- šla ob prelomu stoletja pod njen vpliv, in na narodnoobrambno šolsko organizacijo sv. Ci- rila in Metoda, ki je postala po letu 1907 po- vsem liberalna. Ta je imela svoje podružnice tudi na Brdu pri Lukovici (1886), Radomljah, Domžalah (1908), Moravčah in Mengšu (1909)10 Bralna društva na domžalskem območju so razvila do prve svetovne vojne bolj ali manj bogato dejavnost. Razen običajnih gledali- ških, pevskih in družabnih prireditev ter pre- davanj, so imela proslave tudi ob različnih ju- bilejih. To so bile večje prireditve, kjer so na- vadno nastopala vsa bližnja narodna društva 61 Pravila Bralnega društva v Moravčah iz leta 1903, Arhiv Republike Slovenije in na katerih so manifestirali politične in na- rodnostne nazore. Svojo 25. obletnico je 3. avgusta 1913 proslavilo bralno društvo v Mengšu, ki je tako v kulturnem kot družab- nem življenju uspešno delovalo.! > Predvsem po zaslugi učitelja Janka Tomana je izstopalo bralno društvo v Moravčah, ki je dobilo z dograditvijo Zadružnega doma leta 1911 svoj oder in druge prostore, s tem pa tudi neprimerno boljše možnosti za svoje de- lovanje. Razen tega je trg poznal že nekaj kul- turne tradicije, saj je delovalo tu od leta 1892 samostojno pevsko društvo, za katerega usta- novitev in nadaljnjo rast je bil prav tako za- služen učitelj Janko Toman. Leta 1906 je pri- šlo to društvo pod okrilje liberalne stranke in je tesno sodelovalo z bralnim društvom in drugimi narodnimi društvi v kraju in okolici, kar je bilo vidno tudi na veliki pevski priredi- tvi 20. avgusta 1911, ko je društvo praznovalo dvajsetletnico svojega delovanja.'2 Na Brdu pri Lukovici, kjer je bil sedež okrajnega sodišča, ni bilo bralnega društva. Njegovo vlogo je tu do neke mere prevzelo pevsko društvo Zarja, ki se v desetletju pred prvo svetovno vojno večkrat omenja v časopi- sju. Poleg pevske dejavnosti je namreč imelo na programu tudi dramske in družabne prire- ditve. 6. januarja 1905 so priredili večji kon- cert v proslavo rojstva moravškega rojaka matematika Jurija Vege, ki so se ga udeležili kmetje in inteligenca iz bližnje okolice. Po odhodu animatorja društvenega življenja, pe- vovodje Oskarja Deva v začetku leta 1905, je delovanje društva sprva zamrlo, a že v nasled- njem letu so pod vodstvom režiserja Drolla obnovili predvsem dramsko dejavnost. 13 Ljudskoizobraževalnemu in narodnoob- rambnemu delu med najširšimi sloji prebi- valstva so v liberalnem taboru namenili večjo pozornost narodni radikali. S pomočjo aka- demskega ferialnega društva Prosveta, ki so ga ustanovili leta 1904 v Ljubljani, so si prizade- vali, da bi v vseh^ večjih krajih imeli javne ljudske knjižnice. Že v istem letu so tudi do- mžalski študentje Avgust Trojanšek, Franc Breceljnik, Ivan Kralj in Ivan Kecelj ustano- vili potujočo prosvetno knjižnico. Pod vod- stvom knjižničarja Antona Juvana je lepo us- pevala in se je vanjo vpisalo večje število bral- cev. Čez dve leti pa je Prosveta odprla javno ljudsko knjižnico tudi v Radomljah. 14 KATOLIŠKA IZOBRAŽEVALNA DRUŠTVA Katoliški krogi so usmerili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kultumoprosvetno de- lovanje najprej med delavstvo. Delavska dru- štva, ki so jih ustanavljali krščanski socialisti, naj bi predstavljala protiutež živahnemu delo- vanju socialne demokracije. S kultumopro- svetnim delovanjem naj bi odvračala delavce od socialne demokracije, zlasti tiste, ki so šele prihajali s podeželja. I. slovenski katoliški shod leta 1892 se je zavzel tudi za vse vrste in oblike katoliškega kulturno prosvetnega dela. Vendar je preteklo še nekaj let, daje prišlo do res sistematičnega dela na tem področju. Krš- čanska delavska društva so povezovali v Slo- vensko krščansko socialno zvezo, ki so jo no- vembra 1897 ustanovili v Ljubljani. 15 Potrebo po takem društvu so čutili tudi v Dom.žalah in v Mengšu, kjer je število delav- stva naraščalo, saj so domžalske tovarne že leta 1880 zaposlovale okrog 400 delavcev in delavk. Glavnemu pobudniku, tamkajšnjemu župniku Francu Bemiku, je uspelo leta 1897 ustanoviti Krščansko delavsko podporno dru- štvo v Domžalah, istega leta pa je mengeški kaplan Tomaž Rožnik ustanovil enako dru- štvo tudi v Mengšu. Poleg delovanja na social- nem področju, je bil namen teh društev, kot je razvidno iz njihovih pravil, pospeševati izo- brazbo delavcev. Obe društvi sta vključevali le moške člane, delavce in obrtnike, čeprav je bilo v tovarnah zaposlenih tudi veliko število delavk. Društvi med delavstvom nista naleteli na večji odziv in sta bolj životarili. Med glav- nimi vzroki za nedelavnost navajajo tudi po- manjkanje lastnih prostorov.'6 Katoliška narodna stranka si je prizadevala, da bi dobila med kmečkim prebivalstvom po vaseh in pri drobnem meščanstvu (zlasti obrt- nikih) v mestih popoln vpliv tudi na kulturno 62 Dramska skupina Katoliškega izobraževalnega društva v Domžalah pred prvo svetovno vojno prosvetnem^področju. Leta 1897 je Slovenec v članku »Česa nam je traba«, prvič krepko podčrtal, daje treba v vsaki župniji ustanoviti bralno društvo na katoliški podlagi.!'' Nekaj let kasneje (1902) je tudi Slovenski list, glasilo krščanskih socialistov, agitiral za ustanavlja- nje takih društev in pri tem poudaril, »da živi- jo Slovenci v kritičnem času, ker jih ogrožajo Nemci in Italijani in ker se hkrati bije tudi boj med političnima strankama. Slovenski jezik se bo ohranil le, če se ljudstvo gospodarsko okrepi in se otrese tujega kapitala.... Naš čas je čas kutumega boja. Po farah naj bi ustanovili izobraževalna društva, ki naj bi s socialnover- skimi predavanji, poukom, zabavami in širje- njem ustreznih knjig in časopisov ohranjala lujudstvu vero in narodnost.«'8 Katoliška izobraževalna društva so se leta 1902 povezala v Zvezo vseh Ijudskoprosvet- nih društev na Slovenskem, ki je nastala z reorganizacijo Slovenske krščanske zveze. Krščanski socialisti niso več ustanavljali de- lavskih društev, pač pa so težišče svojih priza- devanj prenesli na strokovna društva. 19 V tem času so začeli množično ustanavljati katoliška izobraževalna društva tudi na do- mžalskem območju. Navajam jih po časov- nem zaporedju nastanka: 1903 v Moravčah, 1904 v Domžalah, 1905 v Ihanu in na Rovah, 1906 v Dobu, 1908 v Radomljah in 1910 v Jaršah in na Homcu. Domžalsko društvo je nastalo s preimeno- vanjem iz prejšnjega Krščanskega delavskega podpornega društva, ki je imelo tedaj le še 26 članov, kar po društvenih pravilih ni več za- doščalo za obstoj društva, saj je bilo za to po- trebno najmanj 30 članov. Novo društvo je v svojem imenu in društvenih pravilih še vedno poudarjalo tudi svojo vlogo podpornega dru- štva. 20 V navedenih katoliških izobraževalnih dru- štvih so nastopali kot aktivni voditelji pred- vsem duhovniki, naslanjala pa so se tudi na inteligenco, čeprav se učitelji v ta društva sko- rajda niso vključevali. Društva so imela svoje prireditve sprva kar v župniščih ali na pro- stem, postopoma pa so nekatera začela graditi ljudske ali prosvetne domove. Društveni dom v Domžalah, ki je bil zgrajen po načrtih tesar- skega mojstra Franca Ravnikarja, so odprli in blagoslovili 28. avgusta 1910. Slovesnosti seje udeležilo 310 orlov v krojih in okrog 5000 ljudi iz bližnje in daljnje okolice. Zbranim sta spregovorila deželni poslanec dekan Ivan La- vrenčič in državni poslanec dr. Janez Ev. Krek. Popoldanski nastop orlov na Miillerje- vem travniku, ki so ga priredili za telovadišče, je bila ena največjih orlovskih prireditev v kamniškem okraju. Proslavo so zaključili z veliko vrtno veselico, na kateri sta igrali do- mžalska in mengeška godba, nastopili pa so tudi pevski zbori iz okoliških krajev. Istega 63 leta je dobilo svoj dom tudi Katoliško izobra- ževalno društvo v Moravčah. Mengeško dru- štvo pa je v letu 1906 kupilo takratno Ladstät- terjevo tovarno in jo deloma preuredilo za nove namene. Septembra 1907 so ob slovesni otvoritvi doma praznovali tudi desetletnico mengeškega društvenega delovanja. Ostala društva pa so se še naprej ubadala z neprimer- nimi prostori in jih obnavljala. V Ihanu so na primer leta 1913/14 povečali prostore in zgradili oder. Podobno kot druga kuhumoprosvetnma društva, so imela tudi katoliška izobraževalna društva na domžalskem območju pevske zbo- re, tamburaške orkestre, predvsem pa so bili dejavni ljudski odri, na katerih so se zvrstile številne ljudske igre in igre z versko vsebino. Le redka društva so že pred prvo svetovno vojno uprizarjala bolj zahtevna dramska dela. Tako so na primer v domžalskem društvu igrali Finžgarjevega Divjega lovca in Našo kri, Jurčič - Steržajeve Tihotapce, Rokovnjače, Domna, Dimeža, Desetega brata, J. Ev. Kre- ka Turški križ, Sketovo Miklovo Zalo in dru- ge. Do prve svetovne vojne se je na domžal- skem ljudskem odru zvrstilo več kot 50 dram- skih prireditev. Omenimo naj, da so igrali tudi igre s samo ženskimi in samo moškimi vloga- mi. Nadalje so imela društva v svojem progra- mu redna predavanja z različno politično - socialno in versko tematiko, včasih so vklju- čevala tudi gospodarski in gospodinjski pouk. Vsa društva pa so imela knjižnice in so prire- jala občasne izlete in družabne prireditve. Pri delu jim je bila v pomoč Slovenska krš- čanska socialna zveza, oziroma kasneje Zveza ljudskoprosvetnih društev. Organizirala je let- na zvorovanja, ki so postala glavna vez med društvi, prirejala predavanja in tečaje za dru- štvene voditelje in izdala tudi Zbirko ljudskih iger. Njen Ljudski oder pa je pomagal pode- želskim odrom pri njihovem delovanju. Najmočnejši sta bili katoliški izobraževalni društvi v Domžalah in Moravčah, ki sta izsto- pali tako po številu članov (domžalsko dru- štvo je štelo leta 1907 327 članov, moravško pa leta 1911 241 članov) kot tudi po svojih dejavnostih in številnih prireditvah.'6 Posebnost domžalskega društva je bil odsek, ki je zastopal interese slamnikarskega delav- stva. V njem je imel 22. septembra 1907 do- mžalski župnik Franc Bemik predavanje o strokovni organiziranosti, ki so se ga udeležili številni slamnikarski delavci. V tem času je namreč prišlo do večjega nasprotovanja med tovarnarji in domžalski delavstvom. Rezultat tega predavanja je bila ustanovitev strokovne- ga odseka, v katerega so se vključili delavci, člani društva. Na podlagi dopolnjenih dru- štvenih pravil je dobil strokovni odsek nalogo, da samostojno razpravlja, razsoja in sklepa o zadevah gmotnega položaja in varstva svojih članov. Najvišji organ strokovnega odseka je bil delavski svet, ki so ga sestavljali zaupniki in zaupnice iz posameznih tovarn. Takoj po ustanovitvi je strokovni odsek začel celo z mezdnim gibanjem in organiziral 30. septem- bra stavko v Ladstätterjevi in Kurzthalerjevi tovarni. Delavski zaupniki so zagrozili s splošno stavko vsega slamnikarskega delav- stva v Domžalah in končno dosegli zvišanje mezd za 10 do 20 %. Društvo si je zaradi tega odločnega nastopa pridobilo številne nove člane in je ob koncu leta 1907 štelo 372 čla- nov. Zaradi vodenja stavke je hotela oblast društvo razpustiti, vendar je vodstvo dokaza- lo, da mu društvena pravila tako dejavnost dovoljujejo. Po stavki se je strokovni odsek omejeval le še na posamezna posredovanja pri zadevah svojih članov, novih mezdnih gibanj pa ni več organiziral. Poudariti je treba, da se strokovni odsek ni vključil v Jugoslovansko strokovno zvezo, centralo krščanskosocialnih strokovnih organizacij.22 Socialni demokraciiji se na domžalskem ob- močju v času pred prvo svetovno vojno kljub številnemu industrijskemu in obrtnemu de- lavstvu ni uspelo utrditi. Njena kulturna orga- nizacija. Splošna delavska zveza Vzajemnost, kije sredi leta 1911 ustanavljala svoje podruž- nice po vsej Kranjski, si je prizadevala, da bi imela podružnici tudi v Domžalah in Meng- šu. Ustanovitev je preprečila razpustitev Vza- jemnosti aprila leta 1913. Deželna vlada je namreč izrabila socialnodemokratsko priredi- tev, na kateri je imel Ivan Cankar predavanje Slovenci in Jugoslovani in prepovedala Vza- jemnost z obrazložitvijo, daje posegla na poli- tično področje in tako prekoračila določila statuta.23 GODBE Poleg društev, ki so izhajala iz neke širše or- ganiziranosti, so delovala še nekatera posa- mična samostojna društva. Veliko zaslug za rast in širjenje glasbene dejavnosti so imela na Domžalskem predvsem godbena in pevska društva. Poudariti moramo pomen domžalske in mengeške godbe, ki sta začeli delovati že leta 1884, kot prvi podeželski godbi na Kranj- skem. Ustanovitev domžalske godbe je bila po- membna tudi v narodnostnem pogledu. Na- stala je kot protiutež godbi tirolskih priseljen- cev v Domžalah, ki jo je sestavljalo 6 do 8 godbenikov in je nastopala pod vodstvom Ju- rija Krölla. Na pobudo učitelja Franca Pfe- iferja je v okviru domžalske požarne brambe leta 1884 začela delovati pihalna godba, ki je že naslednje leto prerasla v samostojno dru- štvo. Sprva je bilo vanjo včlanjenih samo 10 godbenikov (Martin, Jakob in Josip Flis, An- ton Müller, Franc in Anton Zajec, Karel Fle- rin, Josip Jezernik, Josip Tönig in Gašper Ju- van) iz Domžal, Stoba, Stüde in Vira. Prvi ka- 64 Mengeška godba leta 1910 pelnik je bil Franc Pfeifer, nato pa so se do prve svetovne vojne zvrstili še Kamničan Ja- nez Hace (do 1899), Jakob Flis (do 1903), Ivan Pavlin (do 1908), France Šme (do 1913) in Ivan Cerar (do prve svetovne vojne), vsi iz Domžal. Od leta 1899 dalje je samostojno na- stopal tudi godalni oktet. Društvo je v nasled- njih letih pridobilo nove godbenike in je ob svoji 25. obletnici, ki sojo svečano proslavili junija 1911, imelo 24 članov. Najmočnejša pa je bi la domžalska godba med leti 1912 in 1914, tedaj je štela okoli 40 godbenikov. Vaje in društvene prostore so imeli sprva v nekda- njem tabornem stolpu na Goričici, od leta 1888 pa v stari šoli. Pomen in dejavnost dom- žalske godbe za razvoj kraja sta povezana tudi z novim Godbenim domom, ki so ga v Dom- žalah odprli avgusta 1929 in je bil eden prvih takih domov na Slovenskem.24 Isto leto kot v Domžalah, so ustanovili godbo tudi v Mengšu. 2. novembra 1884 je 33 članov pripravljalnega odbora objavilo zani- miv oglas, v katerem so naznanili ustanovitev godbenega društva in vabili prebivalce Meng- ša in okolice naj se včlanijo v društvo in pri- spevajo svoj delež za kritje dolga za inštru- mente. Deželna vlada je potrdila društvena pravila šele tri leta kasneje (1887). Zasluge za godbeno društvo v Mengšu imajo predvsem društveni meceni Peter Majdič, posestnik in lastnik večjega mlina, lastnika mengeške gra- ščine Tone, zlasti pa Mihael Stare, v desetlet-, ju pred prvo svetovno vojno pa že omenjeni Milan Jenčič. Razvoj mengeške godbe v ob- ' ravnavanem obdobju je povezan predvsem z < Bernardom Degischerjem, poštarjem in po-, sestnikom iz Malega >/Iengša. Bil je pobudnik • za ustanovitev godbe in je dal v najem tudi, svoje gospodarske prostore za vaje in sestanke. Složno je sodeloval z Matijo Liparjem, ki je znal navdušiti mlade za sodelovanje pri godbi. Že takoj ob ustanovitvi je štela mengeška god- ba 42 članov. Kot kapelnika moramo omeniti ! še Franca Degischerja in Petra Liparja, ki je vodil godbo vse do leta 1953. Obe godbi sta nastopali na vseh večjih pri- reditvah v domačem kraju in po vsej Slo- veniji.25 TELOVADNA DRUŠTVA - SOKOL, OREL Tako Narodno napredna kot Katoliško na- rodna (od leta 1905 Slovenska ljudska stran- ka) stranka sta pripisovali velik pomen dru- štvom, ki so bila v svoji osnovi telovadna. So- kolska društvo v Domžalah je bilo celo eno vodilnih društev v kraju. Nastalo je v sklopu prizadevanj za nacionalno obrambo Domžal. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je nemška nacionalna aktivnost močno povečala, kar so občutili tudi v Domžalah, kjer so bili glavni nosilci nemškega pritiska tirolski podjetniki, lastniki tamkajšnje slamnikarske industrije. 65 Ljudski dom v Moravčah Načrti za ustanovitev sokolskega društva so obstajali že pred letom 1905. Pobuda je priha- jala predvsem iz vrst študentske mladine, kije pripravljala v večjih krajih na domžalskem območju razne proslave v čast pomembnejših domačinov, shode, gledališke igre in zabave. Posebno vzpodbudo pa je predstavljalo agilno sokolsko društvo v Kamniku, ki je že v prvih mesecih svojega delovanja (ustanovljeno je bilo 3. decembra 1904) razvilo bogato dejavnost.26 Ustanovitev Sokola so pospešili dogodki v Domžalah 1. junija 1905. Takrat je namreč nemško pevsko društvo Andreas Hofer pro- slavilo razvitje društvene zastave. Pridružili so se mu številni Nemci, člani nemških dru- štev Turnverein, Edelweiss in drugih, ki so se pripeljali z vlakom iz Ljubljane, Tržiča, Celja, Beljaka in od drugod. Zavedni Slovenci v Domžalah, ki so čutili, da se nemška nacio- nalna aktivnost povečuje, so šteli to dejanje za provokacijo. Kot odgovor nanjo so ob istem času pripravili svoj koncert na vrtu gostilne pri Kuharju in nanj povabili kamniško godbo. V noči pred 1. julijem so po okoliških vaseh lepili plakate in pozivali na svojo prireditev. Odzvali so se številni rodoljubi iz Domžal in okolice, največ iz Kamnika. Nemško proslav- ljanje na vrtu Antona Kleinlecherja je doseglo svoj višek, ko so začeli prepevati nemške pes- mi. Takrat je prišlo do demonstracij in vsa slovenska množica na čelu s kamniško godbo je začela prepevati slovenske pesmi. Posredo- vati je moralo orožništvo, ki je razganjalo slo- venske demonstrante in uporabilo celo orožje. Več udeležencev demonstracij so domžalski podjetniki celo odpustili. Do teh protinemških demonstracij v Dom- žalah je prišlo istega dne, ko je bila za nekaj časa prepovedana ustanovitev Slovenske so- kolske zveze in onemogočen sokolski shod na Dunaju.27 V naslednjih mesecih sta liberalni glasili Gorenjec in Kamničan pozivali naj se »vsak le količkaj slovensko misleči Domžalec s po- nosom vpiše v društvo, ki je za vašo vas in okolico velevažno in takorekoč straža proti nemškemu nasilju, katero ste ravno v zadnjih časih ostro občutili. Le s tem boste dokazali, da ste res zavedni Slovenci«.28 Po zaslugi agilnega pripravljalnega odbora, katerega člani so bili Franjo Breceljnik, Av- gust Trojanšek in Ivan Kralj, je bil že ob kon- cu leta 1905 ustanovljen domžalski Sokol. Iz- volili so društveni odbor, ki so ga sestavljali starosta Andrej Slokar, podstarosta Bedrih Polak, načelnik Franjo Breceljnik, tajnik Kri- stian Engelman, blagajnik Franc Kuhar ter odborniki Ivan Kralj. Tone Zalokar in Janez Rihtar. Po socialnem sestavu so bili člani od- bora absolventi gimnazije (2), kmetje (3), nad- učitelj, trgovec in uradnik. Velika opora od- boru so bili tudi Avgust Trojanšek iz Stoba, Ivan Kecelj iz Trzina in Milan Jenčič iz Mengša. K društvu je takoj pristopilo 128 čla- nov. Domžalski Soko] je zajemal območje do Dolskega na eni in Črnega grabna na drugi strani, v svoje vrste pa je pritegnil le člane z 66 Nastop skupine naraščajnikov z lestvami ob otvoritvi Sokolskega doma v Domžalah leta 1911 območja Doba in Moravč do Črnega grabna. Sokol v Domžalah je bil do prve svetovne vojne edino sokolsko društvo v današnji do- mžalski občini. Šele leta 1919 je po zaslugi podjetnega Milana Jenčiča zaživelo sokolsko društvo v Mengšu, dve leti kasneje pa so dobi- li sokolske odseke tudi v Moravčah, Dobu in na Brdu pri Lukovici.29 Namen sokolskega društva je bil, kot je raz- vidno iz društvenih pravil, prispevati h krepi- tvi telesnih in naravnih moči slovenskega ljudstva. Ta namen je doseglo društvo s tem, da je gojilo telovadbo, prirejalo izlete in za- bavne prireditve, pa tudi s predavanji in izda- janjem publikacij. Za posamezna področja društvenega delovanja so bili predvideni po- sebni odseki, kot vaditeljski zbor, izobraževal- ni odsek in drugi.30 Kot v drugih sokolskih društvih, je bila tudi pri domžalskem Sokolu telovadba poglavitna in najpomembnejša oblika dela. V času, ko je nastajal domžalski Sokol, je bila redna telo- vadba v sokolskih društvih že v vseh pogledih organizirana sistematično, po enotnih načelih in po strogo določenem programu. Na podlagi Tyrsevih idej jo je začrtal dr. Viktor Mumik (1874 - 1964), načelnik ljubljanskega Sokola, ki se je zavzemal za sistematično, vzgojno na- ravnano telovadbo, ki naj povezuje sokolska društva v močno skupnost, na kateri naj sloni široko narodno delo. 10. oktobra 1905 so ustanovili Slovensko sokolsko zvezo, h kateri je že naslednje leto kot 21. društvo pristopil tudi domžalski Sokol. Tako je bila ustvarjena podlaga za enotno in množično sokolsko or- ganizacijo na Slovenskem.31 Domžalski sokoli so takoj začeli z redno te- lovadbo in to s prostimi vajami in vajami na orodju. Sprva so telovadili štirikrat tedensko pod vodstvom načelnika Franja Breceljnika in odbornika Ivana Kralja. Vso podporo pa je imel dožalski Sokol tudi v kamniškem in lju- bljanskem sokolskem društvu. Velike zasluge za razvoj telovadbe v Domžalah so imeli člani ljubljanskega Sokola Bojan Drenik, Kostena- pfel in Burgstaler, ki so prihajali na pomoč v Domžale. Kmalu so vzgojili vrsto dobrih telo- vadcev, ki so jo sestavljali: Lokar, Ložar, Tone Zalokar, Skok, Trojanšek, Janez Ga- brič in drugi. Domžalski sokoli so sodelovali tudi na raz- ličnih prireditvah in manifestacijah sokolskih in drugih narodnih društev na domačem tere- nu pa tudi na Notranjskem in Gorenjskem. Priljubljena oblika društvenega delovanja so postali izleti v okolico Črnega grabna, ki so bili največkrat združeni z javno telovadbo. Obenem so želeli z njimi zbuditi po vaseh med kmečkim prebivalstvom zanimanje za sokolsko idejo.32 V pomoč novoustanovljenemu domžalske- mu društvu so 15. avgusta 1907 v nacionalno ogroženih Domžalah priredili javni nastop Slovenske sokolske zveze, na katerem je s pro- stimi vajami nastopilo okoli 100 telovadcev. Namen prireditve je bil podpreti mlado sokol- sko društvo v Domžalah in mu pokazati, kako mora delati, da doseže pravi cilj.33 Osrednji problem domžalskega Sokola so bili društveni prostori in telovadnica. Sprva so si pomagali z večjo gostilniško sobo pri Ku- harju, ki pa je bila za telovadbo neprimerna. Zato se je kmalu porodila ideja o gradnji so- kolskega doma. Takratni starosta Franc Rav- nikarje izdelal načrte za novo stavbo, ki so jo začeli graditi leta 1909. Zemljišče so kupili od 67 Kuralta na lepem prostoru ob državni cesti. Gradbeni odbor, ki so ga sestavljali podjetni sokolski odborniki iz Domžal in okolice, si je kot glavno nalogo zastavil zbiranje denarja in gradbenega materiala na območju Domžal in sirom po Sloveniji. Najeli so tudi posojila pri Mestni hranilnici v Kamniku. V pozivu za denarno pomoč, ki ga je objavil časopis Gore- njec oktobra 1909 pravijo: »Gradnja sokolske- ga doma pomeni boj za obstanek slovenstva v Domžalah. Nemci imajo namreč že vso oblast v svojih rokah. Po drugi strani pa segajo tudi klerikalci po lepih Domžalah, gradijo si svoj društveni dom«. Na ta način je dobil domžal- ski Sokol kot eno redkih sokolskih društev na Kranjskem svoj lastni Sokolski dom in letno telovadišče ob njem. 8. avgusta 1911 so dom ob navzočnosti velikega števila sokolov in okoliških prebivalcev slovesno odprli.34 Otvoritev Sokolskega doma so združili z večjim sokolskim zletom. Udeležila se ga je celotna ljubljanska sokolska župa in številni sokoli iz Štajerske, Krasa, Gorenjske in Do- lenjske. V sprevodu po Domžalah je nastopilo okoli 500 sokolov v krojih. Zveza sokolskih društev je utemeljevala svoj zlet v Domžalah z naslednjim: »Z oziroma na nemške Tirolce, ki gradijo nove tovarne, kupujejo posestva, gra- dijo nemške šole, in močan pritisk klerikalnih organizacij, se je Zvezin odbor odločil, da bodo priredile ljubljanska in bližnje sokolske župe zlet v Domžale«. Starosta sokolske Zve- ze Oražen in deželni poslanec dr. Triler sta v svojih govorih poudarjala pomen novega So- kolskega doma za Domžale in za sokolsko gi- banje sploh. Na popoldanskem javnem telovadnem na- stopu, ki ga je vodil načelnik Zveze sokolskih društev Viktor Mumik, so nastopili naraščaj- niki, telovadke iz Ljubljane in Kranja ter vrsta ljubljanskih telovadcev. Posebno učinkovite so bile proste vaje, ki jih je izvajalo 150 soko- lov. Tako po številu udeležencev kot po kako- vosti telovadbe je bila to ena največjih sokol- skih prireditev v Domžalah v obravnavanem času.35 Sokolski dom je omogočal najrazličnejše proslave in prireditve vsem narodnim dru- štvom in je postal središče narodnostnega de- lovanja v Domžalah in okolici. Izgradnja doma in telovadišča je stala okoli 60.000 kron. Zapadle denarne obveznosti so predsta- vljale veliko breme za društvo. Da dolgovi ne bi vplivali na njegovo delovanje, so leta 1912 ustanovili Društvo za zgradbo in vzdrževanje Sokolskega doma v Domžalah in nanj prene- sli vse finančne obveznosti. Njegovi člani An- drej Slokar, Franc Kuhar, Milan Jenčič, Franc Ravnikar in Franc Majzel so se kot poroki ob- vezali, da bodo izplačali društveni dolg. Orga- nizirali so nabiralno akcijo s pomočjo nabiral- nih blokov in nabiralnikov, vendar akcija ni naletela na večji odmev. Tako se je znašlo društvo pred začetkom prve svetovne vojne v velikih finančnih težavah. Celoten dolg je bil plačan šele v jeseni 1920.36 S pridobitvijo Sokolskega doma se je začelo novo, uspešno obdobje v razvoju in delovanju domžalskega Sokola. Sokolska organizacija je bila pod liberalnim vplivom, vendar v do- mžalskem društvu sprva še ni prišlo do ostrej- še politične diferenciacije. Šele z nastankom orlovskih telovadnih odsekov v Domžalah in okolici leta 1909, so se odnosi začeli zaostro- vati. Starosta društva je bil do srede leta 1913 Franc Ravnikar, po njegovi preselitvi v Lju- bljano pa Andrej Slokar. Za uspehe, ki jih je imel Sokol na telovadnem področju, pa imajo zasluge predvsem načelnik Fran Majzel, ki je pet let vodil telovadce in je bil izredno sposo- ben organizator, mednarodno uveljavljeni te- lovadec Vinko Rabič in po njegovem odhodu leta 1913, Jože Gašperiin. Število članov So- kola seje leta 1911 precej zmanjšalo, društvo je tedaj štelo le še 84 članov. Zato so si priza- devali pridobiti predvsem mladino, ki so jo navduševali za sokolstvo in jo seznanjali s po- trebami, ki jih je imel Sokol posebno v Domžalah.37 Težišče delovanja so bili tudi v zadnjih pe- tih letih pred prvo svetovno vojno javni telo- vadni nastopi, združeni z veselicami in izleti. Živahni so postajali stiki z Moravčami. Posa- mezni domžalski sokoli so se udeležili vseso- kolskega zleta v Pragi leta 1913. Pomembna je bila tudi kulturna dejavnost domžalskih sokolov. V okviru društva je de- loval tamburaški orkester Zvonček, ki je na- stopal tudi na vseh sokolskih prireditvah. Pri- rejali so predavanja in tako izobraževali svoje člane, občasno pa je tudi dramski odsek upri- zarjal enodejanke in šaljive igre. Sokoli so gojili tudi družabno življenje, kar je razvidno iz ohranjenih vabil na silvestrova- nja, maškarade, vrtne veselice. Vse te priredi- tve so bile dobro obiskane. Poleg Domžalča- nov in Stobljanov so se jih udeleževali tudi meščani iz Ljubljane, kmetje iz Ihana, Mo- ravč, Vira, Doba, Brda pri Lukovici ter v veli- kem številu Mengšani. Leta 1913 so sokoli poživili tudi dejavnost podružnice sv. Cirila in Metoda v Domžalah. Prireditve so imele največkrat namen, da zberejo sredstva za ure- janje prostorov, nabavo telovadnega orodja in drugo. 38 Telovadni odsek Orel Enako kot pri kulturnih društvih, je prišlo do klerikalno - liberalne ločitve tudi na po- dročju telovadbe. Proti Sokolu je dr. Janez Evangelist Krek ustanovil Orla. Zamisel o klerikalni telovadni organizaciji je dobila potrditev na letnem zborovanju Slovenske krščanske socialne zveze 3. in 4. septembra 68 Ihanski orli leta 1912 ! 1905 v Mariboru, kjer so sklenili, da bodo za- čeli z organizacijo telovadnih odsekov. Tako so nastajala orlovska društva, toda že leta : 1907 je strankino vodstvo sprejelo sklep o or- ganiziranosti Orla v obliki odsekov katoliških izobraževalnih društev. Po njihovih nazorih telovadba ni mogla biti samostojna oblika vzgojnega dela, ampak je lahko samo dopol- njevala tisto, česar z drugirni vzgojnimi sred- stvi ni bilo mogoče doseči. Še v istem letu so ustanovili Zvezo telovadnih odsekov v okviru Slovenske krščanske socialne zveze. Število orlovskih odsekov je začelo naglo naraščati.39 Med prvimi so leta 1909 ustanovili orlov- ska odseka v Mengšu in Domžalah. Predsed- nik domžalskega odseka je postal gostilničar Anton Müller (leta 1910 pa Janez Kopač), na- čelnik pa učitelj Franc Kuhar. Takoj je pristo- pilo 30 članov. Sprva so telovadili v prostorih Strojne zadruge, leta 1910 pa so si postavili mogočen Društveni dom, kjer so imeli svoje domovanje tudi domžalski orli. V letih 1909 do 1912 so dobila tudi ostala Katoliška izboraževalna društva svoje orlov- ske odseke: odseki število članov število telovadcev Domžale 37 15 Mengeš 24 15 Ihan 18 16 Moravče 40 24 Homec 30 8 Radomlje 25 12 Skupaj 174 90 Orli so prirejali javno telovadbo, imeli pa ; so tudi okrožne in vseorlovske zlete. Pomem- bnejša sta bila okrožna orlovska zleta v Do- mžalah 2. julija 1911 in naslednje leto v Mo- ravčah, kjer je nastopilo nad 200 orlov kam- niškega okrožja. Tudi v naslednjih letih so sle- dile večje orlovske prireditve, tako na primer 8. septembra 1912 javna orlovska telovadba v društvenem domu v Domžalah. Delovanje or- lovskih telovadnih odsekov lahko v mnogo- čem vzporejamo s sokolskim delom. Vendar je potrebno pri tem poudariti stališče, ki so ga sprejeli Orli na zborovanju Slovenske krščan- skosocialne zveze v SkoQi Loki julija 1908, in ki je dalo dokončen značaj orlovski organi- zaciji: oriovstvo ne sme biti zgolj telovadna, temveč splošno kulturna organizacija sloven- ske krščanske mladine. Pri tem so šteli telo- vadbo samo za eno izmed oblik izobraževal- nega dela. V tem se je torej bistveno razliko- vala od sokolske telovadbe, kjer je bila ta os- novni cilj organizacije. Po vaseh, kjer je imel Orel večino svojih organizacij, so imeli težave s prostori za telovadbo, s telovadnim orodjem j 69 in vaditeljskim kadrom. Vodstvo odsekov je bilo največkrat v rokah kaplanov in župnikov. Nekateri orlovski odseki so poleg telovadnih pripravljali tudi razne kulturne prireditve. Uprizarjali so ljudske igre, pripravljali preda- vanja. To je bilo posebno značilno za domžal- skega Orla, kjer je bil dejaven tudi društveni orkester, ki je nastopal pod vodstvom Antona Dolinarja.K društvenemu življenju so sodili tudi izleti in zabavne prireditve ter sodelova- nja na prireditvah drugih orlovskih društev.^l Okoli 30 obravnavanih društev dokazuje, da je bil tudi na domžalskem območju v času pred prvo svetovno vojno dosežen znaten kul- turni napredek. Čeprav so bila nekatera dru- štva prav majhna ter odvisna od požrtvoval- nosti in organizacijskega daru kakega posa- meznika, so vendar odigrala pomembno vlo- go. S prireditvami vseh vrst so dvigala precej- šen del ljudi iz pasivnosti in zaostoalosti. OPOMBE 1. Majda Žontar, Delovanje kulturnih društev v Kamniku od šestdesetih let 19. stoletja do prve sve- tovne vojne, Kamnik 1229-1979, Zbornik raz- prav simpozija ob 750-letnici mesta, str. 75; prim, tudi Majda Zontar, Kulturna društva na Gorenj- skem v letih 1860-1914, Razstava Gorenjskega muzeja, Kranj 1980, str. 15-70. — 2. Novice, št. 35, 30.8.1871, str. 285. — 3. Slovenski narod 28.3.1873; Novice št. 18, 30.4.1873, str. 142, Mengšan (revijo so izdali v proslavo 100 letnice roj- stva pisatelja Janeza Trdine ob odkritju spominske plošče na njegovi rojstni hiši), maj 1930, str. 8; Sta- ne Stražar, Kronika Doba, Domžale 1970, str. 228. — 4. Slovenski narod št. 16, 21.1.1885. — 5. Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str.53. — 6. Majda Žontar, Kulturna društva na Gorenjskem..., str. 29, 30. — 7. Mengšan, maj 1930, str. 8. — 8. Arhiv Re- publike Slovenije (v nadaljevanju ARS), društvena pravila, kartoteka društev. — 9. Novice št. 41, 13.10.1893, str. 345; Kamničan 23.9.1905, 15.9.1906, 24.11.1906. — 10. Fran Erjavec, o.d., str.73, 95; podatke o podružnicah sv. Cirila in Me- toda na območju Domžal mi je posredoval mag. Andrej Vovko, za kar se mu najlepše zahvalju- jem. — 11. Mengšan, maj 1930, str. 8; Slovenski narod 3L7.1913. — 12. Stane Stražar, Moravska dolina. Življenje pod Limbarsko goro, Moravče 1979, str. 337-340. — 13. Slovenski narod št. 101, 3.5.1905; št. 6, 9.1.1906; št. 16, 20.1.1906; št. 49, 1.3. 1906. — 14. Fran Erjavec, o.d., str. 95; Franc Bemik, Zgodovina fare Domžale. Kamnik 1923, str 208; Kamničan 15.9.1906; Domžalec št. 1, 25.7.1935.— 15. Fran Erjavec, o. d., str. 102-119, 150-156; Miroslav Stipovšek, Razmah strokovne- ga-sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922, Ljubljana 1979, str. 54-56. — 16. Franc Bemik, o. d., str. 188, 189; Mengšan, maj 1930, maj 1930, str. 8; ARS, pravila Krščanskega delavskega podporne- ga društva v Domžalah iz leta 1897. — 17. Slove- nec 8.1.1897. — 18. Slovenski list št. 29, 19.7.1902. — 19. Fran Erjavec, o.d. str. 154. —20. ARS, Kartoteka društev, pravila Katoliških izobra- ževalnih društev na območju Domžal; Franc Ber- nik, o. d., str. 188. — 21. Fran Erjavec, o. d., str. 188-195; Mengšan maj 1930, str. 8; Stane Stražar, Svet pod taborom. Kronika Ihana, Ihan 1974, str. 137-139; isti. Kronika Doba, Domžale 1970, str. 229-234; isti Moravska dolina, Morav- če 1979, str. 341, 342; prim, tudi Majda Žontar, Kulturna društva na Gorenjskem... str. 44. — 22. Franc Bemik, o. d., str 235-243; Miroslav Sti- plovšek, Strokovne organizacije slamnikarskega de- lavstva 1907-1922, Zgodovinski časopis XIX. - XX./1965/66, str. 337, 338. — 23. Janko Liška, Ustanovitev »Vzajemnosti« 1909, Prispevki za zgo- dovino delavskega gibanja XIV., št. 1 2, Ljubljana 1974, str. 54; Zarja 24.6.1912, 22.4.1913. — 24. Franc Brojan, Petdeset let domžalske godbe 1884 - 1934, Domžalec št. 1, 1.8.1934 (nepolitičen Ust v proslavo 50 letnice godbenega društva); (M.Č.), Ob 70-letnici domžalske godbe (kratek zgodovin- ski prikaz razvoja), Domžalski vestnik, št. 1, 29.8.1954, str. 6-7. — 25. Mengšan, maj 1930, str. 7; Tone Ravnikar, 100-letnica mengeške godbe, 100 let Mengeške godbe, Mengeš 1984. — 26. Fra- njo Breceljnik, Kako smo delali za ustanovitev So- kola v Domžalah, Domžalec št. 1, 25.7.1935 (list v proslavo 30-[etnice sokolskega društva v Domža- lah); Majda Žontar, Delovanje kutumih draštev v Kamniku..., str. 82. — 27. Slovenski narod št. 124, 30.5.1905, št. 126, 2.6.1905; Gorenjec št. 22, 3.6.1905, št. 25, 24.6.1905. — 28. Gorenjec št. 41, 14.10.1905; Kamničan 7.10.1905. — 29. Ivan Ste- novec, O razvoju in napredku Sokolskega društva Domžale; Franjo Breceljnik, o.d, Domžalec št. 1, 25.7.1935; Kamničan 23.12.1905, 6.1.1906, 3.3.1906. — 30. ARS, pravila Sokolskega dmštva Domžale iz leta 1905. — 31. Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, Ljublja- na 1968, str. 95, 96; Slovenski narod št. 28, 5.2.1906. — 32. Franjo Breceljnik, o.d.; Ivan Ste- novec o.d., Domžalec št. 1, 25.7.1935. — 33. Kam- ničan 10.8.1907. — 34. Ivan Stenovec, o. d.; Gore- njec 6.2.1909, 23.10.1909. — 35. Slovenski narod št. 177, 3.8.1911, št. 180, 7.8.1911; Sokolski vestnik II./1911, št. 1, str. 13, 14, št. 3, str. 47. — 36. Ivan Stenovec, o.d.; Franc Bemik, o.d., str. 206. — 37. Gorenjec 20.2.1909; Slovenski narod 25.4.1913. — 38. Slovenski narod 14.5.1908, št. 47, 27.2.1911, št. 55, 8.3.1911, št. 44, 23.2.1912; Ivan Stenovec, o.d. — 39. Fran Erjavec, o.d., str. 157, 311.- 40. Mladost št. 7/1909, str. 59, št. 21 in 22/1912, str. 167. — 41. Zgodovinski arhiv Lju- bljana, občina Domžale, Zapisniki sej telovadnega odseka Orel v Domžalah 1909-1914, Fran Eriavec, o. d., str. 312. 70