276 Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. »Dri domači lipi" se je mnogo izpremenilo. Krčmar ni hotel biti ' več krčmar, kdor ni hotel piti birse, ga je moral kregati z „gospod restavrater". Torej gospod restavrater je postal krčmar Miha. In to čez noč. Prišel je namreč od nekod tujec, gosposko oblečen, s pošvedranimi čevlji, ponošenim klobukom in črnimi nohtovi. Namesto srajce je imel okoli vratu s trakom privezan plastron in nanj pritrjen ovratnik z dolgo, umetniško zavozlano kravato. Kadar je vpognil glavo, se je videl goli rjavi vrat in polovica ozkih pleč. „Dober večer, gospod restavrater," je pozdravil. Kakor deveto čudo ga je gledal krčmar Miha in nekaj lepega je hkratu lezlo v njegovo srce. „Kaj se dobi za večerjo, gospod restavrater?" se je smehljal došlec in kazal svoje bele močne zobe izpod kratkih črnih brkov. „Hm, hm, gospod doktor — gotovo ste doktor ali profesor, oprostite, ko imate tako lepe manire —" »Oprostite, gospod restavrater, moji profesorji niso bili baš vljudni, naš zgodovinar na primer je učil v šoli večinoma le zo-ologijo ..." Miha se je neumno zasmejal. „Torej, gospod doktor, izvolite samo, kar premore hiša, vse vam je na razpolaganje." „Zakoljite pitano tele, gospod restavrater . . . Ne, čakajte, hm, mlado putko, tisto, ki je premastna, da bi nosila jajca . . . Ker pa bo trajalo to nekam predolgo, ko putka še brska po gnoju, prinesite za predvečerek meseno klobaso in polič vina. Prav? Da se potolaži moj učeni želodec." In Miha je prinesel klobaso in vino, najboljšega „od zida", in čez slabo urico rumeno se bleščečo putko z belo endivijo in belega kruha. Potem pa še polič vina in še enega in . . . Gospod doktor je ostal še ves teden, natančno toliko časa kolikor je bilo na dvorišču premastnih putk, ki niso nosile jajec. In dokler se ni krčmar Miha popolnoma zavedel svojega novega naslova pred sabo in pred ljudmi. Potem je gospod doktor izginil. Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. 277 Restavrater Miha se je prvi hip popraskal za ušesi, potem pa je dejal svoji nekoliko iznenadeni polovici: „Kar je, pa je, Nežica. Saj bi mu itak ničesar ne računal, ko je bil tako vljuden. Nekaj novega in lepega pa je vendar pustil pri naši hiši." „Morda kaj »lažnega" ... se je smejala žena. »Beži, beži!" S tem je bila reč končana, Miha je postal restavrater. Začel je korenito predelavo. Poklical je zidarja, ta je najprej prebelil zunanji napis nad vrati, ki se je dosedaj glasil: „Krčma per domači lipi", in pleskar je napisal z velikimi črkami namesto njega takole: »Restavracija pri domači lipi, prenočišča ob vsaki uri, gorka in mrzla jedila". Vejica naj stoji, kjer hoče, si je mislil, saj je vseeno. In tako je ostalo. Veliko pivsko sobo je mladi restavrater pregradil z medsteno in dal napisati na prva vrata: »Navadna soba", na druga pa: »Ekstra-cimer ali soba za gospodo". Mati restavraterka je dobila novo jopo in nove čevlje, močnozoba natakarica nove nogavice, češelj in dobršen kos mila. Za gosposko sobo je bilo treba nekaj drugačne oprave, ker je gospoda sitna in ima razne nepotrebne potrebe, zlasti kadar se nekoliko opije. Tako se je odpeljal nekega lepega jutra v Ljubljano in si po prijateljevem nasvetu nabavil za sobo tele koristne reči: velik lesen pljuvalnik na štirih nogah, ki se ga je držalo žaganje še izza časov Jožefovih, stensko uro z dolgim črnim nihalom in svinčenimi uteži, železen umivalnik z držalom za brisače ter staro-veški naslanjač. Vse to je razdelil po sobi previdno, pravilno in pravično. Pljuvalnik je postavil pod edino okno, uro je pribil na steno nasproti vhoda, natančno za hrbet gostov, in umivalnik je postavil v kot ob dolenji strani mize. Čemu bo tukaj umivalnik, ni povedal, ker se samoobsebi razume in da ni treba daleč teči, ako se prigodi ponoči gosposkim gostom kaj človeškega, ko niso navajeni mnogo piti. Brez naslanjača pa taka soba nikakor ne more biti; kje bi sicer sedel predsednik vseh onih različnih društev, ki se bodo v bodoče vgnezdila tukaj in zborovala dan za dnem, eno za drugim. Restavrater Miha se je ob teh lepih mislih celo spomnil, da je nekdaj v starodavnih časih celo slišal nekaj o »križevačkih statutih", in slino je moral požreti ob tem jasnem spominu . . . Tako je bilo torej v najkrajšem času vse na svojem mestu: novi restavrater z ženo Nežico in pomlajena restavracija z restav-raterjem Miho in nanovo umito natakarico Pepo. 278 Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. Manjkalo je samo še gostov v gosposki sobi . . . Nekega predpoldne stoji novi restavrater s težkim srcem na pragu restavracije. Čaka, če pojde morda slučajno mimo Podobnikova Katra. Katra pozna vse in vsakega, nič ni skritega pred nje požrešnimi očmi, vse slišijo nje globoko prevrtana nenasitna ušesa. Z njo bi bilo treba govoriti, pod nje predsedstvom napraviti vojno posvetovanje, kako naj bi se prijelo, da bi se napolnila gosposka soba, kje naj si se začelo in kdo naj bi se vse pritegnil vanjo — da ne bi bilo izgube. Za vsakega tam ne more biti prostora, da ne bo zamere, da ne izostane težji zaradi lažjega. Vse mora biti dobro premišljeno, ako naj izide zvezda, blagoslov noseča in troseča nad restavracijo, s toliko žrtvami prenovljeno, s toliko načrti pomlajeno. Toda Miha je bil s Katro skregan, pred nedolgo je bil vihar med njima in njegovo ženo. Zato si ni upal na dom, čakal jo je med vrati, da jo vjame, ko si gre po kruh, in jo privabi z dobro besedo in še s čim drugim v kuhinjo, kjer že čaka in preži Nežica na visoki obisk. Katra prihaja zares navzdol po cesti. Od daleč že zapazi Miho med vrati. Za hip premišljuje, ali naj se umakne in krene s poti, toda tisti čas že stopa naravnost dalje in hoče mimo dedca. Toda ta ji nenadoma zastopi pot. „Oj Katra, Katrica, srečne oči, ki te zopet vidijo! Ali si še jezna, jezica vsevedna? Stopi malo k nam, ne boš se kesala, naša mati bi te že rada zopet videla. Stopi, stopi!" Katra osupne: „Kaj bi pri vas, ko ste tako hudičevi. Ti in ona, ona še bolj kot ti, dedec zanikarni." „Oj Katra, Katrica, motiš se. Vse je pozabljeno, nič hudičevi, samo še božji, vsi božji. Stopi noter, Katrica, boš videla, da bo prav. Krača gleda iz lonca, velika kakor tnalo in nekaj blešči na mizi, v veliki steklenici blešči in se peni kakor milost božja. Oj Katrica, ne maši si ušes, ki slišijo tudi skozi mašila in slišijo tudi skozi steno, da jih ne more nihče oslepariti." Katri se razblini obraz, se razširijo usta in se prikažejo redki, veliki lažnjivi zobje izpod črno opuhnjenih zgornjih ustnic. Nekaj neznansko sarkastičnega je v tem napol glupem nasmehu. „Ce je tako, pa grem, grem v božjem imenu. Bog blagoslovi tvojo novo hišo, gospodar, lepo se postavljaš ž njo. Terno si zadel, ti pravim, ako je ta misel zrastla na tvojem zelniku." Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. 279 Gospa restavraterka je razprostrla ginjena in brez vsake besede tolste roke ter objela Katro okoli vratu. Solze so ji stopile v drobne oči, ko se je spomnila, da že dolgo ni bilo tako lepo, kakor bo danes. In tudi Katra je vedela, kaj se spodobi, ako jo objame gospodinja. Poljubila jo je na čelo, da je pljusknilo, kakor bi skočila žaba v lužo. A potem sta sedli za kuhinjsko mizo, druga nasproti druge, medtem ko je Miha pokušal, če je že kuhana krača. „Ni še prav mehka, Katrica, potrpimo malo. Pa ravno prav je slana. E, saj pravim, tako zna soliti in sušiti prasetino samo tale, taale . . ." »Gospod restavrater, kdo drugi," se je zasmejala Katra. „Lahko ti bo, Miha, če boš dajal velike porcije in boš malo računal. Gospoda gleda in se spozna v takšnih rečeh. Dacar poje za dva, pa je vedno lačen za tri. Ce mu prineseš porcijo za štiri, ne bo manjkal noben dan pri tebi." „Kaj meni dacar, Katra, z njim opravim v kleti, večja gospoda je v trgu od njega. O tej govorimo." „No daj, pa govorimo . . ." Miha pristopi k mizi ter primakne stol. „Tako, saj dovolita .. . Torej, kaj meniš, Katra, katero gospodo bi bilo dobro imeti za stalne goste ?" Katra gleda pod mizo in nekoliko časa premišljuje. Potem pa dvigne glavo po strani ter pravi: „Začnimo po vrsti . . . Prvi in največji gospod v trgu je sodnik, drugi je notar, tretji davkar, četrti kontrolor, peti notarski kandidat. Župnik in kaplan ne gresta nikamor, torej tudi k tebi ne prideta, restavrater, zato ju izpustim iz vrste. Potem pridejo nadučitelj, učitelj, učiteljica, občinski tajnik, dacar in organist. Pa vsi ti so pravzaprav lačenbergarji, razumeš, restavrater? Ako bi bila pravica na svetu, bi imeli prvo besedo v trgu drugačni ljudje, na primer trgovci, obrtniki in posestniki, z eno besedo domačini. Ti imajo več dohodkov na dan, kakor visokonosi lačenbergarji na mesec. Samo to je smola, da ti domačini domačinu nič ne privoščijo, torej tudi tebi ne bodo, restavrater. Samo grablje imajo, vile so pa zakopali. Lačenbergarji pa ti znosijo do zadnjega vinarja v gostilno, tudi če si treba izposoditi, zakaj ugled je treba varovati in živeti stanu primerno. Brez gostilne pa ni v trgu stanu primernega življenja. Ali naj svojo stanuprimernost izkazujejo v gledišču, ko ga ni? Ali naj pripravljajo svojim puncam razstave in jih razstavljajo v izložbenih oknih? To ne gre. V cerkvi bi že bilo, v cerkvi, pa kaj se hoče, 280 Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. ko župnik vedno grmi z leče proti širokim klobukom in nafrfuljenim lasem. Kdo še pojde noter, da se da ogledati tamkaj ? Eden k drugemu bi tudi še hodili v posete, pa to se ne izplača, hoditi k praznim mizam in gledati, kdo je bolj visok, jaz ali ti. Ostaja torej samo še gostilna, restavracija, preljubi moj restavrater. Tvoja pšenica torej cvete in bo cvela še dolgo, dolgo." Naglo je govorila, kakor bi se ji mudilo in je venomer pogledovala na ognjišče. „Sedaj je pa že dobra," pravi restavrater, vstane in potegne z velikimi vilicami kračo iz lonca. Narahlo jo položi na lesen krožnik in jo z veliko spoštljivostjo razreze. Nato jo servira na mizo v velikim hlebom, nožem in z bokalom vina. „Tako so delali stari Slovani," se zasmeje Miha in pogoltne prvi kos. Tudi Katra, in Nežica poprimeta, kakor bi bilo treba privzdigniti hlod. In nastane molk, dokler je kaj rdečega na krožniku. Ko si obrišejo usta, izprazni vsak svojo veliko in polno čašo, da ne bi obtičal kje v grlu nezadovoljen kos. Potem pa izpregovori gospodar Miha: „Lepo si govorila, Katrica, kakor bukve. Toda zdi se mi, da je to vse presplošno, da s tem meni ni še pomagano. Treba, da mi predstaviš vsakega gosta posebe. Torej?" Katra zopet krepko potegne iz kozarca, da se ji cedijo rumene kaplje po bradi ter pravi: „Jedo vsi radi, vsi, od sodnika in notarja navzdol do orga-nista, pijejo pa kot žolne tudi vsi, od organista pa navzgor do notarja iti sodnika. Zato je prav, da povabiš vse, ki sem ti jih prej naštela, gospod restavrater." »Koliko jih je torej?" „Težko je povedati koliko. Recimo enajst, a poleg njih žene iti hčere, svakinje in otroci, pa mnogo žlahte," odgovori zlobna Katra. „Ali misliš, da pridejo vsi, ako jih povabimo?" vpraša Nežica. Katra se glasno zasmeje. „Ali se bojiš, da ne bi prišli? Vsi pridejo, tako ti povem, prav vsi, samo ako prav začneš." „Katra, ti svetuj, ki vse veš in znaš," prosi Miha in ji natoči iz že precej pobledele steklenice. „Torej poslušajta! Ako hočeta, da prideta sodnik in sodnica, zagotovita si najprej slokega notarskega kandidata, zakaj gospa sodnica zelo rada sedi poleg njega. Če hočeta, da prideta notar in notarka, pridobita najprej zabreklega davkarja, zakaj resnično ti Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. 281 povem, da notar nikakor ni slep za polne boke in vlažnoblesteče oči gospe davkarice. Če pa pridejo sodnik, notar, kandidat in davkar, tedaj ne izostane niti kontrolor, že iz kolegijalnosti ne, ki pravijo, da je zelo lepa reč, da ji je pa vedno in povsod premalo, ker ima vsak svoja usta, želodec in hrbet. Če hočeš, da pridejo nadučitelj, učitelj in učiteljica, povabi organista, ker so si ti stanovi nekako v sorodstvu in ker je zlasti naš organist zelo dobro zapisan v žup-nišču, kamor nadučitelj že nekoliko škili. Če pa hočeš, da pride dacar, pošlji njegovi stari domov liter vina in napiši, da imaš doma še takšnega, ki je zastonj. Tako pridejo vsi, kakor gotovo sem jaz Katra." „Oj Katra, ti grešuica," vikne restavrater Miha in jo samega navdušenja vščipne v lice. Pa namesto Katre skoči kvišku Nežica in zavpije vsa rdeča: „Kuš, dedec neumni, zakaj sem pa jaz tukaj?" Miha vidi, da se je s svojo ljubeznivostjo nekoliko prenaglil, zato se izkuša opravičiti in jeclja: „1, Nežica, bognasvaruj, za to si, za kar je Katra in gospa sodnica, gospa davkarica in vse druge. In pa za to, da dobro skuhaš in se lepo oblečeš, da me ni pred gosti sram. Tako je, Nežica, in bodi pametna." Katra, grešnica, se drži resno samo predmeta in nadaljuje važno: „Pa da jim ne zaračunaš ničesar prvič, Miha, ne jedače in ne pijače. Nosi na mizo, kar premoreta tvoja kuhinja in klet, in opazuj, kaj diši temu, kaj onemu. Tisto mu pokladaj vedno pod nos, in ne boš se mu zameril. Ko bo odhajal, boš lahko pil z njim bratovščino. Pa v to se preveč ne podajaj, zakaj v poznejših časih bi ti bilo lahko neprijetno in predrago." „Oj Katra, Katrica," vika restavrater Miha, ves iz sebe, „ena sama velika izkušnja te je in za mojo še nesivo starost celo izkušnjava. Izpij ga, duša, še en kozarec, da dobe tvoja lica rdeče rože, kakršne že od nekdaj poganjajo v srcu tvojem. Če bi Nežice ne bilo, oj Katra, Katrica ... ne smem si misliti ..." Nežici silijo solze v oči, obrne se proti zapečku, pa si jih molče in skrivaj obriše. Potem prime resignirano za čašo in jo izprazni mrmraje: „Da lažje pozabiš, Nežica!" — — Enajsta ura bije v bližnjem zvoniku. Miha vstane odmize in pravi: „Hvala ti lepa, Katrica, zlati so bili tvoji nauki, in zlato se ne daje in trosi zastonj." In pristopi k omari ter potegne iz nje polovico gnjati. Nato natoči še steklenico vina in potisne oboje Katri v predpasnik. 282 Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. „Tako ... za popotnico ..." Katra se dvigne z bleščečimi očmi in dvigne se tudi Nežica. Obe se malce opotečeta. Katra se opre mimogrede ob ognjišče s kazalcem, Nežica s palcem in kazalcem. Po tem je Miha sam pri sebi razsodil, do katere stopinje se je dvignil termometer pri eni in drugi. In nekam veselo mu je bilo pri srcu. Ko pridejo na dvorišče, se ustavi Katra nehote ob Mihovem vrtu ter se zamišljeno ozre na ozke gredice. Potem pa pravi: „Se nekaj sem ti pozabila povedati, Miha. Ta vrt pa me je sedaj spomnil in zato poslušaj. Ako hočeš, da svoji restavraciji častite goste tudi ohraniš, da ne pridejo samo na večer otvoritve, torej tistikrat ko bo zastonj, tedaj učini tole: vsakemu vplivnemu gostu pripravi na vrtu posebno gredico in jo posej ali zasadi edino le zanj, da se pride lahko past na sveže, kadar ga prime želja. Sedaj je pomlad in še je čas, da seješ seme, ki bodo iz njega rastle kronice." Miha jo posluša kakor angelsko petje iz višave, in z vsakim hipom je večje njegovo občudovanje. „Če bi ne bila Katra," si misli, Jahko bi bila doktor, ali kaj vem še vse kaj, tako je modra in pretkana. Človek je je kar vesel. In koliko je takšnih na Slovenskem!" Nekaj otožnega leže na Mihovo preprosto srce ob tej misli... Katra pa nadaljuje: „Notar na primer jako obrajta redkvice, one bele, dolgorepe, ki jih je sam sok, da se kar razstopijo v ustih. Potegne jo iz zemlje, ostrže z nožem, potrosi s soljo in namaže s sirovim maslom, pa odpre usta in zamiži . . . Davkar je na pol Hrvat, on ima rad luk. Kar na gredico stopi in se pase tako dolgo, da diši iz njega kakor iz dalmatinske kuhinje . . . Nadučitelj je iz rodovine »zajčkov". Njegov stari oče je hodil po njivi in pukal korenje ter ga grizel sirovega, da se mu je cedil rumenorjavi sok po bradi in po srajci. Tako so delali tudi njegovi sinovi in hčere. Zato so jim nadeli priimek „zajčki". Vnuk, ki je študiral, si je okus bolj poplemenitil in ljubi samo še one majhne, nežne, rdečkaste korenčke. Reže jih z nožičem na tanke zrezke, poklada slane na beli kruh in jih zauživa s po-božnostjo in z veliko slastjo . . . Organist, vrag ga vedi, kje je pobral to navado — v Istri menda, kjer ni imel kaj jesti — da je kar nor na sirove paradižnike. Utrga ga, prereže čez polovico, osoli in požre kakor vrag muho . . . Tako torej veš, restavrater, kaj imaš sejati in saditi, da bodo oživele tvoje vrtne gredice in da si ohraniš gospodo pri spodobno dobri volji." Josip Kostanjevec: V starodavnih časih. 283 Na kostanju je zapel ščinkavec, kakor bi oznanjeval velik praznik in odletel k ljubici, ki ga je čakala na sosednjem vrtu. Tudi Mihi se je zazdelo, da bi lahko zapel kakor ptič in zletel tja daleč čez hribe, kjer bi nakupil še posebnega vina za sodnika in notarja, za davkarja in nadučitelja in za vse druge, ki si sladijo življenje tudi še z redkvicami, lukom, korenčki in zlatordečimi sirovimi paradižniki.------ Otvoritev restavracije se je izvršila prihodnje sobote večer natančno po Katrinem načrtu. Vsi povabljenci so prišli in nihče od njih se ni kesal, da je prišel. Ob dobro voljo jih ni spravil drugi dan niti velikanski maček, ki se ni prijel samo solidnejših izmed njih, ampak so ga bili deležni v precejšnji meri tudi znani in priznani krokarji. Pod organistovimi sicer spretnimi prsti so orgle parkrat čudovito zamukale, da je revež preplašeno zabulil tja pred oltar, če se ni župnik ozrl. In prvič se je tiste nedelje napolnila gosposka soba „Pri domači lipi" — za denar. Snoči je bila stena nad naslanjačem bela in prazna, danes pa je tam gori že temnel napis: Danes za denar —• jutri zastonj . . . Restavrater, gospod Miha, je postal čez noč imeniten. In čez-dalje bolj je kazal in razvijal nove talente, ki bi mu jih prej ne bil prisojal nihče. Ker si je nabral čedno premoženje in je bil od doma dobrega srca, ni odganjal raznih praktikantov, kandidatov in študentov, kadar so bili lačni in žejni in niso imeli drobiža. Zapisaval je za boljše Čase, ali pa tudi hote pozabil zapisati marsikaj, česar bi drugi ne storil. In ko so se vračali ti praktikanti, kandidati in študenti v trg z dekreti v žepih, niso bili navadno nehvaležni. Prihajali so v staro gnezdo k „očetu Mihi" in tam so puščali, kar so imeli odveč. Oče Miha je postal in ostal najpopularnejši restavrater v celem glavarstvu. Letos me je zanesla noga v trg. Stopil sem v restavracijo k očetu Mihi. Temna je bila gosposka soba, vrata vanjo na stežaj odprta. Veter je zapihal skozi okno, vrata so zaškripala in se narahlo zazibala. Bil sem trenotek sam. Potem pa je pridrsal oče Miha, pogledal mi v obraz ter se otožno nasmehljal. „Sami smo . . ." je dejal trudno. Pozdravila sva se, nato sva sedla na konec mize. Oče Miha je dolgo sedel brez besede, gledajoč v ogorek svoje smotke. Potem se je zagledal po praznih stolih. 284 Književna poročila. „Koliko jih je sedelo na teh stolih in kje so zdaj? . . . Koliko bi dal, da bi se vrnili in posedli naokoli ?" Vrata so zopet zaškripala in se zazibala, sence so legale na stole. Starec izpregovori poltiho: „Čujete jih? ... In vendar prihajajo, prihajajo —-------" Stresel sem se. Polnila se je soba z nevidnimi duhovi, culo se je, kako se gnetejo mimo naju in posedajo po stolih. Toda tiho so in nobeden ne izpregovori besede . . . Dr. Anton Breznik: Slovenska slovnica za srednje šole. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. Celovec 1916. 273 -f (3) str. Velja trdo vezana 3 krone 60 vin. V našem lepo se razvijajočem šolskem slovstvu je ta knjiga brez dvoma ena najbolj zanimivih in najbolj zaslužnih. Nje prednica, Janežičeva slovnica, ki jo je v poznejših izdajah oskrboval Sket, je od leta 1854 do 1911 dosegla deset izdaj in doživela marsikatero notranjo spremembo. Nje prva izdaja ima vso slovniško tvarino obdelano na 113 straneh, ostale strani zavzema »Pregled slovenskega slovstva" (str. 117-155) in „Cirilska in glagoliška azbuka z malim sta-roslovenskim berilom" (str. 159—182), ki pa obsega tudi brižinske spomenike z vzporednim cerkvenoslovanskim prevodom. Vsa ta tvarina, ki jo obravnava prva izdaja Janežičeve slovnice na 182 straneh, se je v teku časa razcepila na troje obsežnih knjig, med katerimi šteje že slovnica sama v 10. izdaji iz 1. 1911 okroglih 300 str. Že na tem se vidi lepi napredek naše znanosti in našega šolskega slovstva. Breznikova slovnica je sicer nekoliko manj obsežna, zato pa Janežičevo v marsikaterem drugem oziru prekaša. Breznik je zadnja leta priobčil v „Dom in svetu", „Času", »Mentorju", Jagičevem »Archivu" in v »Roczniku slawistycznem" celo vrsto razprav iz slovanske in slovenske filologije. Prevzel je del naloge, ki je bila pri »Enciklopediji slovanske filologije" poverjena f Štreklju, poleg tega so mu dijalektološka potovanja in praktične izkušnje v pouku na srednji šoli dale že zunanjo legitimacijo za pisca nove slovnice. Njegovo zadnje večje delo, ki je izšlo pred slovnico, je obširno dokumentirana zgodovina razvoja našega književnega jezika v zadnjih šestdesetih letih (v »Dom in svetu" 1. 1913 in 1914), temelječa na veliki množini gradiva in razlagajoča zgodovinski razvitek posameznih oblik našega najnovejšega književnega jezika. To je prišlo v korist tudi slovnici, ki prinaša bogato zbirko skrbno zbranih primerov od brižinskih spomenikov preko Dalmatina in Trubarja vse do zadnjih Župančičevih verzov, ki so komaj šele izšli v »Ljubljanskem zvonu". Ta bogati historični materijal pa je, kakor se mi zdi, neposredno tudi povzročil, da je Breznikovi slovnici ostal še v precejšni meri značaj naših prejšnjih slovnic, ki so bile vedno mešanica znanstvene in šolske slovnice. Šolska slovnica mora biti v prvi vrsti autoritativna, ona naj ne uči, kaj je b lo, ali kaj je »tudi v navadi", ampak naj odločno predpisuje, kaj mora biti. Poznavanje zgodovinskega razvoja in narečij mora služiti piscu kot late nt na, neizrečena pod-