List 7.
Opomin našim ovčarjem.
Zadnje „Novice" so povedale, da je Kranjska kmetijska družba zopet Ukovških ov&c (laškega Ber-gamaškega plemena) razdelila raznim ovčarjem naše dežele, ki so oile kupljene iz denarja državne subvencije.
Naj pri tej priliki spregovorim malo besedi.
Ukovci, vrli Slovenci, ki imajo najlepše ovce v Kanalski dolini na Koroškem, jako umno in skrbno redž svoje ovce, glavno svoje blago. Po letu in po zimi ostane ovčja čreda v prostornih, primerno postavljenih lesenih hlevih na planinah, kjer imajo umno planinsko gospodarstvo. Z ovčjim gnojem vsako leto gnojč planinske senožeti, ki jim za-nj vračajo najboljšo in najžlahnejšo
krmo planinskih rastlin.    To izvrstno krmo kladejo ovcam v hlevu celo zimo do prihodnje paše.
Ukovci si za pleme izbirajo najlepše ovne, kteri 2 leti in pol do 3 leta starif, živi tehtajo 250 do 300 funtov. Prav čuditi se je velikosti, krepkosti in popolnosti teh ovnov, ki so veliki kakor naši bušaki (bos-niška goveda) na Gorjancih, samo da so teži. — V isti razmeri so tudi ovce, ki vržejo po dve jagnjeti.
Iz mleka delajo surovo maslo in sir; za-nju sta na Dunajski razstavi, ki je lanskega leta bila za mlekarstvo , medalije dobila posestnika Jak. Janah in Peter kan.
Dorasli Ukovški oven daje na leto po 5 funtov, ovca 33/2 do 4 funte volne, ki pa ni tako tanka kakor Jezerskih ovac; vkljub temu je pa Ukovška ovca boljša za apnenske planine in sploh za kamenite pašnike.
To sem omenil zarad tega, da bi Kranjskim ovčarjem sploh pokazal, koliko pri živini izda pravo ravnanje, primerna strežba in klaja; zlasti pa zarad tega, da bi njim, ki so prejeli tako izvrstno plemensko blago, na srce položil dolžnost, prejeto živinico z vso skrblji-vostjo tako ravnati, kakor jo ravnajo Ukovci.
Zalibog, da so v naši deželi tudi taki ovčarji, kterim je ovca zadnja živinica v gospodarstvu.
Da bode hvalevredno prizadevanje kmetijske družbe in podpora visokega ministerstva imela blag vspeh, bistvena pogoja je ta, da gospodarji podarjene jim ple-menne ovce in bike ne le ravnajo z vso skrbjo in dobro krmijo, ampak tudi da delajo na to, da s tem dragim in žlahnim plemenom zboljšajo in požlahnijo najprej svojo živino in potem tudi sosedno, da se po tej poti po vsej deželi zaredi žlahno pleme. Zmirom našim slovenskim bratom Ukovcem hvaležni ostavši bodemo potem ravno tako dobro blag6 do m A imeli.
Nikakor pa ne morem zamolčati, da se tako ne godi povsod; osebno sera se v raznih krajih prepričal, da marsikter gospodar, ki je iz državne podpore prejel ovce ali bika, v dveh letih ni vzredil in ne redi ne ene žlahne ovce, ne enega žlahnega teleta; in zakaj ne? Zato ne, ker iz samopridnosti jagnjeta in teleta sproti prodaja mesarju, ki mu jih drago plačuje, ker so veča in teža od drugih.
Tako ravnanje je nespametno in zasluži očitno grajo, ker taki ravno nasproti ravnajo glavnemu blagemu namenu, za kteri si prizadevamo in žrtujemo denar.
„Kdor ne uboga, tega tepe nadloga", pravi stari pregovor, ki velja tudi tako neumnim gospodarjem.
Jako bi bilo želeti, da bi tudi mali posestniki in vse občine pristopile k kmetijski družbi, — in da bi se živina, ki se kupuje iz državne podpore, v prihodnje
dajala le  udom  kmetijske   družbe,   kakor   se   godi v mnogih drugih deželah.
Kmetovalec, ki v dar dobi bika, vrednega 100 do 200 gold. ali ki mu kmetijska družba nakloni kakovo drugo korist, menda vendar zmore mali družbin donesek 2 gold. na leto; vrh tega pa se še kaj druzega koristnega nauči. Sramota je, da so okraji na kmetih, iz kterih ne enega uda ne šteje kmetijska družba. So pa žalibog ! tudi nekteri predstojniki kmetijskih podružnic, ki v gospodarskem oziru skoro nič ne store za svoj okraj , in se zanašajo le na to, kar dela glavni odbor v Ljubljani, ne vedč , da glavni odbor v središči dežele je le glava in srce — brez rok in nog, ako vzajemno ž njim ne delajo podružnice!
Š o 1 m a j e r.
50