Ljubljanski Zvon "<§) lijuban. (Maloruski motiv.) I. SLe vzdiha zimska burja krog koče, nego mati na pragu žalno joče, Ljubana sina srčno pregovarja: »O sin, dni starih mila mi zarja! ne želi na tuje, na boj krvavi, sive svoje matere ne ostavi, nego spravi meč, deni strani lok, položi s puščicami tul iz rok in vnovo zaženi živahne ovčice na jasne gorice brstne zelenice, kjer sočna travica rase in čreda se rada pase! A proč ne misli, na tuje ne hodi, rezila mi ostrega v srce ne bodi!« Ljuban sedla si konjiča brzen, sedla, govori ves boder in drzen: »Ko se sokol vzgodi, ko mu vzraste perut, opoji neutešen in buren ga čut, širi mu prsi, srce mu vžiga, da nikaka ne bi zadržala ga sila, ni gnezdeče rodno, ni sužna veriga,' nego smelo razpno se nemirna mu krila, kakor strela vzleti v nedogledne višine, ubljanski zvon« 1. XXI. 1901. 2 Pribislav: Ljuban. veselo frči črez gore in doline, da zre druge kraje in druge stvari, da izkusi čile svoje moči. Hlepi mi srce živej in živej, kipi, hrepeni mi naprej in naprej. Ne bodem več gonil ovac gori v šume, nego rajši zajaham na vražne trume, nego rajši vzdrčim v krvolivni boj, kamor vabi me mečev žvenket in soj. Doborim se do bajne deve Slave, da na čarne me prsi pritisne ljubo, ovije mi lovor-venec krog glave, poljubi mi zorno lice žarno. Ne plakaj, ne ihti, draga mati! Ne morem, ne morem doma več ostati: Cel svet mi je premal, kako bi ta dolček miru mi dal!« A mati zajoka še huje in proseče sinu vzdihuje: »Ne hodi na tuje, v nevarne kraje! Doma je slaje, doma je mir in sreča, a v svetu je vihra in vika vrveča. Vojna je ljuta in bor neblag, okruten in neusmiljen je vrag: kakor ljuta kača skrivaj okrog lazi, v zasedah lokavo na priliko pazi, nemilo te zgrabi silen in trd, zabode te v srce buren mu srd, da v mrki pustinji sam in nem omagaš v veselje divjim zverem. Prifofoče sraka črez ravan, pa ti vzame biser-oko; prikroka črni vran, razkljuje ti lice ljubo, volkulja sestradana prihrči, raztrga ti sveže srce; Pribislav: Ljuban. 3 tvoje mlado telo strohni sredi tuje zemlje. A mene staro ženo zle tuge v hladni grob zagrebo . . . Tako si še mal, šibak, mladolet, ne hodi še v hrumni in šumni svet!« A sin je ne sluša, kipi mu duša, srce se mu vžiga. Na šarca se dviga, ozre se še v mater sivo, a naglo se v stran obrne, solzo si z levo utrne, dajoč ji desno roko. Konj živ zaigra, ves isker hrkne, kakor mignil bi, vzdrkne, kakor veter lehan črez ravan peketa. A tužna mati medli za mladičem, dokler za zelenim ne zgine ji gričem. Zre, zre, otožno vzdahne, otožno vzdahne, omahne. Debela solza ji oko je zalila, grenka, da bi celo morje zagrenila. II. Vzdiguje sredi poljane se taber, okolo tabra železo se bliska, na borca borec oholo pritiska, junak na junaka sili hraber. Vrag vraga zbada strupenih ust, podira hrusta hrust. Priskokoče Ljuban na konjiču znoječem, zapodi se v vrvenje ves v ognju žarečem, da šarčevo vrage zatira kopito, kakor toča razbija zoreče nam žito. Navali koprneč v smrtonosni vihar, i* Pribislav: Ljuban. vihti in maha udar na udar. Gasi mu žejo orožja tresk, rezila blesk, mečev brenket, sabelj žvenket, svrčanje strelic, frčanje puščic, konjičev topot, šum in hrum in grohot, orožja lom, krute borbe hrest in grom. Na desno bije, na levo seka. Krvava reka vali se v valovih penečih. Ihtenje trpečih, mrjočih ječanje, nesrečnih ranjencev jadikovanje! Gasi hrepenenje, ne ugasi. Končan je boj, a Ljubana želj neutešnih roj naprej, vse naprej bodri. Uže se beli tam sijajni grad, mamivo njegovih misli in nad, hlepenja in koprnenja mu vir. Zajaha konjiča v dir, tri gore prejezdi visoke, tri vode preplava široke, tri prepade preskače globoke. Vse ovire premore mu znojni napor, dobori se na ljubljene Slave dvor. III. Kakor ljubek vetrec prismeva junaku naproti se krasna deva, cvetna kakor sveža pomlad. Ljubeznivo ga sprejme, vede v grad, Pribislav: Ljuban. 5 v bleščobo laskavo svetlih dvoran, da take ni zrl še beli dan: Preproge dičijo tla dragocene, umetelne slike oživljajo stene, zavese prestregajo solnčni zrak, da širi se hladen polumrak. Vse krog in krog divno blesti, skrivnostno žari. Vse oveva jasno bogastvo, svetlo veličastvo. Opravi se Slava v sijajno opravo, v baržun in svilo, v srebro in zlato, sladko umesti za mizo vonjavo na drage blazine selo mehko Ljubana strmečega, v omamen natoči kozarec ognjenega vinca iskrečega rujni mu žareč. Srčno okrog čela ovije mu lovor-venec krasan, z razkošnimi biseri osejan, da kakor vedra mavrica sije. Prisede Slava. Nežno ga levo ji rame golo krog vrata objame, a roka ji prava mu vabno s kupo nazdravlja. Zabrenkajo strune, godba zasvira, zveni miloglasno, rahlo zamira, Ljubana pevanje zvonko proslavlja. Opoji ga medena slast, zamaknjen oklene ji vitko rast, na srce jo stisne močno hrepeneče, glavo nasloni prepolno sreče na snežno ji nedrije bujno kipeče. Primili ga deva nase živeje, z nasmehom bajnim se mu nasmeje, poljubi usta mu burno kopneča, v čaroben sen ga zazibka mameča. 6 Pribislav: Ljuban. . IV. Bil sen je sladak in mil, a kratek je bil. Ljuban se vzdrami, okolo se bister ozre: Vsa prejšnja krasota ga mami, kakor prej mu Slava cvete. A vsa veličast in bleskoma oprava le oko mu zabava, a srca mu žejnega ne zanima. Zaman se mu Slava dobrika prijazno, nje ljubkanje, čuvstev prazno, pusto mu je kakor ledena zima. Teži kakor kamen-tovor na čelu ga lovor. Kakor senca blodi okolo grada okrog, preleta cvetoči gaj in log, iščoč povsodi čudotvorne tiste moči, da mu burne želje pogasi. Zaman! Zajoka Ljuban, premučna ga stisne beda. Vrže lovor raz glavo, preopravi se naglo, konjiča zaseda, v vabečo ga več ne pogleda Slavo, in ne ozre se v zlati sijaj — razočaran zajaha nazaj. Otožen jezdi črez ravan, zamišljen zavije v les teman. A v lesu mož mrkih četa preže v zasedi bogatega plena čaka. ZačuvŠi kopito, živo se vzbodre, kakor tur sestradan pado na junaka. Konjič zarezgeče, orožje bleskeče, Pribislav: Ljuban. 7 rezilo žvenkeče, udarec prestrega udarec. Razvrže Ljubana sunec globok. Užaljen umni šareč ubeži razbojnikom v skok. Kakor jastreb golobu krut oskube šibko perut, razkljuje mu nežno telesce ljut, Ljubana zlodeji vjemo, ugrabijo mu opravo svetlo, ostavijo ga nemilo v lesovju mračnem krvavečega, v nevolji grozni ječečega deročim zverem v gostilo. V. Na pustem vresju leži teman junak, poln ran; usoda ga strla je zla. Le steška diha: razvita napol usiha že roža cvetna. Stresa ga mraz. Na čelo seda smrt mu bleda, rosi mu z mrzlim potom obraz. Udar širok in globok trdo ga peče. Rudi mu nedro, na tla mu teče krvi začrnele vroči tok. Sam sredi zemlje tuje, nikogar nima bolan kraj sebe, da mu sožaluje, da ga zagrebe. Le šareč, veren mu drug, priskače nazaj poln tug, v gospoda se mil ozira. A Ljuban leži medlo, 8 Pribislav: Ljuban. trepalnica težka mu zapira pretrudno oko. Prileta že sraka mu črez plan, da unese bisera dragocena, zakrokava črni vran, veseli se okusnega plena, a v hosti voljkulja mrka zamolklo grka. Prifrči na drevesce na vzletnih krilih mu kukavica, na uvela lica upre mu žalno očesce, zakuka, zakuka z otožnim glasom mu, da vzgane ga trpka muka: »Kuku, kuku! . . . Tam v dalji ženica osirotela, v trdih bolečinah oslabela vse dni prevzdihuje, vse noči prejokuje — solz toliko je prelila, da celo puščavo bi razmočila, razmočila, ozelenila. Ostavil jo je samo na stara leta mater sivo. Prvi mesec hlepe je prekoprnela, drugi mesec žalostno je preihtela, tretji mesec vrača dušo Bogu . . . Kuku, kuku!« . . . Kakor veter šibo pretrese junaka nemila**, vest, kakor dete zaplaka. Skeleča vdihne bolest v otrple ude mu sile neznane. Utrga zel, krvni tok zavrne, obveže si rane, z ogrtalom šarčevim se ogrne, na stremen upre se, na šarca se dvigne, Pribislav: Ljuban. 9 konjičeve grive trdno se oklene, premrle roke okrog vrata mu dene, tovarišu zvestemu migne — kakor sokol na krilih lehan zapeketa črez ravan. Tri znojne dni preskokoče, tri trudne noči pretopoče; ko zarja četrta nebo orudi, do slamnate tihe koče prihrope, globoko zasope, na tla se upehan zvali . . . Ljuban se burno vzgane, kakor misel v izbico plane. Svetiljka brli mračno, ženo medlečo, na trdem ležečo oseva slabo. Ljuban se nagne na lice jnabrano, kakor vosek bledo, poljubi na čelo jo nagubano, kakor led mrzlo, poljubi jo hrepeneče, goreče: »O mati, mati!« bolno šepeče. Lehno zažari ji lico usahlo, ugaslo oko otvori se ji rahlo, ozre se vanj sladko-vabljivo, nasmehne se mu ljubeznivo: »O dete, dete predrago!« S presrčnim glasom blago koprne mu dahne — omahne ... On zgrudi se ji na rame. Obveza se sname, zakrvavi mu rana in v smrti z materjo združi Ljubana. Pribislav.