XXXXXXXX ,'fj| ko sem se bil namenil na f Dunaj, rekel: ,.malo po-/ 11 c ' ' čakaj no, da bom še jaz šel, ““k ' greva skup." Sem pa res se par dni počakal, da so bile vse volitve pri kraji, potlej pa grem k njemu in ga prašam : „No, Franc.č, fej; kdaj bova šla? Jaz sem že Sp napravljen.“ — „Ej, kaj se *%1 boš norca delal" — zareži Francč — »saj veš, kako neumen je naš kmet. Pošlje na Dunaj tistega grofa, ki -v-- Je že tako tam kuhan ’n _ pečen, ne pa mene, ki še nikdar tam nisem bil, pa bi si vendar mesto rad ogledal in enkrat med veliko gospodo sedel." Se ve, da s Francetom na ta način ni bilo nič, tora) bi bil moral prav sam iti. To je pa dolgočasno, zato premišljujem, kje bi dobil tovarša, kar mi pride na misel Dežmanov Korelj; čeravno ga nimam prav rad, je za družbo vendar bolji ko nič; se vsaj lahko pogovarjava kaj o »prekletih grabljah". Stopim toraj k njemu in ga najdem, ko ravno ves razburjen po sobi gori in doli hodi, pesti dela in v enomer kakor blazen kriči: „te preklete grablje!" V te je tako zamišljen, da mene še le zagleda, ko z marelo ob tla potrkam. „No, greva na Dunaj ali ne?" — ga prašam, ko vidim, da je ves preplašen. »Kam bom šel brez grabelj!" — je njegov žalosten zdihljej. ,,Ej vraga, pa ne, da bi ti jih bili zlomili!" »So mi jih ja!" — odgovarja zamolklo in se pripravlja za jok. »Kdo ti jih je zlomil?" »Ljubljančani," — odgovori in se spusti res v jok, jaz pa, spoznavši, da ne bo nič ž njim, se napotim proti Dunaju sam. Kar se spomnim še Vestenekovega Frenceljna v Litiji, kterega lahko sabo vzamem, da ga ne bo strah samega. Pa ta je bil še le, ta! Kar tulil je jeze in valjal se po tleli in komaj sem dobil od njega odgovor, iz kterega sem pa le toliko zvedel, da se je tudi njemu vse pokazilo, ker mu gorenjska in notranjska mesta niso dala dosti glasov, da bi ž njimi mogel priti do Dunaja. Tako tudi s tem ni bilo nič, moral sem sam iti na Dunaj in tam poiščem svojega starega prijatelja Krčmarjevega Franceta. Dobim ga, pa kakega! Tako je divjal, upil in razsajal, da si ni nihče k njemu upal, lončeni ribniški bas je ležaj ves potrt in zdrobljen na tleh, mene pa še poznal ni. če bo prišel ob pamet, ga imajo dolenjska mesta na vesti. Ker vidim, da tudi s tem nič ni, se kar tiho zmuznem in ko na cesti premišljujem, kam bi vkreriil, zagledam Strema)erja, ki memo mene šepa z jako kislim obrazom. „Ej, glej ga no, Stremajer" — spregovorim jaz — »kaj se ti je pa zgodilo, da si šepast »Padel sem" — odgovori j e čaje in se prime za koleno, ki ga je moralo zelo boleti. »Kje pa?" — poprašujem jaz radoveden. »Tam v Lipnici na Štajarskem" — odgovori tužno. »Si gotovo lezel po poslanski lojtri, je li?" On prikima žalosten, jaz pa mu rečem: »Prav ti je, vidiš! Zakaj pa laziš po lojtrah, ktere 80 drugim pristavljene? Vesel bodi, da se nisi ubil, ampak le hudo vdaril. Boš 11 mogel še dalje sedeti na minister-skem stolu?" »Silil se bom, dokler bo šlo," — reče in stisne zobe skup, kakor da bi ga prav bolelo. »Ali si padel sam, ali še kdo drugi tvojih tovaršev?" „0, še dva — ne, trije" — odgovori s takim glasom, kakor deček, ki ni šibe dobil sam, ampak še drugi ž njim vred. »In kteri so ti trije?" »Glazur, Klumecki, Horst," — jih našteje Stremajer na prste. »Vsi moji znanci. Grem brž pogledat, kako se jim godi," — pravim jaz in pustim Štromajerja na cesti, naj si pomaga domu, kakor more. Vse tri one najdem na minisierskih stoleh strašno obvezane in zavite. Vsakemu se pozni, da se je moral hudo v d ari i po padcu. Meni se reveži kar smilijo, zato rečeni: »Kako ste vendar nespametni, da tako potolčeni še sedite na ministerskih stolih! Mar bi šli v posteljo, to bo dobro delo vam in vsem avstrijskim narodom." »Saj bomo šli, komaj čakamo, da cesar nazaj pride na Dunaj," — je odgovor vseh treh. Na to jaz ne rečem nič druzega, ko da prosim na tihem Boga, da bi jih v tem sklepu potrdil, in grem — kam? bom že drugi pot povedal. kuharca. Per tistem rešpeh-tarji, k’ sem ta zadnji bart o njih pravla, ni blo dolg za obstat, zato mi je blo glih prov, de mi je Žefa avsrihtala, de ima en prov fest plač zd-me, pa ne ^v Iblan, ampak tam na Štajarskem v Celj, k’ je ena čist tajč stat. »Kaj pa so za en rešpekt ar tist, k’ nej grem k njim?" — sem prašala Žefo, zato k’ ne grem k vsakmu, more že en belj vorerig bit. »O, en prov fajn gospod so, niso rešpehtar" — reče Žefa — »ampak ta največ dhoven v Celj, še več kakor en fajmošter." »No, to bo pa že en dober plač" — rečem jest — »so gotov tud en voreng gospod." »O ja" — reče Žefa — »tud Ion bo voreng, te že smem jest zagvišat. Sej b’ šla sama, če b ne bla glih per en familji, k’ se bo zdej ta mlada frajla omožila in morem jest še šenkenge čakat. Le pejd ke, boš vidla, de te ne bo greval." Tok sem pa brž avfkindala in k’ je tist cajt pretekel, sem se po ajzelpon peljala v Celje. Po pot sem še svoj tajč skup spravljala in štedirala, koko se bom for-štelala. K s’ panjofa dol stopim, sem mislila, de je res vse tajč, pa so ldje vse kransk al pa bindiš govorli. To se m’ je mal čudno zdel, k’ sem zmerej slišala, de je Celje tajč stat; pa m’ je blo vender še belj prov, k’ sama tajč ne znam d o st več, ko ker tiste ibljanske frave, k’ pravjo, de so tajčarce; »bodo ja tud gospod kej slobenarsk znal" — si mislim in prašam po farovži. K’ more toko bliz cerkve bit, mi ga ldje kmal pokažejo, jest stopim not in po štengah že pridejo toko en fajn gospod mi naprot in me nagovore: Rešpehtar jov a „Pa ne, de bla ti Špela Šnitlih — ta nova kuharca, k’ sem jo z Iblane vštelal?" „Glib tista sem, nej ne zamerjo" — rečem jest in jim roko kušnem. Toko sva se eden ta drugmo forštelala, jest sem nastopila dinst in ne morem glih reč, de je bil hud. Samo to m’ ni blo nič kej prov, k’ Slobenarjev niso nič obrajtal, deaglih imajo toko en slobenarsk ime, koker de b’ čb-vk rekel „Antou Vrečko1'. Oni pa per tem imen preveč pu-štobov narde, de b’ ga še človk kmal brat ne znal; kolk bi lohka tinte in cajta peršparal, če b’ se podšribal vselej toko, koker se sika! Pa to men nič am ne gre, nej le sami zato gor gledajo. Tačas je blo v Celj glih toko vse pokonc, koker v Iblan, kader tiste ta velke abortnarje za Dunej voljo. Ldje so sem ter ke letal, koker de b’ norel, ta več tal je blo tajčarjov in pa meškurjov, ta manj tal pa Slobenarjov, kar je v Iblan narobe. Naš gospod, k’ se jim tud „obt“ prav, so hodil k zicengam k obojim, kar jest nisem nič kej obrajtala, ker tak, k z obojmi drži, ni dost vreden; rekla jim pa nisem glih nič, k' nisem otla špetira. Tolk sem zvedla od pekantarc, k’ sem jih na plač dobila in ž njimi mal plavšala, kder se je prov zlo dam mudil, de se tud tukej ponujata dva kondidatelna, eden, en jezičen dohtar, iz Dunaja, k’ se mu prav mende „Fer-reker", za meškurje in tajčarje, en drug, en gvišen baron Berks, pa za Slobenarje. Ža ta prvega so se pulil tajčarji, meškuiji pa pjontarji, za ta druzga pa dhovni gospodje in Slobenarji, zato sem jest mislila, de bodo naš gospod obt tud s ta drugmi potegnil, k’ more vsak pošten dhoven gospod bit Slobenar glih toko, koker na Kranskem in povsod, ker so Slobenarji. Popolne enkrat, k’ glih ni blo nobenga druzga tinst-pota doma, pokličejo mene, mi dajo eno zapečateno šrifto in pravjo: _ „Na, Špela, to nčs ke v tisto dr karijo, ker drukajo naše ta nemške cajtenge." Polej mi pa povdo kam in jest rihtek nesem tisto šrifto v tisto potiko. Ta drug dan pa me že vstav na plač ena Agnes, k’ sem bla tam nardila ž njo pekontšoft, in me praša : „Ti Špela, koga s’ pa ti nesla včerej v tisto dr karijo?" — „Jest ne vem, je blo zapečaten, pa tud’ nisem mogla brat, k’ je blo tajč" — je moj antvert cruk. „Veš kaj" — reče Agnes — „jest pa vem, koga je blo. Raj bi bia s tisto šrifto za večerjo podkurila, bi bio bolj. Boš že vidla, kaj bo s tega. Jest bi per takem ončtn še ne otla bit v dinst. Adijo!" Se ve, de meje to strašno razjical, pa sem se vendar masala, de tist dan nisem nič rekla. Zvečer sem pa vendar vzela tist platelc, k’ je že drukan na miz ležal, in spušta-birala iz njega tolk, de sem vedla, de so naš obtni faj-mošter prov ofen po cajteng svaril, de ne volit slobenarskega kandidateljna. To me je pa le še belj razjical, še spat nisem mogla in vso noč tuhtala, kaj jim bom zjuirej za fruštek narihtala. Ta drug dan je pa peršlo več Idi, de nisem mogla ž njim sama šprehat; tist dan so ble tud volitve, zato jo bil kosil za pozne) zašafan in jest sem imela v kuhnji velik opravt, ko so rekli, de bo toko nekej ene pojedenge. K’ so peršli dam z dvema pravma muštacarjema, sem slišala, koko so tajč rekli: „No, hvala Bogu, de je Ferrekar zmagal, bindišarski pa padel! Samo 45 štim smo imel več, te sem jest per-dobil s tistim pismom v oajteng, k’ sem ga sam podšribal." Sej veste, de men rada kri zavrč, zato skočim za gospodom s kuhovnico v rok po štengah in jih vstavim pa rečem: ,.Vejo kaj, sram nej jih bo! Kakšen dhoven so pa Oni? Al niso brat tistga Matička, k’ sta oba na slobenarsk zemlji rojena?" „Boš tih, kavka" — se zadero nad mano in vzdignejo palco. Pa jest, ne favlasta, vzdignem kuhovnico in govorim naprej: „Jest nisem tolk štedirala, kakor oni, pavendervem, kakšen tiček je tist Ferrekar. Pa če b’ tud ne bil tak, Oni b’ vender ne smel za-nj delat, že zato ne, k’ so ga perporočal sovražniki naše vere — liberaluhi. Oni so res en fajn gospod ja, nej gredo ke dol na Turšk kam, če jih bodo maral, al pa nej se oglasjo za fajmoštra slobenarskim renegatom, koker so Oni eden, Njih brat pa ta drug. Sej bo Dežman eno faro kje štiftal, tam bodo Oni na pravem plač. Jest Jih pa ne bom služila, tle imajo kuhovnico." S tem besedam jim vržem kuhovnico pred noge, poberem svojo culo in grem na panjhof cuga čakat, de b’ se peljala v Iblano. Agnes je to zvedla in peršla obšid vzet od mene in rekla, de sem prov strila. Preden se je pa ceh odpeljal, sem slišala še, koko so Celjan fajmoštru musko delal. Nej mu jo, sej so ga vredni, koker on njih. Zdej imam pa že spet dinst, bom že povedala, kje. Adijo za ta cajt! Dežman za svojimi grabljami. (Poje se po napevu „Zagorski zvonovi".) Sem nesel na rotovž nemčurske noge, Da slišim zvoniti ljubljanske zvonč. Ljubljanski zvonovi mi pa zapojč: Da grablje preklete k pogrebu neso. Zvoniti bom pustil, škropiti pa ne, Škropile jih bodo že moje solze. Jaz nekdaj sem bil še prav kranjski ves fant, Sem nosil kamžolo, domač bil moj gvant. Slovenjo sem ljubil, za njo vasoval, Za tujko ne maral, jo zaničeval. Kar grablje preklete zagledal sem Vas, Nemčurski se skremžil je brž moj obraz. Sem slekel kamžolo, oblekel sem frak, Krog sebe opasal nemčurski sem trak. Na glavo poveznil sem pinjo strmč, Si brke namazal z nemčursko mastjč. Slovence sem črtit’ na vso moč začel, Ko grablje proldete sem v roko prijel. Z nemčurji sem hodil, krog njih se lovil, Pri tem pa marsJsako sem službo dobil. Kar prej sem navdušen na vse grlo pel, Sem strastno sovražit’, preganjat' začel. Zatajil sem majko, zatajil rod svoj, A tujec požrešni postal je brat moj. Na Dunaj’, v Ljubljani in tudi drugod Izdajal sem narod, svoj narod povsod. Oh kak sva se dolgo ljubila mi-dvd, A zdaj sva polomljena revčka obd. In bo Ii za nama še bilje kdo pel? Oh narod nikdar ne, bo naju le klel! (Pesem na tretji strani.) Pogreb »prekletih grabelj".