POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI. CENA PET DINARJEV. LETNIK I. OD 11. VIII. DO 17. VIII. LETO 1929 ŠTEVILKA Junaki radia (K obletnici rešitve ekspedicije na sev. tečaju.) Nedavno je izšla v založbi A. Mondari v Milanu knjiga spominov ladijskega brezžičnega telegrafista Biagija. Eno najbolj napetih poglavij je gotovo tisto, ki opisuje napore in prizadevanja, kako z radiem priklicati pomoč. Tako pripoveduje Biagi: »Jedva tri ure so bile minule od onega strašnega padca, ko sem že bil dovršil montažo svojega k sreči rešenega aparata. Manjkalo je sicer še mnogo, kar je ležalo med razbitinami, a bil sem poln upanja, da se nam bo vendarle posrečilo, sprejemati signale in jih oddajati v eter. Vsako uro ob 55. minuti naj bi nas naša postajna ladja »Citta di Milano« poklicala na svojem kratkem valu. Lahko si mislite, kako vročično sem z uro v roki čakal ta trenutek, ki bi naj dokazal, da-li moja provizorična instalacija deluje. Vsi pomisleki proti našemu položaju so se razpršili, ko sem zaznal, da se je v aparatih zganilo in razločno sem slišal, kako »Citta« kliče: »Zakaj se ne javite? Kaj se je zgodilo? Če ne morete po kratkem valu, delajte na drugem oddajnem aparatu. Stalno pazimo na vaš klic. Avanti!« Nisem še bil tako daleč, da bi bil mogel odgovoriti. Še smo morali pod razbitinami poiskati to in ono. Dalje smo imeli mnogo ranjencev in enega obupujočega, ki smo se zanj morali brigati. Vrhu tega je ždel v nekem kotu še mrtev tovariš, skoraj da še topel, vase sklonjen. Pomello! Končno sem poskusil oddati v eter klice na pomoč, a čakal sem zaman na odgovor. Kakor v- pcrog sem mogel slišati vse, kar je domneval evropski svet o naši usodi. Skoraj vse postaje sem slišal, le na naše klice ni bilo najmanjšega odziva. Končno je usoda hotela, da sem začul našo domačo postajo. Stožilo se mi je, ko sem se spomnil svoje družine, ki je stanovala le hekaj metrov od postaje. Zdelo se mi je, da čujem glas svoje žene, ki me kliče . . . Potem sem 3. julija slišal redno poročilo, ki ga je oddajal San Paolo pri Rimu: »Rusko poslaništvo je dobilo sporočilo od svoje vlade, da je sprejela majhna postaja pri Arhangelsku klice na pomoč, ki pa so v ostalem ostali nerazumljivi: »Italia ... Nobile ... SOS.« Začela se bodo poizvedovanja, odkod klici prihajajo.« Torej so nas vendar culi in moj po-četni strah, da sem napravil kako napako pri montaži, je bil neutemeljen. Spet je vzbrstelo upanje, da bom videl domovino, družino, svet. .. Od trenutka dalje mi ni bilo več do spanja. Avtomatično, skorajda v transu sem nepretrgano bil pri aparatu. A dobili nismo ni-kakega direktnega odgovoraj da nas je kdo slišal. Često, ko je vse spalo, je sedel komandant pri meni in le s kretnjami rok sva si dopovedala, da se nam ne bo posrečilo, dobiti direktne zveze z Evropo. S kakim obupom sem delal, le da ne zamudim minute, ki bi mogla za nas vse pomenjati rešitev! V snu sem že videl letala, ki bi edina mogla biti naša rešitev. In potem ... po dneh tesnobnega pričakovanja, se je prikazal na obzorju parnik »Krasin«, se nam bližal polagoma radi izredno neugodnih ledenih skladov... in rešeni smo bili — po svojem radiu! Bila je zmaga tehnike, znanosti in volje, odpovedi in junaštva.« Provizorična antena in zei Kdor prebije počitnice izven mesta, se mu na splošno malo ljubi, da si na kraju letovanja šele postavi anteno, če že ne misli ostati v kraju delj časa. Za enega ali dva tedna baš ne kaže, postavljati visoke antenske drogove za dobro anteno ali kopati globoko v zemljo, da se ustvari čim boljša zveza z zemljo. V naslednjem opisana metoda kaže za take slučaje preprosto pot, dasi utegne uspeh s tem biti nekoliko manjši. Problem se da celo rešiti na razne načine. Najsi so za potovanja prenosni aparati najprimitivnejši, vendar je mogoče prihraniti stroške za tak aparat, ako imaš samo sobnega. Provizorična zveza z zemljo. Večina hiš na kmetih ima vodnjak ali podobno vodno napravo. Če jo ima, je seveda eljski odvod na potovanju vprašanje zveze z zemljo zelo naglo rešeno, ker je vodnjak, oziroma črpalka kot nalašč za to. Če ni črpalke, pa je vsaj reka ali potok v bližini. Če dovoljuje globina, se bo dala zabiti v dno železna cev. Ako to ni mogoče, se da dober odvod v zemljo napraviti tudi na ta način, da se spusti v vodo kos starega železa, n. pr. staro vedro in se na to zveže zemeljski vod. V nekaterih slučajih bo tudi dovolj, če spustiš samo konico žice v vodo. Seveda moraš potem konico obtežiti s kamnom ali podobnim, da ti tok ne vrže žice na breg. Od zgoraj opisanih zvez je cev, zabita v dno, gotovo najboljša. Ako ni vode v bližini, lahko služi tudi živo drevo kot zemlja. Čim starejše in močnejše je drevo, tem globlje mu gredo korenine in tem boljši je za zvezo z zemljo. Predpo- STANE ZA JUGOSLAVIJO: četrtletno 40 din polletno 75 din celoletno 140 din STANE ZA INOZEMSTVO četrtletno 50 din polletno 90 din celoletno 170 din Ali morejo radio-valovi do drugih planetov? Uresničenje tega vprašanja, pri katerem gre za zvezo po radiu z drugimi planeti, je pač najzanimivejše, ki se tehnik more z njim baviti. Dokler ni mogoča direktna zveza z drugimi svetovnimi telesi po letalih, bi bila to edina mcžnost, kako doseči zvezo z vsemirjem. Vendar je treba reševati to vprašanje s skrajno previdnostjo, ako se nočemo predati cenenim iluzijam, ki si jih morejo dovoliti pač različni romanopisci, ne pa strokoven časopis. Jules Verne, najdrznejši in najdaleko-vidnejši fantast minulega stoletja, je dal svojim junakom v delu »Potovanje po vsemirju« potovati po svetovju, ne da bi sploh mislil na mcžnost direktne zveze s kako drugo zvezdo. Naprednejši je še Kurt Laxwitz, pri katerem se prebivalci Marsa v njegovi knjigi »Na dveh planetih« s svetlobnimi signali sporazumevajo z zemljani. Najlaže je seveda za največjega sodobnega fantasta, Hansa Dominika, pri katerem si v »Dediščini Uranidov« (izšlo 1928) zemlja in Venera pošiljata brezžičnim potom razglednice. Tako daleč žal še nismo, lahko pa danes le govorimo o eventuelnih možnostih zvez z zvezdami po radiu. In kdor se noče izgubljati v praznih utopijah, mora graditi na dosedanje izsledke radiofonije in trezno premisliti vse možnosti. Predvsem pri današnjem stanju astronomije nikakor ni znano, da-li so drugi planeti sploh obljudeni. Opazovanje Venere, ki nam je najbližja, je zelo otežkočeno radi njene bližine solncu, ker je njeno opazovanje spričo debele zračne plasti in njenega nizkega položaja izredno težavno. Planet Mars nam je nudil s svojo zemeljsko bližino v zadnjih letih priložnost, ki se redko kdaj povrne. Mogle so se začeti natančnejše študije in ves svet je čakal na eventuelni sprejem brezžičnih signalov z Marsa. Sprejeli zemljani takrat nismo nič, ali pa nismo bili v stanu, da bi oddane znake mogli sprejeti. Razočarani nismo tedaj mogli doprinesti nikakega pozitivnega dokaza o bivanju inteligentnih bitij na Marsu. O ob-ljudenosti drugih oddaljenih planetov se tudi ne da reči nič določnega. Po logičnih sklepih analogije bi morali poleg zemlje biti obljudeni tudi drugi planeti. Po dosedanjih astronomskih študijah ni mogoče reči o tem nič gotovega kljub enojnim in dvojnim prekopom na Marsu in podobnem. Ako pa obstojajo tudi dejansko na drugih planetih našega planetnega sistema (in le to prihaja zaenkrat v poštev) živa bitja, je vendarle še vedno vprašanje, dali živijo na tako visoki kulturni stopnji, da obvladajo tehniko brezžičnega sporočanja v dosti večji meri nego mi. In ako so na drugih planetih bitja, ki nam pošiljajo brezžične znake, še vedno ni dognano, ali moremo mi take znake tudi sprejemati. Ali je sploh mogoče, postaviti na zemlji oddajno postajo, ki jo je slišati na drugih planetih? To vprašanje lahko z neko rezervo potrdimo. Vendar danes nismo v položaju, da postavimo tako postajo. Nam znani oddajni valovi od 0.5 do 50.000 namreč za interpla-netarni promet ne prihajajo v poštev, ker ti valovi zemeljske atmosfere sploh ne morejo zapustiti. Zemeljska atmosfera obstoji v svojih najbolj zunanjih plasteh iz plinastega Vljudno prosimo naročnike, da poravnajo naročnino za 2. polletje v znesku Din 40-- na«, pošt. hrami. 15.228 ovoja, ki je za električne valove neprodoren in ga označujemo s heavisidsko plastjo. Da taka plast obstoja, zaznamo na ta način, da električni valovi, ki se izžarevajo z ene točke zemeljske površine, ne gredo v vse-mir, marveč se pomikajo dalje vzdolž pa zemeljski površini, tako da morejo sprejeti oddajanje zadevne oddajne postaje tudi njeni antipodi. Valovi, ki jih izžareva antena, se dado razdeliti v dva dela. Imamo valove, ki se širijo po zemeljski površini, sledeč zemelj-. ski ukrivljenosti, ki jih imenujemo površinske valove. Drugi pa se izžarevajo radialno v atmosfero in se imenujejo prostorninski valovi. Ti prostorninski valovi dospo do heavisidske plasti, a je ne morejo prodreti. Tu se, podobno kakor svetlobni valovi v zrcalu, odbijejo in se povrnejo na katerokoli točko zemeljske površine. En del valov se torej pomika vzdolž ob zemlji, drugi pa preko heavisidske plasti spet k zemlji. Oba ta dela ne prideta istočasno na zemeljsko površino, ker napravijo prostorninski valovi znatno večjo pot nego površinski. Med obema obstoja torej neka časovna razlika, ki ima kot posledico fazni premik. Če odgovarja ta fazni premik polovici periode, se oba dela valov v svoji superpoziciji uničita, sprejem torej docela izgine. Ker pa heavisidska plast nima docela danega položaja in se stalno izpreminja, se izpreminja tudi odbojni kot. Na določenem sprejemnem kraju bodo torej nastopile izpre-membe v glasovni jakosti. Ta pojav je vsakomur, ki se bavi s sprejemanjem, znan in se označuje splošno kot f a d i n g. Radi te za električne valove neprodorne plasti torej ni mogoče pošiljati brezžičnih znakov preko zemeljske strobosfere ali jih obratno sprejemati, razen da se posreči postaviti brezžično oddajno in sprejemno postajo v višini 10 do 20 km nad zemljo, torej že onkraj heavisidske plasti. Ker je pa to mogoče zaenkrat le pri Hansu Dominiku, ni torej misliti na brezžičen interplanetaren promet po nam znanih valovih. Izključeno ni, da so nam že drugi planeti pošiljali brezžične znake, ker je pač mogoče, da na drugih planetih ne obstoja taka za valove neprodorna plast, in da so brezžični valovi dospeli do zemlje, ne da bi mogli piodreti heavisidske plasti. Vendar imamo neizpodbiten dokaz, da heavisidska plast ni nepropustna za vsako valovno dolžino. Zakaj svetlobni žarki štejejo tudi k električnim valovom in se razlikujejo od ostalih radijskih valov le po svoji valovni dolžini, ki se kreta v razmerjih tiso-čink milimetra. Te valove propušča heavisidska plast brez nadaljnega. Absorpcijska zmožnost te plasti je torej zavisna od valovne dolžine in pojema pri padajočih dolžinah. Do katerih valovnih dolžin je ta plast neprodirna, še ne vemo, vendar pa domnevamo, da bi propuščala valove, katerih dolžina bi bila blizu dolžini svetlobnih valov. To valovno območje še ni preiskano, a bi bilo za inter-planetarni promet najprimernejše. Da se ugotovi, katere valovne dolžine so uporabne za taka oddajanja, je treba samo natančno ugotavljati sprejem na zemlji. Pri tem bi dobro služilo nastopanje učinka fadinga. Oni valovi, pri katerih tega učinka ne bi mogli več ugotoviti, že prodirajo heavisidsko plast, ne nastopajo torej več fazni premiki med površinskimi in prostorninskimi valovi, fading je torej pri teh valovih izključen. Če bi se kdaj posrečilo, ostvariti električne valove visoke energije na valovnih dolžinah, ki so za malenkost višje nego svetlobni valovi, bi lahko smatrali, da dospejo ti valovi v vsemirje. Ker je po najnovejših poskusih smerni učinek pri kratkih valovih znatno izrazitejši nego pri poprej znanih valovih, bi bilo upati, da je možno izrazito usmerjeno izžarevanje po označenih, še ne izsledenih ultra-kratkih valovih, kar bi bilo za premostitev astronomskih razdalj neobhodno potrebno. Doslej vsekakor še nismo tako daleč, da bi ustvarili take valove, kaj šele s tako visokimi energijami. Nič kaj verjetno ni, da bi se dali ustvariti taki valovi v elektronkah, ker že pri razmeroma prav kratkih — enometer-skih valovih nastopajo skoraj nepremostljive težave. Treba bi bilo uporabljati valovni generator, katerega ureditev bi bila med proizvajanjem radijskih in svetlobnih valov. Morda bi bilo enostavneje, zmanjšati frekvenco svetlobnih valov kot pa zvišanje pri radijskih valovih. To bi se morda dalo izvesti pri uporabi navzdolnih transformatorjev v nasprotnem principu zvišanja frekvence v mirujočih frekvenčnih izpreminjevalcih s cevmi ali iz-preminjevalci (sistem Lorentz-Schmidt). Nahajamo se danes šele v začetnem stadiju radijske tehnike. Mosta med svetlobnimi in radijskimi valovi doslej še nismo našli. Kar se je pred nedavnim smatralo še za nemogoče — prekooceanski promet po kratkih valovih izpod 12 m — je danes postalo dejstvo. Morda bo jutri proizvajanje ultrakratkih valov in pojutrišnjem oddajanje teh valov v večjih energijah za vsemirje — postalo resnica . . . Zaenkrat pa moramo potrpeti in ugotoviti, da tako daleč še nismo, da pa je med-planetarni radijski promet — mogoč. To pa je vsekakor nekaj, čeprav ne mnogo. Ing, K. Schmoll. MiiilPili^^ Elektronka Radio bi skoro mogli primerjati živemu človeškemu organizmu in da bi njegovo funkcijo bolje spoznali, bi jo bilo vzporediti funkciji človeškega telesa. Elektromagnetni valovi, izžareni iz oddajne antene, so prava duša radia; oni so, ki so poročevalsko tehniko osvobodili žic in omogočili, da se njih vsebine more poslužiti prav vsak človek in si ž njo oplemeniti srca in duha. Oni pa so tudi prav tako nevidni, kot naše duše, in če hočemo svojo dušo odkriti, se moramo poslužiti besed, prav tako, kot se električni valovi končno nam raz-odenejo v slišni besedi v slušalkah ali zvočniku. In kakor je duša navezana na živo telo, na utripajoče srce, ki pošilja kri v možgane, v katerih se potem porajajo misli, tako so tudi električni valovi navezani na utripajoče električno srce, ki v oddajno anteno pošilja elek- trični tek, da iz nje izhajajo električni valovi. To električno srce so elektronke ali emisijske žarnice, ki proizvajajo iz istosmernega toka izmenični električni tok v oddajni postaji in ga pošiljajo v anteno, ki pa v naši sprejemni postaji zopet izmenični tok iz naše antene sprejemajo in ga spreminjajo v istosmerni tok. Elektronka je torej prav za prav radijsko srce, uho in usta, vse obenem. Poročevalska brezžična služba se je vršila začetkoma brez elektronke in te so prišle razmeroma pozno in šele v novejšem času v vpo-rabo. Izumitelj elektromagnetnih valov Henrik Hertz, ki jih je prav za prav odkril, se je posluževal čisto drugih sredstev za njihovo proizvajanje. Odkril jih je pri preskakovanju isker med koncema dveh žic. Bili pa so tako vzbujeni električni valovi zelo nestalni, neenako- TELEFUNKEN Q višek L" moderne tehnike v radio stroki Ta aparat je nedosegljiv v delovanju, v krasni opremi, lahkem upravljanju, čistem glasu in najvestnejši strokovni izvedbi. Telefunken 9 je aparat, ki bo zadovoljil najbolj razvajenega. TELEFUNKEN 9 stane 7100 Din Serija pripadajočih Telefunken-elektronk 490 Din -mas Najboljši aparat mora imeti najboljši zvočnik - ARCOPHON 3 TELEFUNKEN Hi imamo največ izkušenj in zato najmodernejšo konstrukcijo merni po svoji dolgosti in po amplitudi. Tudi Italijan Mar.coni je skori dvajset let uporabljal Hertzovo odkritje v brezžični telegrafiji in vpeljal tako zvano donečo iskro za proizvajanje električnih valov. Marconi ni prav za prav nikak izumitelj brezžične telegrafije kot navadno velja, ampak je on ženijalni Hertzov izum znal spremeniti v tehniko in ga praktično vporabiti. Pozneje so vporabljali pri oddajnih postajah električne obločnice, ki jih je vpeljal danski inženjer Poulsen in dosegel ž njimi pri proizvajanju električnih valov velik napredek. Končno so prišli na vrsto stroji, ki naj bi direktnim potom tvorili izmenični tok, iz katerega obstoje elektromagnetni valovi. Ti stroji so bili v bistvu taki, kot so oni po elektrarnah, ki proizvajajo izmenični tok za mestno razsvetljavo, le da se pri teh menja smer v sekundi 50 krat, dočim morajo visokofrekvenčni stroji proizvajati do milijon men na sekundo. Ti stroji se vporab-Ijajo v gotovi brezžični službi še dandanes, posebno pri telegrafskih postajah na zelo dolge valove, to je na redke frekvence, ki pa oddajajo s silno jako energijo. Ampak vsi navedeni viri radijskih valov so stopili v ozadje, čim je bila iznajdena elektronka. Prvi jo je vporabljal v svrho sprejemanja Fleming, pa je bila tedaj še bistveno drugače konstruirana, kot je danes. Pozneje sta jo spopolnila Amerikanec Lee de Forest in Avstrijec Robert v. Lieben, tako je danes elektronka eno izmed pravih čudes tehnike, ki deluje absolutno precizno in zanesljivo. Vporablja se jo kot najbistvenejši del v oddajni postaji, kjer proizvaja izmenični tok popolnoma enakomernih frekvenc, kojih število more biti mnogo milijonov na sekundo, pa tudi enakih am-plitud, če niso te spremenjene v svojih višinah vsled modulacije. Šele z uvedbo elektronk se je mogla razviti brezžična telefonija, ki je pod imenom radio v najkrajšem času obsegla ves svet. Pa tudi v naši sprejemni napravi, če ne vporabljamo kristalnega detektorja, je elektronka nenadomestljiv sestavni del. Ona nam more pojačiti visokofrekvenčni nevsmerjeni tok, ki pride iz antene, nam ta izmenični tok vsmeri kot detektor in ga spremeni v istosmerni vtripajoči tok, čigar utripi odgovarjajo tresljajem zraka, povzročenim po zvoku, končno nam elektronka more pojačiti tudi te slišne utripe ali nizkofre-kvenčne toke v toliki meri, da spravijo zvoč-nikovo membrano do takega nihan;a in tresenja, da se razširjajo zračni valovi, nosilci glasu, v kilometrske razdalje. More pa elektronka služiti tudi drugim svrham, in bomo to pozneje tudi opisali. Kakšna pa je konštrukcija današnje elektronke? Čudovito preprosta in začudo precizna. Nazunaj vidimo stekleno hruško, nekaj manjšo kot so navadne električne svetilke, ki pa ima v podnožju štiri vtikala ali kontakte. Stekleni del je navadno zazrcaljen, tako da ni videti delov, ki so nameščeni v notranjosti. V vsaki elektronki so trije bistveni deli, ki jih imenujemo tudi tri elektrode: katoda ali žarilna nitka, anoda in mreža. Opišimo jih! Katoda ali žarilna nitka je nekaj centimetrov dolga tanka kovinska žica, ki je navadno napeta vodoravno v stekleni hruški, le pri nekaterih fabrikatih. predvsem amerikanskih, je nje lega navpična. Ta žica pa je iz špecijalne snovi, ali iz več snovi. Navadno je konštruirana tako, da je žica, ki žari, kovinska, njeno površje pa je obdano z raznimi oksidi. Tako slišimo danes o torijevih, oksidnih, acidovih, barijevih ka-todah, kakršna snov je pač nameščena na kovinski žici, ki žari. Oba konca katode pa peljeta v žarnično podnožje in ju pri vporabi, to rje ob sprejemanju sklenemo z akumulatorjem, in sicer en konec s -j- polom, drugega z — polom. Za pravilno žarenje potretujc katoda določeno električno napetost. Ako znaša ta 3 5 volta, moramo med en pol akumulatorja, ki ima 4 volte napetosti, vstaviti nekaj ohmov upora, tako zvani žarilni upor ali reostat, ker bi nam sicer katoda premočno žarela in se radi tega v prav kratkem času izrabila in izčrpala. To je, ona snov, oksid, torij, barij itd., ki obdaja kot zelo tanka plast kovinsko žico, bi prav kmalu izhlapela, in elektronka bi postala nerabna in gluha. Prav je, da se danes v splošnem fabri-cira elektronke, kojih katode potrebujejo za pravilno in normalno žarenje točno 4 volte, tako da odpade vsak reostat med akumulatorjem in enim koncem katode. Dobiti pa je tudi elektronke, ki imajo tako prirejene katode, da zadostuje za njih žarenje že napetost 2 volta, vendar porabijo te mnogo več toka kot 4voltne in jim ni zato dati nobene prednosti, pa se jih tudi vedno manj vporab-Ija in izdeluje. Vporaba električnega toka za žarenje, ki ga največkrat dobimo iz akumulatorja, je pri modernih elektronkah izredno pičla. Dočim se je pred leti dobilo samo žarnice, ki so vporabile 0-5 ampera toka, je danes dobiti prvovrstne elektronke, ki ne porabijo več kot 0-06 A, to je 60 mili-amperov, le take, ki služijo za močno nizkofrekvenčno ojačenje, zahtevajo več toka, do 0-2 A. Ža-renja v modernih elektronkah ni videti, ker katoda komaj vidno sveti, pa še to žarenje je zastrto z zazrcaljenjem. Drobiž Radio pri žuželkah. V znanstvenih krogih sicer še ni doseženo soglasje o tem, kateri svrhi služijo tipalke, ki jih imej o na glavi nekatere žuželke. Splošno se smatra, da opravljajo te tipalke v nekem smislu službo antene, ker izgube žuželke v hipu, ko se jim ti telesni deli odstranijo, zmožnost orientiranja in ne občutijo več bližine svojih soplemenjakov, dokler jih ne zagledajo. V preizkusnem laboratoriju v Patersonu pa so zdaj dognali, da primerjanje teh tipalk z antenami ni nikakor neutemeljeno. Iz različnih poskusov se da namreč sklepati, da je mogoče izzvati učinke na različne manjše žuželke določenih vrst preko teh tipalk po oddajnih aparatih z malenkostno jakostjo. Ko so se jim tipalke odstranile, je bilo videti, da je občutljivosti za to visokofrekvenčno energijo nestalo. Teorija, ki se postavlja na ta dognanja, domneva, da se v teh organih nahajajo prav fini živci, ki jih vzdraži bližina kake oddajajoče naprave. Ta dražljaj pa se zdi le malenkosten, zakaj pri znatno povišani jakosti oddajanja ni bilo opaziti preutrujenja teh živcev. Zato se misli, da imajo bržčas zračni valovi, ki izhajajo iz žuželk, mnogo večjo amplitudo. Čudno pa je vendar, da se do danes ni posrečilo ugotoviti in zaznati te nihaje, Z radiem pomorski promet sigurnejši! V Londonu se je sestala konferenca radi varnosti potnikov na parobrodih. Eden najvažnejših sprejetih sklepov je, da morajo poslej imeti vse ladje razen tovornih ladij izpod 5600 ton na krovu oddajni in sprejemni radio s posebnim telefonistom. Ladje, ki nimajo posebnega alarmnega sistema, morajo ob določenih urah poslušati, ali od kod ne prihajajo klici na pomoč. Druga elektroda je mreža. Ni pa to ni-kaka mreža, kot bi si jo mislili pod tem izrazom, ampak je samo špirala, zvita iz tanke žice. Ta špirala je navita krog katode in sta obe enako dolgi. Razdalja med katodo in mrežo znaša nekaj milimetrov in ni pri vsaki vrsti elektronk enaka. Tudi imajo nekateri fabrikati mesto spiralne mreže kar pločevinast cilinder, ki obdaja katodo. Ima pa tak cilinder izklesane odprtine ali luknje. Bistvene razlike v funkciji med obema vrstama mrež ni. Tudi mreža je zvezana z vtikalom na elektronkinem podnožju, in sicer z onim, ki je bližji katodnima vtikaloma. Obe našteti elektrodi, katodo in valjča-sto spiralo — mrežo obdaja pločevinast valj ali cilinder, ki se imenuje anoda. Ta je iz niklja, tantala ali kake druge kovine in je istotako kot mreža od katode oddaljen nekaj milimetrov od mreže. Zvezana je anoda z onim vtikalom v podnožju, ki je najbolj oddaljeno od ostalih vtikal. Nekateri sistemi elektronk imajo tudi stisnjeno mrežo in anodo, predvsem oni za močno ojačenje, z zelo dolgo katodo, ki pa je v sredi vpregnjena, tako da ima obliko V. /M Jf C£H SC SA]PCPCl/\EJŠE Upofrebite Tungsram Bariieve elektronke! Načrti v Švici. V Švici nameravajo postaviti dve novi, močni postaji v Surseeju in Mondonu. Istočasno nameravajo prevzeti že obstoječe postaje v Ženevi, Lau-sannei, Bernu, Baselu in Ziirichu ter postaviti nove prenosne postaje v Sittenu, Oltenu, St. Gallenu in Churu, nadalje po eno še v Locarnu, Bellinsoni in Luganu. Te postaje bi bile zvezane med sabo v svrho izmenjave lokalnih programov s telefonskimi kabli. Z ozirom na praške sklepe se zdi, da je to dobra rešitev, da se dodeljenih pet valovnih dolžin dobro izrabi. Nekatere izmed njih se uporabijo kot glavni valovi, na katerih delajo potem tudi prenosne postaje lahko brez motenj. Polagoma bo kaj podobnega tudi za Slovenijo postalo aktualno. Avstralski amaterji v službi javnosti pri poplavi. Maja t. 1. je obiskala otok Tasmanijo na jugu Avstralije resna poplava. Glavno mesto otoka, Hobart, je bilo od ostalega dela docela odrezano. Zveza glavnega mesta z otokom bi bila torej nemogoča, če ne bi bil priskočil na pomoč amater s svojim oddajnim aparatom. Avstralske odda/ne amaterje, ki se smejo sicer baviti le z oddajnimi poskusi, je poklical na pomoč poštni ravnatelj Tasmanije. Vodja amaterske oddajne postaje VKZC v Hobartu je bil prvi, ki je dobil v petek zvečer zvezo z neko postajo izven ogroženega ozemlja. Znani avstralski amater H. W. Maddick, stanujoč v Melbournu, je baš ta večer preizkušal nov sprejemni aparat za kratke valove. Nenadoma je zaslišal na 40 m signale postaje, ki je jasno kazala, da ima sporočiti važne vesti. Oddajni amater v Hobartu je nato prosil svojega tovariša, naj dobi od poštne uprave v Mel-bourneu dovoljenje, da prevzame sam vse oficielno delo poštne brzojavne službe, kar se mu je seveda takoj dovolilo. Medtem ko so se na ta način izmenjavale najnujnejše tiskane in brzojavne vesti med Hobartom in Melbourneom, sta si znala dva druga amaterja s sodelovanjem poštne uprave dobiti še drugo zvezo z nekim amaterjem v Melbour-neou, kasneje pa se je posrečilo ustvariti še eno zvezo z nekim amaterjem v Lauwrestonom, Dan in noč so delali amaterji. Postaje so bile skozi 18 ur med sabo v zvezi, pri čemer je bilo izmenjanih na tisoče besedi. Šele soboto zvečer so bile brzojavne poštne zveze zopet v redu, a oba dva dneva, ko so amaterji vskočili za pošto, ni bilo zaznamovati večjih zamud. K muzikalnemu sporedu. Prihodnji teden prinaša 3 solistične nastope gg. Likoviča, Gostiča in Levarja. Gostič izvaja zgolj Rih. StrauBove pesmi, ki se večinoma topot v naši postaji prvič izvajajo: tudi v teh oblikah leži težišče v instrumentalnem partu. Levar, ki se je za dalj časa oddaljil pevskemu odru, se oglaša zopet po dolgem času v pevskih partijah. Na praznik 15. avgusta bomo slišali popoldne jeseniški pevski zbor »Sava« in zvečer K urni koncert trnovskega cerkvenega zbora z nabožnim programom. Tovrstnih nastopov že dalje časa — par mesecev — ni bilo. Naslov večera Radio-kvarteta je: Operna in operetna glasba — vsakomur dostopna in razumljiva muzika. Mešane instrumentalne programe izvaja Ra-dio-orkester v svojih stalnih večerih. Naročnikom! Prosimo cenjene naročnike, ki so z naročnino zaostali, da nam jo po položnici št. 15.228 čimprej poravnajo. Naročnina znaša za četrt leta 40 Din, polletna 75 Din, celoletna 140 Din. Kdor pa je naročnino že poravnal, pa naj izvoli položnico, ki smo jih poslali vsem naročnikom, shraniti za prihodnje plačilo. Uprava. Koncertna pevka ga. Staller-Stotter »Strela, pri New Yorku sva, pa vendar ne čujeva ničesar!« »Brate, molk je zlato.... Dežela dolarjev!« Nedelja, 11. avgusta 527 kc Ljubljana 2 5kW 9.30 Prenos cerkvene glasbe 10.30 Poljedelska ura, inžeujer Černe 11.00 Prenos vaterpolo - tekem za državno prvenstvo s kopališča SK Ilirije, vmes reproducirana glasba 15.00 Reproducirana glasba 15.30 Hunioristično čtivo, pisatelj Milčinski 16.00 Koncert Radio-orkestra: Mendelsohn; Bartholdy, op. 61: Ženitovanjska koračnica; Strauss: Aquarel-li; Keller Bela: Vesela uvertura; Eilenberg: Gozdna kovačnica. Vmesne samospeve poje g. Joža Li-kovič: Vilhar, Lastovice; Pavčič, I)edek Samonog; Prelovec, Pa so fantje ]>roti vasi šli; Ena tička priletela (slov. narodni); Frei-re, Ay, Av; Brahms, Neuslišana podoknica; Moj deklic 17.0 Ura balad Do 24.00 Godba za ples 1184 kc Breslau 4kW 16.30 Glasba 17. stol. 20.15 Poljuden koncert Smetana: Koračnica iz »Prodane neveste«; Fetras: Gorsko veselje; Beethoven : Egmont; Lineke: Berlin v noči; Aletter: Maud; Kockert: Pussi Sobota, 17. avgusta 20.00 Delavska ura: Organizacija delavskega zavarovanja v naši državi; g. Josip Bole 20.30 Prenos iz Zagreba 22.30 Časovna napoved in poročila 698 kc Belgrad 2 5kW 12.45 Radijski kvartet 13.30 Dnevne vesti (Pravda) 17.30 Ura za deco 17.50 Radijski kvartet 20.00 Pred., dr. Aleks. Cvetko-vič, o higieni pitja poleti 20.25 Radijski orkester: 1. Blon: Sprevod palčkov, 2. Wald-teufel, Pomone, valček, 3. Suppe: Lahka konjenica, uvertura. 4. Czibulka: Gozdni šelest, salonski komad. 5. Leopold, Arabia, potpouri, 6. Sevbold: Ptička v gozdu, interni., 7. Loe-\ve: Indijska pravljica, 8. Deshayes: Patrouille espa-gnole, 9. Sedlaček: Beograd ponoči, srb. potpouri 21.25 Čas. Dnevne vesti (Politika) 21.35 Pred., dr. Boj. Pire: Prijava nalezljivih bolezni 22.00 >;On, ona, on . drama v 1 dej.. R. Bracco 22.20 Radijski jazz 877 kc Zagreb 0 7 kJ 13.15 Plošče 13.45 Dnevne in gospodarske vesti 20.00 Knjižna ura 20.15 Kulturne in družabne vesti 20.30 Koncertni večer 22.30 Dnevne in vremenske vesti 160 kc Huizen 2 kW 12.55 Opoldan, koncert 13.55 Plošče 18.40 Koncert 20.40 Koncertni večer 23.40 Koncert 212 5 kc Varšava 10kW 12.05 Plošče 21.00 Iz Salzburga: Koncert Mozartovih del 22.45 Godba za ples 563 kc Miinchen 4kW 14.30 Zabavni koncert (plošče) 16.00 Zabavni koncert 18.30 Koncertna ura 19.30 Vesel konec tedna 22.45 Plesna godba 581 kc Dunaj 15 kW 11.00 Dopoldan, glasba 16.00 Popoldan, glasba 18.30 Akademija 20.10 Čas. Vreme 20.15 Jugoslovanske pesmi 21.00 Iz Salzburga: Serenada 617 kc Brno 2 4kW 12.20 Iz Bratislave: Opoldanska glasba 16.30 Prenosi iz Prage 835 kc Langenberg 40kW 12.10 Plošče 13.05 Opoldan, koncert 17.35 Popold. koncert 20.00 Vesel večer Do 1.00 Ncčna gfcdba in ples 653 kc Ziirich 0 7 kW 12.32 Plošče 13.32 Vreme. Borza 16.00 Koncert 17.45 Harmonikarski koncert 20.00 Poljuden koncert 21.00 Plesna glasba 716 kc Berlin 4kW 14.00 Iz operet in revij (plošče) 17.00 Koncert k čajanki 19.00 Toccate 20.00 Vesel konec tedna Nato do 0.30 godba za ples 734 kc Katovice 10 kW 16.20 Plošče 21.00 Prenos iz Salzburga 22.45 Godba za ples 743 kc Bern 2 5 kW 12,45 Flcsče (resna glasba) 16.00 Popoldanski koncert 18.15 Plcšče (vesela glasba) 20.00 Poljudna truebska ura 21.20 Orkestralna ura 22.15 Pozni koncert 22.45 Radio-Dancing 770 kc Frankfurt 4kW 13.15 Zabavna glasba (plošče) 16.15 Kcncert 20.15 Koncert iz Stuttgarta 22.00 Španske pesmi Nato iz Berlina godba v\ ples 708 kc Toulouse 8 kW 12.45 Kcncert 13.15 Pesmi 13.30 Solistični koncert 20.30 Orkestralni koncert 20.45 Fragmenti iz kom. oper. 21.00 Simfonični koncert 21.45 Plesna godba 806 kc Hamburg 4kW 16.15 Iz Kiela: Richard Straufi 17.00 Operetne uverture 10.00 Iz Hannovra: Carl Loe\ve 20.00 Ljubezen in trobente. Vedra muzika na pihala 833 kc Stuttgart 4kW 12.00 Plošče 15.00 Zabavni koncert (mandoline in kitare) 16.15 Popoldan, koncert 20.00 Zabavni koncert 21.0) Iz Salzburga: Serenada 23.00 Godba za ples. 878 kc Praga 5 kW 12.20 Iz Bratislave: Koncert 13.55 Borza 16.30 Koncert 18.00 Nemško oddajanje 19.05 Mandolinski in kitarski koncert 20.00 Koncert 21.00 Poljuden večer 22.25 Jazz-band 896 kc Poznanj 1 5 kW 13.05 Plošče 19.20 Mandolinski koncert 21.00 Prenos koncerta iz Salzburga 22.45 Radio-kabaret (plošče) 24.00 Nočni koncert (Philips) 959 kc Krakov 15kW 16.30 Plcšče 21.00 Prencs iz Salzburga 22.45 Kcncert iz Warsza\ve 1085 kc Konigsberg 4kW 16.30 Iz Danziga: Popoldanski koncert 21.15 Iz Danziga: Vedra ura 22.30 Iz Danziga: Godba in ples 1139 kc Košice 2 5 kW 12.05 Orkestralni koncert 20.05 Koncert 21.00 Iz Prage: Poljudna glasba 22.25 Iz Prage: Jazz iz Joahymslhala 1140 kc M. Ostriva 1QkW 12 20 Orkestralni koncert 16.30 Iz Prage: Popoldanski koncert 19.05 Plcšče 20.00 Komorna glasba 21.45 Poljuden večer 22.25 Iz Prage: Jazz iz Jcachymsthala 1157 kc Leipzig 4 kW 12.00 Plošče 16.30 Zdraviliški koncert 20.00 Funkbrettl 21.00 Serenada. Prenos iz Salzburga 1184 kc Breslau 4kW 16.15 Zabavni koncert 22.30 Godba za ples C0.30—01.80 Nočni koncert na ploščah Kupon stavlja pa se, da drevo še raste, zakaj suh les je dokaj dober izolator. V to svrho se sedaj zabije žebelj v drevo, tako da gre približno poldrug centimeter skozi skorjo. Na žebelj pritrdiš zato odvod v zemljo. Ko odstraniš žebelj iz drevesa, moraš nastalo luknjo zamašiti s kitom ali čim podobnim, da ne pridejo v drevo kake žuželke. Provizorična antena. Za to so potrebni drevo, utež (n. pr. kamen) in komad izolirane žice. S tem je antena v 5 minutah montirana. Na enem koncu žice se dobro pritrdi kamen ali druga utež v svrho obtežitve. V približno 30 do 40 m oddaljenosti od aparata se vrže utež čez kako vejo, a drugi konec žice se priveže na palico, ki jo v bližini aparata zabiješ v zemljo. Da preprečiš, da se Senzacijonalen telefonski pogovor. Moderni veletrgovci, ki so danes pravzaprav gospodarji svetovnega trga, se baš radi svojega velikega trgovskega in gospodarskega talenta poslužujejo pri največjih, kakor tudi pri manjših trgovskih poslih najmodernejših pridobitev današnje siln-e tehnike. Tako je zadnjič lastnik velikanske londonske trgovske firme poslal v Ameriko svojega trgovskega zastopnika, ki naj bi v njegovem imenu sklenil nekaj velikih kupčij. Dal mu je popolnoma jasna in točna navodila in mu naročil, naj, kjer le more, potuje z letalom, da bo čim ' preje sklenil kupčije. Tako je bil trgovčev kurir že več kot teden dni na potu, ko se trgovec v Londonu naenkrat premisli in želi preklicati eno izmed navodil, ki jih je dal kurirju. TelegrafiraJ je v Ameriko in vprašal, kje da se približno nahaja sedaj njegov za-- stopnik. Kmalu so mu prav tako po telegrafu odgovorili, da sedi v aeroplanu, ki mora leteti prav v tem trenutku nekako nad New Jersey-em. Trgovec je nato izrazil željo, da bi rad telefonsko govoril s svojim zastopnikom, kar je tudi dosegel. Govoril je po telefonski liniji preko Rugby-ja, iz Rugby-ja kdo ne zadene v nizko napeto žico, jo napraviš vidno s tem, da obesiš nanjo koščke papirja ali končiče blaga. Da bi žico pritrdil mesto na palico direktno na aparat, ne kaže. Za take antene uporabljaš najboljše lakirano ali drugače izolirano žico. Če uporabiš živo drevo kot antenski drog, moraš paziti predvsem na dobro izolacijo žice. Da bi na isto drevo tudi hkrati napravil odvod v zemljo, ni priporočljivo. Utež na enem žičnem koncu izpolnjuje tri koristne naloge. Prvič z njo lahko praviš žico od spodaj čez kako visoko vejo, drugič obdrži anteno stalno v enaki napetosti in tretjič vleče sama žico z veje, kadar vso napravo demontiraš. A. Meyer-Schwencke. (Ponatis prepovedan.) po podmorskem kablu v Houlton v Ameriki, iz Houltona preko New-Yorka na letališče Whippany, odkoder je odletelo letalo z njegovim kurirjem. Iz letališča Whippany so dosegli brezžično zvezo z iskanim letalom in tako se je mogel trgovec pogovarjati s svojim zastopnikom celih 20 minut iz razdalje 3000 milj. Šef je sedel v svojem klubskem naslonjaču v svoji pisarni v Londonu in se pogovarjal s svojim kurirjem, ki je sedel v letalu, ki je letelo nad drugim kontinentom. Začuden bi se skoro človek vprašal, kaj je še nemogoče? Program preko 21.000 milj. Byrd in njegovi spremljevalci v » Mali Ameriki« so preteklo nedeljo doživeli prijetno iznenadenje, ko so zaslišali program postaje ZME v Sydneyu, ki ga je oddajala KDKA. Ta program je premeril razdaljo 21.000 milj, da je prišel iz Sydneya preko Pitts-burgha na južni tečaj. Ta razdalja je največja, ki jo je kdaj premeril kak program. (I. F. P.) Vodilni aparat bodoče /e štirieleKironski RMIONE Za priklop na izmenični tok. Sprejema vse postaje valovnih dolžin 12—3500 m v zvočniku! ^ Aparat bre3 akumulatorja in brez bateriji Izredna selektivnost, čistost in jakost glasu Vprašajte tudi ?a najfinejši sodobni aparat z okvirno anteno! To je univerzalni šestelektronshzi RADIOM JE z elektronkami z zaščiteno mrežico! Vsa Evropa, kakor tudi i3venevrops1ce postaje v zvočniku! Radio Ljubljana Miklošičeva c. 5 Tel. 3190 Bi 0 LIST IZHAJA VSAK PETEK - IZDAJA KONZORCIJ »RADIO LJUBLJANA" (V. ZOR) — UREDNIŠTVO IN UPRAVA: LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA C. 5 (FR. B1RK) - ČEK. RAČUN POŠT. HRANILNICE 15.228 NAČRT OVITKA IN VINIETE: ING. ARCH. IVAN PENGOV — TISK JUGOSLOV. TISKARNE (K. ČEČ)