Avbe. *) (Albert Šič.)
vbe spadajo pri nas k ljubljanski in gorenjski narodni noši'), a razširile so se pozneje tudi po drugih krajih Slovenije. Avba sestoji iz dveh delov. Gornji del se imenuje vrh («kapa»), spodnji (sprednji) del pa čelo («fcrm»).
Vrh je ploskat, okrogel (Gorenjsko okrog Bleda), ali pa grebenast (ljubljanska okolica). Napravljen je iz bele tanke, redke, drobno nagubane tkanine, ki je navadno podložena z rdečim blagom, pri boljših tudi s taftom. Ob koncu navzdol zavitega vrha, zadaj, je pritrjena pentlja z navzdol visečima koncema traka, ki je svilen, raznih barv in ima vdelane rože ali geometričen vzorec.
Čela so glede dimenzij različna (navadno so široka od 9 do 12 cm in dolga od 39 do 46 cm), Okrašena so z zlatimi ali srebrnimi vezeninami. So pa tudi avbe, ki imajo čelo iz zlatega ali srebrnega brokata2).. Avbe žalujke imajo črno; čelo, okrašeno s črnimi vezeninami, polužalujke pa z vezeninami mrkih barv. Doma pa so nosile naše prednice bele avbe z belim vezenim čelom.	1
Z zlatimi vezeninami okrašeno čelo ima črno baržunasto podlago, pošito na redko z majhnimi okroglimi zlatimi bleščicami (glej liste 24-31), ali pa je popolnoma pokrito z njimi (glej liste 1-23) tako, da se vidi od baržuna le kakih 5 mm širok rob, ki je obšit z ozkimi belimi, nabranimi in poškrobljenimi čipkami. Z zlatom vezene avbe imenujejo «zlate avbe».
Čela zlatim avbam so delale vezilje takole:
V okvir, narejen nalašč za vezenje avbnih cel, so z močno nitjo napele kos domačega platna iste velikosti kakor čelo, čezenj so prišile črn baržun. Nanj so pripele z redkimi vbodi osnovo za okraske, ki naj bodo vezeni z zlatom. Te osnove so prvotno izrezovale iz tankih listov, narejenih iz bukove gobe, pozneje pa iz tankega usnja ali kar iz navadne, tanke lepenke (glej sliko 1. in 2.). Kadar so hotele štediti zlato, so vezle z zlatom tako, da je bila z njim pokrita le površina osnove. Na spodnjem delu osnove so vezenino izvrševale z belo nitjo, s-katero so torej zlato nit pritrjevale le na zgornjo ploskev osnove.
Osrčja cvetov, rožne popke, mačice, žitno klasje in srca so podlagalc z bombažem, ki so ga prevlekle s tanko tkanino, da so bile te oblike pla-
Kakor smo že zadnjič javile, začnemo z današnjo številko priobčevati v prilogi vzorec na avbnih čelih. Podatki v oklepajih se nanašajo na poedine risbe, ki pridejo zaporedoma v prilogo. Zato bomo čitale ta sestavek s pridom šele potem, ko bodo objavljeni vsi vzorci. — Op. ur.)
*) Glej Albert Sič «O slovenskih narodnih nošah» str, 4.
-) Take avbe so bile pri nas v navadi v prvi polovici 19. stoletja (1820—1830).
stične. Tie plastične oblike so pošile z zlatimi bleščicami in z biserom podobnimi srebrnimi kapicami (folijami), ki so jih imenovale «lečice», «bisere» ali «kupčke».; njih oblika je bila ali kroglasta ali podolgovata. Všivale pa so v okraske tudi raznobarvne kamenčke (steklene bisere), — (glej sliko 3). Včasih pa so prevezavale oblike tudi z zlatimi ali s srebrnimi zvitki (bouilloni), Ves ornament se je po čelu razvijal simetrično od srede na levo in na desno8). Navadno je bil obšit z zlato nitjo (frise). (Slika 3.)
Čela so vezle vezilje, ki so se bavile le s takim vezenjem4), vezle pa so jih tudi kmečke žene in dekleta sama.
Okraski avbnim čelom so bili povzeti iz rastlinstva, pa tudi iz živalstva (na sliki 2., v sredi zgoraj, vidiš okrasek s ptiči). Iz rastlinstva so povzele vitice («vejice»), nagelj, rožmarin, planike, vrbo-ve mačice, grozde, žitno klasje in razne cvete («rože»). Žitno klasje z resami so pozneje pre-obrazovale v dekorativno obliko brez res, podobno pšenici; te oblike imenujejo še dandanes «gosenice» ali «boginje» (neke zelene gosenice z rožičem). Uporabljale so za okrasek tudi tipično srce in križ. Poleg teh oblik pa so pogosto in zgolj iz patrijoitizma sprejemale kot okrasek tudi avstrijskega orla5), Vsi okraski so bili okusno stilizirani.
Gor. zlata avba, slika 5.
3) Večina tu risanih čel znači le njihovo polovico.
*) Taka vesilja je bila tudi v trnovski fari v Ljubljani,
r'J Nove avbe z belim orlom: ker je bel, se mora ludi na avbah vesti s srebrom. Troje bleščečih biserov na trupu orla znači trojno naše pleme. Za poskušnjo sem ga sprejel v vzorcih na 5. in 6. listu.
Avbe so nosile le žene, na svatbah pa tudi nevesta, družica in teta. Kadar se dekle omoži, pravijo še dandanes: «prišla je pod avbo».
Da je bila av'ba namenjena za poroko, kot najlepši kinč neveste, dokazuje tudi okrasek sredi avbmega čela («forma»). Je to dvoje src, tesno naslonjenih drugo na drugo; ti srci sta venčani s krono, opremljeno s cvetočo rožo ali pa s križem. Križ je bil simbol nebeškega blagoslova, ki naj se razliva nad novo zakonsko zvezo. (Glej liste 1, 2, 10, 12, 15, 16. 19, 21, 26).
Avbe niso nastale pri nas, marveč se je njihova raba zanesla k nam bržkone z Bavarske. Kdaj se je udomačila med našim ljudstvom, ni mogoče povedati s točno letnico, Vsekakor pa v drugi polovici 18. stoletja0).
Ker primanjkuje starih, pristnih a vb, si pomaga naše ženstvo s tem, da si samo veze čelo, in to večinoma tako neokusno in zagrešeno, da taka vezenina našo, sicer veličastno in krasno narodno nošo le osmeši.
"J a) Dr. Walter Šmid piše v «Carnioli» 1909, stran 42, da so zanesli avbe sredi 18. stoletja najbrž z Bavarskega preko Tirolske in Gorenje Avstrije. (Johannes Kronfus pa pravi v isvojem spisu «Volkskunst in Krain» ibidem str, 133, da je na obliki avb nekaj slovanskega).
b)	Dr. Jos. Gruden pravi v «Zgodovini slov. naroda» str. 1066: Sredi 18, stoletja se je pojavila v naših deželah «avba» (die Haube), ki že s svojim imenom kaže nemški izvor, — Vse kaže, da je avba prišla z Bavarskega v naše dežele. Najbolj je bila v navadi po Gorenjskem in v Savinjski dolini....,»
c)	Veterinarski nadzornik Josip Sadnikar, Kamnik, mi piše; «Moje mnenje je, da so Kranjice nosile z zlatom vezene avbe v drugi polovici 18. stoletja. Dokaz temu so votivne sličice v božjepotnih cerkvah. Taka slikä iz 1, 1783- se nahaja tudi v Kamniku (last obč. tajnika g, Jois. Steleta, posestnika na Šutni št. 26). Naslikan je na desko zakonski par. Žena ima na glavi avbo z bogato vezenino na «čelu», ki je obšita z belimi čipkami.
V «Kuharskih bukvah» Valetina Vodnika iz 1. 1799. (druga izdaja iz 1. 1834.) je na prvem listu bakrorez, ki prednjači kuharico v kuhinji z avbo na glavi.
Jaz imam z zlatom vezeno avbno čelo z orli kot motiv. Ti orli (heraldični) imajo svit (krog, nimbus) okoli glav in so gotovo posneti po tolarjih Marije Terezije (* 1717, f 1780) ali nje prednikov. (Pozneje ti nimbusi na denarju izginejo).»
č) V slovarju «Besedische» o. Marka Pohlina, iz 1. 1781, se nahaja beseda «avba», di Haube, Vitla (latinsko).
d)	Avbo kot pokrivalo Kranjic omenja ludi Anton Linhart v svoji knjigi: «Versuch einer Geschichte von Krain» (1791) str. 316.
e)	Muzejski ravnatelj dr. Jos, Mantuani pa trdi v «Domu in Svetu» 1908, str. 236. v svoji slovstveno-zgodovinski beležki o p. Marko Pohlinovi (* 1735, f 1802): «Krajynska Kroneka» (I. del 1770, II. del 1788), da je bila kranjska noša, v kateri omenja Pohlin Ludi svojo avbo, tedaj «že kakih sto let stara, več pa ne.» (Po tej trditvi so naše avbe iz 17. stoletja),
f)	«Najstarejše naše avbe so pač iz 16. stoletja, kakršne je nedavno tega dobil celjski muzej iz slučajno odprtih protestantskih grobov v Golčah pri Celju. Ker nam je čas zidanja golške cerkve in nje uporabe znan, lahko datiramo celjske avbe v leta 1580—1590,» (Glej dr. Waller Šmid «Kranjska narodna umetnost na dunajski razstavi.» Slovan 1906, str. 169).
Da se temu izognemo, sem izdal zbirko, iz katers si lahko vezilje vzorce aH posnamejo, ali pa si na njih podlagi napravijo nove kompozicije.
V Bohinju na Gorenjskem so nosile žene in dekleta posebne vrste pokrivala, ki so jih imenovale «zctvijaee» (glej sliko 7.). Zavijača je napravljena iz trioglaste bele krpie domačega finega platna ali iz šilona. Na sprednjem delu ima zavijača rožast, kakih 6-8 cm širok trak iz brokata ali vzorčaste svile. Namesto tega pa imajo tudi trakove (pasove), vezene z zlatom, kakršni se uporabljajo pri avbah. Posebno ožja avbna čela so zato pripravna. Čelo je pogosto tudi iz belega blaga: delano je na razplet, in ta bela čela nam nudijo čudo domače ljudske umetnosti, navadno jih lahko prezremo, ker je njihov učinek skromen, a zato zelo soliden.
Kako se napravi zavijača, je razvidno iz slike 5.
Meseca listopada 1925.
O setvi cvetlic. (]ust Ušaj.)
^	e^ev cvetic, zlasti takih, ki imajo zelo fino seme, je opravilo, ki
zahteva precej znanja in izkušnje. Največkrat je nepravilno sejanje vzrok, da setev slabo uspe, in marsikatera ljubiteljica , cvetic je vsled večkratnih slabih uspehov izgubila veselje do tega dela, ki je drugače zanimivo in zabavno. Ker se bliža < £ čas za setev, in ker vem, da marsikateri čitateljici tega lista na kratko podati glavna navodila. Najprikladnejše posode za setev cvetic so primerno veliki
_________zabojčki, 5—10 cm globoki, in navadni cvetični lonci. Vse te
posode morajo imeti na dnu eno ali več luknjic za odtok vode. Izvrtamo jih s svedrom in vrhu njih poveznemo nekaj črepinjic. To je potrebno radi tega, da bi od zalivalne vode naplavljena zemlja ne zamašila odtokov. Potem presejemo primerno količino vrtne zemlje, kateri primešamo nekoliko drobnega peska. To zemljo denemo za uro časa v približno 50° R toplo peč. S tem uničimo vsa plevelna semena, ki so v zemlji, ter mrčes, ki se često v njej iskriva, Ko smo na ta način zemljo takorekoč sterilizirali, jo pokropimo z vodo, da postane primerno vlažna, a ne preveč mokra, S to zemljo potem napolnimo posode, pa ne popolnoma do vrha, ampak za prst iz pod roba. Ta prosti rob je zato potreben, da voda pri zalivanju ne odteka čez rob in ne odnaša zemlje. Vrhu tega roba poveznemo tudi stekleno ploščo, ki pokriva setev in ji zelo koristi, ker zadržuje v posodi primerno vlago, in s tem pospešuje kalitev semena. Tudi mlade rastlinice se počutijo pod steklenim pokrovom dobro, le pokrov je treba večkrat malo pridvigniti in podložiti med njega in rob male palčice, da se setev prezrači. Stekleno ploščo je treba včasih tudi obrisati, ker se vlaga na nji rada nabira.
Ko smo posodo tako napolnili, pritisnemo zemljo nekoliko in jo lepo poravnamo. S tem je zemlja in posoda pripravljena za setev, le če je4 posoda preobsežna in če hočemo sejati več vrst cvetic v eno posodo, razdelimo površino zemlje v posodi na več majhnih lehic, ki jih pregradimo s palčicami. V vsako tako majhno lehico sejemo potem samo eno vrsto semena. Sejati pa moramo zelo pazljivo in previdno. Zlasti pa moramo paziti na to, da sejemo enakomerno in ne pregosto, V tem pogledu se navadno veliko greši, ker sejejo pregosto. Pregosta setev-ne bo dala nikdar dobrega uspeha; take rastlinice poženejo kakor nit tenka stebelca. Rastlinice vsled tega pobledijo, poležejo in se medseboj zamorijo. Pregostemu sejanju so večkrat krive tudi za navadne potrebe preobilno odmerjene porcije semena v zavitkih. Kupcu se potem škoda zdi seme zavreči