Postnina v driavi SHS pavSalirana. i ZLATI GRAD. ! ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ Daleč na izhodu za devetimi gorami in desetimi dolinami se razprostira prelepa deveta dežela. Velika je tako, da mora popotnik hoditi devetkrat devet dni, če hoče priti čez njo. Podnebje je tamkaj toplo, mrzlo zimo poznajo samo iz knjig in pravljic. Večinoma je dežela ravna, le na jugu in severu se vzdigujejo visoko proti nebu veličastne gore in le tu in tam delajo lepo obrasli hribi prijetno menjavo. In ker se pretaka po širokih ravninah mnogo rek in bistrih potokov, je zemlja tudi zelo rodovitna. Na njej rastejo vse rastline, kar jih je ustvaril neskončno modri Stvarnik. Zato so pa tudi prebivalci devete dežele srečni in bogati, kakor nikjer drugod na svetu. Posebno dobro se jim je godilo pod vlado kralja Trdomora. Človek bi bil tedaj lahko mislil, da j6 črez celo deželo razgrajen ves blagoslov božji. Ni čuda, da je tkorekoča vse plavalo v neskončni sreči, zakaj kralj je imel skrbnega in pametnega ministra, po imenu Ljudomila. To je bil pravi oče vsega ljudstva: izogibal se je vojsk, poslal domov vojake, katerih ravno niso potrebovali, skrbel lepo za poduk mladine in za razumno gospodarstvo kmetov, nikogar ni tlačil s prevelikimi davki, a podpiral je rad nesrečneže. Povsod je vladala največja pravica. Slabo je bilo samo za lenuhe, postopače in hudobneže, ker jih ni pustil v ječah pitati, ampak ukazal jih pošteno upreči v vsa javna dela. Bogastvo se je zmeraj množilo, po celem svetu se je raznesla slava o imenitni deveti državi in Se dandanes vedo stari ljudje o njej pripovedovati mnogo lepega. Srečno ljudstvo je zelo spoštovalo svojega kralja in čez vse ljubilo njegovega ministra. A tudi Trdomar je imel Ljudomila rad, poznavajoč njegova dela in veliko skrb za blagor države. Zvesto jn poslušal njegove nasvete in se ravnal po njih, čeravno je bil drugače zelo svojeglaven in je vedno morala obveljati njegova beseda. Vse je voljno in lahko plačevalo davke. Vsled tega so se v kraljevi zakladnici kupi-čili tovori zlata in ogromni kupi srebra. Že zgodaj so prištevali Trdomora k najbogatejšim vladarjem. Pa samo svetli denar ga ni mogel razveseljevati. Dal si je zato zidati prekrasne palače in velike gradove, kupoval dragocenosti in vabil gospodo v goste. — Mnogokrat se je dal z dobro godbo (muziko) zazibati v sladke sanje, a še ljubše mu je bilo ubrano petje. Nekoč pride v glavno mesto znamenit pevec, o katerem so pravili, da je prehodil že ves božji svet. Njegovo petje je bilo tako lepo, da bi ga smeli angelji sprejeti v svoje zbore, prepevajoče večno slavo in hvalo neskončnemu Bogu in glas srebrnih strun njegove harfe donol je toli milo, da bi gotovo ganil najtrše srce. Tudi kralj je dal poklicati pevca v svoj grad. — Ne da se popisati, kakšno veselje je postalo na dvoru. Vse, od zadnjega služabnika do vladarja samega, veselilo se je krasnega petja in nebeške godbe. Ena vesej lica je sledila drugi. Le Ljudomila, ki je postal zadnje dni zelo žalosten, ni mogel ganiti čudni gost, da, zapazili so celo nekaj svetlih solz v njegovih očeh. Pri obedu reče krelj pevcu: „Pravijo, da si prehodil ves svet. Ali si že videl srečnejšo in bogatejšo državo, kakor je moja ?" Tujec se je spoštljivo priklonil ter odgovoril : „Veličanstvo, prehodil sem res vse kraje, nad katerimi se razpenja sinje nebo, a srečnejše države kot je tvoja, še nisem videl, pač pa bogatejšo. Daleč tam na zahodu gospodari kralj, čegar grad je pokrit z zlatimi in srebrnimi ploščami. V krasnem vrtu ima tudi veliko drevo, narejeno iz čistega srebra in od njegovih srebrnih vej vise zlata jabolka." Po teh besedah se je kralju zmračilo čelo. Ni mu bilo ljubo, da ni on prvi vladar na svetu. Obdaroval je pevca in ga odpravil iz grada. Več dni je bil žalosten in zamišljen. Potem je ukazal Ljudomila pripeljati k sebi. — „Kaj mi pomaga moje velikansko bogastvo", mu začne pripovedovati, „kaj častenje mojega ljudstva ? Toliko let že vladam srečno, pa še vendar nisem prvi na svetu! — De-- narja imam dovolj. Vzami ga, pojdi na jug, ter mi sezidaj na gori Krasna, s katere se vidi daleč v sosedno deželo, veliko grad, ki bo pokrit z zlatim plehom in čigar stene bodo obdane z zlatimi ploščami!" Minister se žalosten prikloni do tal in reče z milim glasom: „Presvetli kralj ! Zlata palača res pristoji tvoji mogočnosti in tvojemu veličanstvu. Toda iz južnih delov države prihajajo zelo žalostne novice. Ead bi ti jih bil poprej razodel, pa nisem hotel kaliti tvojega veselja. Že dolgo časa je v spodnjih krajih grozovita suša. Po njivah in travnikih je vse suho in samo ob rekah in vodovodih, kjer škropijo rastline, je mogoče najti kako zeleno bilko. Vsled suše je poginila ljudem skoraj vsa živina, nastala je že tudi huda lakota in njej se je pridružila strašna njena sestra kuga. Neizrečeno mnogo ljudi umira dan za dnevom brez vsake pomoči. Zato sem mislil prositi tebe, presvetli kralj, da bi vpora-bili nekaj zbranega denarja za podpore ne-srečnežev. Treba bi hitro bilo nakupiti živeža za stradajoče, preskrbeti kmetom nekaj živine, poklicati od drugod več zdravnikov in izkopati nove vodovode, iz katerih bi se močila zemlja. Ko minejo nadloge in uime, pa začnemo staviti grad, ki bo na čast tebi in vsej deveti deželi." Trdomor se jezno vzdigne in zakliče : „Kaj, tem lakomnežem naj dam svoje zaklade? Nikdar! Trpijo naj voljno udarce šibe božje, ki jih zdaj tepe za njihove prevelike grehe !" „Pa veličanstvo", odvrne Ljudomil ponižno, „pomisliti moramo, da je tvoje zaklade zložil narod in da ljudstvo dolgo let ne bode moglo nobenega davka plačevati, ako mu me pomoremo. Če jim pa kraljeva milost danes pomaga, tedaj jutri že lahko vrnejo." Kralj ni bil vajen ugovorov in tudi ne odreči se taki želji, zato zagrmi nad ministrom : „Takoj na pot! V dveh letih mora stati najlepša palača na svetu, drugače ti dam glavo odsekati!" Ljudomil se zopet globoko prikloni in a solznimi očmi odide. (Konec sledi.)