Korotanski
Naš zasužnjeni svet
3. Izlet po Slovenski Koroški.
           e se usedemo v Prevaljah v Mežiški dolini na vlak, smo čez malo
          časa že v Avstriji. Vlak se ustavi v Plibcrku. Pliberk je malo,
           prijazno mestece pod široko Peoo. Okrog Pliberka bivajo samo
             Slovenci, in tudi Pliberčani vsi znajo slovensko. Nad mestom
 se dviga mogočen grad grofa Turna. Dober četrt ure od PH-
berka v smeri   proti  Dravi   stoji  na   grieu   lepa   romarska   cerkev   pri
Božjem grobu.
S Pliberka vozi vlak mimo Šmihela in nato skozi širen borov gozd Dobrovo, Kmalu smo v Sinčivasi. Tu je tudi postaja za Velikovec, ki je še eno dobro uro oddaljen od kolodvora. Cesta iz Sinčevasi na Velikovec vodi čez lesen most preko Drave, ker leži Velikovec že na severnern Dravskem bregu. Velikiovec ima okrog 2500 prebivalcev in je središče Podjunske doline. Vsalco sredo je tam dobro obiskan tržni dan. V mestu        je tudi meščanska šola. Velikovčani so po rodu skoro vsi Slovenci, a po mišljenju Nemci. Znajo slovensko, a prezirajo slovenski jezik in hočejo biti bolj nemški nego Nemci sami. Takih ljudi je mnogo na Slovenskem
Koroškem, zlasti v mestih in trgih. Pa tudi na deželo se vedno bolj širi nemški duh. Ti nemško misleči Slovenci so bili vzrok, da je zmagala pri glasovanju 10. oktobra 1920 Avstrija. Za Avstrijo je bilo oddanih 22.000 glasov, za Jugoslavijo pa 15.000. Od tedaj so koroškf Slovenci brez na-rodnih pravic. Imajo samo to pravico, da smejo plačevati visoke davke in da smejo doma in med seboj govoriti slovensko.
V velikovškem predmestju Št. Rupertu stoji slovenska Narodna šola, a je že od nesrečnega glasovanja 1. 1920 dalje zaprta. Nemške koroške oblasti ne pustijo, da bi se ondi začelo s poukom.
Dve uri od Velikiovca je trg Grebinj pod Svinjsko planino. Blizu Grebinja je župnija Grebinjski Klošter, kjer je bil nekdaj samostan. V Kloštru sta dve mogočni lepi ccrkvi in prostorno samostansko poslopje.
Najvišjeležeča župnija v velikovški okolici so Djekše, 1160 m visoko. Z Djekš fe krasen razgled na Karavanke, na Kamniške i-n Julijske planine. Djekše so najsevernejša slovenska župnija na Koroškem in ležijo skoro tako visoko proti sevem kakor mesto Št. Vid ali Št. Andraž v Labudski dolini. Cerkev in pokopališče sta obdana z visokim obzidjem, ki je nekoč služilo kot obramba proti Turkom. Podiobno obzidje imata tudi sosedni gorski župniji Kneža in Krčanje.
Iz Sinčevasi vozi ozkotirna železnica v Železno Kaplo. Železnica vozi mimo Doberlevasi, kjer je bil nekdaj velik benediktinski samostan, in mimo Reberce, kjer je tovarna za papir. Železha Kapla je precej velik trg in leži že čisto med gorami. Iz Kaple peljc lepa cesta čez Jezerski vrh na Jezersko in dalje v Kranj. Na vrhu Jezerskega vrha je zdaj državna meja med Avstrijo in Jugoslavifo.
Pa pustimo Sinčovas in peljtmo se dalje proti Celovcu. Na jugu vidimo mogočni Obir in še višji Grintavec in njegove sosede. Vlak se ustavi. Na desni so Tinje z mogočnim samostanom, ki je pa prazen. Čuditi se rnoramo, koliko samostanov je bilo nekoč na Slovenskem Koroškem; v Grebinj-skem Kloštru, v Doberlivasi, v Tinjah, v Vetrinju, v Št. Jakobu v Rožu, v Podkloštru v Ziljski dolini, zdaj pa ni nobenega več. Koliko samostanov pa ima n. pr. nemška Labudska dolina! V Št. Pavlu benediktinski, v Št. Andražu jezuitski, v Vošpergu frančiškanski samostan. In vendar je La-budska dolina petkrat manjša kot Slovenska Koroška.
Tinje so že na severnem bregu Drave. V bližini, južno od Drave, leži ljubko Klopinjsko jezero. Vlak zdrdra črez Dravo, in kmalu smo v Grabštajnu. Daleč proti severu sama rodovitna ravnina, sama lepa slo-venska zemlja! A kako dolgo bo še sloveniska? Še eden, dva rodova, in vse bo ponemčeno: Grabštajn, Podkrnos, Žrelec, Zakamen, Vetrinj, Po-krče, Št. To<maž, Timenica, Št. Lipš, Šmihel, Otmanjc.. .
Še ena postaja, in v Celovcu smo. Lepo mesto! Po lepi kolodvorsiki ullci nas pripelje eiektrična železnica na Novi trg, Tam stoji slaAmi ce-lovški »lintvern«. Orjaški mož ga pobija z mogočno gorjačo. Pravljica pripoveduje, da se je tam, kjer stoji zdaj Celovec, razširjalo nekdaj pusfo in divje močvirje. Večna megla je ležala nad močvirjem, in kdor je zašel
60    &2T
v to neprodirno meglo, ga ni bilo več nazaj. Zdaj pa zdaj je izginilo kako govedo od čred, ki so se pasle v bližavi ob pobočju gora, in nihčc ni v.edel, kam. Ob času hudega vremena pa se je slišalo iz močvirja zamolklo rfovenje in strašno renčanje. Nihče si ni upal nad grozovito pošast, ki }e bivala v tem močvirju.
Tedaj pa je dal napraviti deželni knez, ki je bival v Krn&kem gradu, ob robu močvirja rtiočen stolp. Od tu so opazovaK pošast. Bil fe velikanski zmaj s perutnicami in ščitom pokrit. Otvezli so na železno verigo tolstega bika in pritrdili nanj mogočno, zakrivljeno ostro železo. Bikovo rjovenje je napolnjevalo ozračje, in kmalu je planil nanj zmaj. Ostro železo se jc zmaju zadrlo v žrelo, od bolečin je pošast skrivila rep v mogočne kolo-barje in je zasadila kremlje biiku globoko v trebuh. Tedaj so priskočili možje in z železnimi kiji so pobili pošast.
Močvirje so izsušili,. in ondi, kjer se je vršil boj z zmajem, je nastala  • mirna vasica, najstarejša naselbina na mestu sedanjcga mesta Celovec.
Celovec je središče Slovenske Koroške. V Celovcu sicer nima naš jezik nobenih pravic ne v uradih ne v šolah ne v cerkvah, vendar slišimo v Celovcu mnogo slovenskega, zlasti ob četrtkih, ko je tržni dan, in pri-dejo v mesto slovenski okoličani, slovenski Podjunci in Rožani.
Eno uro od Celovca je Vrbsko jezero. Do jezera vozi električna železnica. Vrbsko jczero je najbolj obiskano koroško jezero. Obrežje je posuto z vilami. Južna železnica vozi iz Celovca proti Beljaku prav ob severnem bregu jezera,* Tu ležijo krasna letovišča: Kriva Vrba, Poreče, Vrba. Na južni strani jezera pa Otok s starodavno cerkvijo in Ribnica. Vsi ti kraji se zelo hitro ponemčujejo; še par desetletij, in prelepa okolica Vrbskega jezera bo popolnoma nemška. Severno od Vrbc, v hribih med Vrbskim in Osojskim jezerom, so Kostanje, trdna* slovenska župnija.
Od Vrbe se vozimo dalje proti Beljaku mimo Lipe, Podravelj, Skoči^ dola, Domačal, Jezernice in — v Beljaku smo.
Beljak ima okrog 25.000 prebivalcev in zelo hitro narašča. Ima tri lepe cerkve in je važno križišče železnic. Ob sklepu leta 1918. so bili Beljačani popolnama prepričani, da mesto zasedejo jugoslovanske čete. Nabili so po mestu že lepake, naj ostane v slučaju prihoda Jugoslovanov prebivalstvo mirno. V tistih odločilnih tednih sta bila Celovec in Beljak takorckoč na krožniku pred nas postavljena, a mi nismo segli po njiju. Zanašali smo se na druge in stno potem izgubili vsc skupaj. Kakšna ne-precenljiva škoda!
• Skozi Beljak teče Drava, blizu Beljaika pa se v Dravo izliva Zila, ki priteče iz Ziljske doline. Onkraj Zile, pičlo uro od Beljaka, leži lepa slo-venska župnija Marija na Zili. Lepa slovenska župnija, ki se pa vsled bližine mesta hitro ponemčuje. Tukaj je mnogo let pastiroval gospod župnik in pisatelj Ksaver Meško, ki ga tudi naročniki in čitatelji »Vrtca« dobro poznate. Zdaj fe na Zili nemški župnik, tudi trirazredna Ijudska šola je popolnoma nemška.
Iz Celovca vozi proti jugu vlak v Rož. Mimo Vetrinja, kjer je v nekdanjem samostanu zdaj tovarna za sukno, in Žihpolj z mogočno, lepo, dvostolpno cerkvijo, zdrči vlak pod Humperškim gradom proti Dravi. Ustavi se v Svetnivasi, ki spada pod župnijo Kapla v Rožu. Iz Svetnevasi vozi lokalna železnica na Borovlje. Borovlje so lep trg z osemrazredno ljudsko, meščansko in puškarsko šolo. V Borovljah tudi delajo puške. Tu je tudi tovarna za železnino. Borovlje, pred 20, 30 leti še popolnoma slo-venske, so zdaj že celo ponemčene. Glavni vzrok so šole, ki so vse popol-noma nemške. Danes govorijo skoro vsi otroci v Borovljah le nemško, stari ljudje pa niti nemško ne znajo. Tako hitro napreduje v zadnjem času na Koroškem ponemčevanje; zlasti, kjer je veliko šol,
Beljak z Jepo (2143 m) v Karavankah.
Dobri dve uri nad Borovljami pod Košuto leži lepa, trdno slovenska vas Sele. Mimo Borovelj vodi državna cesta na Ljubelj in dalje na Tržič.
Iz Svetne vasi nas pelje vlak mimo Št. Janža na Bistrico. Tain je tovarna za železnino. Pol ure od Bistrice so Sveče, rojstni kraj znanih ko-roških rodoljubov Einspielerjev. Nasproti Svečam, že na levem bregu Drave, v hribih, leži trdna slovenska župnija Bilčovs. Med Dravo in Vrb-skim jezerom so Hodišče z dvcma Hotliškima jezeroma.
Če se peljemo z Bistrice v Rožu proti Beljaku, pridemo mimo Pod-gorij, ki ima mogočno romarsko cerkev, v Podrošco. Podrošca je postaja za veliko župnijo Št.  Jakob  v Rožu,  kjer  je žuipnikoval znani koroški
62   Z2.
rodoljub gospod Ražun, ki je postavil v St. Jakobu slovensko Narodno šolo. Tudi ta šola je že izza časov glasovanja sem zaprta.
Iz Podrošce vozi železnica skozi 8 km dolgi predor na Goren^sko. Ta predor je zdaj meja med Jugoslavijo in Avstrijo.
Iz Št. Jakoba imajo že bližje v Beljak nego v Celovec. Železnica vozi mimo tihega Baškega jezera. Pol ure od jezera pod Jepo (kakor koroški Slovenci imenujejo Kepo) je župnija Loče, kjer je sezidal župnik Lajčaher z zlatom, ki ga je baje kopal v Jepi, velikansko cerkev, šolo in župnišče.
Mimo Štebna in Malošč ter Beljaških toplic se pripeljemo v Beljak.
Iz Beljaika vozi železnica mimo slovenske Brnke in Št. Lenarta na Podklošter. Od tam teče ena proga dalje po Ziljski dolini, druga pa se ¦odcepi in pelje v Kanalsko dolino.
Obiščimo še ti dve slovenski doluii.
Ziljska dolina je do trga Šmohorja vsa slovenska. Blizu Šmohorja, na Brdu, je doma stari bojevnik za pravice koroških Slovenccv, Franc Grafenauer.
V Ziljski dolind se pripoveduje pravljica, da je stalo pred davnim časom na vznožju Rižkega vrha (ReiBkofel) v Ziljski dolini mesto Riže. Nekoč so šli trije meščani tega mesta po opravkih čez gore v sosedno dravsko dolino. Srečali so starega pastirja, ki jim je pripovedoval, da je videl na vse zgodaj tri tuje može s klobuki na tri konce in z dolgimi meči. Skrivaj da je poslušal njihov pogovor. Pogovarjali so se, da je Bog sklenil pokončati mcsto Riže zaradi brezbožnosti in hudobnosti mcščanov. Tuji možje so potegnili meče, jih zavihteli na vse strani, so vsekali z meči ob tJa in izginili.
Tako je pripovedoval stari pastir. Trije meščani pa so se mu smejali in mu rekli, da vidi pri belem dncvu strahove.
Čez dalj časa so se vračali spet domov. Ko so prišli na mesto, koder so prvič mogli spet videti v dolino, so postali trdi od strahu. Vsa dolina je bila opustošena, vsa pokrita z gruščcm, kamenjem in skalovjem. Brez sledu je izginilo lepo mesto Riže. Trije meščani so si pulili lase, so jokali in zdihovali, kajti izgubili so vse. Potem so obrnili Ziljski dolini hrbet in šli po svetu.
Zgodovina nam pripoveduje, da je v resnici zadela pred davnimi sto-letji Ziljsko dolino strahovita p.esreča. Bilo je leta 1348., 25. januarja ob štirih popoldne, ko je obiskal naše kraje strašcn potres. V Beljaku so se podrle vse zidane hiše, samo lesene so še ostale. V glavni cerkvi Sv. Jakoba so bili ljudje ravno zbrani pri službi božji, ko je zabučal potres, ccrkev se je podrla in pokopala vernike pod razvalinami. Potem je izbruhnil v mestu požar, ki je uničil vse, česar še ni pokončal potres. Podrlo se je tudi mnogo gradov. Močno je bil poškodovan tudi Trbiž v Kanalski dolini.
A najhujša nesreča je zadela Ziljsko dolino. Vsled potresa se je od-trgalo južno pobočje inogočnega Dobrača (2167 m) in med silnim grome-njem zdrčalo v dolino. V dolžini 10 km je odtrgana gorska plast pokrila
gozdove, travnike in polja, vasi, cerkve in gradove. Od Podkloštra do Čajne je bilo pokopanih pod prstjo in kamenjein 17 vasi, 9 cerkva in 3 gradovi. Odtrgana gorska masa je zajezila tek reke Zile, nastalo je celo jezero, ki je poplavilo še 10 nadaljnjih vasi. Pozneje si je voda spet izko-pala strugo, a dolina v tem okolišu je ostala močvirna do današnjega dne. Ziljska dolina, kolikor je je slovenskc, ni posebno rodovitna, iraa pa lepe planine. Ziljani imajo lepo živino (govedo) in lepe konje. Na teh konjih jezdijo postavni ziljski fantje ob cerkvenih sejmih in zbijajo lonec,
Dobrač na Koroškem od južne strani,                                            
kjer se je 1. 1348. odtrgala gorska plast.
Ob teh dnevih plešejo pod Hpo, preden pa začnejo ples pod lipo, vsako-krat zapojejo pred začetkom plesa sveto pesem. Tudi imajo slovenski Ziljani navado, da opravljajo hišne molitve kolikor mogoče pod milim nebom. Posebno ob poletnih večerih je pogosto videti celo družino zbrano v sadnem vrtu, kjer klečijo in glasno molijo svojo večerno molitev. Ziljani imajo svojo posebno slikovito narodno nošo,
Manjša nego Ziljska je Kanalska dolina. Kanalska dolina spada zdaj pod Italijo. Dolina ni rodovitna, prcbivalci so bolj revni, Znane so ka-
64                                                                            
nalske ovce. Posebno pa je znana Kanalska dolina vsled nekdanje sloveče božje poti, Svetih Višarij. Med vojno so bilc Sv. Višarje pokončane, cer-kcv je pogorela.
Pod Sv. Višarjami je Trbiž, dve uri od Trbiža pa Rabelj, kjer kopljejo svinec. Kakor ima Ziljska dolina svoje Preseško jezero, tako ima tudi Kanalska dolina svoje jezero. To je tiho, idilično Rabeljsko jezero. Pravljica pripoveduje;
Pred davnimi leti je bila v kotlini, kjer je zdaj jezero, prijazna vasica, obdana od rodovitnih njiv in travnikov. Ker se jc pa prebivalcem vasice godilo predobro, so postali ošabni in trdosrčni proti svojim bliž-njim. Če je potrkal siromak na njih vrata, so ga brez usmiljenja napodili od hiše.
Nekoč je prišla v vas revna neznana žena z ljubkim otrokom v naročju. Prosila je od hišc do hiše za kruh in prcnočišče, pa nikjer ga ni dobila. Vsa premražena in lačna je stala na dežju in vetru in tožila: »Jaz zaslužim, da me podijo od hiš, a kaj je zagrešil nedolžni otrok, da ne najde usmiljenja?« Svetle solze so ji kapale iz oči, in že je hotela prenočiti pod milim ncbom, kar zagleda zunaj vasi borno kočo. Tja se napoti, in česar je zastonj iskala pri bogatih ljudeh, najde pri siromaku: vzeli so jo pod streho in jo po svojih oiočch pogostili. Ponoči pa je nastala silna nevihta. Deževalo, bliskalo in gromelo je, kakor bi bil sodnji dan. Res je bil sodnji dan za trdosrčne vaščane. Ko so drugo jutro v koči vstali, tujke ni bilo več; ondi pa, kjer je prcj stala vasica, je bilo jezero. Bog je kaznoval trdosrčne ljudi. Tako je nastalo Rabeljsko jezero.
#      #      *
Na konci smo. Ogledali smo si prelepo našo Slovensko Koroško. Mladi čitatelji, ali nima prav gospod pisatelj, ko piše o Koroški: »Krasna je tako, da jo srce mora ljubiti in oboževati.« Ali morete razumeti ono gospodično, ki je bivala le eno leto na Koroškem, a je morala po ne-srečnem glasovanju zapustiti Korožko in je potem pisala: »Ne mbrete si misliti, da je mogoče tako ljubiti, skoro oboževati kakšen kraj in ljudi. kakor jaz ljubim Koro^ko in ljudi, v katerih sredi sem se počutila kakor doma. Tako rada sem jih imela in ne morem jih pozabiti. Sinoči sem spet sanjala o Koroški. Zjutraj sem si mislila, kako rada bi poletela v B. (kjer je bivala na Koroškem) in kogar znanih bi prvega srečala, bi mu padla okoli vratu in se mu razjokala na prsih, in sama bi ne vedela, ali naj bi bile to solze sreče ali žalosti.«
In kaj pravite vi, mladi prijatelji in prijateljice »Vrtca«, ali naj ostane ta lepa, ta n a š a Koroška za nas vedno irgubljena?