240
Politične  stvari.
Pogled na Turško bojišče.
Poklamacija generala Ranko Alimpiča in Zaha
Bošnjakom,
„Vi ste, dragi bratje naši, mnogo trpeli, mnogo nesreč prestali.    Vaše solze bile so tudi  naše,  vaše bole-
čine tišče tudi nas. Bolelo nas je, videti vas v oblasti Turški, kri je nam vrela od jeze zavoljo krivic, ki so vam jih delali. Ce tudi je to kazen za stare naše grehe, zadosti je! Dovolj je bilo nesreče in nevolje , dovolj solz in služnosti, dovolj robstva v jarmu Turškem! Ve5 ne moremo poslušati vašega jokii in stokii , ne gledati požara vaših zapaljenih in obropanih vasi.
Tukaj smo mi v Božjem in v imenu našega velikega gospodarja Milana M. Obrenovica IV.! Tukaj smo, da vam pomoremo, da vas rešimo.
Na noge, bratje! Vsi pridite semkaj pod zastavo, ki smo jo prinesli, zastavo našo Srbsko, zastavo slavnih Obrenovičev. Vi vsi ste naši bratje, a vsi smo otroci jednega istega naroda, po naših žilah teče jedna kri, in govorimo jeden in isti jezik.
Vi bratje pravoslavni, katoličani in pa Muhamedani, vsi pridite semkaj pod naše zavetje , da složno poženemo našega skupnega sovraga Ozmana, ki vas je mučil in ubijal in oplenil do gole kože.
Znano vam je, dragi bratje, da smo mi v stari slavni dobi nerazdvojeni živeli v je dni državi pod svojimi kralji in cesarji. Takrat so gospodovali naši Dušan in Lazar, takrat ste dve lepi naši zemlji bili j edini kakor dve sestri jednega očeta.
Po nesreči naši privlekli so se Oz mani v naše kraje in naKosovem izkopal se je grob naši stari slavi in svobodi. Tudi nas je razdvojil in učinil sj^žnje in robove, in zdaj je že pet sto let, kar teptd Turek vse naše, kako nas muce, požigajo in plenijo, koliko je vas ob imovino in onečastenih, koliko jih je izdihnilo na koleh, koliko poginilo v tamnih ječah.
A pravični Bog, oče vseh narodov, noče , da bi vedno tako ostalo. On ne dovoli, da mi po vsem propademo. Kedar so bile došle muke in zle namere, povzdignil se je naš Srbski narod v Srbiji, a na čelu njega knez Miloš, veliki ded mojega vladarja kneza Milana Obrenovica IV. Tudi naše orožje blagoslovil je Bog, in zapodili smo iz Srbije Ozmane, stare zločince in živeli sopet mirni in svobodni, kakor v svoji hiši. In še srečnejše bi bili živeli, da niste vi odtrgani od nas, da nismo morali gledati vsak dan vaše mučeniško trpljenje.
Vaši vroči dnevi tonijo in nase lepo življenje gine, a še huje nas boli, ker vas ne moremo rešiti muk niti otreti vaših solz ne moremo, ker smo dosti žrtvovali, bijoči boj se Ozmani. Mi smo vas tolažili, mi smo vam pomagali, in upamo, da priskočimo vam nekega dne v obrambo.
In zdaj bode prišel ta dan! Ne moremo dalje gledati nedolžne krvi, koja se že leto in dan lije med vami, ne gledati klanja in ubijanja, plenjenja in požarov; zato sem prišel v Božjem in svojega gospodarja kneza Milana M. Obrenovica IV. imenu čez Drino , da naredim konec zlim nakanam, da napravim red pri vseh narodih, da vas odrešim in osvobodim Ozmanov.
Bojeval se bodem le proti onim, koji se bodo pro-tivili Srbski vojski, a vsem mirnim in mojim naredbam poslušnim zagotavljam, da jih bodem branil, da bodem varoval njih koče kakor svojo, njih žene kakor matere in sestre, in njih sinove in hčere kakor svoje otroke. Oni bodo meni kakor moji in njih poštenje bode moje poštenje.
Vera je vsem brez razločka svobodna. Vsak naj živi po svoji veri in praznuje vse praznike svoje vere kakor dozdaj: jaz bodem vsako vero branil, kakor jo kateri sam brani in spoštuje.
Pridite nam, bratje, na srečanje in ne bojte se ni-česa! Podajte nam roke, tudi mi jih podajamo vam, kot bratom po rodu.    Starci, žene in otroci,  in kar je
241
slabega in nejakega, vse naj ostane mirno domd, naj delajo in ničesar naj se ne boje; a drugi, ki ste zdravi in krepki, stopite na noge in primite za orožje , da se združeni borimo zoper našega starega ,,dušmanina" in rabeljna, proti Ozmanu. Vsi na noge, pravoslavni, katoličani in Mohamedani; na noge vsi, da se kakor složni in srečni bratje osvobodimo in da skupno in bratsko svobodno živimo, braneč in spoštujoč jeden drugemu mater, premoženje in vero.
Na noge, bratje! V imenu mojega gospodarja kneza Milana prinašam vam svobodo, pravico in prosveto. Ako nas bratski sprejmete, dobro bode vam in nam, ako bodete trdi — vedite, da bodem zapalil vsako kočo, iz katere se bode zaslišal strel, in streljal se bode vsa-kedo, ki sproži puško na nas; vsakoga bodem silno ostro kaznoval, ki se bode ustavljal mojim naredbam ; a kakor bodem ubogljivim človešk, tako bodem oster proti^upornikom, podpihovalcem in ubežnikom.
Se enkrat vas vse bratski kličem pod zastavo našega drazega gospodarja kneza Milana M. Obreno-vica IV., katero je razvil, da prestriže zarote, uniči ti-ranstva in nasilja in da nam izvojskuje svobodo.
Složno naprej, bratje, z nami in našim gospodarjem in z nami bode gospod Bog in njegova pravica."
V Bosniji junija meseca 1876. leta.
Adresa generalu Cernajevu.
Moskovski slovanski   odbor je   poslal   telegrafično generalu Cernajevu naslednjo zaupnico:
,,Zlatna Moskova, stolica carska in kraljica vseh Ruskih mest pošilja Tebi in Tvojim vojakom , našim svobodoumnim bratom, najsrčnejše pozdrave. Naprej zatorej,   slavni junak in premagalec silnega Samarkanda!
Naj se zopet zabliščf nepremagljivi častni križ na Stolpu sv. Sofije ! V njegovem svitu naj otamni leskot polumeseca kakor se staja vosek pri ognji. Tvoja zmaga je tudi naša zmaga! To geslo nahaja v prsih vsacega živega Rusa najgorkejši odziv. Mi Ti bodemo v vseh obzirih pomočniki; denarjev, orožja in milijonov slovan skih src Ti ne bode treba pogrešati. Vse smo Ti pripravljeni žrtvovati , kar zaslužuje zavest in misel Slo-vanstva!
A ko bi promenljiva bojna sreča strategično Tvojo znanost in neustrašljivost hrabrih balkanskih sinov izdala, bodi uverjen, da hočemo mi, narod Ruski, storiti, kar zahteva naša čast in kar nam napoveduje naš ndrodni, verski spomin. Na pogoriščih vasi in mest in pri truplih sovra-gov naših podati hočemo Tebi in bratom našim na Balkanu železno svojo roko!
Nadjamo se, da prijateljske države, ki so nam obvezane s svojo blagodarnostjo, nas ne bodo izdale, da izpeljemo misel , pri kateri nam mora pomagati sam Bog. A ko bi nas vse izdalo, — ko bi šli v nasprotnikov tabor celo oni, ki jih imamo za svoje prijatelje, ne ostaja nam druzega, nego da se o dv snežnih vrhov Sibira do palmovih bregov Crnomor-6 k i h, od ustja Amura do reke V i sle lotimo meča; in le, ako pade 100,000.000 Rusov, mogli bodo neprijatelji na novo zakovati v lance. Slava ideji slovanski!    Slava narodni Rusiji!"
Bolgarski list vDenu,
ki izhaja   pred nosom Turške cenzure,   je   prinesel naslednji dopis iz Vidina:
,,Kar naše vasi trpe od Crkesov in bašibozukov, ni mogoče popisati. Spanjska inkvizicija ni bila senca proti sedanjemu trpljenju mirnih Bolgarskih vasi. Tu imate dokaze:  Pred nekaterimi dnevi je zajelo več Cr-
kezov *) dva pastirja v neki vasi blizo mesta, a ni jim bilo dovolj , da so njima odvzeli ovce, temuč iz same hudobnosti so pretepli pastirja, da je eden ostal mrtev na mestu. V neki drugi vasi blizo Donave so prinašali Crkezi strašne grozovitosti. Povezavši starce in starke lotili so se kakor divja zverina v svoji strasti žen in deklet. Eden izmed te živinske drhali, nenasiten sama s tem, obesi neko dekle za noge in jo začne rezati kakor ovco! Pri tem barbarskem prizoru je največ tja dospelih mož in žen , nemogoče drugače se rešiti, po-sjcakalo v Donavo, a druge so posekali divji, razuzdani Crkezi. To so resnični prigodki, za katere sem vam porok s svojo glavo. Ko bi vam hotel popisati vsa hudodelstva te zverine, potreboval bi nekatere dni; a le to vam naznanjam , da, kedar Crkezi pridejo v kako vas, se najprej iotč mirnih k6č. Hipoma se začuje tožni jok žen in otr6k, a nikdo jih ne sliši, in v kratkem času je zopet vse tiho. Pa kaj se je godilo? Meč, puška in jataganjso govorili, ogenj pa dokončal."
__________________
*) Č e r k e z i (Cirkezi) bivajo v Cirkaziji ali Čerkaziji, ki je dežela Azije na severni strani Kavkaza, in stanujejo v 8 okrajih. Sami se imenujejo A de hi, to je, ljudi, ki prebivajo v soteskah; Turki in Tatari pa jih imenujejo čerkeze, to je, ljudi, k^ glave režejo. Strašanski divjaki so, vere pa Muhamedanske; Čerkazke pa so jako krasne, zato posebno^ priljubljene Turškim haremom.