Leto LXVI Poštnina ptaŽana » tfotortnl V Ljubljani, v torek, dne 22. februarja 1938 Stev. 43 Gena 1.50 Din Naročnina mesečno 25 Din, za inozemstvo 40 Din — nedeljska izdaja celoletno 96 Din, za inozemstvo 120 Din Uredništvo je v Kopitarjevi nI. 6/111 SEOVENEC Telefoni uredništva hi uprave: 40-01, 40-02, 40-03, 40 04, 4 za inserate; Sarajevo štv. 7563, Zagreb štv. 39.011, Praga-I 'unaj 24.797 Uprava: Kopitarjeva ulica štev. 6. Za smotreno delavnost banovine Vsa javnost je s pozornostjo zasledovala letošnje zasedanje banskega sveta. Marsikako novo misel je ta zbor naših mož sprožil, vse ozemlje banovine je stopilo pred nas z vsemi mnogostranskimi potrebami. Odkrilo se je tudi — žal ne prvič — da banovina ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, da bi mogla biti kos tem potrebam. Zlasti pomembne pa se nam zdijo misli, ki jih je podal g. ban v svojem govoru ob zaključku zasedanja v soboto zvečer. Vsak kraj potrebuje to in ono in banski svetniki so v razumljivi želji, da pomagajo ljudstvu svojega kraja, pozivali bansko upravo, naj se čimprej loti in izvede to in ono delo. Med temi potrebami pa je mnogo takih, ki ne spadajo ne v pristojnost občin, ne v pristojnost banovine, ampak so na prvi pogled naloga države. Težava je le v tem, da jim država ne ugodi, ljudstvo pa pod tem trpi in banski svetniki skušajo pregovoriti bansko upravo, naj se ona loti, da bo ljudstvu pomagano. G. ban pa je v zaključnem govoru dejal, da se bo banovina postavila na načelo, da mora državne potrebe kriti država, občinske občina, banovina pa banovinske. Ako v proTačunu pregledamo sredstva banovine, moramo izprevideti, da drugega izhoda tudi ni, če banovina hoče še ohraniti svoj pomen. Še tu ji občutno manjka sredstev. Zato bo naloga nas vseh, da tudi na strani države vzbudimo zavest dolžnosti in tiste skupnosti, ki naj jo posveča svojemu ozemlju in svojim državljanom na naši banovini, v kateri si je pridržala tudi močne denarne vire. Le ako bodo vse te upravne stopnje, občina, banovina, država, vsaka storile svojo dolžnost, ki izvira iz njenih pravic, s katerimi si pridržuje in nabira denarna sredstva, se bo ta del države v vseh smereh okrepil in napredoval. Vsako drugo ravnanje bi vodilo k zmedi in bi netilo zavest, da tista upravna stopnja, ki ne pokaže dovolj razumevanja za svoje potrebe, ali jih celo skuša prevaliti na kako drugo ali pa jih celo pustiti v nemar, dokler se jih ne loti kdo drugi, ni potrebna in j© samo zato tu, da je upravni aparat pač razdeljen na stopnje, kakor je to navada po drugih državah. G. ban je v svojem govoru tudi močno poudaril misel, da se mora delavnost banovine kolikor mogoče osredotočiti na velika dela, ki imajo trajno vrednost za celokupnost, da se na ta način prepreči drobljenje njenih sredstev na številna manjša dela, ki so doslej leto za letom požirala že itak skromna sredstva, uspeh pa prav zaradi tega drobljenja ni celotnim žrtvam primeren. To načelo gotovo ni umerjeno pod vidikom politične demagogije, ki kaj rada vsakemu kraju vse obljubi in morda tudi začne s kakim brskanjem, dokler potrebuje priljubljenost ljudstva, ampak je izraz resne skrbnosti, ki ima pred seboj velik smoter, pred katerim se morajo razni manjši načrti umakniti. Koliko drobnih del je banovina že pod sedanjim banom izvedla, toda vsa so poskrita nekje po njenem ozemlju in služijo le najožjemu prizadetemu krogu. Zaradi pomanjkanja sredstev so se ta dela vlekla leta in leta, ker nobeno leto prav zaradi te razcepljenosti ni bilo na razpolago dovolj sredstev, da bi jih bilo mogoče dokončati. Nekatera dela so se sredi pota ustavila, ker je kaka druga še bolj kričeča potreba prišla vmes in je bilo treba sredstva tja usmeriti. Taka delavnost na mnogih krajih naenkrat pa s potninami, službenimi potovanji, dnevnicami in komisijami, ki jih je dan za dnem treba pošiljati na velike razdalje, tako požira sredstva, da je konec leta proračun izčrpan, pokazati pa ni veliko. Racionalizacija in gospodarska smotrenost zahtevata, da se ta delavnost osredotoči in v letih zvrsti po potrebah, ki so najbolj nujne, katerim pa bo na ta način mogoče enkrat za vselej zadostiti za dolgo dobo. V dobi, ko je banovina prišla pod sedanje vodstvo, so bile razmere res take, da ni bilo mogoče drugega kot delati nekaj tu, nekaj tam. Borba proti-brezposelnosti je zahtevala, da se ljudem omogoči delo, in sicer kolikor mogoče enakomerno po vsej banovini, da bi se val brezposelnosti povsod ustavil. Tudi nekatere potrebe so bile že take, da niso dopustile nobenega odlašanja več, nobenega čakanja na večje načrte, ki bi jih proučevali v zvezi s celoto. Danes pa so se razmere že to.iko popravile in gospodarsko ustalile, da že moremo misliti na daljše dobe, na velika dela, ki bodo v letih izpremenila lice banovine. Če banovina ugodnejši čas hoče izrabiti za smotrenejšo delavnost, je le njej v hvalo in dokaz, kako skrbno zasleduje razmere in kako v mejah možnosti skuša doseči čim več. Opozoriti pa moramo tu na neko bolezen, ki je postala že tako navadna, da jo komaj še smatramo za bolezen. To so intervencije, svojevrsten upravni postopek. Dan na dan čitamo, da se ta in ta mudi v Belgradu, da je posredoval v teh in teh ministrstvih, da je našel polno razumevanje in tako dalje. Brezbrižnost za naše potrebe pri centralnih oblasteh je spričo naše zaskrbljenosti rodila ta postopek. Na tem zgledu in ob pomanjkanju sredstev pa se je ta običaj hitro razvil tudi do bližnjih oblastev. Vsak tak posredovalec pa dokazuje, da je potreba v njegovem kraju najbolj kričeča, najbolj nujna, da bo denar | Angleški zunanji minister Sir Eden odstopil Zaradi nesoglasij s predsednikom vlade glede Italije London, 21 febr TG. Zunanjiminister Eden je odstopil. To je zaključek sej angleške vlade, ki so se začele v soboto ter se podaljšale na nedeljo popoldne in zvečer, ko je bilo razglašeno, da je zunanji minister izročil ministrskemu predsedniku svojo de.misijo. — Zgodovina te senzacionalne vladne krize ki je povzročila nepričakovano obsežen odmev po vsem svetu, je naslednja: Angleški ministrski predsednik Chamberlain je takoj, ko je prevzol vlado, izpovedal svoje prepričanje, da se želi sporazumeti z Italijo. Angleški imperij iina po vsem svetu toliko težav, da je potrebno, da se jih postopno reši. Treba je samo začeti na pravem mestu in Cham-berlainu se je zdolo, da mora začeti pri Italiji. Že takrat mu je delal težave mladi in impulziv-ni zunanji minister Eden, ki je drugačnega nnzirunjn in je v pogledu Italije zaradi neke zelo burne nvdience pri Mussoliniju, ko je prišel iz Mussolinijevega kabineta ves rdeč in napravil na Mussolinijev naslov opazko, ki je šla križem Evrope, sploh neuklonljiv. Italija sama ga smatra neprikladnega za pogajanja iz istega razloga Chamberlainova prizadevanja niso rodila pravih uspehov in razgovori z Italijo so obtičali. Toda sedaj, ko ee je sprožil plaz italijansko-nemških pobud in se zaradi italijansko-nemškc- ga sodelovanja kopičijo nove težave na evropskih obzorjih, se je Chamberlain, podprt v tem od močnega dela svojih ministrov in svoje stranke, zopet opogumil in ponovil poskus z Italijo Poklical je_ k sebi italijanskega poslanika grofa Grandija in mu sporočil željo Anglije, da naj se med obema državama sklene sporazum. Chamberlain je izšel iz domneve, da je bila Italija zaradi hitlerjevskega navala na Avstrijo presenečena in da je sedaj pripravljena, da se sporazume z Angleži v Sredozemlju, da bo lahko bolj pozorno pazila na Hitlerja v Alpah. Italijanski poslanik je sporočil Cliam-berlainu, da je to v redu in da je Italija pripravljena pogajati se. toda pod pogojem, da 1) Anglija najprej prizna abesinski imperij; 2) da prizna enakopravnost v Sredozemskem morju in da se 3) zaenkrat ne pogajajo glede Španije in glede italijanskih posadk v Libiji niti glede propagande med arabskimi narodi. Chamberlain je bil pripravljen sprejeti italijanske pogoje in priznati v Ženevi pri Zvezi narodov italijansko Abesinijo, če Mussolini obljubi, da se bo potem z dobro voljo pečal tudi z ostalimi problemi, naštetimi pod točko 3. Zunanji minister Eden pa je svaril in dejal, da se ni treba z Italijo spuščati v nobena pogajanja, kajti ona glede Avstrije ni bila preslepljena od Hitlerja, še manj pa presenečena, ampak, da gre za dogovorjeno igro med Nemčijo. Italijo in Avstrijo in da naj Italija le 1) umakne prostovoljce iz Španije; 2) razloži, čemu ima toliko posadke v Libiji, 3) obljubi, da bo prenehala s protiangleško propagando med arabskimi narodi. Šele potein, po teh izpolnjenih pogojih naj tudi Anglija pride Italiji nasproti v pogledu Abesini jo. Eden je dejal, naj Italija najprej plača angleški sporazum, medtem ko je Chamberlain mnenja, da naj Anglija najprej dobavlja blago, Italija pa da ga plača enkrat v bodočnosti, če bo dobre volje. Prerekanja med obema ministroma so trajala ves teden Zunanji minister Eden je menil, da v takšnih okoliščinah ne more delati, če bo ministrski predsednik v enem osnovnih vprašanj zunanje politike delal proti njemu in zagovarjal svojo lastno politiko Ponudil je svoj odstop Chamberlain je sklical sejo vlade, ki spora ni mogla rešiti Vlada se je zbrala zopet v nedeljo, a spora še ni mogla rešiti Končno se je Chamberlain, za katerem stojijo močni konservativni vplivi, ki so siti neprestanih mednarodnih napetosti in želijo, da Anglija nekaj bremen odloži, odločil, da pristane na odstop svojega zunanjega ministra Edena Drugi pu pravijo, da je italijanska vlada sama izpovedala, da se z Edenom ne bo pogajala tako dolgo, dokler tista njegovn stvar z Mussolinijem ni poravnana in da je Chamberlain, ki se mn mudi, dn odpravi nekaj napetosti v Evropi da bi se posvetil Aziji, na to pristni ter se ločil od svojega zunanjega ministra, ki pa je zaradi tega lako v konservativni stranki kakor med ljudstvom na simpatijah le pridobil in dejansko odhaja v zatišje samo zato, dn se bo s še večjo močjo pojavil, kakor hitro bo spor z Italijo spravljen s praga. Zunanji minister: predsednik vlade na seji spodnje zbornice Chamberlain hoče na vsak način sporazum z Italijo London, 21. febr. c. Splošno poudarjajo, da v Londonu še ni bilo tolikšnega razburjenja v vsem času [x> svetovni vojni kakor tokrat. Kaže, da je ostrina prišla do viška in za poftoldaneko sejo parlamenta je vladalo silno zanimanje. Popoldanska seja spodnje zbornice se je začela med silnim nemirom in razburjenjem. Ko je finančni minister sir John Simon v imeuu vlade skušal podati nekakšne akademske izjave o avstrijski neodvisnosti, so njegove navedbe utonile med splošnim vpitjem. Še se lahko udeležite nagradnega žrebanja, ki ga razpisuje >Slo-venec« za svoje naročnike. Zaradi velikega zanimanja podaljšujemo rok za vplačila tako, kakor je za razne primere zapisano pod točkami 1., 2., 3., 4. in S. Pravico do žrebanja imajo: I. Vsi novi naročniki na dnevnega »Slovenca«, ki se naj naroče za tri mesece in plačajo trimesečno naročnino. II. Vsak, kdor jo že naročen najmanj tri mesece na dnevnega »Slovenca« in ki plača naročnino še za mesec februar t. 1. Gornje pogoje lahko izpolnite: 1. Pri podružnicah v Kranju, Mariboru, Celju, na Jesenicah in v Novem mestu nepreklicno do torka, 22. t. m., do 6. ure zvečer. 2. Pri vseh podružnicah v Ljubljani, to je : za Bežigradom, na Tyrsevi cesti, trafika v »Poštnem domu« nasproti cerkve sv. Krištofa, v trafiki Pasaže Nebotičnika, Gajeva ulica, in na Miklošičevi cesti št. 5 nepreklicno do srede, 23. t. m., do 6. ure zvečer. 3. Pri glavni upravi v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 6, pa do četrtka, dno 24. t. m., do 12. ure (opoldne). Žrebanje bo pred komisijo naročnikov (iinena članov komisije bomo objavili v sredo) in ob navzočnosti javnega notarja dne 24. februarja popoldne. Zaradi žrebanja bo oddelek uprave »Slovenca« v pritličju dne 24. t. m. od 16.30 daljo zaprt. Razumljivo bo vsem naročnikom, da k žrebanju ni mogoče pripustiti vseh naročnikov, ker tako velikega lokala ni ne v Ljubljani, ne v Jugoslaviji in bi celo Kongresni trg v Ljubljani komaj zadoščal. Izid žrebanja bomo objavili po radiu, dno 24. februarja zvečer med 19.50 in 20.15. Še je čas, zato naročite tako dnevnega »Slovenca«, kakor zahtevajo pogoji pod I. in II. in kakor je označeno pod točkami 1., 2. ali 3. SREČA VAM LAIIKO DODELI SAMO LEPO DARILO! ZATO TAKOJ POSTANITE NAROČNIK DNEVNEGA »SLOVENCA«! LASTNIŠTVO »SLOVENCA«. najbolje uporabljen, ako se porabi za to ali ono malenkostno izboljšanje njegovega kraja. Taki posredovalci potem raznesejo denarna sredstva na vse strani, celoten uspeh pa je kaj majhen. Ker vsak tak posredovalec smatra iz svojega krajevnega razgleda in iz svojega osebnega prestiža svojo zadevo za najbolj nujno in ker je takih okrog zastopnikov oblasti vsak dan dovolj iz vseh krajev, se oblast večkrat ne more odločiti, če pa se odloči, temu ali onemu posredovalcu ni prav, umakniti se pa ne mara. Nastanejo razni spori, treba je ogledov in komisij, vdamo se pa šele takrat, ko spor reši kaka draga komisija iz Belgrada, ki ga kljub našemu na-sprotstvu do centralizma vedno pokličemo na pomoč, kadarkoli se sami ne moremo zediniti. Gotovo so bo morala banovina pri izvajanju ietos postavljenih načel boriti tudi proti tej bolezni. Prepričani pa smo, da se je ne bo ustrašila, treba pa bo naše ljudstvo vzgojiti, da bo znalo misliti na celoto. Celota pa ima gotovo večjo korist od velikih del, ki zahtevajo milijonov in pri katerih je zaposlenih na stotine delavcev, kot pa od tipanja v vsakem kraju nekaj. To osredotočenje sredste.' banovine naj se izvede na vseh poljih, ne samo v zadevah tehničnega oddelka. Tudi na prosvetnem, na socialnem polju bi mogla banovina izvesti večja dela, čeprav bi ta ali ona priporočena in v delegaciji prinesena prošnja glede majhnih krajevnih zadev ostala nerešena. Vse letošnje zasedanje banskaga sveta in tudi zaključni govor g. bana sta izzvenela v načelo: Vzdrževanje starega, dovršitev že začetega, potem šele novo — to pa koristno za velike predele banovine. V trdnem pričakovanju, da bo banovina po tem načelu dosegla velike uspehe in nam še bnlj priljubila avtonomno oblast, ji samo še želimo veliko moralne opore s strani javnosti. Medtem je vstopil v dvorano predsednik vlade sir Neville Chamberlain. Konservativna večina parlamenta ga je prisrčno pozdravila. Kmalu nato je prišel v dvorano bivši zunanji minister Eden v spremstvu lorda Cramborna. Opozicija in del konservativnih poslancev so nad dve minuti ploskali in vzklikali Edenu. Takoj je začel govoriti zunanji minister Eden, ki se je takoj v začetku vprašal, ali so danes podajanja z Italijo na mestu. Eden pravi, da italijansko stališče do mednarodnih problemov in dogodkov v zadnjih dneh ni takšne, da bi dopuščalo pogajanja z Italijo. Tako Italija v vprašanju prostovoljcev ie ni pokazala vse svoje dobre volje. Kadar bi se doseglo zbližanje v tem vprašanju, tedaj bi se laliko začela pogajanja z Rimom. V teh dneh in ves (as doslej smo opazovali, kako se kriijo mednarodne pogodbe. Prav v tem času bi Anglija morala imeli odločno stališče in ne bi smela ničesar zagrešiti, kar bi moglo zmanjšati, njen ugled in vpliv. Anglija ne sme dokazovali, da se umika pred tistimi, ki ji grozijo. Eden misli, da. pogajanja z Italijo, ki sc naj začno te dni v Rimu, še niso dovolj pripravljena. Mi se hočemo pogajati z drugimi, ne da bi počakali, da se drugi pogajajo z nami. Nnto je govoril lord Cramborne, ki je podal slično izjavo kot Eden in posebno poudaril, da pogajanja z Italijo niso dovolj pripravljena. Takoj se je dvignil predsednik vlade sir Neville Chamberlain, ki je uvodoma izjavit, da jc Grandiju popoldne sporočil, da se hoče Anglija takoj začeti pogajati г Italijo v Rimu. Izjavil pa mu je in ludi pred parlamentom izjavlja, da bo sleherni dogovor z Italijo predložen Zvezi narodov. 0 priznanju aneksije Abesinije pa se bo tedaj govorilo, če bo to koristilo splošnemu pomirjenju. Italija ni grozila — pravi Chamberlain — kakor ni grozila, tako tudi n< skušala zmanjšati našega ugleda. Če se ne začnemo pogajati z i talijo, tedaj se bo gonja proti Angliji in Italiji tako razširila, da bo postala vojna neizbežna. Potem je Chamberlain povedal, da mu jo prinesel italijanski poslanik Grandi tako zadovoljiv odgovor italijanske vlade na zahteve angleške vlade, oziroma zunanjega ministra, Edena, da se bodo pogajanja za skienitev sporazuma med obema velesilama lahko nadaljevala in nemoteno končala. Tudi glede španskih prostovoljcev je dala italijanska vlada takšen odgovor, da no bo španska zadeva prav nič motila pogajanj. Vsekakor pa ho — je zaključil Chamberlain svoj govor med živahnim odobravanjem večine — prijateljski sporazum z Italijo največ koristil splošnemu evropskemu miru. tako da lahko računamo na desetletja dolgo dobo mirnega sožitja. Madžarska se želi oborožili Budimpešta, 21. febr. lu V političnih krogih pripisujejo velik pomen soji vojnega sveta, ki je bila danos sklicana. Na dnevnem redu jo vprašanje Honvrda. Veliko pozornost sta vzbudila dva članka v »Maggvar Orszagu« in »Nomzotj- Ujsagu«, ki oba zagovarjata oboroževanje Madžarsko in zahtevata vojaško enakopravnost. Oba lista priporočata razpis novega posojila za oboroževanje. Dunajska vremenska napoved: Brez bistvenih sprememb Zagrebška vremen, napoved: Nekoliko oblačno, temperatura stalna. Srbska cerkev je dobita novega patriarha Z ukazom hr. namestnikov ie bil potrjen za patriarha črnogorski metropoiit Gavrilo Dožič Belgrad, 21. februarja. AA. Davi ob 10 se je sestal v saborni cerkvi volivni zbor za izvolitev poglavarja srbsko pravoslavne cerkve. Naloga zbora je bila izbrati ti šestorice kandidatov arhierej-akega sabora trojico kandidatov in jih predlagati kroni. Ob 11.45 je volivni zbor končal svoje delo. Izid volitve je naslednji: Mitropolit črnogorsko - primorski Gavrilo D o i i t je prejel 50 glasov, episkop budinski Georgije Zupkrvié je prejel 27 glasov, mitropolit dabro-bosanski Peter Z i m o n j i č je prejel 23 glasov. Pravosodni minister Milan Simonovié se je nato odpeljal na dvor, da poroča o glasovanju. Ob 12.15 se je pravosodni minister vrnil r dvora v saborno cerkev. Člani volivnega zbora so stoje poslušali ukaz kraljevskega namestništva, ki potrjuje mitropolita črnogorsko-primorskega dr. Gavrila D oži ca za patriarha srbske pravoslavne cerkve. Nato so opravili službo božjo in upeli pesem >Mnogaja ljeta<. Ukaz o imenovan a Belgrad, 21. februarja. A A. Ukaz o imenovanju novega patriarha se glasi : V imenu Nj. Vel. kralja Petra II. po milosti božji in volji naroda kralja Jugoslavije, imenujejo kraljevski namestniki na podlagi izvolitve volivnega zbora z dne 21. februarja 1938 na predlog pravosodnega ministra s soglasjem predsednika vlade in na osnovi člena 2 zakona o volitvah patriarha srbske pravoslavne cerkve, nj. sv. dr. Gavrila, mitropolita črnogorsko-primorskega, za patriarha srbske pravoslavne cerkve. Pravosodni minister naj izvrši ta ukaz. Belgrad, 21 februarja 1938. Pravosodni minister M. Simonovič s. r. Pavle s. r. Dr. Stankovič s. r. Dr. I. Perovič s. r. Dr. Gavrilo Dožič Mitropolit črnogorsko - primorski dr. Gavrilo Dozič, novi patriarh srbski, se je rodil 17. maja 1881 v vasi Vrijcih v Donji Morači v Črni gori iz znanega bratstva Medenice. Mladi Gjorgje — doma so ga klicali Djoša — je kazal že v rani mladosti izredno nadarjenost in ljubezen do šole in učenja. Njegov stric Mihajlo Dožič Medenica, arhimandrit moračkega samostana, ga je poslal v šole. Po končani ljudski šoli pri svojem stricu v samostanu Morači je odšel na srednjo šolo v Belgrad, odtod pa v bogoslovno učiteljišče v Prizren. Povsod se je odlikoval z odličnimi uspehi. V me-niški red je stopil kot dijak prizrenskega bogoslovja. Vstopil je v samostan v Sičevu pri Nišu dne 26 februarja 1900. Že naslednjega dne je postal djakon, teden dni nato pa so ga imenovali ТЛ jeremonaha. Po končani šoli v Prizrenu je pa postal učitelj v Dečanih, nakar je odšel v Carigrad. kjer se je v tamošnjem bogoslovju izpopolnil v grškem jeziku. Od tam je šel na višjo šolo v Atenah. Kot dijak tamošnje teološke fakultete je postal eindjel in bil odlikovan в prsnim križem. Leta 1909 je končal teološko fakulteto in postal doktor pravoslavnega bogoslovja. Nato je postal glavni tajnik Hilendarskega samostana na Sveti Gori. Med obiskom blagopokojnega kralja Petra leta 1910 v svetogorskih samostanih ga je sveto-gorski sabor določil za njegovega tolmača in spremljevalca. Nato je postal poročevalec za cerkvena šolska vprašanja pri srbskem poslaništvu v Carigradu in upravitelj srbske šole v tem mestu. Kasneje je bil nekaj časa v Švici in Franciji, kjer ee je izpopolnil v francoščini. Od drugih jezikov je tedaj že obvladal grščino, ruščino in bolgarščino. Po vruitvi iz švice je postal arhimandrit earigrajske patriarhije. Ko je postalo mesto mitropolita raško-prizrenskega prazno, je šel tja in je bil dne 4. decembra 1004 ustoličen za mitropolita. Na tem mestu je ostal do konca balkanske vojne. Po srečno končani balkanski vojni je bil dr. Dožič 6. septembra 1912 imenovan in svečano ustoličen za mitropolita in arhiepiskopa v Peči. Po smrti črnogorskega mitropolita Mitrofana ga je sveti arhierejski zbor zedinjene pravoslavue cerkve izvolil 17. novembra 1920, 2. marca 1921 ga je pa slavnostno ustoličil za mitropolita črnogorsko-pri-morske mitropolije na Cetinjti. Na vsepravoslavnem kongresu v Carigradu leta 1923 je dr. Gavrilo Dožič na čelu naše delegacije zastopal jugoslovansko pravoslavno cerkev. Po grško-turški vojni v Mali Aziji, ko so Grke pregnali iz Male Azije, je grška vlada, da nastani mnogo beguncev, se-kvestrirala vsa samostanska posestva na Grškem, med drugimi tudi velika posestva samostana Hilen-darja na Sv. Gori in na Kalambriji. Grška vlada je smatrala zadevo samostanskih posestev za svojo notranjo stvar ln šele po dolgih in težavnih diplomatskih akcijah se je sestala konferenca v Carigradu leta 1933, na knteri je imelo priti to vpra-šnnje na dnevni red Dr Gavrilo Dožič je bil predsednik naše delegacije. Grška vlada je sprevidela pravično stališče in tako so to vprašanje uredili v duhu naših zavezniških in prijateljskih odnosov. Dr. Gavrilo Dožič je najizrazitejši zastopnik Črne gore in Črnogorcev. Živahno je sodeloval pri vseh nacionalnih in kulturnih gibanjih pri vprašanjih Črne gore in Primerja. Po prihodu na mesto pečanskega mitropolita leta 1913 je začel živahno akcijo za popravo razdejanih srbskih cerkva in samostanov v zavzetih krajih. Popravil je tudi pe-čansko patriarhijo Med drugim je dosegel, da so bila samostanska posestva v Črni gori izvzeta iz agrarne reforme. Po njegovi zaslugi so zbrali tudi gmotna sredstva za zidavo velike pravoslavne katedrale na Cetinju, ki bo večni spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju in spomin stoletnih bojev in mnogoštevilnih žrtev, padlih za ime, vero in svobodo te slavne srbske pokrajine. Znano je tudi, da je dr. Doiič ustanovil na Cetinju narodni odbor in izdal na Črnogorce zgodovinski proglas, v katerem jih poziva k brezpogojnemu zedinjenju s Srbijo. Ta proglas je sledila velika črnogorska narodna skupščina od 13. do 26. novembra 1918, ki se je je dr Dožič udeležil kot poslanec. Skupščina ga je izvolila za predsednika delegacije, ki je njen sklep odnesla v Belgrad in ga izročila prestolonasledniku regentu Aleksandru. Tako je dr. Dožič svoje začeto delo za zedinjenje izvedel do konca. Ime dr. Gavrila Dožlča je spoštovano daleč zunaj meja naše države, posebno pri drugih pravoslavnih cerkvah in narodih. Carigrajeka pa-triarhija zelo ceni njegovo veliko teološko sposobnost. Neki turški list je ob priliki neke konference v Carigradu pisal o njem: Srečen je ta srbski narod in ta srbska dežela, ko ima takšne može! Kajti če so takšni njihovi vladike, kakšni so šele generali in vojskovodje! Z bolgarsko cerkvijo ima dr. Gavrilo že dolgo zelo prisrčno razmerje in misli, da nas druži ne samo skupna vera, temveč tudi skupna slovanska kri, Z grško pravoslavno cerkvijo ima dr. Gavrilo takisto zelo prisrčno razmerje ter takisto živahno spremlja življenje in razmere v albanski, romunski in češki pravoslavni cerkvi, posebno v Pod-karpatski Rusiji. Mitropolit Gavrilo ljubi kakor vsak Črnogorec že po tradiciji pravoslavno slovansko Rusijo in živo sočustvuje z bolestjo ruske cerkve in ruskega naroda zaradi barbarskega preganjanja pravoslavne cerkve v Rusiji Dr. Dožić je zelo aktivno sodelovnl pri vseh narodnih bojih. Zaradi svojih vojnih zaslug je dobil najvišja črnogorska odlikovanja, kolajno Obiliča in pozneje red Karagjorgjeve zvezde z meči, ki mtj ga je osebno pripel na prsi kralj Aleksander. V Avstriji po Hitlerjevem govoru: Veliki hitlerjevshi izgredi Dunaj, 21. febr. b. Po zgodovinskem sestanku v Berehtesgadenu pred osmimi dnevi je nastal v vsej Avstriji nov val narodnega socializma. Posebno močno čutijo gibanje avstrijskega narodnega socializma od včeraj naprej. N a 1) u n a j u je v teku Hitlerjevega govora, posobno pa potem, ko je Hitler končal svojo izjavo, prišlo do burnih demonstracij narodnih socialistov. Velike skupino so nosilo zastave s kljukastimi križi po mestnih ulicah in burno vzklikale Hitlerju. Do poznih večernih ur v soboto in vos včerajšnji dan do noči so trajale demonstracije narodnih socialistov na Dunaju, v L i n z u , v Gradcu, v Celovcu in v drugih mestih. Policija ni nikjer posredovala. Posegla je vmes šele tedaj, ko so pristaši domovinske fronte priredili protidemonetrarije ter vzklikali dr. Schu-ecliniggu. Med narodnimi socialisti in pristaši domovinske fronte je pr i š 1 o do pretepov. Policija iie je tedaj omejila le na to. da loči nasprotnike, kar se ji je vedno posrečilo tirez večjih naporov. Tudi ni policija aretirala nikogar zaradi teh dogodkov. dasiravno so so na ulicah pojavljali narodni socialisti v prepovedanih SA krojih. Pri demonstracijah so s® najbolj odlikovala mesta Gradec, Lin* in Celovec. Vsa Avstrija je že 24 ur v nenavadnem stanju, ki se na eni strani izpolnjuje v nerazumljivem deli-riju veselja, na drugi strani pa v neznosnem razočaranju in potrtosti. Del avstrijske javnosti vidi v včerajšnjih Hitlerjevih besedah končno u«tvaritov svojih želja in eiljev, drugi de! pa gleda, kako vso njegove dosedanje težnjo in napori za ohranitev neodvisnosti in samostojnosti Avstrije tonejo v negotovosti. Včerajšnji dogodki, ki so se odigrali na dunajskih ulicnh in po drugih avstrijskih pokrajinah, pn najbolj pričajo, kam gre Avstrija. Ako v zadnjem trenutku ne pride do ponovnega nepričakovanega preobrata, potem pomeni včerajšnji dan vsekakor veliko razpotje. Posledice včerajšnjega zgodovinskega dne se bodo bržkone čutile že prihodnje dni. Kar je avstrijsko javnost najbolj iznenodilo, jo bilo zadržanje policije, ki je ostala povsod pasivna. V vladnih krogih presojajo dogodke precej nemirno in še ne vodo, kaj naj delajo. Še večja pa jo skrb vlade zaradi tega, ker Hitler ni dal tako pričakovane izjave o avstrijski neodvisnosti. Merodajni krogi se izogibajo vsaki izjavi in poudarjajo, (la je treba počakati na govor dr. Schuschnigga. ki ga ho imel 24. t. m. Uradni krogi pa nikakor niso zadovoljni z izjavo Hitlerja glede Avstrije. Z velikim začudeniem so poslušali, ko jc Hitler govoril o »n e in š k i Avstriji«, katere izraz je Avstrija že zdavnaj zavrgla. Še večje nezadovoljstvo pa jo povzročila Hitlerjeva opazka o narodnih in tie državnih mejah. Tudi so avstrijski Romunija ima novo ustavo „Sedaj pa nobene izpremembe več44 Bukarešta, 21. februarja. AA. (DNB.) Nova romunska ustava ima 100 paragrafov in je razdeljena na osem poglavij. Romunski narod bo že 24. februarja glasoval o tej ustavi. Glasovalno pravico imajo vsi, ki so v volivnih seznamih za dosedanje parlamentarne volitve. Glasovanje je obvezno. Glasovanje bo ustno pred volivno komisijo, ki bo sestavljala posebne sezname za in proti. Besedilo nove ustave sc razlikuje od ustave iz leta 1923 z naslednjimi bistvenimi spremembami: Vsakemu Romunu jc prepovedano, da bi ustmeno ali pismeno propagiral izpre.membo režima, razdelitev posestev drugih oseli, da zagovarja davčno prostost ali razredni boj. Duhovščini vseh veroizpovedi jc prepovedano izkoriščati svoj duhovni vpliv v politično agitatorične namene. Politična agitacija je prepovedana med verskimi svečanostmi in na cer-, kveni zemlji. Sploh je prepovedana vsaka politična organizacija na verskih osnovah. Z izjemo v zakonu določenih primerov jc duhovniku prepovedano zapriseči druge osebe. Smrtna kazen, ki jo doslej niso poznali v Romuniji, velja za vojno dobo na podlagi novega vojaško-knzenskega zakona. Ministrski svet sine smrtno kazen razglasiti tudi v mirnem času, kadar gre za poizkus a/tentatov ne vladarju, člane kraljevskega doma, na poglavarje tujih držav, člane vlade, državne uradnike kakor tudi 7,a primer razbojstev in političnih umorov. Pred civilno poroko je treba opraviti versko poroko. Zakonske predloge stavlja kralj, vsaka zbornica, skupščina in senat, pa sme iz lastnega predlagati nove zakone le tedaj, če so v splošnem državnem interesu. Kralj sklicuje zalkonodavna telesa vsaj enkrat v letu. On proglaša zasedanje za zaključeno i.n sme parlament od'ožiti. Kralj imenuje, ministre in jih odstavlja. Kralj more razpustiti parlament z odlokom z zakonsko veljavo, mora pa ga predložiti za-konodavnim telesom pri prihodnjem zasedanju v nadomestno potrditev. Kralj sklepa politične in vojaške pogodbe s tujimi državami Trgovinske pogodbe, pogodbe o plovbi in podobne dogovore, ki jih sklene kralj, mora kasneje potrditi parlament. Število senatorjev in poslancev bodo spremenili in bo v parlamentu posebno mnogo več zastopnikov kmečkega stanu. Nova ustava določa stroge kazni za tisle. ki bi brezvestno trošili državni denar. Ustavl ja sc osrednji zavod za fonde in javno varnost, razširjajo sc pravice kmečkega stanu in povečajo se pravice države pri izrabljanju petrolejskih vrelcev. Upostavlja se enako postopanje napram vsem narodom, ki žive v Romuniji že od davnih časov. London, 21. febT bb. »Times« poročajo iz Bukarešte, da namerava sovjetska Rusija še spomladi pričeti