Štev. 11. "V luj-u-Toljani, lO. j-m-nija, 1890. LetJiilc XII. 0 slovanskem kongresu. Že nekaj tednov se razpravlja, rekli bi po evropskem časopisju sproženi nasvet o slovanskem skupnem shodu ali kongresu. Ta nasvet obseza misel, da bi se na občem shodu učenih Slovanov razpravljalo vprašanje o skupnem slovanskem jeziku za vzajemne potrebe, potem pa da bi Slovani, ki sedaj ne rabijo cirilice, sprejeli azbuko kot alfabet, ki bi torej veljal za vse slovanske narode. Vprašanje o rabi cirilice bi se dostajalo sosebno avstro-ogerskih Slovanov, ker poleg lužiških Srbov in zunanjih Poljakov je Slovanov avstro-ogerskih, ki rabijo v pismenih jezikih latinico namesto cirilice. Potreba o skupnem jeziku pa zadeva vse Slovane. Rus Krive o v, ki je podal letos ta nasvet, meni, da je času primeren, ker misli, da se Slovani dovolj zavedajo svojih kulturnih potreb. Vsi Slovani, razun nekaterih Poljakov, pripoznavajo, da vprašanje o skupnem literaturnem jeziku in o latinici in cirilici, je kulturna zadeva pojedinih slovanskih narodov; menijo torej, da slovanski kongres, ki bi razpravljal to dvoje vprašanj, bi ne imel nikakega opravka s politiko. Nekateri slovanski listi niso zadovoljni z nasvetom Krivcova ter nasvetujejo še druge točke, ki bi se razgovarjale na občnem shodu. No, shoda še ni, in ne ve se, ali se snide, in še manj je možno soditi, ali bo imel praktične posledice, ako se izvrši in sklene kaj v nasvetovanem ali kakem drugem smislu. Kljubu temu, da se šele razgovarjajo slovanske novine o tem shodu, začeli so Slovanom nasprotni listi strašiti ž njim ter v obliki blagohotnosti odsvetujejo Slovanom, da bi se sešli na takem shodu, in še sosebno, da bi nikakor ne sprejeli navedenih nasvetov Krivcova. Trde, da v nasvetu so zakrite namere pansla-vistične ali popolni panrusisem. Odlikujejo se pa s to dobrohotnostjo nemškoliberalni, madjarski in italijanski listi. Med temi novinami je večina takih, ki jih uredujejo Židje. Zidje govore tudi ob tej priliki v imenu Nemcev, Madjarov in avstrijskih Italijanov. V Velikonemčiji se pa ponatiskujejo dotične izjave in razprave avstro-ogerskih židovskih glasil. Glede na to nam je zopet opozoriti, koliko so take izjave vredne. Pred dvema letoma je Dunajski glavni list nemških konservativcev obdolžil glavna Dunajska nemško-liberalna glasila, da jedo iz jaslij bogatega Welf-skega fonda, a nobeno teh glasil ni konservativnega lista zavrnilo ali tožilo, dasi je bilo jasno, katere liste obdol-žuje konservativno glasilo. Na nemškem državnem zboru se je letos od kompetentne strani zatrdilo, da veliko-nemška politika rabi zunanje liste za svoje potrebe in namene in potrebe tam, kjer jih najde in mere pridobiti za se. K tej izjavi je francoski list v Parizu nedavno pri dejal poseben komentar, po katerem bi porabila Velikonemčiji; velike vsote za zunanje liste. V Avstro-Ogerski, Franciji, Rusiji itd. po takem ne vedo in ne morejo vedeti, kedaj podkupljeni listi pišejo tako ali tako glede na posebne točke. Ako Slovanom neprijazni listi pišejo neugodno o slovanskih kulturnih težnjah, ne ve se nikdar, da niso ti listi podkupljeni tudi glede ravno na kulturne težnje Slovanov bodisi v skupnosti ali pojedinosti slovanskih narodov. Ti listi pa imajo kljubu temu vpliv, velik vpliv do najviših krogov. Vprašanje je, ali je v interesu teh krogov, kedar poslušajo ali poštevajo take glasove. Z druge strani pa se vsiljuje vprašanje, ali naj se ozirajo Slovani na take nečiste, priznano podkupljene vire? In vendar se dajo tudi Slovani prestrašiti, in sosebno v Avstro-Ogerski mnogokaj zamolče, kar bi izjavili, kar bi odločno zahtevali, ako bi se ne uklanjali terorizmu tu označenih listov. Odločilni krogi ne zvedo mnogokrat resnice samo zato, ker se Slovani boje povedati resnico. Strah slovanske domoljube zavaja v Avstro-Ogerski, da se z zamolčevanjem zagre-šajo proti patrijotizmu ravno tedaj, kedar hočejo biti domoljubni. Slovanske stranke avstro-ogerske zatajujejo same sebe, zatajujejo proti lastni volji celo domoljubje vsled 22 terorizma podkupljenih listov; oni slovanski domoljubi pa, ki se ravnajo po svoji vesti, ki razkrivajo stvari, kakoršne so, krščujejo se, kakor radikalci, kakor taki, ki bi ne smeli imeti veljavne besede. Ali ni to narobe svet? V tem ko se zunanji Slovani razgovarjajo stvarno o raznih kulturnih točkah, imajo avstrijski Slovani posebne težave za ta del. Ni čudno, ako postajajo oportu-nisti celo bistri duhovi med njimi. To pa je na škodo državnim, kakor narodnim interesom, ker državniki ne poznajo pravih potreb narodov. To se je najočitniše pokazalo sedaj pri češko-nemškem dogovoru. Kdor opazuje stvari, ne potrebuje pojasnil. Kar se dostaje nasoveta o slovanskem kongresu, izjavljamo brez ovinkov, da ne vemo, kaj bi pisali o njem, ali bi ga priporočali ali odsovetovali; ali bi podali kako točko k nasovetovanim točkam, ali bi pa pojasnjevali in razgovarjali nasovttovane točke. Taka zmešnjava pojmov se nam predočuje, ko opazujemo, kako se pretresajo po podkupljenih listih slovanske kulturne težnje. Mi smo mendi z drugimi Slovani vred, da vprašanje o skupnem jeziku za vse Slovane ali o rabi tega ali onega alfabeta spada strogo v vrsto kulturnih vprašanj, in da tako vprašanje ima svobodo, naj se razpravlja, kakor si bodi, s stališča teorije ali prakse. Mi poštevamo, da to vprašanje se sme razgovarjati že po členu XVII. državnih osnovnih zakonov, vsled katerega je „znanstvo in nauk O njej svoboden". Mi uvrščujemo o skupnem literaturnem jeziku in jednakem alfabetu pojedine slovanske jezike v vrsto jed-nakih toček, kakoršna je sedaj v aktuvalnem vprašanju o čiščenju nemškega jezika, o pravopisju za vse Nemce, o latinici za Nemce namesto sedaj rabljenih tako imenovanih nemških pismenk ali črk. Razgovor o slovanskem shodu je le razgovor, in kot tak mora biti dovoljen tudi po državnih osnovnih zakonih. Kavno tako mora biti dovoljena kritika nasprot-niških mnenj, sumničenj, in naj si ta mnenja, sumni-čenja prihajajo od priznano za podkupni denar delujočih, v Avstro-Ogerski izhajajočih noviu. Ako imajo svobodo ti listi, da napadajo slovanske kulturne težnje ter ova-jajo Slovane navzgor, mora takisto svobodno biti, da slovanski rodoljubi odbijajo neopravičenost takih na-dadov. Avstrijskim Slovanom, kakor vsem avstrijskim narodom, je zagotovljeno v državnih osnovnih zakonih, da morejo in smejo varovati svojo narodnost in jezik. K jeziku spada pismenost jezika in k tej tudi alfabet. Narodnost in jezik sta posest narodov, in narodi imajo po takem pravo, da odločujejo tudi alfabet za svoj jezik. Ako se Slovanom avstrijskim primerno zdi, popraviti ali prenarediti ali celo zameniti svoj alfabet, je to njih stvar, v katero se nimajo vtikati podkupljeni listi. Avstrijski Slovani priznavajo svobodo Nemcem, ki po- pravljajo svoj pravopis, svoj jezik; jednako svobodo zahtevajo pa tudi za se. Avstrijski Slovani imajo še poseben vzrok, da skrbe sami, kako bi si najbolje varovali svoj jezik in svojo narodnost; kajti državniki in voditelji raznih narodov zatrjujejo, da ni še izvršen zakon, kateri zagotavlja varstvo in gojenje jezika in narodnosti pojedinih narodov. Avstrijskim Slovanom odrekajo jednako kulturno veljavo, kakoršno priznavajo sebi, Nemci; jezikovni ravno-pravnosti nasprotujejo, ker trde, da jeziki posamičnih slovanskih narodov niso toliko vredni, kakor je vreden jezik nemški in italijanski. Ravno zato pa teže Slovani po tem, da bi dosegli tudi njih jeziki isto vrednost, kakoršno priznavajo Nemci, Italijani svojim jezikom. A ravno od nemške, italijanske strani hočejo zaprečiti, da bi slovanski jeziki ne pospeli se do jednake vrednosti. Nemške, italijanske in drugih narodov stranke bi morale vesele biti, da hočejo Slovani priboriti svojim jezikom jednako vrednost, kakoršno prištevajo svojim jezikom. Ali niso take stranke v največem nasprotju, ko zavirajo Slovane v njih kulturnih težnjah tam, kjer so zaostali? Ali menijo razne stranke neslovanskih narodov, da zares ne zapazijo njih logike? Ali mislijo take stranke, da avstrijski Slovani bodo pozabljali pravo, ki je tudi njim zagotovi|eno v državnih osnovnih zakonih? Država je vender modrejši, nego take stranke, ker je zagotovila v neporušnih osnovnih zakonih, da sme vsak narod varovati in gojiti svojo narodnost in svoj jezik. Avstrija ima državni osnovni zakon, ki se vjema z nemškimi teorijami o državah, v katerih živi po več narodov.1) Te teorije, ki niso prepovedane v Avstriji, priporočamo onim neslovanskim listom, ki nasprotujejo vsaki težnji, s katero bi Slovani okrepili svojo narodnost in svoj jezik. Naj le čitajo n. pr. v spodej navedenem delu Bluntschli-ja poglavja o pojmih „narod" in „ljudstvo", „nacijonalna prava" itd., pa sprevidijo, kakö se zagrešijo proti takim naukom, katere sicer priznavajo za se, prikrivajo in prezirajo pa nasproti Slovanom. Da, Bluntschli in drugi nemški teoretiki imenujejo naravnost barbarstvo to, da ') Glej n. pr. Allgemeine Staatslehre von J. C. Bluntschli. 6. Aufl. Durchgesehen von E. Loeding. I. Theil 1886. Tu je str. 109 čitati o nameri države, držati skupaj razne narode, ne da bi jih preobražala na korist jedne narodnosti. Dann aber muss der Staat darauf verzichten, ein specifisch-nationaler zu sein. Er verhält sich dann in nationaler Beziehung als neutral oder vielmehr als gemeinsam. Er lässt jede Nation in seinem Inneren, soweit ihre Kulturinteresen in Frage sind, völlig frei gewähren und betrachtet sie alle als gl eichb e rechtigt. Soweit die Politik zu bestimmen ist, vermeidet er die nationale Einseitigkeit bestimmt und dieselbe lediglich nach gemeinsamen politi" sehen, nicht nach besonderen nationalen Motiven. Das ist die Methode, durch welche es früher der Schweiz gelungen ist, das schwierige Problem des Nebeneinander verschiedener Nationalitäten zu lösen und dieselben zu befriedigen, ohne die Einheit des Staates zu gefährden", itd itd. se kulturne težne zavirajo in omejuje stremljenje po kulturnem razvijanju. V največem moralnem interesu Avstro-Ogerske je, da njene vlade ne poslušajo podkupljenih glasov, ki na-merjajo zabraniti kulturno stremljenje slovanskih narodov Mnogo, premnogo so tako imenovane liberalne stranke po svojih glasilih škodovale imenu naše države sosebno pri zunanjih Slovanih. Ali je morda koristno cesarstvu, da ponatiskujejo zunanji listi strupene izjave avstro-ogers-kih liberalnih novin, naperjene proti čisto kulturnim idejam Slovanov, idejam, katere istočasno porabljajo v zagovor teženj neslovanskih narodov. Menili bi mi torej, da slovanski listi, ki izhajajo v Avstro-Ogerski, služijo državnim, ne le narodnim interesom, ako smejo svobodno razpravljati slovanska kulturna vprašanja, torej tudi zavračati neosnovane napade nasprotniških glasil. Avstro-Ogerska zagovarja samostalnost balkanskih narodov ; klubu temu si simpatij ne more povečati pri njih, to pa zato ne, ker zunanji Slovani vidijo, kako avstro-ogerski liberalni listi napadajo iste zunanje Slovane, potem pa, ko opazujejo, kako se vedejo isti listi nasproti slovanskim narodom našega cesarstva. Patrijotično delo po vsem tem je, da se avstro-ogerskim Slovanom podeljuje jednaka svoboda, kakor drugim narodom; torej tudi svoboda tiska glede na kulturna vprašanja teh Slovanov. Ako hoče Avstro-Ogerska, da ne potujčijo Slovanov drugi narodi, mora jim dopuščati tudi svobodo kulturnega razvijanja. Države se dandanes ne vzdržujejo in utrjujejo z zatiranjem kulturnih težen j; moč, države ohraniti in ukrepiti, je ravno v nasprotnem teženju: v pos-I peševanju vsestranske kulture narodov. Sicer se tudi ideje ne dajo več ustavljati; ponajveč se zavirajo in zabranjujejo začasno. Liberalni listi raznih liberalnih strank Avstro-Ogerske, in poleg tega listi, ki so no-torično v tujih službah, dosezajo ravno nasprotno, kar pobijajo. V tem ko se kažejo za tuj denar, kakor da bi delali patrijotično, izpodkopujejo, kolikor je v njih moči, pravi patrijotizem; v tem ko hočejo zabraniti kulturne ideje Slovanov, odpirajo tem oči, tako da celo slovanski zaslepljenci se polagoma in vsled take taktike še najhitreje spreobračajo, in Slovani, ki kažejo svojeglavnost in neslogo v zgodovini, dandanes se bližajo hitreje, nego kedaj, v mislih in idejah, katere vodijo do kulturnega delovanja, do kulturne organizacije in moči. Kakor žalostno, za najdolžniše stvari boriti se in trpeti, jednako toložilno je na drugo stran, da nasprotniki uče Slovane spoznavati, kaj jifn je zares koristno in potrebno. In tako bo tudi že samo razgovor o slovanskem shodu imel dobre posledice za Slovane, tudi, ako bi do tega shoda ne prišlo dejanski, in bi torej o-stalo jedino pri razgovorih o njem1). ') Kakö je teoretično umeti vprašanje o slovanskem skupnem jezikn, utegnejo se Slovenci nekoliko poučiti iz razprave: „O pismenih jezikih v obče in o slovanskem literatur-nem jeziku p osebe". Spisal Fran Podgornik. Slovanski Almanah. 1878. Ljudsko štetje v Avstriji. Koncem leta 1890 se ima v Avstriji ali cislitavski polovici zopet vršiti ljudsko štetje. Pri tem popisovanju je najvažniša točka za pojedine narode, da se natančno ali neoporečno dožene število državljanov, ki spadajo k vsakemu narodu kot takemu. V narodno-jednotnih državah je to kaj lehko, ker število državljanov se poprek pokriva ali vjema s številom naroda, ki je gospodovalen v takih državah. Kar je tujcev, ali se ne poštevajo, ali pa se lehko določijo; ravno taka je z odlomki kake tuje naselbine : taki življi se tako rekoč pogubljajo v masi jednot-nega državo sestavljajočega naroda, ali pa se ne uvažu-jejo kot poseben faktor ljudstva, in zato jih stranke in država tudi brez pomisleka zabeležijo poleg glavne narodnosti. Vse druga pa je v Avstriji, kjer je več narodnostij, katere druga poleg druge in vsaka za se v znatnem številu sestavljajo skupno število prebivalstva. Tu ima vsak odlomek kake narodnosti posebne razloge, da se pošteva kot tak, ker je od njegovega števila zavisno mnogo drugega. Ravno to, kar je v zvezi s številom pojedinih na- ! rodov, je glavni vzrok, da skušajo stranke ne samo objektivno, ampak, ako možno, tudi pristransko našteti veliko število duš narodnosti, h kateri pripadajo. Posebni dobički in interesi so vzrok, da je jako težavno objektivno zaslediti število državljanov, ki spadajo h kaki narodnosti. Pristransko in nenatančno se je pokazalo štetje leta 1880. To štetje je pokazalo, da so prišteti kaki narodnosti tisoče in tisoče duš, katere niso spadale k njej. Statistične popravke so priobčevali pozneje v posebnih knjigah tu in tam. Vsled nenatančnega številjenja po narodnosti niso mogli statistikarji porabljati dotičnih števil o narodnostih; pritoževali so se zaradi. tega v raznih razpravah, kedar so govorili o narodnostih v Avstriji. Glavni vzrok nenatančnosti na to stran bilo je štetje narodov po „občevalnem jeziku". Občevalni jezik kaže samo na to, v kakem jeziku kdo običajno govori ali mora govoriti vsled posebnih razmer, v katerih živi. Da bi bil v Avstriji, kakor v drugih državah, samo jeden narod, torej tudi samo jeden jezik v navadi, bi razmere 22* pojedinca nikdar ne zanesle v okrožje ali razmere, da bi govoril drug jezik, nego jeden in isti jezik, ki ga govori narod, ki ga govori prebivalstvo narodnojednotne države prek in prek. Ravno tega uslovja pa v Avstriji ni, in ker se pojedinci premikajo od dežele do dežele, od naroda do naroda, morajo spreminjati tudi svoj občevalni jezik. Uradniki se sposabljajo že naprej, da si prisvoje po več jezikov, namreč vsaj toliko, kolikor bi jih utegnili rabiti, ko bi prosili za službo pri tej ali oni narodnosti, v tej ali oni deželi. Kdor išče kruha drugod, mora se tudi sposobiti, da se zna sukati tudi z znanjem jezikov. Službe raznih vrst iščejo v Avstriji po raznih mestih, deželah, torej tudi pri raznih narodih, v največi meri Slovani, slovanski narodi ali pristaši slovanske narodnosti. Slovanske množice so delavci, rokodelci, v obče služabniki z rokami. Vzrok temu je dosedanji razvoj pre-jednostranskega gospodarstva med Slovani samimi, torej tudi avstrijskimi. Slovanski ležak, slovanska težakinja se naseljujeta po mestih in okoli tovaren, v obče okoli trdega dela. Vsled tega prihajata v sredo prebivalstva, katero ne govori njunega jezika, a kot od dela zavisna sta prisiljena prisvojiti si jezik onih, ki jima dajejo delo. Tako postane tuj jezik kot občevalni jezik slovanskih težakov, pripadajočih raznim slovanskim narodnostim. Občevalni jezik postane tisočem in tisočem slovanskega prebivalstva jezik ki je različen od maternega jezika. Po rubriki: „občevalni jezik" se torej ne zve, koliko duš pripada tej ali oni narodnosti, ampak jedino število ljudij, ki vsled naravnih ali pa posebnih razmer govore jeden in isti jezik. Tudi ako štejejo popolnoma objektivno ljudi po občeval-nem jeziku, ne more se sklepati iz tako doseženih števil na narodnost, ampak jedino na obsežnost ali razširjenost kakega jezika. Iz takega štetja ni možno sklepati na število kakega naroda, ampak na vse kaj drugega: to drugo pa je n. pr. bogastvo, kulturna ali politična moč kakega naroda. Narod ki ima v rokah veliko obrtnijo, utegne biti jako maloštevilen, pa kljubu temu utegne spraviti na stotisoče težakov tuje narodnosti v svoje tovarne ter jim tako rekoč vsiliti svoj jezik kot občevalen jezik. Ako se pridružijo še politični ali nacijonalni interesi, utegne število ljudij, ki se priznava k istemu občevalnemu jeziku, narasti še iz teh posebnih vzrokov. Gospodarska, politična in kulturna moč je bila 1. 1880 vzrok, da so po občevalnem jeziku prišteli Nemcem, Italijanom in Poljakom veliko število državljanov, ki niso bili nemške, italijanske in poljske narodnosti. To je tako očitno, da niti dokazov zato ni potreba; ali dokaze so natanko podali raznovrstni presojevalci te točke. Zato pa so sosebno Slovani pričakovali, da bo 1. 1890 osrednja vlada ukrenila jo drugače, da bo torej pri štetju ljudstva postavila tudi rubriko narodnosti. Toda, kakor je pokazalo razpravljanje te točke v državnem zbora, je vlada ostala pri načelu, katerega se je držala leta 1880. Umevno je, da so zato bile nemške stranke, razun nekaterih nemških konservativcev, potem Poljaki in Italijani; umevno je pa tudi, da so ostali Slovani bili odločno proti takemu štetju. Tako ostane ljudsko štetje za jedno važno, jako važno rubriko ravno tako ubožno ali nedostatno, kakor leta 1880. Narodi se ne bodo šteli po narodnosti, ampak jedino po občevalnem jeziku, ki je tako rekoč jezik posebnih razmer, rekli bi, jezik močnejšega nad šibkejšim. Statistikarji bodo tudi vsled štetja 1890 sodili jedino po občevalnem jeziku, t. j. po onem jeziku, ki ga ne nareka narodnost govorečih, ampak raznovrstna moč, ki nima nič opraviti z narodnostjo dotičnikov v p osebnih slučajih. Vladni zastopnik se je izgovarjal, češ, da tudi statistični kongres v Peterburgu leta 1872 ni pošteval narodnosti glede na štetje. Tu je treba odgovoriti, da isti kongres ni pošteval specifičnih avstrijskih razmer; skušenj o tem pa še iz Avstrije niti imel ni; kajti nedostatki v tem pogledu so se v Avstriji pokazali še le po ljudskem štetju od 1. 1880, torej veliko pozneje, nego se je vršil Peterburški kongres. Tudi menimo mi, da prvi statistični kongres, ki se bo vršil kod, bo pošteval avstrijske razmere in na podstavi teh potrebo štetja tudi po narodnosti tam, kjer se prebivalstvo kake države ne pokriva z jedno in isto narodnostjo. Vladni zastopnik je tudi pristavil, da je narodnost omahljiva, ker jeden in isti posamečnik utegne spremeniti svojo narodnost, mi pa odgovarjamo, da „občevalni jezik" jednega in istega posamečnika je še v veči meri spremen-; ljiv, ker ga utegnejo razmere zanesti v malo letih med razne narodnosti, in ker vsled tega se poprime vsaj začasno in ob raznih dobah različnega občevalnega jezika. Naopak; ravno narodnost ima stalniše znake, nego občevalni jezik, da, k narodnosti spada tudi kri in vse po krvi podedovano, in takih lastnostij vendar ne more nikdo in nikdar spremeniti. V Avstriji je v državnih osnovnih zakonih ustave izrecno ločen jezik od narodnosti; jezik in narodnost se poudarjata izrecno kot dva pojma, ki spadata skupaj k znakom jednega in istega naroda. Vsak narod ima torej pravo, da se mu priznava jezik in narodnost; torej ima tudi vsak narod pravo, da se mu konstatuje poleg jezika tudi narodnost, da torej se beleži, kolikor pojedincev istega naroda govori „občevalni jezik", in koliko jih pripada samo k istemu narodu. Vladni zastopnik sekcijski načelnik baron pl. Erb je priznal razloček jezika in narodnosti ter je jako po-voljno določeval pojem narodnosti, ko je rekel: „Kaj je narodnost? Definicija v znanosti ni popolnoma trdna; pa približno bi jo mogli vendar zaznamovati kot podedovano skupnost po plemenu, jeziku, običajih in kulturi, skupnost, ki vtiskuje določenim masam ljudij in rodovinam svojstveno lice ali obliko pasma. Ta definicija ni potrebno da je absolutno prava, ali gotovo je, da narodnost je vsota lastnostij človeka, ki se absolutno ne pokriva z besedo jezik. Narodnost je vsekakor mnogo obširniši pojem od jezika." S to opredelbo je vlada na stališču znanstva in ustave; s to opredelbo je dokazano, da je vredno in potrebno, da se ljudstvo šteje tudi po narodnosti in ne samo občevalnem jeziku. Take lastnosti, ki jih obseza pojem narodnosti, so vendar že z znanstvenega stališča vredne, da se poštevajo; te lastnosti pošteva v Avstriji tudi ustava, ki priznava to, kar je prezrl Peterburški statistični kongres. Ustava avstrijska računi s posebnimi razmerami, in te razmere vstvarjajo narodi. Drugod se te razmere umejo same od sebe, v Avstriji pa ne; drugod se narodnost pokriva s prebivalstvom, v Avstriji pa ne. Drugod ni potreba postavljati narodnosti v ustavo, da bi se varovala in gojila, v Avstriji je pa to potrebo ustava spoznala in jo pošteva izrecno. Zato pa je obžalovati, da se osrednja vlada ni ozirala na to potrebo; a še čudniše je, da se v državnem zboru ni dobila večina, ki bi bila zahtevala, da se pošteva ta potreba v interesu narodne jednakopravnosti. No, vlada je zagotovila, da bo objektivno postopala pri poštevanju robčevalnega jezika"; to je nekaj; ali mi smo dokazali, da to ostane nepopolno glede na znanstvo in izrecno zahtevo ustave. Zato je prav, da narodi tudi sami skrbe in pomagajo dopolniti, česar ni možno doseči z rubriko „občevalni jezik" tudi pri največi objektivnosti. Iz govorov državnega zbora. V govorih, ki so jih imeli zastopniki raznih strank in tudi i ministri pri proračunskih obravnavah letos na Dunaju, so vmes ne samo zanimivi, ampak tudi važni, principijalno pomenljivi odstavki in stavki. Take izjave je treba poznati, ako hočemo utrditi lastne nazore in primerno zavrniti težnje in nazore drugih strank, kolikor niso opravičeni in utemeljeni v ustavi. Mi se omejimo že zaradi tesnega prostora na bolj karakteristične izjave, katerih je mnogo takih, da jih naši čitatelji sami ali odobre ali pa zavrnejo z lastnim kritičnim merilom. Kot prvi govornik pri proračunski generalni debati bil je letos na vrsti vodja mladočeške stranke dr. Ed. Gregr. Izpro-sivši si svobodno kritiko o nemško-češkem dogovoru, naštel je nagle spremembe v naši državi od 1850 naprej, ko je za absolutizmom sledil oktoberski diplom, a takoj potem najhujša centralizacija, na to raz k roje nje države po duvalizmu. „Takoj na to je bil dan narodu češkemu najviši reskript z dne 12. septembra 1871, s katerim je bilo na najslavnejši način priznano zgodovinsko in državno pravo kraljestva češkega — a nekoliko dnij na to je bilo kraljestvo češko izročeno vladi stranke, katera je je hotela ponižati na golo provincijo, na golo upravno pokrajino nove državne formacije, tako imenovane „Cislitavije". Omenja, kako je sedanja vlada krmila z obeti konservativno desnico, v tem ko ji je delala levica največo opozicijo; a sedaj se je kar mahoma sprijaznila ž njo. „To je gotovo najbolj občudovanja vredni kolobar, ki se je kedaj pripetil v kaki državi, in kateri podaje dokaz, da je izgubila država vsakatero trdno opiranje, vso stabilnost, ves cilja vešči pravec ali smer, da v njej ni nič trdnega, nič trajnega, nič solidnega. To je država polna omahljivostij, negotovosti, brez-načelnosti. Kdo bi se torej vsled takih okolnosti čudil, da se je zopet nepričakovano, more se reči čez noč, pripetil dogodek, kateri mora imeti za nasledek novo, dalekosežno zmeno ali spremembo v političnih razmerah države? Sosebno pa je to češki narod, kateri je s tem dogodkom najhuje pi-izadet v svojih najvažnejših interesih življenjskih, da, naravnost v svojih narodnih uslovjih obstanka. Umevno je torej, da porabljamo to priliko proračunske debate, da razodenemo tukaj in izrazimo naše nazore in preverjenja, kakor tudi nazore in preverjenja naših volilcev, in lahko rečem, večine češkega naroda. Nadejam se, da s tem nekoliko ustrežemo tudi želji vlade, katera je dala po znanem Tepliškem partajtagu v svojih časopisih razglasiti, da bi se sešlo tudi češko prebivalstvo ter svoj nazor o dogovoru manifestovalo na jednako impozantni način. Zagotavljam slavno vlado, da bi češki narod storil to radostno — ko bi mu to bilo le — dovoljeno. Dajte narodu samo svobodo, da bi se mogel očitno in svobodno izraziti o dogovoru, in zgodi se to na način, kakor se jedva utegne želeti jasniše in razločniše. Tega vlada pa gotovo ne stori. Dospela je v svoji ljubezni k svobodi in svojem spoštovanju osnovnih državnih zakonov že tako daleč, da prepoveduje že shode volilcev, na katerih hoče kdo podati račun o svojem delovanju v deželnem in državnem zboru, iz bojazni, da bi bila s tem dana narodu prilika, izraziti se o nemško-češkem dogovoru. In tako nam ne ostaje drugo mesto, kakor na katerem stojim, od koder moremo izraziti svoje mnenje in izvršiti proti dogovoru protest. Ali že samo ta faktum, da se vsakatero pomenkovanje na- zorov o dogovoru tlači s silo, obsojuje ta dogovor bolj, nego vsak podajani dokaz, da dogovor mora biti nekaj slabega, nekaj krivičnega, — Kajti dobra reč, pravica in pravo ne potrebuje bati se javnega presojevanja — jedino laž in sleparstvo beži pred lučjo javne kritike, in jedino brezpravje, katero se dela narodu, boji se glasu tega naroda". (Pritrjenje nezavisnih poslancev). Dr. Gregr pravi dalje, da, sporazumljenje ne da se narodom okrojevati; glede na Češko mora mir izvirati iz svobodne volje, z lastnega preverjenja obeh prepirajočih se stranij, torej obeh narodov. Nemci so izstopili h češkega deželnega zbora in so zahtevali narodno ograničenje okrajev, t. j. razdeljenje dežel; porušenje znane jezikovne naredbe z leta 1880, t. j. uničenje narodne jednakopravnosti. „In pridamo li k temu še zahtevo zakonitega priznanja nemškega jezika kot državnega jezika, t. j. potlačenje ne-nemških narodov na stopinjo inferijorne rase, posneli smo program nemške stranke na Češkem. To so bila uslovja za pomirjenje. In ker jih ni mogla sprejeti večina češkega deželnega zbora, ker se ne da o njih niti govoriti, bila so odbita, in zato so Nemci zapustili deželni zbor. Nemci so proglasili, da se ne povrnejo v deželni zbor, dokler se jim ne da poroštvo, da se bodo uvaževale njih zahteve. „Tu pa, gospoda: kaj se je zgodilo z Dunajskimi konfe-rencijami! Ne le da so bila dana Nemcem poroštva, da se njih zahteve in želje bodo ocenjevale stvarno, temveč vse te zahteve so dobile poroštvo že naprej, — prej, nego da bi se počakalo, da se izrazi o tem deželni zbor — in so se z besedo in podpisom potrdile; pismeno se jim je dala beseda, da se predložijo dež. zboru, in se spravi večina deželnozborska do tega, da jih sprejme. . . Da, Nemci so-v Čeh'-h dosegli z dogovornimi konferenci-jami vse, kar so žahtevali. . . Jezikovna naredba je postala ilu-zorična. A kar se dostaje nemščine, se je z dogovorom vsaj v čehah taktično priznala za državni jezik. Kajti, gospoda, ali ni to morda povišanje nemščine na državni jezik, ko se v celem kraljestvu češkem v vseh uradih uvede kakor jedini notranji jezik, ko pa je češčina v čisto čeških krajih iz notranjega uradnega .občenja popolnoma izbacnena? Gotovo Nemci niso tako glupi in skromni na Češkem, da bi bili morda zaradi neznatnih ustopek ali koncesij nad vse navdušeni, da bi himne prepevali zaradi malenkosti svojim voditeljem in jim zmagovito zažigali kresove. Kako pa je z drugim kompaciscentom, s češkim narodom? Tu trdim kratko: ta druga stranka, češki narod, je stranka z dogovorom ogrožena, poškodovana, popolnoma poražena. Kakor jo visoko stopila sreča za nemški narod, tako globoko je padla za češki narod. To tudi čuti češki narod in je čutil v prvem trenutku po priobčenju punktacij dogovornih. . . . Češki narod se je takrat zakril v temno pomenljivo molčanje, ker dogovora ne more hvaliti nikdo in noče, a spremeniti ga ne sme. . . . Ko bi bilo češkemu narodu svoje mnenje, svoje preverjenje tako svobodno in odkrito izraziti, kakor je dovoljeno nemškemu narodu, izbruhnila bi v vsej deželi, v vseh okrajih in vseh občinah burja ne-volje, da je bilo jedva možno zapaziti kedaj mogočnišo. Da bi pa to ne bilo možno, da bi se to ne zgodilo, za to skrbi vlada z vsemi sredstvi nasilja, katera so ji pri rokah. Ta oblažujoči dogovor slavi svoj vhod v čelie pod varstvom policije, državnega pravdništva in kazenskega sodišča. Potlačenje svobode tiska, omejenje društvenega in zborovanjskega prava, to so prvi plodi, kateri so za češki narod dozoreli na drevesu dogovora, to so sredstva, s katerimi naj ume češki narod dobrodelni dogovor. Tako, kakor nemško narodno pleme v Čehah je imelo svoje posebne zahteve in je sledilo svojim ciljem, ima tudi češki narod svoj politični in narodni program. Ta program je davno znan, in dan mu je bil jasni in vidni izraz v neštevilnih izjavah. Osnovne točke tega programa so: priznanje in reaktivo v anj e češkega državnega prava, koronanje kralja kakor slavnostni simbol tega priznanja, dalje n eraz del j i vo st dežele in popolna narodna jednakopravnost obeh narodnih plemen. Te zahteve pošteva narod češki za osnovna uslovja svoje politične in narodne eksistencije in svojega nadaljnjega razvoja. Ta program je sprejel ves češki narod, in ni nobenega poslanca češkega, naj si bode Staročeh ali Mladočeh, ki bi se drznil niti za slovko odstopiti od tega programa. A kako se je pošteval ta program pri dogovoru? Kar se dostaje češkega državnega prava, njegovega priznanja in reaktivo-vanja, mu se je nedolgo pred shodom dogovarjajočih se konferenc po g. predsedniku ministerstva v tem slavnem državnem zboru — dejanski stopilo na glavo. Kajti kaj pomenja odgovor grofa Taaffeja na nemško interpelacijo z dne 17. dec. 1889, kakor: „Dajte mi jedenkrat, mir s svojim češkim državnim pravom, nočem nič več slišati o njem, in na koronanje morete si še dolgo čakati."' To je zmisel tedanje njegove odpovedi, to je konečno ono izpolnjenje onih številnih obetov, kateri so se dali češkemu narodu z nova in z nova na najdoločniši in slovesniši način. Tako je pravil Njegovo Veličanstvo naš cesar in kralj že 1. 1861 k deputaciji češkega deželnega zbora, katere so se tedaj udeležili tudi Nemci, in katera je prišla k Njega Veličanstvu s prošnjo vsega prebivalstva Češke, da bi se dal za kralja češkega koronati slavnostno: „Dam se v Pragi za kralja češkega koronati in sem preverjen, da ta sveti akt združi z nerazločljivo zvezo zaupnosti in zvestobe moj prestol s kraljestvom češkim." In še na slavnejši način je ponavljal Njega Veličanstvo ta svoj obet v znanem najvišem reskriptu z dne 12. sept. 1871. In tudi v najvišem prestolnem govoru z 1. 1879 je bilo ocenjenje češkega državnega prava obečano. Vprašam Vas, gospoda: Ali se more kakemu narodu na slavnostnejši in odločniši način dati obet, nego se je to zgodilo v pogledu na priznanje in reaktivovanje češkega državnega prava in koronovanje? Mislim, da nikoli. Ali moram se tu najodločniše zavarovati proti razlaganju in proti očitbi, kakor bi hotel jaz kaj očitati koroni. Vem, da naš cesar bi si nič bolj ne želel, nego da bi mogel svoj obet spolniti in dati se koronati za češkega kralja. No Njega Veličestvo je ustavni vladar, in v ustavni državi ni vladar, ampak njegova vlada, njegov minister odgovoren za akte korone, in tem bolj minister, ki je podpisal prestolni govor z 1. 1879, kateri je vabil češke poslance v državni zbor. Nadalje pravi govornik, da v češko-nemškem dogovoru res ni niti slovke o češkem državnem pravu, a je mnogo rečij v tem dogovoru, vsled katerih je češko državno pravo bilo dejanski poškodovano in pokopano. Gospoda, govornik na Tepliškem partajtagu (Plener) je imel prav, ko je radostno zaklical: „Češko državno pravo je bilo za dolgo odbito." Ni dolgo temu, kar so našli Nemci v Čehah del dežele kot čisto nemški; da bi to dokazali, vzeli so ljudsko štetje od 1880, ter so ustrojili po njih čisto nemške okraje in občine. Ali kaki so ti statistični dokazi, je znano dovolj. Kajti takti znani občevalni jezik je bil kriterij narodnosti, in komisiji, katera je bila v pomešanih okrajih sestavljena iz engažovanih Nemcev, je bilo do tega, da bi se zasledilo največ Nemcev in najmanj Čehov, in oni prebivalci, kateri so dali na nemško vprašanje nemški odgovor, takoj zaznamovali za Nemce. Nočem slavnega zbora muditi s statističnimi podatki, ali mogel bi navesti neskonečno vrsto zgledov, kateri bi krivičnost, neprikladnost poslednjega ljudskega štetja zastran narodnosti ilu-strovali najjasnejše, in kateri bi pokazali, kako se ima to dejanski s čistoto in namešanostjo onega tako zvanega zaprtega nemškega ozemlja jezikovega. No geslo je bilo najdeno, in so storjene iz njega daljše posledice. Postavljena je namreč zahteva, da se ima ta novo odkrita zemlja odtrgati od materske zemlje in spremeniti v posebno ne-zavisno provincijo. Da so gospoda s početka mislili na dejansko, državno in teritorijalno odtrganje nemško-čeških okrajev od kraljestva češkega, je razvidno iz neštevilnih izjav nemškega tiska, iz govorov na političnih shodih in v samem češkem zboru izraženih. Znan je izrek dr. Herbsta, kateri je v češkem deželnem zboru rekel nejedenkrat: „Mi — namreč Nemci v Čehah — gra-vitujemo k Dunaju, nikoli k Pragi, o Pragi nočemo vedeti ničesar." In pogumniši med nemškimi nacijonalci so našli tudi za novo provincijo posebno ime — nazvali so jo „Neupreussen" Ker pa je to odtrganje našlo pri češkem narodu in odločilnih mestih odpor, in ko so se gospoda preverili, da bi ne šlo tako lehko razbiti starosiavno korono češko, o kateri je Njega Veličestvo v najvišem reskriptu z dne 12. sept. 1871 pravil, da je dobro tega zaveden, kak lesk in kako moč je češka korona domu njegovemu pripravila — potisnili so cilj nekoliko bliže in zahtevali vsled tega — administrativno razdeljenje dežele. Zahtevali so strogo ograničenje po narodnosti, razdelitev nadsoclišča in sod-nijskih uradov z namero očiščenja nemških okrajev od čeških uradnikov in od čeških manjšin prebivalstva. Dr. Rieger, veliki posestniki in prvi uradniki so bili od začetka tudi proti administrativnemu razdeljenju dežele, rekši, da to se ne sme zgoditi nikdar, ker to da bi bila poslednja etapa na poti k popolnemu raztrganju kraljestva. Ko bi Nemci dosegli razdeljenje najviših uradov, posunili (pahnili) bi svoj cilj dalje in konečno bi zahtevali razdeljenje dežele in odtrženje nemškega ozemlja. No, kako se ima stvar sedaj po dogovoru? Vpraša se: Ali se niso vse te zahteve Nemcev izpolnile: nimajo li biti najviši uradi razdeljeni, deželni šolki sovet in zeinljedelski sovet raztrgani na dva dela, v nemški in češki, bolje še rečeno: v nemški in utrakvistiški? Ali nimajo biti okraji ločeni po narodnosti, in češke manjšine v nemških okrajih izročene preganjanju in potlačenju? Ali nima nemško ozemlje od čeških uradnikov biti očiščeno? O tem svedočijo glasovi Nemcev samih. Tako je pravil jeden govornikov na Tepliškem partajtagu: „Ta partajtag je prvi, kateri se vrši v konečno priznanem zaprtem nemškem jezikovem ozemlju; zaprto jezikovo ozemlje, v katero Čehi niso hoteli verovati nikdar, postalo je dejanje!" In isto trjenje, da z dogovorom seje nemško ozemlje priznalo pravno, je izustil opetovano tudi dr. Plener, in tu imam za to, da ti gospodje morajo vedeti najbolje, ali so to dejanski dosegli, in je smešno po takih svedokih trditi, da razdeljenje dežele ni bilo izvedeno z dogovorom. 0 kritiki dr. Mahniča. n. K nasprotniškim razpravljanjem o nam očitanem razširjanju protestantskih načel. (Dalje.) Posvečevanja (ordines) v svečenika in dijakona se izvajajo iz božjega prava, in jih smejo po istem božjem pravu podeljevati izključno le nasledniki apostolov; ostala posvečevanja pa imajo svoj začetek v človeškem pravu, to se pravi, cerkev jih je uvedla za neke manj bistvene funkcije, katere so prvotno opravljali tudi dijakoni; za- torej. kakor se ume samo po sebi, določuje popolnoma cerkev o njih na vsako stran, torej tudi glede na vsako-dobno določbo o njih podeljevanju. Dejanski so se gledé na posvečevanja, katera je uvedla cerkev, tekom časa izvršile bistvene spremembe, med temi celo specijalno samo za jeden obred; pri tem nam je treba pokazati samo na posvečevanje subdijakonov, katero se je od XII. stoletja uvrstilo za zapadne obrede med ordines maiores; in vsled tega se je izročilo podeljevanje quatuor ordines minores poleg škofov začetkom korskim škofom (Chorbi-sc-hofe), celo ako so bili samo svečeniki, pozneje duhov- niškemu stanu pripadajočim in pravilno posvečenim redovnim prelatom, kakor tudi kardinalom, tudi ako niso škofje. Kdor pozna silovito razliko med višimi in nižimi posvečevanji in je ne izgubi izpred očij ; vrhu tega vé, da se quatuor ordimes minores, kljubu nasprotnemu opominu Tridentinskega koncilja1) ravno v zapadni cerkvi zunaj Rima ne zahtevajo več za nižo cerkveno službo, temveč se podeljujejo jedino še onim, ki hočejo stopiti do viših posvečevanj : ta, naj si je še toliko strasten, ne zabrede v sumničenje, da kdo, ki omenja po najviše postavljenem svečeniku dejanski izvrševano pravo podeljevanja quatuor minores ordines, namerja s tem dokazati jednakost škofov in svečenikov, ali tudi samo kal ali začetek take jednakosti.2) Ta pa se bode tudi varoval v okolnosti, da najviši svečeniki nimajo prava podeljevanja čvetero nižih posvečevanj iz sebe samih, ampak „se izvršujejo jedino na podstavi od papežev in ekumenskih konciljev podeljenega privoljenja, torej utegnejo isto tudi zopet izgubiti popolnoma ali nekoliko, ta torej se bo varoval videti v tem oslabljenje tega prava, ker imamo ravno v papežih s konciljem ali brez koncilja izključno spoštovati ono avtoriteto, katera ima pravo in je poklicana, glede na vse, iz ius humanimi nastale cerkvene naredbe, torej tudi glede na niža posvečevanja na vsako stran določevati izključno in po lastni razsodbi. Človek se more le začuditi, ako doktor in profesor teologije papežem s konciljem ali brez koncilja pripisuje z jedne strani, da, kakor trdi on, po ius divinum izključno le škofom pristajajoče pravo pri konciljih z odločilni n glasom, vendar proti temu ius divinum raztezajo tudi na cele kategorije svečenikov ;2) z druge strani pa naredbe istih papežev gledé na institucije, katere izvirajo, kakor niža posvečevanja, iz ius humanum, postavlja kot nezadostne ali vsaj kakor nekaj, kar bi utegnilo ali imelo izvirati tudi iz še znamenitišega, oziroma stabilnišega vira. Ta znamenitiši in stabilniši vir bi bil po prečudnem na-sprotniškem mišljenju, ako bi imeli najviši svečeniki pravo podeljevanja nižih posvečevanj „iz sebe samih;" pri tem pa je naš častiti gospod nasprotnik pač prezrl, da noben organ cerkve nima nikakega prava iz sebe samega, ampak jedino iz ius divinum, torej iz svetega pisma in tradicije v obče ali iz ius humanum cerkve, torej od papežev s pritrjenjem ali brez pritrjenja konciljev. ') Sess. XXIII. de reform, c. 17. 2) Jednako sumniči dr. Mahnič brošuro, da meri nato, da bi opisala današnje visoko mesto škofov kct tako, ki se je razvilo tekom časa polagoma, toda nezakonito proti nameri apostolov, in da bi celó pokazala poudarjano volitev škofov po stolnih kapitulih kot ostanek prvotne jednakosti škofov in svečenikov. Tukaj sumniči on isto brošuro, da namerja dokazati v podeljevanju nižih posvečevanj po najviših svečenikih vsaj kal ali začetek jednakosti škofov in svečenikov. Ugajajo mu ravno ne samo vsaj brezpotrebne disertacije, ampak tudi protislovja. 3) 0 tem smo obširno razpravljali zgorej k 5. Škofje ne delajo tu nikake izjeme, in celo papeži imajo iz njih primata izvirajoča prava ne iz sebe samih, ampak iz ius divinum. Taka in ne drugačna je, kakor se ume samo po sebi, tudi s pravom, katero izvršujejo kardinalski svečeniki in redovni prelati, namreč s pravom podeljevanja čvetero nižih posvečevanj. Ta posvečevanja sama pa, kakor rečeno, so iuris humani; še le v XI. stoletju ustanovljeno današnje eminentno položenje (mesto) kardinalov je ravno tako, kakor mesto redovnih prelatov in redovnega klera v obče takisto iuris humani; naravno je torej, da tudi pravo kardinalskih svečenikov in redovnih prelatov, podeljevati čvetero nižih posvečevanj, more izvirati jedino iz ius humanum, katero pa se opira izključno na naredbe papeža s konciljem ali brez koncilja. Da vse, kar je v cerkvi iuris humani, more spreminjati pristojna avtoriteta, bilo je razloženo že zgorej, in imamo ravno zaradi tega staro, novejše in najnovejše cerkveno pravo ; no zaradi tega nizko ceniti najvišim svečenikom od jedino pristojne avtoritete podeljeno in dejanski izvrševano pravo pedeljevanja čvetero nižih posvečevanj, to vključuje ali obseza nepoštovanje vseh na ius humanum zasnovanih do-ločeb cerkvenega prava, in to hoče reči mnogo. Sicer bi se pač moglo latinizatorjem pripisovati tako nepoštovanje, nikakor pa, da bi je precej neprikrito izgovarjali, kakor dela to tukaj dr. Mahnič. Zatorej, ako prevdarimo vse prav, se nagibljemo mi k misli, da se je naš častiti gospod nasprotnik vsled vidnega hrepenenja, da bi se kar najboljmožno pokazal, dal zavesti, da se je lotil boja, pri katerem se mora pokazati nedostatek primerne izobražbe v teologičnih znanostih, kakor naravno, korak za korakom in sicer toliko očitniše, kolikor bolj se daje voditi od svoje strastnosti. V tej naši misli nas potrjuje tudi čudna okolnost, da v gorenjih nasprotniš-kih razpravljanjih, dasi se dostajejo razlike med škofi in svečeniki, torej dosledno potestas ordinis jednih in drugih, kljubu temu se ne poudarja sposobnost svečenikov, veljavno podeljevati čvetero nižih posvečevanj; ampak namišljeno efemerna lastnost tega prava, katero pač izvršujejo najviši svečeniki, katerega prava pa nimajo „iz sebe samih," temveč jedino od papežev in ekumenskih konciljev. Naš častiti gospod nasprotnik, kakor se zdi, torej ne ve, da prava razlika med področjem, izvirajočim iz potestas ordinis, namreč področjem s complementum sa~ cerdotii odlikovanih škofov z jedne strani, in področjem svečenikov z druge strani, kateri nimajo tega complemen-tum, — da te razlike pravimo, dobivajo izraz jedino po onih agendah, katere se ne smejo pod nikakimi okol-nostmi izročevati svečenikom, ker jih morejo ravno po svetem pismu in sporočilu v obče opravljati veljavno jedino nasledniki apostolov. — V zgorenjem smo označili karakteristiko obeh nas-protniških sumničenj, kateri imati isti namen, vendar pa sta si nasprotni drugo drugemu, torej se opirati na popolnoma različno podstavo; ostaje še, da pojasnimo t vedenje našega častitega gospoda nasprotnika nasproti virom, porabljenim v dotičnem delu brošure, speeijalno nasproti svetemu pismu in izreku svetega Hieronima, zlasti ko ne smemo molčati k obžalovanja vrednim nasprot-niškim zmotam, katere se kažejo očitno tudi tukaj. Hočemo se torej baviti v naslednjem z dotienimi razpravljanji in pričnemo z onimi razpravljanji, katera govore o mestih svetega pisma, navedenih v brošuri, in so posneta nekaj in svetega Tomaža Akvinskega, nekaj pa jih je poštevati kot duševne proizvode našega častitega gospoda nasprotnika in v „Rimskem katoliku" z večine napolnjujejo strani 192 in 193. Da se razlaganje o škofih in svečenikih govorečih mest svetega pisma, kakor jih podaje sveti Tomaž A-kvinski, obrača proti temu, kar skuša naš častiti gospod nasprotnik brezvspešno namišljati od njega kritikovani brošuri, je naravno. Ali z dejansko nepopačeno dotično vsebino brošure je razlaganje svetega Tomaža popolnoma v soglasju, ker pisatelju brošure utegnejo biti dela svetega Tomaža bolj znana, nego našemu častitemu gospodu nasprotniku; z nasprotniške strani navedeni izreki svetega Tomaža se vrhu tega opirajo na ista mesta svetega pisma; no dr. Mahniču je sumljivo že samo to, da se ista mesta navajajo v brošuri, v pogledu na okolnost, da so se sklicevali na ista mesta že krivoverski učitelji; da, dr. Mahnič se ne pomišlja poštevati navajanje teh mest v brošuri kot znak hudobne antikatoliške tendencije. Dejanski je trditev brošure, da se apostoli in njih nasledniki niso branili, vcasili imenovati se svečenike, v popolnem soglasju z izrekom svetega Tomaža, po katerem sta se prvotno izreka rškof" in „svečenik" mnogotero zamenjavala drug z drugim, torej se nista ločila. Dlakocepci bi utegnili morda v pogledu na besede zaslediti subtilno razliko zaradi tega, ker se izrek svetega Tomaža, po katerem prvotno izrazov „škof" in „svečenik" niso ločili drugega od drugega, ne more poštevati kot identičen s trditvijo brošure, da apostoli in njih nasledniki se niso branili včasih imenovati se svečenike. Ali zmisel poslednje trditve more biti jedino ta, da apostoli, ki se tudi v svetem pismu imenujejo navadno apostoli in se tudi sami imenujejo tako, vendar se niso branili, v svoji ponižnosti včasih imenovati se samo svečenike; in to nikakor ne nasprotuje izreku svetega Tomaža, da, je ž njim v popolnem soglasju. Takisto popolno soglasje je med delom brošure, dostajajočim se mesta svečenikov in dogmatiškim zakonom, ki ga sveti Tomaž v obče priznava kot dogmatiški, torej, kakor je umevno samo po sebi, se ga tudi drži, zakonom namreč, da je bila že v čas apostolov bistvena razlika med apostoli, oziroma njih nasledniki, škofi, z jedne strani, in svečeniki z druge strani. Pri tem nam ni treba še jedenkrat kazati na opetovano navedeno mesto brošure, na katerem se stavljajo škofje kot izključni nasledniki apostolov, postavljeni od svetega Duha v vodstvo laji- kov in nižega klera; dovolj je kazati na to, da brošura pri utemeljevanju svečenikom že po svetem pismu pristajajočih prav zajedno poudarja posebe okolnost, da ta prava varovati ni katoliška cerkev prenehala nikdar, in to poudarjanje celo ponavlja v stavku, ki se čita na pag. 19: „Cerkev je vedno pripoznavala to v svetem pismu utemeljeno mesto kakor tudi s tem mestom združena važna prava svečenikov.1)" Že ta stavek, tudi ko bi se moglo prezirati vse drugo svedoči neoporečno o tem, da je po brošuri bila že v čas apostolov med apostoli, oziroma njih nasledniki, in svečeniki bistvena razlika, katere se cerkev drži še dandanes Kdor se kljubu temu loti brošuro v obče obdol-ževati, kakor da bi se nagibala h krivoveri Puritanov in protestantov, obdolžuje indirektno katoliško cerkev, da razteza ta v smislu Blondell-ovem prava svečenikov na škodo škofov z rušenjem iuris divini. Dejanski se dr. Mahnič, kakor je bilo razpravljano zgorej k 5, drži čudnega nazora, da pravo pri konciljih z odločilnim glasom pristaje izključno le škofom, v tem ko isto pravo po cerkvenem pravu izvršujejo, kakor priznava on, tudi nekatere kategorije svečenikov; iz tega samo po sebi sledeča jedino možna posledica daje torej pravo do vsa-katerih predpolaganj. Vendar smo mi daleč od tega, da bi našega častitega gospoda nasprotnika sumničili tega, da hoče tudi tukaj zopet obdolževati cerkev, zlasti ko se utegnemo jedva motiti, da to, o čemur meni, da mora zamolčati iz brošure svojim čitateljem, da more nastopiti s svojimi sumničenji, pošteva naravnost tako, kakor da bi tega kar ne bilo. Komentarji, kateri se z nasprotniške strani pristavljajo z vsebino brošure popolnoma soglasnim izrekom svetega Tomaža Akvinskega, obsezajo nekaj razlaganje okol-nosti, da se v svetem pismu izreka s-irooTro; in Trpsiß'jTspo; poštevata v časih kot identična t. j. da se rabita brez razlike v zaznamovanje sedaj škofov, sedaj svečenikov; nekaj pa pouk o tem, kako se kljubu temu da zaslediti pravi pomen teh izrekov, ako se pošteva doba, v kateri se rabita. Da kaže ta poslednji del komentarjev, namreč pouk, omahljivosti in protislovja, moremo se jedva čuditi, in podaje ta pouk tudi drugače ravno tako malo povoda za odgovor, kakor prvi, do cela stvarni del. Ali naš častiti gospod nasprotnik se zapleta pri tem v protislovja ter skače iz svoje uloge, kar smo prisiljeni konstanto vati. Prvi nasprotniški komentar namreč se glasi po „Rimskem katoliku" od leta 1889 pag. 192, kakor sledi: „Superintendere, £-'.) Vide „Slovanski Svet" št .23 od 10. decembra 1889 pag. 372 in 374. po merilu vsakočasne potrebe, postavljajo popolnoma nasprotne trditve, je naša dolžnost, nastopiti še proti onim k zgorenjim komentarjem pristavljenim razpravljanjem, katera teže po tem, da bi v svetem pismu rabljenim izrazom odrekala v obče vsakatero dokazilno moč. Naš častiti gospod nasprotnik trdi namreč, da izrazi svetega pisma, kateri se skušajo porabiti v brošuri, dokazujejo malo, ker Jezusa Krista samega imenuje sveti Pavel (Hebr. XII) „apostelja," sveti Peter pa (I Petr. II : 25) „škofa naših duš"; nadalje se svečeniki in tudi apostoli imenujejo dijakoni (I Cor. III : 5, IJ Cor. III : G in I Thess. III : 2); vrhu tega prišteva sveti Pavel apostolom celo žensko (Rom. XVI : 7). Tudi na ta poskus, o pomenu samo po sebi jasnih izrazov svetega pisma s čudnim spačevanjem smisla gotovih mest istega svetega pisma prozvati dvome, nismo naleteli prvikrat tukaj; temveč smo bili prisiljeni že zgorej k 31) nastopiti proti takim frivolnega dotikajočim se poskusom, oziroma podati dokaz, da z nasprotniške strani posebe izbrana mesta svetega pisma, ako jih ne popačiš nalašč, ne obsezajo nikakor ničesar, nad čimur bi se mogli spodtikati celo neteologi. Ni nam težavno to dokazati tudi glede na tukaj z nasprotniške strani navedena mesta. (Dalje prih.) ') Vide „Slovanski Svet" št. 23. od 10. decembra 1889. pag. 375 in 376. 0 pravu Solnogradskih nadškofov. Salcburški ali Solnograjski nadškofi so dandanes sicer daleč od skrčene slovanske, specijalno slovenske zemlje; vendar pa imajo še prava, katera sezajo v posebnem pogledu še vedno na dežele, kjer bivajo v odlomkih še dandanes Slovenci. Ko je bil imenovan lanskega leta slovenski rojak, dr. Napotnik, knezoškofom Lavantinskim, ni ugajalo to imenovanje Nemcem; pisali so celo, da niti naučni minister bar. Gautsch ni bil zadovoljen s tem imenovanjem. Pristavljali so, da Salcburški škof se je bil sam odločil za dr. Napotnika, ter da ni imel nikdo prava nasproto vati njemu. Sedaj pa, po smrti Salcburškega nadškofa, je bilo citati, da mu je že imenovan naslednik, in sicer je volil stolni kapitul Salcburški nadškofom dosedanjega namestnika škofovega Hallerja. V dobi, ko se odrekajo na Slovenskem prava niži duhovščini, je tudi ta vest zanimiva, da v Salcburgu voli višega pastirja ondotni stolni kapitul. No, Slovence zanima bolj to, da Salcburški nadškof ima pravo, imenovati sam škofe, med katerimi sta dva postavljena tudi nad velik del slovenskega prebivalstva, namreč Lavantinski in Krški knezoškof. O tem smo dobili nekoliko vrst, ki naj slede pravočasno tukaj. Glede na škofijsko stolico Krško (Gurk) je podelil popolno podeljevalno pravo (provisio plena) Salcburškemu nadškofu Gebhardu papež Aleksander II. z brevom 12. cal. april. 1070 (Canisii lectiones antiquae tom. III. 2 Amstelodami 1725 pag. 436). To pravo sta nadškofom potrdila papeža Aleksander III. 1179 in Lucij III. 1184 (Hansizii Germania Sacra, Viennae 1755 tom. II. pag. 209 in 303). Vsled prepira, ki je bil zaradi tega nastal med avstrijskim vladarskim domom in nadškofi, sklenila se je pogodba med Ferdinandom I. in nadškofom Matevžem Langom 1535, vsled katere pogodbe izvršuje nadvojvoda avstrijski dvakrat za dragoma za Krško škofijsko stolico pravo imenovanja, in še le tretjikrat pristaje nadškofu collatio libera (Hansiz 1. c. p. 8, 603). Isto popolno podeljevalno pravo, kakor za Krško stolico, sta podelila Salcburškim nadškofom tudi glede na stolici Sekovski in Lavantinski papeža Inocencij III. in Honorij III., in potem so isto pravo potrdili papeži Nikolaj V. 1447 in 1448, Pavel II. 1466 in Klement VII. 1524 (Hansiz 1. c. pag. 4e0, 518, 589). Na vsa ta posebna podeljevalna prava Salcburških nadškofov se odnaša tudi papež Benedikt XIV. de Syn. L. XIII c. 7, n. 5 E. c. IV. pag. 310 in 311. Salcburški nadškofi so torej nesporno imeli pravo podeljevati nekatere škofijske stolice, in to potrjuje n. pr. dogodek na Tridentinskem koncilju. Ko se je imel namreč na tem cerkvenem zboru razglasiti kanon (Sess. XXIII. de Sacr. Ordinis can. 8) „Si quis dixerit, episcopos, qui auctoritate Romani Pontificis assumuntur, non esse veros et legitimos, anathema sit" : se je skliceval proti obliki istega kanona španski škof Kvadiški (Quadix) Melhijor Avosmedianus na pravo Salcburškega nadškofa „ quin etiam ab archiepiscopo Salisburgensi quatuor suos sufifraga-neos episcopos creari, nihil eo auctoritatis exercente Romano Pontifice". Na to je odgovoril kardinal Simonetta, da to predpravo se opira na posebne papežke privilegije. (Pallavicini conc. trid. historia 1. XIX, e. 5, n. 5, pars III. Antverpiae 1673 pag. 99 in Benedict. XIV. de Syn. L. XIII. c. 7, n. 4, E. c. III, pag. 309). Človek bi mislil, da gledé na Slovence je morda celö dobro, da ima Salcburški nadškof taka popolna po-deljevalna prava; saj so n. pr. ravno imenovanje dr. Nâpotnika pozdravili Slovenci v obče z veliko zadovolj-nostjo, in so bili v srcu gotovo hvaležni salcburškemu, sedaj že pokojnemu nadškofu na tem imenovanju. Ali tako ni bilo vselej, in namen, da so Salcburški nadškofi dobili taka predprava, je utegnil biti ves drug, kakor pa da bi se skrbelo za slovenske više pastirje za slovenski narod. Znano je, da nemški nadškof Salcburški ima tudi naslov „Primas Germaniaein jednako znano je, kako se je bil boj pričel od te strani proti sv. Cirilu in Metodiju in nadalje potem proti cirilometodijski cerkvi. Slovani so kazali stoletja nagnenje k povratu v grško-slovanski obred. Nemška politika se je pa tega bala in zato je gledala, da bi ne izvrševali kler in ljudstvo ali tudi samo stolni kapituli svojih cerkvenih prav; kajti dogoditi bi se bilo utegnilo, da bi bili kler, ljudstvo ali kapituli volili slovanske, germanizovanju nasprotujoče osebe za škofi)ske stolice. Iz tega si utegnemo razlagati, da so ravno Salcburški nadškofi ravno za slovenske škofijske stolice dobili taka izredna polna podeljevalna prava. Ta prava izvršuje Salcburški nadškof, da molčimo o Brixenu in Tridentu, ker imamo se sedaj slovenske zemlje pred očmi, glede na Sekovsko, Krško in Lavantinsko škofijsko stolico. Kako je bilo v prošlosti glede na izvrševanje takih predpravic, nam kaže jasno zgodovina; kako je bilo tako rekoč v pol preteklem času, in kako je dandanes, doživeli smo in vidimo sami. Kako utegne biti v bodočnosti, prorokujemo lehko. Ako bi hoteli Slovenci energično zahtevati, da se jim vrne cirilometodijska cerkev, porabila bi nemška in obče Slovanom nasprotna politika svoj vpliv, ki bi sezal tudi do Salcburških nadškofov, in ti bi potem v soglasju s tako politiko skrbeli za neslovanske više pastirje na stolicah sosebno tudi v Mariboru in Celovcu. Pravice Slovencev do svetojeronimskega gostinjca (hospicija) v Rimu. L. 1453. dovoli, papež Nikolaj V., da se ustanovi v Rimu jugoslovanski ali ilirski ') gostinjec in daruje v ta namen podrto cerkev sv. Marine na Martovem polju. Še pred tem dovoljenjem in davno pred 1. 1453. imeli so v Rimu naseljeni Jugoslovani svojo pobožno bratovščino v Leonovem mestu, katere dolžnost je bila skrbeti za siromašne in obolele ude. Tudi potem, ko je bil gostinjec dozidan in ko je že vzprejemal romarje iz vseh jugoslovanskih dežel, obdržala se je še na dalje sveto jerolimska bratovščina s svojim prvotnim namenom. V letih 16o0 do 1654 so živeli v Rimu naslednji Slovenci in bili udje omenjene bratovščine : Ljubljančani Luka Jamšič in Jurij Kolenc, obadva črevljarja v Rimu, dalje Matija V oglar (Carbonarius) in Matija Strosser iz Ljubljane; nek Matija iz Kranja in Ivan Cvek iz Sv. Križa vipavskega, obadva papeževa vojaka v Rimu; Ivan Stajer (Steir), iz Krškega; nek mlad Celovčan, ki se je učil v Rimu bogoslovja; O tem predmetu se je fcitalo tudi v podlistku „Slov. Naroda", ko je bil preč. kanonik Črnčič objavil razpravo v Radu akademije jugoslovanske ; ta spis pa je sestavljen na podstavi dokumentov, katere je isti Črnčič priobčil v Starinah jugoslovanske akademije. Op. uredil. Ivan Luin iz Goriške okolice ; Ivan Striet iz solno-gradske nadškofije ; in naposled Tržačani: Ivan Slavec (Sluiz), Ivan Peter Zefin (Sephinus), Nikolaj Car net in Ivan Anton Peregrin (Pellegrinus), torej skupno štirinajst Slovencev, večinoma z rodovinami. Iz početka so tudi Slovence sprejemali v svetojero-Jimski gostinjec, ker tudi oni spadajo k južnim Slovanom, o čemur v XVI. stoletju v Rimu nihče dvomil ni. Dalmatinski kanoniki so trdili 1. 1654., da so začeli Slovence še le 1. 1625. sprejemati v svetojerolimski gostinjec. Ali prečastni Ivan Crnčič, sedanji kanonik svetojerolimski, je našel v zapisnikih „Spese per i Pellegrini e Infermi", ki se hranijo v omenjenem gostinjcu, naslednje slovenske romarje pred 1. 1625. sprejete in pogoščene : 1522, 1. junij: magister Georgius de Trieste, ud svetojerolimske bratovščine. Da ni bil Slovenec, ne bili bi ga sprejeli v gostinjec. 1548, 20. sept.: Paulo diSevidal(Čedad), fu accetato. 1553. 10. agosto : vene Dor otea deGoritia; 6. sept. vene amalato Gregorio de Goritia ; 30. sept.: et piu Orsa Cragniza (Kranjica), serva in lo ospitale; sia pagata a razon de bajocchi 30 al mese; 1. oktobra: castrato (ko- štrunovine) libre una per Gregorio de Goricia, amalato (morte il 7. ottobris) 1554, 1. januv.: per elemosina a Orsa de Goritia in casade Margarita Cragniza. 1563. 5. maja: Margarita Crangicia, sprejeta v bolnišnico. 1569, 18. maja: Oisola de Costellezu (Kostelec?) Slouenca (t. j. Slovenka). Njeno ime je štirikrat tako zapisano; v drugi knjigi pa stoji: „Urša de seluzu, sta a San Marco", t. j. v hiši blizu cerkve sv. Marka, ki je takrat pripadala svštojeronimskemu gostinjcu. 1580, 11. avgusta: Gian Pietro da Gliubliana. 1582, 20. julija: et piu a dato a Caterina da Gliubliana, amalata; per ordine del Guardiano. 1583, 17. aprila: Gieronima da Goricia; 2. julija Linardo da San Pietro di Vipauo. 1584, 27. tebr.: Filipo da Trieste; 11. aprila Zuanne d' Antonio da Gorizza. 1597, 5. aprila: Baldazar de Goriza. 1609, 5. maja: Mattio Garsic da Postoina. 1610, 8. avgusta: Vincenzo da Trieste. 1611, 19. aprila: Matio Golich di Trieste, ali: Go-rizia(?). Ime je bilo pozneje popačeno, 1. maja: Ilicerio: 23. maja: Simone, fu aloziato al solito; 11. julija: Adamo Schiauo; 13. julija: Giouani di Michele; 14. julija : Giouani Slauichio, Giouani Pedouichio, Martino: 18. julija: Nicholo Lomatichio; 30. julija: Michele Sa-lichio, tutti da Gabrio (pod Gorico). 1612, 20. maja : Gregorio Osegonich da Pettouich (Pettouia). 1614, septembra: Biasio da Lubiana. 1615, julija: Antonio da Goricia, Andrea da Goricia, Bastian da Carnolia de Zille (! = Celje); avgusta : Vincenzo da Lubiana. 1916, oktobra: Gregorio da Lubiana. (Iz „Starin" jugoslavenske akademije v Zagrebu, knjiga XVIII. pag. 102-103). Kakor se vidi iz tega popisa, bila je večina slovenskih romarjev, sprejetih v svetojeronimskem gostinjcu, s Primorskega (Gorice in Trsta), pa tudi s Kranjskega (zlasti iz Ljubljane), nekoliko pa tudi s Štajerskega. Istri-jance je kanonik Crnčič posebe zapisal, a gotovo je bilo tudi med njimi še mnogo Slovencev, zlasti iz okolice Koperske. Tudi mnogo Srbov in Bolgarov je našel Crnčič v svetojeronimskih zapisnikih, z opazko, da so bili sprejeti in pogoščeni. S tem je jasno dokazano, da so iz početka sprejemali v ta gostinjec vse Jugoslovane sploh in ne samo Hrvate, ali še celo le samo dalmatinske Hrvate. To so potrdili tudi svetojeronimski kanoniki sami, ki so bili vsi rodom Dalmatinci, ko so morali 22. avgusta 1. 1609 pod prisego resnico izpovedati, za katere namene je njih gostinjec ustanovljen. V tem smislu je izpovedal kanonik Jurij Blaškovic iz Jelše: „Jaz sem zmerom videl, da v ta gostinjec vzprejemajo vsa- kega romarja in bolnika „lliica", t. j. iz Dalmacije (Schiavonia) iz Hrvatske, iz Zagreba, iz Ljubljane, iz Bosne, iz Srbije in tudi iz drugih krajev, kjer se ilirski govori, in da vsakemu takemu bolniku tu strežejo ter ga lečijo." — Kanonik Je r on i m Alle-gretti, dijakon spletske metropolitanske cerkve, je izjavil :„ Tudi sem do zdaj vedno videl, da sprejemajo noter na stan vsakega romarja in bolnika Ilirca, t. j. iz Dalmacije i. t. d.", kakor je bil Blaškovič naštel. Pristavil je pa še Allegretti: „To vem, ker sem stokrat videl take romarje tu na stanu in opazoval, kako tu zdravijo take bolnike." Tako nihče ni dvomil o tem, da imajo tudi Slovenci pravico vzprejemani in pogoščeni biti v svetojeronimskem gostinjcu. Kar nakrat pa začne 1. 1650 pop Jepko Pastrič iz Spljeta, kanonik svetojeronimski trditi, da Kranjci in ostali Slovenci nimajo pravice uživati dobrot svetojeronimskega gostinca. Tolmačil je, da so samo Dalmatinci „Ilirci", in da imajo samo oni pravico do teh dobrot. Sam se je hvalil, da je on napotil bratovščino, da popraša papeža, „ali bi se ne mogel gostinjec na kak način osvoboditi romarjev in bolnikov iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Furlanije, in Istre, ki so tujci". Vrhu tega je začel Pastrovič se svojo stranko trditi, da so še le 1. 1625 počeli vzpreje-mati Slovence v svetojeronimski gostinjec. Da bi podkrepil svoje trditve, začel je Pastrič celo listine in zapisnike bratovščine pačiti ter iz njih brisati spomine na slovenske romarje in bolnike. Najpoprej je pa tvoril utemeljilno (ustanovno) pismo Nikolaja V. ter prenaredil izvirne besede. Dalmatica et Illyrica natio v „Dalmatica seu Illyrica natio". Zatem je začel prenarejati zapisnike o vzprejetih bolnikih in siromakih ter brisati iz njih spomine na slovenske romarje. Ime Margerita Kranjica je spremenil v „Margerita Kraljevič", Postojna v „Pastrovič, Trst v Trau" i. t. d., o čemur se je kanonik Crnčič prepričal na svoje oči. (Rad akademije jugoslavenske LXXIX str. 40—43). Da bi Pastrovič dalmatinski iivelj v svetojeronimski bratovščini podkrepil še bolj, vzprejel je 1. 1651 v njo devet mladoletnih dijakov iz Dalmacije, a starih in razumnih kanonikov ni hotel vzprejeti (Rad, str. 38). Ko se je Pastrovič tako čutil zadosti močnega, podkuril je novembra meseca 1651 svetojeronimski zbor, naj pošlje kranjski in koroški vladi obširno pismo o ustanovitvi in namenu gostinjca, ter naj je praša, ali so Kranjci (odnosno Korošci Ilirci (Slovenci), ali Nemci (Teutonci). Ker pa niso v dclgo dobili nikakega odgovora, zato pišejo 30. novembra 1651 drugo pismo naslednje vsebine: „Congregatio Hospitali Sancti Hieronymi Illiricorum seu Slauonorum scripsit proximis diebus DD. VV. Illu-strissimis, easque instanter supplicauit, quatenus digna-rentur suam benignam mentem circa controuersiam or- 23* tam nobis declarare, utrum ista Prouincia Carniolae sit Illyrica seu Slauonica, an vero Germanica et Tbeutonica, ad effectum, ut DD. VV. lllustrissimae declarantes, tam ipsam Prouinciam, quam populos utrius-que ordinis Illyricos et Slauos esse, debeat ista Congre-gatio continuare in suscipiendis peregrinis de praedicta Prouincia et haec pro viribus suum auxilium paupertati dicti Hospitalis ad ejus opera et ouera pia sustentanda elargiri. Visum eidem est denuo DD. VV. lllustrissimas pro eodem effectu supplicare, ut secus declarantes, Hospitale possit consulere rebus suis, idque eueniet absque praeiudicio peregrinorum dictae Prouinciae, quae si est Germanica, et gaudeat priuilegiis Germanorum, mittat suos non ad hoc Hospitale Th^utonicum, pro suscipiendis Germanis hic Romae erectum* etc. Na to pismo odgovore kranjski stanovi 18. janu-varja 1652 takole: „Desiderio et petitioni D. D. V. V. satisfacere annu-entes, propositae nobis quaestioni ad dirimendam inibi (mesto „istic") ortam controuersiam, utrum nostra Prouincia Carniolia Illyrica seu Sclauoniea, an uero Germanica et Theutonica sit, et hinc adventan-tes peregrini ad illud (mesto „istud") Hospitale S Hiero-nymi recipiendi sint, hisce respondere uoluimus: Esse nimirum hunc Inclitum Ducatum et Prouinciam Carni-nioliam Sacrae Caes. Majestati ut Duci et Principi terrae immediate subiectam, et Germaniae, sic etiam Im-perio Romano non minus, quam Styria et Carynthia, etiamsi plebs de Ulirica lingua participet, addiectam. Eapropter hinc demeantibus peregriais non illuc. sed ad Hospitale Germanorum confugiendum. Et ut a nostris imposterum omnis in solito recursu infiigenda molestia praepediri possit, singulares hac de causa per hunc Ducatum expediuimus patentes, ut hinc in futurum ad visitanda Sacra limina procedentes non ad Illyricum amplius, sed ad Germanorum Hospitale, quos eatenus ne-cessitas oppresserit, refugiant, quibus etiam simile Di-rectoiium et Testimonium a suis Parochis et Plebanis impertiri iussimus. Interea DD. VV., si quos ex priori errore illuc deuenire contigerit, eos ad competentem locum benigne dirigere non dedignentur, quibus omnia fausta, ut percepimus, auspicamur, etc. Praesidens et De-putati Ducatus Carnioliae". Po imenu na tej listini ni noben ud kranjskih stanov podpisan. Zapečačen pa je bil list od pet različnih pečatov podolgoma. Ko so ga dne 17. februvarja izročili papeževemu sodišču, potrdilo se je: „Jurati Illustrissimus D. Joanes Erben (?) Cazianer Baro de Cazenstein, de Carniola ducatus Prouinciae Germaniae superioris..... recoguouit et recognoscit omnes sigillos in praesenti Epi-stola impressos, quorum primus dicit esse Illustrissimi D. Vulffanghi Enghelbert Comitis Auspergh (Auersberg), Praesidentis supradicti Ducatus Carniolae; 2. Illustrissimi et Reuerendissimi D. Fratris Joannis Abbatis Sitizensis; 3. Illustrissimi D. Ghirardi Višini Comitis Plaghi; 4. Illustrissimi D. Gottfridi Galler; 5. Illustrissimi Francisci Gasparis Pusner, omnes deputati dieti ducatus Carniolae, in forma et tacta cruce more solito jurauit." Razen tretjega so še sedaj vsi ti pečati nepoškodovani. Kdo bi se bil mogel bolj veseliti odgovora kranjskih stanov, nego naš Pastrič in podalmatinjena bratovščina svetojeronimska! Saj je šlo pri tem prašanju tudi za osobne koristi svetojeronimskih kanonikov. Že omenjeni Luka Jamšič ali Jamšek, rojen v Ljubljani, a naseljen kot čevljar in ud svetojeronimske bratovščine v Rimu, hotel je svojega sedemnajstletnega sina Ivana narediti za kanonika pri svetojeronimskem gostinjcu. Temu pa so se protivili Dalmatinci, in Pastrič piše pokrovitelju gostinjca pismo, v katerem ga opominja, „naj ne imenuje tujca za kanonika, ki ne ume ilirski" (Ivan Jamšič se je rodil v Rimu in zato ni znal dobro „ilirski"), ker bi se drugače pregrešil zoper določila papeževe vizi-tacije iz I. 1630. Kljubu temu pa je bil Jamšič imenovan kanonikom decembra meseca 1. 1651. To je pa Dalmatince tako razkačilo, da so sklenili pravdo napeti proti Jamšiču in izključiti ga iz zbora svetojeronimskega. Ta pa tudi ni držal rok križem, temveč skušal je dokazati, „da so Ljubljančani pravi llirci ali Slovenci, torej tudi Ivan Jamšič, ki je po očetu Ljubljančan; in da mu grejo vse tiste pravice do svetojeronimskega gostinjca, kakor drugim Kranjcem." Jamšič je predobil za svojega odvetnika učenega jezuvitskega pisatelja Atanazija Iiirchera, ki je dokazal iz mnogih zemljepiscev, da so Kranjci pravi llirci ali Slovenci in tako tudi Ljubljančani, prebivalci glavnega mesta kranjskega: „Cum itaque Lubiana Carnioliae Metropolis sit, Carniola uero uera et genuina u nani m i Geographorum consensu Illyrii siue Sel au-oniae provincia sit, in optima forma sequitur, Lu-bianam ueram esse Illyrii seu Sclauoniae civitatem". Proti temu pa je dokazoval Pastric iz ogerskih zgodovinarjev, da se imenuje le dežela med Savo in Dravo „Sclauonia", a da Kranjska leži v Germaniji: „Minus obstat, quod Carniolenses cum Carintiis, Styriis et Istris a nonnullis seriptoribus appellantur Slaui, turn quia apud eos uiget imago slauicae linguae, corrupto et mixto cum germanicae linguae dialecto." Nasproti tem trditvam niso Jamšičeva dokazovanja nič izdala. Pastrič je vložil pri papeževem sodišču „sveta rota" prošnjo, naj ona odloči, da Kranjci niso Jugo-slo-vani in da torej nimajo nikakih pravic do svetojeronimskega gostinjca. Ali še predno je kaj razsodila „sveta rota", pisali so Dalmatinci z dne 23. maja 1654 kranjskim stanovom, da je „sveta rota" dne 15. istega meseca razsodila, „da Kranjci niso llirci, torej da nimajo pravice udeleževati se dobrot svetojeronimskega gostinjca in kapitula, ki je ustanovljen za Dalmatince ali Ilirce". To pa je bila hudobna laž, ker „sveta rota" takrat še ni bila razsodila nič, nego 15. maja 1654 so še le izročili Prijolu, avditorju „svete rote" zapisnike izpo-vedanj štirih prič, katere je bil stari Jamšič navel v dokaz, da so Kranjci, Istrani in nekoliko tudi Štajerci in Korošci Slovenci. Te štiri priče so bile: mlad Celov-čan, bogoslovec v Rimu; Jurij Kolenec, Ljubljančan in čevljar v Rimu; Matija iz Kranja; papežev vojak, in Ivan Anton Pellegrini, Tržačan ali že od 1. 1(316 v Rimu naseljen. Vse štiri priče so skoro jednoglasno izpovedale, „da vsi Ljubljančani slovenski govore, in da v Ljubljani ni druzega jezika, ki bi bil vsem prebivalcem znan.-' Zanimiva v tem obziru je izpoved Kolenčeva: „Govorica, katere se služijo Ljubljančani, je slovenska. Tudi so nekateri v Ljubljani, ki govore italijanski, in drugi, ki govore nemški. Pogodbe se vrše in sklepajo navadno v slovenskem jeziku, in v tem jeziku se tudi (javna) pisma pišejo: mislim pa, da se nahajajo tudi latinski in v drugih jezikih pisane listine. Pridiga se v slovenskem jeziku; obstoji pa tudi jedna cerkev, čije ime sem pozabil, v kateri se pridiguje za češke (!) tujce, ki tam stanujejo". Zanimivo je tudi, kar izpoveda četrta priča, „da njegova domovina (Trst) leži v Sloveniji." Pellegrini je hodil 1. 1600 v Ljubljani v šolo k privatnemu učitelju, ki je stanoval v hiši ob Ljubljanici. On sicer ni vedel povedati, v katerem jeziku se spisujejo javna pisma in v katerem se pridiga po cerkvah, znal je pa dobro, da učitelji po šolah uče in govore slovenski. Ne ve pa, ali vsi učitelji govore slovenski, ker ni hodil k vsem v šolo. — Priča odločno potrjuje, da so ob njegovem času in tudi že poprej sprejemali romarje in bolnike iz Trsta, Gradišča, Kormina in Devina v svetojero-nimski gostinjec, morali so torej Slovenci biti. Jamšič je hotel pa še veljavnejše priče navesti za svojo pravico. Zvedel je, da so se takrat v Rimu mudili nekateri člani kranjskega plemstva, in te je Jamšič naprosil, naj mu potrde, „da so Kranjci Slovenci in da govore slovenski". Vsledi te prošnje je devet kranjskih plemičev Jamšiču potrdilo, da ves svet zna, da so Kranjci Slovenci, pa da, ako je izjavila kranjska vlada 1. 1652, da so Kranjci pod cesarjem, s tem oni še ne prestajajo biti Slovenci, ter da ako kranjski načelniki niso razumeli tega, zato kranjski romarji nimajo trpeti nobene škode. (Konec sledi.) Ruske Najprej mala opazka glede poslednje „rusk. drob." o zadnji seji „imperatorskago voljn go ekonomičeskago obščestva". Črez dva dni, ko sem oddal pismo na pošto, prispela mi je v roke št. 5060 „Nov. Vr.u, v kateri sem našel dve pismi v redakcijo", izbravši si za predmet razprave to tvorino, o kateri se je govorilo v omenjenem „obščestvu" i o kateri se govori tudi v moji poslednji „rusk. drob." Navedem odlomke iz obeh. Iz prvega: ') „Brezdvomno je, da se na deželi golj (beraštvoj množi skoro, črezmerno skoro. Mi imamo pod rokami nekatere date v Novograški guberniji. Od 1858.—1884. 1., v teku 26 let, pomnožilo se je čislo kmetov od 834.173—1,071.380 duš, torej na 237.207 ljudij. Iz tega milijona kmetov je tacih, kateri pomimo (razun dvorove nimajo nobene zemlje, več nego 100.000 duš, t. j. '/10 kmetov Novo-graške gubernije živi bez zemlje na svoj trud doma, na mestu, ili pa na strani.2) Pa broj ta ih kmetov, kojih blagostanje zavisi od priklada lastnega truda, bil bi veči, ako bi 34.217 dvorovla-delcev, z družinami 175.000 duš, ne prikupili 684.105 desetin zemlje, po srednjem računu torej 20 desetin na dvor, na družino iz 6 duš. Vidite že '/io prelivaljenih 7 milj. desetin zemlje, kupljene na denar „krestjanskago banka", v lesih i močvirjih novograških. Kako zemljo so pokupavali >) Kakor sami vidite, prvo pismo je napisano v duhu radikalnem, pristrastnem, rudečkastem. kar je najbolj vidno iz tega, da je za primer vzeta Novograška gubernija, katera spada po svoji legi k severnemu pasu Rusije, katerega možno imeno\ati kakor kdo hoče, samo ne zemljedelskim; drugo pismo pa je napisano v duhu konservativnem, zmernem, sinjkastem, i je bliže k istini, katero bo i tukaj najbrža v sredini, po zlatem pravilu: in medio virtus. 2) Rusi pravijo takim kmetom ö001,1.1 ll (bobylji), kar se re verbi ravna slovenskim kajžarjem, bajtarjem. Ob Mipy no HHTKt, reJiOMJ' pyoaxa. Narodna pogovorka. ti novi jednodvorci-kmetje, moremo soditi po srednji ceni desetine, katera je = 10 rub. Pokupavali so zemljo po 25 rub. za desetino, največkrat pa so platili za desetino po 6, 5 i celo po 3 rub. Ne sladka ta zemlja, pa hvala Bogu, da novograški kmet more rediti se tudi na taki. Pri vsem tem iz 171.981 dvorov, sedečih na nadelni zemlji, do 19.000 dvorov nimajo konjev, 7000 dvorov pa nimajo celo krav. Tako so reči, pomimo 100.0C0 bezzemeljnih kmetov-batrakov (bajtarjev — hlapcev), katerim samo moramo želeti, da bi se ne množili, moramo jim želeti to ne iz kake prazne filantropije, ampak iz obzirov državnih, i sicer j a ko važnih. Iz druzega: „K zemlji, katero so dobili kmetje od Carja, pomeščikov i na sredstva „krestjanskago banka", moramo prideti še to zemljo, katero kmetje pokupavajo na sredstva drugih denarnih zavodov. V Rusiji se prodaja na leto 2—3 milijona desetin zemlje, od koje seveda ne malo spada na kmete. Če se je kmečko prebivalstvo od 1861. 1. pomnožilo na 40—45%, seje mestno i fabriško prebivalstvo udvo-jilo. Koliko tisoč kmetov si je našlo delo na železnicah, udvojilo se je gorno i soino delo, pomnožila se je vojska, pomnožile so se tudi razne državne naprave. Vse to je precej umalilo število bezzemeljnih seljakov, umalila ga je tndi kolonizacija, katera je zaselila z ruskimi ljudmi gnbernije Tavriško, Stavropoljsko, Ufimsko, Zauralje, jug Tobolske, Altajski okraj; da se ruski kmetje sele tudi na planjavah med Mervom i Ussurijskim krajem, je vsem znano. Za tem sledi razprava o teh posebnih razmerah kmečkih i pomeščičjih v Rusiji, o katerih sem jaz posebno poudarjal v svojem poslednjem pismu i pojasnil jih na posamnih primerih. Sklepa se drugo pismo tako: „Seveda mi s svojo presojo nečemo reči, da bi vlada morala ravnodušno gledati na vprašanje, kako bilo bi možno udržati razred malih kmečkih gospodarjev, katere je vstarila s takimi težavami. Res je treba ogledati se, kako bi mi zabranili malim kmečkim posestnikom prodajati svojo zemljco; pato je možno le s kakimi drugimi sredstvi, na kak drug način, nikakor pa ne s kakim novim nadelom, od kojega zemlja kmeta najbrže podražala bi proti tej ceni, za katero obdelavajo sedaj gromado zemlje po-meščičje. torej jo rabijo, če ne juridično, pa vsaj faktično." Iz Belgrada prihajajo v poslednjih časih radostne vesti. Slovanska politika je menda pobila švabsko ugodljivost. Dolga li bo ta zmaga, seveda nikdo ne ve; pa tukajšnji avguri-politki trde, da je v Srbiji na dolgo odzvonilo vražjemu vplivu. Na to kaže precej energično trgovinska pogodba, katero je sklenila srbska vlada z „ruskim čr nom or s ko-dunaj skim p aro-h o dni m obščestvom kneza Gagarina." Pogodba bo trajala 15 let i je potrjena od skupščine jednoglasno. Glavni namen te pogodbe je zavezati i utrditi občno kupčijsko zvezo med Rusijo i Srbijo, vnanji povod pa jej je obširna prodaja i kupčija ruskega kamenega olja v Srbiji i pridunajskih deželah sploh, katere se ne bodo branile ruskega tovara za to, da bo ruski, da bo gorši i vredneji, nego švabski. Gagarinsko obščestvo vozilo bo v Srbijo to tvorino v posebnih parobrodih, v velikanskih razmerih i v sirovem vidu. Tam ga bo obdelovalo v gromadnih tovarnah, cedilo i čistilo ga bo, kakor veli to novejša tehnika podobnega obrta. Te tovarne postavi v Belgradu i v Kladovem bez vsakih nalogov (davkov) na materjal i na mesto, katero mu da Srbija bezplatno. Ko pa mine 15 let, vse te stavbe zapadejo Srbiji. Torej tudi v mili Sloveniji menda skoro neposredno zaplamti rusko gorivo. Če Bog da, učakamo si, da dobro vam znani jezni gospodje prestanejo kovati jezne članke proti „starovercem", „krvoločnim volkom" i podobnim pošastim:4) pri ruskem svetu obide jih strah . . kajti sram je v njih obi-telji menda že davno zginol, a Decourselle pravi, da je to rožica, katera, zasohša, se nikdar več ne prime. Pred kakimi 5 leti zagovorili so v ruskih listih precej glasno o prostem kmetu, o „ruskem mužiku" Babaje- ■) "Vide „Slov. Sv." tek: 1. št. 2-. „listnica uredništva". vem, kateri je neki našel mazilo proti ognju. Vsi so izdihavali od veselja, dasi z nevero: „Da, ako bi to bilo mogoče, ako bi to bilo res! Koliko milijonov rubljev bi si shranila lesena Rusija, ako bi se našlo sredstvo proti strašnim letnjim požarom, kateri gonobe ne samo cele vasi, ampak tudi cela mesta, i delajo mnogomilijonno škodo." Ta „pyccitiH MyasiiieK BaoaeBi." izmeril jo s svojim mazilom vso Rusijo. Povsod je delal čudne eksperimente. Vse so kar strmeli. Stešejo mu, na primer, za mestom na kacem obširnem travniku, a tam i sam i na glavnih trgih velikih mest, leseno kočo. Babajev jo propita s svojo tekočino zeleno-žol-tega cveta (barve), potem jo oblije s kamenim oljem znotraj i zvunaj, napolni jo z raznotero gorečo tvarino i jo zapali .... Vse je zgorelo, koča pa je ostala, kakoršna je bila! Vsi so videli nenavadni vspeh, vsi so strmeli i majali s svojimi glavami, vsi so hvalili presrečni genij Babajeva i čudotvorno mazilo njegovo. Ko so pa potem zvedeli, da mevtra tacega mazilja velja 3 rub., da je treba je kacih 10 mevtr, da bi propitali ž njo malo leseno bajto, so pa zopet vsi začeli majati, pa seveda že ne z glavami, a z buticami . . .; kajti nikdo si ni zrajtal, nikdo ni pokusil s tovarno, kjer mogli bi pokupovati istega mazila mevtro za 3 kop. i Ruska okornost, ruska dvomljivost, rusko zasmehovanje je tudi Babajeva z njegovim mazilom zajedlo i ugonobilo — v Rusiji, ne pa toto te rr a rum orbe: mo-žiček jo je pobrisal v Ameriko. Tam je razodel svojo skrivnost, komur je bilo treba, obrazovala se je družba na delnicah z gromadnim kapitalom, a Babajev se je vrnil v Pškov, že ne kot „prosti ruski možiček", a kakor ruskibogačs 300 tis. rub. ! A žalostno historijo z elektri-čestvom g. Jabločkova pomnite? V Rusiji si ni mogel najti potrebnega kapitala, potegnol jo je v Pariz, i zdaj ves Pariz blesti od ruskega električestva, od ruske iznajdbe! Naši trgovci-bogači so preveč zaljubljeni v kupone . . . Premalo je bilo dozdaj svoje energije; kaj pa bo dalje, sam Bog zna. Ruska prislovica pravi: Tpo.\n> He rPHHejn>, m.v;kuf He nepe-KPeCTBTCa; kaj še! Ne samo ruski kmet je trdovraten i okoren, vsi Slavjani trpimo od str a šnega biča, kateremu pra-vimo slovanska nemarnost, ali, da bi se nikdo ne raz žalil, slovanska apatija. Božidar Tvorcov. D o j Iz Vranjskega okraja, 2. junija. („Siidmark".) Dolga stoletja traja že boj naroda slovenskega proti okrutnemu nemškemu nasilstvu; od Karola — velikega slavofaga — do današnjega dne bori se neprestano za svoj obstanek in sveta narodna prava nasproti vedno rastočemu navalu brezobzirnih germanizatorjev in ne manj škodljivih in nevarnih latinizatorjev, kateri so pod krinko osvete in krščanske ljubezni vrivali našim prednikom svojo omiko in jedino zveličujoče darove božje. Progledali so sicer že davno zavedni Slovenci volkove z ovčjo odejo, odklanjali so blagodare za našo po-zemsko in nadzemsko srečo vnetih sosedov, vendar v svoji miroljubnosti in popustljivosti niso znali zabraniti, da bi ne bil pal kos za kosom zemlje domače v nenasitno žrelu germansko. V teku stoletij se je spremenilo mnogokaj, ali žive še vedno zloglasni Vihingi, ki z največo gorečnostjo in pohlepnostjo segajo po skromnih ostankih nekdaj prostrane domovine slovenske. i s i. Nekdaj se je razširjala nemška kultura — vulgo nemški fevdalizem, tlaka, nesvoboda, robstvo — v za-padnih Slovanih pod plaščem krščanstva; germanizovali so jih s to dobro namero, da bi mogli deležni biti za-padne omike; tudi za občni blagor in večo jednakomer-nost države zahtevali so od našega naroda ogromnih žrtev; danes pa nam že premo ali naravnost priznavajo svoje nakane: uničiti in pokopati ono pleme, „das bisher nur zersetzend gewirkt, wo immer es sich ansässig machte". To je doslovno pravi namen novega nemškega društva „Siidmark", kakor se je naglašalo pri njegovi ustanovitvi v Gradcu. Kdor pozna žalostne razmere štajerskih Slovencev in nekaj drugod, pripoznati mora z bolestjo, da najde to novo seme teh novih nemških apostolov le preplodovita tla, in da je to društvo z nevarnim orožjem v rokah strastnih germanizatorjev, v na-rodno-gospodarskem oziru narodnosti slovenski ravno tako pogubno, kakor „šulferajn" za naše šolstvo. Da, „Siidmark" je nov močen steber nemškega mostu k slovanski Adriji! Kamor se ozremo, povsod opazujemo — pred davnimi časi tako, kakor v novejši dobi — brezobzirnost in strastno sovraštvo nemškega življa nasproti narodnosti slovenski, povsod vidimo in čutimo, kako nam naši nemški sosedje izpodkopujejo tla, tlačijo nas in preganjajo, zaničujejo in grdijo, v najnovejši čas sumničijo in ovajajo pod pretvezo panslavizma, nelojalnosti ter zasmehujejo naše opravičene zahteve in težnje. Človek bi mislil, da bi v takih razmerah morala i golobja nrav pohlevnega Slovenca vzkipeti v svetem srdu nad tolikimi v nebo vpijočimi krivicami; mislil bi, da bodo vendar jedenkrat tudi Slovenci začeli, če ne meriti, pa vsaj braniti se z jednako mero nasproti svojemu večnemu sovragu. Toda — kolika ironija — Slovenec se zvesto drži svetopisemskih besed: Qui abstu-lerit tibi tunicam, da ei et pallium! Zares, ako se hočemo postaviti na svoje noge, ako hočemo biti gospodarji na domači zemlji, treba nam, z vso energijo in prav radikalno začeti pometati po naši domovini smeti, katere je zanesel sovražni veter med nas in bolj odločno se otresati nepotrebnega jarma. Če bodemo pa še nadalje klečeplazili pred nemškim malikom, s svetim strahom klanjali se nedotakljivi velikosti njegovi ter si v preveliki skromnosti trkali na prsa rekoč: „Parce mihi domine, quia Slavus sum", potem seveda še ni pričakovati tako hilro boljših časov, zjedinjena Slovenija je potem seveda še daleko, daleko v temnej bodočnosti. Valsoval. V Selnici na Dravi, 1. junija. [Izv. dop.) Slepo sovraštvo nekaterih katoliških čas n kov nasproti Slovanstvu.) Ker zadnji čas že celo nekateri slovenski kat. listi Židom in drugim lažiliberalom pomagajo napadati Slovane, sosebno Slovence in Ruse, naj mi bo dovoljeno o tem, na tem mestu nekoliko besed spregovoriti. Kakor so preganjali latinizatorji in germanizatorji pred tisoč leti sv. Cirila in Metoda s svojim natolcevanjem in lažmi, ravno tako preganjajo dandanes njih vrste niki tiste, ki so vredni nasledniki sv. Cirilu in Metodu, ki se potegujejo za naše verske in narodne pravice, za našo časno in večno srečo. Taki poštenjaki, ki so ostali doslej še zvesti svoji službi in božjim zapovedim, ki jim je zares pri srcu naš časni in večni blagor, so dandanes pač pravi mučeniki. Ni še dovolj to, da jih psujejo in ovajajo krivoverci in brezverci, morajo jim pomagati v tem tudi nekateri katoliki in še celo Slovenci, ki se vedejo v tem kakor pravi Judeži, ki naše duhovne in svetske rodoljube ovajajo veleizdajstva in krivoverstva, v tem ko so sami največi krivoverci in veleizdajci. Naša sv. vera jim je jedino dobra za latinizovanje in germa-nizovanje, sicer pa jim je „Hekuba". Mnogokateri naših latinizatorjev je gotovo ud družbe sv. Mohora, sv. Cirila in Metoda itd., ki je zavezan moliti za pokončanje krive vere in za razširjanje katoliške vere posebno med Slo- vani. Ali pa hočejo svetohlinski latinizatorji s psovkami in lažmi, iz židovskih in protestantskih časnikov posnetimi ter proti Slovanstvu naperjenimi, našo sv. vero širiti ? Mari je naša sv. vera kaka protestantska ali ma-homedanska iznajdba, da bi se morala z lažmi in pso-vanjem, in naposled menda še celo z mečem širiti? Ako se naši rodoljubni učenjaki potegnejo za kako mrvico narodne pravice, doživimo vselej, da se usuje iz krivo-verskih časnikov cela burja psovk in natolcevanj, kakor da bi mi težili po kaki protiverski, protiavstrijski in protidinastični pravici. Vse to bi mi od strani Židov in protestantov še prenašali, ker vemo, da so v temi krivoverstva in torej po besedah Kristovih „ne vejo, kaj delajo". Toliko bolj nas pa boli, če vidimo, da jih posne majo v tej zmoti in hudobiji tudi katoliki, in celo nekateri Slovenci, ki bi morali vendar poznati sv. Duha in „krščansko ljubezen do bližnjega", sosebno še do svojega brata. Sosebno kedar židovski in protestantski listi psujejo Rusijo, jim naši latinizatorji vselej skazujejo svojo krščansko lju! ezen s tem, da ponatiskujejo psovke in laži iz njih krivoverskih v katoliške časnike ter jih za živo resnico raztrobijo. Na tak način se torej širi naša sv. vera med Slovani. S takimi Rusijo psujočimi katoliškimi listi bode protestantskim in židovskim diplomatom pač lehko podreti steno med Rimom in pravoslavjem, katera se je zadnji čas hotela že podreti. Kajti ko bi se zvezalo pravoslavje z Rimom, pretila bi od tega velika nevarnost, sosebno protestantom in Židom, in zato je dobro, da jim tudi naši pomagajo, da se to ne zgodi. Znano je, da nam naši sovražniki oporekajo najbolj zavoljo tega, ker se mi potegujemo za slovansko božjo službo, ter nam podtičejo krivoverske in veleizdajske namene; toda te naše težnje so po božjih zapovedih opravičene; kajti ko bi bilo Boga hvaliti dovoljeno samo v nekaterih jezikih, kakor trdijo latinizatorji, zakaj neki pa bi bil Kristus svojim apostolom dal zmožnost vseh jezikov? Ako torej po trditvi naših latinizatorjev ni bila Božja volja, da častijo Gospoda vsi jeziki, zakaj pa torej ni tisti Bog, ki je bil tako mogočen, da je dal svojim apostolom zmožnost vseh jezikov, ni storil nasprotno in storil čudež, da bi govorili ljudje celega sveta jeden sam jezik, namreč hebrejski, ki je bil njegovim apostolom materni jezik ? (Latinski in nemški jezik so menda takrat v Judeji še malo poznali!?) Toda Bog je hotel, da „Naj hvalijo Gospoda vsi jeziki", in zakaj bi torej slovanski jezik ne smel častiti Gospoda, saj je stvaril naš jezik ravno oni Bog, ki je stvaril vse druge jezike, in naši latinizatorji Božji vsemogočnosti stavljajo mejo s tem, da trdijo, da ni dovoljeno Boga častiti v vseh jezikih, oni s tem tudi trdijo, da Bog ni bil tako mogočen, da bi dal ljudem celega sveta zmožnost, da bi govorili vsi jeden sam, njegovim apostolom razumljiv jezik, v tem, ko je vendar storil jednak in še veči čudež s tem, da je dal svojim apo- stolom zmožnost vseh jezikov. Da časte Gospoda v slovanskem jeziku milijoni Slovanov, ki so združeni z Rimom, ki so torej tudi katoliki kakor katoliški Slovenci : da je sam Rim odobril staroslovenski jezik v katoliški cerkvi — tega še omenjam ne. To je torej dovolj jasen dokaz, da je Božja sveta volja, da živi na svetu več narodov, ne pa samo germanski in latinski, kakor si to domišljujejo latinizatorji in germanizatorji. Takega prepričanja sem jaz, malo učeni kmečki prostak, ter mislim, da vsak, ki mu še lažiliberalna omika ni popolnoma skalila zdrave pameti in spačila pravičnega srca, mora biti z menoj jednakega mnenja. Pogled po slov a) Slovenske dežele. „Slovanskega Sveta" 10. številka je bila zasežena zastran uvodnega članka: „Shod slovanski." Druga izdaja ni bila dovoljena; današnja št. ima prilogo. Zaseženi članek se je obračal najprej proti napadom in sum-ničenjem novin ki principijalno nasprotujejo slovanskim kulturnim težnjam; potem pa je skušal pozitivno utrditi nekaj toček, ki bi se vtegnile razpravljati na nasovetova-nem slovanskem shodu. „Narodni dom", društvo v Ljubljani, je imel 26. apr? t. I. občni zbor. Iz tajnikovega poročila je razvidno, da se je društveno imetje pomnožilo zadnje leto za 5126 gl. 5 3 kr., po doneskih in obrestih starega imetja. Društvo šteje sedaj 1 častnega člana, 2 ustanovuika 81 deležnikov in 10 darovateljev, skupaj 94 članov. Deležev je podpisanih 232, popolnoma izplačanih 156. Dolg na še ne izplačanih deležih znaša že 7057 gl. 50 kr. Glavno zaslombo je imelo društvo na „krajcarski družbi", ki je v 5 letih nabrala 8322 gl. 46 kr. Ob Vodnikovi slavnosti je izdala „krajcarska družba" album s podobami, ki se odnašajo na slavljenčevo osobo in njegovo življenje. Knjižice te je še nekoliko v zalogi, in je posebno primerna za darilo šolski mladini. Društveno premoženje je naloženo na 13 hranilnih in posojilnih zavodih; obresti odrajtujejo po lkrat v letu. Poročevalec je sestavil obširniši zgodovini „Nar. doma" in „krajcarske družbe", da bi si odbor pripomogel vzbuditi veče zanimanje za društvo. Odbor „Nar. doma,, gleda, kje bi v Ljubljani dobil primerno in tudi ceno zemljišče za „Nar. dom", ki ga pogrešajo v obče, sosebno pa še ob raznih shodih in znamenitiših slavnostih v Ljubljani. Zadnji čas je bilo društvo brez predsednika, ker se je večletni predsednik odpovedal tej časti. Sedaj je izvoljen predsednikom sedanji podpredsednik, g. vit. Karol Bleiweis Trsteniški; v upravni odbor: gg. I. Gogala, dr. V. Gregorič, Iv. Hribar, dr. A. Jarc, E. Lah, I. Murnik, G. Pire, M. Pleteršnik, Ferd, Souvan, dr J. Stare in dr. J. Vošnjak; v pregledovalni odsek: gg. A. Knez, dr. Fr. Papež, Fr. Raunihar, A. Skaberne, in Fr. X. Souvan. „Matice Slovenske" XXV. redni veliki zbor bo letos 25. junija. Na vrsti je tudi dopolnilna volitev v odbor, iz katerega imajo po paragrafu letos izstopiti: Gg. dr. H. Dolenec, V. Kermavner, J. Kersnik, dr. F. Lampe, J. Marn, dr. J. Poklukar, dr. Iv. Šust, dr. I. Tavčar, I. Tomšič in M. Žolgar. Kdor hoče staviti kak nasvet, ga mora vsaj do 21. jun. t. 1. predložiti odboru. Gallus-ova svečanost. „Glasbene Matice" odbor v Ljubljani je imel sejo 23. aprila 1.1. Odbornik Vojteh Valenta je poročal o pozvedbah, tikajočih se slovenskega slavnega rojaka in ces. dvornega kapelnika Jakoba Gallus-a Petelina. Ker je 18. julija 1891 ravno 300 let, odkar je umrl Gallus, je sklenil odbor „Gl. Matice" po nasvetu g. Valente, j anskem svetu. da se napravi isti dan v Ljubljani slavnost v spomin temu imenitnemu možu, ker je doslej rojstveni kraj še neznan; da izda „Gl. M." album, v katerem se priobči obširniši životopis v slovenskem, nemškem in latinskem jeziku, in objavijo, kolikor možno, vse znane Gallusove skladbe; da se naprosi „cecilijansko društvo„ da se bo isti dan obhajal za ranjkega umetnika „requiem," da priredi isti večer „Gl. Mat." koncert, na katerem bi se pele zgolj Gallusove skladbe; naposled da se izroči mestnemu zboru Ljubljanskemu, da bi pri imenovanju trgov in ulic odmenili jedno ali drugo, katera bi nosila Gallusovo ime. Tržaška poddružnica sv. Cirila in Metoda je bila priredila 27. apr. t. 1. v gledišču „Armonia" koncert, ki je donesel skupnih dohodkov 719 gld., čistih pa 507 gld. Že to kaže, da so se rodoljubi udeležili koncerta v velikem številu, in zares bilo je tako, kar potrjuje „Edinost" z besedami: „V Trstu je vzorno rodoljubje doma. Doseegli so s to veselico velik moralen vspeh. Obnesli so se tam-buraši, pevci in slovenski umetnik pevec Nolli, in občinstvo je bilo popolnoma zadovoljno s krasnim večerom." V Gorici so bile letos dopolnilne volitve za mestni zbor pomenljive za mesto samo, zanimive pa tudi za Slovence. Prodrla je namreč tako imenovana konservativna ali konservativno-vladna stranka v vseh treh razredih s 7 svojimi kandidati, v tem ko je nacijonalno-liberalna stranka propadla 'popolnoma. Med 7 novimi mestnimi starešini je prvikrat voljen tudi jeden rojen Slovenec, ki se tudi po mišljenju šteje k Slovencem, in ta je c. kr. deželni sovetnik g. Leop. Budau. Zmerni so pa tudi vsi drugi izvoljenci ter se prištevajo k „avstrijski" stranki v nasprotju z nacijonalnimi liberalci. Do letošnje zmage so pomagali razni vzioki in činitelji. Mestno gospodarstvo je bilo namreč doslej jako slabo; saj so bili poklicani faktorji prisiljeni mestni samoupravi skrčiti svobodo s tem, da so zadnjih posebe nadzorovali mestno gospodarstvo. Nacijonalno-liberalni duh mestnega starešinstva pa je bil tudi tak, da ni u-gajal že davno več ne Nemcem, ne vladi; pa tudi mnogim laškim Goričanom samim ni nilo več prav, da so se vsled „nacijonalno-liberalne" politike mestnega starešinstva naročali kamni za tlak, ure, uradniki i. t. d. rajši iz Italije, nego z doma, kjer je možno z vsem zadostiti mestnim potrebam. Nemci so bili večkrat, žaljeni n. pr. v gledišču in po domačih „liberalnih" glasilih. Vsled tega so Gorico kot „klimatičen zdravilni kraj" zapuščali in drugi tujci niso prihajali več v tolikem številu. Silno so čutili meščani in še občutijo izostanke nekdanjih dohodkov od došedših in tu bivajočih gostov. To je zdramilo zadnja leta nekaj mož, ki so hoteli in hočejo bolje skrbeti za blagor mesta; ta pa zahteva, da se s tujci, sosebno z Nemci ravna drugače, gostoljubniše. Menili so napraviti preobrat brez pomoči Slovencev, to pa tudi zaradi tega, ker Tržaška politika pod namestništvom Depretisovim ni dopuščala, da bi sodelovali in dosledno primeren dobiček od tega imeli tudi Slovenci. O politiki na Primorskem pa se je bilo konečno zvedelo, toliko tudi na zgorej. da so hoteli spremeniti vsaj odločilno osobje; tudi c. kr. Goriško okrajno glavarstvo je dobilo drugega načelnika. Z vladno direktivo in željo so torej letos delali združeno zmernejši in Lahi, Nemci in Slovenci. V tem ko se je slovenska pomoč prezirala, da ne rečemo, odbacivala drugih let, bila je ta pomoč letos zaželena in po godu vlade, ekonomskim Lahom in nemškemu življu, ki je tu po aktivnih in vpokojenih raznih vrst uradnikih zelo krepek. Slovenci po takem niso zmagali sami, ampak so sodelovali, da je bila zmaga skupna in popolna v rečenem zmislu. Pokazali pa so Slovenci, da imajo tudi oni moč. ako so združeni, in da ta moč utegne biti velika pripomoč v interesu mesta in avstrijskega mišljenja Vidi pa se tudi, da, bi bilo že kedaj bolje, ako bi bil vladni sistem na Primorskem drugačen, kakoršen je bil dejanski okoli deset do lanskega leta. V Gorici pa ostane zasejani in utrjeni duh laškega „nacijonalnega liberalizma" še dolgo, dolgo, tudi če bo zaporedoma zmagovala zmernejša, narodnostno sestavljena stranka. Zato pa bi bilo nevarno sklepati, da je že odločno boljše po letošnji zmagi kakor so n. pr. lani poklicani in nepoklicani oficijozi o-pisavali stvar po Tržaških volitvah. Tako sklepanje morajo Slovenci, Slovani in v obče pravi patrijoti avstrijski načelno zavračati kot slepiven sklep, in to toliko bolj, kolikor bolj so nagneni na Dunaju v odločilnih krogih verovati, kakor da bi bilo že vse dobro, in ko še nemški liberalni listi in zastopniki za-nikujejo kaj radi irredentizem, samo da bi se ne izvršil preobrat politike, ki bi zajedno bila pravičniša tudi nasproti slovanski večini na Primorskem. V Gorici torej je za Slovence celo nevarnost, da so pripomagali k zmagi zmernejše stranke, ako bi se stvari tolmačile tako, kakor se je to gMilo doslej vedno glede na Trst in potem glede na vso Primorsko; dobiček je za Slovence pri Goriški skupni zmagi in slovenski sopomoci jedino v tem, da mo rajo vsled tega konstatovati, da so v Gorici tudi Slovenci; in to konstantovanje je velikega pomena nasproti prezira nju Slovencev, nasproti temu, da se pošiljajo na Italijansko in v obče v svet opisi, kakor da bi bila Gorica že popolnoma laško mesto. Da tiči pomen ravno v tem, dokazuje tudi okolnost, da se „nacijonalno liberalno" glasilo Goriško boji potrditi, da je prvikrat prodrl tudi Slovenec in sicer po svojem mestu odličen Slovenec v Go riški mestni zbor. A samo ta pomen je že vreden, da se Slovenci čim da je bolje organizujejo in delajo na to, da bodo v Gorici potrebni in poštevani celo proti volji te ali one stranke z nasprotne strani. Kar so storili Slovenci letos, zgodilo se je brez „vodstva" onega voditelja, ki jo je na Goriškem zavozil tako daleč, da je morala zagledati beli svet poleg „Soče" še „Nova Soča." Toliko boljše pa bo za Slovence tudi v Gorici, kedar bodo imeli zares pravega vodjo. Ivan Fiamin. Reški župnik, opat in načelnik tamoš-njpga kapitula, je umrl na Reki 25. apr. t. 1.; bil je župnik tam od 1862. 1. On je bil tudi pisatelj, ki je delal so-sebno za Hrvatsko Matico; sosebno hvalijo njegov prevod Fenelonovega „Telemacha", Tacitove historije. Glede na cerkev pa pravi „Obzor" : „Mi danes ni z daleka ne moremo proceniti, kaj izgubimo z Reškim župnikom Iv. Fiaminom Njegova odkrita, neustrašna hrvatska duša znala je z biti i najostreje naskoke na hrvaško cerkev na Reci, on kot glava ni od starih zakonov in uredeb ni za dlako odstopal. Milota je bilo gledati ga in slušati, ko je v globoko polni Reški stolni cerkvi v prelepi hrvaščini božjo besedo pripovedal, ko je s hrvaško cerkveno pesmijo, hrvaškim evangelijem in molitvami — po načinu običajnem v senjski i modruški biskupiji — narod svoj spominjal na nebo in nebeške zapovedi! Kako bode odslej po smrti Fiaminovi? — To je vprašanje —-katero dela vsakemu hrvaškemu domoljubu veliko brigo. Kličuči Ivanu Fiaminu: „Vječni pokoj hrvatskoj ti duši!" naj se nam izpolni zajedno i želja i molitva k nebesom: da Bog podade, da Ivan Fiamin najde vrednega, požrtvovalnega, s svojim svetim znanjem globoko proniknenega naslednika, takega, kakoršnega si je on sam za življenja toli često želel v Reški sedaj obodovljeni cerkvi!" — K pogrebu je došlo najodličniše gospode, gosposke vseh vrst a ne samo mestne, ampak tudi od daleč okoli, naroda pa kakih 8000 duš. Bil je Fiamin iz Volovskega v Istri doma, velik dobrotnik ubogemu narodu Zapustil je oporočno: društvu sv. Jeronima 1000 gld., Matici Hrvatski 1000 gld , Jugoslovanski akademiji 500 gld., zakladu za medicinski fakultet 500 gld., „Bratovščini hrvatskih ljudi v Kastvu" 100 gld., potem raznim cerkvenim in humanitarnim zavodom na Ruki in Senju okoli 4001 gold. Potem dobe hrvaška in italijansko madjarska gimnazije, trgovska akademija in pomorska šola vsaka okoli 2000 gld. Glede na to, da izraža „Obzor" bojazen, ker bi utegnil priti naslednik Fiaminu na Reki, ki bi se ne držal več starih cerkvenih običajev v cerkvi, je pač lehko misliti, v kakošnem položenju so tudi na Hrvaškem; stoletja so si ohranili v cerkvi kot glagoljaši vsaj nekaj ostalin iz svetinj obreda cirilometodijskega; a sedaj je nastopila doba, ko se je bati še za te ostaline. Kdo podira? Vlada sama ne; kajti za svoje namere mora dobiti pripravne služabnike, ki ji delajo usluge za usluge. Taka je na Hrvaškem, taka tudi drugod . . . Ali peša vera samo zaradi gnjilavi, ki je „extra muros" ? Odgovori naj na to, kogar zadeva! To je italijanska kultura! Tak vsklic so izzvali iz prs slovenskega zastopnika Nabergoja v Tržaškem mestnem zboru. V tem zboru so g. Nabergoja, ki je zajedno mestni sovetnik, napadali, ker je opisaval objektivno šolske razmere Tržaške okolice v državnem zboru. Ta še veliko prepohlevni opis so imenovali v Tržaškem mestnem zboru napade, češ, da žalijo taki napadi mesto in narodnost italijansko. Nabergoj je odgovoril, da odreka mestnemu sovetu pravico do kritike njegovega delovanja v državnem zboru. To, kar je govoril v državnem zboru, podpisalo bi 95 odstotkov njegovih vohlcev. Razžalil ni nikogar s svojim govorom, ampak govoril je le resnico. Niti predsednik mestnega zbora ni branil g. Nabergoja, temveč je trdil, da poslednji bi bil napadel celo njega strahopetno, za hrbtom. G Nabergoj obžaluje na to, da se je predsednik izjavil tako, kajti kaj takega se ne prigodi v nobenem parlamantarskem zboru Evrope; protestuje proti takemu postopanju. Predsednik odgovori, češ, da bi bil Nabergoj provzročil to s svojimi osobnimi napadi. Na to izjavo zakliče sovetnik Nabergoj: To je predsedništvo, to je italijanska kultura;! Na to je nastal nepopisen vihar v mestni zbornici. Ali pri prihodnji seji je občinstvo na galeriji in zunaj mestne zbornice napravilo g. Nabergoju veliko ovacijo in mu dalo tako nekoliko zadoščenja. Seveda je bilo to občinstvo slovenskega rodu. Pa klin s klinom, in dobro je, da slovensko občinstvo brani slovenske zastopnike tam, kjer niti poklicano predsedništvo nima volje braniti jih. Sicer kaže v Trstu vse na to, da počijo strune, kedar so preveč napete. V Celju pride sedaj občma v narodne roke. To se zgodi po hudih večletnih borbjh, zmagah in pritožbah celo do ministerstva. No, na Stirskem so hudi nasprotniki, a proti njim se postavljajo možato pravi narodnjaki in narod. Deželnozborske volitve so razpisane za Koroško, Štajersko. Moravsko, Buk vino itd., torej v raznih deželah, kjer se je boriti slovanskim narodom proti večinam ali nadmoei drugih, sosebno nemške narodnosti. Tu, kjer gospodujejo Nemci, ni sile za spravo; tu vlada druga logika! Kdo naj razume tako - vedenje! Ljudsko štetje na Slovenskem. „Edinost" od 28. maja t. 1. ima dopis s Koroškega, ki podaje važen nasvet Slovencem, kako naj bi se ravnali ob letošnjem ljudskem štetju. Dopis pravi: Naši nasprotniki bodo pri tej priliki vse sile napeli, da bi naše število kolikor le moč skrčili, ker bi Slovence postavili radi na „Aussterbe-Etat". Zlasti ob jezikovni meji. t. j. v Istri, na Tržaškem, ob Furlaniji, na Koroškem, na Štajerskem in Madjarskem so Slovenci v nevarnosti, ker ondi premaguje tuj vpliv. Zato dopisnik nasvetuje: „Lastna kontrola! Narod štej se sam!" V to svrho se obračamo v prvej vrsti do domoljubne duhovščine in v drugej vrsti do narodno mislečih županstev in sploh rodoljubov širom domovine, z nujnim priporočilom, da bi nemudoma začeli vsak v svojej fari, vsak v svojej županiji, šteti narod od hiše od hiše in sestavljati natančne zapisnike vseh svojih faranov, oziroma župljanov, in sicer pojeziku, katerega ljudje doma pri zibeljki in doma ob lastnem ognjišču govore. Lastno številjenje je nujno potrebno zlasti v onih krajih — tudi na Kranjskem — kjer Slovenci pomešani žive z drugimi narodi, ali kjer je že predvideti, da bodo naše število samovlastno krčili številjenje vodeči uradniki, ki so poznani stran k a rji, in pa tam, kjer se narod ne zaveda svojih pravic v meri. da bi lahko braneč se narod nastopil zoper samovoljni opis! Dopisnik priporoča, naj bi ta priziv ponatisnili vsi slovenski listi ter začeli pretresati to nujno zadevo. „Na Koroškem se je že z vspehom začelo. Ne udajmo se! Narod pomagaj si sam!" Tak seznam bo v kontrolo, dokler ne dosežejo tudi Slovenci popolne ravtiopravnosti. Ta nasvet je praktičen, in zares je potrebno, da se ravnajo Slovenci po njem. Največa nevarnost, kakor pravi dopisnik, je ob slovenskih mejah, kjer so že pomešane občine. Nevarnost je pred vsem po mestih in trgih mejnih dežel, potem pa pri tovarnah in raznih podjetjih, kjer so najeti slovenski težaki in težakinje. Kjer bi bili pojedinci v službah ali razmerah, katere jih silijo govoriti po tuje, je treba določevati po tem, kako bi govoril dotičnik, ako bi bil med svojci, v naravnem položenju. Vlada je obečala, da postavi vestne uradnike; no, ona se bo pri najboljši volji ravnala po „občevalnem jeziku", ki se ne druži vselej z narodnostjo. Slovenci pa naj štejejo po narodnosti, katera daje veče poroštvo za statistične potrebe in za to, kar je za-visno od konstatovanja statističnih podatkov. Vsekakor je ljudsko štetje v sedanjih razmerah za Slovence jedna najvažniših toček, in torej tudi potrebno, da se lotijo rodoljubi dela po podanem nasvetu koroškega rodoljuba v „Edinosti". b) Ostali slovanski svet. Biskup Strossmayer v Rimu. Rimski dopisnik poroča „Obzoru" o poslednjem bivanju v Rimu; vse, kar se je pisalo in ugibalo o tem potovanju, razkriva jedino toliko, da „peregrinatio romana" vladike Strossmayerja „nije povoljna njekim mestima". Kakó pa je poročilo biskupa zanimalo sv. očeta, more se soditi po tem, da se je poldrugo uro razgovarjal ž njim 0 čem se je tu govorilo, zna samo ona dvojica i zi line vatikanske dvorane, katere nimajo jezika, kakor drugod. No to se je moglo zvedeti, da sv. oče odobrava bisknpsko delovanje Strossmayerjevo, in da je ta odšel od Petrovega naslednika povsem zadovoljen. V koliko je biskup Strossmayer podpiral biskupa Milininoviča, ni možno reči, ali da je porab.1 svojo močno besedo, kolikor je potrebno in koristno, sledi odtod, da je znano, da je on v svoj čas bistveno sodeloval pri sklepanju pogodbe med sv. stolico in knezom črnogorskim. Ni pa možno poročati, ali seje pogovor sukal tudi o slovanski liturgiji. „V Rimu pa v ostalem, kakor vam morem zatrditi, dobro poznajo one ptice doselice, katere menjajo perje po posebnih samoživih in sebičnih interesih ter se prikazujejo kakor goreči katoliki, pokazujoč na opasnosti, preteče od „schisme", da se naposled odkrijejo kakor pravi slobodni zidarji. (Slišite — li „rimski katoliki" na Slovenskem? Torej le dalje v soglasju s slobodni m i zidarji „ovajajte in opisujte nevarnosti, preteče od „schisme" ! Op. ur. „SI. Sveta".) Tudi to pot se je mogel vsakdo osvedočiti o velikem ugledu, ki ga uživa Strossmayer v Rimu. Obisko vali so ga najodličniši dostojanstveniki, učenjaki in umetniki brez razlike narodnosti, a osobito Francozi in Italijani, med poslednjimi tudi državniki in politiki konservativnega smera. Tudi to pot je kupil krasno staro sliko za Zagrebško galerijo in pa za knjižnico skupna znamenita dela imenitnega še živega arheologa de Rossi-ja. (Rossi je vodil dela pri izkopavanju rimskih katakomb ter ima največe zasluge za novejše izkopavanje na Pa-latinu. Forum Romanum in v obče v vsej rimski okolici. Op. ur.) Konečno je Strossmayer porabil svoj vpliv za preustrojstvo rimskega hrvaškega zavoda. Po vsem tem bo tudi to potovanje, katero je zvršil Strossmayer, imelo blage posledice za cerkev in narod. J. Rendič, vrli hrvaški umetnik, je bil poslal pred 2 letoma nekoliko svojih krasnih slik na umetniško izložbo v Petrograd, kjer so dobile obče priznanje m kritično pohvalo. Ko je bil poslal caru Aleksandru III. prekrasno izdelano poprsje črnogorskega kneza sprejel je car dar s zahvalnim priznanjem, in kmalu potem, od-klonivši nagrado v denarju, dobi od carja krasen prstan z briljanti v vrednosti 1600 rub. Glasbeni zavod V Zagrebu je priredil 30. maja in 2. jun. t. 1. 2 velika koncerta, program katerih je sestavljen izključno iz hrvaških in srbskih narodnih pesmij, ki se bodo izvrševale po načinu zbora Slavjanskega. Izvrševal bo koncerta zbor 150 gospodov, gospic in otrok, gojencev Glasbenega zavoda, spremljeval bo orkester, klavir in harmonij. Vse pesni so vzete iz Kuhačeve zbirke jugoslovanskih narodnih pesmij, ki sta jih priredila za ta koncert Iv. pl. Zajec in pa Slovenec Ant. Stockl. Izvršba je bila izborna, in vse je občudovalo melodije starih srpskih in hrvaških pesmij. Kuhač ima velike zasluge pri tem. F. Z. M. baron Radič je umrl na Dunaju v 77. letu življenja. Pridobil si je velikih zaslug na vojaškem in na politiškem polju. Kot namestnik v Dalmaciji je zatrl duh irredente, s tem pa si pridobil stalen spomin tudi pri Slovanih. Cesar ga je mnogokrat odlikoval, in pri pogrebu je bil sam prisoten. Slava njegovemu spominu! S smrtjo Filipica, Rodica in drugih generalov na -ič zginejo kmalu srbohrvaška imena z odličnih mest. v c. kr. armadi. Druga imena slede, ne ve pa se, ali ni škocla, da minjajo sledovi stare šole, katera je zredila toliko zaslužnih mož na vojaškem polju, ki so bili slovanskega pokolenja. „Slovenija," akad. društvo na Dunaju, uvažujoč veliki pomen ruskega jezika in ruske književnosti, je sklenilo, da se bodo v društvenih sejah čitali in interpre-tovali pesniški proizvodi ruskih pisateljev. S tern hoče seznanjati svoje člane z bogato literaturo ruskega naroda zajedno pa buditi in širiti zanimanje za slovansko književnost. Odbor je tudi sklenil, pri lično prirejati ekskurzije v znanstvene in industrijalne zavode, ki drugače posamičnikom niso lebko prist pni. Poleg tega, kakor znano goji „Slovenija" prijateljstvo z driuimi društvi slovanskimi in s tem s slovanskimi narodi. Po vsem tem je vredno soeustva in podpore tudi od strani slovenskih rodoljubov. Ravno sedaj priobčuje „Slov. Nar." pregled razprav, razgovorov, kritik in v obče delovanja tega društva, ki deluje že 20 ! -t. Društvu je želeti v resnici podpore, da bo, podprto in oprto na obče simpatije, vspešno delovalo tudi nadalje. Saj le, ako se narodni in slovanski duh dobro utrdi v pojedini!) dijakih, nadejati se je, da ostanejo trdni tudi v poznejšem življenju, ko se namestijo med narodom. Narod je v gmotnih razmerah silno na slabem; vsled tega ravno naobra-ženei pridejo z večine v službe, katerih ne podeljuje neposredno narod, vsled tega je naobraženstvo, žalibog, ravno na Slovenskem preveč zavisno od faktorjev, ki niso prijazni ali nič ali pa le malo razvoju slovenske narodnosti. Pojedini izobraženci potem ali nič ne storijo za narod, ali se celo popolnoma zataje; le jekleni značaji in v slovanskem duhu utrjeni posamičniki koristijo narodu in delujejo zanj, kljubu omenjeni zavisnosti. Ako kateri narod, potrebuje slovenska domovina, da svoje sinove podpira na vse strani, sosebno na višin učnih zavodih, ki so in bodo še na dalje za nje na tujem, sredi tujih vplivov. S tega stališča imata Dunajska „Slovenija" in Graški „Triglav" poseben pomen, viši, nego ga bi bilo površno posneti iz skromnih oblik akademičnih društev. Mi se od srca veselimo, da slovenska inteligencija spoznava čim dalje bolj ta izredni pomen slovenskih akademičnih društev, a še bolj, da se očividno stvari vedno na bolje obračajo v teh društvih samih. Da si je bil duh teh društev že pri njih zasnovi dober, ima sedanja mladina še bolj pripravljena tla; kajti načela za delovanje so se sedaj že bolj izjasnila in utrdila. Akademični dru-štveniki poznajo že poti, in zato se nadejamo, da bodo pri delovanju izbirali, odbirali, pa delovali po načelu potreb, od prvih potreb, od neizogibnega do manj potrebnega in morda samo koristnega. Vivant igitur slovenska in slovanska akademična društva v obče v takem zmislu! Za medicinski fakultet v Zagrebu vedno se nabi rajo doprineski in to sosebno od duhovnikov, pri zdrav-Ijicah domovini, in s tem zopet pokazujejo duhovniki, koliko skrbijo, da narod dobi popolno vseučilišče. — Zadnje dni darovala je gjurgjevska občina 6000 gold. Ogledale si tudi druge njo! Slovaki v Ameriki so si v Zjedinjenih državah Severne Amerike osnovali skupno društvo. Cilj tega „Narodneho Slovenskeho Spolku" je (po § 2 pravil) skrbeti za duševni in gmotni razcvet naroda slovenskeho v Spojen^ch Štatoch Severnej Ameriki. To se doseže: s I podporo družin umrlih udov ; z obrazovanjem naroda slovenskega ; z gojenjem materinščine; s podporo slovenskih podjetij; z izdavanjem knjig itd. Bolgarska pa tuja književnost. Leta 1888 je prišlo v Bolgarijo knjig, v obče tiskanega literarnega in umetniškega blaga iz Nemčije in Avstro Ogerske za 53.000, iz Francije za 18 000, iz Rusije za 24.000, iz Angleške za 1800 frankov. Iz tega se vidi, da na Bolgarskem tudi kupovanje literature kaže, da veje ondi poseben, neslo-vanski duh in da prevladuje tu pred vsem nemštvo ; no, čudo ni, saj ni davno temu, kar se je jeden sedanjih kolovodjev izrazil v zmislu, da Bolgarom kaže sprejeti pred vsem za padno. kulturo. Češki deželni zbor se je zatvoril tikoma pred sklicanjem delegacij. Potem ko so dan za dnevom po veliko ur in do največe utrujenosti presojevali razne vladne predloge v 27členski komisiji, začele so se seje v deželnem zboru. Na dnevnem redu je bila predloga o razdeljenju deželnega šolskega soveta. Mladočehi so nasovetovali prehod na dnevni red; ker so vedeli, da jim to ne obvelja, udeležili so se razpravljanja pri generalni in specijalni debati. Skušali so dokazati nevarnosti, ki prêté češkemu narodu, ako se sprejme Dunajski dogovor Stavili se razne popravke in dostavke ter kazali, da z dogovorom se poruši narodna jednakopravnost. v češkem kraljestvu, da bo to začetek razkrojitve češkega kraljestva na nemško in češko ozemlje. Na nemškem ozemlju iztrebijo po tem dogovoru ves češki živelj, ki je raztresen po naselbinah in ostankih tu in tam v tako krščenem „zaprtem nemškem ozemlju". Ali niti jeden važen dostavek in popravek, podan od Mladočehov iz srede 27členske komisije se ni sprejel. Nemci so odločno nasprotovali Mlado-čehom, pa tudi veliki posestniki. Poslednji n so se vje-mali in niso vselej glasovali niti s Staročehi. Staročehi so zagovarjali dogovor, kolikor so mogli ; pa videlo jim se je, da tudi oni niso navdušeni za tako sporazumljenje. Bilo je tudi nekaj Staročehov, ki so odločno nastopili proti pojedinim točkam vladnih predlog, in pri glasovanju je bilo nekaj Staročehov na strani Mladočehov. Konečno se je sprejela vladna predloga o preustrojitvi deželnega šolskega sveta tudi pri 3. čitanju. Vsi Mladočehi so glasovali proti, ž njimi tudi nekaj Staročehov, tako da je bilo 52 glasov proti tej predlogi. In ker je večin:-» naroda na mladočeški strani, kar je potrdilo kakih 3000 peticij češkega naroda proti dogovoru, sprejela se je točka o preustrojitvi deželnega šolskega sveta proti volji večine češkega naroda. Kakega mišljenja za spravo so Nemci, pokazal je pl. dr. Plener, ki je samooblastno zahteval, da se morajo sprejeti Dunajske punktacije nespremenjene, t. j. tam, kjer to ugaja Nemcem. No, to se je zdelo še najzmernejšim Staročehom že preveč, in pohlevni, jako previdni dr Mattuš je bil prisiljen, odločno zavrniti ohole izjave, oziroma provokacije vodje nemške stranke na Češkem. Dr. Mattuš je rekel, da Čeh, boljše Staročehi so za spravo, in tudi privoščijo Nemcem, kar žele, toda jedino pod uslovjem, da tudi Nemci ne kratijo prav češkega naroda. Odločno je poudarjal, da narodna jednakopravnost se mora izvršiti jednako ne samo za Nemce, ampak tudi za Cehe. Kljubu temu ost ili so Nemci gluhi, in ko je šlo za glasovanje dolgo razprav-ljane resolucije, po kateri se nalaga vladi, da bi se uvedel v češkem ozemlju pri sodnijah tudi na znotraj češki jezik, glasovali so za to resolucijo samo čehi in velikoposest-niki. Pomen te resolucije je silno važen, ker razkriva teženje Netncev po tem, če bi ostal na češkem notranji i 24* sodnijski jezik nemški prek in prek. S tem bi se de facto priznal nemški kot državni jezik v češkem kraljestvu. MJadočehi so naposled po dr. Vašatem vložili protest v imenu češkega naroda sploh proti vsemu dogovoru. Oni so tudi zahtevali, da bi se predložili pojedini sklepi v najviše potrjenje skupno, ko bi se dognale vse punkta-cije. Ali niso prodrli, dasi so še velike doslednosti v taki zahtevi. Razprave v reškem deželnem zboru so razkrile mnogo važnih izjav; te izjave se dostajejo važnih principov, da na nekatere strani odločilnih načel. Mludočehom gre zasluga, da varujejo po svojih močeh principe v zmislu prava, zgodovine in podeljene, veljavne narodne jednakopravnosti. Mladočehom se bo zahvaliti, ako se vsaj nekoliko otme češki narod nevarnosti, ki mu prete vsled Dunajskih punktacij. Deželni zbor se je odložil, in to |e dobro; o času do zopetnegp otvorenja tega zbora pojasni se še mnogokaj, in bo prilika za razprave izjav, načel in teženj od te in one strani. Delati pa bo na po-jasnjenje, in ker je stvar važna za vse slovanske narode v Avstriji, skušali bodemo v omejenih predalih našega lista razpravljati najvažniše načelne točke. Tu pa izrekamo, z našega stališča zahvalo vsem onim Mladočehom in Staro-čehom, ki so se hrabro borili proti poruševanju ustavno zagotovljene narodne jednakopravnosti. Kurije. Sistem kurij so z nova pobijali v češkem deželnem zboru. Obsodili so odločno kurijo velikoposest-nikov, ker je to nezmisel, da bi v narodnih stvareh imeli opraviti in odločevati interesi, ki so zunaj narodnih interesov. Po pravici so opozorili Mladočehi uato, da kurijatni sistem ne ugaja niti tedaj, ko bi odločevale jedino narodne kurije, in da bi se mogli trpeti jedino potem ko bi se že izvršila narodna jednakopravnost. Kajti, kakor smo opozorili lani tudi mi, pred izvršeno narodno jednakopravnostjo bi samo zavirale izvršbo te jednakopravnosti; zastopniki onih narodov, ki so že naprej, ki že uživajo popolno narodno jednakopravnost, kakor Nemci ali Italijani, bi nikdar ne glasovali po ku-rijah, da bi jo dosegli tudi drugi narodi ali njih odlomki, zastopani v deželnih zborih pomešanih dežel. Slovenci in v obče Slovani bi mogli sprijazniti se s kurijami jedino potem, ko bi bila že izvršena narodna jednakopravnost. Potem še le bi postale kurije kolikor toliko pravične drnga drugi, ker, kar hi potrebovala jedna, bi bilo potrebno dosezati tudi drugi. Na Slovenskem so pa kar slepo zagovarjali ta nevarni sistem tudi za S ovence, in najžalostniše je to, da je med temi sovetniki več, nego jeden državni poslanec. Nihilisti v Parizu. Poročajo, da je zasačila Pariška policija veče število nihilistov ter jih pozaprla V Rusiji so ta čin pohvalili, kar kaže, da prijaznost med Francozi in Rusi se ne ohlajuje. Med nihilisti so tudi židovska nemška imena. Tudi ta prilika dokazuje z nova, da pri nihilistiških podjetjih imajo vedno židje roko vmes. No, soditi je, da židovska zveza ne pošilja samo lastnih ljudij med r.ihiliste, ampak Ruse še v veči meri v ogenj, da bi se po drugih napravil požar. Židje bi radi opravili ruske državni1 ev s prave poti, na kateri zaporedoma omejujejo svobodo Zidom. Zatorej bo še večkrat slišati o zarotah in nihilistih, med katerimi bodo gotovo vedno tudi Židje, ki vso stvar vodijo od daleč in blizu. To morajo imeti v Rusiji vedno pred očmi; po tem bo tudi take zarote soditi v Rusiji sami in drugod. Po takem bi bilo napačno, da bi ruski državniki prenehali omejevati svobodo židovskemu življu, ki j« Rusiji kot bistveno poljedelski državi še veliko nevarniši, nego drugim narodom in dr ' žavam. Jedino Rusija se je obvarovala, da ni še šla Za-padu na led z uvedbo onega konstitucijonalizma, od katerega ima doslej največ dobička goli kapital, in tu na prvem mestu židovski kapital. Ne ruski narod v svojih masah, amp<»k požrešno židovstvo zahteva konstitucijo-nalizem v Rusiji. Nihilizem in te zahteve so v najtesnejši zvezi, naj si bode ta očitna ali bolj prekrita. Zato, nadejati se je. bodo ruski državniki nadalje strogo postopali proti židovskemu življu, ki je dandanes kot sredstvo tujim narodom najnevarniše orožje ne samo proti Rusiji, ampak proti vsemu Slovanstvu. Panslavizem na Slovaškem. Slovaki so izvolili za evangeljskega škofa Slovaka Baltika nasproti vladnemu kandidatu Trsztyenskemu. Zato pa se razglaša, da dela propagando panslavizem med ubogimi trpini slovaškimi. Štirje veliki župani bodo menda odstavljeni, češ, da so preveč mlačni nasproti panslavizmu. V kake svrhe mora služiti „panslavizem" strankam, ki nimajo dobre vesti! Prirastek prebivalstva v Rusiji. Leta 1887 naredilo se je v Rusiji 4,886.460 duš, umrlo pa 3,288.838, torej je priraslo 1,597.628 duš. Tudi ko bi se nadalje prirastlo samo toliko duš vsako leto, bi se prebivalstvo v 6 letih pomnožilo za deset milijonov duš. Slovanski bazar na Žofine v Pragi priredili so Čehi v praznik sv. Ivana Nepomuka; zato so imenovali ta bazar, prirejen na korist Ustred. Matice školske, tudi svetojanskv trh." Cehi in Cehinje so od vseh krajev podarjali v ta namen raznovrstnih in dragih darov. Udeležilo se je tega „trga" tisoče in tisoče naroda, in čistih dohodkov je bilo nad 10.000 gld. Ali „Usti. Mat. šk." v resnici tudi potrebuje velikih dohodkov. Izdala je n. pr. samo meseca aprila nad 12.000 gld., a prijela je okoli 2000 gld manj za isti mesec. In taka bo tudi po uzakonjenem dogovoru! 0 slovanskem shodu, ki ga je sprožil ruski učenjak Krivcov, bavijo se listi slovanski in neslovanski; poslednji še bolj, nego slovanski sami. Angleški, francoski listi nič ne nasprotujejo takemu shodu; med italijanskimi so nasprotni samo listi irredentovski, ki izhajajo v Avstriji, in ki ne vedo ločiti občih slovanskih interesov od onih interesov, katere je Slovanom varovati na Primorskem, v Dalmaciji nasproti neopravičenim težnjam ita lijanskega življa. Med nemškimi listi nasprotujejo vsi, da bi se sešel slovanski shod, najsi bodo liberalni, naci-jonalni ali konservativni. To je dokaz, da Nemci v obče ne žele okrepljenja slovanske kulture. Jednako so nasprotni slovanskemu shodu v s i madjarski listi, naj izhajajo v madjarščini ali nemščini. Med slovanskimi no-vinami so jedino nekatere poljske toliko zaslepljene, da bi videle rajši, ko bi se ne sešeljtak shod. Med ostalimi Slovani ni in ne more biti poštenega lista, da bi ne želel in zagovarjal takega shoda. Lepo so pisali o tem shodu „'IePBOHaa Pycb", češki „Narodni Listy", moravski „Velehrad", hrvaški „Obzor", in „Hrvatska", na Slo venskem „Slovenski Narod" ; itd. itd. Nekateri slovanski listi tudi presojajo nasovetovane točke ter pridajejo še drugih, ki bi se jednako potrebno pretresale na istem shodu. Med listi, ki so omenili ali govorili o slovanskem shodu, je bil doslej, kolikor vemo mi, poleg „Slovanskega Sveta" zasežen jedino nacijonalni „Deutsches Volks-blatt". Iz vseh izjav neslovanskih listov se kaže nekak strah pred slovanskim shodom, in, kakor poroča „Hrvatska", so najeti židovski listi nalašč brzojavili laž, kakor da bi bili Slovani že odstopili od namere, da bi se ta shod sešel še letos. Te laži se ,.Pester Llojd" veseli z vso zavestjo. Od nasprotnikov uči se Slovan česa potrebuješ. Italijanski prestolonaslednik Viktor Emanuel po tuje že dalje časa in se mudi na Ruskem tu in tam. Rusi in carski dvor so ga sprejeli jako prijazno. Ruski listi pišejo, da Rusija in Italija nimata navskrižnih interesov, ter menijo, da je vsprejem kraljeviča na Ruskem tudi političnega pomena. „Slovanska Beseda" na Dunaju je slavila 31. maja, 1. in 2. junija t. 1. petindvajsetletnico svoje ustanovitve. Ves čas se je trudilo to društvo pripraviti svojim udom in njih rojakom drugi dom, dajati jim priliko, da se vzajemno spoznavajo in radujejo v lepih zabavah raznih vrst. Društvo je imelo mnogo težav, ker se mu je bilo ogibati raznih neprilik. Sedaj je vabilo polegv udov tudi vsa bratska društva na Češkem, Moravskem, Slezkem in na Dunaju, da bi se udeležila slavnosti 25letnice. Ženski tamburaški zbor v Beču. Začetkom tega leta se je ustanovil na Dunaju na spodbudo hrvaškega akad. društva „Zvonimir" ženski tamburaški zbor. V tem zboru sodelujejo večinoma mlade Dunajske Hrvatice, zatem družice jim sestre Slovenke in nekatere Čehinje. Dne 31. maja, so, na Dunaju prvikrat sodelovale, na veli- 1 kem koncertu „Slovanske Besede". Tako imajo druge Slovanke zgled, kako se mora gojiti narodna glasba, pa i duševno oplemenjevati narod. V Praškem mestnem zboru so pretresali peticijo, katera odločno odbija namero, da hi se uzakonila določba, vsled katere bi zastopstvo mesta Praškega moralo reševati stvari v onem jeziku, v katerem bi se vlagale. Mestni zbor je jednoglasno odločil se za to peticijo, da bi se preklicala taka določba, ki je protizakonita glede na občinsko samoupravo. Praga bi bila po taki določbi izjemno mesto v zmislu omejenja občinske avtonomije, in bi se s tako določbo vsiljevala nemščina v mestno samoupravo zakonitim potom, analogno, kakor je namerjal Scharschmidov predlog nemščino potom državnega zakona vtepsti kot državni jezik. Tolaživno je, da se češki zastopniki raznih vrst energično postavljajo v bran za narodna prava češkega naroda. Med Črno Goro in Vatikanom, kakor v obče menijo je nastalo nekako navskrižje; zato pa da je odpotoval Barski katoliški nadškof, Milinovic v Rim. In ker je ob istem času odpotoval tudi biskup Strossmayer v Rim, sodijo, da je on posrednik med Črno Goro in rimsko stolico. Kakor je znano, ustanovila se je nadškofija za katoliške podanike Črne Gore in sicer z uslovjem, da bo osnovana s slovanskim jezikom. Glede na izpolnjevanje tega uslovja pa neki ne teče vse gladko; bodočnost pojasni, kje so zapreke in krivde, da se stvar ne izvršuje tako, kakor se je namerjalo. Ker so se nasprotniki katoliških Slovanov bali še posebe, da bi se ti ne ravnali po zgledu: exempla trahunt, je uganiti, kje delajo zapreke tudi papežu Leonu XIII. samemu. Saj ravno glede na sedanje potovanje biskupa Strossmayerja v Rim, so temu madjarski listi žugali, češ, on nima nikakega pooblastila, da bi posredoval med Rimom in Črno Goro in ko bi se vtikal v dotične zadeve, da pride še do drugih lekcij, kakoršne so bile one, ki jih je dobil, kakor znano, ne davno tega. Zopet in zopet se kaže, kako silno se boje sovražniki Slovanstva, da bi katoliški Slovani ne dosegli cirilo-metodijske cerkve s staroslovenskim jezikom, ker vedo, da bi bila ta boljši zaščit, nego razni paragrafi raznih ustav, o katerih trde v Rusiji, da so samo na popirju. Narečja nemškega jezika nasproti književnemu. „Hr vatska" od 22 maja t. 1. je posnela malo o tem sliko, ki so jo podale „Freie paed. Blätter". Nemški list je vznl stavek iz evangelija za primer, ki se glasi v književnem jeziku : „Hört zu, ein Säemann gieng aus, seinen Samen zu säen." Ta stavek se glasi v Hanoveru tako-le: „Hart tan, et gung ein Sägemann, ut tan sägen;" v Brandenburgu: „Horch tan, et gink en Buer up't Feld zum Seen" ; v Hamburgu: „Hort to, _een Buhr güng ent, sinn Saat to sayn"; v Meklenburg-Šverinski: „ Häret to, sü fär gink een, Sajer unt, sajen;" v bavarski Švabski: Heared zue, gueg, 's ischt a Söema nasg' gange 'z säed;" v Eich städtu: „Iza schau, a Bauer is zum Sön ganga;" v Monakovu: „Loszt enk saga, a mal is a Bauer auf's Sahn' nausgange" i. t. d. i. t. d. i. t d. Mi smo navedli samo nekoliko stavkov; drugi kažejo še veče razlike. „Hrvatska" pristavlja na to: „Pa ti Nemci imajo ipak jeden za jednički književni jezik! A mi Slavjani ? Ne samo, da smo razdeljeni na severne in južne Slovane, v teh zopet je v vsakem po več narodov in jezikov; no pa hočejo še i od samih Hrvatov in Srbov, da načinijo dva naroda. Pa da vidimo, pravi Hrvatska dalje, kako se ista vrsta evangelija po Luki (Gl 8. v. 5.) glasi hrvaški, potem pa na drugih slavjanskih jezikih. Hrvaški ali srbski (v što-kavščini): „Izidje sijač, da sije seme svoje"; (v kajkavščini): „Izišel je sejač sejat seme svoje" ; slovenski: „En sejavec je šel sejat seme svoje"; staroslovenski: „Izide sejatelj sšjati seme svoiego"; ruski: Vysel sejatelj sejat semja svoe"; češki: „Vyšel rozsevač, aby rozsipal sime sve" ; poljski" : „Wyszdl rozsievca aby rozsiewal nasienie swoie". Ali so to za nas take razlike, kakor pri Nemcih? O da bi se češče spominjali Svatoplukove basni o protih (šibah)"! Centralno-azijatska razstava v Moskvi: Koncem tega leta se otvori vele zanimiva razstava v historičnem muzeju v Moskvi Trajala bo štiri mesece, in bodo raz stavljene zoologiške, botaniške in mineralne zbirke, starine, gospodarski stroji in obrtni izdelki Srednje Azije. Ruski jezik. Zagrebški nemški časopis ima članek pod naslovom: „Lernen wir russisch!" (učimo se ruski). Mi smo preverjeni, pravi ta list, da s tem sovetom po-služimo ne samo velikemu kulturnemu delu našega naroda, no i njegovim praktičnim dobičkom in znatnim ekonomiškim zadačam našega cesarstva. Znalcu slavjanskih jezikov je znano, da vsa slavjanska narečja se odnašajo k ruskemu jeziku tako, da se jako malo razlikujejo od njega, kakor tudi med seboj; n. pr med češkim, slovenskim in hrvaškim narečjem je odnosno manjše različje, nego italjanskimi dialekti Siciljcev ali Pijemoncev, med mnogoštevilnimi narečji francoskimi ali plattdeutsch-im in nemškim jezikom Bavarca in Saksonca. Četudi so se v slavjanskih zemljah n v krilu slavjanske družine razvili samostalni jeziki in samostalne literature, no vzrok tega je v posebnem" razvitju slavjanskih plemen in v teri-torjalnem razdroblenju Slavjanov, v tem ko so Italjani, Francozi in Germani tako srečni, da pod zgodovinskim vplivom stoletja niso bili tako razdeljeni, in v kulturnem odnošenju so gledali drug na drugega, kakor na člene jedne rodovine prošinjene od jednakih idej. Vsakemu je znano, kaka srečna posledstva je vse to imelo zanje. Mi jako pogostoma služimo tujim jezikom, tujim interesom in pogostoma postajamo žrtva narodnega odpadništva; med tem mogli bi mi, pri srečnejših odnošajih in pri bogati darovitosti našega plemena, sesti na stol bogati s svojo svojstveno slavjansko kulturo. Ako se bomo pa učili ruski, odkrijemo s tem sebi bogati vir življenja stomiljonnega naroda. Ni dvoma, da nas bodo za naš sovet sumničili. Naj bode tako; to nas ne straši: vse jednako. naj nas sumničijo boli ali manj mi, končuje list ostajemo pri svojem sovetu. Brezplačno, v Srbiji je sklenila skupščina in se je vsled tega potrdil zakon, po katerem se „Težak", organ srbskega gospodarskega društva, in koledar, ki ga izdaje isto društvo, imata brezplačno tiskati v državni tiskarni. Tako skrbi dobra vlada za narod Dinder, poznanjski nadškof, po rodu Nemec je umrl. Kakor poročajo, hočejo mu postaviti naslednika zopet J Nemca, „lepiš. Pvcb" poroča, da imenovanje Krakovskega knezoškofa Dunajevskega kardinalom je posebnega političnega pomena; njemu da hočejo dati veljavo poljskega primasa. To bi bilo zajedno nekaka odškodnina zato, da bo na Poznanjskem veliki škof zopet Nemec Navedenemu listu se vse to verojetno zdi, ker meni, da knezo-škof Dunajevski uživa posebno protekcijo. Kulturno društvo hočejo osnovati madjarski aristo-krati, z namenom, da bi pomadjarili hrvaško primorsko Reko. To društvo bo neki madjarska vlada podpirala kar najbolj možno. Kakor znano delujejo taka kulturna „društva" Madjarov že več let v poma-djarenje Slovakov, Rumuncev in v obče nemadjarskih narodnostij na Ogerskem. Kje napreduje barbarizem? bi vprašali one civilizatorske stranke in liste, ki se spod-tikajo nad vstoenimi Slovani, in ki hočejo križarsko vojsko izzvati proti slovanskim „barbarom." Brutalnost madjarizma Levovska „HepBOHaa Pjcl" ima pod tem naslovom članek, ki sporoča naslednje. Kakor smo naznanili v svojem času tudi mi, je v IJžgo-rodu (Dngvar) gimnazij, ki ga obiskujejo učenci ruske narodnosti na Ogerskem. Tli se pa poučuje vse v madjar ščini; jedino krščanski nauk se je poučeval do letos v materinščini učencev, to je, v ruskem jeziku. Letos pa je zaukazal vodja gimnazijski katehetu, da naj poučuje tudi veronauk v madjarščini. Katehet se je na to pritožil pri svojem ruskem škofu, ta pa pri ministerstvu „Ogerski minister prosvete," piše ,,'lepis. lJycb". „pa je po modrosti Salomona rešil te dni to vprašanje tako, da je določil, da bi se veronauk za ruske učence v štirih nižih razredih Džgorodske gimnazije predaval izključno po madjarski, v ostalih štirih viših razredih pa je odmeril on, v svojem „liberalizmu", ruskemu jeziku f a k u 11 a t i v n o s t te vrste, da se more veronauk v njih učiti tudi po ruski, vendar samo za one učence, kateri namerjajo posvetiti se duhovnemu poklicu ; za vse druge učence se mora učiti veronauk brez-uslovno na madjarskem jeziku. Kako naj se imenuje te vrste vedenje? Nam se zdi primerna beseda za to brutalnost, katera ruši svobodo, prava, ustavne zakone in v obče duh XIX. veka.". . . Interpelacija grofa Lažanskega in tovarišev do mi-nisterskega predsednika k"t voditelja ministerstva notra njih zadev glede na policijsko nadzorstvo, pod katero bi se bil neki stavil dež. poslanec Gregor Einspieler, obseza naslednja vprašanja: 1) Ali je njegova ekscelencija v resnici vplivala na prej omenjeno naredbo (sc. okrajnega glavarstva v Celovcu) ter deželnemu predsedniku Koroškemu naročila, da se deželni poslanec Gregor Einspieler stavi pod nekako policijsko nadzorstvo, oziroma, da se tega poslanca občevanje z njegovimi volilei strogo, a neočividno nadzoruje? 2. Meni-li gospod ministerski predsednik, da je odpošiljatev telegrama na katoliškega škofa (sc. Strossmayerja) državi nevarno dejanje? 3. Katere posebne naredbe je menil gospod ministerski z besedami: strogo, a neočividno nadzorstvo, in 4. Kako misli gospod ministerski predsednik preprečiti, da se z naročilom „strogim, a neočividnim nadzorstvom" ne bode omejevalo ali pa oviralo svobodno, v zakonu utemeljeno občevanje poslanca in njegovih vo-lilcev." Na Dunaju, dne 24. aprila 1890. Podpisani so: dr. Engel, dr. Gregr, Spiudler, Janda, dr. Vitezič, dr. V. Kounic, Lažanski, dr. Blažek, dr. Herold, 0?.arkiewicz, Pernerstorfer, dr. Vašaty, Peric, Borčič, dr. Kronawetter, Eichhorn,dr. Masovčic. Iireuzig. Kakor se vidi, so poslanci drugih narodov potegnili se za slovenskega dež. poslanca; kakor poroča „Slovenec" z Dunaja, so imeli slov. poslanci pomisleke, ki pa so jedva odločilni. Pomisleki tiče najbrže v posebni znani politiki slov. delegacije Češki deželni zbor. Državni zbor je završil svoje spomladansko delovanje, a tako; se je otvoril Praški deželni zbor. Kakor znano, hočejo spraviti pod streho nekoliko predlog, ki jih je vlada predložila v razpravljanje o Dunajskih punktacijah. Sklenilo se je, da 27 členov tega zbora pretresa kot posebna komisija vladne predloge. V tej komisiji je 9 členov izmed velikega posestva, 9 izmed Nemcev in 9 izmed Čehov. Staročehi so Mladočehom odstopili 4 mesta. Pri razprav ljanju so se pokazala navskrižja in huda nasprotja. Mladočehi so razkrili razne in velike nevarnosti, ki tiče za češki narod v raznih točkah bodisi Dunajskega dogovora, bodisi v naredbah justicnega ministerstva od 3. febr. t. I.. ali pa v razpisu za nekaj novih eodnijskih mest ter konečno v sedaj predloženih vladnih predlogah. Pa tudi nekaj Staročehov je odločno proti nekaterim točkam, oziroma paragrafom vladnih predlog. Glede na to, kedaj naj bi se dale točke dogovora v najviše po-trjenje, so poudarjali tudi velikoposestniki, da so vse točke smatrati skupnimi, torej so Čehi po pravici zahtevali, da bi vlada predložila že dovršeni dogovor, oziroma sprejete zakone v sankcijo. Ze več, nego 2000 peticij je došlo na deželni zbor od češkega naroda v zmislu, da se punktacije ne bi sprejele. Staročehi so potrti, ker sami sprevidijo, da so se bili prenaglili, a težavno jim je umakniti se. Od vseh strani se zatrjuje, da se je vršila vsa stvar prenaglo, in češki Nemci so preveč silili v vlado, da bi vse takoj dognala. Stvar ne pojde gladko, ker narodom, ako se jim da kaj stalnega, podeliti jim je tako, da brez strahu gledajo v bodočnost. Nemški liberalci so osupli, in že se je začelo po ovinkih lagati, češ, zunanja diplomacija opazuje marljivo vršenje razprav in dogodkov na Češkem. Z druge strani se naznanja, kakor da bi se hotela osrednja vlada pogajati z Mladočehi. To je pa Starooehe osupnilo. Poslednji so po svojem glavnem listu sami zakrivili, da so se poštevali Mladočehi od odločilne strani kot strašilo, in vlada se je bila vsled tega lehko zagrešila, da ni bila poklicala tudi Mladočehov na Dunajske konferencije. Sedaj je na Mladočehih, cla spravijo vez vsaj nekoliko na pravi tir, s katerega so ga spravili Staročehi. Ali vse se ne da več popraviti, vsaj sedaj ne, tudi ko bi Mladočehi imeli še toliko izvrstni program. Sibirija. Kakor znano, pošiljajo v Rusiji prestop-1 nike v Sibir ali Sibirijo. Nedavno so ruski nihilisti, ki žive v Angliji, zagnali velik šum zastran pregnancev v Sibirijo. Gladstone pa je te dni rezko grajal Angleže, da hočejo narekovati z raznimi sklepi, kako naj se vede Rusija; rekel je stari državnik, da Anglija se nima mešati v notranja dela Rusije, ko se sama vede barbarski proti Irlandski. Kaj bi pa bilo treba še le reči o vedenju Angležev v Indiji itd. ? Kar je grajal Glad-stone na Angležih, bi utegnil z jednakim pravom vsak avstrijski Slovan grajati na liberalnih Nemcih in Ma djarih, ki tudi ne vidijo nič dobrega v Rusi|i. Taki liberalci, kateri se vedejo jedni barbarsk proti sirotam slovaškim m slovanskim narodnostim v obče, v tem ko jih zagovarjajo in zakrivajo dragi, pač nimajo prava, da bi grajali Rusijo ali druge Slovane Taki civilizatorji naj odstranijo najprej barbarstvo izpred svojega praga, naj dajo, kar narodom gre, sedaj pa proč s hinavstvom, s katerim hočejo zagovarjati samostalnost raznih slovanskih narodnostij. KNJIŽEVN OST. „.Slovenska Beseda". Pod tem imenom, kakor smo bili že omenili, bode izhajal slovenski časopis pod uredništvom gimn. prof. A. Bartel-a, ako bo dovolj sot.rud-nikov. Odbor „Slovenske Matice" je razposlal kaj lepo vabilo, katero kaže namen „Slovenski Besedi". Vsi slovenski jezikoslovci naj bi skupno sodelovali, da bi z znanstvenimi razpravami in z mirno kritiko sedanji pisavi določili oblike, odločno pa podbijali krive nazore. Razpravljala se bodo torej v „Slov. Bes." vsa vprašanja, tičoca se slovenske slovnice, katera še niso dognana ali še ne dosti razjašnjena; pri tem se bode določilo, koliko se je ozirati na etimologijo, koliko na zgodovinski razvoj in koliko na fonetiko sedanjega živega jezika. List bode pač odmenjen slovenskemu, jezikoslovju sploh, vendar le v toliki meri, kolikor je potreba za rečeni namen. Vse dognane stvari se bodo zbirale, in kedar se bode na podstavi teh beležkov mogla izdati slovenska pravopisna knjižica, tedaj bode „Slov. Bes.4' završila svojo glavno nalogo. List hoče tudi pospeševati strokovno nazivoslovje (terminologijo) po svoj-stvu in pravilih slovenskega jezika, kakor tudi slovar bogatiti iz nikakor še ne povse razkritih zakladov narodnega jezika. In za vse to bodo najprimerniši kratki spisi, ki morajo biti pisani mirno in stvarno. Časopisa pride vsako leto na svetlo blizu 12 pol v nedoločenih obrokih. Kakor se vidi, ,,Slov. Beseda" hoče slovenski jezik okrepiti iz samega sebe po njegovih lastnih zakonih ter s tem oživiti tudi v narodu pravo čustvo jezi-kovo, katero ne more biti krepko, dokler hi v pisanem jeziku samem jedinosti in jedino na vse strani. Načela tu mišljenega vabila so izražena jako modro ter prav pristavljajo, da „marsikaj se bode dalo le s samim razumljenjem uvesti." To velja zlasti o oblikah, katerih jedne se boelo držale in morale držati bolj etimologije, druge pa fonetiških zakonov. Kar se dostaje pa terminologije, pri Slovencih ni gledati toliko ali jedino na domači slovnik, kolikor na to, da se dotični termini uvedejo po pravilih slovenskega jezika. Kajti za Slovence bo še najbolje, ako ne iščejo popolnoma za terminologijo novih besed, kjer jih še nimajo, temveč da se po določnih načelih ravnajo po že uvedeni terminologiji ostalega Slovanstva. No, to je ravno punetum saliens. in da se zjedinijo Slovani glede na to točko, potreba bo še shodov, razgovorov in določeb. „Slov. Besedi" pa želimo, da bi, kakor je krasno njeno vabilo, jednako srečno izvrševala in završila svojo zadačo. „Kreutzerova sonata". Spisal Lev N. Tolstoj. Z ruskega na češko preložil Ant. Hajn. Ta prevod je izdanje novega češkega podjetja in je 1. zvezek, ki ga je izdala „Vzdčlavaci biblioteka". V Praze 1890. Nakladem „Časopisu českeho studentstva". Cena 50 kr. „Kreutzerova sonata", ta najnovejši roman L. N. Tolstega je vzbudil senzacijo po vsem omikanem svetu ter je preveden že na nemško, angleško, francosko; Cehi so dobili s tem izdanjem krasen prevod; v Zagrebu izide za Hrvate tudi kmalu, češki prevod je državno pravdništvo zaplenilo PrccKtui 6ii6 ¿domena (Russkaja biblioteka). Izšla sta za maj in junij 2 snopiča skupno. Vsebina: Khh3I> CepeČPHHMH (Knjazj Serebrjanyj) A. K. Tolstago Tom. II. Nadaljevanje str. 65—176. Za celo leto 12 snopičev izmed najboljših del ruskih pisateljev 2 gld. 40 kr. Adresa: Izdateljstvo „Russkoj Biblioteki" v Levovu, Bljacharskaja ul. št. 13. Bonpocbi (f)UJioco(/)iu u ncuxojioziu. (Voprosy fiilosofiji i psichologiji), pod redakcijej profesorja N. Ja. Grota. Pri učastiji Moskovskago psichologičeskago obsčestva. Izdanije A. A. Abrikosova. Cena na leto za granico (mejo) 7 rub. 50 kop. Adresa za naročbo : Redakcija v Moskvi (Hobhhckm 6yjibBaPT>, r. KoTJiapeBa). Kar smo bili naznanili lani, to se je zgodilo letos ; novi časopis ruski za filozofijo in psihologijo je začel izhajati meseca janu-varja t. 1., in doslej je prišlo na svetlo izmed 4 na leto določenih zvezkov troje knjig, kajti debelost knjige ob-seza vsak zvezek v veliki osmerki tiskanega časopisa. Ta list, ki se sme ponosno postavljati v vrsto jednakih podjetij drugih velikih narodov, priobčuje samostalne spise in razprave ruskih modroslovcev in psihologov, kritike o domačih in tujih delih filo/ofije v širšem pomenu besede ter objavlja jako obsežno tudi bibliografij na to stran, časopis ima. zadačo prijavljati spise raznih napravljenj ali pravcev na inodroslovnetn polju ter tako z mislitelji drugih civilizovanih narodov pomagati reševati razna velika vprašanja o svetu in življenju. Vendar pa hoče časopis gledati posebno tudi na take točke, ki zanimajo tudi zaradi praktičnega smotra rusko naobra ženo občinstvo si>loh. V tem pogledu je jako zanimivo, kako si misli redaktor prof. Grot zadačo ruske filozofije. O tem nekoliko prilično posebe. Izmed doslej priobčenih spisov samo navedemo tukaj nekatere: O zadačah žur-nala (sc. tega časopisa; O prirodž čelovečeskago sozna-nija; Otnošenije meždu filosofijej i naukoj; Položenije etičeskoj zadači v sovremennoj filosofiji; čto takoje metafizika? Očerki iz istoriji mysli; Očerk vnutrennjej žizni Lermontova po ego proizvedenijam; O značeniji i zadačah istoriji filosofiji; Kritika empiričeskih načal nravst-vennosti. Itd. itd Omenjamo, da je mnogo sotrudnikov, ki že bolj ali manj slujejo po svojih delih. Zurnal „Bonpocbi (pujioco(fiiu u ncuxojioeiua, izhajanje katerega so pozdravili laskavo ruski in drugi slovanski, pa tudi strokovni listi angležki, francoski, nemški, italijanski, španjski itd., je vzbudit občo pozornost, pa tudi zasluži, da se razširi med izobraženim svetom vsiga Slovanstva. „ Vzori/ slovanskych ndrodnf/ch vijšivich". (Vzorci slovanskih [slovaških] narodnih vezenj). Tako se zove list ki ga izdaje in napolnjuje Pavel B. Sochaii (Divadelni ul. č. 26) v Pragi. List izhaja v snopičih, katerih gre po 5 na zvezek. Snopič stoji po pošti 1 gld. 10 kr. Vsak snopič obseza 6 barvotiskov na močnem papirju. Zadnji snopič vsakega zvezka bo obsegal razpravo, katero bo osvetljevala pojedine obraze, ornamente, kolorit in drugo. „Vzory" so risani z večine po izvirnikih, katere je izdajatelj nabral sam po Slovenskem (Slovaškem), ali pa so izdelani v narodnem slogu od izdajatelja. Vzori so prikladni kot predloge na mize in druge pogrinjala, postel-nike, napemjak«, robce itd.; v obče se morejo porabljati za vse, kjer je ornament na pravem mestu. V Pragi in na Češkem v obče se jako pokupujejo ti „Vzory," in se rabijo kot predloge v muzejih, knjižnicah, meščanskih, dekliških, nadaljevalnih, obrtnih in sosebno tudi v šolah, kjer se poučuje v ženskih ročnih delih. Kakor je znano, je vezenje na Slovaškem tako dovršeno, da je zaslulo po vsem omikanem svetu; tu je stara, starodavna umetnost naših bratov, in mi iskreno priporočamo, da bi se po Slovenskem rodoljubne gospe in gospodičine obilo direktno naročale na te „Vzore," za katere se pošilja naročnina v Prago; naj bi si krasno, zares delo umetniške vrednosti naročale vse slovenske šole, kjer se učč tudi ženska ročna dela. Pyccniti meampz, ero Hana.no n pa3BHTiie (Rnsskij teatr, jego načalo i razvitije. Sestavil E. Opočinin. Petro-grad. Doslej je izšlo tega dela pet oddelkov, ki verno označujejo začetek in razvoj ruskega gledišča do konca I. 1819. „ Rad jngoslavenske akademije znanosti i umjetnosti", knjiga 99 z vsebino: O prijevodu psalama u njekijem rukopisima hrvatsko-srpsko i bugarsko slovenskijem. Od M. Valjavca (Nastavak). — Nutarnje stanje Hrvatske prije XII. stolječa. IV. Državno uredjenje 1. Vladalac i njegova vlast. 2. Župa i grad. Od dr. Račkoga. — Religija Srba i Hrvata. Dio IX. i posliednji Mjesec i Danica pa i Miloševa legenda. Od Nadka Nodila . . . Kytice z ndrodnich pisni moravskych, kterouž uvili Fr. Bartoš a Leo Janaček. V Telči 18(J0. Nakladen Emila Šolce. Cena 80 kr. Knčši katolicti o pisemnictvi novo češke zasloužili. (S podobiznami. Sešit 5. V Praze 1890. Nakladem knih-kupetkvi, dr. Frant. Bačkovskeho. Cena 20 kr. Ceno 250 gld. na epično pesen iz češke ali v obče slovanske zgodovine je odločila neimenovana češka gospa ; ta pesen se priobči v prvo v listu „Poeticke besedy," katere ureduje Jan Neruda in izdaje Ed. Valečka. Češkomoravska kronika, Nove vydani. Sešit 32. V P. Nakladem S. L. Kobna. František Ladislav Rieger. Obraz životopisny. Podava Jilji V. Jahn. Sešit 8. V Praze 1890. Nakladem knilitiskarny F. Šimačka. Cena 24 kr. Pomladanje elegye. i. Divna, prekrasna pomlad, ti hčerka si raja in zemlje! Tebe radujem se jaz. Kdo se te ne veseli! Pesnikov mnogo je že v preteklosti pelo ti slavo, Pesnij njihovih sladkost tudi nam srca sladi; Pesnikov mnogo sedaj opeva še tvojo krasoto, Pesnij teh glas sladak, pozno bo rod veselil; Pesnikov mnogo bo še v bodočnosti tebe slavilo. Zdravje vsemožnik jim daj, naj se jim dobro godi, Boren pritlikovec, oh jaz tudi med nje sem zablodil, Tebe, oj pomlad, ljubeč, slavo ti peti želeč. Zakaj ti ne bi slave pel, saj čudeži tvoji Vnemajoč moje srce, razne v njem misli bude ? Grm je zelen, po travnikih cvet in petje po logih; V zraku škrjanec žgoli, v gošči žvizdoče mi kos. Cedo veseli pastir napaša po travi zeleni, Pesni vesele pojoč s eedoj raduje se 011. Urno na delo hiti za zore vesela mladenka, Jasno je njeno okö kakor nad nami nebo. Njen je obrazek rdeč ko jagoda baš dozorela, Kakor nedolžni golob krotko je njeno srce. Ne nastanivši se v njem še strasti črv v njem ne razsaja, Nado presladko goji, da bo še srečna nekdaj. Jej se sedaj življenja resnost še kaže prijazna, Boj jej v življenji preteč ni upajoči poznan. Vse je živo in vse je krepko, vse giblje se, vstaje. Giblješ li se? Vstajaš li tudi ti, o moj rod? „Gibljem se, vstajam jaz, da, a vendar ni možno mi vstati; Kruti sovražnik močno v trdih me kleščah drži, V trdih me kleščah drži in stiska me ž njimi nemilo, Sapo mi zapirajoč, silnoj močjo me daveč." To je, kar mene boli, zbok tega sreč ne miruje, Neizleči pomlad bridkih, krvavih mi ran. Vedi sam Bog, doklej bo meni srce krvavelo, Kajti jedini ti veš, doklej bo trpel Slovan ? Dneva pričakal ne bom, ko sveta prostost nam prisine, Cesto mi grob bo poprej kitila cvetjem pomlad. Bo ž. Flegerič. : Listnica izdajateljeva. G. A. L. na Stirskem. Poslali smo Vara 6 izvodov brošure „Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen". Založništvo znižalo je ceno takri, da razpošilja 1 eksemplar po 55 kr. s poštnino vred. — Vse številke, v katerih je doslej priobčena kritika o dr. Mahničn, torej od 9. št. 1889 do 9. št 1890 stoje s poštnino vred 3 gld. 30 kr. — Nekaterim čč. gg. naročnikom se tu pa tam pojedine številke „Slov. Sveta" po pošti po-izgubljajo; v takem slučaju ali glede na to, da bi nastala kaka nerednost v razpošiljanju, naj se dotičniki blagovoljno in sicer takoj obrnejo do ekspedicije .Slov. Sveta" v Ljubljani. — Ako bi se kedaj kaka št. „Slov. Sveta" poslala komu na ogled ali iz katerega drugega vzroka, ni mu te treba vračati, rajši naj jo oddä kakemu znancu ali prijatelju; kajti mnogo je rodoljubov slovenskih, ki „Slov. Sveta" še nikdar videli niso, in naročili so se nekateri, potem ko so po kakem naključju dobili kako številko v \ roke. Popravki k 9. št. „Slov Sveta". Str. 144 na levi 13 v. zg.: zrenice nam. resnice; ondi 11. v. zd.: skoro nam. sko; 147 na levi 16 v. zd.: pri n ci pi j al n o; ondi na desni 17. v. zg. češčine nam. nemščine; ondi 3. v. zd.: iz obora nam. odbora : 148 leva 9. v. zd.: začetnike nam. začetke: 148 desna 17. v. zg.: preskromen, ondi 22. v. zg.: stremljenja nam. stran-ljenje. „SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici, ulica Barzellini 4. Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Fran Nedeljko.