Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. 543 Blekueis — izdajatelj Prešernove zapuščine. Zabeležil Ivan Prijatelj. očljivo vprašanje o Prešernovi zapuščini še danes ni rešeno in najbrž ne bo rešeno nikoli. Mislim pa, da bi bilo bolje, vzeti poprej pred oči to, kar je ostalo, in si šele potem ubijati glavo s tem, česar ni, in delati kombinacije in glasno obetati končne in določne rešitve. Prešernove zapuščine slovenska javnost ne pozna in vendar že toliko let govori o njej. Povsod drugod bi bili take preporne dokumente že zdavnaj točno in pošteno izdali. Upajmo, da se zgodi to tudi pri nas, vsaj sedaj, ko jih je sklenil privatni lastnik darovati muzeju. Pri prvem pogledu na snopič, ki naj bo cela »Prešernova zapuščina«, te res preseneti njega naravnost ubožna pičlost. Nehote se vprašaš: Dvajset, let je stal pesnik na čelu slovenskega slovstvenega življenja, in ko se je pometla za njim njegova delavnica, da so ostali pod metlo samo ti drobci ? Četudi ne verjameš različnim »bajkam«, ti je vendar takoj jasno, da so mogle in skoraj morale nastati. v Ze leta 1849. je prišla Prešernova zapuščina v roke drju. Janezu Bleiweisu. Izročil mu jo je pesnikov izpovednik in dolgoletni prijatelj dekan Dagarin,l) o katerem pravi Bleiweis, da ni bil »rigorozist na nobeno stran«, kolikor morem jaz soditi o njem, pa liberalen in jako družaben mož. Čopovi dopisovalci, ki so bili kaj časa v Ljubljani, mu vsi sporočajo pozdrave. — Celo četrt stoletja je imel Bleiweis ') Občutno se pogreša življenjepis tega moža, kakor tudi takratnega cenzorja Jurja Pavšeka in gubernijskega svetnika Stelzicha; oba sta bila kanonika in sta usodno vplivala na razvitek slovenske knjige v Prešernovem času. Ben-kovičevo mesto je prazno. Ali mora res politika in molitvenikarstvo absorbirati vse naše moči? — Zadnje dni sem govoril z dvema odličnima možema na Dunaju. Rekla sta mi, da so Slovenci v poslednjem času z vehemenco svojih kulturnih zahtev obrnili splošno pozornost nase. A takoj nato je pristavil eden: Čudno samo, da ste skoro čisto brez znanstvene produkcije. Saj se vendar dobi kaj znanstvenega od slednjega naroda, samo od Slovencev prihajajo v svet edino le časopisi, molitveniki in koledarji. — Omenjena odličnjaka sta bila Slovana. Ali se jima more oporekati? Mi imamo eno samo povsem znanstveno publikacijo — Matični Zbornik. Pa vprašajte samo gospoda urednika Pintarja in povedal vam bo, kako mora vsako leto v potu svojega obraza izmoledovati skromno vsebinico od naših znanstvenikov. Pa hočemo imeti univerzo! Op. pis. 544 Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. Prešernovo zapuščino pri sebi. Omenil je je samo v mali opombi v 10. listu »Novic« 1849. 1. z besedami: »Razun 13 razdelkov poslovenjene Parizine, nekaj nemških pesem in nekterih pisem svojih prijatlov ni slavni pesnik nobenih druzih pisanj zapustil« in priobčil iz nje par pesmi. Potem je molčal do sedemdesetih let; med tem so bile nastale in se razširile različne govorice o usodi pesnikove zapuščine. Te so prišle gotovo tudi drju. Janezu Bleiweisu na sluh. A ta narodni mož peresa in jezika se je odločil šele 1. decembra 1872. 1. izpregovoriti o njej v ljubljanski čitalnici. Tri leta pozneje jo je objavil v »Letopisu« za 1. 1875. Ako sem izrazil gori željo, da bi se Prešernova zapuščina [ki je prišla pozneje v roke Levstiku in je iz njegove zapuščine izšla oskubena za tri kose (opazka drja. Jos. Stareta iz 1. 1887. na prvem listu), bila potem last Prešernove hčere, Ernestine Jelovškove, od katere jo je kupil O. Bamberg, kakor pripoveduje beležka Fr. Levca z dne 13. febr. 1896. 1.], da bi se to, kar nam je ostalo za našim največjim pesnikom, izdalo točno in pošteno, hotel sem reči, da Bleiweis Prešernove zapuščine ni objavil niti točno niti pošteno.*) Ne točno: Ko to trdim, sem si popolnoma v svesti, da Bleiweis ni bil filolog in da mu ni bilo na tem, da bi objavil zapuščino z znanstveno vestnostjo. Cisto nič mu ne more človek reči, ker ni natisnil raznih načrtov pesmi »Zdravica ob novini leta 1844.« ali »V spominj Matija Čopa«. A druga je s pismi, o katerih sam trdi, da »so nekatera zanimiva v tem oziru, da nam razsvitljujejo stan slovenskega slovstva v Prešernovem času«. Prvič so ti odlomki, kolikor jih je natisnjenih, skrajno nekorektno natisnjeni, dasi je dal Bleiweis menda originale stavcu, ker so razprta mesta tiska v originalih rdeče podčrtana; drugič pa so izpuščene kar polovice pisem. Ne glede na kratke opazke je od Vrazovega pisma iz leta 1837. (str. 163. v Letop.) črtan celi prvi del, v katerem pripoveduje Vraz, kako je nabiral narodne pesmi, ki jih je poslal v Ljubljano za grofa Auersperga in za »Kranjsko Čebelico«, in vabi Prešerna, da bi napisal za Gajevo »Danico« kak navdušen članek, ter odklanja Prešernov poziv, naj bi preložil kaj iz Mickiewicza. Tudi pri naslednjem pismu je izpuščen početek. Najlepše pa je to, da je postscriptum Vrazovega pisma z dne 19. novembra 1837. (str. 166.) prelepljen in nadomeščen s končnim odstavkom iz nekega drugega Vrazovega pisma z dne 10. junija ') »pošteno« se mora smatrati seveda v literarnem zmislu. Uredništvo. Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. 545 1837., namenjenega najbrž Kastelcu. Samo, da je za stavkom: »Die Bucher erscheinen mit čehoillirischer Orthographie« sledeči stavek: »Wir bitten Sie und Herrn Pref hern um Beitrage« izpuščen. Dotični konec pisma je Bleiweis odstrigel in ž njim prelepil prvotni postscriptum, ki je sedaj nečitljiv. In po teh in takih Bleiweisovih natiskih je ponatisnila »Matica hrvatska« Vrazova pisma Prešernu v petem zvezku »Del Stanka Vraza« (U Zagrebu 1877) brez vsake kontrole! Ne pošteno: Kdor je vsaj malo pogledal v korespondenco mož Prešernove dobe, ne bo tako meni nič tebi nič obrnil strani 175. v Letopisu 1875. leta. Tam je namreč natisnjenih dvoje pisem, ki jih je pisal Bleiweis leta 1845. Prešernu, naročajoč pri njem pesem »Janezu N. Hradeckitu«. Pismi sta — slovenski. Celo od Prešerna se je ohranilo samo dvoje slovenskih pisem, eno staršem domov, drugo Celakov-skemu, ki ga je izrecno prosil, naj mu slovensko piše. Toda že sam papir Bleiweisovih pisem, kakor sta ohranjeni v Prešernovi zapuščini, se od daleč razloči od papirja drugih sodobnih pisem po — svoji moderni gladkosti in belosti. Ravno tako ni tinta v primeri z drugo skoro nič obledela. In pisava? Prvo pismo se začenja: »Dragi prijatelj!« Pregledal sem »Novice« iz leta 1845. Tu je citati na str. 10., 39. (v Bleiweisovih sestavkih) »prijate/«. Prijatelj se je vpeljal v poznejših letih; kdaj je pričel Bleiweis pisati l/, nisem utegnil zasledovati. V drugi vrsti stoji tiskano »sem«; tako je bilo prvotno tudi zapisano z Bleiweisovo roko v listu, ki je v Prešernovi zapuščini. A potem je Bleiweis sam arhaiziral in prevlekel ter po-debelil e v i. Moderni stavec »letopisa« pa je vkljub temu bral in stavil »sem«, česar seveda leta 1845. v »Novicah« nihče ni pisal. Tretja vrsta se začenja z besedami »našemu županu Hradeckitu«. V »Novicah« 1. 1845. se Hradecki imenuje na treh straneh: 92., 105. (opis slavnosti, ki je bila zanjo zložena Prešernova pesem) in 108., a povsod mu pravi Bleiweis »mestni poglavar«, ne župan. Daljne moderne oblike so: vrsta 5. »podoba županova«, v opisu slavnosti v »Novicah« 1. 1845: »priličje poglavarja«, str. 7. strelcev, na rečenem mestu v »Novicah« in takrat splošno strelcev. V drugem pismu: 1. vrsta »prijatelj« za »prijatel«, »strelskega druitva«, v »Novicah« »strelskega druitva«, v vrsti 14. in 15: »da«, Jakrat obično »de«. Iz navedenega sledi, menim, jasno, da sta Bleiweisovi pismi o Prešernovi zapuščini pisani v sedemdesetih 546 A. Gradnik: Tam daleč luči gorijo . . . letih in torej podvrženi namesto izvirnih pisem iz leta 1845. Kakšni sta bili izvirni pismi (če jih ni bilo več!)? Jaz domnevam, da sta bili pisani — po nemško. Za svojo domnevo imam samo dva, oziroma en dokaz: dvoje imen v pismih. V prvem pismu se imenuje pesnik, ki je zložil nemški prigodnici, Karinger — ime z nemško končnico. V »Novicah« ga imenuje Bleivveis Karingarja. V drugem pismu piše deklamatorja in poznejšega pesnika Tomana — »Thomann«, v slovenskem opisu v »Novicah« pa ga piše slovensko: Toman. Ker je torej Bleiweis istodobno v »Novicah« pisal te dve imeni slovensko, sklepam, da je pisal teh dvoje pisem Prešernu, v katerih rabi nemške oblike, — nemško. K temu še dostavljam, da je napisal »oče slovenskega naroda« na čelo objavljene Prešernove korespondence (Letop. 1875, str. 157.) naslednje besede: »Med dopisi, ki so najzanimiviši del zapuščine, pa vsi, razen mojih dveh, v nemškem jeziku pisani (dokaz, da še oni Čas niti Prešeren, niti prijatelji njegovi niso dopisovali slovenski), nahajamo i. t. d.«!! Zdaj pa ostane samo še dvom, ali je Bleiweis svoja dopisa iz 1- 1845. v letu 1875. doslovno preložil v slovenščino, ali je morebiti iz njiju tudi kaj izpustil . . . Te zadeve sem se dotaknil zato, ker značilno osvetljuje Blei-weisov značaj. Nameraval pa sem obenem ž njo opomniti še žive prijatelje Blehveisove dobe, da nam nepristransko orišejo duševno fiziognomijo tega moža. Pri naših starejših pisateljih občutno pogrešamo intimne memoarne literature sodobnikov, ki je pravi ključ k razumevanju njih javnega delovanja. Ako naši starine poneso v grob svoje spomine, bo nam mlajšim celo mož, ki je na razvoj naše prosvete takega eminentnega pomena kakor Bleiweis, uganka, ki jo bomo morali šele ugibati . . . Tam daleč luči gorijo . . . Xam daleč luči gorijo, In daleč tja dušica moja tam daleč so lepe noči skoz teme je šla nekedaj, in zvezde tak svetlp žarijo iskat tam miru in pokoja, ko tvoje globoke oči. in ni se vrnila nazaj. A. Gradnik. 704 Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. Bleicueis — izdajatelj PpešepnoVe zapuščine. Zabeležil Ivan Prijatelj. II. oje domnevanje se je potrdilo. Glede na beležko, ki sem jo priobčil pod zgoranjim naslovom v 8. štev. »Ljublj. Zvona«, mi je poslal skriptor L. Pintar nemški izvirnik enega izmed dveh Bleiweisovih pisem, ki sem trdil, da ju je Bleivveis leta 1875. ponaredil. Nemško pismo se je našlo v Levstikovem gradivu za Prešerna. Odkod ga je Levstik imel, se ne ve. Morebiti ga je našel v Prešernovi zapuščini, odkoder ga je Bleivveis pozabil odstraniti, potem ko ga je nadomestil s slovenskim prevodom? Nemški izvirnik slove —- dodajam na strani tudi Blei-weisov slov. prevod za one, ki nimajo Letopisa 1. 1875. pri roki, pa jih zadevica zanima: »Hochverehrter Herr Doctor! Im Anschlusse folgen die ver-sprochenen Daten fiir das Festgedicht, den auch 2 deutsche Gedichte aus fruh-erer Zeit von Hr. Karinger beige-schlossen wurden. Das slovenische Gedicht, welches Euer Wohlgeboren zur Verherrlichung des Tages zu verfassen die Gefalligkeit haben werden, wird im Saal vorgetra-gen werden und zwar gerade un-mittelbar vor der Enthullung des Portrats des Burgermeisters, vvelches neu gemalt hier aufgestelltwird; daher geht die Bitte des Schiitzen-Vorstandes dahin, dass Euer Wohlge-boren am Schlusse des Gedich-tes auf diesen feierlichen Moment vorbereiten, welcher nach ge-endigtem Vortrage des Gedichtes also-gleich erfolgt. — Um Euer Wohlge-boren in die volle Kenntnis des Vor-ganges zu setzen, folgt im Anschlusse auch das Programm der Feierlichkeit. Die Festivitat wird am 29. d. M. Statt finden, da jedoch dieDrucklegung und das. Einstudiren des Gedichtes »Predragi prijatelj! V prilogi prejmeš nektere opome-nice, ki sim Ti jih obljubil za slavnostni govor na čast mnogozasluženemu našemu županu Hradeckitu. Prilagam Ti tudi dve nemški pesmi iz prejšnjega časa, ki mi ju je dal gosp. Karinger. Določeno je, da se ta govor govori v dvorani, ravno predno se odkrije podoba županova, ki je nalaš za to dvorano narejena. Zato prosi predstojnik strelcev, da bi htel slavnostni govor tako osnovati, da konec govora občinstvo pripravi na to odkritje. Da pa veš, kako se bode vršila vsa slavnost, prilagam Ti v privitku ves program. Slovestnost bode 29. t. m. Ker pa tisek govora, in da se ga govornik nauči, vsaj 5 dni potrebuje, prosim Te lepo, da izgotoviš delo do 24. dne t. m. Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. 705 wenigstens 5 Tage friiher geschehen Velika zahvala vsih domoljubov soli, so werden Euer VVohlgeboren ge- Ti je že naprej zagotovljena. beten, wo moglich bis zum 24. d. M. Ponavljam tedaj še enkrat proš- es fertig machen zu wollen. Der Dank njo svojo in Te serčno pozdravljam. Ves Tvoj aller Vaterlandsfreunde ist Ihnen itn Voraus gewiss. Achtungsvoll Dr. Jan. Bleiweis. Euer Wohlgeboren v Ljubljani 10. junija 1845. ergebenster Diener Prof. Dr. Bleiweiss. Laibach, am 10. Juni 1845. Nemško pismo ima vrhutega naslednji postscriptum, ki ga slovensko nima: »Die Novice haben dem eifrigen Zuthun des H. Biirgermeisters viel zu danken, der, wo es Gemeinniitziges gilt, nicht kleinlich die Einnahme mit der Ausgabe berechnet, sondern die Landwirthschafts-Gesellschaft fort-wahrend zur Liberalitat stimulirt — daher wird Ihr Gedicht auch am nachsten Mittwoch darauf in den Novice erscheinen.« A na čelu pisma je Bleiweisova lastnoročna beležka iz poznejšega časa: »Das in Rede stehende, von mir angesuchte Gelegenheitsgedicht zur feierlichen Enthullung des Denksteins auf der Schiefistatte, deren Regene-rator der verstorbene Biirgermeister Hradecky war, hat Dr. Prešern verfasst und ist in den Novice Jahrg. 1845 abgedruckt.« Opozarjam samo na naslednjo zanimivost: v slovenskem po-narejku Bleiweis Prešerna tika in govori ž njim v najbolj prijateljskem tonu, v nemškem izvirniku pa ni niti sledu o kakem »prijateljstvu«. Tu je: Hochverehrter Herr Doctor . . . Das slov. Gedicht, welches Euer Wohlgeboren . . . die Gefalligkeit haben werden . . . a tam: Predragi prijatelj etc. . . Bleiweis torej ni podvrgel samo slovenskega pisma, ampak tudi ožje prijateljstvo do Prešerna. Da takega prijateljstva ni bilo, o tem govori že dovolj glasno samo dejstvo pismenega občevanja dveh mož, biva-jočih v enem in istem mestu, poleg tega ne večjem, nego je bila Ljubljana leta 1845. Prijatelj bi bil prijatelja naprosil za to uslugo ustno in mimogrede. Prešeren in Bleiweis si torej nista bila taka prijatelja, kakor se je vsled Bleiweisovega zatrjevanja mislilo doslej. Tako nam postane jasno marsikaj. Znano> je, kako željno je vse pričakovalo novega slovenskega časopisa, ki so ga snovali rodoljubi leta 1838. in 1839. Prešeren je pisal Vrazu, da bo sodeloval pri 706 Ivan Prijatelj: Bleiweis — izdajatelj Prešernove zapuščine. njem, dasi o nameravanem uredniku Kordešu ni imel bogve kako visokega mnenja. Leta 1840. je snoval Smole »Ilirske novice« s prilogo »Ilirski Merkur« najbrž v zvezi s Prešernom, najodločnejšim sotrudnikom v »Kranjske Čebelice«, (O tem obširneje po cenzurnih virih drugje.) Dne 1. maja 1838. 1. je izšla prva štev. Blaznik-Kordeševe »Carniolie«, ki sta ji izdajatelj in urednik hotela dodati slovensko »Zoro«, pa jima je Sedlnitzkv ni dovolil. Prešeren je priobčil v »Carniolii« prvo pesem, ki jo je po letu 1838. dal v natisk (sonet: »Nichts tragt an ihm . . . Carn. 1841, štev. 59.). Naslednje leto (1842) je natisnil v istem listu, ki ga je pa že urejeval Fr. v. Hermannsthal, dve pesmi, v 1. 1843. eno in 1844. tudi eno. »Carniolia« je bila nemški list. Dne 5. julija 1843. 1. pa so dobili Slovenci v roke čisto slovenski list »Novice«. Par let so se pletla pogajanja s cenzurno gosposko radi njih. V vseh teh pogajanjih se imenuje vedno kot bodoči urednik dr. Jože Orel. Naenkrat pa se pojavi že po končanih pogajanjih dr Janez Bleiweis in prevzame uredništvo tega tako težko pribor-jenega in zaželjenega časopisa. Človek bi mislil, da je Prešeren hitel sodelovat v »Novice«, ki jih je urejeval njegov »prijatelj«. A v resnici sodeluje Prešeren leta 1843. in 1844. pri »Carniolii« in »Ilirskem listu«, »Novicam« pa pošlje šele leta 1845. prvo pesem (»Vodniku« v štev. 3.). — Seveda je treba pri tem vpoštevati še nekaj drugega: »Novice« niso bile niti po vsebini niti po obliki svoji list, da bi se bil mogel zanj posebno ogreti učenec in prijatelj prvega slovenskega estetika Čopa in glavni steber edinega samo leposlovnega lista slovenskega, »Čebelice«, ki ni bila namenjena kmetom (D. Zvon, 1879, str. 227.). Kako sodbo je imel Prešeren o »Novicah«, kaže dovolj zabavljivi napis »Novičarjem«: »Tat rokomavh govori jezik drugim neumeten, Marska po hlevi duši tvoja beseda, kmetavs! Lepši bilo bi berilo novic rokodelsko-kmetijskih, Ako rokovnaške in manj bi kmetavske bile. Ta epigram se je ohranil v Prešernovi zapuščini, iz katere je dotlej še nenatisnjene pesmi po večini objavil dr. Bleiweis. Umevno je, da tega napisa ni priobčil. Obelodanila sta ga šele Jurčič-Stritar (ozir. Levstik). V pesnikovi zapuščini se nahaja vrhutega epigram na Slomšeka, ki še do danes ni objavljen. Ta epigram je zanimiv zlasti zato, ker je najbrž zadnja stvar, ki je potekla izpod Prešernovega peresa. Spada namreč v leto 1846., v katerem je Slomšek Kazimir Radič: Pesmi. 707 postal škof. To leto se je Prešeren preselil v Kranj, in tam težko da bi bil še kaj pisal. (Prim. njegovo pismo Vrazu z dne 7. febr. 1847. 1. v »Preš. Albumu« str. 823.). Epigram slove: Tempora mutantur. Nekdej je zlomek bil hudič, je zlomšek bil hudiček, Zdej Zlomšek1) je postal na Štajerskim — škofiček! — Pesmi. 4. | o nebu vijejo se bliski Pritisne ljubica se k meni, in grom pretresa nočni mir; a jaz razlagam učenjak, pri oknu z ljubico stojiva, da blisne, kadar iz oblaka potekel besedi je vir. preskoči iskra v drug oblak. Ko plamen nevgasljiv ob vihri »Poglej, poglej—-ognjeni blisek!« srce trepeče, plapola; pokaže ona na nebo, zapleta jezik se nerodni, »kadar se iskra z iskro združi, in sam ne vem, kaj blebeta. ah, dragi, ni li to lepo?« V zadregi ljubici razlagam In jaz se sklonim in drhteče elektriko in Herčev val, ji pošepečem na uho: kako se v blisku razodeva »Kadar se iskra z iskro združi, električni potencijal. ah, draga, ni li to lepo ?« »Kadar se iskra z iskro združi, takrat, predraga, zagrmi, ko duša mlada bi zarjula iz srečne, blažene noči.« Kazimir Radič. ') To je bržčas najslabši dovtip našega Prešerna! Besedna igra (calambour) z imenom Slomšek se mu je namreč popolnoma ponesrečila, ker Slomšek nima z »zlomkom« — zlomek = vrag, hudiček — ničesar opraviti in ni ž njim v nikakem etimološkem sorodstvu! Slomšek prihaja, kakor je znano, od griča Sloma, na katerem stoji rojstna hiša Slomšekova. Slomšek je torej S\omsčak ali Slomifč/L, a končnica tega imena ni -ek, nego -šek, okrajšano in zbrušeno iz »ščak« ozir. iz s ček. Zato se tudi ne sme sklanjati: Slomšek -ška, nego Slom-ička. Čudno je, kako je mogel Prešeren izgovarjati ime svojega sošolca in prijatelja: iflomšek, saj ga niti Nemci ne izgovarjajo tako! Uredništvo.