Povest o repi V stari knjigi sem čital sledečo povest, o kateri sicer ne vem, je li resnična ali ne, ker se je pač vršila že pred mnogimi leti. Peter Bradač se je nekega večera vračal domov zelo utrujen od celodnevnega dela. Blizu hiše sta ga veselo pozdravljala pes in maček, žena pa je klicala s praga: »Pridi brž, repa je že kuhana!« Peter je hotel baš stopiti v hišo, kar se pojavi na lepem konju mlad mož, ki prosi za sprejem, ker je bil zgrešil pot in ponoči ni vedel kam. Vse na njem je kazalo, da je mo- ral biti kak imeniten gospod, videlo se je pa tudi, da je bil od dolge ježe popolnoma izmučen. Rekel je: »Ljubi gospodar, ne morem več dalje. Daj, da si odpočijem do jutra. Denarja sicer sedaj nimam, ali jutri ti bom vse bogato poplačal. Sprejmi me v božjem imenu!« »V božjem imenu si dobrodošel,« je odgovoril Peter. »Za večerjo boš dobil le kuhano repo, ker drugega nimam. Videl pa boš, da je ta repa posebno dobre vrste. Tako velike in debele repe sploh težko kje najdeš.« Tujec je povečerjal s Petrom in njegovo ženo in kmalu nato so v hiši že spali vsi: Peter, njegova žena, pes in maček. Drugo jutro se je tujec poslovil z besedami: »Draga moja, pridita v moj grad, da vama poplačam vajino gostoljubnost. Jaz sem francoski kralj. Pozdravljena!« Peter je prestrašeno gledal za njim in je naposled dejal: »Francoski kralj? Kaj sem storil? Dal sem mu jesti samo repo... Nikoli si ne bom upaJ na njegov grad.« Žena pa je menila: »Francoski kralj! Kakšna čast! Moral boS iti k njemu, jaz tako hočem!« Dnevi so se vrstili drug za drugim, zrastla je že spet nova repa, prav bogato je obrodila. Žena je izbrala nekoliko izmed najlepših, jih je položila v košaro in mož bi moral z njimi do kralja. Peter se je napotil po ženinem povelju, premišljeval pa je vso pot, kaj bo rekel kralj na tako neznatno darilo. Najbrž ga bo dal spoditi. V taka in enaka razmotrivanja zatopljen je nevede začel kar jesti repo za repo, tako da mu je nazadnje ostala v košari samo še ena, najlepša. S to je stopil ves razburjen in tresoe se od strahu pred prestpl. Kralj se je razveselil nad darom in je zapovedal, naj mu hranijo repo v lepi usnjati torbici. Kadar bo torbico pogledal, se bo spomnil dobrih prijateljev, ki jih ima tam nekje zunaj na deželi. Petru pa je dal po svojem blagajniku izplačati tisoč zlatnikov. Ko je Peter previdno hranil svoje zlatnike, da jih ne bi izgubil, je srečal na stopnicah do kraljevega gradu starega kraljevega blagajnika. Ta ga je ustavil, rekoč: »Kaj pa si podarii kralju takega, da sera ti moral izplačati v njegovem imenu kar celib tisoč zlatnikov?<c »Eno repo,« je odgovoril Peter. »Eno samo repo?« se je začudil blagajnik, ko je Peter odšel. »Toliko denarja za tako majhen dar! Kaj bi neki kralj dal za dragocenejši dar?« »Hitro se je domisljil, da ima doma krasnega konja, belca. Tega je hotel podariti kralju in je pričakoval zanj bogato plačilo. Veselil se je že vnaprej, ker je bil silno skop in ni imel denarja nikoli dovolj. Kralju je bil konj zelo všeč. »Dobrih pet sto zlatnikov je vreden,« je rekel naposled. »Dal ti bom pa zanj nekaj, kar ima dvakrat toliko vrednost in kar mi je razveselilo srce.« Pri teh besedah je izročil blagajniku usnjato torbieo z zagotovilom, da mu je vsebino dal poštenjak kot znak prijateljstva in da se le težko loči od tako plemenitega daru. Blagajnik je hitro skril dobljeno torbico pod plašč in je skoraj tekel iz grada, ker je hotel na samem pogledati, kaj je dobil. Odprl je torbico in v njej našel — repo. Lepa ja bila po obliki in barvi, ali kaj — bila je le repa; niti snesti je ni hotel, ker bi se mu zdelo, da je strupena, taka jeza ga je grabila. Kaj je nazadnje počel z repo, tega ne vemo, saj pa je ta povest že tudi zelo stara, •