Janko Mlakar
TREBUŠNIKOVE ZGODBE

JANKO MLAKAR

TREBUŠNIKOVE

ZGODBE

IZDALA IN ZALOŽILA

DRUŽBA SV. MOHORJA V C EL OVCI

19  63

K

O

203490

Z risbami opremil
Anton Koželj


Natisnila Tiskarna Družbe siv. Mohorja v Celovcu
PRINTED IN AUSTR1A

Janko Mlakar je bil rojen 25.
junija 1874 v Železnikih na Go¬
renjskem. Ljudsko šolo in gim¬
nazijo je obiskoval v Ljubljani,
kjer je leta 1897 pel novo mašo.
Kaplanoval je v Postojni, potem
pa dolga leta služboval kot kate¬
het in profesor verouka v Ljub¬
ljani. Dne 11. avgusta 1953 je v starosti 79 let v Ljub¬
ljani umrl.

Leta 1931 je izdal Krščanski nauk za četrti razred sred¬
njih in meščanskih šol, že veliko prej pa se je uveljavil
kot potopisec in priljubljen podlistkar.

Janka Mlakarja poznajo vsi hribi ne le pri nas, tem¬
več tudi daleč tja proti severu in zapadu, po vseh Alpah,
saj jih je vse kdo ve kolikokrat obhodil. Poznajo ga pa
tudi širom slovenskih krajev mnogi ljudje, saj jih je toli¬
kokrat zabaval s svojimi predavanji in skioptičnimi sli¬
kami.

Večino svojih planinskih spisov je objavljal v Planin¬
skem vestniku in jih je pozneje izdal v treh debelih knji¬
gah. Njegovi spisi so se priljubili posebno zaradi hudo¬
mušno šegave žilice, s katero je znal vse zasukati ?ia veselo
in smešno plat.

Razen potopisov in humorističnih spisov je Mlakar
pisal tudi igre, predvsem za dekliške odre, in povesti.

V zajetni knjigi je izdal svoje Spomine, ki so poprej
izhajali v dijaškem listu Mentorju.

Mohorjani so ga spoznali iz spisov, ki jih je napisal
za Mohorjeve koledarje, za Slovenske večernice in za
Mladiko. Ob Trebušnikovih dogodivščinah, ki jih je po¬
pisoval, so se nemalo nasmejali in Trebušnikovih zgodb
ljudje še po dolgih desetletjih niso pozabili.

Prvi Mlakarjev spis o Trebušniku, namreč »Kako je
Trebušnih hodil na Triglav«, je prinesel Koledar Druž¬
be sv. Mohorja v Celovcu za leto 1907. Naslednje leto
je Koledar za leto 1908 objavil potopis  »Kako se je Tre¬
bušnih vozil v Trst«. Leta 1910 so Mohorjani z velikim
zanimanjem prebirali Slovenske večernice z naslovom
»Trebušnik na slovanskem jugu«. Koledar za leto 1912
je zatem objavil tudi, kaj je doživel  »Trebušnik na du¬
najski lovski razstavi«.

Dve vojni vihri, ki sta divjali preko slovenske zemlje,
sta uničili marsikateri Mohorjev koledar izpred prve
vojne. Tako tudi Trebušnikovih zgodb mnogim ni mo¬
goče več prebirati. To je nagnilo Družbo sv. Mohorja,
da ustreže prošnjam od vseh strani in izda Trebušni-
kove zgodbe iz Koledarjev izpred pme vojne v samostoj¬
ni knjižni izdaji. Naj prinese ta izdaja našim ljudem
v domovini in v tujini sredi nemirnega in utrudljivega
življenja današnjih dni nekaj prijetnih uric ob lepem
domačem razvedrilu!

Z. R.

Kako je Trebušnik hodil na Triglav

Kdo pa je Trebušnikov stric? Kaj ga res ne poznate?
Saj je mož zinan malodane po celi 'Gorenjski. No, hočem
ga vam popisati tako, da ga takoj spoznate, kadar ga
srečate.

Trebušnikov stric meri skoraj šest čevljev, glavo
ima tako, da mora klobuk vedno posebej naročiti, tre¬
buh kot polovnjak, noge, ki bi nosile tudi slona, in ko¬
gar on udari, potrebuje samo še mrliškega ogleda.

In ta je bil na Triglavu?

Bil je, v njegovo slavo naj bo povedano! Malo
potrpite iin zveste vse! Mešal sem nekega poletnega
dne -prah po cesti proti Selu in se jezil, da moram
požirati mesto svežega planinskega zraka škodljive
bacile. Jasno ise je črtal Triglav s svojimi mogočnimi
sosedi na temnomodrem obzorju.

»Jutri te obiščem,« si mislim, »naj bo, kar hoče;
potem pa zbogom, Breznica, in tvoje vroče peči, vsaj
za en teden!«

V misllih že v gorah, pridem mimo Kunta, ko me
nekdo pokliče. Ozrem se in za vrtno ograjo zagledam
Kiuntovo Ivanko.

»Kaj bo dobrega?« pravim.

»Mama so pod lipo in prosijo, 'da bi prišli malo
dol. Tudi Trebušnikov stric je tam; ta ima danes
neko posebno prošnjo do vas.« Pri teh besedah se mala
nagajivka posmeje prav skrivnostno.

7

»Mislite si,« mi pripoveduje, 'ko stopava proti lipi,
»Stric Jhoče *na Triglav. Ker pa ve, da vi greste v
kratkem 'gor, vas bo prosil, da ga vzamete s seboj.
Samo toliko že sedaj povem, da, če pojde stric, grem
tudi jaz.«

»Seveda, če bi stric hodil s trebuhom, ti pa z
jezikom, me Ikimaki pustita oba zadaj; tako pa mislim,
da bodeta toliko prišla na Triglav kakor on k vama.«

Ivanki je že zamigal jeziček, da hi me plačala za
moje prijazne besede, toda prišla sva že do lipe, pod
katero je pri Kuntavi družini mogočno sedel T.rebušnik.

»Stric, nameravate res na Triglav?« ga ogovorim.

»Kaj vam je Ivanka že očenčala? Pravim, pravim,
ti itudi ne moreš držati jezika,« očita mož zgovornemu
dekletu.

»Boga izahvalite, stric, da isem namesto vas naprosila
gospoda, da vas vzame s seboj. Vi bi tega tako pol
ure ne spravili iz ust. In jaz grem tudi, gospod mi
je že obljubil.«

i»Glej ga šikrata,« jii sežem v besedo, »kar na
celem si izmišljuje. Zdi se mi, stric, da se šalite; kaj
mislite resno postati hribolazec?«

»Resno, še preveč resno, pravim, pravim; moram
misliti na to neumnost, sicer izgubim stavo. Pravim,
pravim, včasih je človek malo nor. Stavo kar plačati,
tega pa ne; pravim, pravim, raje poskusim, če jo bom
mogel izviti, da jo bodo plačali drugi.«

i»Pravim, pravim,« ga oponaša Ivanka, »kaj če¬
snate toliko časa! Povejte gospodu pošteno, za kaj gre,
pa bo mir.«

»Tiho, klepetec, pravim, pravim, pa pusti stare,
modre ljudi govoriti. Pravim, pravim, gospod, malo jo

posvarite. Odkar se je v Ljubljani na trgovski šoli
učila prodajati sol, je ni ugnati, tak jezik ima.«

»'Pustite Ivankin jezik,« tolažim strica, »saj veste,
da bo zrastel še enkrat tako dolg, če ga ji tudi polo¬
vico odrežete. Povejte mi raje, 'kako je s stavo!«

»Pravim, pravim, sitnosti iso. Jutri bo en teden,
odkar sem biil pri Gašperjevi materi v Žirovnici, pa
sem prisedel -tja h gospodi, ki me je klicala k svoji
mizi. Pravim, pravim, treba me je bilo tam ravno to¬
liko kakor na pasjem ženitovanju. Pa se je ustilo par
tistih mladih gospodičev, ki se ina Dunaju za doktorje
uče in iščejo pod nosom brk, katerih pa ne najdejo,
da so bili na Triglavu. Pravim, pravim, kaj bi tisto,
bleknem jo vmes; če bi bilo treba, tudi jaz pridem
gor. S tem sem pa dregnil v sršenovo gnezdo. Pravim,
pravim, pa kaj bi pravil naprej! Konec je bil ta, da
sem stavil za vedro najboljšega, kar ga ima Kunt v
kleti, da bom še ta mesec na Triglavu. Pravim, pra¬
vim ...«

»Stric,« ga pretrga Ivanka, »tako dolgega govora
pa še niste 'imeli, odkar ste bili pri sv. krstu.«

Stric se je pa tako upehal od obilnega govorjenja,
da ji niti 'odgovoriti ,ni mogel. 'Samo srepo jo je po¬
gledal in zamomljal svoj »pravim, pravim . . .«

Spoznal sem pa, da mož resno misli na Triglav.
Ker sem bil radoveden, če se bo skobacal gor, sem mu
rad obljubil, da ga vzamem s seboj. Razume se samo
Ob isebi, da se tudi Ivanke nisem mogel odkrižati.
Zatrjevala je, da bi samo zato rada šla, da bo strica
dramila, če bi hotel med potjo zaspati. Zmenili smo
se, da gremo gor skozi Krmo, nazaj pa na Bohinj.
V Bistrici nas bo pa čakal stričev voz, da nas popelje
skozi Štenge domov.

9

Trehušmiku se je pa videlo na oibraizu, da ima še
nekaj na srcu. Zato ga povprašam, če ima morda še
kaj povedati. In zares izvlečem naposled iz njega, da
se boji, da ne fei na Kredarica trpeli lakote in žeje.

»Pravim, pravim,« je tlačil, »jaz sicer ne snem
veliko, toda človek je v gorah bolj lačen in žejen.
Hribolazcev je vedno dosti v Triglavski koči, bojim
se, da bi mi ne dobili nič za med zobe.«

»Stric,« ise oglasi urno Ivanka, »nikar ne skrbite
po nepotrebnem! Pišite kar v Ljubljano ,Slovenskemu
planinskemu društvu’, da gremo mi na Triglav m
naj zato zallože Triglavsko kočo 'z jedjo in pijačo. Ako
se vam me ljubi pisati, bom pa kar jaz v vašem imenu.«

Lahno brcanje pod mizo me pouči, da gre le
za majhno šalo. Zato nisem hotel Ivanki kratiti nedolž¬
nega veselja. Svetoval sem stricu, da naj posluša njen
nasvet, se poslovil in odšel proti Žirovnici.

Pač so ise pri odborovi sejii »Slovenskega planin¬
skega društva« gospodje smejali, ko so brali tole od
strica podpisano dopisnico:

»Ljubo Slovensko planinsko društvo!

Naznanim Vam, da nas gre pojutrišnjem več
hribolazcev, dam in gospodov, na Triglav. Pošljite
hitro v Triglavsko kočo na Kredarico mesa, klobas,
piva in vina, da bodemo imeli kaj jesti in piti!
Zdravi ostanite, pa brez zamere!

Matevž Trebušnik
posestnik in goveji trgovec.«

Krasno je bilo jutro, ko smo se triglavski romarji
zbrali na postajališču v Žirovnici. Stric je pripeljal s
seboj tudi nosača, Rogatajevega Toneta, tistega, ki
ima poleg brezniškega župnišča majhno kajžo. Ker je

10

nekoliko bolj zaspane sorte, sta s stricem velika pri¬
jatelja. Bili smo dobre volje. In kaj bi tudi ne bili!
Malodane vsa Žirovnica je prišla gledat našega Tre-
bušnika, ki je jasno dokazoval, v zelenih nogavicah
in kratkih hlačah, z debelo gorsko palico v rokah, da
hoče Triglav spraviti podse.

Edini Tone se je nekam žalostno držaji. Težil ga
je namreč trebušnati nahrbtnik, katerega mu je stric
iz golega pri jateljstva naložil na široki hrbet. Tolažila
ga je pa zavest, da se bo breme kmalu zlajšalo, in
naredil je tudi že trden sklep, da bo k temu tudi on
pripomogel po svojih skromnih močeh.

Vožnjo do Dovjega smo prebili brez vsake večje
zapreke. Edino to me je jezilo, da mi nihče ni hotel
verjeti, da gremo na Triglav. Gospod župnik Aljaž mi
je rekel celo kar naravnost: »S tako cokljo, kakor je
vaš Trebuhov stric ali kako se mu že pravi, in s tako
šibko stvarco, kakor je tale Kurdova Ivanka, ali
čegava je že, ne prideš niti do Krme. Rogatajevega
Toneta pa tako poznam. Ta ti zadremlje sredi pota.«

Jaz sem mu pa odgovoril malo razžaljen: »Veš,
Jaka, na Triglav spraviti Trebušnika me ne skrbi;
samo tega ne vem, kako ga bom zmašil skozi ozka
vrata v tvoj stolp.«

Dalje se nisem utegnil pogovarjati, ker sem vedel,
da bom s tako težlko pehoto, kakor je stric, imel
dosti hoditi ves dan, da pridem na Kredarico. Odrinili
smo torej z Dovjega po cesti in po mostu čez Savo v
Mojstrano; zakaj na brv se nisem upal strica spustiti.
Ker smo si pa na zloglasni mojstranski cesti zaprašili
grlo, smo morali kreniti k.„Šmercu. Midva z Ivanko
bi sicer šla najraje naprej, toda stric je trdil, da si
mora na vsak način očistiti grlo. Ker je tudi Roga¬

li

ta jev Tone iiz gole ljubezni do bližnjega temu »či¬
ščenju« pritrdil, sva se morala vdati.

Slednjič sem pa imel precej opraviti, preden sem
ju zopet vzdignil, tako da sem se že začel bati, da ne
pridemo niti ven iz vasi. Težko sta se moža ločila od
prijazne lope, še težje pa od hladne pijače. Ivanka je
hudobno omenila, da sta vsak pol srca pustila pri
Šmercu.

»Pravim, pravim,« ji odvrne stric, »da bi vsaj
tudi bi pustila kje pol jezika.«

Topla cesta v Tnalu je že od rojstva redkobesed¬
nemu možu popolnoma zamašila usta. Pot mu je lil
od obraza, da se je kar sledilo za njim. Najraje bi se
bil vrnil, ako bi ga ne bil bodril up na dobljeno stavo.
Tone je pa vrh klanca predlagal prav resno, da naj
spijemo steklenico vina in mu na ta način zlajšamo
breme.

»V želodcu se pijača lažje nese kakor pa na hrbtu,«
je mož modroval.

Toda temu predlogu sem se odločno uprl. Vedel
sem namreč, da jo bo Tone takoj popihal, 'kakor hitro
ne bo več pijače v nahrbtniku. Zmanjkalo bi pa kmalu
vsega, če bi počivali in napajali vsake četrt ure.

»Prvo počivališče bo na Zasipški planini, poprej
me,« sem odločil z moško besedo vodnika.

Žalostno so kimali za menoj in celo Ivanki je
zastala beseda; zakaj tudi njej je postalo precej toplo,
akoravno ji je stric očital v svoji nevoščljivosti, da
celo njeno telesce ne premore kapljice potu. Kmalu
smo pa postali boljše volje, ko nas je sprejel hladen
gozd v svojo senco. Prijetno je zapihal veter in oma¬
jal Ivanki jeziček. Sedaj ni bilo vprašanj ne konca ne
kraja.

12

»Zakaj pa ne gremo skozi V.rata na Triglav,«
je začela pozvedovati. »Videli bi med potjo slap Perič-
nik in Aljažev dam.«

»Pot sikozi Vrata ni za strica,« ji odgovorim. »Tebe
bi že privlekel iz Vrat na Triglav, -če ne drugače, pa
vsaj v nahrbtniku. Stric in Tone ibi pa gotovo raje
ostala pri dobri kapljici v Aljaževem domu in gledala
Triglav iz podnožja. Za pot črez Prag, pa tudi za
Tominškovo pot onadva nista; druge steze pa iz
Vrat ni.«

»Pa hi šli vsaj skozi Kot!«

»Hoja skozi to dolino je pa predolgočasna. In
potem še tiste puste Gube, po katerih pelje pot do
Pekla! Ni jih konca ne kraja.«

»Ali so tudi strme?«

»Strme, pa še kako strme! S koleni bi tolkla ob
brado, če bi lezla po njih.«

»Torej ni druge poti za nas kakor skozi Krmo?«

»Nobene druge; skozi Krmo gor, na Bohinj dol!«

»Ali je Krma dolga dolina:«

»Dolga!«

»Kaj pa je na koncu Krme?«

»Zdaj sem te pa že sit; pojdi še strica popra-
ševat!«

■»Stric me je že zapodil.«

»Se pa Toneta loti!«

»Ta mi pa še odgovori ne.«

»Potem pa molči!«

»Zahaj mi je pa dal Bog jezik? Za molčanje
gotovo ne!«

»Menda zato, da ljudem z njim nagajaš.«

Gotovo bi mi Ivanka ne bila ostala dolžna odgo-

13

vora, ako bi je ne bil zmotil napis, ki kaže, kje se
odcepi pot v Kot.

»Oh, striček,« se prilizuje Trebušmiku, »pojdimo
skozi Kot! Bodete videli, kako boste lahko hodili. Saj
Gube niso tako sitne, in videli bomo tudi Pekel.«

»Boš že videla, kako so sitne, ko jih boš imela na
obrazu, in pekel ti tudi ne odide, če boš tako nagajiva,«
se odreže Tone počasi.

»Pravim, pravim,« se zasmeje stric, »ta je bila
pa dobra; vredna je . . .«

»Požirka vina, kajne,« ga prekine urno Tone.
»Kar sedimo, gospod, in izpraznimo eno steklenico ali
pa četudi dve, jaz že težko nosim.«

Seveda je bil stric takoj za to in tudi Ivanka
ni ugovarjala. Porabiti sem moral vso zgovornost, da
sem preprečil ta nepotrebni počitek.

»Ako boste že sedaj začeli počivati in napajati,«
jim prigovarjam, »ne pridemo nikamor naprej. Potem
bi bilo bolje, da kar pojemo in popijemo, kar imamo
s seboj, in se obrnemo domov.«

»Pravim, pravim, saj bi bilo tudi najpametneje,«
zagodrnja stric.

»Kaj pa stava?«

»Seveda, stava, pravim, pravim; no, pa pojdimo
naprej, če že ni drugače!«

Sedaj je ibila zopet nekaj časa mirna Bosna.
Obrnemo se malo navzdol. Kmalu pridemo do bornih
kočic Zgornje Radovne in pred nami se odpre Krma.
Po mehkih, zeleno poraščenih tleh jo še precej urno
mahamo po dolini navzgor. Pot je tako malo napeta,
da se jedva čuti. Stric je bil z njo popolnoma zado¬
voljen, ker n,i bilo »klancev«, samo sonce je presedalo

M

vsem. Nekoliko sem jih potolažil s tem, češ da je
bolje, če nas poliva pot, kakor pa če bi deževalo.

Nenadoma se pa oglasi Tone: »Gospod, jaz bom
malo tu postal, da si popravim nahrbtnik, ker me ne¬
kje tišči. Čalkati me pa ni treba; vas bom že došel
počasi.«

Zoper to moš/ko izjavo iz ust redkobesednega mo¬
žakarja pač nisem mogel ničesar imeti. Ostal je torej
zadaj. Hodili smo pa že precej časa in še vedno ga
ni bilo za nami. Zato pošljem Ivanko gledat, kje se
mudi talko dolgo. Sedaj pa ni bilo nobenega od nikoder.
Drugega nama ni kazalo, kakor potrpežljivo čakati.
Leževa torej v travo, kar je bilo stricu silno všeč, in
gledava, oid kod se bosta potepuha prikazala.

Mislil sem iti že tudi jaz gledat po izgubljencih,
ko se prav počasi prigugljeta po stezi.

.»Dolgo časa si pač popravljal nahrbtnik,« pravim
T onetu.

»Človdk se takoj zamudi, « se izgovarja ta.

■»Posebno pa še, ako težko nosi,« pristavi Ivanka
in si obriše usta.

To »popravljanje« nahrbtnika in brisanje ust se
mi je pa vendar zdelo nekoliko sumljivo. Zakaj oba
sta bila nekam popolnoma prerojena. Tone se je še
bolj potil, Ivanlka je pa postala .precej zgovorna. Skle¬
nem torej nekoliko paziti nanju.

Prišli smo do nelke bajte, ko je Tone zopet za¬
ostal s trditvijo, da se je v nahrbtniku nekaj premak¬
nilo, kar ga tišči. Kmalu se spomni tudi Ivanka, da
se ji je razvezal čevelj in nama blagohotno svetuje,
da je ni treba čakati.

»V trenutku sem zopet za vama,« je zatrjevala
z resnim obrazom.

16

Toda tega trenutka ni hotelo biti konec. Zato
grem gledat, kaj je s čevljem, ki se mora tako dolgo
zavezovati.

Prišel sem že do bajte, ko sem ju šele zagledal.
Škoda, da nisem imel s seboj priprave za fotografiranje.
Lepa slika bi bila to. Na zeleni trati lesena kočica,
pred njo na klopci pa Tone in Ivanka pri zelo člove¬
koljubnem delu. Tone si je ravno »popravljal« želodec
s požirkom slivovke, Ivanka si je pa »privezovala«, pa
ne čevlja, ampak dušo, z rujmim vincem iz trebušnate
steklenice.

Kaj rad bi bil dalj časa opazoval njuno »ljudo-
miilo« početje, toda naenkrat se oizreta ter me zagledata.
Hipoma so zginile steklenice in Ivanka si je takoj
dala nekaj opraviti pri čevljih: Tone se pa ni mogel
premagati, da ne bi še enkrat pošteno potegnil iz ču¬
tare; potem je pa tudi on začel popravljati nahrbtnik.

»Aha,« jima pravim, »sedaj pa vidim, zakaj tebe,
Tone, vedno tišči nahrbtnik. Mislim, da si ga sedaj
dobro popravil, in tudi Ivanka je gotovo zavezala
čevelj, posebno še, kar se niti razvezal mi.«

Smejali smo se sicer vsi tej zvijači, toda všeč
jima vkljub temu ni bilo, da sem ju bil zasledil. Sicer
sta tudi še pozneje poskušala zaostati s pomočjo raz¬
nih verjetnih in neverjetnih izgovorov, toda obveljalo
jima ni.

Stric se mi je pa zares smilil. Komaj je še pre¬
mikal svoje velikanske stope in venomer vpraševal,
kako daleč je še do Zasipške planine. Slednjič so nam
vendar zabrneli na ušesa kravji zvonci, najlepša godba
za trudnega in žejnega hribolazca v gorah.

Gotovo se Arabec po dolgem potovanju po vroči
puščavi bolj ne razveseli zelene oaze, kakor se je vzra-

2

17

dostil Trebušnikov stric, ko je zagledal pastirsko kočo
na prijazni planini. Do nje seveda ni prišel. V naj¬
bližji senci se je zlleknil na zelena tla, da je kar za¬
donelo, in nam seveda ni kazalo drugega, kakor uta¬
boriti se poleg njega.

Izbrali smo si pa slučajno prav lepo mesto. Imeli
smo krasen razgled na gore, ki so bile od nas komaj
za streljaj oddaljene. Na zahodni strani meji dolino
divji greben mogočne Rjavine (2534 m), na vzhodni
se pa vrste bohinjski vrhovi, kot Klečica (1893 m),
Debela peč (2017 m), Lipanca (1973 m) im dalje pro¬
ti kotu doline oba Draška vrhova. Iz Krme so ti vršaci
skoraj nepristopni, od bohinjiske strani se pa prav
lahko pride nanje.

Trdbušnika in Toneta seveda niso posebno zani¬
male gore; tem marljivejše sta se pa bavila z nahrbt¬
nikom, hitela prazniti njega vsebino in polniti praz¬
noto svojih želodcev. Potem ko sta se pošteno okrep¬
čala, sita se vendar ogledala tudi malo po okolici.

Tone je zadremal pri tem ogledovanju, Trebušni-
kove oči so pa obvisele na lepih kravah, ki so mulile
sobno planinsko travo. Višje se nista povzpela.

Tudi Ivanki je postalo dolgčas, potem ko je iz¬
praznila zakladnico svojih vprašanj. Ogleda se naokrog
po kakem pripravnem razvedrilu in zapazi smrčečega
Toneta. Urno izpuli dolgo bilko in ga poščegeta z ve¬
liko zadovoljnostjo v njegovo rdečo trobento. Tone je
pa tako kihnil, da je kar odmevalo v Rjavini. Bil je
silno nevoljen, ker ga je nagajivka zbudila iz spanja
pravičnega.

Zato ga je pa hitela tolažiti.

»Povejte nam kaj iz vojaškega življenja; gotovo
ste pri vojakih mnogo poskusili,« ga prosi hinavsko.

18

Vedeti je namreč treba, da je Tone služil pri
dragoncih in bil tam povišan do — prostaka. Zato se
mu pa zdi zelo dobro, če ima priliko kaj pripovedovati
iz svojih vojaških let.

Tudi pri Ivanikini prošnji se mn je zaspani obraz
takoj raztegnil v širok smeh.

»Mnogo, mnogo bi bilo pripovedovati,« pravi, »toda
ne vem, kaj bi povedal. No, čakaj, bom pa povedal, ka¬
ko je prišlo, da nisem »vanziiral«. Tega gobovo še ni¬
kdar nisem povedal.«

»Nikdar, nikdar ne,« mu hiti Ivanka zagotavljati,
ak o ravno je najmanj stokrat že slišala to »storijo« iz
njegovih ust.

Tone se najprej pokrepča s požirkom vina v svoji
zavesti kot veteran in pripovedovalec, nato pa začne:
»Sedaj pa le poslušajte! Nekoč so me hoteli narediti
celo za ,frajltarja’, ker so spoznali, da nisem navaden
človek. Vsak drug bi bil na mojem mestu obliznil vseh
pet prstov po tako imenitni službi; toda jaz nisem tak
častihlepnež in labkomoik. Rekel sem ritmojstru takole:
,Gospod visokorodni ritmojster, jaz se najpokornejše
zahvalim za to čast in za odlikovanje, katero ste mi
namenili, ker se ne čutim sposobnega, da bi mogel
opravljati tako imenitno in odgovorno službo, kakor
je firajtarska. Jaz raje ubogam, kakor pa zapovedu¬
jem.’ — Zato sem ostal navaden prostak. Klicali me pa
vendar niso nikdar k vojaškim vajam, ker so vedeli,
da sem zadosltno izvežban.«

Ivanka pa zbere obraz v kolikor mogoče resne
gube in pravi: »Tone, kako škoda, da ste bili tako
skromni; vi bi gotovo postali sčasoma najmanj kak
general.«

2 *

19

»Tebe bi pa vzel za ženo in gotovo bi s svojim
jezikom užugaia babe celega polka,« jo plača Tone.

»Ha, ha, ha!« se zakrohoče Trebušnik, »pravica,
pravim, sedaj si jo pa izkupila. Na, Tone, požirek vina.
pošteno si ga zaslužil. «

Tone je pa naredil 'menda precej velik požirek;
za/kaj pri odhodu je omenil z veliko zadovoljnostjo, da
se je nahrbtnik precej olajšal.

Za Zasipško planino se tla vedno bolj vzdigujejo.
Dolina se navidezno zapre popolnoma. Kmalu stojimo
pred njenim sklepom. Rjavina, Vernar in Draška vrha
oklepajo tu divji kotel, ki se imenuje Gornja Krma.
Vanj vodi dobro izpeljana pot, ki je le tu in tam ne¬
koliko bolj sitrma.

Stričevi obilnosti seveda ni ugajala. Vsakih sto
korakov je moral malo postati, da se je nekoliko od¬
dahnil. Tudi Ivanka in Tone bi bila rada večkrat
»čevelj zavezovala in nahrbtnik popravljala«, pa se
jima ni posrečilo. Tako pridemo po mnogem počivanju
slednjič srečno v Gornjo Krmo.

Tu je stric zahteval odločno daljšega počitka,
katerega mu nisem mogel odreči, ker sem videl, da res
ne more pri najboljši volji nikamor naprej. Vrh tega
je ta del Knme resnično vreden, da se nekoliko po¬
mudiš v njem.

Zelena tla sama te že vabijo k počitku. Kaj pri¬
jetno je po dolgi poti ležati v mehki travi ali sedeti
na z mahom obraščani skali in gledati po dolini na¬
vzdol po temnih gozdih in zelenih pašnikih, na katerih
se tu in tam blešči beli pesek v suhi strugi Radovne.
In te sffirah ovite stene! Niti ne vemo, kaj bi bolj ob¬
čudovali, ali strme pečine Rjavkje, silne prepade na
Malem (2132 /m) in Velikem Draškem vrhu (2242 m),

20

ali pa silovito raaorani greben Vemarja (2224 m), ki
mogočno zapira dolino.

Stric si je unno preskrbel mehko ležišče v senci.
Jaz sem sicer svetoval, da bi šli do pastirske koče,
kamor nismo imeli več daleč. Tam bi lahko ziožno
počili in se tudi pokrepčali z mlekom. Toda Treb Us¬
nika ni bilo več mogoče vzdigniti. Tone je pa rekel,
da je mleko le za otroke.

»Ivanka naj gre v kočo mleko pit,« je menil, »jaz
pa ostanem pri vinu, dokler ga je kaj.«

Seveda je Ivanka razžaljeno ugovarjala tej obsodbi
in odločno trdila, da ni več otrok, temveč prava in
resnična gospodična.

»Vi pojdite mleko pit,« pravi Tonetu, «ko ste za¬
pisani v društvu abstinentov.«

»Kje si pa zopet to pobrala? Zapisan sem bil res,
sedaj pa nisem več.«

■»iSeveda nisi več, ker so te zbrisali.«

»Kaj si biil res abstinent,« ga povprašam jaz;
»kako pa to, da so te zbrisali?«

»iBoim pa povedal, če ste že tako radovedni. Neko
nedeljo so pridigali o pijančevanju in abstinenci.
Doma sem pa potem preračunal, koliko bi prihranil
na leto, če bi se držal le vode. Bilo je toliko, da sem
se šel takoj po krščanskem nauku zapisat v bratovščino
abstinentov. Potem sem jo pa mahnil na tisto njivo
zraven velike ceste gledat, kako kaže žito. Tu me je
menda sam zlomdk spomnil, da se moram posloviti od
pijače, kateri sem se odpovedal za vedno.

Grem torej h Kralju v Vrbo in vzamem slovo
najprej od piva, potem ud vina in nazadnje tudi od
žganja, da bi ne bilo kje zamere. Ko sem pa šel proti
domu, se je nekaj obrnilo v želodou, kar mi je udarilo

21

tako v glavo, da sem postal naenkrat ves vrtoglav.
Kar plesalo je vse okrog mene. Toda kaj bi pripove¬
doval vse na široko! Stvar se je končala tako:

Drugo jutro je navsezgodaj moral pes prinesti po
cesti Čehlovo Katro, tisto dolgo prekljo, ki oseben
kuje tam na Breznici v stari šoli. Komaj me je za¬
gledala v jarku, je že zdirjala na vso sapo h gospodu
župniku in povedala, da ležim pijan ob cesti. Seveda
so me takoj zbrisali iz bratovščine. Lahko pa rečem,
da se ga še nikdar nisem tako nalezel kakor takrat,
ko sem bil abstinent.«

»Škoda, da se niste za vedno poslovili od pijače,«
ga prekine Ivanka, »bi vsaj sedaj tudi nam kaj pustili,
tako boste pa vse sami popili. Zazijate, da bi vam
kmalu še steklenica zletela v trebuh.«

»Za take dekliče, kakor si ti, je voda.«

»Jaz sem gospodična, ne pa deklič, sem vam že
enkrat rekla.«

»Potem pa pij limonado,« ji odvrne ravnodušno
in nagne zopet čutaro.

Utegnilo bi se bilo pa res zgoditi, kar je prero¬
kovala Ivanka. Polastil sem se nahrbtnika in videl,
da je Tone precej hudo gospodaril s pijačo. Vzel sem
zadnjo polno steklenico, jo vtaknil v svoj nahrbtnik,
v Tonetovega sem pa dal eno od praznih, da bi prezgo¬
daj ne zapazil prevare.

Stric in Tone sta kmalu združila svoje smrčanje
v ubran duet, jaz pa nisem imel sreče, da bi malo
zadremal. Ivanka me je neprenehoma morila s svojo
radovednostjo. Hotela je vedeti za vsak vrh in vsako
steno, zakaj ne rastejo v melu drevesa, če je tod kaj
divjih koz, in vse mogoče druge stvari. Moral sem ji
tudi popisati vso pot, ki vodi iz Krme med Vernarjem

22

in Tolstecem na Velo polje. Nazadnje me je hotela
celo pregovoriti, da bi peljal strica kar naravnost po
tej poti v Vodnikovo kočo na Velem polju in ga pre¬
pričal, da je na Kredarici.

»Potem ga peljite na Tolstec in stric bo gotovo
mislil, da je ina Triglavu,« je sklenila svoj moder svet.

»Pravim, pravim,« se oglasi nenadoma Trebušnik,
»kaj misliš, da sem res tako neumen, da ne poznam
Triglava?«

»Oho, stric, ste se že naspali?« se začudim. »Se¬
daj pa le pokonci! Udarili jo bomo kar naprej, da
nas ne bo lovila noč.«

Po kratkem godrnjanju in obotavljanju smo jo še
dosti urno ubrali iz taborišča proti Krimskemu sedlu.
Steza se kmalu izgubi v precej strmem skalovju. Stric
je sopihal kakor kovaški meh in pridno polival ka¬
menje s potom svojega obraza.

Tone se pa spomni kar sredi pečevja, da mu je
zašel kamen v čevelj. To pot sem mu pa rad dovolil,
da je zaostal. Iskal pa ni kamna v čevlju, ampak
vina v nahrbtniku, seveda zastonj. Komaj smo bili vrli
sedla, je že prirentačil za nami, češ da ne bo nosil
praznih steklenic. Čez kotlinasto in s skalovjem na-
sejano planoto pridemo do razpotja. Navzdol vodi ste¬
za na Velo polje, navzgor pa na Kredarico. Malo kislo
se je namrdnil Trebušnik, ko sem mu pokazal strmo
pot, ki nas je šie čakala. Majal je z glavo in menil,
da ;ne pojde. Tudi Tone je modroval, da je bilo pri¬
jetnejše po ravnem s polnim nahrbtnikom kakor tod
s praznim. Toda jaz sem imel v nahrbtniku veliko
privlačno silo — polno steklenico. Stopil sem naprej
in obljubil, da jo bomo izpili na pol pota. In šla sta
za menoj kakor koza za soljo.

23

Seveda je Trabušmik silno pihal in sopel. En čas
je tožil, da ima preveč sape, en čas pa, da mu je
zmanjkuje; vrh tega ga je še Ivanka dražila: sve¬
tovala mu je prav modro, naj prihrani nekaj sape,
kadar jo ima preveč, za slabe čase, ko mu poide.
Kmalu se je pa tudi ona tako unesla, da ni vedela, ali
ima preveč ali premalo sape.

Ako bi ne imel vina v nahrbtniku, ne vem,
kdaj bi jiih bil spravil gor. Tako je pa polna stekle¬
nica dobro spolnila svojo nalogo. Ker pa ni bilo zdi-
hovanja in godrnjanja ne konca ne kraja, sem jo moral
odpreti, še preden smo prišli do pol pota. 'Stric je za¬
dovoljno pocmokal z jezikom in rekel, da proda že
napirej vso stavo za steklenico vina, če bi mu jo kdo
prinesel. Škoda, da nisem imel nobene več v nahrbt¬
niku, naredil bi bil dobro kupčijo.

Seveda je na nadaljnji poti še vedno zmanjkovalo
sape, toda bližina Kredarice nam je dala novih moči.
Ko smo pa dospeli na vrh in zagledali pred seboj
Triglavsko kočo, sem ostal skoraj zadaj. Stric je kar
planil slkozi vrata naravnost v spalnico; toliko, da mi
je še naročil, naj poskrbim za zadostno večerjo, in že
je položil kosti svojega rojstva na mehko ležišče.

Poskrbim naj za »zadostno« večerjo! To je lahko
rečeno. Toda, koliko to gumno potrebuje za »za¬
dostno« večerjo, nimate niti pojma. Dolžan sem bil pa
vendar Skrbeti, da bi stric ne trpel lakote in žeje.
Rekel sem torej ženi oskrbnika Arha, naj skuha ducat
grahovih juh, golaž naj pa naredi kar iz vsega mesa,
kar ga ima v zalogi.

»Malo pi'eveč ga bo,« meni Arhovka, »mesa je še
skoraj tri kile.«

»Prej premalo kakor pa preveč,« se vtakne vmes

24

Ivanka. »Veste, naš stric sne toliko, da vi komaj
sproti skuhate.«

To pot Ivanka ni preveč povedala; zakaj Trebuš¬
nih se je po kratkem počitku spravil nad večerjo in
pokončal -tolike množine jedi in pijače, da se je Arh
plašno umaknil iz obednice, ker se je menda zbal, da
bi naposled ne načel še njega.

Mi smo od vse večerje dobili ko,maj toliko, da
smo se malo ogreli. Ko je stric videl, da so vse po¬
sode prazne, je pospravil še pisker čaja in odšel spat.
Nam se je pa zdelo vendar malo prezgodaj za
v jaslice. Šli sm-o torej malo od koče v stran na vrh
Kredarice.

Krasen razgled ob sončnem zahodu nam je obilo
poplačal trud celega dne. Celo Tome se je izrazil, da
je pač vredno se malo potiti in trpeti nekoliko žeje,
ako se pride tako visoko. Razgled s Kredarice je sli¬
čen onemu s Triglava, manjka mu le del, katerega
zakrivajo ogromne Triglavske stene; zato te pa odško¬
duje pogled na »smežnikov kranjskih siv‘ga poglavar¬
ja«.

Drugo jutro se navsezgodaj odpravimo iz koče
na vrh. Hoteli smo že vrh Triglava občudovati krasoto
sončnega vzhoda. Toda malo sem se uštel. Sicer ni
čez tri četrt ure do Aljaževega stolpa, ki stoluje na
vrhu, toda preden Trebušnik privleče svoj »tovor« tako
daleč, je treba še enkrat toliko časa.

Naša družba se je pomnožila za eno osebo. Izročil
sem -namreč Trebušnika Arhu v varstvo, sam sem dejal
Ivanko na muho, Tone je pa obljubil paziti sam nase.

Zvezde so ugaševale druga za drugo, le danica
je migljala ina jasnem obzorju. Doline je še zakrivala

25

noč s temnim plaščem, tu gori se je pa že začelo svet¬
likati. Lahen mrak je legel na snežišča in mell ter
napovedoval prihod mladega jutra. Dospeli smo do
prvih sten Malega Triglava, do mesta, kjer se začenjajo
klini.

Prvi obiskovalci kralja naših snežnikov so že tu
naleteli na velike težave. Z nevarnim in trudapolnim
plezanjem so si morali priboriti na ozkem grebenu
stopinjo za stopinjo. Lahko se reče, da sp bili pravi
junaki, ki so prišli takrat na Triglav, ko še ni bilo
nadelane poti.

In danes! Mogočni Triglav, nekdaj strah skuše-
nih iin neustrašenih hribolazcev, je dandanes igrača
otrokom.

N.aše »Slovensko planinsko društvo« gotovo nima
najmanjših zaslug, da je postal naš najvišji vrh tako
lahko dostopen. V največji bližini je zgradilo prostorno
Triglavsko kočo, katere gostoljubnost uživa vsako leto
na stotine domačih in tujih hribolazcev. Vrh tega je
stezo' po grebenu zavarovala z neštevilnimi klini in
žičastimi vrvmi. Vsa pot do vrha je podobna strmemu
stopnišču pod milim nebom, ki je zavarovano z zanes¬
ljivimi držaji. Na sivo plešo Triglava pa je postavil
gospod Jakob Aljaž,  župnik na Dovjem, močen že¬
lezen stolp, v katerem najdeš varno zavetišče pred mra¬
zom in slabim vremenom.

Toda našemu stricu se steza še vedno ni zdela
zadosti varna. Nikakor se ni mogel pripraviti, da bi
prijel prvi klin in potegnil kvišku svoje tolsto telo.
Arh je pa mož redkih besed, zato pa toliko urnejših
in delavnejših rok. Mignil mi je, da naj grem naprej,
sam je pa potisnil z vso močjo strica, ki se je takoj
oprijel klina.

26

»Pravim, pravim,« je hotel nekaj ugovarjati. Toda
naprej ni prišel, ker je za prvim pritiskom prišel takoj
drugi, za tem tretji in tako dalje. Ko je pa Trebušnih
videl, da ima dobrega porivača, ki mu pomaga navzgor,
obenem pa skrbnega zavirača, ki pazi, da ne omahne
navzdol, ter da klini drže težo njegovega telesa, se je
vdal v svojo usodo in sopihal naprej.

Arh je bil pa silno zadovoljen s svojim uspehom
in je dal tej zadovoljnosti duška s temile besedami:
»Dostikrat sem že udržal večji sod, da mi ni ušel, pa
bi vas ne!«

Tudi jaz sem imel veliko opraviti z Ivanko. Ho¬
dila je lahko, da, še prelahko. Kakor gaščarica se je
vila po skalovju, obenem je pa gledala na vse strani,
samo pod noge ne. Bal sem se, da se zdaj in zdaj
spodtakne in omahne proti prepadu. Njene radovedno¬
sti ji seveda nisem zameril. Zakaj ob zori plezati po
grebenu na Triglav in gledati vedno pod noge, bi bilo
že malo preveč zatajevanja. Zares, prekrasen prizor se
tu nudi očem. Prvi sončni žarki že poljubljajo obronke
najvišjih gora in na njih se prikažejo zlati robovi.
Urno zfoeže z njih sence po strmem pobočju, love se po
planinah in podeh in zdrknejo slednjič v dolino. Toda
tudi tu nimajo obstanka. Že razločujemo posamezne
vasi in sela v dolinah globoko pod nami. Naenkrat
zažare vse planine v žarkih vzhajajočega sonca, ki se
je pripeljalo veličastno na žareče obzorje. Mlado
jutro zavlada s pomlajeno, gibčno močjo tudi po do¬
linah.

Prišli smo ravno 'pravočasno na Mali Triglav, da
nismo zamudili krasnega pogleda. Strica seveda ni son¬
ce prav nič brigalo. Zatrjeval je pa na vsa usta, da ima
dosti in da ga nihče ne spravi več naprej.

28

»Pravim, pravim,« pristavi žalostno, »da bi bil vsaj
že v Bistrici.«

»Tudi tja bomo prišli,« ga tolažim, »toda najprej
moramo še malo navzgor. Da bi Triglavu tako pred no¬
som hrbet polkazali, tega pa vendar ne! Dober skok, pa
smo gori. Slava, ki se bo razlegala po celi Gorenjski,
vas čaka gori, vrh tega pa še tako lepa stava. Glejte
Aljažev stolp! Mislite, da je to obljubljeno vedro, ki
vas željno čaka tam gori!«

Tako sem govoril Trebušniku in ga nagovarjal
tako dolgo, dokler se ni zopet prodal Arhu na milost
in nemilost. Z Malega Triglava vodi na Veliki kratka
škrbina, ob kateri režita na desni in levi velikanska
prepada. Pripoveduje se, da je bila včasih podobna no¬
ževi ostrini. Akoravno ni bila tako ozka, vendar je bila
tako nevarna, da so jezdili čez celo oni pogumni hri¬
bolazci, ki so premagali greben Malega Triglava brez
nadelanega pota.

Dandanes pa spoznaš težko nekdanjo ostro škrbino
v sedlu, ki je skoraj meter široka in z vrvjo zagrajena.
Človeška roka, z dletom in kladivom oborožena, ji je
vzela njeno ostrino in grozo.

Onstran sedla poplezamo urno ob varni vrvi na¬
vzgor in na vrhu simo.— Toda, se je li zbudil zmaj
v votlini pod ledenikom, pobira li kak medved stopinje
za nami ali se pa morda kdo pelje celo z avtomobilom?

O, nič hudega! Ni se zbudil zunaj v ledeni jami,
medved iz Trente ne hlača za nami in tudi avtomobil
ne ropota, marveč Trebušnih sopiha na vrh.

Stric je bil popolnoma pobit. Toliko, da se je še
obdržal na nogah. Ves zasopel im poten hiti v stolp,
da bi se me prehladil, zakaj posebno toplo ni tu gori.
Toda gorje, moja slutnja se je uresničila. Vrata niso

29

umerjena za Trebušnikov trebuh. Naj se revež še. tako
trudi, ne gre, pa ne gre; ine po strani in ne naravnost.

»Odložite havelok,« mu svetujem.

Stric uboga in se izmota iz velikanskega plašča
z mnogimi vzdihi, ki so mu najbrž prišli iz dna tre¬
buha. Toda vrata so še vedno preozka, oziroma stri¬
čevo »gumno« preširoko.

»Kaj bi se tako mučili,« meni Arh, »potisnimo ga
noter; nekaj mora odjenjati, ali trebuh ali pa vrata.«

Rečeno, storjeno, in šlo je. Stric telebne s toliko
močjo v stolp, da se je ta kar stresel. Ako bi ne bil
tako trdno pritrjen z žicami, bi bil gotovo Strmoglavil
s Trebušnikom vred na ledenik.

»Stric, sedaj pa le glejte iz stolpa! Gore in kraje,
katere vidite skozi okna, imate vse naslikane na
steno, da vam ni treba prav nič popraševati. Zabavajte
se torej po svoje!« Tako sem ga bodril k obču¬
dovanju lepega razgleda in zaprl vratiča.

Toda stric se še ni zadovoljil.

»Pravim, pravim,« se začne hudovati, »me boste
mar pustili zmrzniti? Kje je moj plašč?«

Na plašč smo pa res pozabili popolnoma. Ko sem
pogledal na mesto, kamor smo ga položili, ga ni bilo
več. Iščem in iščem, pa vse zastonj; kakor bi ga
bil odnesel veter.

»Kaj pa, ko bi se ga bila morda polastila Ivanka?«
si mislim in se ogledam po nji. In res jo zagledam
v zavetju velike skale, oblečeno v — stričev plašč.
Precej sem imel opraviti, preden sem iztresel tega
škrata iz njega. Slednjič se je Trebušnik vendar le
potolažil, potem ko je dobil razen plašča tudi na¬
hrbtnik, v katerem je bilo še nekaj pomagala zoper
lakoto in žejo. Mi smo pa posedli okrog stolpa in se

30

WM

zavarovali proti vetru in mrazu, kalkor smo najbolje
vedeli in znali.

Razgled s Triglava! Kje mu najdeš enakega? Ve¬
likanski je pogled s švicarskih snežnih vrhov na le¬
sketajoče se ledenike, toda oko nam z njih zastonj išče
z el etn ih dolin, sončnih planjav, bistrih rek, belih vasi
in mest. S Triglava, od tu se nam pa kaže svet v vsej
svoji mnogovrstni krasoti.

31

Obdajajo nas razburkanemu okamenelemu morju
podobne planote — strme stene, razo rani grebeni in
ostri vrhovi se dvigajo iz njih kakor silne morske
čeri iz šumečih valov, med njimi so pa posejane lepe
zelene planine. Bistri vrelci hite iz svojih snežnih
in skalnatih zibeli navzdol in se zbirajo v bistre po¬
toke, ki se vijejo med zelenimi bregovi, podobni sre¬
brnim trakom. Krog in krog se nam odpirajo sliko¬
vite doline, ki zginjajo kakor reke v veletoku v širnih
planjavah, posejanih z vasmi in mesti. Pogled se nam
šele ustavi na ledenih vrhovih mogočnih Tur in na sinji
površini Jadranskega morja.

»Pravim, pravim, jaz sem se že naveličal sedeti v
tem kunniku,« zastoče glasno stric in nas zdrami iz
našega občudovanja.

»Saj moramo res dol, če hočemo še danes biti v
Bohinju,« mu odvrnem. »Kar ven pridite, pa gremo!«

»Pravim, pravim, saj sem že poskusil, pa ne mo¬
rem.«

Treba mu je bilo torej iti na pomoč. Ponudila se
nam je tudi Ivanka, da bo pomagala, pa nam je le na¬
gajala. Pogumno se je lotila strica zlasti z jezikom, ker
je videla, da ne more revež do nje.

»Stric,« ga je dražila, »v.i pa ne spadate med ljudi.
Pravijo, da je ta stolp za šiti.ri, v sili tudii za šest ljudi,
vi ste pa sami notri, pa se še komaj obrnete.«

Toda Trebušnik ji ni utegnil odgovarjati, ker je
bil res v sitnem položaju. Vlekli smo ga z vso močjo
za desno roko, pa vse zastonj; takoj smo spoznali, da je
vlečenje veliko težje nego porivanje, čudili smo se pa
vendar, da ga ne moremo izvleči, ko smo ga noter
zrinili. To uganko nam je pa kaj urno rešila Ivanka,
ko je stricu pojasnila njegovo stanje takole:

32

»Stric, tega je kriva vaša snedenost. Pojedli ste nam
vse iz nahrbtnika; zato ste se pa tako poredili, da ne
morete ven. Drugega vam pač ne kaže, kalkor da poča¬
kate par dni v stolpu im se postite. Med tem časom vam
bo vampek že toliko splahnil, da bodo vrata tudi
za vas dosti široka.«

Trebiušmiku pa ta svet ni bil posebno viseč. Posku¬
sil je še zadnje ter odložil tudi jopič in telovnik. Sled¬
njič smo ga vendar z mnogim trudom izvlekli na
dan. Komaj srečno zunaj, je pa začel krepko zabavljati
čez preozka vrata, premajhen stolp, prenizke stole in
nazadnje tudi čez nas, češ da smo ga preveč vlekli.
Zato ga skušam spraviti na druge miisli in mu pravim:

»Ste kaj dobro videli skozi okna? Kajne, lep po¬
gled je to?«

»Pravim, pravim, kaj bi tisto,« meni mož, »svinj¬
ska gnjat, hleb kruha in Štefan vina, to je najlepši
pogled.«

Tej ».idealni« razsodbi se nisem upal ugovarjati.
Zapisali smo se še v spominsko knjigo, potem smo jo
pa odrinili navzdol. Šlo je seveda le počasi. Zakaj
Arh je imel dosti opraviti, da mu Trebušmi.k ni ušel
iz roik. Od daleč se je videlo, kakor da bi spuščal
ogromen sod po skalah navzdol.

Ker sem imel dosti časa, sem razkazal Ivanki
vse posebnosti Triglavskega grebena. Prav pod vrhom
sva pokukala v Staničevo zavetišče, v katerem tudi
lahko prenočiš za silo, prebrala sva Vodnikovo spo¬
minsko ploščo in pregledala stezo, ki vodi z Malega
Triglava po globokem žlebu na Velo polje. Vkljub te¬
mu smo bili vsi trije s Tonetom vred že pri koči, ko je
Arh še počival s svojim »sodom« visoko gori v stenah
Malega Triglava.

s

33

Vedel sem pa dobro, da bo stric lačen kot volk,
zato sem naročil Arhovi ženi, naj začne kuhati grahovo
juho in pristavi pol tucata velikih mesenih klobas.
Sedaj mi ni več ugovarjala, češ da bo preveč, ker je
prejšnji večer spoznala Trebušnikov tek.

In kako ga je mož razvijal, ko jo je pripihal v
kočo in položil težo svoje debelosti na klop, da je kar
zaječala! Razume se pa samo ob sebi, da tudi Tone ni
preveč zaostajal za njim. V svoji gorečnosti se zame in
za Ivanko niti zmenila nista.

Krajšala sva si torej sama čas s »plan iraški mi« po¬
govori. Razložil sem radovednici pomen raznih slik,
s katerimi so stene koče bogato okrašene, in tako je pri¬
šla slednjič govorica tudi na »Planinske piparje«. Ko
je zvedela, da je to društvo imenitnih hribolazcev s
kratkimi pipami v ustih in z os/triimi pipci v žepih, je
veselo vzkliknila: »Jaz bom pa ustanovila društvo pla¬
ninskih ...«

»...klepetulj!« poseže vmes Tone in porine pre¬
cejšen kos klobase v široka usta.

Ivanka se je čutila s tem bridko razžaljeno. Urno
je vstala, šla iz sobe in treščila srdito vrata za seboj.
Tone se je pa sam sebi čudil, da je naredil tako dober
dovtip, in Trebušnik se mu je krohotal na vse grlo.

Jaz pa nikakor ne trpim, da bi bila med pošte¬
nimi hribolazci kaka jeza ali žalost. Zato sem šel
Ivanko tolažit.

Sedela je za kočo na kamnu kaj temnega obraza
in malo je manjkalo, da ni jokala.

»Nikar si ne jemlji tega preveč k srcu,« ji pravim.
»Tone jo je morda zinil z najboljšim namenom. Naj¬
brž se ti je mislili s tem celo prikupiti.«

»Seveda prikupiti,« me oponaša, »ko me razgla-

34

Suje za največjo klepetuljo. Saj dobro vem, da boste
vi popisali vse to naše potovanje in najbrž še kaj
pride j ali. Potem bo mislil vsak, kdor bo čital, da
imam jaz najdaljši jezik na svetu. «

»Tega se ti pa prav nič ni treba bati,« jo mirim.
»Opisal bom res to pot, in sicer v koledarju Mohorje¬
ve družbe. Lahko ti pa že sedaj rečem, da bo glas
o tvojem jeziku, ne, hotel sem reči: pogumu in tvoji
vztrajnosti, šel daleč čez meje naše dežele, da, celo
čez širno morje v daljno Ameriko.«

Ivanki je bila misel, da bodo čiitali o njej celo
Amerikamci, tako všeč, da je takoj postala boljše volje.

Medtem je prilezlo sonce že precej visoko ter
nas opomnilo s tem, da se je treba posloviti od gosto¬
ljubne Triglavske koče. Trebušmika in Toneta sem
komaj vzdignil z mehkega ležišča, na katero sta se
položila k »zasluženemu« počitku.

Ko smo odhajali, nas je Arh vljudno povabil, da
naj ga zopet obiščemo drug 0  leto. : Sedaj je pa Tre-
bušinik v svojem in Tonetovem imenu imel drugi dolgi
govor v svojem življenju. Poslovil se je pa od Arha
takole:

»Pravim, pravim, mož, vi ste mi bili drug angel
varuh, vaša žena pa zna doibro kuhati. Nikjer mi ni
še tako dišala ne jed in ne pijača kakor tu. Sem v
kočo naju pa nikdar več ne bo, ker je pot iz Sela
predolga in prestrma. Pravim, pravim, pa brez zame¬
re!«

Navzdol je šlo hitro. Posebno Trdbuišmiika je gnalo
tako, da mu je Ivanka v svoji človekoljubnosti vtiho¬
tapila precejšen kamen v žep, da hi se ne pregnal.
Stric je pa to »cokljo« kmalu opazil in molče odstranil,
ker je imel toliko sape, da ni mogel spraviti iz ust

3»

35

niti besedice. Prišel je malo k sebi šele, ko smo do¬
speli v podnožje Vernarja do razpotja.

Na levo se odcepi steza v Krmo, na desno pa
proti Velem polju. Izbrali smo si zadnjo. Vije se lepo
polagoma navzdol. Stric je bil z njo tako zadovoljen,
da je celo pozabil Ivanko ošteti zavoljo njene postrež-
ljivosti.

Že nas je pozdravljal Mišelski vrh (2346 m) in kma¬
lu se nam je odprl tudi pogled v divjo Mišelisko (Vel-
ško) dolino, po kateri vodi pot čez Hriberce mimo Sed¬
merih jezer v Bohinj. Sklep Mišelske doline je kaj kra¬
sen zlasti pogleda na strme stene, ki oklepajo kotlinasle
planote, se nikakor ne naveličaš.

Toda pot mimo Triglavskih jezer na za našega
Trebušinika. Zato jo zavijemo po ovinkih navzdol na
najlepšo bohinjsko planino, na Velo polje. Velik trop
krav se je pasel po sočni travi. Stric jih je ogledoval
s strokovnjaškim pogledom in bi bil najraje naredil
takoj kupčijo, toda krave niso bile na prodaj. Krenemo
torej naravnost v Vodnikovo kočo, ki stoji mogočno
nad bornimi pastirskimi bajticami. Krasen je od tu
razgled po planini navzgor, zlasti na Šmarjetno glavo
in Triglav.

Trebušnik in Tone sta se kaj težko ločila, toda
ne od razgleda, pač pa od dobre pijače, s katero je
koča poleti dobro preskrbljena. A moralo je tako biti.
Še en Trebušnih ov in Tonetov pogled nazaj na prazne
steklenice, Ivankin na bodečo nežo, ki jo je pobodla,
ko je segla po lepih planinskih cvetlicah, moj na po¬
nosni Triglav, in šli smo dalje.

Steza se zavije sedaj zopet navzgor, kar je malo¬
kateremu všeč, ko je namenjen z gora. Tudii v naših
vrstah se je vzdignilo jezno godrnjanje, ki je šele po-

36

tilhnilo, ko smo vrh malega sedla zagledali pod seboj
Bohinj'siko dolino. Stric je seveda izopet začel gosti, ker
smo morali strmo navzdol. Njegova nevolja je pa pri-
kiipela do vrha, ko sem zopet zavil navzgor proti
Tolstčevi planini.

»Pravim, pravim,« se je hudoval, »čemu zopet
navzgor, če pa hočem v dno? Kar naravnost dol jo
mahnimo, saj imamo dolino pred nosom!«

»Stric, vi ne pridete dol,« ga zavrnem. »Naposled
nam ostanete še kje v ruševju in potem vas utegne
kak nedeljski lovec ustreliti, ker vas bo imel za veli¬
kanskega ruševca izza vesoljnega potopa. Pojdimo kar
po tej 'lepi stezi, saj se kmalu obrnemo zopet navzdol!«

Karavana je sedaj lezla za menoj z dolgimi vzdihi
in s kratko sapo. Sonce je pa tako silno pripekalo,
da smo se morali malo ustaviti na lepi Tolstčevi pla¬
nini. Ivanka je trgala planike, katerih je vse polno
okrog koče, mi smo pa ležali in zrli po lepem Bohinju,
na mimo jezersko gladino, na Fužine in Bohinjsko
Bistrico. Tone je pokazal na njo in rekel imenitne
besede: »Pojdimo urno naprej, da pridemo hitreje tam
doli do kake doibre pijače.«

Zapustili smo mehko ležišče in jo ucvrli po stezi
navzdol. Tonetove besede so tako vplivale na strica,
da ni skoraj nič zaostajal za nami. Zato smo dosti
hitreje prišli na Osdkovnico, kakor sem mislil. Tu je
pa naša družba narastla za dve članici.

Osekovniea je namreč velika planina, na kateri
je toliko planinskih koč, da je skoraj podobna mali
vasi. Tone je našel Je eno napako na njej, in ta je,
da nima gostiln. Stric je .pa imel oči le za zares lepo
govejo živino. Začel je takoj barantati in posrečilo
se mu je, da je kupil še precej poceni dve kravici.

37

»Pravim, pravim,« se obrne na Toneta, »jih bo'š
pa ti gnal.«

Tone pa ni bil posebno zadovoljen s tem pred¬
logom.

»Še samega iselbe bom težko gnal,« zagodrnja ne¬
voljno, »potem naj pa še krave, posebno, ko gredo
tako nerade od tropa.«

»Kaj se iboš šobil, Tone,« ga zavrne Ivanka; »stric,
nikar ise ne bojite, bom pa jaz gnala krave in še To¬
neta zraven. Boste videli, kako pojdejo.«

In res so šle. Kakor hitro je krava kje malo po¬
stala, je zavihtela Ivanka svojo dolgo palico in je
lepila po stegnih, da je kar zapelo. Stric se kar ni
mogel naauiditi njeni spretnosti, dokler niu ni povedala,
da se na trgovski šoli uče tudi krave poganjati.

Tako smo prišli proti večeru-s »čredo« vred srečno
v Srednjo vas. Tu smo dali krave v hlev, sami smo
se pa odpeljali v Bistrico. Tisti večer je bilo potem pri
Mencingerju precej glasno. Trebušnik in Tone sta se
namreč hotela odškodovati za pretrpeto žejo in sta
se ga malce navlekla.

Drugo jutro sem jaz šel skozi predor v Podbrdo,
stric pa po kupčiji; vzel je tudi Ivanko s seboj, men¬
da za mešetarja. Nakupil je par krav in naredil izje¬
moma tudi — kakor se je pohvalil sam — dobro konj¬
sko kupčijo.

Zamenjal je namreč konja, s katerim nas je pri¬
šel njegov hlapec iskat. Dobil je zanj lepega rjavčka;
zato je pa tudi moral pridati sto kron.

Konjski in goveji likofi so trajali tako dolgo, da
smo ;se odpeljali popolnoma v noči proti domu. Vozil
nas je Tone, ker je Trebušnikov hlapec ostal v Bistrici
pri živini. Vožnja je bila kaj mirna. Ivanka je utru-

38

jena od mešetarjenja .zasipala, Trelbušnik je smrčal
poleg mene, Tome pa kimal ma kozlu. Celo rjavček je
skoraj dremal pred vozom. Stopal je is trudnimi, počas¬
nimi koraki po cesti in se le tu in tam spustil v neroden
tek, kadar ga je Tone kar v spanju malo bolj ošinil
z bičem. Vozili smo se torej prav varno.

Zato se je. pa tudi že skoraj svitalo, ko smo se
peljali po veliki cesti proti Breznici. Sedaj se Trebuš-
mik prebudi din 'sillna jeza ga obide, ko zagleda Toneta
v spanju pravičnega. Sune ga krepko pod rebra, kar
je komaj pomagalo toliko, da tse je Tome zaspano ozrl
in se malo začudil, da je že skoraj doma.

»Pravim, pravim,« se stric togoti nad njim, »dobro,
da isem kupil tako pametnega (konja. Ako bi ne imel
rjavček več pameti kakor ti, bi se bila zgodila gotovo
kaka nesreča. Im kako dobro pozma že pot na Selo,
ta rjavček; gotovo je bil že večkrat v teh krajih. Zares,
prav dobro sem kupil.«

Tako je sklenil Trebušmik in sam s seboj zado¬
voljen zopet zadremal. Seveda se Tome ni mogel ubra¬
niti dobremu zgledu in tudi om je zakimal, še preden
smo prišli do Studenškega znamenja.

Nesreče pa ni bilo zato prav nobene. Zakaj rjav¬
ček je znal prav dobro pot. Zavil je slednjič celo
prav iz lastnega nagiba ma Trebušmifcovo dvorišče in
obstal pred zaprtim hlevom.

Trelbiušmiik se je sedaj <še bolj čudil pametnemu
rjavoku. Ko ga je pa ogledal bolj natanko, se mu je
'takoj nehal čuditi. Spoznal je naenkrat, da ga je pri¬
peljala domov — njegova stara rjavka, ne pa nov
rjavček.

Tone se je (bil malo zmotil in je zapragel namesto

39

kupljenega konja — staro stričevo kobilo. Zato je
poznal »rjavček« tako dobro pot.

»In stava,« bo vprašal kak radovednež, »kaj pa
je bilo s to?« Trebušnik je dobil vedro »najboljšega,
kar ga ima Kunt v kleti.« Izpiti so mu ga pomagali
veseli dijaki, plačal ga je pa — sam.

40

Kako se je Trebušnik vozil v Trst

Odkar je stekla nova železnica, ni imel Trebušnik
več miru. Kamorkoli je prišel, povsod so ga izpraševali:

»Sitnic Trebušnik, ali se res še niste peljali po novi
železnici? Torej res ne? Škoda, šikioida! Vsaj morje
bi šli gledat v Trst, ko ste ga pozabili pogledati s
Triglava!«

Trebušmiika sicer ne skrbi posebno, kaj se godi
onkraj domačih gora, toda to vedno vpraševanje ga je
pa naposled vendar ujezilo, da je sklenil peljati se v
Tirat po novi železnici.

»Pravim, pravim,« je godrnjal nevoljno, »bom pa
stopil tja dol do morja, da zavežem ljudem jezike.
Vendar sam pa ne grem med Lahe, sam pa že ne.
Poiskati si moram pripravno družbo.«

Naprosil je seveda mene, da bi mu bil za Rafaela
na »dolgem in nevarnem« potovanju. Stopil je pa tudi
do Rogatajevega Toneta, da bi ga zvabil s seboj. Tu
je pa naletel slabo.

»Seveda pojdem z vami,« je vpil Tone pred drvar¬
nico, »da bo potem zapisan v koledarju vsak požirek,
katerega bom naredil. Poiščite si drugega osla, mene
ne spravite nikamor več!«

Kakor vidite, mi je Tone zelo zameril, ker sem
popisal v lanskem koledarju njegovo žejo. Prikupil
sem se sploh s svojim spisom samo Trebušniku. Kajti
tudi Ivanka je bila od začetka zelo jezna name. V

41

svoji prvi togoti mi je celo obljubila, da mi bo izpra¬
skala oči, kakor hitro bo imela zadosti dolge nohte.
Ker se j.i je pa prej izkadila jeza, kakor so ji zrasti!
nohti, je ostalo le pri obljubi.

Trebušnih mi je pa zelo hvaležen, da sem ga opisal.
Sedaj ga namreč poznajo po vsem Gorenjskem.

To pot torej ni bilo z Rogatajevim Tonetom nič.
Toda Trebušnih ni bil prav nič v zadregi. Poslal je po
Bečkovega Grogo, po tistega, ki se je na stare dni
oženil s Parkelnovo Špelico, največjo klepetuljo cele
breznišfce župnije. Celo njen brat, Parkelnov Joža,
je trdil, da ima Bečkova Špelica talk jezik, da lahko
naenkrat oblizne vso dolino od Brezij do Žirovnice.

Groga je bil takoj pripravljen spremljati Trebuš-
nika, posebno ko mu je ta obljubil, da bo zanj plačal.

»Nameraval sem že tako večkrat v Trst,« je dejal.
»Obiskal bi rad brata, ki je doli oženjen. Torej je
ta pot kakor nalašč zame. Bratu Francetu pa pišem,
da nas pride čakat na kolodvor.«

Ko je Groga naznanil Spetiči, da jo bo zapustil za
par dni, je mignila s suho brado in rekla: »No.«

Ta sama na sebi tako nedolžna besedica je pa
Grogo silno raztogotila.

»Zakaj praviš meni ,no ?« je vpil nad ubogo ženico.

»Lej ga, lej ga,« zareglja Špelica, »ali sem se kaj
pregrešila s tem, če sem ti rekla ,mo‘?«

»Kaj si se pregrešila? Nič se nisi pregrešila; toda
meni ni itrelba reči ,no‘!«

»Kaj je pa, ako sem ti rekla ,no‘? Je li to kaj hu¬
dega, če sem rekla ,no‘?«

»Hudega ni nič, če si mi rekla ,no‘. A jaz nočem
da bi mi ti rekla ,no’; in ako mi še enkrat rečeš ,no’,

42

ti položim svojo pest na tvoje 'brezzobe čeljusti, da
se ti razdrobe kakor počen lonec.«

Sedaj pa plane Špelica ven med duri iiin začne kli¬
cati na pomoč:

»Pomagajte, ljudje božji! Groga mi hoče razdrobiti
čeljusti kakor počen lonec, ker sem (mu rekla ,no‘. Še
ubil me bo!«

43

Takrat je pa šel mimo Parkelnov Joža. Vzel je
vivčeik iz ius-t, pljunil pred Špel k o, pomolil svojo ku¬
štravo glavo skozi okno v hišo in rekel nalahJko:

»To ti povem, Groga, če jo končaš, ne pozabi na
jezik. Tega ji moraš posebej ubiti im pokopati deset
sežnjev globoko pod zemljo, sicer še na pokopališču
ne bo miru.«

Groga pa Špelice ni končal, ker se mu je togota
ravno rtako naglo polegla, kakor je prisila. Samo ob¬
ljubiti mu je morala, da ne bo več rekla »no«.

Neke lepe noči smo se torej odpeljali, kar nas je
bilo Tržačanov, proti Trbižu. Napravili smo namreč
majhen ovinek čez Vrbsko jezero in Celovec.

Trdbušmilk se je -to poit oblekel v narodno nošo.
Imel je škornje čez kolena, telovnik z niklastimi
gumbi, na glavi čepico s »cofom« in klobuk »kastor«.
Za brambo proti dežju in soncu je vzel ogromen rdeč
dežnik.

Groga si je pa nadel praznično oblleko, da bi se ga
ne sramoval brat v Trstu. Kamižole pa ni oblekel,
ker je imel v enem rokavu zavezano steklenico vina,
v drugem pa čutaro slivovke.

»Človek m-ora biti pripravljen za vse slučaje,« je
menil mož, varno položil kamižolo na polico, sebe pa
na klop ter kmalu zasmrčal.

Iva-ruka je pa razlagala Trabušniku, kateremu se
je tudi začelo tožiti, kako nevarno je spati med vožnjo.

»Mislite si, stri-c,« mu je dokazovala, »ako se pri¬
godi kaka nesreča, da skoči vlak iz tira ali kaj ena¬
kega, in vi spite, potem se prebudite že v večnosti.
Pripeti se vam lahko -na ta način, da se pripeljete
namesto v Trbiž naravnost v pekel.«

Trebušnik ji je pa ves čas prikimaval in Ivanka

44

je bila vsa srečna, da ga je tako lahko prepričala.
Naenkrat je pa zapazila, da stric kima le v spanju;
to jo je tako raztogotilo, da se je naslonila v kot in
tudi zaspala. Priznati pa moram v njeno čast, da je
ves čas med spanjem — molčala.

V celem vozu sva cula samo dva, neki tujec —
bil je menda Prus ali kaj — in jaz. Akoravno je bila
noč vkljub jasnemu nebu precej temna, je zijal ve¬
nomer skozi okno. Ko se je prepričal na eni strani,
da ne vidi nič, se je šel še na drugo stran prepričat.
Morda je mož mislil, da je pri nas na eni strani dan,
na drugi pa noč.

Mene sicer to skakanje ni motilo posebno, ako bi
me ne bil dedec na vsaki postaji popraševal, kako se
imenuje tisti kraj, je li mesto ali vas, kake narod
nosti so prebivalci itd. Vse moje podatke si je vestno
zapisoval.

Izprva sem mu odgovarjal še precej rad. Sčasoma
sem se pa le naveličal tega posla, -zlasti še, ker se
me je loteval spanec. Naposled sem med Dovjem in
Kranjsko goro zaspal popolnoma. Tu me nekdo na¬
enkrat strese krepko za ramo. Prestrašen planem kvišku
in mislim v prvem hipu, da smo že v Trbižu ali pa
da je vlak skočil s tira in me smrt vabi s seboj v
večnost. Toda bilo je vse kaj drugega.

Tisti preklicani Prusak je stal pred menoj in rekel
mirno:

»Oprostite, da sem vas obudil. Vedel bi rad, kako
se imenuje postaja, na kateri smo se ravnokar usta¬
vili.«

In zato je zbudil mene iz najslajšega spanja, ka¬
terega sem bil tako potreben! Ali mi more kdo za¬
meriti, da sem se vslad te predrznosti prav pošteno

45

razjezil? Rad ibi poznal človeka, ki bii ostal v takem
položaju krotek in prijazen!

»Pojte se solit!« sem rekel nevoljno motilcu noč¬
nega miru in se stisnil nazaj v kot.

»Ah ,Potsesolit’ se imenuje ta postaja,« se čudi
Prus; »zares čudovito ime; to si moram zabeležiti.
Pesenice, Huišica, Dojen in sedaj Potsesolit; zares
gotovo pristna slovanska imena.«

Malo je manjkalo, da se nisem zasmejal na glas,
ko je našteval ta »pristna slovanska« imena postaj.

Zbudil me je potem samo še dvakrat, v Ratečah
in Trbižu. Tu sem se ga pa k sreči vendar iznebil.
Odpeljal se je proti Pontebi, mi pa ravno v nasprotno
smer, v Beljak. Tam prestopimo na južno železnico
in se odpeljemo dalje proti Vrbskemu jezeru.

Groga je porabil tudi .to kratko vožnjo, da je malo
zadremal, ko se je poprej še odteščal iz rokava. V
Vrbi smo ga potem komaj zdramili. Malo je manjkalo,
da se ni odpeljal naprej v Celovec. Vlak se je že začel
zopet pomikati, ko jo je šele pribasal za nami, zaspa¬
nega obraza in brez — kamižole.

»Groga, kdaj ste pa kupili za kamižolo vozni listek,
da ste jo poslali v Celovec,« ga Ivanka vpraša ne¬
dolžno.

Groga je bil pa sedaj naenkrat popolnoma zdram¬
ljen. Hotel je kar nazaj v voz, toda sprevodnik mu
ni pustil, marveč je vrgel kamižolo kar skozi okno.
Lovili smo jo tako dobro, da je padla tako na — tla,
da je kar zažvenketalo, kakor bi kdo pobijal steklenice.

Groga je ročno pobral kamižolo, toda bilo je že
prepozno. Ljubo pijaoico je že popila zemlja.

»Pravim, pravim,« se oglasi Trebušnik, »nesreča
nikdar ne počiva.«

46

»Danes bi že lahko,« zagode Groga in pobira čre¬
pinje ubitih steklenic iz rokavov.

Okrog nas se je pa zbralo precej ljudi im gledalo
čudno Grogovo početje. To je pa moža takoj razto¬
gotilo.

»Kaj pa gledate!« se je zadrl nad njimi. »Niste
se nikdar videli ubite steklenice?. Takrat glejte čre¬
pinje, kadar jo ubijete sami, mene pa ni treba zijati,
saj nisem komedijant.«

Ivanko je bilo pa malo sram, da je v taki družbi;
zato ga je skušala potolažiti, da ne bii vpil še dalje.

»Nikar ne bodite tako sitni,« mu prigovarja; »saj
je slednjič vseeno, če je kamižola popila vašo pijačo
ali vi, da je le ostalo v družini. Razloček je samo ta,
da bi biili vi gotovo pijani, ako bi bili izpili vse na¬
enkrat, kamižola pa ni.«

Ivanka jo je pa to pot dobro izkupila!

»Kaj, ti boš očitala meni pijanost,« je vpil Groga;
»ti, bledolična gosposka stvar, ti? Kdaj si mi pa ti
še dala piti, te vprašam, kdaj? Povej, pravim, kdaj
si me videla pijanega?«

To kričanje mi je bilo pa naposled že malo preveč.

»Groga,« mu pravim ostro, »bodite lepo mirni;
sicer vas poišljem nazaj domov, da vam bo Špelica že
opoldne lahko zabelila kosilo s svojim jezikom.«

Groga se je pa tako bal na ta način zabeljenega
kosila, da ni zinil niti besedice več. Držal se je pa
še potem grdo, ko smo že sedeli na parniku »Helios«
in se peljali po mirnem jezeru.

Vožnja je bila sicer precej dolga, toda jako pri¬
jetna. Sedeli srno zložno na hropečem parniku ter zrli
na temnomodro vodno gladino, na zelene, z belimi

47

vasicami posejane bregove in na sive vrhove razoranih
Karavank, ki kipe v ozadju proti nebu.

V Porečah se je ustavil parnik za dalj časa; cela
truma gosposkih ljudi se je vsula na parnik kakor
kobilice. To je bilo čebljanja, laškega, nemškega in
ogrskega. Opazil sem med njimi tudi precej krivih
nosov.

Našega Tresbušnika so gledali z velikim zanima¬
njem. Mož je moral res vzbujati pozornost s svojo
ogromno postavo in slikovito narodno nošo. To zi¬
janje mu pa ni bilo prav nič po volji.

»Pravim, pravim,« je rekel nevoljno, »ti ljudje so
pa res zijavi. Kaj še niso nikdar videli Kranjca?«

»Razpnite dežnik,« mu svetuje Ivanka dobrosrčno,
»in se zakrijte, potem vas pa ne bodo več gledali.«

»Pravim, pravim, ta je pa modra,« pomomlja Tre-
bušniik in razpne ogromno rdečo »marelo«.

Toda sedaj so ga prišli gledat še tisti, ki se poprej
niso zmenili zanj.

To je pa Ttebušnika tako razjezilo, da je vstal
in pokazal radovednežem hrbet. Ogledali so si ga
torej lahko od vseh strani.

Naposled se pa ozre izpod dežnika nazaj in zagode
v svoji koroški nemščini:

»No, ali ste se že nazijali?«

To je pa pomagalo. Občinstvo se je smeje razšlo
po krovu. Ostalo je le še neko majhno, gibčno človeče
in še vedno ogledovalo s silnim dopadenjem našega
junaka. Potem je pa pristopicalo bliže in mu reklo
v najlepši judovski nemščini:

»Dovolite, gospod, da se predstavim. Jaz sem Moric
Hercig, agent cirkusa Barnum. Kakor vam je gotovo
znano, imamo mi tudi razstavo redkih stvari, živali

48

in ljudi. Imeli smo budi silno debelega človeka; vsi so
ga občudovali, akoravno ni vas dosegal v debelosti.
Zadnjo pomlad naim je pa umrl nanagloma za jetiko.
Zato me je naš ravnatelj poslal po svetu, da iztaknem
kje kakega drugega debeluhatja. Včeraj zvečer mi
je pa zvonilo v desnem ušesu in piskalo v levi nosnici.
Iz tega sem takoj spoznal, da pridem kmalu do za¬
želenega vampeža. In glejte, komaj zagledam vas, že
vidim, da sem na cilju. Zakaj debelejšega, kakor ste
vi, ne dobim nikjer. Ako hočete, vas vzamem še danes
v službo; vse prosto in deset dolarjev na dan. Na¬
rediva kar pogodbo! Vi boste res privlačna sila prve
vršite za naš cirkus. Imeli ne boste drugega dela, kakor
da se pusitite vsak dan par ur ogledovati.«

Možicu je šel jezik tako urno, da je Trebušnik
kar strmel, akoravno je navajen Ivanke. Naposled se
mu pa odreže moško:

»Midva že ne bova delala kupčije; saj nisem opica
ali pa medved, da bi me vlačili okrog po semnjih.«

Hercig se pa ni dal odpraviti kar tako na kratko,
ampak je vedno ibolj silil vanj.

Trebiušmiik mu je pa naposled svetoval, naj vzame
Ivanko v cirkus.

»Obljubite tistemu tisoč kron, ki ji bo kos v je¬
ziku,« je rekel; »toda povem vam že naprej, da jih
ne bo nihče zaslužil.«

Ivanka je bila pa zelo huda.

»Veste, stric,« je rekla, »kar s temle rdečim dež¬
nikom bi vas namahaila; ali je treba vsakemu posto¬
paču obešati moj jezik na nos?«

Škoda, da je Hercig ni razumel! Trebušnika je pa
še obdeloval vse do vojaškega kopališča. Otresli smo

4

49

se ga šele, ko smo prestopili s parnika na cestno že¬
leznico.

Groga je pa menil, da je Trebušnik zelo neumen,
ker ni sprejel B a murnove ponudbe.

»škoda,« je modroval, »da nimam jaz tvojega
vampa. Kakšno življenje bi imel! Tisto stojo par ur
na dan bi že prenesel, potem bi pa lahko jedel, pil in
spal, kakor bi le hotel; poleg tega bi pa še imel tako
lep zaslužek in Špelice bi mi tudi ne bilo treba po¬
slušati. Je že tako na svetu: kdor ima talent, ga ne
zna porabiti; kdor bi ga pa znal porabiti, ga pa nima.«

Med takimi in enakimi pogovori se pripeljemo ob
prekopu v Celovec. Komaj izstopimo, že začne Tre¬
bušnik mahati z dežnikom in vpiti:

»Pravim, pravim, hoj, Janez, Joža, Tona, Ti.na,
hoj, počakajte! Kam pa greste?«

Takoj nato jo primaha k nam par »kranjskih
Janezov«.

»Pravim, pravim,« kriči dalje Trebušnik, »le sem,
kar vas je izpod brezniiškega zvona, danes dam za
pijačo, kolikor hočete.«

Vojaki so bili takoj pripravljeni pokončevati pi¬
jačo na tuje sitrošlke in tudi Beakov Groga si je že
naprej obrisal usta. Mahnili so jo po kratkem posve¬
tovanju h »Kruljevi žabi«, midva z Ivanko sva pa šla
ogledovat mesto.

To važno opravilo sva končala kmalu. Kajti v
mestih nisva ravno posebno ra-dovedna, ker so si vsa
enaka. Razloček je samo ta, da imajo nekatera več
hiš, druga manj in da so nekatera bolj umazana, druga
pa manj.

Celovec ima kakor mesta sploh po sredi ceste, trge
in ulice, ob straneh pa hiše. Nekatere so precej pro-

50

storne, ker so določene za več ljudi, kakor na primer
norišnica.

Velika posebnost, s katero se ne more ponašati
nobeno drugo mesto, je pa zmaj, katerega pobija na
Novem trgu mlad junak. Pobil ga pa še ni, akoravno
se že trudi z njim nad tri sto let.

Zlezla sva tudi na 91 m visoki stolp mestne žup¬
nijske cerkve, od koder sva imela krasen razgled.

'Stopnice so naju pa utrudile tako, da sva šla gledat
za Trebušnikom h »Kmljevi žabi«. Toda ta jo je bil
že pobral z vojaki drugam. Okrepčava se nekoliko,
potem ga pa greva iskat. Bila sva prepričana, da po¬
pivata z Grogo v kaki gostilni. Toda v kateri? Vseh
tudi nisva mogla preiskati.

Ko hodiva tako po mestu in iščeva »izgubljenih
sinov«, nama pride pri stolnica naproti Bečkov Groga
prav počasnih korakov. Komaj sva ga spoznala.

Pokrit je bil namreč s Trebušnikovim klobukom,
ki mu je zakrival pol zaspanega obraza. Namesto svoje
kamižole je imel pa Treibušnikov suknjič. Rokave je
kar zavihal, ker so mu bili predolgi.

»Kako pa, da si sam in tak,« ga vprašam začudeno.

»V neki gostilni smo pili, imena si nisem zapomnil.
Sicer je bila pa pijača zelo dobra. Bili smo jako dobre
volje in smo tudi peli. Pri tem sem se pa spomnil
svojih vojaških let in storilo se mi je tako milo pri
srcu, da sem zaspal. — Ko sem se prebudil, ni bilo
nikjer me strica in ne vojakov. Z njimi sta pa izginila
tudi m oj klobuk in kamižola. Zato mi je pa stric pustil
svoj kastor in suknjič. Ker nama je balo zelo vroče,
sva se poprej slekla. Potem .se je pa gotovo zmotil in
zamenjal obleko. Mislim, da ga ima malo pod klo¬
bukom.«

4 *

51

»Vsega ima pod klobukom,« mu razlaga Ivanka;
»v klobuku ga gotovo mi več. Mislim, da si se ga tudi
ti nabral.«

»Kaj, jaz da sem se ga nabral,« se razjezi Groga,
»ida moreš le tako natolcevati nedolžne ljudi. Ves
ljubi dan že tekam po mestu ter vas iščem; žejen sem
pa tako, da bi izjpil Vrbsko jezero, če bi bilo malo
bliže. Sedaj pa ne grem nikamor več. Sem sedem pred
cerkev, pa pojdita vidva strica iskat.«

»Nikar se ne prepirajta zopet,« pravim jaz. »Ako
hočete, Groga, lahko ostanete kar tu, midva pa greva
po strica. Potem se pa dobimo tu pred cerkvijo.«

Ivanka se pa ni mogla premagati, da bi mu ne
dala še tega 'blagohotnega sveta:

»Groiga, pazite, da zopet ne zadremljete; sicer vas
naposled še kdo odnese in postavi za strašilo v
turščico.«

Groga se je sicer po svoji navadi raztogotil in ne¬
kaj vpil za Ivanko. Toda midva ga nisva utegnila
poslušati.

Trebuišiniika sva pa našla kmalu potem na Novem
■trgu. Bil je res malo nadelan. Na glavi mu je čepel
Grogov klobuk, kamižolo je pa imel nataknjeno na
dežniku.

Komaj naju zagleda, že dere k nama in vpije na
ves glas:

»Pravim, pravim, da sem vaju le dobil. Kje imata
pa Grogo, tistega zaspanca? Zamenjal mi je suknjo
in .klobuk.«

»Nikar tako ne kričite,« ga mirim; »ljudje nas že
gledajo; ako tako razsajate, vas še zapro.«

»Pravim, pravim, mene bodo zaprli?« je vpil še

52

glasneje. »Naj se me le kdo loti! Namlatim ga, da
boido cunje letele od njega.«

Umiril sem ga res prav težko. Pobrali smo še Beč-
kovega Grogo pred stolnico, potem smo pa šli ve¬
čerjat in počivat. Trebušni-k bi bil sicer še rad rogo¬
vilil okrog, toda nisem mu pustil, ker bi mi bil res
lahko napravil kake sitnosti.

Naslednje jutro smo se odpeljali navsezgodaj
po novi železnici proti Trstu. Vlak je bil popolnoma
natlačen. Ravno komaj sem si osvojil prostor pri oknu.
Tako sem lahko gledal na pokrajine, skozi katere smo
se peljali, in dregali so me tudi le na eni strani.

Trebušnih je bil pa revež; vsak se je zadel vanj.
Oponašali so mu celo obilnost njegovega života. Neka
kljukasta babnica mu je očitala naravnost sleparijo,
češ da bi moral plačati za tri sedeže, ne pa samo za
enega.

-Ker Trehušnik sam ni bil kos jezičnim klepetuljam,
'se jih je lotila Ivanlka in jim povedala take, da je
imel stric kmalu mir.

Jaz se nisem spuščal v ta boj, marveč sem gledal
lepe kraje. Kmalu je obrnila mojo pozornost nase
slikovita dolina Rož, ki se mi je odprl takoj za po¬
stajo Žibpolje. Tudi Karavanke so mi razkazovale
vedno jasneje svoje strme s-teme.

Dolgo časa so ločile Korošce od Kranjcev, toda
z novo železnico je ta mogočni zid takorekoč padel.
Dobrih pet let je vrtala človeška roka trde skale, da
si je prebila pot s-kozi ogromno gorovje.

-Proga -od Žihpolj do -Svetne vesi je delala gradi¬
teljem prve težkoče, kajti ves sivet je kakor nasekan.
Zato drdra naš vlak na visokih nasipih in močnih

53

mostovih, ki so zgrajeni čez globoke jarke. Najdaljši
je seveda most čez Dravo; dolg je dve sto metrov in
skoraj popolnoma železen.

Visofko nad koroškim veletokom pa stoji ponosno
Humperški grad kot mogočen branik. Vidi se kaj lepo
iz železnice, toda v meni ni vzbudil prav prijetnih
spominov, akoravno sva si stara znanca.

Nekoč sem namreč prišel z Vidmarjevim Vinkom
čez Ljubelj na Koroško. Bilo je to še v srečnih,
brezskrbnih dijaških letih. Lepo počasi sva se pri-
gugala do Humperka. Jaz imam pa že to neumno in
prav malo koristno navado, da vtaknem v vsako stvar
svoj nos. Takrat sem ga vtaknil v humperški grad.
Zato je pa štirinogati grajski Sultan vtaknil svoje
zobe v moje hlače in si odtrgal iz njih precejšen kos
za spomin. Izbral si ga je pa mrcina ravno na najbolj
kočljivem kraju. Vkljub temu sem bil lahko vesel, da
sem odnesel vsaj celo kožo.

Po tem bolj zanimivem kakor veselem dogodku
jo mahneva naprej proti Celovcu. Tu se oglasi tovariš
Vinko:

»Tak pa res ne smeš naprej. Ako bi sedel, bi bilo
že še, ako pa hodiš, se pa vidi malo čudno, ker ti od
zadaj manjka toliko blaga.«

Drugega mi ni kazalo, kakor poiskati zavetja v
grmovju in zašiti hlače. Krp sicer nisem imel s seboj.
Odtrgal sem kar kos podvlake od suknjiča in začel
mašiti z njo luknjo v hlačah.

Tu pa pride naenkrat po cesti orožnik. Ker je videl
nekaj belega v grmovju, me je takoj ovohal.

»Kaj pa delate tu,« se osorno zadere.

»Hlače šivam, kar sami lahko vidite,« mu odgo¬
vorim tudi ne posebno prijazno.

54

».Kdo &te?«

»Dijak na potovanju.«

»Pokažite mi izpričevalo!«

»Ga nimam.«

»Kaj? Ti potepuh, ti se boš izdajal za dijaka? Jaz
'ti že pokažem. Kje imaš potni list ali kako delavsko
knjižico, s katero se lahko izkažeš?«

»Več let že potujem o počitnicah okrog, pa še
nikdar nisem potreboval potnega lista; izpričevala pa
Tudi ne jemljem s seboj, ker ne prosjačim. Sploh pa
govorite z menoj dositojnejše in tikati me tudi ni
treba, ker se ne spominjam, da bi bila midva kdaj
skupaj krave pasla.«

»Tako, pokažite torej denar!«

»Ga imam shranjenega pri tovarišu, ki me čaka
tamle na cesti; on namreč vedno sam oskrbuje skupno
popotno blagajno.«

Sedaj se je pa mož postave silno razjezil. Ukazal
mi je se obleči in iti ž njim. Sicer se je Vinko potegnil
zame in potrdil resnico mojih besedi, toda dosegel je
samo to, da je slednjič orožnik tudi njega »vzel«, ker
se ni mogel izkazati. Denar mu pa ni pomagal nič, ker
je orožnik sumil, da ga je — ukradel.

Odšla sva torej v varstvu svetlega bajoneta proti
Žihpoljam.

Malo pred vasjo nas sreča ondotni župnik.

»Danes .ste imeli pa dober lov,« nagovori orožnika.
»Kdo sta pa ta dva?«

»Sam ne vem,« odvrne najin varuh; »pravita, da
sta dijaka. Toda dandanes hoče biti vsak potepuh di¬
jak. Enega sem ,vzel’, ker nima denarja, drugega pa
zato, ker ga ima; najbrž ga je pouzmal. Morata

55

biti že prava ptiča. Posebno tale z raztrganimi hla¬
čami jo bo gotovo pripeljal še daleč.«

Pri teih besedah me prijazni mož pravice dregne
s puškinim kopitdim tja, kjer je manjkalo hlač, da
sem kar odletel. Takrat pa prikolesari mimo profesor
Albraham, ki' naju je poznal iz šole. Komaj naju za¬
gleda, že skoči s kolesa ter vpraša:

»Kaj sta pa vendar naredila, da vaju žene orož¬
nik?« f

»Midva prav nič, gospod profesor, pač pa hum-
peršfki sultan,« se oglasim. »Ta mrcina mii je raztrgal
hlače; potem je pa orožnik aretiral naju namesto
njega.«

Seveda se je potem vsa stvar-pojasnila v vsestran¬
sko zadovoljnost.

Ves ta dogodek mi je stopil živo pred oči, ko smo
se pripeljali mimo humperškega gradu na Dravski
most. Urno zropotamo čez Dravo na visok nasip in
se kmalu potem ustavimo v Svetni vesi. Tu je prišel
Trdbuišnik zopet do sape, ker se je voz precej izpraznil.
Veliko jih je bilo namreč namenjenih v Borovlje, in
so morali zato prestopiti, ker se tu odcepi proga v
podnožje Ljubelja.

Morda je celo vlak čutil to olajšavo, zakaj silno
urno jo je mahal proti Bistrici v Rožu. Karavanke se
nam bližajo vedno bolj in okolica dobiva že planinski
značaj.

Onkraj Bistrice se kaže povsod nagajivost dveh
hudournikov. Mali in Veliki Suhi potok se imenujeta
poredneža, ki sta se ustavljala železnici. Toda mi
drdramo vkljub njuni jezi mogočno na trdnih mosto¬
vih preko njih v Podgorje.

Tu sem se zaveroval v Kepo (Jepo) (2144 m), ki

56

se tako lepo kaže na zahodu. Naenkrat me Ivanka
dregne in pravii:

»Poglejte no, kako se stric poti!«

Bid je res čuden pogled. Trdbuišnik je trdno spal;
po obrazu so mu pa lezle debele črne kaplje ter mu
padale s tolste brade na hlače.

Ko gledam, odkod prihajajo te kaplje, zapazim, da
mu kapljajo s police na glavo.

Ivanka ga pa prijazno podrega pod rebra in mu
pravi:

»Stric, včeraj ste se pa morali pošteno nalesti
črnine, ker polbiite črni pot.«

Trdbušnik se zbudi, debelo pogileda, izvleče žepno
ruto in se obriše, rekoč:

57

»Pravim, pravim, kaj bo šele v Trstu, ko se že
tu tako potim!«

Ko pa ■adimakme ruto izpred obraza, nastane v
vozu velikanski smeh. Trebušmik je bil namreč ves
črn po obrazu.

Tiste potne kaplje niso bile -nič drugega kakor
čudilo, katero je inelkdo izlil na polico in je potem
kapljalo na strica.

Ivanka mu je taikoj postregla z ogledalom, da je
lahko pogledal svojo lepoto. Hitel je umivati zamorca.
Toda čim bolj ise je brisal, tem bolj je bil črn, ker mu je
črnilo še vedno kapljalo na glavo. Smdha ni bilo ne
konca ne kraja.

Najglasneje se je krohotala neka debeluhasta,
krivogleda deklina, ki je sedela poleg Ivanke. Smeh
jo je pa minil, kakor hitro je zapazila, na kak način
■se je izpremeniil Trebušnik v -zamorca.

»Ah, moja simpatična tinta, moja simpatična tirata,«
je javkala v gornještajerski nemščini in segla na po¬
lico. Drugega dobička ni imela od tega raziskavanja
kakor prazno ulbito steklenico in orno roko. Potem
se je pa začela znašati nad Trebušnikom, češ da ji je
on razbil steklenico.

Ivanka ji pa pravi:

»Kaj kričite tako zaradi tiste steklenice črnila;
ako hočete, ga vam kupi stric en liter, da ga boste
lahko kar pili.«

»Saj to mi navadno črnilo; to je simpatična tinta;
te pa -tukaj gotovo ne dobim nikjer,« v-zdihuje dekle.

»Kaj, simpatična tinta, kaj pa je to?« vpraša
Ivanka 'zategnjeno.

»No, vam pa povem, da spoznate mojo nesrečo.
Veste, jaz imam v Ljubnem -na Štajerskem ženina.

58

Tako lepega fanta ne dolbite zlepa, kakor je moj
Naci. Druga dekleta 'bi mi ga kaj rada prevzela
Sedaj grem za poletni čas v službo k Baškemu jezeru in
se bojim, da se mi Naci ne izneveri. Zato sem sii pa
kupila doma od neke modre žene simpatično tinto, ki
ima moč, da gotovo ostane vsak izvest, komur pišemo
z njo. Sedaj ipa ta nesreča! Brez te hiote gotovo izgubim
Nacija. Oh, kaj naj storim!«

»Alko ni drugega,« pravi Ivanka sočutno, »vam
lahko pomagam s prav dobrim (svetom. Kadar pišete
ženinu, zalepite pismo s teščo slino, in sicer opoldne,
;ko (bije ura v inajbližjem 'zvoniku dvanajst. Potem
vam ostane Naci gotovo zvest. Seveda malo težko
je biti tešč do opoldne.«

»Ako je (treba, bom tudi do večera,« hiti zatrjevati
zaljubljena bunka; »samo da pomaga.«

»Pomaga pa, pomaga, bolj že kakor tista sim¬
patična tirnta.«

»Ali ste vi že sami poskusili?«

»Seveda že, pa še večkrat,« se laže Ivanka silno
resnega obraza.

»Ali imate tudi fanta? «

»Tudi!«

»Ali je lep?«

»Grozno!«

»Bogat?«

»Strašno!«

»Ali vas ima rad:«

»Pa še kako! Najraje bi me snedel od same ljube¬
zni.«

»Gotovo mu vselej zalepite pismo s teščo slino,
kajne?«

»Vselej.«

59

»Kdaj bo pa poroka?«

»Drugi mesec.«

»Kam se pa peljete?«

»V Tnsit balo kupovat.«

»Ob, kako ste srečni; jaz bom pa morala gotovo
čakati še par let, preden si toliko prislužim, da kupim
hišno opravo.«

Kdo ve, kaj bi ji bila Ivanka še natvezla, ako bi
se bili,peljali dalj časa skupaj! Toda v Podrožčici je
moiala Nacijeva nevesta izstopiti. Zunaj se je pa
še enkrat obrnila in zaklicala Ivanki:

»Kajne, gospodična, s teščo slino in opoldne, ko
bije ura dvanajst? Lepa hvala še enkrat!«

Sedaj smo se pa smejali na njene stroške. Stric
se je tako drl, da mu je trebuh kar poskakoval.
Držal ga je krčevito z obema rokama in dejal Ivanki:

»Pravim, pravim, deklič, ti boš še visel za jezik
v peklu.«

»Zaradi te zatelebane dekline že ne, če ne bom
zaradi česa drugega,« odvrne razžaljeno Ivanka. »Torej
to imam za zahvalo, da sem vas rešila. Ako bi je ne
bila jaz potolažila, bila bi vam izkopala oči od jeze,
ker ste si z njeno simpatično timto namazali obraz.
Čakajte ...«

Tu ji je naenkrat vzela tema besedo. Vlak je
namreč že priropotal v Karavanški predor.

Veliko potu se je prelilo, preden je bila ta luknja
prevrtana. Delo v gori pa ni bilo le težavno, marveč
tudi nevarno. S strupenimi plini in krhkim skalovjem
so žugale mogočne Karavanke ugonobiti predrzneže,
ki so se pririli v njihovo osrčje. Zahtevale so za
rano, katero jim je vsekal človek, tudi žrtve. In res
je moralo pustiti štirinajst krepkih mož sredi rova

60

svoje življenje. Toda vkljub vsem zaprekam in teža¬
vam drdra sedaj vlak varno skozi .obokani predor.

Seveda je kazala Podrožčica drugačno lice za
časa gradnje železnice kakor poprej in pa tudi sedaj.
Samo kak (hribolazec je zašel v Ijoldko gorsko dolino, da
je od tod ipolezel na bližnje gore. Kako je pač naenkrat
oživel samotni kraj, ko je prišlo na stotine delavcev
gradit železnico in predor! Delavci so sicer zopet
odšli, toda dan >za dnevom občudujejo potniki, četudi
le iz vlaka, ta lični gorski kotiček.

Zakaj že s kolodvora se ti ponuja krasen razgled.
Globoko pod teboj šume v globokem jarku bistri valovi
gorskih studencev. Na zahodu vidiš zeleno obraščeno
Gradšico (1362 m), nad katero se dvigujejo strme stene
ponosne Babe (1894 im). Ravno nad postajo se šopiri
.Petelin (1734 m) im na vzhodu zaključuje Veliki Obir
(2141 m) ta krasni venec gora.

Iz Podrožčice se lahko peljemo tudi kar naravnost
v Beljak; tri četrt ure prijetne vožnje, in smo tam.

Vlak zapusti takoj za postajo glavno progo ter
jo mahne skozi Svatne mimo Ledine proti Baškemu
jezeru. Šit. Jakolba se previdno ogne. Menda zato, ker
je središče sl o venskega življa v Rožu.

Baškemu jezeru, z mogočno Kepo (Jepo) v ozadju,
bo pa nova železnica gotovo dobro služila.

Za Bačami pridemo po močvirnatem svetu do
Štebna in od tod pri Bekštanju v Ziljsko dolino. Nato
zropotamo po velikanskem mostu čez Ziljo in smo
kmalu potem v Beljaku.

Toda peljimo se raje iz Podrožčice skozi luknjo na
drugo stran Karavank! Proga v predoru je dvo¬
tirna, da mi treba ustaviti prometa, ako se poškoduje
en tir. Vožnja pa traja samo deset minut; toda

61

vkljub temu je še vedno predolga, posebno ako je v
vozu tema, kaikor je bila takrat, ko sem se vozil s
Trebušoikom.

Moža je bilo menda malo strah; zato je začel kar
sam od sebe:

»Pravim, pravim, gospod Janko, čudno se mi zdi,
da se delavci niso zgrešili sredi gore, ko so jo vrtali
od obeh strani naenkrat. Kako so vendar mogli pre¬
računati tako natanko, da bodo prišli skupaj?«

Preden sem pa mogel do besede, se je oglasila
že Ivanlka:

»Stric, to vam pa prav lahko tudi jaz razložim.
Inženirji imajo tako naučene krte, da rijejo tja, kamor
jim ukažejo. Takemu krtu so navezali na rep dolgo
vrvico in mu ukazali preriti se po najkrajšem potu
iz Hrušice na Koroško. Za bolj trdo skalovje so ga
preskrbeli tudi z dinamitom. Krt je ril in ril, včasih
tudi malo pošaril z dinamitom in naposled prišel na
dan v Podrožčici. Tako je bila vrvica potegnjena skozi
hrib. Delavcem se je bilo pri vrtanju rova le držati te
vrvice in na ta način niso zgrešili prave smeri.«

Ivanka je žela za to poljudno razlago vsestransko
priznanje. Edini Trebušnih se je hotel malo po jeziti;
toda potolažil sem ga hitro.

»Vidite, stric,« sem mu rekel, »ako bi vam jaz raz¬
ložil stvar, bi me vi gotovo ne razumeli; Ivanka jo
vam je pa pojasnila tako razumljivo in preprosto, da
jo mora zapopasti vsak otrok.«

Medtem pridrdramo že v Hrušico. Silno živahno je
bilo tu takrat, ko so gradili predor. Delavci raznih ver
in narodnosti so se natepli skupaj in vsak dan je bilo
kaj novega. Tu so koga povozili, tam zopet koga za¬
klali, sedaj se je zgodila kaka nesreča v predoru ali pa

62

so zažgali kako barako. Tako je bil promet iz časnosti
v večnost ves čas kaj živahen.

Sedaj je pa kraj že precej zapuščen. Prazne so
mnogoštevilne delavske barake, prazna tudi hiša s
stolpom pred vhodom v predor, v kateri so se pre¬
oblačili delavci, preden so šli na delo. Videli smo
samo še neštevilne vozičke za prevažanje gramoza in
velikansko dvigalo, ki se je dolgočasilo med njimi.

Trebušiniik je takoj hotel vedeti, kaj pomeni to
velikansko strašilo; Ivanka je bila pa ravno tako
•urino pripravljena mu stvar pojasniti.

»Vidite, stric,« je razlagala, »temu stroju pravimo
dvigalo. V tej mali hišici, ki je na kolesih, da se
lahko prepeljava sem ter tja, stoji strojevodja. Tista
dva železna, med seboj zvezana droga pa, ki imata
na koncu škripec, se s.učeta kakor hočete: gor in dol,
na desno in na ilevo. Ko strojevodja zažvižga, zaro¬
pota veriga, ki teče čez škripec, in drogova se pri¬
klonita. Delavci pri trde na škripec kak voz in stroj
ga dvigne — od tod ime dvigalo — ter ga izprazni
na mah, kamor je ravno treba. Strojevodju je le treba
zažvižgati, in dvigalo se suče kakor vrtavka. Tudi vi
•bi potrebovali tak stroj, da bi vas zjutraj dvigal iz
postelje.«

Trebušnih je sicer hotel ugovarjati tej potrebi,
toda Ivanka ga ni pustila do besede. Hitela je 'na
vso moč razlagati naprej:

»Ko so pa še delali predor, so doneli tudi neko
dvigalo, ki je bilo pritrjeno na visokih železnih sto¬
jalih. Podobno je bilo skoraj ozkemu mostu. Tudi'
tu gori je bila majhna hišica s strojevodjo. Kadar je
mož izpustil elektriko v stroj, so letali 'škripci kar

63

sem ter tja in vzdigovali najtežje skale, da je bilo
veselje gledati.«

Tu je pa morala Ivanka svoje zanimivo predavanje
prekiniti, kajti vlak je zažvižgal in se ustavil. Bili
smo že na Jesenicah.

Trdbušinik in Groga sta jo pobrala s čudovito
naglico iz voza in izginila v restavracijo. Ivanka
jima je pa dala na pot še blagohotni svet, da naj
zamudita. In moža sta se res ravnala po njem.

Vlak se je že začel premikati, ko jo pribašeta
■zopet nazaj. V naglici sta vzela s seboj namesto klo¬
bukov na pol izpraznjena vrčka. Sprevodnik ju pa
ni pustil več vstopiti. Stala sta sredi tira gologlava,
v eni rolki vrček, v drugi pa konec klobase, in gledala
žalostno za odhajajočim vlakom.

Toliko, da jima je še Ivanka zaklicala, naj po-
prašata po naju v Bistrici, in izginila sta nama
izpred oči.

Meni ta stvar ni bila prav nič všeč. Ivanka
jima je pa celo privoščila in rekla:

»Prav je, da sta zamudila, štora pijana, midva
se lepo peljeva k Bohinjskemu jezeru in prideva do
popoldanskega vlaka nazaj; onadva naj pa čakata v
Bistrici, če prideta sploh s prvim vlakom za nama.
Morda zamudita še tega.«

Škode res ni bilo posebne, da sta zamudila. Kajti
Trebušnik se je že naprej bal, da ne bo dobil v Bo ¬
hinju zadosti prostornega voza; Bečkovega Groge pa
že tako ni posebno veselilo k jezeru.

»Kaj bom hodil gledat tisto vodo,« je dejal; »saj
jo imam doma v škafu bližje.«

Kratkomalo — pogrešala ju nisva posebno; sva vsaj
imela več prostora.

64

Proga od Jesenic do Bleda je gotovo najleipša na
novi železnici; da, sme ise celo .prištevati najlepšim
nekdanje Avstrije. Sicer pozabi marsikdo pogledati na
Sum v tesno globel, čez katero drdra vlak po predrzno
izpeljanem mostu, toda krasnega pogleda na ljubko
Blejsko jezero ne zgreši kdo tako kmalu.

Takoj onkraj Rečice se nam prikaže jasna nje¬
gova gladina; popolnoma razgrnjeno pa leži pred nami
šele, ko pridemo na novo postajo Bled. Lepšega raz¬
gledišča gotovo niso -mogli najti za kolodvor. Vsa¬
kemu, še tako razvajenemu človeku se mora takoj
priljubiti jezero 's slikovitim Otokom v sredi, ko ga
zagleda izpred lepega postajnega poslopja. Zato ni
čudno, da je Bled postal svetovno letovišče.

Takoj za blejsko postajo izgine vlak pod zemljo.
Toda predor je čisto kratek; komaj se stemni, se že
začne zopet svetlikati. Ko pridemo ven, zagledamo še
enkrat jezero; radi bi ga bili dbčudovali nekaj časa,
toda vlak nas tira neusmiljeno naprej. Prevoziti pa
moramo še idva predora — zadnjii je celo okrašen z
lepo galerijo — preden se ustavimo na Bohinjski Beli
pod strmim Babjim zobom.

Dolina -se sedaj vedno bolj zožuje in preide po¬
lagoma v ozko sotesko, ki no-si čudno ime »Štenge«.

Pred mnogimi leti še mi bilo tdkaj tako lepe ceste,
kakor je dandanes. Huda .teta Sava Bohinjka je gnala
popotnike, ki so ‘hoteli v Bohinj, visoko gor v breg.
Morali so po strmi, stopnicam podobni poti na eni
strani v hrib, na drugi pa dol. Ni torej čudno, da
so se Turki zbali strme »ceste«, ko so leta 1674 hoteli
obiskati Bohinjce. Komaj so-zagledali »Štenge«, so že
obrnili konje in se  šli na Bled kopat. Na ta dogodek
nas še dandanes spominja selo Obrne.

65

■Gradnja železnice v ozki soteski, kjer so komaj
našli poleg Save prostora za cesito, je delala inženirjem
velike preglavice. Na več mestih so morali progo
vsekati kar v steno; zgradili so močne obrane proti
plazovom in zavarovali progo proti Savi s trdnimi zi¬
dovi. Tu in tam so morali tudi cesto preložiti.

Največ dela jim je pa dalo obzidavanje 1295 m
dolgega Obrndeega predora, ki se odpira kmalu on¬
stran Bohinjske Bele. Plešasti vrh je namreč hotel
ustaviti gradnjo železnice, zato so mu pa morali pre¬
vrtati trebuh. Sicer je zelo nagajal in večkrat skušal
zamašiti luknjo, toda vse upiranje mu ni nič pomagalo.
Načeli so ga kar na šestih straneh, da so ga lažje
užugali.

Vožnja skozi slikovite Štemge je jako lepa, pri¬
jetnejša pa gotovo kakor hoja. Toda ako si se že
večkrat peljal tu skozi, si prav vesel, ko pridrdra vlak
onkraj Nomenja iz globokega preseka na železni savski
mcust in se razgrne pred teboj Bohinj s sivo Podrto
goro v ozadju.

Tudi Ivanka in jaz sva bila prav zadovoljna,
ko se je vlak ustavil na krasno ležeči postaji v Bo¬
hinjski Bistrici. Izkrcala se nas je tu precejšnja mno¬
žica. Zakaj malokdo se pelje mimo, ne da bi obiskal
Bohinjskega jezera. Zato preži zunaj pred postajo
dolga vrsta voznikov na svoje žrtve.

To pot niso zastonj čakali. Preden sva se do
dobrega ogledala naokrog, so že zdirjali vsi po klancu
navzdol.

Posebno se pa nisva žalostila vsled tega. »Slovan
povsod brate ima«, si misliva in greva h gospodu
župniku Piiibru gledat, če ima Norma čas. In zares,
imela ga je.

66

Taiko smo se vsled prijaznosti gospoda župnika
čez kratek čas že peljali z iskro Lipicanerico proti
jezeru. Bili smo namreč na vozu trije; zakaj črni
Jazon, zvesti varuh župnišča, je sedel kaj moško med
nama. V zahvalo nama je pa skoraj naredil sitnosti;
kakšne, zveste takoj.

Komaj je zagledal jezero, je že skočil z voza in
planil naravnost v vodo. Midva sva se pa peljala
dalje ob jezeru in se nisva več menila zanj.

Hlastno sva srkala vase sveži planinski zrak,
poslušala šumenje valčkov, s katerimi se je igral veter,
ter se ozirala po sinjih vrhovih, ki čuvajo dolino krog
m krog.

Kdor ljubi samoto, je bilo zanj dosedaj to jezero
kakor nalašč. Bilo, kajti kmalu ne bo več. Zakaj
vsled nove železnice bodo rastle vile ob njegovem
obrežju kakor gobe po dežju. V par desetletjih bo
vladalo na sedaj še tako samotnem jezeru isto šumno
življenje kakor na Blejskem. Bati se je le, da bo pri
tem prevladali tuj živelj in da bodo domačini potis¬
njeni v koit. Že sedaj se sliši ob jezeru in v Bistrici
včasih, zlasti ob nedeljah, toliko laščime, da bi človek
skoraj mislil, da je v tržaški okolici, ne pa pod snež¬
nim Triglavom.

Ko se pripeljeva do konca jezera, se obrneva proti
Bistrici nazaj. Sedaj šele zapaziva, da ni psa za nama.
Toda kmalu zaslišiva njegovo lajanje in ga tudi takoj
potem zagledava.

Zaganjal se je v gručo otrok, ki so se ga branili
s palicami in se zraven drli, da je bilo strah. Komaj
naju zagleda, puisti otročaje in priskače v veselih
skokih !k vozu. Hotel sem kar mimo, toda neko suho
in dolgo gosposko ženšČe z velikanskimi naočniki na

67

nosu in z debelo knjigo v rokah me začne ogovarjati
precej osorno:

»Kaj je ta pes vaš?«

»Ta pes da bi bil moj? Ne! Kaj vam je pa storil?«

»Napadel nas je. Otroci so se mimo kopali, kar
pridirja ta pasja mrcina, skoči v vodo ter jih začne
vlačiti ven, enega za drugim. Kakor hitro je šel kdo
zopet v vodo, je skočil takoj za njim in ga vlekel
nazaj, tako da se sedaj nobeden več ne upa v vodo.
Vrhu tega jim je pa še raztrgal kopalno obleko in
nekatere celo opraskal. Vi ga gotovo poznate. Kdo je
njegov gospodar, da ga naznanim?«

»Psa poznam dobro; Jazon mu je ime. Le na¬
znanite ga, toda opravili ne boste nič. Zakaj on je
laški podložnik in celo grofovskega rodu.«

Tako se je namesto mene odrezala Ivanka. Jaz
sem pa )kar pognal in pustil Jazonove sovražnike na
cesti.

»Kako si pa vendar mogla redi, da je pes gro¬
fovskega rodu,« očitam potem Ivanki.

»Kako sem mogla reči?« se čudi ona. »Saj ste sami
pravili, da ga je grof Ceconi podaril gospodu župniku
Piibriu. Aiko je pa Jazon iz grofovske hiše, potem je
tudi grofovskega rodu. Zakaj spominjam se še dobro,
kako site nas učili, da pomeni ,iz hiše Davidove’
toliko kakor iz godu Davidovega’.«

Zoper tako sklepanje se seveda nisem mogel bo¬
jevati.

Ko prideva nazaj v Bistrico, ni bilo strica in
Groge še nikjer. Bil sem prepričan, da sta zamudila
tudi naslednji vlak. In res sta prišla šele s popol¬
danskim. Trebulšriik je že od daleč migal in vpil, da
naj vstopiva, češ da ima še dosti prostora. Tako smo

68

se .zapet srečno sešli. Pridružil se nam je tudi neki
Inženir, ki je bil namenjen v Hudio južiino po opravkih.

»Stric, kako je pa to, da pridete šele sedaj?«
vprašam Trebušnaka.

»Pravim, pravim, naj pa Graga pove, ker mu
beseda bolj gladko teče.«

In Groga je povedal, toda vsega ne. Nekatere
podrobnosti sem zvedel šele na Jesenicah.

Potem iko jima je vlak popihal, sta šla naša junaka
nazaj v restavracijo ter se spravila nad pivo in go-
laže. Komaj so jima sproti nosili skupaj, tako sta
hitela. Med tem opravilom jima je čas potekel tako
urno, da sama nista vedela kdaj. Kar naenkrat je
tržaški vlak zopet prižvižgal.

Največ potnikov je izstopalo iz zadnjega voza.
Zato sta Trebušnih in Groga kar urno jadrala noter.
Bila sta popolnoma sama. Ulegla sta se takoj vsak
na svojo klop in zadremala.

Naenkrat prebudi Grogo močen sunek; toliko da
ni odletel na tla. Kolesa se še parkrat premaknejo,
potem se pa ustavijo. Čez nekaj časa se zopet voz
pomika naprej in kmalu nato zapet ustavi. To se je
zgodilo tolikrat, da se je slednjič tudi Trebušnii/k
zbudil. '

»Pravim, pravim, poglej, Groga, kaj je, da se tako
pogosto ustavljamo!«

»Pretežko so naložili,« meni Groga, »pa ne mo¬
rejo izpeljati. Čemu bi potem vstajal in zijal ven!
Pojdi ti iz voza; boš že videl, kako bomo potem šli!«

Trebušniku se je pa zdela te vožnja vseeno malo
čudna. Skobaca se torej s klopi in pogleda skozi okno.
Kako se začudi, ko vidi, da sedi v vlaku, ki se pre-
peljava sem ter tja po jeseniški postaji!

69

»Pravim, pravim, slišite, ,mož s fanco’!« zavpije nad
nekim železničarjem, »kaj ne morete najti pravega tira
v Bohinj, da se prepeljavamo kar tu po kolodvoru?«

»Mož s fanco« ga pa pogleda začudeno, debelo
zarobanti in skoči v voz.

»Kaj pa delate tu?« se zadere nad njim.

»Pravim, pravim, v Trst se peljeva.«

»Ha, ha, ha,« se zasmeje delavec, »v Trat se
peljeta. Kdaj je že vlak odšel! Alko se ne spravita
hitro ven, vas peljemo slednjič še v Ljubljano.«

Trebušnih in Groga jo nato pobašeta počasi ven
in se silno začudita, da sta se izprehajala v tovor¬
nem vlaku po Jesenicah, ko sta vendar vstopila v
osebni vil alk.

Reveža seveda nista mogla vedeti, da so njun voz,
medtem ko sta spala, odpeli od tržaškega vlaka in
ga uvrstili med vozove tovornega' vlaka.

Ko sta zvedela, da imata še dosti časa do pri¬
hodnjega vlaka, sta jo pobrala v — restavracijo.

Kakor hitro je pa zopet prišel vlak iz Celovca,
sta urno bežala ven in se spravila to pot v najbolj
natlačeni voz. Bila sta vsaj varna, da ju ne puste
zopet na Jesenicah. Vkljub temu sta pa še dolgo
časa vpila skozi okno nad sprevodniki, če se »peljeta
prav v Trst«.

Bila sva torej lahko vesela, da sta jo sploh za
nama pr ib risala.

Groga nam je s svojim pripovedovanjem kaj pri¬
jetno okrajšal vožnjo skozi Bohinjski predor, v kate¬
rega smo izginili z bistriške postaje. Kar naenkrat se je
zopet posvetilo in bili smo v Podbrdu na Goriškem.

Kdo se je pač pred leti menil za to gorsko vas!
Bila je popolnoma ločena od sveta. In kako tudi ne!

70

Dolina je talko oszfca, da stoje hiše kar ena nad drugo;
vii/di se pa samo v neho. Kamor si hotel, si moral v
hrib. Zato so bili ubogi Podbrdčani zlasti pozimi
popolnoma zaprti v s-vojem kotlu.

Drugačno življenje je pa prišlo v ta zapuščeni
kraj, ko so začeli graditi predor. Prišlo je vse polno
delavcev in inženirjev. Barake so rastle kar čez noč.
Postavljati so jih morali tudi nad strugo Bače, ker ni
bilo drugje prostora. Seveda jih voda pozimi ni po¬
sebno grela. Skozi štiri leta —• nekako tako dolgo
so namreč gradili predor — je dolina kar odmevala

od nenavadnega šuma. Sicer se je ta šum sedaj po¬
legel, ker so odšli delavci, toda zveza z zunanjim

svetom je le oistala. Poprej so imeli Podbrdčani v

Bohinj čez Bačo (1273 m) štiri ure, sedaj se pa pri¬
peljejo skozi 6339 m dolgi predor v dobrih desetih
minutah. Tako se lahko vozijo pozimi v Bohinj se
hladit, v Gorico pa gret.

Poleti je v Podbrdu jako prijetno. Posebno vroče je
tu malokdaj. Izletov na bližnje gore in kraje, kakor na
primer na Črno prst, Bačo, v Sorico itd., imaš pa veliko.
Lahko si greš tudi zjutraj v Gorico kupit sadja, da ga
imaš po kolsilu za priboljšek. Ako te pa veseli zložna
vožnja po gladki cesti med zelenimi gorami, se pelješ
lahko čez Petrovo brdo v Selško dolino in od tod ob
šumeči Sori v Škofjo Loko.

Kolodvor v Podbrdu stoji kakor oni v Bistrici na
nasipu, katerega so nasuli, ko so izvažali kamenje iz
predora. Vidi se pa, da je Bača zelo nagajala. Umi¬
rila se je šele, ko so ji zgradili lepo udobno strugo.

Pri gradnji predora sp pa zadeli takoj v začetku
na velike težkoče. Svet pri vhodu se jim je namreč
vedno podiral. Morali so ga obzidati z velikanskim

71

zidovjem. Zato je pa ta vhod veliko lepši kakor oni
v Bistrici, akoravno sta oba enako okrašena s cesarsko
krono in napisom.

Trebušnika je pa Bohinjski predor spomnil na
učene krte, o katerih nam je pripovedovala Ivanka,
bo smo se vozili skozi Karavanke. Ker mu krti še
niso u tešili njegove ukaželjnosti, se je obrnil na in¬
ženirja, s katerim je bil precej znan, ter ga prosil
boljše razlage.

»To vam pač lahko pojasnim,« pravi inženir pri¬
jazno. »Smer predora so pri nas v Bohinju začrtali
kar na površju igore od Bistrice do Podbrda. Zabili
so v tla na vsakih sto metrov en kol, in to v tisti
smeri, v kateri so nameravali zgraditi predor. Da so
pa to črto videli tudi iz doline, so postavili dobro
vidna znamenja, in sicer eno onkraj Save v Bitnjah,
eno pred vhodom v predor, eno pa na vrhu Črne gore,
pod katero je sedaj zgrajen predor. Seveda so morali
potem jako paziti, da so se tudi pod zemljo pri
vrtanju rova držali te smeri.«

»Pravim, pravim,« mu seže tu Trebušnik v besedo,
»to se mi ravno zdi čudno, da so v isti smeri prevrtali
hrib, kakor so ga zaznamovali na vrhu. Še jaz jo
gotovo zavijem kam v stran, ako grem v temni noči
brez luči domov.«

Ivanka je pa takoj porabila to priliko, da ga je
malo podražila:

»Seveda zavijete v stran, ko se ga tako naberete,
da ne veste, ali greste v Žirovnico ali ravno v na¬
sprotno smer na Brezuico.«

Nato se je vnel hud prepir, katerega je hitro za¬
dušil inženir s tem, da je začel kar dalje razlagati:

»Kako ravnajo pod zemljo, da ne zgreše prave

72

smeri, vam je malo težko tako razložiti, da boste
razumeli. No, povem vam stvar bolj preprosto. In¬
ženir postavi pred vhod v predor posebno pripravo
za merjenje. To je nekako stojalo z daljnogledom, v
katerem je vrisana navpična nit. V predor se postavi
potem luč tako daleč, da jo inženir še vidi. SvetiT
nica ima črni valj ec, v katerem je navpična zareza,
tako da luč sveti samo tu skozi. Sedaj pogleda in¬
ženir skozi daljnogled in eden mu premika svetilnico
toliko časa, da zagleda skozi navpično nit luč. Tako
je našel pravo smer. Tam, kjer je stala svetilnica,
se vzida velik kamen.

Ko se rov zopet nekoliko podaljša, postavi inženir
svojo pripravo na tisti kamen, pogleda skozi daljno¬
gled na jprej na dolg drog, ki kaže zunaj predora pravo
smer; potem pa zasuče daljnogled in išče zopet luč,
ki so jo sedaj postavili naprej noter v rov, dokler je
ne dobi v navpično nit. Seveda morajo zopet vzidati
kamen na mesto, kjer je stala svetilnica, da ve pozneje
inženir postaviti daljnogled na pravi kraj.

Tako so iskali prave smeri od Bistrice in Pod¬
brda proti sredini gore. Delavci so potem lahko vrtali
predor od obeh strani naenkrat brez skrbi, da bi se
utegnili zgrešiti.«

»Pravim, pravim,« meni nato Trebušnik, »nekaj
sem že razumel, seveda , . .«

»Kajne, stric,« ga prekine Ivanka, »mene ste
pa dobro umeli, ko sem vam pravila, kako je krt po¬
tegnil vrvico skozi Karavanke iz Hrušice v Podrož-
čico? «

»Pravim, pravim, seveda sem te dobro razumel;
saj si povedala zadosti veliko neumnost.«

»Veste, stric,« se brani Ivanka, »jaz govorim,

73

kakor je človek: s pametnim pametno, z neumnim pa
neumno. Da sem pa z vami govorila prav, kaže to,
da ste mene razumeli, gospoda inženirja tu pa ne.«

»Pravim, pravim, kdo se bo prepiral s teboj! Toda
kaj sem že hotel reči? Aha, že vem. Pravim, pravim,
kajne, gospod inženir, to je bilo veselje, ko so delavci
sredi gore zadeli skupaj?«

»Seveda, pa še kakšno! Vsa Bistrica je bila v
zastavah in prišlo je od vseh strani silno veliko ime¬
nitne gospode; med drugimi celo nadvojvoda Leopold
Salvator. Zjutraj je bila sv. maša v nalašč zato pri¬
rejeni kapelici. Ljudstvo je stalo kar na prostem;
za povabljeno gospodo so pa postavili lepo ozaljšan
oder. Po sveti maši so sedli gospodje na pripravljene
vozove in se peljali v predor. Toda kmalu jih je
ustavila tenka stena, katero so delavci še pustili na¬
lašč za to slavnost. Navrtali so pa vanjo precej lukenj
ter jih nabili z dinamitom. Nadvojvoda je pritisnil
na neki za to pripravljen gumb, dinamit se je vnel,
in padla je zadnja stena. Gospoda je zopet sedla na
vozove in se med veselimi klici odpeljala na Goriško.

Toda smo že tu v Hudi južini. Sedaj pa moram
izstopiti. Srečno pot, stric Trebušnih, in nikar se ne
prepirajte preveč z gospodično Ivanko!«

»Pravim, pravim, lepo se zahvalim za družbo, pa
brez zamere!«

Vlak zažvižga in odpeljemo se dalje proti Gra¬
hovemu.

Proga od Podbrda do Gorice je silno zanimiva,
ker vodi skoraj vso pot skozi daljše in krajše predore,
ob strmih stenah, čez visoke moistove in skozi globoke
preseke. Vožnja v mnogoštevilnih predorih ti že sled¬
njič malo preseda, a zato bogato odškoduje pogled

74

na slikovito okolico, ki menja pni vsakem ovinku
svoje lice.

Divja Bača je delala graditeljem železnice še večje
zapreke kakor Sava v Štengah. Že med Piodbrdom in
Hudo jiužino so morali zgraditi dva mostova, dve ga¬
leriji in en predor.

Še večje težlkoče so pa morali premagati, preden
so prišli z železnico do naslednje postaje Grahovo.
Takoj onstran Hude južšne jim je zaprl pot nagajiv
hrib. Ker se jim ni hotel umakniti, so ga odrezali kar
kakih 500 m na dolgo. Ta operacija ga je pa menda
tako razjezila, da se je hotel končati. In res se je začel
nekega lepega dne posipati. Inženirji so pa spoznali
svojo krivdo ter ga potolažili s tem, da so ga podprli
z močnim 'zidom. Vrhu tega so ga pa še navrtali na več
mestih, da se mu je skozi te rove hitreje izkadila jeza.

Tudi Bača jim je prestrigla pot sedaj na eni,
sedaj zopet na drugi strani. Zato mora vlak kar ne¬
prenehoma menjavati bregove. Nekaj časa se vozimo
po levem bregu, potem zdrdramo čez visoki most na
drugo stran menda samo zato, da se takoj potem zopet
vrnemo nazaj čez vodo. Kratki predori med mostovi
pa store, da ni vožnja preveč enakomerna.

Beokovemu Grogi se je zdelo to silno neumno.

»Čemu toliko predorov, pa 'tako kratkih?« je menil.
»Mar bi naredili samo enega, ki bi segal kar tja do
Trsta. Bilo bi potem vsaj vredno zadremati. Tako
se pa komaj naredi noč in malo zatisnem oči, pa smo
že iz predora. No, že lezemo sipet noter!«

Vožnja skoiza ta predor — bil je Bukovski — je
pa trajala nekoliko dalje. Dolg je namreč 939 m.
Zaradi strupenih plinov je bilo v njem delo jako ne-

75

varno. Tudi je hrib tako močno pritekal navzdol,
da je večkrat zmečkal oiporno lesovje.

Ko sem Trebulšmrilku to omenil, je postal naenkrat
radoveden, kako se »take luknje vrtajo«.

Seveda mu je Ivanka urno postregla s svojo razlago:

»Stric, to je prav hitro narejeno. Ko so delali
Bohinjski predor, so postavili pred hrib velik top in
ustrelili. Krogla je priletela v Podbrdu ven, in luknja
je bila gotova. Potem so jo še malo razširili, položili
tir, poslali skozi en stroj, ki je pred seboj porinil ven
prst, in predor je bil narejen.«

Trebušniik pa ni bil s to razlago nič kaj zado¬
voljen, temveč je začel Ivanko oštevati. Toda ta se
ni dala ugnati.

»Razložila sem vam stvar bolj po domače,« začne
zopet; »ako pa ravno hočete, vaon povem tudi natančne¬
je, seveda bolj učeno. Potem pa pripišite sami sebi, ako
me ne boste razumeli.

Vidite, hrib morajo vrtati; vi gotovo mislite, da
s svedri, pa ni tako. En mož drži na skalo jekleno,
na koncu poostreno palico, ki se imenuje vrtalo, drug
pa tolče po njej. To je silno težko delo. Ako bi vi
to delali le en teden, bi izgubili gotovo pol trebuha.
Ko je luknja v steni meter globoka, jo nabašejo z
dinamitom. Takih lukenj narede kakih deset. Po¬
tem pa zažgo dinamit, pa ne s smotko, kakor je nekoč
Groga pri vojakih zažgal top, ampak z dolgo netilno
vrvico. Ta se na koncu prižge, potem pa tli toliko časa,
da pride do dinamita. Bum, in en meter rova je nareje¬
nega.

Tako so delali Podbrdčani. Kajne, vam se zd’.
to počasno? Meni tudi.

Bohinjci so bili pa bolj pametni. Vrtali so namreč

76

s stroji, katere je ganila elektrika, pa ne tista, ki jo
bodo menda začeli delati v Mostah. Tak stroj je po¬
doben majhnemu topu. Od spredaj ima doiLgo vrtalo,
s katerim elektrika silno hitro buta v skalo. Komaj
preteče par minut in luknja je izvrtana. Dinamit vžgo
potem tudi z elektriko, ki jo pošljejo vanj po dolgi
žici.«

»Pravim, pravim, od kod so pa dobili toliko elektri¬
ke?« popraša nato radovedni Trebušnik.

»Od 'kod neki?« se čudi Ivanka njegovemu vpraša¬
nju; »kar naravnost iz oblakov. Na vrhu Črne prsti so
postavili velikanski strelovod, ki je vlačil nase vse
strele deset ur naokrog.Ker pa ni strela nič drugega kot
velikanska električna iskra, se je nabiralo v strelovodu
vedno dosti elektrike. To so poltem napeljali po žicah
v Bistrico.«

Trdbiušniku se je -ta način »nabiranja« elektrike
zdel še precej verjeten. Ko je Ivanka to zapazila,
se je od samozadovoljnosti kar oblizovala. Veselje ji
je pa pofkvaril Groga, ki je poučil strica, da so imeli
v Bohinju posebne stroje za elektriko, katere je go¬
nila Bistrica. Bečkov Groga je namreč v teh rečeh
precej izveden.

Treibušinik pa to pot ni bil posebno hud.

»iPravim, pravim,« je poizvedoval dalje, »kako pa
narede, da se rov ne podsuje, preden ga obzidajo?«

»Podpreti ga morajo,« mu pojasnjuje zopet Ivanka.
»Ves predor razdele namreč v osam metrov dolge
oddelke. Tak oddelek se imenuje oibrok. Delavci iz¬
vrtajo najprej nov, katerega š,e ni treba podpreti. Ko
je pa sto metrov dolg, se spravijo drugi delavci nad
posamezne obroke. Razširijo jih ter podpro z debelimi

hlodi in deskami, da se ne posujejo. Ko je obrok za¬
dostno razširjan in podprt, pravijo, da je vtesan.

Toda delo še nii dokončano. Treba ga je še ob¬
zidati. Najprej zagrade na obeh straneh obroka oporno
zidovje. To je na nekaterih mestih debelo do pol¬
drugega metra. Sedaj pa postavijo tik obeh opornih
zidov močna debla, zvežejo jih z debelimi tramovi, na¬
nje pa postavijo železne loke. Potem pa zgrade obok.
Loki ga drže toliko časa, da se utrdi. Nato jih pa
odstranijo. To bi bilo pa jako težko in nevarno, ako
bi loki sloneli neposredno na tramovih, ker se obok
kolikor toliko posede. Zato pa ravnajo takole:

Lok postavijo na železne piskre, ki so napolnjeni
s peskom. Ko je obok narejen, spuste vsak dan iz njih
nekoliko peska. Vsled tega lezejo pokrovi piskrov po¬
lagoma navzdol, z njimi vred pa tudi loki. Tako se
obok polagoma posede. Ko izpraznijo piskre, vzamejo
tudi loke brez težave stran. Lesovje so že podrli poprej,
in obrok je gotov. Tako obzidajo polagoma ves predor.

Včasih pa morajo tudi na dnu narediti obok, ako
niso tla zadosti trdna. Tak predor je potem podoben
zidani cevi, ki je potisnjena skozi hrib.«

»Pravim, pravim,« jo pohvali Trebušnih, »to si pa
povedala dobro; slicer nisem vsega razumel, ker je pre¬
učeno; toliko pa le vem, da me to pot nisi nalagala.«

Ivanka je ravno končala »predavanje«, ko pridemo
v Grahovo. Kraj je tak kakor sploh vsi v Baški dolini.

»Moj Bog,« je godrnjal Groga, »kakšni kraji; po¬
tem se pa dobe celo ljudje, ki pravijo, da je tu lepo!
Na desini in levi hrib, po sredi pa cesta, železnica in
voda. Drugega ne vidim, odkar smo prišli s Kranj¬
skega. Da le morejo ljudje živeti v takih krajih!«

»Groga,« mu pravi nato Ivanka, »če vam ni všeč,

78

kar izstopite in pojdite čez Nemški Rut na Rodico,
potem ipo v-rheh na Črno goro, od tam pa dol v Bistri¬
co! Slovensko planinsko društvo je tam gori zgradilo
kaj imenitno pot. Hodili 'boste lahko celo od Rodice do
Črne pnsiti z eno nogo po Goriškem, z drugo pa po
Kranjskem. Tudi telebnili boste lahko, kamor se vam
'bo ravno zljubilo, alko boste kaj dosti zijali okrog.
Zakaj razgled je ves čas silno lep; posebno Triglav se
vidi krasno.«

Bečkoiv Groga pa ni hotel ubogati Ivanke, ampak
se je raje peljal z nami naprej.

Komaj predirjamo par predorov ter skočimo ne-
kolikokrat čez Bačo, se že spet ustavimo in sicer v
Podmelcu. Tu zapusti okrajna cesta Baško dolino ter
jo mahne čez brda in gozde po precej strmih klancih
v Tolmin. V poldrugi uri prideš prav lahko tja. Pamet¬
neje pa storiš, ako se pelješ do Sv. Lucije in kreneš šele
tam v stran. Ta vožnja je sicer kratka, toda zelo lepa.

Vozimo se dalje ob deroči Bači. Poleg nje je
izpeljana tudi cesta, katero so zgradili, ko so delali
železnico. Potrebovali so jo namreč za prevažanje
gradiva. Kmalu pridemo v ozko sotesko, v kateri za¬
gledamo lep slap. Ivanki je tako ugajal, da je celo
Grogo opozorila nanj.

Beček je pa mirno obležal na klopi, na katero je
bil položil svoje od lenobe utrujene kosti, im menil, da
vidi lahko slap doma, kadar ga Špelica polije.

Toda tudi Ivanka ga ni občudovala dolgo, kajti
kmalu nas je požrl Rakovec. Čuditi se pa ne moremo,
da ima tak želodec, zakaj ta predor je dolg skoraj
300 m. Vlak mu pa ni storil posebno dobro; zato ga je
vrgel kaj hitro spet ven. Najraje bi nas bil treščil v Ba¬
čo, toda prestregel nas je k sreči 90 m dolg kamnit

79

most. Desni breg potoka nas pa tudi ne trpi dolgo; kar
naenkrat moramo zopet nazaj na levi breg. Slednjič
zropotamo čez obokan most, zginemo v kratkem pre¬
doru, zapustimo potem Baško dolino in se preselimo

v Idrijsko.

Tu se pa ne mudimo dolgo, marveč jo predrdramo
urno na velikanskem mostu, ki je 260 m dolg in 30 m
visok. Komaj da malo pogledamo po dolini navzgor in
že se ustavimo na postaji Sv. Lucija-Tolmin.

Gromoviti »živio« -nam tu zabuči na uho. Bilo je
vse črno ljudstva na kolodvoru in opazili smo celo
nekaj zastav.

»Pravim, pravim, kaj jim je pa taka sila, da tako
kriče?« se oglasi Treb Usnik in sili s svojo debelo bučo
skozi okno.

»Kaj jim je, vas pozdravljajo,« mu pojasni vedno
postrežljiva Ivanka. »Vsaj ven pojdite in se jim po¬
kažite!«

»Pravim, pravim, torej praviš, da bi šel ven;
potem naj mi pa zopet uide vlak!«

»Ah, kaj še! Bo že počakal toliko časa, da se

vi zmenite.«

In Trebušnik je res kolovratil ven, da se zahvali
za pozdrav, ki seveda ni veljal njemu, marveč nekemu
društvu, ki se je pripeljalo na veselico Narodne čital¬
nice v Tolminu.

Komaj se izbaše ven, že mu zadoni naproti zopet
navdušeni »živio«. Občinstvo je menda mislilo, da je
prišel počastit veselico kak odposlanec kranjskih žu¬
panov v narodni noši. Ravno v istem času pa za¬
žvižga tudi vlak.

Trebušniku je pa šlo žvižganje bolj k srcu kakor

80

pa »živio«. Pokazal je prijazni ronožiGi svoj široki
hrlbet in jo hitro polbral nazaj v voz.

Hotel jie pa ljudem vendar pokazati svojo naklonje¬
nost in je pozdravljal s klobukom skozi okno tako
dolgo, da mu je odletel iz rak. Veter je pa komaj
čakal na to; urno ga je pobral s tal in ga odnesel
v bližnje grmovje.

Trebušniku se je pa kastorja zdelo zelo škoda in
je zagodrnjal:

»Pravim, pravim, to ima človek od teh pozdravov.
Saj jih nisem naprosil, da naj vpijejo. Sedaj sem pa
še oib klobuk! Kako se morem tak pokazati v Trstu?«

Ivanka ga je pa slednjič prepričala po dolgem
prigovarjanju, da je v sami čepici še celo postavnejši.

Tako je Trebušnikov kasto,r z lepim peresom za
trakom oistal v Sv. Luciji, mii smo se pa odpeljali dalje.
Sicer bi bili tudi radi malo ostali tam, ako bi nam
bil p/r.ipoščal čas; kajti kraj je zelo lep in res vreden,
da si ga človek ogleda.

Vas sama leži na nekakem polotoku, ki ga tvori
Soča z Idrijco. Obdana je od lepo olbraščenih hribov,
kar jako prija očem, ki so poprej v Baški dolini gle¬
dale skoraj samo sivo skalovje. Pozdravljajo te pa
obenem tudi sivi velikani Triglavskega pogorja, od
katerega si se poslovil pred Bohinjskim predorom.
Zlasti pogled na Krm (2246 m) in Kanin (2582 m) je
naravnoisit nap opisi j iv. Zelo prijeten je tudi izprehod
ob zeleni Soči. Alko sc potrudiš do izliva Idrijce v
Sočo, vidiš krasen slap Soče in divjo sotesko, v kateri
buče jezni valovi »hčere planin«.

Siv. Lucija je pa tudi važno izhodišče na razne
kraje in gore, ker se pri nji odpirajo tri doline, Soška,
Baška in Idrijska. Poprej je šel ves promet od se¬

fi

81

verne strani v g'omjo Šeško dolino čez Trbiž. Sedaj
nadomešča to postaja Sv. Lucija prav dobro. Zlasti
Tolminci so lahko zadovoljni z novo železnico, akorav-
no imajo do nje dolbro uro. Kobarid je že nekoliko bolj
oddaljen. Celo Bovčani hodijo gotovo raje čez Sv.
Lucijo, da se jim ni treba pehati po klancih dolgega
Predela, akoravno imajo v Trbiž nekoliko bliže.

Takoj onkraj Sv. Lucije izgine vlak v 617 m dol¬
gem predoru. Še en pogled na krasne Soške planine
in zopet nas obdaja tema. Ko pa pridemo iz luknje
ven, zagledamo ozko, slabo uro dolgo sotesko, skozi
katero šumi bistra Soča v globoki skalnati strugi.

Ako pa hočeš natančno ogledati to krasno sotesko
med Sv. Lucijo in Avčami, jo moraš prehoditi peš;
kajti med vožnjo ne vidiš veliko. Komaj pridemo iz
ene luknje in smuknemo čez kak most, že smo v drugi.
Ivanka in Groga sta si preganjala čas s tem, da
sta jih štela. Ivanka jih je naštela osem, Groga pa
sedem.

Sedaj je nastal velik prepir, kdo ima prav. Ivanka
je očitala Grogi, da je en predor prespal, ta pa nji,
da pove vedno več, kakor je res. Trebušnik jima je
pa naposled svetoval, naj v Avčah izstopita in grešita
nazaj predore štet, da se prepričata, kdo ima prav.

Toda njegov svet jima ni ugajal posebno. Peljala
sta se dalje in prepirala. Ivanka je porabila vsako
priliko, da je zbodla svojega nasprotnika.

Ko smo se peljali onstran Avč čez velikanski 163 m
dolgi most in je Trebušnik kihnil, da bi bil kmalu
vlak poskočil v globočino, je poz.abil Groga reči
»Bog pomagaj!«

Ivanka ga začne takoj oštevati:

82

»Kako morete vi predore prav šteti, ko niti ne
rečete ,Bog pomagaj’, kadar kdo kihne? Kakšep.
kristjan ste pa?«

»Jaz ne pravim nikomur ,Bog pomagaj’, naj
kihne potem tudi stokrat!« ji odvrne Groga ves togoten.

»Zakaj pa ne?«

»Ker sem naredil tako obljubo.«

»Vi ste pravi pogan; gospod Janko, dajte ga no
izpreobr.niti!«

»Groga, zakaj ste pa naredili tako obljubo?« ga
vprašam.

»Zato, ker me je ,Bog pomagaj’ spravil nekoč

v veliko nesrečo in škodo!«

»Povejte nam, Groga, kako je to bilo,« ga prosi
Ivanka; »ako nam poveste, vam pa porečem, da ste

vi prav šteli predore.«

»No, vam pa povem, pa ne zavoljo tebe, ampak
zaradi gospoda.«

»Gotovo vam je znano,« začne Groga, »da sem
služil v Ljubljani pri topničarjih. Imeli smo zelo hu¬
dega stotnika, ki se je pisal Salabolski. Bog mu daj
dobro, saj je že davno umrl! Nekateri so celo trdili,
da je bil vitez. Toida jaz tega nisem verjel in še danes
ne verjamem. Kajti vitezi imajo železno obleko, Sala-
bolskii jo je pa imel iz suknja kakor mi. Sicer me pa
to ni dosti brigalo.

Veliko bolj važno je bilo zame, da je pri njem
služila Muckova Minca, ki je bila iz naše vasi. Komaj
me je po mnogih letih prvikrat zagledala, že se je
zatelebala vame, tako brhek sem bil takrat.«

-»Zaka j pa pravite, da ste bili?« ga prekine Ivanka.
»Saj ste še sedaj najpostavnejši mož pod brezniškim
zvonom.«

c*

83

Grogi se je pa zdelo pri tem, kakor bi ga bil kdo
po srcu namazal z maslom. Počil je s prsti, tlesknil z
jezikom in rekell:

»Moj Bog, kaj bom sedaj, ko imam že pet križev
na hrbtu! Takrat bi me morala videti, ko sem imel
na ovratniku na vsaki strani po dve zvezdi in mi je
rožljala oib strani bridka sablja! Kadar sem se zivečer
izprehajal po Mestnem trgu in mi je ropotala sablja
po tlaku, me je imel vsak za častnika. To so me vojaki
pozdravljali! Roke so jim kar same letale h glavam.

Po lizprehodu sem navadno krenil k Muckovi Minci.
Stotnika ni bilo doma, gospa pa tako ni nikdar po¬
gledala v kuhinjo. Tako sem sedel lepo za mdizo in
pokušal, kaj so pri stotnikovih večerjali. Minca je
vselej vedela, kdaj pridem, in zato takrat skuhala za
tri več. Večkrat mi je celo .za slovo stisnila v roko
svetlo dvajlsetico.

To prijetno življenje se je ,pa naenkrat končalo
popolnoma nepričakovano. Prišlo je pa takole:

Nekega večera spet sedim pri Muckovi Minci v
kuhinji in obiram lep kos stotnikovega hrbta.«

i»Kaj, stotnikov hrbet ste obirali?« se čudi Ivanka.

»Ne bodi no sitna!« se raztogoti Groga. »Ako pra¬
vim, da sem obiral kos stotnikovega hrbta, hočem s
tem le reči, da sem obiral ko:s srnjakovega hrbta, ka¬
terega je Minca spekla za stotnika.

Obiral isem (torej košček stotnikovega ali pa, kakor
hoče Ivanka, srnjakovega hrbta, akoravno je vseeno,
stotnikov hrbet ali pa srnjakov. Razume me tako vsak
pameten človek, kaj hočem reči, samo Ivanka ne. Na¬
enkrat zaškripljejo vrata v sobi; iz nje stopi stotnikova
gospa in jo mahne naravnost v kuhinjo.

K sreči j e Minca to zapazila skozi steklo v kuhinj-

84

skih vratih. Toliko, da sem se še zbasal v Minemo
omaro, iin že jie priplavala noter.

'Seveda jo je morala najprej dregniti v nos moja
sablja, (ki je ležala ma mizi. Stotnikov hrbet in polič
z vinom sem k sreči vizell s seboj, na sabljo sem bil
pa popolnoma pozabil. Kdo pa more tudi misliti na
vse, posebno če se mu itako mudi, kakor se je meni
takrat mudilo.

Gospa je najprej nasadila na nos očala, ki jih je
imela nataknjena na dolgo palico, gledala potem nekaj
časa sabljo in naposled rekla:

»Čigava je pa ta sabljal«

»Moja,« ji odvrne Minca; »kupila sem jo na Sta¬
rem trgu pri nekem starinarju, da sekam z njo meso,
ker mi gre s sekalcem prepočasi.«

»Ako mislite,« je nosljala stotnikova gospa dalje,
»da s sabljo lažje sekate, bi lahko prosili gsopoda
stotnika, da bi vam dal eno. Ker ste si jo pa že sami
kupili, vračunajte jo med mesečne izdatke!«

Avša je res verjela, da je korporakka sablja za
sekanje mesa. Je že tako; čim bolj izobražene so take
gosposke stvarce, tem bolj so neumne. Povedala je
še Minci, da bodo imeli drugi dan dva gosta pri ko¬
silu, potem se je pa obrnila k vratom.

Tu je pa hotela nesreča, da je gospa kihnila, in
jaz osel sem se takoj oglasil v omari in rekel: ,Bog
pomagaj!’

Da ste jo le videli, kako jo je obrnilo nazaj! Nekaj
časa je kar obstala kakor Abrahamova žena, potem
ko je bila izpremenjena v solnat steber.«

»Lotova si hotel reči,« ga opozori Ivanka.

»Lotova ali Abrahamova, to je vseeno pri meni,«
se togoti Groga. »Kaj se mešaš vedno vmes; potem

85

.naj pa človek pripoveduje, če more! Sedaj ne govorimo
o Lcvtovi ali Abrahamovi ženi, ampak o stotnikovi
gospe, da veš.

Torej, da pridem enkrat do konca, stotnikova
gospa se je (kar izpremenila v solnat steber.«

Sedaj smo ise pa vsi začeli smejati, Groga se je
pa jezil: »Čemu se pa smejite? Saj nisem povedal nič
smešnega.«

»Prav nič«, ga /tolaži Ivanka, »samo to ste dejali,
da se je stotnikova gospa izpremenila v sol, ko ste vi
rekli ,Bog pomagaj!’«

»Kaj, jaz da sem rekel, da se je stotnikova gospa
izpremenila v sol? Jaz že nisem nikdar tega rekel.«

»Rekli ste, rekli, četudi niste mislili tako. Najbrž
ste se zagovorili.«

»Saj se moram, ko mi vedno segaš v besedo. Sedaj
pa ne povem več /naprej; pa ti govori, ki bolje znaš!«

»Kaj mislite, da res ne znam naprej povedati,«
se mu zasmeje Ivanka poredno; »bolje nego vi. Le
poslušajte!

Ko stotnikova gospa zasliši pozdrav iz omare, začne
vpiti nad Muckovo Minco, koga ima skritega. Njeno
kričanje privabi v kuhinjo stotnika. Ko zve, zakaj
gre, odpre mino omaro in nato se pokaže silno ganljiv
prizor:

Groga stoji zravnan kot sveča; ro/ko s poličem
drži na strani ob hlačnem robu, tisto z na pol oglo¬
danim ,stotnikovim hrbtom’ pa ob čepici, kakor je
pr/edpisano za vojaški pozdrav.

Konec te žalostne zgodbe je bil pa ta, da je moral
Benkov Groga v luknjo, Muckova Minca pa v drugo
s Luž/bo.

86

Groga je italkrat naredil obljubo, da ne bo niko¬
mur več rekel »Bog pomagaj«; Minca se je pa poslo¬
vila oid njega ibrez solz 'itn brez dvajsetič e. Poprej ga
je pa še prepričala, da tako neumnega »kalanerja« ni
v celem polku, kot je on . . .

No, Groga,« se obrne Ivanka ipotem na Bečka,
»alt nisem dobro končala vaše agoidlbe?«

»Dobro,« ji pritrdi <ta. »Samo to bi morala še po¬
vedati, da sem pravzaprav jaz pustil Muckovo Manco,
iker v novi službi še sama ni imela kaj jesti. — Toda
kje spaka si to zvedela? Jaz ti gotovo nisem pravil.
Saj sem danes šele prvikrat v svojem življenju to
povedal.«

»Prav lahko vatm povem, kje sem to slišala, toda
dvomim, da bi me razumeli. To lepo dogodbo mi je
povedal svak brata vaše žene.«

»Svak — 'brata — vaše — žene,« ponavlja počasi
Groga. »Kdo bi 'bil pa to? Brat moje Špelice nima
nobenega svaka; vsaj jaz ga ne poznam.«

»Poiznate ga, poznate, pa še dobro; kakor samega
sdbe.«

»Praviš, da ga poznam kakor samega sebe? Brat
— svaka — .moje — žene ...«

»Ne,« popravi mu Ivanka; »svak brata vaše žene.«

»Ah kaj!« se raztogoti Groga; »brat žene mojega
svaka ali pa svak žene mojega brata, to je pri meni
vseeno. Naj bo že, kakor hočeš, samo povej mi, kdo
je to!«

»Kaj, še tega ne uganete, Groga? Glejte, to ni
nihče drug kot vi samii!«

»Kaj, jaz da sem svoje žene svaka brat,« se čudi
Groga; »tega ti pa že ne verjamem!«

»Zopet ste se zagovorili. Jaz sem rekla: ,,svak bra¬
ta vaše žene’. Takoj vas prepričam, da ste vi res to.
—■ Kajne, vi imate ženo?«

»Imam, Parkelnovo Špelico; kesam se pa vedno,
da sem jo vzel.«

»Sedaj ne gre zato, če se kesate, ampak če jo
imate. Vaša Špelica ima pa brata?«

»Ima, tistega Parkelnovega Jožo, ki je lansko leto
padel pijan s kozolca in si zlomil nago,« ji hiti Groga
razlagati.

»Kaj takega se tudi vam še lahko pripeti,« pri¬
pomni Ivanka poredno.

»Kaj, meni da se lahko kaj takega pripeti,« se
razisndi Groga zopet; »kaj se mi lahko pripeti, vpra¬
šam te, kaj? Ali da sem pijan, da padem s kozolca
ali da si zlomim nogo?«

»Vse troje,« se odreže Ivanka ročno. »Toda pu-

88

stiva to! Vi torej imate za ženo Parkelnovo Špelico,
ta ima pa iza 'brata Parlkelmovega Jožo, zato ste vi
svak tega brata vaše žene ali razumete sedaj?«

»Toliko, kakor poprej. Brat tega svaka moje žene,
počakaj, da sam nekoliko premislim to sorodstvo!«

'»Samo toliko pazite,« mu pripomni dobrohotno
Ivanka, »da ne boste preveč napenjali možganov,
sicer vam slednjič še uidejo skozi usta, široka so za¬
dosti.«

Zadnje besede je rekla Ivanka bolj tiho. Toda
Beakov Groga se mi več menil zanjo. Legel je na klop
in začel premišljevati.

Grogova povest in Ivanikino pojasnjevanje nam
je precej okrajšalo vožnjo do Goniče. Imel sem dosti
■opraviti, da ml ni ušla kaka beseda in da sem ob¬
enem tudi opazoval okolico, skozi katero smo se vozili.

Dolina od Avč do Gorice je jako mična, četudi
ne posebno slikovita. Vožnja je pa že'zato prijetnejša,
ker se peljemo samo skozi dva predora, katerih se
sčasoma res že naveličamo. Mostov je pa še vedno
dosti. Vseh skupaj jih je osem.

Prvi nam pomaga čez celo dolinico, ki se je vsilila
iz bližnjega gorovja v dolino Soče. Vlak drdra visoko
nad vodo po levem bregu. Več jarkov nam skuša
preprečiti pot, toda urno smuknemo preko njih in
zropotamo po 242 m dolgem mostu čez Sočo zopet
na desni breg. Dolina se naenkrat razširi in ustavimo
se v 'Kanalu.

Kraj je zelo lep. Vsa okolica nam pa kaže, da
se že bližamo milejšemu podnebju. Dolina je na več
mestih podobna krasnemu 'Vrtu. Vinogradi, ki se raz¬
prostirajo po sončnih brdih, breskve, smokve in druga

89

južna sadna drevesa nas spominjajo, da smo zapustili
kraje, kjer je osem mesecev zima, štiri pa mraz.

Vlalk odžvižga in odpeljemo se dalje. Pri odhodu
nas pa Ivanka opozori na krasni Kanalski most čez
Sočo. Povedala nam je tudi, da ga je dal zgraditi Na¬
poleon I.

Trebušnik isi je pa želel izpopolniti svoje znanje
in je vprašal, če je bil Napoleon polir ali pa kak pod¬
jetnik.

Ko je pa zvedel, kako je ponižal slavnega fran¬
coskega cesarja, ga je bilo malo sram in zagledal se
je v vinograde, sikozi katere smo se vozili.

Konec tega rodovitnega koščka doline je v Plavah.

Dva predora onkraj te postaje mas še opomnita,
da je proga od Podrožčice do Gorice bolj za noč pri¬
rejena kakor za dan. Ko pridemo iz drugega predora
na svetlo, ugledamo pred seboj dolgo ozko dolino, ki
je jako dolgočasna in samotna. Oživlja jo nekoliko
edino le Soča, ki hiti neumorno naprej, da zapusti
čimprej ta pusta kraška tla.

Ta enoličnost nas je tako prevzela, da smo vsi
utihnili. Naenkrat se pa oglasi Groga s klopi:

»Sedaj pa že razumem. Ivanika ima to pot prav,
zakaj jaz sem res svak žene svojega brata.«

Mož nas je zopet spravil v glasen smeh in dobro
voljo. Ivanika in »svak žene svojega .brata« bi se bila
pa gotovo začela iznova prepirati, ako bi ju ne bil
opomnil na Sveto goro, katero sem zagledal skozi okno.

»Glejte slovenske barve,« zakliče veselo Ivanka.
»Bel zvonik, modro nebo in rdeča samostanska streha,
še smo na Slovenskem.«

Za ta 'izliv svojega domoljubja je pa prejela stru¬
pen pogled iz lokavih oči zagorelega človečeta, ki je

90

čepelo v nasprotnem kotu in se menda učilo na pamet
neko staro številko »Piccola«.

Dolgočasne soteske se iznebimo šele blizu Solkana.
Tu se prepeljemo čez Sočo po veličastnem Solkanskem
moiSitu, iki je postal v kratka dobi svojega obstanka
znan po širnem >svetu. Edino Trebušnik ni o njem še
nič vedel. Zato ga mu je Ivanka takoj začela opisovati:

»Vidite, stric, ta most je zato tako imeniten, ker
ima samo en lok, ki meri nad vodo 85 m. Nobena
druga železnica na celem svetu se ne more ponašati
s takim mostom. Dolg je 220 m, oblok je debel pri
temelju 3.5 m, ina vrhu 2.1 m, visok pa 21.8 m. Kako
sio ga delali, vam pa ne morem povedati, ker me ni
bilo zraven. Sicer bi se vam lahko nalagala, pa no¬
čem, ker nisem navajena tega posla. Alo, stric, smo
že v Gorici! Grad in Kostanjevica se že vidita.«

»Pravim, pravim, kaj, grad in Kostanjevica se
vidita? Kako je pa to mogoče; saj je Grad vendar
na Bledu, Kostanjevica pa na Dolenjskem. Pravim,
pravim, lansiko jesen sem tam kupil zelo vredno dva
para violov.«

»Ne bodite no neumni, stric,« je vpila nad njim
Ivanka, ker je vlak z neusmiljenim hrupom ropotal
čez kretnice na goriški kolodvor; »saj imajo tudi v
Gorica svoj grad, Kostanjevica je pa grič s frančiškan¬
skim samostanom.«

Gorice si nismo ogledali, ker nas ni hotel vlak
čakati. Obiskali smo samo častite očete frančiškane
in to kar med potjo. Sprejeli so nas zelo prijazno,
toda ne v samostanu, temveč — v griču pod njim.

Komaj smo namreč zapustili postajo, smo se že
izgubili v predor pod samostanom.

Da si pa vendar nekoliko ogledamo Gorico, se po-

91

peljemo malo okrog mesta, potem jo pa krenemo
naravnost proti vipavski železnici. Srečamo jo blizu
Šempetra in se za izpremembo peljemo malo proti
Vipavi.

Trdbuišinik pa začne prav nemirno gledati skozi
akno na obe Strani, ker smo se ustavili v Volčji dragi,
ki je prva postaja vipavske železnice. Ko pa kmalu
poltem zagleda 'Gradišče in se pripeljemo v Prvačino,
je 'hotel na vsak način izstopiti.

»Pravim, pravim,« je sopihal; »mi se ne peljemo
prav. Ta železnica drži v Ajdovščino.«

»Kam pa drugam?« mu pripomni Ivanka silno
rasno. »Tam pa počakamo, da zgrade železnico v
Postojno, potem se pa potegnemo naravnost v Trst.«

Jaz sem pa imel veliko opraviti, da sem obdržal
moža v vozu, tako neznansko je silil ven. Umiril se
je šele, (ko smo onkraj postaje zapustili vipavski tir
in krenili na novo železnico. Tu smo morali takoj
zopet skozi par predorov, kar je Trebušo ika slednjič
popolnoma prepričalo, da se pelje praiv, posebno ker
smo obenem itudi zapustili lepo Vipavsko dolino.

»Pravim, pravim,« je godrnjali, »sedaj pa vidim,
da se peljem prav, ker ne vidim drugega kakor gore,
predore in mostove. Kdaj bodemo pač iz teh hribov
ven?«

Mož je namreč mislil, da je onlkraj Vipavske do¬
line noter do Trsta sama planjava, posuta z mesiti in
vasmi, sredi vrtov itn vinogradov. Namesto tega so se
mu pa pokazali poraščeni vrhovi Trnovskega gozda,
češ tudi mi srno nekaj; pridi le gor in videl boš dovolj
planjav.

Vrhovi Trnovskega pogorja sicer ne dosegajo vi¬
šine 1500 m, toda v-sled svoje lege so razgledne točke

92

prve vrste. Ako se povzpneš nanje, se razprostirajo
pred teboj vse nedogledne pokrajine od sivega Tri¬
glava do sinjega Jadranskega morja. Kako krasno
nasprotje: na eni 'strani snežni razriti grebeni Julijskih
planin, na drugi pa neizmerna morska gladina! Maj¬
hen trud, is katerim poležeš na Čaven, Veliki rob ali
Mrzovec, se nikakor ne more primerjati s krasnim
razgledom, ki ga dosežeš na tako lahek način.

'Pot slkotzi košate (gozde je nadvse prijetna in zdrava.
Ako pa 'zaničuješ kot hud hribolazec lepa pota, lahko
splezaš na vrh po strmih golih stenah, katerih tudi tu
ne manjka. Morda se ti celo posreči, da se ponesrečiš
na njih in trajen spomin v povestoici slovenskega
hrilbolaštva ti je zagotovljen. Posebne slave seveda
si ne pridobiš s 'tem, kajti slavna ponesrečenja se za¬
čenjajo šele v višini blizu 3000 m.

Kmalu potem ko zapusti vlak vipavsko železnico,
prižvižga v kratek predor, menda samo zato, da pride
na nasprotni strani zopet ven. Tu zagiledamo iznova
Čaven in Veliki rob, ki sta nam predstavila svoja
strma rebra že poprej v Prvačini.

Nato se poslovimo od Vipavske doline in se zopet
podamo pod zemljo. Ko pa pribrlizga »lukamatija«
iz predora, začne sopihati na ves iglas, kajti naslednja
postaja Rihemberk leži 56 m više od Prvačine.

Kolodvor stoji na lepem bregu, katerega so mo¬
rali nasuti. Globoko pod njim leži olb Branici vas
Rihemberk. Ravno nasproti se pa šopiri na strmem
griču grad istega imena.

Tu se poslovimo tudi od Trnovskega gozda. Toda
komaj predrdramo dva kratka predora, že zagledamo
Hrušico s strmim Nanosom.

93

Spominjam se  še dobro, kdaj sem Nanos prvikrat
videl. Nastopil sem ravno službo v Postojni. O tatov
Jože me je prijazno sprejel na kolodvoru in mi takoj
pokazal Nanos.

»To je naš Triglav,« je rekel ponosno. »Glej, da
se kmalu seznaniš z njim!«

Jaz sem pa dolgo odlašal s tem obeskom, kajti
Nanosoviih 1200 m mi je bilo veliko premalo. Slednjič
sem se pa nekega jutra vendarle spravil na pot.

Stopil sem tja do Razdrtega in zlezel kar narav¬
nost na strmi rob, ki se dviguje nad vasjo. Tam ležem
na mehka tla, odložim suknjo in kolar ter iščem po
zemljevidu vasi in sela, ki so se belila na lepi planjavi
pod menoj. Naenkrat začne vse plesati; plesale so
mimo mene njive, gozdovi, vasi in naposled pripleše
tudi Postojna.

»Počakaj še malo,« si mislim, »da pride na vrsto
tudi tvoje stanovanje; potem lahko stopiš kar noter
in se uležeš na posteljo.«

Naenkrat se mi pa vse to skrije v nekako meglo,
omahne mi 'glava in — zaspim.

Zbudi me šele sonce, ki me je začelo neusmiljeno
žgati. Ura je bila nekaj čez deset; imel sem torej še
dosti časa do noči. Zato začnem premišljevati, kaj naj
naredim slavnega.

»Ali naj igrem na inajvišji vrh Nanosa?« se vprašam.
»Ne, to stori lahko vsaka šleva. Narediti moram ne¬
kaj takega, kar še ni napravil nihče. Kaj, ko bi pre¬
plezal vse stene do Sv. Brica?«

Ta misel mi je ugajala. Bila je gotovo zelo pa¬
metna, kajfti te neumnosti gotovo še ni nihče zagrešil.

Poberem torej suknjo in se zapodim z neznansko
gorečnostjo v >3kale. Kolar in zemljevid sem seveda

94

pustil na tlelh; samo pozabil sem jima naročiti, naj
prideta za menoj.

Prijetnosti tega plezanja ne bom popisoval. Kdor
jih pa hoče okusiti, naj gre kak soparen dan v juliju
na Nanos in naj se plazi po stenah proti Sv. Bricu.
Prepričan sem, >da v drugo ne bo šel več.

Omenim naj samo toliko, da je v tistem skalovju
dosti kač, gadov in modrasov. Mene seveda niso dosti
begale, kajti jaz 'sem precej vajen takih reči. Kakor
hitro sem katero zagledal, sem jo urno zgrabil za rep,
in frčala je v dolino, še predno ji je prišlo na misel,
da me lahko popade. Ako je prišla cela na tla, ne
vem, tolda to je bila njena skrb, ne pa moja.

Bil sem ravno nad Srednami, ko zazvoni v Postojni
poldne. V mojem želodcu je 'bilo pa že precej čez,
zbkaj bil sem išie skoraj popolnoma tešč. To in pa črni
oblaki, ki so se zbirali nad Sv. Trojico, so me napotili,
da sem sklenil pustiti v miru Sv.  Brica.

Spustim se po skalah navzdol in jo pocedim po
strmem meilu proti Sreldnam. Ko pridem do vasi, ho¬
čem natakniti kolar; toda tega nisem mogel pri naj¬
boljši volji storiti. Rad bi tudi poznal tistega, ki zna
natakniti kolar, če ga nima.

To me pa ni posebno motilo. Kajti bil sem tudi
brez kolarja za v vsako še tako odlično družbo. Samo
suknji se je pripetila majhna nesreča. Hotela je nam¬
reč po vsej sili ostati v Nanosovih pečinah. Zato se je
tako trdno oprijela nekega grma, da sem moral rabiti
silo. Potegnil sem najprej za seboj suknjo, potem pa
še rokav, ki je obvisel trdovratno na veji. Sitno je
bilo le to, da sem moral potem oblačiti suknjo posebej
in rokav posebej.

95

Hlače isio se pa ohranile zelo dobro vkljub ostremu
kamenju, s katerim so prišle v najožjo dotiko. Sicer
so imele na zadnji plati precej velika okna, tudi na
kolenih je ibila tu in tam kaka luknja, spodaj so bile pa
le nekaj malega razcefrane; drugače so bile popolnoma
cele. Zato sem bil lahko prepričan, da bo vsak spo¬
znal v mani dekanijskega kaplana iz Postojne, ako-
ravino sem bil brez kolarja.

Mahnem jo torej v edino goisbilno v vasi in sedem
samozavestno za mizo. Ko pride gospodar v sobo, ga
vprašam, če bi dobil lahko kaj kosila.

»Aiko hočeš dobiti kaj jesti,« mi pravi čemerno,
»pojdi v vežo! Tu je za goste, ne pa za berače.«

Začudil sem se, ko isem zaslišal ta pozdrav, zameril
mu pa nisem. Kajti ogledalo na nasprotni steni mi je
kazalo znojen obraz, razgaljene prsi in odtrgan rokav.
Zato sem mu rekel kolikor mogoče prijazno:

»Ne bojte se, vse vam pošteno plačam! Le prinesite
mi kaj za med zobe, kajti Nanos mi je napravil veliko
lakoto iin žejo!«

Mož zagodrnja nekaj v brado o »vsiljivih posto¬
pačih« in zapusti sobo. Nato pa pride gospodinja ter
prinese kos kruha in četrt vremščine; oboje postavi
na mizo in pravi osorno:

»Drugega nimamo nič.«

Potem pa izgine za možem v vežo.

Sedel sem torej sam, pil tisto .kislico im priigrizoval
kruh iz prejlšinjega meseca. Šlo mi je zelo v slast. Kdor
ne verjame, naj gre tešč iz Postojne ob štirih zjutraj
na Nanos, tam naj lovi slepe miši po skalah, opoldne
naj se pa zateče v gostilno v Srednie. Videl bo, da se
mu v ustih Spremeni najslabša vremiščina v najboljši
šampanjec in najtrši kruh v medeno potico.

96

Vendar me je nekaj motilo ves čas; namreč tisto,
kii je zunaj v kuhinji cvrčalo in vselej tako lepo za¬
dišalo, 'kadarkoli so se odprla sobna vraita.

Ženska radovednost, koliko si bila ti že zaničevana
in še boš! Toda naj te vsi teptajo v blato, jaz te bom
vedno proslavljal. Kajti tebi se imam zahvaliti, da sem
bil deležen tistega, ki je v Srednah pod Nanosom
tako glasno cvrčalo in tako prijetno dišalo.

Čez nekaj časa pride gospodinja v sobo, sede za
mizo ter me vpraša, od kod in kam. Jaz ji seveda po¬
pišem vso pot iz Postojne do S.reden. Samo ob sebi
se razume, da nisem pozabil povedati, kako sem gade
in modrase lovil za rep ter jih metal v dolino.

To je bilo ženi silno všeč. Nato me nekaj časa
gleda pozorno, potem pa pravi:

»Nekomu se mi zdite podobni. Komu že? Čakajte,
že vem, poštojmskemu kaplanu.«

»Kaj pa, ko bi bil jaz res postojnski kaplan?« se
zasmejem; »seveda, kolar sem pustil na Nanosu, ker
mi je bil preveč nadležen za vratom.«

»I seveda ste,« vzklikne ona; »saj vas poznam
tudi po glasu! Kje .sem neki imela prej ušesa in oči,
da vas nisem takoj spoznala! Gotovo ste zelo lačni!
Potrpite malo, grem gledat ven, mogoče se bo še kaj
dobilo za prigrizek.«

In res se je še dobilo. Kmalu je ležala pred menoj
na krožniku lepo opečena polovica piške, ki me je
poprej ščegetala v nos. Tudi gospodar se je zopet
prikazal in se opravičeval, da me je sprejel tako
»prijazno«.

Jaz sem mu pa hitel zatrjevati, da nisem prav nič
zameril, (kar je bilo tudi res. Tri odhodu sem mu celo
obljubil, da pridem zopet pod njegovo gostoljubno

97

streho, kadar bom preplezal drugo polovico sten od
Sv. Brica do Sreden.

Potem sem jo pa mahnil po bližnjici čez Pred¬
jamo in Studeno v Postojno, kamor sem prišel šele
drugo jutro.

Predjamskega gradu si nisem mogel ogledati, pač
pa sem zvedel tam, da grad ne stoji zato, da bi vsak
capin vtaknil svoj nos vanj.

Tudi v Situdenem nisem mogel toliko časa v žup¬
nišče, dokler ni prišel gospod žuipnik. Njegova sestra
je namreč trdovratno zatrjevala, da »vandrovci« pre¬
nočujejo na hlevu v mrvi, ne pa v hiši.

Naposled bi bul pa skoraj prišel v Postojno v ta¬
kem častnem 'spremstvu kakor nekdaj v Žihpolje, ako
bi me ne bil rešil postojnski stražmojster, za kar sem
mu še danes hvaležen.

Drugega posebnega se orni ni pripetilo na tej poti.

Eno škodo sem pa menda vendarle napravil s svo¬
jim izletom. Kajti lovci mi še dandanes očitajo, da
sem jaz krav, da ne pride na Nanosu noben medved
več na strel.

Gospod Pavlič, najboljši lovec daleč naokrog, je
namreč pravil, da je videl na Nanosu, kako je velik
medved, z mojim kolarjem okrog vratu, zijal v moj
zemljevid. Do strela pa ni prišel, ker ga je kosmatinec
prekmalu zapazil. Zgrabil je s taco zemljevid in se
izgulbil v goščo. Od tistega časa ne pride noben med¬
ved več na izpregled. Ker imajo dober zemljevid, se
vedo dobro ogibati bolj obljudenih krajev.

Tako je pravil gospod Pavlič. Jaz tega že ne ver¬
jamem; vsaj vsega ne, kajti lovci radi lažejo.

Take spomine mi je obudil Nanos, ko sem ga čez
dolgo let zopet zagledal, četudi le iz vlaka. Povedal

98

sem j ih tudi svoji družbi. Toda ako bi bil vedel, kako
jih bodo sprejeli, bi jih bil raje ohranil zase.

Mislite sii, jeli so se smejati, smejati tako resnim,
tu in tam celo žalostnim spominom! In kako so se sme¬
jali!

Trebušni,k se je tako krohotal, da bi bil kmalu vlak
skočil s tira, Ivanka se je kar solzila, Groga se je pa
hitel na vso moč prepasovati, da bi ne bil počil.

Toda vas, ljubeznive Mohorjanice in dragi Mohor-
jani, vas kličem na pričo in vprašam:

»Ali ni bila moja pot iz Postojne v Postojno čez
Nanos resno, da, junaško dejanje, vredno slovenskega
hribolazca? Ali je bilo potem prav, da so se smejali
mojim dragim spominom? Ali se nisem lahko čutil
kruto razžaljenega? — Gotovo!«

In ras me je ta porogljiv smeh globoko užalil.
Umolknil sem in gledal skozi okno v pusti kraški svet,
,na katerega smo stopili pri postaji Sv. Danijel-Kofodilj.
Tla so tu in tam razorana z globokimi vdrtinami, ki se
imenujejo doline. Graditelji železnic so jih morali
na mnogih mestih zasuti, drugod so si pa morali preko
gričevja odpreti pot z globokimi preseki. Na obeh
straneh vidimo več starih taborov, v katerih so naši
predniki branili sveto vero in zlato svobodo proti
turškemu sovragu.

Takoj za vasjo Kopriva izginemo iz površja zemlje
v globok presek; drugega ne vidimo kakor skalnate
stene in grozoviti ropot vlaka nas kar gluši. Zato
smo pa tem prijetneje iznenadeni, ko priropotamo iz
tal im zagledamo Skopo, ki leži, rekel bi, sredi vrta.
Tak razloček je med tem selom in kamnito okolico.

Onkraj postaje Dutovlje-Skopo se podamo za iz-

7 *

99

premembo iznova v kratek predor. Ko pridemo zopet
na dan, zagledamo Repentabor. Vlak hiti v Repentabor
in se ustavi v Repentaforu. Potem se poda zopet na pot
in zdrdra skozi Repentabor. — Kajne, to je čudno 0

Nič ni cudino! Kajti Repentabor se imenuje cerkev,
ki je božja pot, dalje dolina, v kateri ta cerkev stoji,
potem postajališče, na katerem se ustavi vlak, in sled¬
njič grič, skozi katerega je predrt predor za železnico.

Omenim naj le še to, da je ta grič talk, kakor so
bile hiiste hlače, ki sem jih prinesel z Nanosa. Ima
namreč polno lukenj, ki so deloma tudi s predorom
v zvezi.

Potem ko zropotamo še čez most visoko nad progo
južne železnice, pridemo kmalu na Opčine.

Tu vlada silno živahno življenje. Kajti Opčine so
kraj, kamor Tržačani, pa tudi tujci, jako radi zaha¬
jajo zaradi doforeiga zraka in lepega razgleda.

Le.p obelisk ti kaže, da je ta kraj počastil sam
cesar Franc s svojim obiskom. Nekoliko više pa stoji
razgledni stolp, s katerega se ti nudi krasen razgled.

Proti severu obrnjen zreš na razora/no kraško po¬
krajino. Ako se naveličaš tega pogleda, se ti odpoči¬
jejo oči na silnih vrhovih Julijskih planin. Na sinjem
obzorju te pozdravljajo sivi Krn, snežni Kanin in
drugi zinainci, v katerih osrčju si se vozil še pred krat¬
kim časom. Toda tudi proti jugu je pog/led na neiz¬
merno morje nepopisno lep, naj ga že gladi lahen
veter ali pa biča jezina burja.

Lahko bi se peljali z Opčin z električno železnico,
ki posreduje oiselbini promet s Trstom, toda nočemo se
izneveriti novi železnici, ko smo že tako blizu cilja.

Vlak odpiha s postaje, se poda po sivoji navadi
takoj v predor, ki je jako zanimiv vsled votlin, s ka-

100

teni,mi je v zvezi. Ena je železnici celo prestrigla pot.
Morali so zgraditi čez njo 21 on dolg most. Vidimo
ga seveda ne, ker nas obdaja popolna tema. Kako
prijetno smo pa iznenadeni, ko pridemo iz tega, nad
tisoč metrov dolgega predora in zagledamo naenkrat
morjie v njegovem krasnem okviru!

Pred nami leži šurano mesto, na desni se pa raz¬
prostira strmo obrežje, podobno skrbno obdelanemu
■vrtu. Pogled nam sega daleč noter do laških planjav,
za katerimi se jasno črtajo na temnem obzorju obronki
razritih Dolomitov. Sredi tega pisanega okvira se pa
giblje in vali krasna pa tudi grozna, poslušna in ven¬
dar uporna, silno koristna in tako nenasitljivo pre¬
šerna pošast — morje.

Trebušnih je mislil, da je to le megla. Komaj smo
ga prepričali, da je res morje.

Železnica nas privede tako blizu Trsta, da slišimo
šum itn trušč, ki vlada v njem; toda vanj ne moremo.
Kajti še vedno .smo nad njim 308 m. Vlak pa ne more
po stopnicah dol; zato se vije proga v velikanskem
ovinku okrog mesta. Zdi se nam, kakor bi iskali, kje
pridemo najzložneje noter.

Z grozovito naglico dirjamo navzdol; klanec je
tako hud, da zavore kar škripljejo. Trikrat moramo
še pod zemljo itn vrhu tega nas v Rocolu celo ustavijo.
Groga je menil, da tu gotovo ogledajo vlak, če je za¬
dosti čeden za v Trst. Trebušnih je pa zamomljal:

»Pravim, pravim, peljemo se v mesto, kakor b,i z
levo roko segel za hrbtom v desni žep.«

Nato se poslovimo v predoru sv. Jakoba od pod¬
zemeljske vožnje itn pridrdramo z neznanskim hruščem
na novi državni kolodvor v‘"Trstu. Vse hiti ven in
vlak je izpraznjen v nekaj minutah.

101

Ljudstva se je kar trlo. Eni so se ravnokar -pri¬
peljali, drugi so čaikalii, da se odpeljejo, drugi zo-pet
so prišli sprejemat znance. Med zadnjimi bi moral biti
tudi Bečkov France.

Toda Groga je zaman stegoval vrat in sukal na
njem glavo na vise strani, da bi ugledal brata. Ni ga
bilo nikjer. Zaito ga vprašamo, če sploh France ve, da
pridemo.

»Kaj ne bo vedel,« odvrne Groga čemerno, »ko
sem mu pa pisal! Saj imam pismo še pri sebi.«

»Kaj, še pri sdbi ga imate,« se čudi Ivanka, »zakaj
ga pa niste oddali na pošto?«

»Čemu bi dajal pošti zaslužiti, ko mu ga sam lahko
izročim in si tako prihranim groš?«

»To pot l ste bili pa malo preveč varčni,« mu pra¬
vim jaz. »Kako more vaš France vedeti, da pridete,
ko pa ni prejel pisma? Zato vas pa tudi ni prišel
čakat.«

Groiga je nato nekaj čas-a strmel predse z odprtimi
usti in izbuljenimi očmi ter premišljeval, potem je pa
rekel: »Imate prav! Na to pa res nisem mislil. Saj pra¬
vim, človek ni nikdar zadosti premeten.«

Šli smo torej s pismom iskat Franceta; našli smo
ga kmalu, ker je imel Groga precej natančen naslov.
Potem smo se pa zatekli v Narodni dom.

Bečko-v France je pa Bečkovemu Grogu povedal
za pozdrav, da naj gre kar nazaj, odkoder je prišel,
alko m-u takoj ne izplača tistih dvesto, katere ima še
dobiti iz hiše.

Bečkovemu Grogi se je pa ta sprejem od strani
ljubljenega brata, Bečkovega Franceta, tako pokadil
pod nos, da se je obrnil na mestu in jo pribrisal za
nami.

102

Delali smo ravno načrt za drugi dan. Po dolgem
preudarjanju >smo določili jutro in večer za ogledo¬
vanje mesta, popoldanske ure pa za izllet v Mi.ramar.

Iz vsega tega pa ni bilo nič in sicer iz sledečih
vzrokov: Ko drugo jutro ogledujemo pristanišče, se
spomni Trebušnik, da so ga ponoči opikali komarji,
in da >se zato mora kopati. Isto potrebo je začutil kar
naenkrat tudi Groga. Zmenili smo se torej, da se sni¬
demo oaz kako uro pred cerkvijo Novega sv. Antona.

Trebušnik in Groga sta se nato odpravila proti
kopališču, midva z Ivanko sva pa naprej ogledovala
živahno življenje v luki.

Ob določeni uri pa korakava počasi proti Novemu
sv. Antonu. Tu nama pridirjata naša junaka že na¬
proti. Moralo se jima je silno muditi, ker sta razvijala
čudovito naglico. Trebušnik je kar lovili sapo; biil je
brez dežnika in čepice, zato je pa imel visok cilinder,
ki mu je čepel na glavi kot jabolko na zvoniku.

»Stric, kam pa tako urno,« ga vpraša Ivanka, »pa
s pinjo? Kje ste pa pustili dežnik in . . . ?«

Toda ni ji pustil dalje govoriti.

»Pravim, pravim,« je sopihal, »hitro na vlak in
domov, sicer naju še dohe!«

»Kaj se vam pa mudi tako,« se čudim jaz, »kdo vas
pa lovi?«

»Pravim, pravim, sedaj ni časa za razlaganje; ako
nočete, greva pa sama. Groga, le hitiva! Najbolje je,
da nimava z gosposko nič opravka.«

In drla sta jo naprej tako naglo, da sem ju komaj
dohajal, Ivanka je pa kar zaostajala.

Tudi na kolodvoru še nisem mogel ničesar spra¬
viti iz strica. Zapazil sem samo to, da je zlezel kar na

103

kup, kakor hitro je zagledal kakega redarja. Zelo ga
je tudi begalo, ker so ga ljudje tako gledali.

Kdo bi ga pa tudi ne, velikana z ogromnim trebu¬
hom v kranjiški narodni noši in s premajhnim cilin¬
drom na glavi! Jezik se mu je razvezal šele, ko smo
sedeli varno v Vlaku in se odpeljali iz Trsta.

»Pravim, pravim,« se oglasi, »pa ti povej, Groga,
v kaki nevarnosti sva bila.«

»Ko prideva v kopališče,« začne Groga na ta po¬
ziv, »vidiva celo vrsto vrat s številkami. Neki pošvedran
dedec nama odpre dvoje takih vrat in morala sva
vsak v svojo soibo, da sva tam odložila obleko. Potem
sva pa planila v morje. Bilo je že precej ljudi v vodi,
največ seveda otrok. Plavali in skakali so okrog naju
kakor žabe. Stric je lepo ležal na hrbtu, da sta mu
samo trebuh in obraz molela iz vode. Otročaji so mu
pa za [kratek čas bobnali po trebuhu.«

»Pravim, pravim, zato sem pa tudi enega pograbil,
da mi je kar cel šop las ostal v roki,« pripomni Tre-
bušnik.

»Kaj mi segaš v besedo,« se raztogoti Groga takoj;
»čemu si pa naprosil mene, da naj govorim, ko pa
hočeš ti govoriti? Pa ti govori in potem ni treba siliti,
da bi jaz govoril!«

»Pravim, pravim, pa pripoveduj naprej; saj te ne
bom več motil.«

»Ko sva se skopala,« nadaljuje Groga nekoliko
pomirjen, »sva šla po obleko. Sedaj pa nisva vedela,
kje sva se slekla, ker sva pozabila pogledati na šte¬
vilko. Nato začneva kar od kraja odpirati vrata, ker
sva upala na ta način najlažje priti do pravih. Tu in
tam je 'šlo malo težko, ako so bila zaklenjena; ker
sva pa dobro potegnila, so morala vsaka odjenjati.

104

Tako sva pregledala že več takih kurnikov, ko
prišepa tisti dedec, ki nama je poprej pokazal, kje
naj se slečeva. Drl se je na vse pretege, menda laški
ali kako. Da ni bilo slovensko ali nemško, to dobro
veva. Postrežljiv je bil pa vendar toliko, da nama
je odprl prava vrata.

Ko se oblečeva in prideva ven, stoji že zopet tista
pokveka pred nama in začne nekaj gobezdati. Ker
je pa videl, da sam ne opravi nič, je poklicali še enega
na pomoč. Oba sta potem toliko stlačila skupaj, da
sva razumela za kaj gre. Dedca sta namreč zahtevala
odškodnino za ključavnice, ki sva jih menda potrla.

»Iz te moke pa ne bo kruha,« pravim jaz in po¬
rinem tisto švedro malo v stran, da bi mogel naprej.
Dedec je pa koj žlempnil v. vodo. Kdo ga je pa tudi
naprosil, da je tako na kraju stal! Drl se je pa potem

105

tako, da je vse letelo vkup. Naenkrat jih je bilo okrog
naju kot listja in trave. Eden je potegnil Trebušniku
čepico z glave, drugi m:u je iztrgal dežnik, nekaj se
jih je pa lotilo mene.

i»,Slišiš, Trebušmik,« pravim jaz, »pomočiva no tole
sodrgo v morjie.«

Trebušnih pa še odgovoril ni, ampak je zgrabil
z eno roko najglasnejšega kričača in ga zalučal v vodo,
kakor bi mignil.

Potem sva pa začela. Metala sva jih kakor žabe.
Vse je moralo v vodo, naj je bilo že oblečeno ali ne,
ker nisva imela časa izbirati. Na ta način sva si na¬
pravila hitro prostor.

Trebušnih je pobral še eno pinjo, ker v naglici ni
mogel najti čepice, potem sva jo pa ucvrla ven, da se
je kar kadilo za nama. Tudi dežruilk sva morala pustiti
tam, ker ga je vzel eden s seboj v vodo. — Drugo pa
tako veste sami.«

Grogovo pripovedovanje nas je spravilo v kaj
dobro voljo. Samo Trebušmik se je držal še žalostno.

»Pravim, pravim,« je rekel, »vi se lahko smejite,
ko vam nihče nič noče; jaz se pa ne oddahnem poprej,
da pridem domov. Morebiti me že čakajo na kaki
postaji orožniki, ker so gotovo iz Trsta brzojavili na
vse strani, naj me iščejo.«

Toda Trebušnikov strah je bil brez potrebe, kajti
prišli smo v Žirovnico brez vsake zapreke.

V Trst pa ne gre Trebušnik nikdar več.

»Pravim, pravim,« se je pritoževal, »vozil sem se
en dan tja, en dan nazaj, trpel vso pot lakoto in žejo,
užil toliko strahu, in vse to samo zato, da sem se
kopal v morju. Drugič se pojdem kopat raje v jezero;
bliže je, pa tudi ceneje.«

106

Trebušnik na dunajski lovski razstavi

Leta 1910  so priredili ljubitelji lova na Dunaju
lovsko razstavo. Za ta — vsaj za Dunaj — imenitni
dogodek so delali naravnost velikansko reklamo. Po¬
lepili so do malega vso avstrijsko državo s pisano
barvanimi lepaki, ki so ti obljubljali na razstavi ne¬
navadne užitke. Alko si stopil na vlak, te je na steni
nabita »Mednarodna lovska raastava« takoj opom¬
nila, da se pripelješ na Dunaj na pol zastonj, ako jo
obiščeš; v mestih so bili vsi hišni vogali okrašeni z
enakimi lepaki, da, nabili so jih celo na polomljene
plotove ob blatnih vaških potih. Ne smete se torej
čuditi, če sem bil prepričan, da bom videl na razstavi
same čudovite reči. Sploh sem pa tudi jaz velik lju¬
bitelj lova in divjačine, zlasti take, ki pride okusno
prirejena in v omako položena na mizo. Zato sem se
čutil dolžnega ogledati si razstavo, ki je imela na¬
men, radovednemu občinstvu pokazati, kaj so pravi
in »nedeljski« lovcii že nastreljali.

Da bi mi ne bilo treba samemu tavati po širnem raz¬
stavnem prostoru, sem si preskrbel kaj kratkočasno,
dasi tu im tam malo sitno družbo. Vzel sem namreč s
seboj Trebušmika im Grogo. Kajti vedel sem, da ju
bo razstava zelo zanimala, saj sta olba imenitna lovca.

»Kaj, Trebušnih, da je lovec?« se boste čudili. Lo¬
vec, lovec, pa še kakšen! Poprej je hodil samo na

107

srnjake in zajce, odkar je pa prineseil svojih 145 kil
na Triglav, podira najraje divje kozle.

Že njegova hiša kaže, da prebiva v njej strasten
lovec. Takoj med vrati visi velikansko jelenje ro¬
govje. To lovsko trofejo si je Trebiišmik v pravem po¬
menu besede priboril tisto leto, ko se je vozil po novi
železnici v Trst. Ta njegov junaški čin je gotovo
vreden, da ga utrnem pozabljenosti.

Med Begunjiščico in Srednjim vrhom leži krasna
planina Zelenica. V poletnih mesecih je na njej vse
polno živine, ki se ob sočni paši prav dobro počuti.
Tudi Trebušnik pošilja tja gor svojo goved v rejo.
Nekega dne je prišel kot dober gospodar na Zelenico
pogledat, kako se godi njegovi živinski družinici. Ker
se mu ni ljubilo po isti poti nazaj, jo je mahnil preko
Sv. Ane v Tržič.

Sam s seboj zadovoljen koraca širokih korakov
naprej,, ko zagleda naenkrat pred seboj — velikan¬
skega jelena. Urno seže po puški, toda bilo je že pre¬
pozno; ni je mogel zgrabiti. Tega mu tudi kot lovcu
ne smemo zameriti. Kajti puška mu je visela mesto
na rami — doma na steni. Toda naš Nimnod* ni bil
prav nič v zadregi. Kakor blisk se vrže na jelena in
ga pograbi za rogovje. Začne se hud boj. Jelen je
takoj spoznal, kakšnemu možu je prišel v roke. Kar
naenkrat ga je minila tista besnost, katero napada
ob gotovih časih ljudi in živali. Mislil je samo še na
to, kako bi rešil rogovje in kožo. Toda kar Trebušnik
enkrat zagrabi, tega ne izpusti več izlepa. Ko vidi
jelen, da mora na vsak način od protivnika odkupiti
svojo svobodo, se zažene z velikansko silo nazaj ter
prepusti Trebušniku — rogovje, kožo pa srečno od-

* Svetopisemski lovec.

108

nese v bližnji goizd. Ta odkupnina je pa imela za
zmagale a nekoliko neprijetne posledice.

Kakor hitro se je namreč rogovje snelo, je padel
Trabušnik kakor vreča molke na tla ter se potakal
par metrov po strmi rdhri navzdol. Predno je vstal in
prilezel nazaj na bojišče, je bil begunec že na var¬
nem v Bornovem zverinjaku, od koder je prišel na
boj. Trabušnik je pa rogovje, ki ga tudi med padcem
ni bil izpustil, prinesel domov ter ga kot znamenje
svoje zmage obesil nad hišna vrata. Morda je tudi
mislil, da bo njegov posestnik prišel nekega lepega
dne po svojo imovino. Da se to ni zgodilo, je gotovo
kriv edinolle Bornov gozdar.

Ta je namreč zapazil nekega jutra jelena brez
rogovja ter ga ustrelil. Meso je pojedla gospoda, glavo
je pa obesil gozdar na steno ter jo rad pokaže kot
posebnost svojim obiskovalcem. Kajti jelenja glava
z odtrganim rogovjem kaže, da je bil rajnki njen
gospodar pogumen borilec, ki je izgubil svoje krasno
orožje v hiudem boju s sovražnimi jeleni.

Ta zgodba o junaškem Trebušnikovem dvoboju
z jelenom ni prazna izmišljotina, kakor so večinoma
lovske povesiti, marveč je gola resnica. Kdor se hoče
o tem prepričati, naj si ogleda jelenje rogovje nad
Trebušnikovimi vrati in pri Bornovem lovcu glavo,
ki spada zraven.

Tudi Groga je kaj hud lovec. In kako bi tudi ne
bil, saj je najizvesitejši Trahušnikov spremljevalec na
vseh njegovih »krvavih« potih. Iz njegovega lovskega
življenja hi vam lahko povedal marsikako zanimivost.
Toda kaj več o tem pozneje. Samo toliko naj omenim,
da so stene v njegovi bajfti, kakor tudi v Trebušnikovi
hiši, kar pokrite z najrazličnejšim rogovjem. Kakor

109

vojaki pri paradi se vrste tu večji in manjši rogovi
divjih kozlov in srnjakov, ne manjka tudi nagače¬
nih kraguljev, divjih petelinov in drugih takih ptičev,
da, celo nekaj zajčjih repov biimglja od začrnelega
stropa.

Morda bi radi vedeli, če sta tudi Trebušnik in
Groga kaj imenitnega poslala na dunajsko lovsko raz¬
stavo? Seveda sta poslala, pa še kako imenitne stvari,
samo škoda, da jih niso razstavili. Razen velikih, silno
močnih rogov, ki jih je nosil divji kozel naprej obr¬
njene, sta izročila razstavnemu odboru tudi nekaj re¬
pov sedaj že jako redkih planinskih zajcev. Delavoi
so pa vso pošiljatev nekam založili in tako sta prišla
naša dva razstavljavca ob najdragocenejše spomine
na srečne lovske dneve.

Toda dovolj o tem. Gotovo ste že prepričani, da
sta imdla Trebušnik in Groga z menoj vred zadosti
povoda iti na lovsko razstavo.

Dvakrat plačana kobilica

Domenili smo se, da se podamo šele jeseni na
Dunaj, toda neka Trebušnikova nezgoda nas je pri¬
silila, da smo jo že v drugi polovici meseca avgusta
potegnili. Menda mi ni treba še posebej poudarjati,
da je reveža zadela ta neprijetnost pri konjski kupčiji.

Bilo je na zadnjem našem skupnem potovanju po
Albaniji. Sedeli <snio v starodavnem Skadru v neki
kavarni ter gledali skozi okno na pisano množico, ki
je šumela po ulici. Naveličan tega vrvenja vzamem v
roko turški časopis, v katerem naletim na tole čudo¬
vito pravljico:

Neki Turek, Ibrahim po imenu, je šel s svojim

110

oslom na semenj. Na glavi je imel — namreč Ibrahim,
ne osel — velikanski turban, izpod katerega je gle¬
dalo dvoje majhnih oči tako neumno v svet, da je vsak
taikoj na prvi pogled spoznal, kaJko malo ve njihov
posestnik o zvijačah im goljufijah malopridne turške
mladine. V svojih raahojenih in pošvedranih opankah
je drsal počasi po prašnii cesiti, vlekel za seboj na po¬
vodcu dolgouho živinče ter lovil z gibčnim kljukastim
nosom prijetni vonj čebule in česna, ki se je širil po
mestu.

Tu pride mimo nekaj turških potepuhov. Komaj
zagledajo Ibrahima, že se dogovore, da mu ukradejo
osla. In eden izmed njih, Juzuf po imenu, pravi: »Jaz
stopim na oslovo mesto, vi pa odpeljite žival takoj na
semenj in jo prodajte! Za vse drugo se vam ni treba
brigati.«

Visa družba gre tiho za Ibrahimom. Čez nekaj časa
sname Juziuf previdno oslu uzdo ter si jo obesi čez
glavo. Nato vzamejo njegovi tovariši živinče ter ga
odženo po bližnjici na semenj. Oni potepuh se pa
guglje z uzdo ina glavi za Ibrahimom naprej po cesti.

Že sta bila blizu trga, kjer je bil semenj, ko se
naenkrat Ibrahim ozre in pogleda na osla. Kako se
začudi, ko zagleda na povodcu človeka namesto sivčka,
kii ga je bil doma obrzdal!

»Kdo si pa ti?« ga vpraša sitrmeč.

»Jaz sem vaš osel,« mu odgovori navihani Juzuf.
»Oh, poslušajte moj-o žalostno povest! Nekega dne sem
razjezil svoje starše. V silni togoti so me prekleli,
in spremenil sem se v osla. Prodan sem bil najprej
nekemu peku, potem pa nekemu vrtnarju. Naposled
ste me vi kupili. Priznati moram, da se mi je pri vas
še najbolje godilo. Ko tako krevsam za vami na se¬

lil

manj ter premišljujem svojo žalostno modo, rne za¬
gledajo moji starši. Takoj se jim zasmilim v srce. Zato
prekličejo svoje prekletstvo ter poprosijo zame Alaha
blagoslova. Tako sem zopet postal človek.«

Ibrahim si pogladi svojo sivo brado, nekoliko po¬
misli ter pravi: ».Kar si mi ti pripovedoval, ni nič
nenavadnega. Vendar bi bil raje imel, da bi se bil
ti spremenil v sosedovega osla, ne pa v mojega. Pojdi
v miru, moj sin, in ne jezi več svojih staršev!«

Jrnufu ni bilo itreba tega dvakrat reči, marveč
je urno snel luizido z glave ter jo ročno pobral, da se
je kar kadilo za njim.

Ker je pa Ibrahim potreboval osla, gre naprej na
trg, da si kupi drugega. Silno se začudi, ko zagleda tam
svojega dolgoušca na prodaj. Urno stopi k njemu ter
mu zašepeta v uho: »Nesrečnež, kaj si zopet razžalil
svoje starše? Ker se mi pa smiliš in se hi v moji službi
dopalde, te kupim 'še enkrat; samo paziti hočem, da
te starši več talko hitro ne blagoslove.« — In po¬
šteni Ibrahim je gnal osla v velikem ovinku krog mesta
domov, da 'bi ga njegovi starši ne srečali 'in — ne bla¬
goslovili.

To ganljivo povest sem takrat doli v globoki Tur¬
čiji povedal tudi Trebušniku, ki je kar pokal od smeha.
Jae sem ga pa posvaril in ga opomnil, da se mu pri
konjiški kupčiji tudi lahko pripeti kaj takega.

»Pravim, pravim, kaj takega se mi pa že ne bo
pripetilo; saj nisem tako neumen kakor tisti ,Hi-
ibraim 1 , ki je verjel, da se ljudje spreminjajo v osle.«
Talko je dejal Trebušnik ter se krohotal, da je kar
odmevalo od visokega stropa.

Im vendar se mu ie pripetilo, in sicer ravno tisto

112

poletje, ko je bila na Dunaju mednarodna lovska raz¬
stava.

Pri mlinarju na Potokih je imel kupljeno lepo
rjavkasto kobilo. Ker je bil ravno takrat brez hlapca,
je moral sam ponjo. Prav posebno se mu sicer ni
ljubilo krevsati gor, posebno zato ne, ker ga je po
ušesih trgalo. Zabasali si je torej ušesa z bombažem,
vzel palico ter odromal na Potoke.

Ker je bilo treba kobilico še zamočiti, da je šla raje
od doma, je bilo že precej pozno, ko se je odpravil
Trebušnik s svojo iskro tovarišico proti Žirovnici. Po¬
časi ,se je zibal po mehki blatni cesti ter premišlje¬
val, ikolliko dobička bi se dalo narediti pri tej kup¬
čiji, kobilica je pa stopala za njim na povodcu s
povešeno glavo, kakor bi bila žalostna, ker je morala
zapustiti domače jasli.

Poleg ceste v grmovju so taborili cigani in si ku¬
hali ukraden krompir. Trelbušnik jih niti opazil ni,
ker je bul pregloboko zamišljen v svoje račune. Zato
so ga pa aigani kaj dobro opazili, njega, njegovo za¬
mišljenost in lepo rjavko. Tiho se imu priplazi eden
izmed teh capinov za hrbet ter mu prereže povodec
prav blizu roke. Nato zadrži kobilico ter počaka, da
se Trebušnik nekoliko oddalji. Kaj se je potem zgodilo,
to pa vedo samo tisti cigani, ki so tam poleg ceste
kuhali ukraden krompir.

Trebušnik vsega tega ni iprav nič čutil, ker je bil
preveč zatopljen v svoje gospodarske misli in je vrhu
tega imel tudi zamašena ušesa. Zadovoljen sam s se¬
boj, ker je tako vredno kupil, je korakal po cesti ter
držal v roki odrezani konec povodca. Prav nič ni slu¬
til, da je kobilico že »prodal«, in to zelo poceni.

Tako jo primaha do prvih hiš v Mostah. Tu ga

8

113

sreča Tefkarjev Jaika ter mu pravi: »Dober večer,
Trebušnik! Od kod pa?«

»Pravim, pravim, Bog daj, Jaka,« odzdravi Trebuš¬
nik; »pri mlinarju in a Potokih ,sem kupil -tole kobilico
in jo ženem domov. Pravim, pravim, kupil sem prav
poceni.«

»Kaj pravite, da kobilico ženete? I kje jo pa ima¬
te? Jaz je nikjer ne vidim.«

Pri -teh Jakovih besedah se ozre Trebušnik nazaj
in kar ostrmi, ko zapazi, da je sam. Od samega -začu¬
denja odpre u-sta na stežaj ter ogleduje sedaj odrezani
konec povodca v roki, sedaj -zopet prazni prostor na
cesti, kjer bi po njegovem mnenju morala stati »po¬
ceni kupljena kobilica«.

Ko ,se dovolj načudi, -zapre usta, pogleda še enkrat
odrezano vrv in pravi žalostno: »Pravim, pravim, kdo
mi je pa t-o naredil? Neki potepuh mi je gotovo na
tihem prerezal povodec ter imi kobilico odpeljal. Toda
kdo bi ito bil? «

»Kaj niste nikogar srečali med potjo?« pozveduje
Jaka.

»Pravim, pravim, nikogar. Za menoj je pa prav
lahko kdo prišel, da ga nisem slišal, ko imam ušesa
zamašena in je tudi cesta tako mehka.«

»Morda se je kobila sama odtrgala in zbežala?«

»Pravim, pravim, to pa že ne; gotovo bi jo bil
čutil. Saj se tudi na vrvi pozna, da ni pretrgana, am¬
pak odrezana. Pravim, pravim, nesreča me je iskala; da
mi gre potepuh iz roke ukrast kobilico! Kaj takega
se mi je pa do danes šele prvikrat pripetilo.«

To Trebiušnikovo jadikovanje je pa ujela na uho
brezzoba -Gli-stovčeva Barba ter v svoji človekoljubnosti
urno ra zbobnal a po celih Mostah, kaj se je zgodilo.

114

Letala je po hišah, kakor bi jo veter nosil, ter
zavpila v Visako hišo posebej: »Hoj, ljudje božji, po¬
slušajte, kaj se je zgodilo! Trebušniku je nekdo ukradel
kobilo prav iz roke.«

Kmalu je ibilla skoraj vsa vas zbrana krog Tre-
bušnika. Najprej so poizvedovali, kako se je tatvina'
izvršila, potem so se čudili, nazadnje pa posvetovali,
kako bi predrznega tatu izsledili. Dolgo niso mogli
priti do nobenega sklepa.

Iz ;te zadrege jih je nazadnje rešil Čehlov Lojz,
ki se je bil pripeljal počasi v vas. Sedel je na voz.u
ter si krajšal čas s prijetnim žvižganjem. Fant je
namreč v tej stroki pravi umetnik. Komaj ga zagledajo
vaščani, ga že ustavijo in obsujejo z vprašanji.

Lojz se pa ni dal motiti. Najprej dokonča svojo
pesmico, nato pa odpre široka usta in pravi: »Kaj
kričite vsi vame? Eden naj govori, da bom vsaj vedel,
kaj hočete.«

Ta govorica se je vsem zdela pametna, najbolj pa
Tefkarjevemu Jaki. Zato zamahne >s svojo orjaško roko
ter zaukaže mir. Nato pa začne Lojza izpraševati: »Od
kod prideš?«

»Saj nisem prišel, pač pa sem se pripeljal,« mu ta
odvrne.

»Lojz, govori pametno, sicer spoznaš, kako znam
takim fantičem izbijati muhe iz glave! Torej od kod
se pelješ?«

»Iz Save.«

»Si li koga srečal na cesti?«

»Tisto pa tisto. Na klancu pri Soteski sem videl
Žončeta, tisto pijanko. Tako je klela, da se je kar
ogenj kazal.«

8 *

115

»Za Žončeta te ne vprašujemo. Mi bi le radi
vedeli, če sii  koga videl, da je ginall kako kobilo.«

»iNe, kaj takega pa niisem videl, vsaj nocoj ne. —
Hi, luca!« Tako se je odrezal Loj,z, udarili z bičem po
kobili in oddrdral skozi vas. Ko je bil že onstran Za-
vršnice, se obrne !še enkrat nazaj in zavpije:

»Kavno sedaj sem se spomnil, da sem malo pred Ja¬
vornikom srečal 'trop ciganov, ki so imeli s seboj nekaj
fcotnj. Če je bila tudi kaka kobila vmes, pa ne vem
natančno.« Po teh besedah je izginil muhasti Lojz zbra¬
nemu občinstvu urno izpred oči.

No, Jaka in Trebušnik sta zvedela dovolj. Takoj
sta spoiznalla, da so cigani odpeljali kobilico. Urno sta
dobila voz ter se odpeljala za njimi. Dohitela sta jih
na Jesenicah, toda kobilice nista našla pri njih. Za¬
man so tudi orožniki zasledovali tatu, bilo je, kakor bi
se bil z ukradeno živalco vred vdrl v tla.

Nekaj dni potem je bil v Beljaku konjski semenj.
Ker je moral Trebušnik imeti na vsak način konja,
se pelje tudi on na Koroško, da si poišče kaj priprav¬
nega. Komaj pride na semenj, že zagleda cigane, ki
jih je Tefkarjev Jaka osumil tatvine. Takoj se mu
zopet na vso moč oživi žalostni spomin na tako skriv¬
nostni način izgubljene kobilice.

»Pravim, pravim, moram pogledati, če je morda
tisti preklicani potepuh pripeljal mojo kobilico sem na
semenj.« Tako si je mislil Trebušnik sam pri sebi ter
pazljivo pregledoval konjsko živino, ki so jo prignali
od vseh strani. Toda zaman je bilo vse njegovo pre¬
gledovanje in poizvedovanje.

Naposled pride zopet nazaj k ciganom. Imeli so
na prodaj razen par suhorebrnih kljuset tudi še pre¬
cej lepo marogasto kobilo. Trebušniku je bila takoj na

116

prvi pogled všeč. Barva mu sicer ni posebno ugajala,
'a drugače je bila žival videti kaj iskra in močna. Ker
je bila cena jaiko nizka, je bila kupčija kmalu sklenjena.
Nato so jo cigani pobrali takoj s semnja, kakor bi bili
samo na to kupčijo čakali.

Tudi Trebušnik se je s kupljeno kobilico kmalu od¬
pravil profili domu. To pot j'e pa ni peljal za seboj na
povodcu, marveč je raje nanjo sedel, da bi jo na
ta način obvaroval pred tatvino. Ko je prijezdil čez
Podkoren na Kranjsko, je začelo precej dobro deže¬
vati. Vedril je najprej v Kranjski gori, potem pa še na
Dovjem. In čudno, čim huje je deževalo, tem bolj so
giiimile s kobilice — maroge. Naposled se je na poti
med Hrušico in Jesenicami kobila marogica spremenila
v krasno rjavko.

Trebulšnilku je sprva ta izpramemiba jako ugajala,
in ni se ji mogel dovolj načuditi. Ko je pa kobilo na¬
tančneje ogledal, je takoj spoznal, da se prav nič ne
razlikuje od orne, ki mu je bila pred par dnevi od po¬
vodca odrezana. S tem spoznanjem je pa mahoma zgi¬
nilo vse začudenje s Trebušndkovaga obraza, zakaj vsa
stvar mu je postala naenkrat jasna.

Cigani so mu ulkradli kobilico in jo prebarvali.
Potem so jo gnali v Beljak na semenj ter mu jo pro¬
dali — marogasto. Zato so jo tudi tako poceni dali.

Trebušnik jo je hotel v prvi jezi udariti naravnost
iza cigani. Toda kje so že bili takrat ti capini! Pola¬
goma se je pa pomiril ter jezdil naprej. Ko pride
domov, zve takoj vsa Žirovnica, da je Trebušnik zalotil
v Beljaku ukradeno kobilico ter jo srečno prignal do¬
mov. Ker je pa preveč usmiljenega srca, ciganov ni na¬
znanil, ampak jilh je pustil uiti.

S takimi vestmi se je skušal Trebušnik obvarovati

117

škodoželjnosti in zbadanja. Toda delal je račun brez
tistih Doliincev, ki so videli, kako je v Beljaku kupil
marogasto kobilico in kako se je ta polagoma izpre-
menila v rjavko. Ti poštenjaki so poskrbeli, da je pri¬
šla čista resnica na dan ter se razširila od Radovljice
do Rateč in še nekoliko naprej.

Trebuštnik jih je moral tiste dini veliko preslišati.
Naposled se je naveličal vednega zbadanja o dvakrat
plačani kobilici in je ostrim jezikom svojih sorojakov
ubežal na Dunaj.

»Pravim, pravim, ta čas se bo ta stvar že neko¬
liko pozabila. Predno pridem nazaj, bodo dobili že kako
drugo kost, da jo bodo glodali.« Tako mi je tožil stric
Trebušnik ter me pregovarjal, da bi šli na razstavo še
v avgustu. Jaz sem seveda rad ugodil njegovi želji,
ker mi je bilo pač vseeno, kdaj si ogledam tisto
razstavljeno divjačino.

Trebušnik išče svojo posteljo

Najpripravnejši vlak iz Ljubljane na Dunaj za
nas navadne zemljane, ki se vozimo v tretjem razredu,
je gotovo brzovlak, ki zapušča ljubljanski kolodvor
krog polnoči. Sedeš lepo v voz, malo dremlješ, malo
bediš in ob devetih zjutraj si že na Dunaju. Ako pa
dobiš prostor, da se lahko potegneš po klopi, je vožnja
toliko prijetnejša.

No, mi lovski romarji smo se še dokaj prijetno
in zložno vozili. Za vse to sta poskrbela Trebušnik in
Groga prav dobro.

Oboroženi z voznimi listki smo pričakovali na
lj/ulhljamskem kolodvoru polnočnega brzovlaka, ki je
imel priti iz Trsta. Trebušnik in Groga sta porabila

118

to priliko, da ista razkazovala potujočemu občinstvu
lepo narodno nošo, ki jo nosijo drzni gorenjski lovci.
Hodila sta moško po peronu, da so se jima kar iskre
delale pod podkovanimi čevlji. In kako bi tudi ne!
Trdbušniku je mahala na prepranem lovskem klobuku
talka brada divjega kozla kakor srednjevelika metla,
Grogove oguljene jerhaste hlače so pa glasno govorile
o pogumu njihovega posestnika, ki se je v njih plazil
že za marsikaterim ubitim kozlom, če ne divjim, pa
vsaj — domačim. Škoda le, da je bil čas za to »raz¬
stavo« zelo kratek. Kajti kmalu smo zaslišali od Ti¬
volskega gozda sem hripav žvižg in takoj nato je pri¬
hrumel brzovlak ter se hipoma ustavil.

Urno 'skočimo v voz, da si poiščemo pripraven
prostor za dolgo vožnjo. In res smo dobili popolnoma
prazen oddelek. Takoj smo si razdelili prostore. Groga
je rekel, da bo spal na tleh, Trebušnik si je izbral
desno klop, jaz pa levo. Toda veselili smo se prezgodaj.
Kajti naenkrat se odpro vrata in pribaše se noter
popotnikov, da se je kar tema delala. Bili so trije
mladi fantje in ena že bolj jesenska gospodična.

Z ležo torej ni bilo nič, celo s sejo je bila bolj
žaltava. Ostalo nam je še edino to upanje, da bodo
vsiljenci morda kmalu pobrali svojo obilno popotno
ropotijo ter izstopili. Tem se je pa tudi bralo kar z
obrazov, da pričakujejo od nas iste prijaznosti. Obojno
upanje je pa splavalo po vodi, ko je prišel sprevodnik
ščipat listke in smo zvedeli, da imamo vsi isto pot.
Morali smo se torej vdati v skupno usodo.

Do Litije smo še nekaj malega čebljali, potem
se nas je pa začel lotevati spanec. Trebušnik se je
naslonil v kot ter sprva bdi j natihoma poskušal svoje
inštrumente. Groga si je pa hotel pred spanjem še

119

privoščiti pipo tobaka. Izvleče torej iz žepa cedro in
mehur ter začne basati svojo ljubljenko. Toda komaj
jo prižige, ga že oipoimini tista gospodična iz jesenske
dobe, da je v prostoru za nekadilce.

Groga jo jezno pogleda, zagodrnja v brado nekaj
o »sitnih babnicah«, spravi čediro v žep ter pljurne
srdito po tleh. To ne baš lepo znamenje velike nevolje
mu pa prinese takoj drugi opomin, da je prepovedano
pljuvati na tla. Privoščil si ga je bil eden izmed go-
spodičninih spremljevalcev. Groga je že odprl usta, da
hi se bil znebil kake krepke, ko se naenkrat oglase ču¬
doviti glasovi iz kota, kjer se je vgnezdil Trebušnik.

Mož je namreč medtem že uglasil inštrumente
ter začel svoj koncert. Zastavil je naj.prej z milo flavto,
tej se je pridružil klarinet, oboje je začel polagoma
spremljevati bombardon, nato s.e je oglasila pozavna
kakor trobenta sodnega dneva, finale je pa udarjal
veliki boben. Po kratkem odmoru ali pavzi, kakor
pravijo glasbeniki, se je koncert pričel iznova.

Ker je bila »viža« vedno ena in ista, so se je naši
nepovabljeni gostje hitro naveličali. Začeli so se glasno
pritoževati čez smrčanje, kakor so v svoji brezobzir¬
nosti imenovali to krasno godbo. Toda Groga se je ta¬
koj postavil za svojega prijatelja in sobojevnika iz
78. leta.* »Kaditi se ne sme, pljuvati tudi ne, ker pra¬
vite, da je vse to tam na steni prepovedano. Povejte mi
še, kje je tudi zapisano, da se ne sme smrčati! Po¬
vejte mi, pravim, kje je to prepovedano na steni!«

Pri teh besedah je Groga tako srepo pogledal, da
so se protivniki Trebušnikove godbe kar stisnili v kot
ter vsak hip pričakovali, kdaj bo udaril.

Ko se nekoliko oddahnejo od strahu, stavi eden

* Leta 1878 so avstroogrske čete okupirale Bosno in Hercegovino.

120

izmed njih pomirjevalni predlog, ki je meril na to, da
bi godca vzbudili ter tako napravili mir. Temu pred¬
logu sem se pa uprl jaz.

^»Gospoda,« sem rekel, »tega vam pa ne svetujem
storiti, če niste zavarovani za telesne poškodbe. Jaz
poznam dobro tega moža, ki tu v kotu — ne bom
tajil — res nekoliko preglasno sope. Da bi ga popol¬
noma zdramili, o tem ni niti govora, v polspanju je
pa ta človek živina. Začel ho razgrajati in zdrobil bo
vse, kar mu bo prišlo pod roke. Potrpimo z njim, pa
je. Predno pridemo na Dunaj, bo že davno sam od sebe
nehal smrčati. Sicer pa — kakor vas je volja. Ako
ga hočete na vsak način zbuditi, se jaiz raje poprej
odstranim, ker je moja zavarovalna doba za telesno
poškodbo ravnokar potekla.«

Vkljub mojim prepričevalnim besedam je bil pred¬
log sprejet z dve tretjinsko večino glasov. Toda bili smo
tam kalkor poprej, kajti nihče se ni upal predloga iz¬
vršiti. Trebušnik je pa vedno glasneje koncertiral.
Pozavna in boben sta se kar neprenehoma glasila.

To je gnalo našo štiriperesno deteljico skoraj v
obup. Naenkrat se dvigne s sedežev in plane, ne na
Trebušmiika, marveč — skozi vrata. Najbrž se je po¬
dala na poizvedovanje po kakem mirnejšem kotičku.
Sreča ji je morala biti mila; kajti kmalu se vrne, po¬
bere svojo prtljago ter nas zapusti, seveda v naše
veliko veselje.

Bili smo zopet sami. Groga poravna Trebušnika
lepo po klopi, j.az mu pa zavežem usta z robcem. Na
ta način sem miu pobral vse inštrumente razen flavte.
Med tem opravilom se mož ni prav nič zdramil, marveč
je mirno dalje spal ter s tem dokazoval, da ima mirno
vest, akoravno kupčuje s konji. Nato se tudi jaz po-

121

ložim na kloip, Groga se pa uleže na tla k zasluženemu
počitku. Ker je imel Trebui&niik samo flavto na raz¬
polago in je tudi na to le polglasno pritiskal, sva se pre¬
selila tudi midva kmalu v kraljestvo sanj in prevare.

Spali smo skoraj noter do Miirzzuschlaga. Trebuš¬
nih se jie seveda zbudil zadnji, ker je začel prvi. Tudi
se je nekoliko začudil, ko je zapazil, da ima usta
zavezana. Ker Ivanke ni bilo zraven, ga je zato skušal
Groga prepričati, da si je zvečer sam zavezal »gofiljo«,
ker so ga zobje iboleli. Nato sem mu pa jaz popisal
nočne dogodke in mož se je smejal na vse grlo. Celo
tiste »živine« mi ni zameril.

Na Dunaju nas je na kolodvoru pričakovala vsem
dobro znana Kuntova Ivanka. Bivala je ravno takrat
na počitnicah pri svoji teti, ki ima na Dunaju veliko
trgovino. Komaj je zagledala Trebušoikovega strica,
ga je že zbodla.

»Stric, zakaj pa niste raje prijezdili na marogasti
rjavki?« ga je vprašala zlobno.

»Pravim, pravim, komaj si me zagledala, pa me
že dražiš. Pravim, pravim, če hočeš, da ostaneva pri¬
jatelja, mi nikar več ne zini o tisti nesrečni kupčiji.«

»Nikar ne zamerite, stric!« ga hiti Ivanka tola¬
žiti, »saj vas nisem vprašala iz nagajivosti, ampak
iz golega — sočutja. Ker pa vidim, da o tem neradi
slišite, tudi jaz ne bom več govorila o tisti iz roke
ukradeni, marogasto pobarvani in dvakrat plačani ko¬
bilici. Prišla sem vam le povedat, da je teta dobila
za vse tri stanovanje v hotelu Beatriks. Vi, gospod
Janko, imate svojo sobo, stric in Groga bosta pa
skupaj.«

Nato se odpeljemo vsi skupaj v hotel. Tu pospra¬
vimo svoje reči v sobe ter se očistimo umazanije,

122

katere smo se nabrali na železnici, poitem smo se pa
pomenili, kako bi si najlažje ogledali razstavo. Slednjič
sem stvar uredil takole: Ker sem moral trsti dan obiska¬
ti nekega prijatelja, sem naprosil Ivanko, da pelje
moja tovariša malo po Dunaju. Za drugi dan — bil je
torek — sem pa določil, da odidemo takoj zjutraj na
razstavo ter ostanemo v njej do večera. Trebušniku in
Grogi sem pa ostro zabičal, da naj i se varujeta vseh iz¬
gredov, ker z dunajskimi policaji ni dobro češenj zo¬
bati. Nato odide Ivanka s svojima varovancema po
Dunaju, jaz pa k prijatelju.

Ko pridem zvečer v hotel, ni bilo še o Trebušniku
in Grogi ne duha ne sluha. Ker sem bil jako truden, ju
nisem čakal, ampak sem se odpravil kmalu k počitku.
Vedel sem tako že naprej, da me bosta zbudila, ker sta
imela sobo poleg mene. In res sta prišla okrog polnoči.
Slišal sem ju še nekaj časa ropotati, potem sem pa za¬
spal nazaj.

Naenkrat me prebudi zopet velik šum na hodniku.
Nekdo se je zunaj glasno prepiral in zdelo se mi je,
kakor bi bil slišal Trehušmikov glais. Nato se zapre par
vrat in glasovi so utihnili. Že sem se pripravljal,
da bi nadaljeval pretrgano delo, ko zopet zaslišim pri¬
tajeno govorjenje, ki se je bližalo mojim durim. Na¬
enkrat nekdo potrka.

»Kdo je?« se oglasim.

»Pravim, pravim, gospod Janko, jaz sem, Tre¬
bušni k.«

Takoj sem spoznal, da je Trebušnik tisti, ki moti
nočni mir ter budi goste iz sladkega spanja.

»Kaj se je pa prigodilo, da šarite okrog, namesto
da bi spali?« ga vprašam nevoljno.

»Pravim, pravim, nič posebnega, samo sobe, kjer

123

z Grago leživa, ne morem najti. Pravim, pravim, obral
sem že vise čumnate, pa le ne najdem prave; iz dveh
so me celo ven vrgli.«

»No, ta je pa lepa; zakaj si pa niste zapomnili
številke? Takoj tukaj na levo odprite prva vrata, pa
ste v svoji soibi. Potem pa mirujte!«

»iPraviim, pravim, hvala lepa!« zagodrnja Trebuš-
nik in se zopet poda na iskanje svojega gnezda.

Toda, je li ta hotel začaran ali kaj? Toliko da
sem malo zadremal, me že zbudi glasen prepir v so¬
sedni sobi na dasini. Takoj nato zaloputne nekdo vrata,
in zopet se oglasi Trehušmik na hodniku: »Pravim,
pravim, že izopet sem zašel v tujo sobo; kamor pridem,
me vržejo ven.«

Njegovega nadaljnjega moledovanja pa nisem več
poslušal. Umno sem vstal, šel ven ter ga peljal v nje¬
govo sobo prav do postelje, da ni mogel zaiti v »tuje
sobe« in ga ni bilo treba »ven metati«. Trebušnik je
najprej zbudil Grogo, da ga je oštel, ker se mu ni
oglasil, ko je sobo iskal, potem je pa lepo zasmrčal.

Pozneje sem od drugih gostov natančneje zvedel,
kako je Trebuišmik tisto noč potoval po hotelu ter pre¬
iskoval sobe. Pozabil je namreč številko svojega pre¬
nočišča ter ni vedel, katera vrata so prava. Naredil
je torej tako kakor takrat, ko se je v Trstu kopal.
Začel je takoj pri prvih vratih ter jih poskušal od¬
preti. To prizadevanje mu je doneslo nekaj laških
psovk, ki ga pa niso prav nič razburile, ker jih ni
razumel.

Pri drugi sobi je imel že več sreče. Ker so se
vrata odprla, je mislil, da je prišel prav. Stopi torej
noter in leze v temi k postelji. Na tem potu pa pre¬
kucne stol, ki se mu je bil brezobzirno postavil na-

124

sproti. Talkoj nato se vzdigne iz dveh postelj vpitje in
kletvina, iz česar je revež spoznali, da je zašel v tuj
-brlog. V par trenutkih je bil zopet zunaj na hodniku;
ta naglica je bila seveda posebna zasluga stanovalcev
tistega brloga, ki sta drage volje pomagala nepo¬
klicanemu gostu na prosto.

Nato se poda Trebušnik naprej. Naslednje tri sobe
je zastonj poskušal odpreti. Zato je pa zvedel, da je
tepec in gumpec, ion nekdo mu je celo svetoval kar pri
zaprtih vratih, da naj se pobere k vragu. Trebušnik ga
ni ubogal, marveč je še naprej poskušal svojo srečo.

In res jo je našel; kajti takoj naslednja vrata so
se m-u odprla. Prišel je budi srečno do postelje, ki je
pa imela dve za Trebušmika neprijetni lastnosti. Naj¬
prej ni bila prazna, kakor bi bilo pričakovati, poleg
tega pa tisti, ki je v nji ležal, ni bil ne Trebušnik in
ne Groga, marveč čisto navaden boječ človek. Ko je
namreč Trebiušnilk lezel k njemu v posteljo, je začel
prav brez potrebe na ves glas kričati, kakor bi bil
nedolžni stric iz Žirovnice kak razbojnik. Saj bi mu
bil lahko na tihem povedal, da. v njegovi postelji ni
zanj prostora. Tako je pa njegovo klicanje na poma¬
ganje privabilo več gostov iz sosednih sob, ki so
prišli reševat, kar sploh v nevarnosti ni bilo.

Tern je Treibiušinik kmalu pojasnil vzrolk ; vojih po¬
nočnih obiskov in tako dokazal svojo nedolžnost. Kot
pričo svojega poštenja je navedel seveda tudi mene.
Nato ga je eden izmed njih, ki sem se z njim seznanil
pri večerja, pripeljal k mojim vratom, češ da bo naj¬
lažje pri meni zvedel za svojo sobo. Kako sem mu jaz
postregel, sem že poprej oimenil.

Ker je bil Trebušnik proti meni obrnjen, je imel
tam desnico, kjer jaz levico, in zato mu ne moremo

125

zameriti, da je zagazil zopet v tuje prenočišče. K
sreči je našel notni prazno posteljo. Njen gospodar
jo je namreč menda ravno takrat šele mahal proti
hotelu. Trebušnik je najprej oštel Grogo ter se zelo
čudil, da se mu nihče ne ogilasi; potem je pa zlezel v
posteljo. Opravil je vse bo kar v temi.

Začel je ravno posfcušati, v katerem duru bi za¬
smrčal, ko se naenkrat odpro vrata in se obenem soba
razsvetli. Kdo se je bolj čudil, ali ponočni prišlec, ko
je zagledal takega debeluharja v svoji postelji, ali Tre¬
bušnih, ko se je zaman oziral po Grogi, tega vam ne
morem natančno povedati. Samo toliko vem, da se je
nesrečni stric po kratkem prepiru znašel zopet pred
mojimi vrati. Našel je šele mir, ko sem ga pripeljal
prav do njegove postelje.

Tako se je končalo tisto Trabušnikovo »poučno
potovanje« v tihi noči po sobah hotela Beatriks.

Voščeni huzar

Takoj poleg živahnih dunajskih ulic se razprostira
velikanski cesarski park Prater. Do cesarja Jožefa II.
je bilo to krasno zabavišče širnemu občinstvu zaprto.
Ta ljudomili cesar je pa odprl njegova vrata vsem
svojim podložnikom brez vsakega razločka. Oholo
plemstvo je sicer vihalo prevzetne nosove, ko je moralo
dihati isti zrak kakor preprosto ljudstvo, toda poma¬
galo mu to vihanje ni prav nič. Dandanes jih je celo ve¬
liko takih, ki se sprehajajo po zelenih praterskih gozdo¬
vih, pa morda niti ne vedo, da je vse to cesarjeva za¬
sebna last.

Prater je zavoljo svoje razsežnosti zelo pripraven
za velike prireditve. Kakor sploh vse večje razstave

126

je bila tudi lovska prirejena v .njegovih prostorih.
Vanjo je vodilo troje glavnih vrat. Mi smo si izibrali
južni vhod, kamor simo se pripeljali po električni želez¬
nici prav izpred hotela.

Ko pridemo skozi vrata, zagledamo pred seboj
široki Cesarski drevored, na desni in levi pa lične
stavbe, v katerih so bile razstavljene različne reči, ki
spadajo na lovsko razstavo. V prva diva paviljona,
kakor se imenujejo take stavbe, nismo mogli, ker sta
bila zaprta. Kaj posebnega tako ni bilo v njih. Na
tretjem smo pogledali samo napis, pa smo že dosti
imeli. V njem so bile namreč razstavljene knjige in
časniki, ki obravnavajo razne vrste lovcev, lova in
lovnih živali.

Bolj nas je zanimal narodopisni paviljon. V njem
smo videli zares lepe diorame. — Toda morda ne veste
kaj je to, diorama? Počakajte, takoj vam razložim!

Poglejte doma skozi okno na cesto ali kamor je
že. Mislite si ljudi in živali, ki jih vidite, deloma na¬
slikane, deloma pa nagačene. Ravno tako si pred¬
stavljajte cesto, travo, drevesa ali sploh vse reči, ki
jih vidite z okna: kar jih je spredaj, ponarejene,
kar jih je bolj zadaj, pa naslikane. Sedaj pa veste,
kaj je diorama.

V teh dioramah smo videli Avstralce, Botofcude,
Eskime, Indijance in še različne druge divjake na
lovu. Trebušnik in Groga sta se jim silno čudila ter
sta sprva mislila, da je vse to »zares«. Ko sem jima
pa pojasnil, da je vse to le talko narejeno, jima ni
bila stvar več všeč. Rekla sta, da ni lepo, da so div¬
jake — nagačili, ko so vendar »še ljudje« in ne živali.
Ker sta le preveč zabavljala;« sem gledal, da sem ju
hitro spravil ven.

127

Nekaj naslednjih paviljonov je bilo odločenih
umetnosti. Ker je Ivanka, sama dobra slikarica, silila
noter, 'smo prehodili tiste prostore ter si mimogre¬
de ogledali razstavljene podobe in kipe. Nekaj starih
slik je bilo prav lepih, nove so bile pa vse skupaj za¬
nič, slike in kipi. Jaz sploh vse moderne podobe delim
v tri vrste. Pri prvi vrsti misliš nehote na četrto te¬
lesno delo usmiljenja, pri drugi so barve zmešane:
nebo je zeleno, tla višnjeva, voda pa rdeča; pri slikah
tretje vrste pa moraš dolgo premišljevati, kaj pred¬
stavljajo, nazadnje pa le ne veš, pri čem si. Ti
misliš, da je naslikana ladja, ki jadra po morju v
Ameriko, napis pod sliko te pa pouči, da je le velblod,
ki nese drva v Jeruzalem.

Iz umetniških paviljonov pridemo do majhnega
angleškega lovskega gradiča. Prostori, oprava, različno
lovsko orožje, vse je bilo lično. Groga se je celo iz¬
razil, da prav rad zamenja svojo bajto za to »hišo«,
da, pripravljen je bil celo Špelico navreči, afco bi prišlo
do kupčije. Ker se pa kupčija ni sklenila, mu Špelica še
vedno bere levite.

Nato gremo v Rotundo. To velikansko okroglo
poslopje so sezidali leta 1873., ko je bila na Dunaju
svetovna razstava. Takrat so avstrijski obrtniki raz¬
stavili v njej svoje najlepše izdelke. Sedaj jo pa upo¬
rabijo vselej, kadar potrebujejo kak velik pokrit pro¬
stor. Ob lovski razstavi so navlekli trgovci, obrtniki im
tovarnarji vanjo vsakovrstno ropotijo, od neznatne ši¬
vanke do najtežjega sitiroja, od otroškega vozička do
najhiitrejšega avtomobila. Celo zrakoplovi so bili na¬
prodaj. Ivainika je takoj Trehušnifcu svetovala, naj si
kupi tako zračno pripravo, da se popelje z njo v nebesa.
To je pa moža, sam ne vem, zakaj, zelo razjezilo.

128

»Pravim, pravim, tebi pa ni treba zrakoplova, ker
boš gotovo v peklu za jeztilk visela,« ji je rekel ter
pogledal okrog, če je še kdo drug tega mnenja.

Groga mu je seveda takoj pritrdil, Ivanke pa to
odkritje njene prihodnosti ni posebno razveselilo.

»No, je že dobro, stric,« mu odvrne vsa razžaljena;
»lepo znate prerokovati. Alko bi bila jaz taka, kakor
ste vi, bi vam pa napovedala, da bo vaš trebuh služil
v peklu Luciferju za podnožek. Toda jaz vam kaj
takega ne rečem, ker ...«

Zakaj Ivanka ni tega sitricu rekla, ne vem, ker nas
je naenkrat množica razdelila. Ko smo se pa čez nekaj
časa zopet dobili, je že pozabila na vse: na dunajske
balone, na isvoj jezik in na -stričev -trebuh.

Ker nam je bilo v Rotundi prevroče, smo šli zopet
na prosto. Najprej smo si na Veselični cesti ogledovali
razilične paviljone od zunaj. Toda te krasne stavbe iz
cementa, železa in lesa ni-so bile več paviljoni, marveč
cele palače. Najlepša in največja je bila »Avstrijska
državna hiša«. Tu so razstavile skoraj vse avstrijske
dežele -svoje -za lov znamenite reči, in sicer vsaka sama
zase v posebni dvorani.

Tired glavnim vhodom v palač-o smo zagledali naj¬
prej dve velikanski sohi, cesarja Maksimilijana in Le-
opolda Rabenlberškega, olba na konju in v lovski opravi.
Iz veže simo prišli v razstavno dvorano kronovine
Moravske, ki je bila prirejena v obliki lovske sobane.
Vise sltene s-o bile pokrite s slikami, ki predstavljajo
dogodke iz lovskega življenja. V kotih so stale lepe
skupine nagačenih živali, ki so bile ubi-te v moravskih
loviščih, med njimi tudi zadnji volk in medved. Ro¬
govja in rogov je bilo pa toliko, da smo se k-omaj
razgledali. Trebušnifcu in Grogu so pa najbolj uga-

9

129

jali zložni 'hrastovi stoli, ki sta jih bila poslala na raz¬
stavo grofa Harracha. Komaj sta jih zagledala, sta že
sedela. Nič kaj jima ni bilo všeč, da sem ju pognal na-
prej.

Skozi čisto preprosta vrata smo prišli v veliko sobo,
kakor so v navadi v Istri. Manjkalo ni niti velikanske¬
ga ognjišča z običajnim kotlom na verigi. Od črnega
lesenega stropa je viselo vse polno majhnih čolničev,
kakor jih istrski ribiči nosijo v dar na Trsat in dru¬
ga božja pota v zahvalo za rešitev iz viharja. Na ste¬
nah je bilo tudi veliko večjih in manjših ptičev, ki so
bili v Istri ustreljeni. V kotih in ob ognjišču nam je
pa kazalo nekaj zverjadi svoje še vedno ostre zobe.
Da je bilo vse to zanimivo, nam je pričala množica,
ki se je v »Istri« prerivala. Ker pa tega od nas nihče
ne ljubi, smo se podali naprej na »Štajersko«. Ako-
ravno je bila ta dvorana jako velika, so naši sosedje
pokrili vse njene stene z najlepšiun rogovjem, ki je
nekdaj krasilo glave ponosnih jelenov, skočnih srnja¬
kov in divjih kozlov. Najzamimivejša je bila lovska
koča, zgrajena v istem slogu in isti obliki, kakor so
jih delali v sedemnajstem stoletju. Razume se, da je
Imela več občudovalcev kakor tiisto rogovje na steni.
Kajti rogovja in nagačenih živali je bilo povsod vse
polno, koč pa ne. Koliko je bilo pač tudi obiskovalcev
razstave, ki še nikdar niso videli koče, še manj pa
lovske!

»Škoda,« je rekel Groga, »da nisem privlekel sem
svoje bajte. To bi šele gledali, to!«

»Posebno, če bi se vidva s Špeilico v njej prepirala,«
je pristavila hitro Ivanka.

Ta poredni pristavek je pa G.roigo silno razjezil.
»Kaj, ti boš meni očitala moje besede z mojo zakonsko

130

ženo? Povej, kdaj si naju slišala prepirati se! Povej,
pravim, kdaj! — Ako se včasih malo zibesediva, kaj pa
to tebi mar? Saj vpijeva v svojem, ne pa v tvojem.«

'Kdo ve koliko časa bi se bil Groga še na ves glas
togoti!, ko bi ne bil stopil k njemu varuh štajerske
razstave in ga nagovoril:

»Kajne, mož, vi ste Parkelnov Groga iz Žirovnice?«

»Da, jaz sem Groga, pa ne Parkelnov, ampak
Bečikov, pač pa je moja žena Špelica Parkelmova. Tudi
nisem iz Žirovnice, ampalk imam svojio bajto tam na
rebri za seliSko cerkvijo. Kako me pa poznate?«

»In vi ste gospodična Ivanka,« nadaljnje neznanec,
»vi, njen stric Trebušnik; vi ste pa. . .«

»Nekak varuh te triperesne deteljice,« mu pretrgam
besedo. »Odkod nas pa tako dobro poznate?«

»Kako bi vas ne poznal? Saj vas mora vsak, ki bere
Mohorjeve knjige, takoj na prvi hip spoznati, če
le vidi Trehušmika ali sliši, kako se Groga jezi nad
gospodično. Jaz sem Ratej, Windischgratzov lovec, in
sem seclaj tu za nekakega varuha. Prav veseli me, da
imam čast vas spoznati, ko sem toliko o vas bral.
Dovolite mi, da vas nekoliko pospremim po razstavi,
ker sem slučajno prost. Tu je namreč veliko stvari,
ki jih vidite v vsakem oddelku, zato vas hočem opo¬
zoriti samo na posamezne znamenitosti. Na ta način
si boste kmalu vse ogledali.«

Mi smo z veseljem sprejeli to ponudbo in se nismo
kesali. Kajti gospod Ratej se je skazal veščega vod¬
nika. Nič več nismo tratili časa z ogledovanjem rogov,
katerih sem se tako nagledal, da so mii potem pomoči
v sanjah na glavi zrastli, marveč smo si ogledali samo
značilnosti iz lova vsake posamezne kroinovine.

Lovci, večinoma plemenitaši iz Galicije in Buko-

9 *

131

vrne, so razstavljali posebno velike nagačene medvede
in merjasce. Nekateri medvedi so stali na zadnjih
nogah, kakor takrat, ko gredo nad lovca. Eden izmed
njih je bil pravi velikan. Trebušnik se je postavil
poleg njega, pa imu je segel komaj do vratu. Ljudje
so ju kar občudovali in nekdo je celo rekel, da se
medved meri z medvedom. Toda ne vem, kako bi bilo,
ako bi bil nagačeni medved oživel. Daši je Trebušnik
pravi orjak med ljudmi, taki mrcini bi pa vendar le
ne bil kos.

Veliko miroljubnejše lice kakor »Galicija«, ki so
v njej strašili medvedi in merjasci, je imela nižje-
avsfcrijiska dvorana. Posebno so mi ugajale drago¬
cene slike, ki so kinčale z rogovjem kaj okusno okra¬
šene stene.

Nato pa pridemo skozi mogočna vrata domov —
na Kranjsko. Takoj pri vbodu zagledamo dve krasni
dio/rami. Na levi se je dvigal ponosni Triglav z lično
lovislko kočo v zelenem vznožju, na desni nas je pa
Ljubljansko barje povedlo v tiste čase, ko se je še
Krim zrcalil v velikanskem jezeru. Videli smo celo v
kože oblečenega moža, kako je peljal v izdolbenem
debiju uplenjeno žival v svoj leseni dom, ki je stal na
koleh v vodi. Stene so bile vse pokrite z različnimi
lovskimi trofejami, ki jih je poslalo »Slovensko lovsko
društvo«. Posebno lep je bil kozorog, ki je biil ustreljen
v Bornovih loviščih nad Tržičem. Razen lepih ujed
smo opazili tudi veliko število povodnih ptičev, katere
sta medved in volk v družbi lisice in divje mačke
občudovala po svoje.

Naj večjo pozornost je pa vzbujalo drevo, ki so se
na njem preganjali polhi. Zakaj kaj takega ni imela
nobena druga razstava. Ljudem sta bila posebno všeč

132

tista dva ddbehlharja, 'ki sta se bila za vrat ujela v
past. Sploh je bilo pri tej mednarodni lovski
razstavi zlasti to poučno, da si tudi videl, kaiko živali
žive in na kak način jih love.

Trdbušnik in Groga sta seveda iskala svoje naprej
obrnjene rogove in zajčje repe, ki sta jih bila poslala
na razstavo. Toda nista jih mogla najiti. Zaradi tega
sta se silno jezila in sklenila poiskati si pravico.
Gospod Ratej jima je sicer obljubil, da ju bo peljal k
ravnatelju razstave, a gledal je precej čudno, ko je
slišal o zajčjih repih in rogovih, ki jih je divji kozel
nosili naprej zavite. Mudilo se jima je pa tako, da smo
v dobrih dvajsetih minutah prehodili kar vse ostale
dežele. To simo storili toliko lažje, ker smo skoraj
povsod videli eno in isto. Razlike so bile čisto malen¬
kostne.

V 'Šleziji in Gornji Avistriji smo zasledovali s po¬
močjo razstavljenih slik, orožja in živali razvoj lova
od prvih početkov prazgodovinske dobe noter do naj¬
novejšega časa. iSotnograška, Tirolska in Predarlska
so nam pa razkazale, kaka zverjad vznemirja poleg
hribolazcev njihove ledenike. Čudno se mi je zdelo,
da niso bile razstavljene tudi ledeniške miši in planin¬
ske — bolhe, ki so zares največje znamenitosti goratih
pokrajin.

Naposled smo prišli na Češko. Tu smo videli leseno
lovsko hišo v severnočeškem slogu z vso potrebno
opremo. Cela zbirka krasnih slik, pravih umotvorov,
nas je pa seznanila z različnimi pripetljaji iz živ¬
ljenja lovcev in lovnih živali.

Iz  češke dvorane smo stopili zopet v vežo. Tu smo
se ločili. Gospod Ratej je -šel nazaj v svojo lovsko
kočo, Trebušnik in Groga v prvo nadstropje nad rav-

133

natelja po pravico, midva z Ivanko pa ven v senco
.košatih kostanjev. Tu se usedeva na klop ter čakava,
kdaj bo .prišel TrebuSnik z naprej zavitimi rogovi,
Groga pa z zajčjimi repi.

Prisila sta kmalu, toda brez pravice. Kakor sta
pripovedovala, sta morala biti celo vesela, da ju niso
zaprli. Ravnatelj je namreč mislil, da sta se prišla iz
njega norčevat. Slednjič se potolažita z mis.l.ij-o, da so
stvari nekam založili in da jih oh koncu razstave
gotovo dobita nazaj. Toda to upanje je bilo prazno.
Kajti razstava je že davno razdrta, o naprej obrnjenih
rogovih in zajčjih repih pa še vedno ni ne duha ne
sluha.

Ker smo bili že trudni in se je bližal čas, ko taki
navadni ljudje, kakor smo mi, kosijo, smo se začeli
ogledovati po kaki gostilni. Takih, zoper lakoto in žejo
ustanovljenih, a največkrat prav malo človekoljubnih
naprav je bilo v razstavi zelo veliko. Z izbiranjem
nismo tratili časa, marveč smo krenili kar naravnost
k »Nagačenemu medvedu«.

Med kosilom mi je Ivanka tožila, kakšne sitnosti je
imela prejšnji dan s stricem in Grogo. »Le sami ju vo¬
dite jutri po Dunaju,« se je jezila, »jaz sem ju že sita
do grla. Najraje sta bodila po sredi ceste, kjer je naj¬
več voz. Bila sem v vednem strahu, da ne bi prišla pod
kakšien avtomobil. Ako sta se pa ustavila pred kako
izložbo, pa tudi nista znala stran. Najbolj me je pa
togotilo, da jima ni bila nobena stvar všeč. Edino sitolp
Sv. Štefana sta nekoliko občudovala, toda cerkev se
jima je zdela zunaj preumazana in znotraj pa pre-
temna. Vendar si jo bo Groga dobro zapomnil, ker je
malo manjkalo, da ga niso iz nje peljali naravnost v
zapor. Bilo je pa takole:

134

Kakor veste, hodi po cerkvi vedno vratar z dolgo
palico v roki in ,s klobukom na glavi. Komaj ga Groga
zagleda, da je pokrit, je bil že pri njem. Predno sem
ga pa mogla nazaj potegniti, mu je že izbil tisto pimjo
z glave. Sev-eda je bilo takoj vse črno ljudi okrog
njega in že so nekateri sitneži klicali po policiji. Tu
pride k sireči neki kanonik iz zakristije ter povpraša,
kaj pomeni ta šum na svetem kraju. Ko je pa spoznal,
da je Groga privedla do njegovega nastopa ediino le
gorečnost za čast božjo, je izposloval, da so ga pustili
iti v miru.

Stric se pa ni odkupil za tako nizko ceno. Po
kosilu sem namreč peljala oba gosta v mestni ,pan-
optikum’. Stricu so tiste voščene figure zeilo ugajale.
O nekaterih je celo mislil, da so žive. Med dru¬
gimi je visela na steni lepa slika, ki je predstav¬
ljala poraz ogrskih huzarjev*) pri Blagaju. Ker je stric
tudi pomagal osvajati Bosno, ga je ta podoba silno
zanimala. Žal, da ni mogel hlizu. Pred njo je namreč
stal širokopleč huizar, ki se kar ni mogel ločiti od nje,
tako mu je bila všeč. Strica je pa kmalu zapustila
potrpežljivost.

,Pravim, pravim, boš pa lahko še potem gledal,’
je rekel ter porinil huzarja v stran, da se je kar pre¬
kopicnil po tleh in se mu je vrh tega še glava raz¬
bila. Bila je namreč — volščena. Stric je pa štel potem
svetle ,kronice 1  za ponarejenega huzarja.«

Visled te nezgode sta Trebušnik im Groga takoj
izgubila vse veselje nad tistimi figurami im jo pobrala
iz panoptika v mestno klet. Tu vsaj nista mogla dru¬
gega .razbiti kakor kak kozarec, kar je pa seveda precej
ceneje od vsaike glave, če le,ni zelnata.

*  Huzarji so bili ogrski vojaki-korenjaki.

135

Ivanlka jima je nekaj časa delala družbo in kratek
čas. Ko je pa videla, da sta sedla na smolo, ju je na¬
žgala s pijancema in odšla pomagat teti kukat večerjo.

»Kaj sta potem ves čas ostala v kleti?« vprašam
Trehušnika.

»Pravim, pravim, ves čas; kam sva pa hotela iti,
ko sva bila tako trudna od vožnje in tekanja.«

»Kakor vidim, sta od Dunaja še prav malo videla.
Ako ne bosta pridno ogledovala mesta, ne bosta
doma vedela o drugem govoriti kakor samo o mestni
kleti in razstavi.«

»Kdo bo pa hodil tod okrog!« se oglasi Groga.
»Saj nisem niti življenja varen. Po ,lajlštru’, ki mu
Ivanka pravi —• menda v kitajskem jeziku — trotoar,
ne smem, če nočem Dunajčanov spraviti v nesrečo.
Počasi me že tako ne puste hoditi, ker tu vsi ljudje
tečejo, kakor bi bili znoreli. Ako pa hitreje stopim,
imam takoj kaj mehkega pod nogami. Včeraj sem se
samo parkirat malo hitreje prestopil, pa sem že imel
dva o trak a pod seboj na tleh. Na cesto si pa tudi ne
upam, ker sem tam vsak hip v nevarnosti, da me kdo
povozi.

Pri nas doma je vse drugače; leto in dan se mi ni
treba nikomur ogniti. Tukaj hi bilo pa najbolje,
da bi po ziraku frčal. — Hiše so res lepe, precej večje
kakor v Ljubljani ali pa na Breznici. Toda kaj mi
pomaga, če jih vidim, ko pa niso moje! Povem vam,
da sem Dunaja že sit, komaj sem ga videl.«

»Kajine, v mestni kleti je bilo pa kratkočasno?«
ga prekinem. »Kaj sta ;pa tam videla posebnega?«

»O, pa še dosti! Ko je bil liter prazen, je takoj
ukazal Trebušnik prinesti drugega. Na ta način je
bilo vedno kaj novega na mizi. Ljudje so prihajali in

136

odhajali, tako je bilo vedno kaj izpremembe. Sedela
sva lepo mimo pri mizi in nikomur se ni bilo treba
ogniti. Kar je res, je pa res, v kleti je bilo prav fletno.«

Iz tega modrovanja sem spoznal, da bi Groga s
Trebušnik oim vred prav nič ne imel zoper to, če bi šli
kar naravnost v mestno Mat, ».'kjer vedno kaj novega
na mizo pride in se ni treba nikomur ogniti.« Toda
jaz sem včasih malo poreden. Zato sem kmalu po ko¬
silu peljal svojo detaljioo zopet po razstavi. Ivanka je
sicer prav z zanimanjem ogledovala, kar je bilo res
zanimivega, zato sta pa Trebušnik in Groga toliko
bolj zabavljala.

Najprej gremo v paviljon, kjer so bile razstavljene
živali iz drugih delov sveta. Viideli smo vse polno
levov, tigrov, panterjev in drugih takih zveri, seveda
nagačenih. Krasne diorame so nam tudi kazale, kako
ta zverjad zalezuje svoj plen in kako jim lovci pridejo
do živega.

Takoj poleg tega paviljona je stal majhen snežen
eskimski brlog, ki je bil tako dobro ponarejen, da
sta se Trebušnik in Groga branila iti noter. Bala sta
se namreč, da se ne bi prehladila, ker sta mislila, da
je Ikoča iz pravega snega in ledu. Zeblo ju je kar od
samega pogleda. S trdo zapeto suknjo in rokami v
žepih sta ogledovala v tem malem prostoru razstavljene
severne živali in lovske priprave, s katerimi se love.

V »Zgodovinskem paviljonu« j i e bila lepo po¬
dana zgodovina vsega lova. Razstavljeni so bili ostan¬
ki že davno izumrlih živali. Razni muzeji, med njimi
tudi ljubljanski Rudolfimum, so poslali veliko sta¬
rega orožja, s katerim so ljudje v prazgodovinski dobi
pobijali zveri. Pač so morali biti naši predniki v staro¬
davnosti drugačni orjaki, da so šli s kamnitimi suli-

137

čarni nad velikanske jamske medvede in leve, kakor
lovci dvajsetega stoletja, ki čakajo z repetirko, kdaj
jiim gonjači pripode kako upehano žival pred cev, da
jo — zigrešie.

V mala paviljona Perzije in Kanade smo samo mi¬
mogrede malo pokukali. Perzijci so menda vse svoje
preproge poslali na prodaj, toliko jih je bilo; zviti
Ameanikanci so pa v tesnem paviljončku delali samo
kričečo reklamo za svojo »Sibirijo« ob ! ludsonskcm
zalivu.

Na levi strani Veselične ceste so si Angleži po¬
stavili prostoren paviljon, kamor so nakopičili vse
polno reči, ki so z lovom le količkaj v zvezi. Novega
pa tu nismo ničesar videli razen okostnjakov dveh
imenitnih konj, ki jih je poslal sam kralj Edvard.
Angleži hodijo namreč na lov večinoma na konjih,
zato prištevajo menda konje k »lovnim živalim«.

Naslednji paviljoni, kakor n. pr. kinematograf, ki
so v njem kazali raizne cesarje na lovu, dalje lepa
prostorna stavba, ki je imela namen s svojo razno¬
vrstno vsebino pospeševati obrt, in druge različne
umetnosti pospeševalne barake nas pa niso nič kaj
zanimale. Zato smo si jih ogledali kar od zunaj. Ta
način ogledovanja je bil prav posebno všeč Trebušnikiu
in Girogi, ki bi bila najraje vso razstavo tako »teme¬
ljito« predelala.

Nato smo zapustili Veselično cesto ter se podali
naravnost v »'Bosno in Elercegovino«. Ta paviljon je
bil zgrajen v slogu letne hiše mohamedanskega veljaka.
Odlikovali se je z mnogimi lepimi dioramami, ki so
predstavljale lov v bosanskih šuma-h in močvirjih. Tudi
pusti hercegovinsiki kras je bil zastopan. Takoj na desni
strani vhoda v glavno sobo se je branil volkov veli-

138

kanski medved, ki se je bil za šapo ujel v past. Ravno
nasproti tej skupini so pa stopicali dolgonogi ptiči po
Ufcovem blatu. Da srno zvedeli, kdo na slovansko-tur-
škem jugu opravlja posel konjača, so rastavili tudi
nič kaj oikusno konjsko mrho z  beloglavimi jastrebi.
Na galeriji in v stranskih prostorih so bile razstav¬
ljene lovske trofeje in o.rožje iz preteklosti in sedanjo¬
sti, same stvari, podobne onim v drugih paviljonih.
Edino »pristna« bosanska posebnost sta bila dva Boš¬
njaka v narodni noši, ki sita se pogovarjala v najlepši
debrecinski — madžarščini!

Iz turške vile smo prišli po zložnem klancu v ce¬
sarjev lovski gradič Miirzsteg, ki je stal na nekoliko
vzvišenem prostoru. Cesar ima namreč pri Miirzstegu
na Štajerskem širna lovišča in lep tgrad, kjer biva s
svojimi gosti iza časa velikih lovov. Da bi si ga lahko
ogledali vsi obiskovalci lovske razstave, so zgradili
popolnoma enakega na gričku poleg bosanskega pavi¬
ljona. Celo oprema je bila prav taka kakor v onem
pri Miirzstegu.

Lahko trdim, da je ta gradič imel največ privlačne
sik. Zlasti Groga ve to dobro iz laJstne izkušnje; kajti
komaj je stopil čez prag, ise je že spotaknil nad de¬
belo preprogo ter telebnil po tleh. Zato mu je Ivanka
blagohotno svetovala, naj si najprej ogleda grad in
se potem šele ubije, če že ni drugače sklenil. Groga
se ji je hotel za ta svet »zahvaliti« :z običajnim ogor¬
čenjem, toda ni prišel do tega. Kajti množica nas je
potegnila s seboj ter mas vlekla po stopnicah v prvo
nadstropje.

Trebušnik je mislil, da bo videl zlate postelje, z
demanti ubite stole in marmornate mize ter se je jako
čudil, ko je opazil, kako so vse sobe preprosto op>rem-

139

ljene. Ta preprostost, ki je bila pa združena z največjo
eleganco, nam je kazala, da biva v lovskem gradu
moiž, ki se hoče vsako leto vsaj za par tednov znebiti
svojega cesarskega sijaja. Cesarjeva spalnica v Miirz-
sitegu se odlikuje od vseh drugih 'zlasti v tem, da ima
poleg najpotrebnejše oprave tudi lep klečalnik in
križ. Mnogoštevilne slike, ki so z njimi sobe okrašene,
so večinoma delo članov cesarske rodbine. Nagačene
živali in rogovi so bili vsi preneseni iz Murzstega.
Tudi čuvaji, ki so delali v gradu ired, so bili pravi
cesarski lovci iz zelene Štajerske.

Z Murzstega je bil lep razgled po celi razstavi.
Ko Groga zagleda množico še ineogledanih paviljo¬
nov, me s strahom vpraša, če bo treba še vse to »ob-
zijati«. No, jaz sem ga potolažil z obljubo, da si za¬
bavni 'del razstave ogledamo šele drugi dan. Zdelo
se mi je pa, da ta obljuba ni imela nameravanega
uspeha, 'kajti silno čemernega obraza se je vlekel za
nami mimo — »Dunajske restavracije« v italijanski
paviljon.

Ta je bil zgrajen v slogu lašike palače. V predsobi
so bili razstavljeni ptiči iz .beneških lagun, v glavni
dvorani pa večje lovne živali. Največ je bilo kozoro¬
gov, ki jih je laški kralj sam positreljal ter poslal na
razstavo. V nekem stranskem prostoru so bili raz¬
stavljeni tudi tisti kozli, ki jih njegovi generali i.n
ministri ob raznih prilikah streljajo. Ker je bila soba
slučajno zaprta, si jih nisem mogel natančneje ogle¬
dati. Drugih znamenitosti ni bilo.

Madžari so svoje lovske trofeje hranili v velikem
paviljonu, ki je bil podoben ogrskemu lovskemu gra¬
du. Priznati jim moram, da iso se res postavili. Navlekli
so pa toliko rogovja, živali, zveri in orožja, da so

140

menda izpraznili vse svoje gradove. Vhod v grad sta
stražila dva velikanska medveda, ki ipa nista bila prav
nič nevarna. Narejena sta bila namreč iz nekakega
betona. Ker so ljudje šli večinoma kar naravnost na
dvorišče, simo jo tudi mi potegnili za njimi. In ni nam
bilo žal, kajti splačalo se je dobro.

Prostorno dvorišče je bilo namreč spremenjeno v
lepo pokrajino Visoke Tatre. Na strmih, z redko
travo poraščenih pečinah se je pasel cel trop divjih
koz, spodaj pod skalovjem je kazal velikanski med¬
ved isvojo ogromno glavo iz grmovja, ne daleč od tod
je lisica zalezovala thrzonogega zajca, na katerega se
je ravno pripravljal planiti krvoločen ris, in na več
drevesih so klicali divji petelini svoje izvoljenke. Vi¬
soko gori, prav pod stekleno streho, so se pa vozili
orli in druge roparice. Človek bi bil skoraj res mislil,
da je gori visoko v Tatri, ne pa na Dunaju.

Ostalih zlbirk v mnogoštevilnih sobanah si nismo
ogledali, ker se nam res ni več ljubilo gledati z ro¬
govjem pokritih sten, kakršne smo našli v vsakem
paviljonu.

Takoj poleg Ogrov so se utaborili francoski lovci.
Svoj paviljon so si zgradili v obliki lovskega gradiča
»La Muette«, ki leži v gozdu St. Germain. Razstavili
so pa večinoma razno opravo lovskih soban in lovsko
orožje, jako dragoceno deloma po delu in tvarini, de¬
loma pa po zgodovini. Zato je -bilo vse kmalu ogledamo
v veliko Grogovo veselje.

Tudi v nemškem lovskem gradiču se nismo dosti
mudili. Najprej smo občudovali v veži dva velikanska
bizona, ki ju je nemški cesar sam ustrelil, potem smo
pa še vtaknili svoj nos v sobo, ki je v njej svoje dni
pokojni kralj Friderik Viljem I. z ministri kadil tobak,

141

menda »pakek po štiri krajcarje«. Prav radi bi bili
še videli oddelek, v katerem so nemški šovinisti raz¬
stavili — lov na poljska posestva, toda rekli so nam,
da še ni popolnoma urejen.

Ko pridemo iz »Nemčije«, izjavita Trebušnik ,in
Groga, da imata že zado.siti tekanja. Ker je to pot
tudi Ivanka potegnila z njima, sem moral poleg za¬
bavnih tudi nekaj resnih in poučnih paviljonov od¬
ložiti za naslednji dan.

Lovska smola

Med Miirzstegom in nemškim lovskim gradom se
je razprostiral velik ribnik s krasnimi nasadi. Tu je
vsak večer igrala godba. Sklenili smo poiskati si kakih
pripravnih sedežev in počakati konceida.

Pri tam iškanju naletimo na okrogel paviljon, na
katerem se je blestel napis: »Lovski dogodki«. Na
vratih nabit oglas nas pouči, da si v tem prostoru
pripovedujejo lovci, kaj so vse doživeli v svojem lov¬
skem življenju. In sicer so bile dopoldanske ure dolo¬
čene za lovsko srečo, popoldanske pa za lovsko smolo.
Tisti, ki dokaže, da je imel največjo srečo, oziroma
smolo, dobi primerno darilo. Prvi in najvažnejši pogoj
je seveda ta, da je dogodba resnična.

Ker ni imela moja tovarišija ničesar proti temu,
smo stopili noter. »Predavanja« o lovski sreči in smoli
,so se vršila v veliki zaokroženi dvorani. Poslušalcem
ravno nasproti je sedelo pri zeleni mizi razsodništvo,
ki je obstajalo iz predsednika in štirih odbornikov.
Vsi so bili v lovski opravi in na mizi je stal mesto
običajnega ■ elegantnega zvončka velik kravji zvonec,
ki ga je predsednik pri vsaki priliki neusmiljeno vihtel.
Na steni za razsodniško klopjo je bila naslikana »Pra-

142

vica« 'Z nabito puško in tehtnico v rokah. Poleg raz-
s-o-dništva je stal govorniški oder, za njim je pa na
visokem podstavku stoječa boginja resnice pretila vsa¬
kemu, !ki bi se bil predrznil s kako lažjo oskruniti ta
tempelj lovske resnicoljubnosti. Ob odru sta sedela tu¬
di dva zapisnikarja, ki sta vestno zapisovala vsa pre¬
davanja.

Ker simo si bili že pri vhodu priborili z dvema
kronama pravico do istega števila sedežev, smo sedli
lepo ponižno v zadnjo vrsto ter pazljivo sledili golo¬
brademu lovcu, ki je ravnokar pričel opisovati svojo
smolo.

Njegovo povest vam hočem navesti v kratkih po¬
tezah. Peher — tako je bilo namreč ime tistemu
Iovgu — si je kupil novo lovsko obleko, novo puško,
nov nahrbtnik in novega psa ter šel vse to poskusit.
Sreča mu je bila sprva mila. S pomočjo brzonoge Di¬
ane je bil ustrelil že eno lisico in enega zajca.
Kmalu mu je pa pes z veselim lajanjem naznanjal,
da dobi še drugega zajčka pred cev. In res, -takoj nato
pridrvita iiz boste preganjalec in preganjanec, trdo
eden za drugim. Peher urno -pomeri in ustreli: nesrečna
Diana se še v ognju -prekopicne in obleži v svoji krvi.

Nesrečni posestnik še -bolj nesrečnega psa zre ves
presenečen nekaj časa za zajcem, ki je tako srečno
unesel kožo, -potem pa gre gledat ik Diani, če bi ji
bilo mogoče še kaj pomagati. To pot bi si bil pa prav
lalhik-o prihranil, kajti pes mi imel niti t-oliiko življenja
več v seb-i, da bi bil vsaj z -očmi očital gospodarju
njegovo nehvaležnost in nerodnost.

Nato gre ves potrt -nazaj po ubito lisico in zajca,
a tudi to poit bi si bil ravno..tako lahko prihranil; kajti
prišel je še ravn-o prav, da je videl, kako se je »ustre-

143

ljena« lisica pobrala in z njegovim zajcem v gobcu
izginila v goščavi.

Kakšne častne naslove je podelil Peher takrat
ilisici, zajcu, psu in sebi, tega, žal, nismo zvedeli. Po¬
vedal nam je pa — s solzami v očeh — da njegove
smole tisti nesrečni dan še ni bilo konec.

Ko se je namreč 'zavoljo tolike izgube ves obupan
vračal domov, ga sreča orožnik. Strogi varuh javnega
miru in reda ga poprosi vljudno za orožni in lovski
list. Ker je pa Peher oboje slučajno pozabil doma,
mu mora izročiti puško in naznaniti svoje častito ime.
Orožnik obesi pušlko na ramo, si zapiše ime v trajni
spomin v beležnico, nato se pa čedno poslovi in odide.

Peherju je ostal torej samo še nahrbtnik, ki je
bil dobro založen z jedjo in pijačo, in nova lovska
obleka. A tudi teh stvari se je na prav srečen način
znebil, predino je prišel domov. Revež je bil namreč
že od samih nesreč ves zmešan in vrtoglav. Ker je pa
vedel, ida spravi mrzla kopel zmedene možgane v red,
o/dloži na zelenem bregu bistre Murice obleko »ter se
zažene« — tako je jokaje pripovedoval — »v mrzle
valove«.

Medtem 'ko si nesrečni lovec izganja v vodi svojo
vrtoglavost, se priplazi neki cestni postopač na breg
ter se čudovito naglo spravi iz svojih cap. Ker pa ni
imel 'zmedenih možgan kakor Peher, se ni »zagnal v
mrzle valove«, marveč je rano oblekel njegovo obleko,
oprtal nahrbtnik, se zahvalil plemenitemu dobrotniku
za velikodušni dar ter odšel po svojem potu. »Dobrot¬
nik« je sicer hitel takoj iz vode, kakor hitro ga je bil
zagledal,. ker mu je hotel menda 'še prijateljsko seči
v roko, a potepuh mu je kar s klobukom mahnil v
slovo ter jo odlkuril, ida so ga komaj dohajale pete.

144

Peher je ves poparjen gledal za njimi kakor malo
poprej za zajcem. Kaj je pa tudi hotel storiti! Tak,
kakor je prišel iz vode, tako ni mogel za njim. Preden
se je pa oblekel, je potepuh že davno izginil.

Sploh je pa moral biti zadovoljen, da mu je capin
blagohotno prepustil svojo »moinduro«, kajti prav
lahko ibi bil tudi to odnesel. Potem bi bil Peher pri¬
siljen, igrati vlogo Adama, ko se je skrival po raju.
Žalostno je olbračal tisto zapuščino in kar gabilo se
mu je pred njo, /kajti perilo ni bilo ravno od prejšnje
nedelje; vrhu tega je pa zasledil v njem lovne živali,
ki jiih sme vsaik tudi ibrez orožnega in lovskega lista
loviti.. .

Toda če je hotel domov, je moral stud premagati.
Otresel je torej nekoliko tiste cape ter jih oblekel;
potem se je pa poidal proti »domačemu krovu«. Da bi
ga nihče me srečal, jo je mahnil kar čez travnike.
To je bilo pa zopet v njegovo nesrečo.

Ravno takrat pride namreč po cesti neki orožnik
ter se pazljivto ozira na vse strani, kje bi zagledal
človeka, kateremu- bi podaril par »zapestnic«, ki jih
je imdl celo zalogo v svoji torbi. Tu zapazi, kako jo
briše Peher v capinovi »gali« po polju. Takoj sta
bila skupaj.

Ujetnik je bil sprva zadovoljen s tem srečanjem,
kajti orožnik se mu je zdel ravno pravi mož, ki mu
je lahko z uspehom opisal svojo zadnjo nezgodo. Ža-
libog, da je pričakovani uspeh izostal.

»Ha, ha, ha,« se zakrohota orožnik, »zares prav
lepo .povest ste si izmislili, samo škoda, da nisem tako
neumen, da bi jo verjel. O, jaz iimam bistro oko za
take ptiče, kakor ste vi. Mene ne boste premotili.
Še tele ,zapestnice’ vam nataknem na roke, potem pa

10

145

z menoj! Danes ste moj gost, potem pa greva v
Bruck . . .«

Tisto popoldne je bilo pred »Jelenom« v Kapfen-
ber.gu jako živahno. Za dolgo mizo v senci košatih
dreves so sedeli veseli lovci ter si hiteli gasit žejo.
Na steno obešeni zajci, torbe in puške so kazale, da
so prišli ravnokar z lova. Naenkrat se obrnejo vseh
oči na cesto. Orožnik je prignal mimo vklenjenega
postopača, ki se jim je takoj na prvi pogled zdel ne¬
kako znan. Ko jih ta ugleda, se obline proti orožniku
ter mu začne živahno nekaj pripovedovati. Toda mož
postave se posmehlja ter mu ukaže naprej. Sedaj pa
planejo vsi lovci hkrati kvišku ter obkole oboroženo
oblast in njen plen, kajti v capinu iso spoznali svojega
tovariša Peherja.

Stvar je bila sedaj hitro razrešena. Peher je dobil
zopet zlato prostost, njegov bivši varuh z nasajenim
bodalom je pa šel s svojim »bistrim očesom« gledat
za pravim zločincem.

»Šel sem na lov v novi lovski obleki, z novim
nahrbtnikom, novo puško in novim psom, ustrelil sem
lisico, enega zajca in (tudi v drugega sem že pomeril,
a vrnil sem se vsega oropan, v tuji obleki in ujetnik.
Ali ni to največja smola, ki more lovca zadeti?«

S temi besedami je Peher končal svojo žalostno
povest ter zaihtel na glas, da bi ganil poslušalce do
solz. Kajti le tisti je po predpisih dobil častno darilo,
čigar smolo je objokovala dvotretjinska večina navzo¬
čih.

Toda Peherjeve solze so bile zastonj. Kajti le ne¬
kateri njegovi ožji prijatelji so si brisali — suhe oči,
vsi drugi so pa ostali resni, da, kar je bilo pravih
lovcev, so se celo škodoželjno posmehovali.

146

Razsodništvo se nekoliko časa posvetuje, potem pa
zavihti predsednik kravji zvonec ter pravi: »Slišali
ste igospoida Peherja ter ga obenem že tudi obsodili.
Častnega darila mu ne moremo prisoditi, ker ni dobil
dvotretjinske večine solznih oči. In prav je tako! Kajti
to, kar nam je on pripovedoval, ni bila niti lovska
smola. — Vprašam vas, kaj je lovska smola? — Lovska
smola je nesreča, ki zadene lovca na lovu brez lastne
krivde. Sedaj pa obrnimo to na gospoda Peherja.

Res, zadela ga je občutna izguba, toda po njegovi
krivdi. Grešil je že v (tem, da je šel v novi opravi na
lov, česar pravi lovec nikdar ne stori. Mi hodimo na
lov v povaljani obleki, z zakrpanim nahrbtnikom, s
puško, dolgoletno družico, in s psom, ki je naš zvest
spremljevalec že od mladih nog

Lisica mu je zajca odnesla. Prav se mu je zgo¬
dilo, zakaj je pa ini -takoj odrl! Ustrelil je psa. Tudi
v -tem -se mu je prav zgodilo, seveda le njemu, ne pa
psu, čigar žalostno smrt vsi obžalujemo. Gospod Peher
niti ne ve, da -se mora meriti pred zajca, ne pa vanj.
Ko bi bil to naredil, bi bil prestregel moralno zrnje
v zadnjem skoku zajec, ne pa uboga Diana, ki je bila
za petkratno dolžimo -svojega repa za njim.

Orožnik im-u je vz-el puško. Prav je storil. Kaj misli
gospod Peher, da nam je dala gosposka zato orožni
in lovski list, da ju imamo doma v okviru? — Kar se
pa tiče ostalih njegovih nezgod, ne spadajo več med
lovske dogodke, kajti gospod Peher je v tistem hipu,
ko mu j-e 'bila odvzeta puška, nehal bi-ti lovec in je
postal čisto navaden človek. S tem je ta zadeva kon¬
čana in preidemo na dnevni red.

Ker danes še nihče ni..-zaslužil častnega darila za
največjo lovdko smolo, pozivam slavno gospodo, da

10*

147

se eden ali drug oglasi ter nam opiše svojo smolo.
Da lažje pomislite ter se potem odločite, prekinem
sejo za pet minut.«

Sedaj je na mah zašumelo po dvorani kakor v
panju, ki se pripravlja za roj. Zlasti Ivanjka in Groga
sta se prav živahno pogovarjala. Zaradi velikega šuma
nisem mogel razumeti, kaj sta obravnavala. Ko je
minilo pet minut, zasede predsednik zopet svoj stol,
zavihti kravji zvonec ter podeli besedo — Ivanki, ki
se je bila prva zglasila.

In Ivanka je govorila: »Gospoda, tu poleg mene
vidite dva največja lovca izpod Triglava; ta na desni
je moj stric Trebiulšmik, ta na levi pa Beičkov Groga.
Onadva sta vsak zase, pa tudi skupno doživela smolo,
da je sam Zlatorog točil solze, ko je zvedel za njo.
Ker pa nesrečneža ne znata gladko govoriti v jeziku,
ki se v njem tu predava, prosim, naj mi slavna go¬
spoda blagovoli dovoliti, da jaz opišem to pristno lov¬
sko smolo, ki nima nič skupnega z navadnimi nesre¬
čami.«

Nato zavihti predsednik kravji zvonec in pravi:
»Ker se je gospodična prva zglasila s smolo, četudi ne
s svojo, jo prosim, naj zasede govorniški oder in prične
s svojim predavanjem.«

Nato »zasede« Ivanka oder in začne: »Bilo je leta
1888 . Takrat je zadela Trebušnikovo lovišče velika
nesreča. Med zajci so se namreč razširile koze, in sicer
tiste, ki jim pravijo »črne«. Tisto jesen si lahko po
celi Gorenjski iskal z lučjn divjega zajca, pa bi niti
enega ne bil našel; vsi so poginili za kozami. Iz tega
splošnega zajčjega pogina se je sicer rešil reven mla¬
dič, toda ta ni bival v prostem gozdu, ampak v Tre-
biušinikovem hlevu.

148

Nekega dne je šla namreč Špelica, zakonska žena
Bečkovega Groge, v Zavrh. Tam je našla na strmi
skali zajčje gnezdo. V njem je stanovalo deset zajcev,
dva stara in osem mladičev. Razen najmlajšega so bili
vsi mrtvi. Kakšna bolezen jih je spravila v zajčjo
večnost, kjer ni ne svinčenk ne psov, to se je poznalo
takoj na prvi pogled. Bili so namreč kar orni od sa¬
mih koz.

Do solz ganjena Špelica vzame preostalega mla¬
diča, ga zavije v predpasnik ter ga prinese k Trebuš-
niiku. Tu se je sirotek kaj dobro razvijal ter sčasoma
zrastel v lepega zajca. Bil je takrat edini zastopnik
zajčjega rodu na Gorenjskem.

Bližal se je pa dan Trebušmikovega godu in s tem
tudi čas, ko se je imel »poslednji svojega rodu« pre¬
seliti k svojim očetom. Stric je namreč za ta dan po¬
vabil svoje najboljše prijatelje na veliko zajčjo poje¬
dino. S item jim je hotel pokazati svoje iskreno prija¬
teljstvo, ko jim je bil pripravljen darovati zajca, ki je
bil edini na celem Gorenjskem.

Stričeva kuharica Banba je hotela obsojenca kar
zaklati, a temu naklepu se je ustavil stric odločno.
Kajti po njegovem mnenju mora biti vsak divji zajec,
ki pride na lovčevo mizo, ustreljen, ne pa zaklan. Po¬
klical je torej Grogo in oba sta se pripravila, da bi
prestrelila zajcu nit življenja.

Groga privleče zajca na vrvici iz hleva ter ga pelje
na vrt, stric pa čaka pred hišo z nabito puško, kdaj
bosta v tisti daljavi, ko ni pravega lovca sram stre¬
ljati. Toda zajec je dobro vedel, kaj ga čaka na koncu
tiste daljave; zato se iztrga nič takega slutečemu Grogi
z vrvico vred iz rok ter zbeži po vrtu na cesto, ki vodi
v Zavrh.

149

Toda sitric je dober strelec. Pomeriti in ustreliti,
to je bilo izanj delo enega trenutka. Toda isti hip, ko
poči strel, puhne domači maček z drevesa na zajca
ter — spozna resničnost pregovora, ki pravi: Kdor dru¬
gemu jamo koplje, sam vanjo pade. Muc je namreč
do smrti zadet obležal na tleh, zajec mu je pa še naj¬
prej z repkom malhal v zahvalo za rešitev ter jo nato
odikuril po najbližji poti v Zavrh.«

Sedaj se začuje polglasno ihtenje po dvorani. Tisti,
ki so že poprej s solzami v očeh poslušali Ivanko, ko
je pripovedovala, kako so zajci mrli za črnimi kozami,
so že skoraj na glas začeli jokati. Toda predsednik
je zavihtel kravji zvonec ter opomnil občinstvo, da se
smejo solze točiti šele po zaključku predavanja; nato
pa prosi Ivanko, naj nadaljnje.

In Ivanka je nadaljevala: »Takoj potem, ko je pred
hišo počilo, stopi kuharica Banba iz veže, gre na vrt,
vzame ustreljenega ljubljenca ter ga odnese v hišo.
Mimogrede ošine (lovca s pogledom, ki je obetal malo
dobrega.

Toda stric je imel prevelike skrbi, kakor da bi se
bil menil za Barbime strupene poglede. Povabil je
prijatelje na zajčjo pojedino, zajec se je pa sprehajal
po Zavrhu. Zgodilo se mu je pa čisto prav. Zakaj pa
ni zajca vprašal za njegovo mnenje, preden je pri¬
jatelje vabil? Toda po toči zvoniti je prepozno. Po
dolgem posvetovanju prideta do zaključka, da gre
Groga še tisti dan v Zavrh ter poskusi privesti begunca
živega ali mrtvega.

Groga gre torej domov, vzame puško ter požvižga
psu. Toda Parizelj ni veselo priskakal kakor po na¬
vadi, marveč se je počasi priplazil in proseče gledal

150

svojega gospodarja, naj ga pusti doma. Revež je bil
bolan; mučila ga je namreč huda influenca.

Drugače ni bil .Groga v takih slučajih prav nič
v zadregi. Vzel je namreč s seboj Špelico, ki je zalegla
takrat, ko je bila še mlada, za diva dobra lovska psa.
Ravno .tiste d,ni .pa, ko je Groga rabil Parizlja za gonjo
na stričevega zajca, je Spetiča še močno ,kuhala rilec’.

Nekaj tednov poprej jo je bila namreč popadla
precej huda mrzlica. Ko je nekega večera sedel Groga
poleg njene postelje, je pričela naenkrat na ves glas
jokati. »Oh, Groga,« je rekla, »kaj bo s teboj, revež,
če umrjem!«

Tedaj se je tudi Groga spustil v jok. In Špelica
ga sočutno vpraša: »Ljubi Grogec, zakaj jočeš?«

Groga ji pa odvr.ne: »In kaj bo šele z menoj, če
ozdraviš! To, to me skrbi in zaito jokam.«

Te besede mu je Špelica hudo zamerila, in to je
Grogi zelo narobe hodilo tisti dan, ko bi jo bil potrebo¬
val za lov namesto Parizlja, ki je imel influenco. Toda
sila kola lomi. Ponižal se je pred njo ter jo poprosil
z naj lepšimi besedami, naj mu gre gonit zajca, ko je
Parizelj bolan.

Proti njegovemu pričakovanju se je Špelica hitro
vdala. Nosila mu je celo torbo, v katero je — kakor
po navadi — nabasala malico, smodnik in svinčeno
zrnje. Ko prideta v Zavrh, se ustavi Groga na zeleni
tratici blizu skale, ki je na njej izsledila Špelica zajčje
gnezdo; zakaj bil je prepričan, da jo je zajec popihal
naravnost na svoj nekdanji dom. Špelica pa položi
torbo na tla ter gre v velikem ovinku proti gnezdu,
da bi prignala zajca na strel.

Groga se je medtem pripravil, da bi nabil puško.
Je namreč zelo previden lovec in ne hodi nikdar z

151

nabasano puško. Imel pa je takrat še star pihalnik,
ki se je basal spredaj. Najprej nasuje v cev smodnika,
nato pa odveže mehur, v katerem je imel spravljene
šibre. Toda kako se ustraši, ko zagleda v njem mesto
svinčenega — proseno zrnje!

Sedaj mu padejo luskine z oči. Zato je šla Špelica
tako rada z njim na lov za psa. Vedela je dobro, da
je najhujše, kar more lovca zadeti: žival na strelu, a
cev brez krogle. Zato je nasula v mehur za krogle
prosa ter celo torbo sama nosila, da bi ne bil on za¬
pazil goljufije. Zares, hudo se je maščevala nad njim
za tiste nedolžne besede.

Take in enake misli so se podile Grogi po glavi.
Toda sedaj ni imel časa za premišljevanje. Zakaj Špe¬
lica je že vpila v znamenje, da goni zajca. V tej sili
se spomni nekega pijanca, ki se je ustrelil z rumom
v glavo, da se mu je vsa črepinja razletela. Urno seže
v torbo, izvleče iz nje čutaro s slivovko, napravi hitro
še par krepkih požirkov, ostanek pa izlije v puškino
cev. Vse je storil še ravno o pravem času, kajti Špe¬
lica je že prignala zajca pod skalo. Groga, to videč,
urno pomeri, puška zagrmi, in zajec — izgine kakor
kafra.

Groga skoči hitro k skali, toda mesto, kjer bi bil
po njegovem mnenju moral ležati zadeti zajec, je bilo
prazno, a živali same tudi ni bilo nikjer čutiti. Med¬
tem pride tudi Špelica bliže; mislila je namreč, da je
Groga v sili streljal s prosenim zrnjem ter je bila
radovedna, koliko je zajcu škodovalo to škropljenje.
Najprej se pošteno skregata, potem pa začneta z zdru¬
ženimi močmi iskati sled za zajcem.

Da ga je Groga zadel, o tem ni bilo dvoma. Kajti
tla, skala, in vse bližnje grmovje je bilo oškropljeno

s krvjo. Tudi nekoliko dlake je viselo tu in tam po
liisitjiu. Naposled zagleda Špelica precej daleč od skale
zajčevo glavo z delom vratu in vrvico, ki je na njej
Groga pred nekaj urami peljal zajca v smrt ali pravza¬
prav v prostost.

Grogi se je začelo sedaj polagoma jasniti v glavi.
Spoznal je, da se je zajec razletel. Slivovka je priletela
s tako močjo v ubogo žival, da jo je raztrgala v drobne
kosce ter jo razpršila na vse strani.«

Ob taki loviski smoli nekateri poslušalci niso mogli
solza več zadrževati ter so se spustili v glasen jolk.
Toda predsednik je neusmiljeno zavihtel kravji zvo¬
nec ter naznanil, da povest še ni končana in zato še
ne morejo glasovati. Nato pa prosi gospodično preda¬
vateljico, naj nadaljuje.

In gospodična »predavateljica« je nadaljevala:
»Groga pobere zajčevo glavo ter gre z na pol počenim
srcem naznanit stricu pretužmo vest, da se je »zadnji
svojega rodu« raznesel na vse štiri strani sveta. Na
klopi pred hišo sta potem oba objokovala svojo ne¬
srečo. Stricu je bilo najhuje to, da je moral dano
besedo snesti, česar še nikdar v življenju ni storil.

Tu se prikaže iz veže rešilni angel v podobi ku¬
harice Barbe ter jima pravi: »Kaj bi tulila zaradi
enega zajca, saj ni bil vol. Kar se pa tiče zajčje po¬
jedine, je moja skrb, da jo boste imeli. Samo toliko
pameti imejta, da ne razneseta svoje smole po vsej
župniji.«

In Barba je svojo besedo držala. Prav dobro so
se imeli na stričevem godovanju in tudi zajec je bil
izboren. Res je, da je imel za spoznanje drugačen
okus kakor pravi divji zajci, saj je pa tudi preživel
svoje enolično življenje v stričevem hlevu. Povabljeni

153

prijatelji so pa bili precej ponosni, da so bili pogoščeni
z zajcem, ki je bil zadnji na Gorenjskem.

Groga in stric sta zgodbo o raznesenem zajcu po¬
kopala globoko v srce, zato sita jo pa raztrobili Barba
in Špelica ter še malenkost prtidejali. Kajti kmalu po
tisti slovesnosti, ki j,e stric zanjo redil, streljal in
objokoval zajca, se je razširila po celem radovljiškem
okraju vest, da so na Trebušnikovem godovanju jedli
— mačka namesto zajca.

Barba je kruto maščevala smr.t svojega ljubljenega
muca.

S tem končam žalostno zgodbo o lovski smoli, ki
sta jo imela največja triglavska lovca.«

Sedaj se je vzdignil jok, kakor ga paviljon za
»lovske dogodke« do takrat še ni slišal. Celo najsta-
rejišiim lovcem so kapale solze od sivih brad. Dolgo
časa je vihtel predsednik, tudi ves objokan, kravji
zvonec, preden se je občinstvo vsaj nekoliko pomirilo.
Nato pa spregovori in pravi: »Gospoda moja! Jaz ne
bom povzemal še enkrat, kar nam je gospodična pre¬
davateljica pripovedovala, in tudi razsodništvo se ne
bo posvetovalo, ker je vse to nepotrebno. Kajti vi ste
priča, da je opisana lovska smola dobila več kakor
dvotretjinsko večino solznih oči.«

Pni teh besedah je zopet ves paviljon zajokal.
Edino izjemo sva delala Ivanka in jaz. Gospodična
»predavateljica« si je zakrivala z robcem obraz ter se
kar tresla od smeha, a tudi jaz nisem imel prav no¬
bene skušnjave, da bi bil svojie oči pridružil naddve-
tretj inski večini. Kajti smola mojih tovarišev se mi
je zdela veliko manjša od Peherjeve.

Ko predsednik ustavi jok s kravjim zvoncem, na¬
daljuje takole: »Gospoda Trebušnik in Beček sta torej

154

junaka nocojšnjega večera, zato ju vabim v imenu
raziš odništva na banket, ki se po naših pravilih vrši v
»Dunajski resitavraaiji« v čast zmagovalcem v lovski
smoli. Po banketu se jima izroči tudi častno darilo.«

Sedaj se je vse prerivalo k našima lovcema ter
jima častitalo k tako veliki lovski smoli. Razsodništvo
je sicer hotelo tiudi »predavateljico« s seiboj odvesti,
toda temu sem se pa jaz odločno uprl. Ivanka mi je
to hudo zamerila. Potolažil sem jo šele z Obljubo, da
jo ibom peljal v »Luna-park«. Preden smo se pa ločili,
je predsednik vprašal Ivanko, če na Gorenjskem zajci
še bolehajo za črnimi kozami. Porednica mu je pa
pojasnila, da te bolezni ni sedaj več med dolgouho
divjačino, ker dajejo zajklje svojim mladičem, kakor
hitro spregledajo —• cepiti koze. Nato se je gospod
lepo zahvalil za prejeto pojasnilo ter odpeljal »ju¬
naka« tistega večera na banket, midva z Ivanko sva
pa odšla h godbi.

Tu sva naletela na mojega prijatelja, ki se je spre¬
hajal s svojo malo rodbino po krasno razsvetljeni
Ve-seličnii cesti. Ivanka se je takoj sprijaznila z nje¬
govima ljubeznivima hčerkama ter v njuni družbi
kmalu pozabila, da sem ji »odjedel banket«, kakor
se je blagovolila še malo poprej izraziti.

Ko se naveličamo godbe, gremo v bajno razsvet¬
ljeni Luna-park. Zares čarobna razsvetljava je bila pa
tudi edina znamenitost tega zabavališča. Vse komedije
so bile preračun j ene le na ljudi, ki mislijo, da morajo
vse videti, potem se pa čudijo svoji neumnosti, da so
šli na limanice. Edino izjemo je delalo gledališče, v
katerem se je dioramično predstavljala pomorska
bitka pri Visu, ki so jo pa vsled ugovarjanja italijan¬
skega ministrstva prekrstili v neko bitko iz angleško-

155

amerikamslke vojske. Lahi so se -namreč bali, da bi se
Avstrijci ne pohujlšaii, ko bi gledali, kako Tegetthoff
potaplja italijanske bojne ladje. Toda vsak, ki je le
enkrat videl s parnika dalmatinsko obalo, je takoj spo¬
znal, da se je ta bitka, ki se je tam predstavljala, bila
v Jadranskem morju.

Vsa stvar je bila š-e precej dobro narejena. Ako
si imel le količkaj buj-no domišljijo, se ti je zdelo,
kakor bi z visokega obrežja videl v daljavi vročo po¬
morsko bitko. Da je bila prevara še večja, so se ladje
celo premikale, zraven je pa pokalo kakor v pravi
bitki.

Izmed ostalih zabavnih paviljonov naj omenim
samo še mlin, ki so se v njem iz starih grdih bab mlele
mlade in lepe. »Mlinar« je na ves glas kričal in vabil
navzoče ženske in dame, naj poskusijo njegovo, za
človeštvo prekoristno napravo; toda revež se je za¬
stonj mučil, kajti nobena izmed navzočih Evinih hčera
ni hotela priznati, da je grda in stara.

Nekaj časa smo še hodili med tistimi komedijami
na »Luni« ter se čudili neumnosti velikih otrok, ki so
se vrteli v čebrih po gladki strmini, drveli v majhnih
vozovih po železnici, sestavljeni iz samih klancev, po¬
rivali se z velikanske, okrog svoje osi se vrteče okrogle
plošče ter se lovili na premikajočih se tleh takozvane
»palače norcev«. Naposled smo se pa vsi naveličali
tistega šuma in hruma. Odpeljali smo se po železnici
v mesto, poslovili se ter se razšli vsak na svoj dom.

Ponoči sta me okoli druge ure izhudila Trebušnik
in Groga, ki sta se prigugala, kakor je bilo čutiti, v
večjem spremstvu domov. Ker sta se brez vsakega
večjega ropota in prepira spravila v jasli, sem kmalu
zopet tam začel, kjer sem nehal.

156

Ko sem drugo jutro posrkal na njuna vrata, se
mi ni nihče odzval. Odprem sobo — biila je seveda
nezaklenjena — ter vidim, da oba še najbrž v sanjah
preganjata mačka. V takem položaju ju buditi in vo¬
diti s seboj, se mi je zdelo popolnoma brezuspešno
delo. Šel sem torej kar sam v razstavo, da si ogledam
še ostale znamenitosti.

Poleg nemškega paviljona je stala na eni strani
švedska »vila«, na drugi pa norveški lovski gradič z
malo lovsko kočo. Ta dva paviljona sem si najprej
ogledal. Vila je bila zgrajena iz lesa v popolnoma
švedskem slogu. Razen velike dvorane je balo v njej
še nekaj malih stranskih prostorov, ki so bili okrašeni
z jako lepimi slikami in različnimi švedskimi izdelki.
V dvorani je bilo pa vse polno losovega rogovja. Los
je namreč nekaka posebnost severnih evropskih kra¬
jev. Ta žival je podobna jelenu, samo da je veliko
večja in ima velikansko lopatasto rogovje. Vsako leto
pride na Skandinavski polotok mnogo lovcev iz vseh
krajev sveta, da si ustrele kakega takega orjaka.

Norveški paviljon pa je imel to prednost pred
vsemi drugimi, da je bilo vse, kar je bilo na njem in
v njem, pristno norveško. Norveški tesarji so namreč
pripeljali iz svoje mrzle domovine celo les in so kar
tam zgradili lesen gradič. Razstava je kazala v treh
velikih prostorih, kakšne živali streljajo na Švedskem,
in je bila v tem skoraj popolnoma podobna oni v nor¬
veški vili. Tu kakor tam je namreč prevladoval mo¬
gočni los. Poleg tega so pa zviti Švedi tudi razstavili
razne panorame in diorame, ki so imele namen pri¬
vabiti tujce v njihovo deželo.

Razen že opisanih paviiljonpv je stalo v lepi sku¬
pini še nekaj lovskih koč, katere so razstavili zname-

157

niti lovci izmed avstrijskih in ogrskih plemenitašev.
V teh je bilo vse to v malem, kar sem videl v lovskih
gradovih v .velikem. Sicer pa moram prav odkritosrčno
priznati, da sem bil rogovja, lovskega orožja in na¬
gačenih živali že popolnoma naveličan. Zato sem raje
šel v »palačo za promet tujcev«.

»Toda kako pa pride promet tujcev na lovsko
razstavo?« si boste morda mislili. Prav umestno,
kajti tujci, najsi 'bodo potem že hribolazci ali popol¬
noma navadni turisti, spadajo med tiste lovne živali,
ki jih lovci cenijo samo zaradi njihove kože.

V »prometu tujcev« vsaj rogovja in nagačenih
živali ni bilo. Zato je bilo pa toliko krajevnih slik,
narodnih noš, modelov, ki so predstavljali posamezne
hotele s parki vred, celo letovišča, zdravilišča, kopališča
in druge ropotije, da nisem vedel, kaj bi poprej po¬
gledal. Prehodil sem torej urno tiste, z limanicami za
tujce nabasane dvorane, pomudil se nekaj več pri slo¬
venskih pokrajinah, nato pa pobegnil iz palače in se
globoko oddahnil, da sem srečno končal svoje »poučno
potovanje«.

Tu mi zadoni na uho divje kričanje in tuljenje,
ki je prihajalo iz »Afrikanske lovske razstave« ter
vabilo tujce v »komedijo«.

Razstavo je namreč »počastila« tudi cela vas prav¬
catih črncev iz globoke Afrike. Razstavni odbor jim
je ogradil precej velik prostor in tu sem so zamorci
postavili svoje šotore ter živeli kakor doma, samo da
na lov niso hodili. Trebušnik je že prejšnji dan silil
noter, a jaz ga nisem pustil v vas, ker sem se bal za
njegovo življenje. Reklamni oglasi so namreč nazna¬
njali, da so se ti črnci še malo mesecev poprej, preden

158

so prišli na Dunaj, preživljali s — človeškim mesom.
Zato sem se bal, da bi se jim njihova strast ne povrnila
pri pogledu na 145 kil Tirebušniikovega mesa. Gotovo
bi bil ikrvav boj neizogiben, ker bi Trebušnik najbrž
ne bil niti kile radovoljino prepustil lačnim črncem.

Toda to pot je reklama malo preveč povedala.
Kajti tisti zamorci, ki so menda ugled lovske razstave
zelo povzdigovali, so bili sicer mohamedanske vere,
drugače pa popolnoma mirni ljudje. Hodili so sem ter
tja pred svojimi šotori ter kričavo ponujali v pristni
afrikanski nemščini slabe razglednice. Znanje nemščine
in prodajanje razglednic je celo pričalo, da so na zelo
visoki stopinji omike.

Videl sem tudi različne rokodelce pri njih delu,
a najzanimivejša je bila zame — šola. Ta »stavba« je
imela samo dve steni in streho; bila je torej zelo
zračna, akorav.no je bila brez oken in vrat. Na zgor¬
njem koncu »sobe« je bil prostor za učitelja, pred njim
je pa stalo par klopi brez mizic, po katerih se je zvi-
rala šolska mladina. Učitelj je bil ogrnjen v belo haljo
ter se je jako dostojanstveno vedel. V rokah je držal
dolgo šibo ter švrknil sedaj enega, sedaj drugega po
golih kolenih ali plečih. Sploh pa menda ni gledal,
kam je ravno priletelo. V tem oziru pač ni bila ta šola
na taki višini kakor naša, ki se v njej rabi šiba samo
za kazanje. Toda v drugem oziru so nas pa zamorci
vendarle ugnali. Najnaprednejši vzgojeslovci zahte¬
vajo namreč, da se mora moška in ženska mladina
vedno skupaj poučevati. Dekliške šole naj se popol¬
noma odpravijo ter naj deklice in dečki, gospodične in
gospodiči hodijo kar skupaj v isto šolo. Na ta način
se jim ni treba na skrivnem'shajati, na pošto hoditi po
Jjubavna pisma, marveč si ljubezen lahko »špogajo«

159

kar očitno v šoli. Tudi se dečki, oziroma gospodiči
naiuče na ta način najlažje finega viteškega obnašanja.

Pni nas se sicer nazadnjaki še ustavljajo tej mo¬
derni struji vzgoje, toda v afrikanskih zamorskih va¬
seh je že prodrla. To sem videl v tisti vasi na lovski
razstavi.

V tisti šoli so namreč dečki in deklice, oziroma
gospodične in gospodiči črnega plemena sedeli kar
mešano med seboj. Toda viteškega obnašanja kljub
tej mešanici nisem opazil. Neprenehoma so se brcali,
ščipali, lasali, uhali, dasi je šiba vedno med njimi
krožila. Seveda, morda se tudi taka dejanja štejejo k
viteškemu vedenju, vsaj svoje dni mnogi vitezi tudi
niso znali drugega kakor pretepavati se.

Učitelja pa tudi največji hrušč ni mogel spraviti
iz ravnotežja. Sedel je mogočno na stolu, narekoval
iz korana stavek, katerega so učenci ponavljali v zbo¬
ru, ter jih venomer napletal s šibo. Toda kmalu se je
začela prazniti šola; otroci so morali sedaj po drugem,
ako ne važnejšem, pa vsaj koristnejšem opravilu. Po¬
lagoma, da učitelj ni tako hitro opazil, so zapustili
drug za drugim učilnico ter začeli krog radovednih
tujcev pobirati »ibakšiš«*. Učitelj se menda nekaj časa
niti zavedal ni, da je sam, kajti še vedno je narekoval
in mahal brez vsake škode po raznih klopeh. Nato
je pa počasi vstal ter odšel počasnih in dostojanstvenih
korakov na vas.

Tu je še nekoliko pogodmjal koran, ošvrkal ubegle
otroke, katere je ravno dosegel, potem je pa vtaknil
znamenje svojega uglednega stanu pod pazduho, iz¬
vlekel šop razglednic ter jih ravno tako vsiljivo pro-

* Bakšiš pomeni napitnino, oziroma darilo.

160

dajal kakor kak židovski krošnjar na Ringu, samo
desetkrat dražje.

Nekaj sem še opazil v tej vasi, kar se m;i je zelo
čudno zdelo. V povestih se navadno opisujejo zamorci
kot pravi velikani in izredno močni. Ti črnci, ki so
se pa prišli razstavit na lovsko razstavo, so bili sami
slabiči. Zlasti noge im roke so imeli silno slabotne;
človek bi bul skoraj mislil, da imajo mesto njih štiri
črno pobarvane palice v truplo vtaknjene.

Jaz sem se hitro naveličal tistega kričanja v za¬
morski vasi ter se vrnil v hotel gledat, če sta že lovska
»smolarja« pregnala mačka.

Ko stopim v soho, ju vidim sedeti na divanu, za¬
topljena v važen razgovor, ki pa ni mogel biti posebno
vesele vsebine, kajti držala sta se sila čmerno.

»Pravim, pravim, ravno prav pridete,« se oglasi
takoj Trebušiniik. »Ako bi se bili še kake pol ure za¬
mudili, bi bila morala oditi brez slovesa.«

»Kam sta pa namenjena? Pa vendar ne zopet v
mestno klet?« se začuidim jaz.

»Pravim, pravim, tisto pa že ne, v mestno klet pa
ne greva več. Domov greva in sicer takoj s prvim
vlakom.«

»Kaj se je pa vendar zgodilo, da se vama tako
mudi domov? Saj še cele razstave nista videla in
Dunaja tudi skoraj nič. Kaj neki vaju žene s tako
silo od tod?«

Sedaj se je pa oglasil Groga in sicer s tako togoto,
kakor jo občuti le takrat, kadar se s Špelico prepira:
»Toliko vam povem, da naj naju ves Dunaj, razstava,
posebno pa še tisti ,palivon’ za lovsko smolo v uho
piše. Vi vprašate, kaj naju žene domov; kaj drugega,
kakor tisto častno darilo, ki sva ga sinoči ali danes

161

zjutraj, ne vem več natančno, dobila za tistega razle-
telega zajca in snedenega mačka. Treib usnik, pokaži
gospodu darilo, pokaži! No, ti Dunajčani so pa naviti,
to se jim pa mora pustiti.«

Nato oidvlije Tirehušnik precej velik zavitek ter mi
poda v ofcvirjiu račun častnega banketa, ki ga je bil
sam plačal. Kakor sem spoznal iz njega, so se morali
na banketu prav dobro imeti; pokale so celo šam-
panjke. Zato se je pa tudi Trebušnikova denarnica
olajšala za okroglih 180  kron. Kaj hočeš! »Dunajska
restavracija« je bila pač najimenitnejša izmed vseh
Bakhovih :: ' svetišč v razstavi in šampanjec tudi ni
ravno najcenejša pijača.

»Junaka častnega večera«, zlasti Groga, sta jedla
in pila, kar sita le mogla, ker sta menila, da gre to
vse na tuje stroške. Pni šampanjcu pa naredi pred¬
sednik razsodišča na slavljenca ganljiv nagovor ter
jima v imenu razisodništva poda največji lovski smoli
zelo primerno darilo, namreč račun za vse, kar so prt
slavljenju pojedli in popili. Da bi ga pa lahko obesila
na steno med druge lovske trofeje, so ga jima izročili
v krasnem okviru.

Marsikdo bi bil tako darilo odklonil, toda Trebiuš-
nik ni zastonj izmed' ponosnih Žirovničanov najpo-
nosmejši. Zato je hvaležno sprejel svoji »lovski smoli
zelo primerno darilo«, vrgel tiste kronice tja, kakor bi
bili vinarji, a obenem sklenil, da ne gre na nobeno
lovisko razstavo vele, kjer bo kakšen »paviljon za lov¬
ske dogodke«.

Hvaležni Dunajčani so nato svoja slavljenca spre¬
mili z veliko slavo prav do sobe, kjer sta potem po¬
čivala do belega dne.

* Bakh je bil rimski bog pijačevanja.

162

Trebušnik in Groga pa nisita znala prav ceniti te
dunajske vljudnosti. Kajti komaj sta se nekoliko
otresla tistega mačka, ki sta ga bila z banketa prinesla
s seboj s častnim darilom vred, sta takoj, brez obi¬
čajnega dolgega premišljevanja, sklenila, da obrneta
hrbet lovski razstavi, ki deli tako draga častna darila,
ter se vrneta domov, kjer so večerje vendar nekoliko
cenejše. Jaz sem si sicer precej prizadeval, da bi ju
odvrnil od tega sklepa, toda moža sta se držala trdno
kakor skala.

Groga je pobral trsti zavitek s častnim darilom
in odšli smo na kolodvor. Tu sta slavljenca še nekoliko
pozabavtjala Dunajčanom, nato sta se pa odpeljala
proti domu. Vlak je že zapuščal kolodvor, ko Groga
pomoli skozi okno svojo kuštravo glavo ter mi še en¬
krat v svojem in Trebušnikovem imenu glasno zatrdi,
da ju Dunaj ne bo videl nikdar več.

163

NARODNA IN IJNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000052192

Kako je Trebušnik
hodil na Triglav,

kako se je vozil v Trst,

kako je hodil po Dunaju.