Ne devajte vsake reči v usta
ogTimil je imel navado, da je vsako rei, ki jo je dobil v roke, vtaknil v usta. Radi tega so ga starši pogosto opominjali, še celo kazno-van je bil, a poholjšal se le ni.
Nekega dne so zboleli njegova mati. Poklicani zdravnik izjavi, da so se mati močno prehladili, ter jim napiše zdravilo. Po zdrav-nikovem odhodu pošljejo mati v lekarno po zdravilo. Prinesla je je starejša sestra, ter po-stavila na rnizo poleg postelje. Ko Bogumil steklenico z zdravilom zapazi, seže neopažen trenutek po nji, nagne jo k ustom in nekaj izpije. Kmalu pa se ga loti glavobol in grozne želodčne bolečine. Zvijal se je kakor črv, če stopiš nanj. Njegov obraz je bil bled in popolnoma izpremenjen. Oči so mu bile izbuljene; na ustnicah pa se mu je zbirala zeiena pena. Oče in bolna mati sta se silno prestrašila, ko sta ugledala Bogumila na peči. Skoro že ni mogel več govoriti.
.Najbrže se je ustrašil psa, s katerim se je igral popreje!" je ugibala sestra.
,Pa vendar ni pes stekel? Ko bi ga bil ugriznil?" premiiljujejo oče. Ali nobene rane ni najti na njego-vem telesu.
Hitro spet pozovejo zdravnika.  Komaj   pa ga ta ogleda, že zakliče: nMoj Bog, deček je zastrupljen!" Prav tačas pa so že tudi mati opazili, da je ste-klenica z zdravili skoro do polovice prazna.
— 126 -
Deček, ki se je skoro zavedcl. je priznal, da je izpil materino zdravilo. Tisto zdravilo pa je bil močen strup, ki ga je zdravnik zapisal zoper malerino bo-lezen. Mislite si, kakšen strah je zavladal med doma-čimi, ko je zdravnik povedal, da bode deček le počasi okreval.
Pa celo zdravnika je goljufalo. Bogumil je hiral in hiral. Vsa zdravila mu niso pomagala. Revež je moral zgodaj pod zemljo. Žalosl sfaršev in sestrice je bila tolika, da se ne da popisati.
ln kaj bi rekli, če bi trdil, da je tudi med vami dosti otrok, ki imajo tako razvado. da zaneso vse v usta, kar najdejo bodisi na cesti ali doma?
Večkrat sem celo opazil. da učenci, ako jim s peresa kane na zvezek črnilo, obližejo z jezikom, kar ni le grdo, ampak tudi nevarno!
Proč s takimi razvadami, kdor si hoče ohraniti dragoceno zdravje!                                        Fr. Teran.