Slovenski župan. (Dalje.) Tedaj domoljuben in naroden naj bo vsaki župan. Kaj pa je to, kdo je domoljuben ? bo morda kdo vprašal, in kdo uaroden. Domoljuben je na Slovenskem vsak, kdor Ijubi kraj, kjer se je rodil, ljubi deželo, kterej pripada njegov rojstni kraj, ljubi premili niaterni jezik in čisla šege in navade svojega domovja. Pa samo s tem, da iina elovek take občutke v srcu, se še ne kaže domoljubnega, treba je tudi, da se v djanju pokaže, česar je srce polno. Domoljuben župan se tedaj ne šopiri z nemškimi, drugim sosedom nerazumljivimi besedami in ne piše, kjer ni neobhodno potreba, neuiški, ampak v gladkem slovenskem jeziku. Ne poteguje se zato, da bi se samo zategadel, ker on^sam nemški zna, sploh celej jsoseski nemški dopisovalo. Župan, ki je domoljuben tudi skrbi za to, da z vsemi uradnijami, kakor na primer: z okrajno sodnijo, s štibernico (dvakarijo) vse slovenski dopisuje in skrbi, da se slovenskemu jeziku dajo pravice, j ktere bi bil nioral že davno imeti, da se rabi na Slovenskem povsod v šoiab in uradnijali. — Pa če že župan vse to stori, ali je s tctn že dokazal, da je domoljuben? Ne, treba še k temu, da povsod gleda na korist in blagor iu sicer kotj župan vprvič svojih sosedov, potem dežele v kterej prebiva in slednjič države, kterej pripada. V ta namen sc niora truditi, kolikor mogoče za omiko, poduk, blagostanje, truditi se mora in podpirati vse svobodne naprave in postave, ali prav za prav, ker svobodnib postav, še nimamo, gledati mora nato, se ve dakolikor je vjijegovej oblasti, da se začne svobodno gibanje. Domoljuben župan previdi, da sarn s svojoj Boseskoj nič ne opravi, posvetuje se še z drugoj, tretjoj soseskoj, jib skuša prepričati iu spraviti na svojo stran. In če je reč, za ktero mu je mar, pravična, potrudile se bojo tudi tc druge soseske za njo in ztuagala bo pvaviena reč, ki bi sicer ne bila, če bi jo bil zagovarjal le en župan, le ena soseska. — Iz tega je že jasno, da vsako delo pravega župana mora biti domoljubno. Domoljuben in naroden, te dve bcsedi ste drugod v bolj srečnih krajib, le ena, to je, enako reč pomenjate. Pa pri nas Slovencih, ki imamo vedno kaj posebnega, je to drugače. Pri nas je naroden vsak, ki čuti, dela in se trudi kot ud slovenskega naroda, kdor ve in trdi, da so Štajarec, Kranjec, Primorec, Gončan in Korošec bratje, da govorijo enaki jezik, da 80 le po čudni nezgodi tako razkosani, da bodo pa enkrat zopet v eno samo celoto, v eno deželo združeni. Mnogo bi se še leliko govorilo o tem, kdo je domoljuben in kdo naroden. Pa čemu, bi se tratil čas? Kdor vedno klobuk pod pazduho nosi in se po uradnijab nemškutarškim uradnikom priklanja, tagotovo ni ne naroden ne domoljuben. Na tem bote vsakega narodnjaka spozuali, vam pa, dragi slovenski župani, naj bo to zrcalo, in glejte pogosto vauj, če ste še domoljubni in narodni ali pa ne. (Dalje prihodnjič.)