Za poduk in kratek čas. O ,,zlodjevi pušči". (Pravljica iz Slov. Goric.) (Konec.) Kljubu temu ao paatirji videli, kako so hudobci skakali po atrehi in se podili, plezali po zidu itd. Neko noč zaael je bil mlad človek v cnem gozdu, pri Bzlodjevi pušči", kakor jo je narod začel od onega čaaa nazivati, ter je prišel do ognjišča, pri katerem je sedelo 11 kakor paatirji pripravljenih fantov, ki ao s?i ravnokar pekli ngibanice"; prosi jih, da mu pokažejo cesto proti sv. Benediktu, ali ti so mu pokazali ravno na naaprotno atran, in to mu ni ae zdelo po pravici. Med tem opazi na glavah omenjenib. ljudi majhne rožičke, in teh se je tako prestrašil, da je v imenu božjem pobegnol; a ona jednajatorica kriči za njim: ,,Fant, vzami gibanice, ali jih nočeš?" On pa ni aliaal, ampak lomaati vedno naprej po gozdu ne ved6č, kam bo prišel. V tem pride celo vspehan doli na ceato, ki pelje od lepe ,,vile" našega Čolnika in mimo podobe Zveličarja. Pri sv. Križu se malo vsede ter jame pobožno moliti; sedaj ae izpozna, kje da je in arečno pride potem do av. Benedikta. Počaaoma ae je hiša aama od aebe podrla, ter čaaa zob tudi njej ni prizaneael; ker notri ni hotel nikdo bivati radi atrabov, ki so ga duhovi delali. Le prepogoato so paatirji začeli se poditi po enem kraju, kjer je hiša atala, marsikatere živali, kakor pae, mačke itd. čez dolgo čaaa potem ao pa ugledali tamkaj cveteti rzaklad", a ko so blizo prišli, ni bilo ničesar. Neko noč 8i je pa zaželel zopet mlad fant v ono nzlodjevo puščo", ali on je bil zelo pobožen. Opazi brž ono svetlobo, takoj pohiti tjekaj in vidi velik razgrnjen prt, na katerem je bilo yse polno zaklada; zraven stoji razkuštrana etara baba, ki z železnimi grabljami premetava zlati denar. Reče mu: ,,Zagrabi si neko malenkost!" On takoj zagrabi dve peati. V tem ga baba kresne z grabljami po roki, rekoč: ,,Nebeaki človek ne zaaluži peklenakega zaklada, ki se je s krivičnimi rokami spravil!-1 Sedaj vse zgine. Ves plašen pride mladenič iz gozda. Od onega časa pa je doslej zopet v tamkajšnji okolici zopet vse mirno. To je začetek in konec ,,zlodjeve puače"; o njej še vedo zdaj praviti le stari dedki iu babice. Alojzij Vakaj. Sniešnica 48. Kruljca je ubilo v gošči drevo in aoaeda bi to njegovi ženi rada poročila, pa kolikor mogoče, na rahlo. ,,Botra", nagovori jo, ko jo najde, da ae opravlja, nbotra, za kaj pa se napravljaa, za neveato ali udovo ?" nPojdi", odvrne ji ta, ,,pojdi a tvojo šalo! Jaz za neveato ali za udovo pri živem moži!" nNo", sili va-njo soaeda, ,,botra, pa mi 8tavi kaj, da to nisi!"