—i   283   .— IVO TROŠT:
Jagoda.
Basen.
^^           e v začetku je rada rasla jagoda rned nizkim grmov-
'                       j   jem in po gozdnih krčevinah na prisojnih straneh.
t/   Obiskovale so jo ptice začetkom poletja in zobale /     nje sladke, dišeče plodove.    Tudi polž je napravil semtertja sladaik oblizek,   ako je srečal na svojem potovanju smehljajooo se rdečo jagodo.   Še najbolj veseli so pa bili jagod otroci. Pripodili so se z veli-kim hrumcm in truščem v gozd kar cele čete otrok nabirat in še rajše zobat sladke jagode. Česar niso obrali, so pomandrali. »Toliko plodov, in v vsakem na stotine semen-~1     skih zrnec, pa nikoli ne dočakam iz,semena zaroda, ki bi priklil iz zemlje!« Tako se je pritožila jagoda nekega dne svojemu Stvarniku.
»Poišči si drugega prostora!« veli Bog, in jagod'a začne iztezati dolge odrastke kakor roke okolo sebe, da najde bolj mirno in skrito mesto. Za nekaj dni se zopet pritoži jagoda:
»Na slabšem sem nego prej: sedaj požro sovražniki moje sladke plo-dove, obenem pa pohodijo še moje roke, ki se z njimi dotipavam na boljše kraje: Res kaže vse, da nirnam pravice do razplodbe, do življenja.«
»Mala godrnjavka!« jo pokara Stvarnik. »Prav to je tvoja sreča. Kjerkoli stopi človek na tvoj odrastek, ga s tem potisne v mastno gozdno zemljo, tam ti požene iz kolenca nova hčerka korenine v zemljo, cvet in liste iz zemlje. Ako bi kaj takega pričakovala iz semena, ne dočakaš več Iet.«
Jagoda se ozre z jasnim očescem proti nebu in zahvali Stvarnika. Poslej se ni več pritoževala, ko so ji otroci, ptice in polži pobrali sadove. Sklonila je glavico in se jitn je smehljala v sladki zavesti: »Le zobljite, saj me ne pozobljete!«