Leto IV.
1914
5-6. štev.
UEDA
DV/O/AESEČMIK
z/\ zmaiiost in
KULTURO
S.T X .
IVAN PRI j/
USTANOVILI:
BOGUMIL VOŠNJAK ALBERT KRAMER
Pričujočo številko uredila:
KAREL OZVALD	VLADIMIR	KNAFLIČ
(filozofija, psihologija, pedagogika)	(osnuje wedSo)
Leto IV.
Lastnina založbe „Vede“.
Gorica, Gosposka ulica 7.
Vsebina pete in šest§ številke:
I.	Članki in razprav*.
1. DRAGOTIN LONČAR:
2. KAREL OZVALD :
3. VJEKOSLAV KLAIČ:
' .-žfAV'	4	z
4. FRAN MOHORIČ :
Janko Kersnik, njega delo in doba“. . Str. 33 Sodobno stanje filozofskega prizadevanja v Nemcih. (Konec.).......................  459
Mladi dani Pavla Rittera - Vitezoviča.
(Konec.) .  ...................................  471
Opazke k slovenski pravniški terminologiji ...................................  „	483
II. Gradivo.
5.	DRAGOTIN LONČAR: Sernečeva polit, korespondenca. (Konec.) . „ 509
II.	Pregledi in referati.
Pravo, ^ran Mohorič: K slovenskemu pravniškemu jeizku. Slovstvo jezikoslovje itd. Ivan Koštial: Dr. Gjuro Skari'6, Semaziologijake študije. Filozofija, psihologija, pedagogika. Simon Dolar: Kritika kritike. Karel Ozvald: Spolna vzgoja s pomočjo dramatske umetnosti. Politična ekonomija. Vladimir Knaflič: Trgovskopolitično razmerje med Avstroogrsko in Balkanom (Konec).	i
Gorica, 1. decembra 1914.
jmSJ <r\ t
»■-i;. ■
Glej 3. stran platnici
fr IBI V	||||p	.	V>*	1	V	'	•'	,,	,	-	f	•.
SÄ5#
’: •
»■»gr
DRAGOTIN LONČAR:
„Janko Kersnik, njega delo in doba“.1)
Prijateljeva obširna monografija o J a n k u K e r s n i k u je dovršena. Prvi del (255 str.) obsega dobo učenja, a drugi del (642 str.) dobo, ki nastopa v njej Kersnik kot novelist in politik. Kar daje Prijateljevi monografiji značilnost in samorastlost, to je široka podlaga prirodnega in družabnega miljeja, ki vpliva na rast, cvet in sad posamezne osebnosti. Življenjepis pojedinca postane obenem gospodarska, kulturna in politična slika njegove dobe, s čimer se kaže individualno in socialno življenje v medsebojni odvisnosti, kar jedino odgovarja resničnosti. V Kersnikovem delu se zrcalijo gospodarske, kulturne in politične razmere, ki so se nahajali v njih Slovenci v 70., 80. in 90. letih.
1.	V avstrijski javnosti poinenjajo 70. leta vlado nemškega liberalizma pod Auersperg - Lasserjevim ministrstvom (1871— 1879), ki ga je označil Hasner z besedami, češ, naj se ugodi liberalizmu v marsičem, da ne bo treba ugoditi klerikalizmu v vsem.2) Nemški liberalizem se je proslavil s svojo centralistično-germani-zatorično in kapitalistično politiko. Ne more se splošno reči, da ni imel smisla za gospodarska, gmotna vprašanja (str. 4),3) nasprotno nemški liberalizem je imel prav mnogo zanimanja za gospodarska vprašanja s stališča kapitala, ni pa poznal skrbi malega človeka. Zato so ustavoverce zbadljivo nazivali »stranko upravnih svetnikov«. Nemški ustavoverci, n. pr. Banhans, Russ, Skene, Sturm itd., so načelovali 1873. leta propadlim bankam.4)
‘i Dr. Iyan Prijatelj, Janka Kersnika zbrani spis, zvezek VI, sešite k
II.	in III. Ljubljana, 19 14.
’i R. Oharinatz, Österreich* innere Geschichte von 1848 bis !■»<>7, I., ! 17.
8) Številke v oklepaju se tičejo II. dela Prijateljeve knjige.
‘) Naši Zapiski, 1012 (IX.), 21. — Slov. Narod, 28. X. I860.
Neka dunajska banka je dala 1870. leta 27%, 1871. leta 40% in
1872.	leta 80% dividende.1)
Gospodarski položaj Slovencev je bil boren. Dejstvu, da se je posestvo, cenjeno 1080 gl., prodalo za 2 gl. davčnemu urada v Kostanjevici, ker ni hotel nihče licitirati (str. 83), se pridružujeta n. pr. podobna slučaja, ko je davčni urad v Krškem kupil 1879. leta vinograd za 30 krajcarjev, dasi je bil cenjen na 70 gl., in ko je črnomeljski davčni urad kupil 1875. leta troje zaradi zaostalih davkov dražbeno prodanih kmetskih posestev vsako za 5 gl.! Začelo se je izseljevanje v Ameriko, a namesto tega izseljevanja se je s slovenske strani priporočalo naseljevanje v Slavoniji2) in pozneje v Bosni.
Slovenci so trpeli kulturno in politično. Zahtevali so revizijo ustave, da se jim ne bodo godile narodne krivice, pri čemur jim je bilo vse eno, ali se to izvrši na podlagi obstoječe ustave ali na po iniciativi krone.'1)
Pri volitvah se je čula n. pr. taka-le absurdnost: »Mi Nemci <t. j. meščani) in vi Kranjci (t. j. kmetje) se moramo postaviti zoper Slovence!«4) V šolstvu so gospodarili tujci. Veliko slovenskih profesorjev je službovalo izven domovine, a doma so bili nastavljeni Nemci; drugi so delovali na Hrvatskem; tretji so morali čakati na službe, ker so bila mesta zasedena z Nemci. In med temi možmi nahajamo svoje najboljše ljudi (Suman, Pajk, Glaser, Suklje, Apih, Stritar, Detela, Celestin, Valjavec, Stare, Rutar, Kaspret itd.)5) Pripoveduje se kurioziteta, da je bil pod Auerspergom nadzornik ljubljanskega krajnega šolskega sveta nezmožen slovenščine in je zato jemal s seboj kot tolmača nekega mestnega učitelja, ki je bil pa napol gluh: tako je eden slovensko govoreče učence slišal, a jih ni razumel; drugi jih je sicer razumel, a jih ni slišal!0) Podobno kakor v šolstvu, ie bilo po drugih uradih. O slovenskih vlogah so se čule od političnega	uradnika	besede,	kakor:	»Schon
wieder was Türkisches!«7) Ali	pa	sledeča	absurdnost:	Ko	je	neki
') R. Charmatz, 1. c. 124.
?) Slov. Narod, 11. IV. 1875.
3) Slov. Narod, 23. IV. 187').
4) Slov. Narod, il. VII. 1877.
6) Slov. Narod, 28. I. 1880. (V članku je naštetih imenoma okrog <>0
mož.t
6) Slov. Narod, 4. IV. 1880.
7) Slov. NaroJ, 2>. IV. 1878.
župan prosil tedanjega kamniškega okr. glavarja za slovenske uradne dopise in odpise, ker niti on niti nihče drugi v županiji ni znal nemščine, mu je odgovoril okr. glavar z dne 26. II. 1879, št. 1776, češ, da velja § 19. drž. tem. zak. o znanju obeli deželnih jezikov za občinski urad prav tako, kakor za c. kr. državne oblasti in da bo najstrožje kaznoval župana, ako bo zavlačeval uradno poslovanje s takimi praznimi, neosnovanimi in upornimi izgovori.1)
Kadar je bila v gledališču slovenska predstava, takrat je bila v nemški kazini velika muzikalična soareja gledališke godbe — tako se je vsaj naznanjalo med inserati v »Laibacher Zeitung«, ine 13. XI. 1875.2)
Nemška centralistična vlada je z vso silo zatirala slovensko časopisje, glavno »Slovenski Narod«, ki je bil takrat jedini slovenski dnevnik. Oni član ljubljanskega sodišča, ki je rekel: »Jedes slovenische Blatt verdient schon als solches konfisziert zu werden« (str. 11). je bil	pl. Zhuber.	»Slovenski Narod« je	bil	kon-
üsciran n. pr. zaradi	tega, ker je	citiral hrvatske članke,	češ,	da je
s tem prestopil svoj program, ki zahteva, da se časopis piše v slovenskem jeziku!3) Večne konfiskacije so dale uredniku Jurčiču povod, da je pri občnem zboru	»Narodnega društva«	dne	3. X.
1875. leta predlagal,	ako se ne	odpravi objektivno postopanje,
naj se rajši uvede preventivna cenzura, kakor je bila za časa absolutizma.'4) Ta predlog je bil sprejet. Res je Jurčič poslal nekoč, da ne bi bil list po dveh konfiskacijah konfisciran tretjič, prve iz-tiske na cenzuro s prošnjo, naj mu povedo, kaj hočejo konfiscirati, da se ne trati papir. Odgovorili so mu, naj upošteva § 17. tiskovne postave z dne 17. dec. 1862, drž. zakonik 1863, str. III.5)
Ako že govorim o slovenskem časopisju, moram omenjati, da smo imeli Slovenci takrat nekaj izbornih časnikarjev. Levstik in Tomšič spadata v 60. leta, njun naslednik je bil J u r č i č, ki mu je leta 1875. državni pravdnik Kočevar očital strast, na kar je odgovoril sledeče: »Strast ni greh, ampak krepost. Kdor nima strasti, ta nima ljubezni. Kdor za svoje	sveto	prepričanje	ne	more
‘) Slov.	Narod, 8. VIII. 1880. (Dejstvo	je	povzeto	po	dopisu iz	„Slo-
venca“.)
2) Slov.	Narod, 14. XI. 1875.
3) Slov.	Narod, 8. in 18. XII. 1875.
4) Slov.	Narod, 5. X. 1875.
6) Slov.	Narod, 17. I. 1875.
postati strasten, ta tudi ne ljubi stvari, za katero je poklican delati. V tem smislu rad priznam, da sem strasten in kljub očitanju državnega pravdnika si štejem to na čast.«1) Poleg Jurčiča zaslužita posebno pozornost dr. Sla n c, sedanji novomeški advokat, in dr. Škofič, bivši škofjeloški sodnik.
Slančeve članke je tudi dr. Prijatelj uporabljal s priznanjem (str. 50, 88, 120). Ako ima dandanes dr. Slane težak slog, kažejo nasproti temu tedanji njegovi članki krepkost s prepričevalno jasnostjo in globoko resnostjo. Boreč se proti gemanizaciji zahteva od Slovencev, da si z gospodarskim in družabnim delom pridobivajo tal med ponemčeno inteligencijo in meščanstvom. Večina teh člankov ima trajno vrednost, ker še niso prenehali vzroki in posledice germanizacije.2)
Drugi člankar dr. Skofic spada med časnikarski konsorcij »Omega«,3) ki je leta 1875. pomagal Jurčiču pri njegovem težavnem poslu (str. 146—152). Upravičeno trdi Kersnik, da je najboljše članke pisal dr. Skofic. Tudi Kersnik je bil član tega kon-sorcija in napisal nekaj člankov, ki jim za svojo osebo dajem prednost pred marsikaterim njegovim političnim podlistkom. Naj omenjam Kersnikova članka »Pomagajte kmetu!« in »Barbarizem v slovenskih krajevnih imenih«, ki ju registrira tudi dr. Prijatelj (str. 83, 149).
2ivahno narodno utripanje je povzročilo pri Slovencih jugoslovansko gibanje v letih 1875. do 1878. V celoti je pač resnično, da so Slovenci zagovarjali okupacijo Bosne in Hercegovine po Avstro-Ogrski (str. 40—44); toda posamezni glasovi so se tudi pri nas oglašali proti temu. oziroma niso bili glede okupacije preveliki optimisti. Med nje spada n. pr. dr. Jos. Vošnjak,4) ki se je bal inadjarskega gospodstva. Neki J. P—k je pa čisto pravilno
') Slov. Narod, 9. VII. 1875.
:) Izmed Slančevih člankov omenjam n. pr.: Gozdi naši — barikade naše! (Sl. N., 1875.) Mol in Dur. (Sl. N., 1876.) — Talent in slovensko domoljubje. (Sl. N.. 1877.) — Naš narodni boj. (Sl. N., 1877.) — Domoljubje na Slovenskem. (Sl. N., 1877.) — Ječa in šola na Slovenskem. (Sl. N., 1877), — Naše nasprotništvo. (Sl. N., 1878.) — Slovenski graničarji proti nemštvu. (Sl. N., 1878.) — Kje je poštenost? (Sl. N., 1878.) — Kdo ima prav? (Sl. N., 1878.) — Slovenski narod in kultura. (Sl. N., 1878.) — Slovenstvo in njegovo čas-ipistvo. (Sl. N., 1878.)
s) Janka Kersnika zbrani spisi, V, 283—287.
4)	Slov Narod, 12. III. 1878 (poročilo iz drž. zbora); 23. VIII. 1878 (uvodnik „Sarajevo ).
uvideval, da je v Bosni glavno vprašanje zemljiško in da bi bil ves trud okupacije za slovansko rajo zaman, ako bi se preveč gledalo na turške velike posestnike.1) »Slovenski Narod« je bil v začetku za to, da po prirodnem pravu pripade Bosna Srbiji, a Hercegovina Črni gori. Potem, ko ni bilo tega upanja, je zagovarjal avstrijsko-ogrsko okupacijo iz tega vzroka, da se na ta način pomnoži slovanski živelj v monarhiji.2) Dr. Škofič je v članku »Nevarnost za Avstrijo«, ki ga v drugi zvezi omenja tudi dr. Prijatelj (str. 150—152), zagovarjal nazor, da se iz Bosne in Hercegovine ustvari samostojna jugoslovanska država.'1) Naj pri tej priliki omenjam neko poročilo, ki se sicer tiče dogodkov 1868. leta, a je poučno za presojanje hrvaško-slovenskih razmer. »Slovenski Narod« je poročal 1875. leta v nekem dopisu, da je šlo leta 1868. nekaj odličnih Slovencev k baronu Rauchu z vprašanjem, ali bi bilo umestno in ali bi mogli računati Slovenci na madjarsko pomoč, ako bi začeli agitirati za združenje z ogrsko polovico, na kar je Rauch vprašal v Budapešti in dobil odgovor: ne!1)
Pritisk nemškega centralizma je povzročil, da se je kulturni boj med Slovenci 1872. in 1S73. leta, o katerem je dr. Prijatelj obširno razpravljal v 1. delu svojega spisa, bolj in bolj opuščal in se je pripravljala pot miru in spravi. Božidar Raič in dr. Ceršak sta poskusila spraviti naVodni stranki med seboj ’) in skoro gotovo je bil Raič oni štajerski rodoljub, ki pripoveduje dr. Prijatelj o njem (str. 62), da mu je pisal Bleiweis v imenu konservativnih tleželnih poslancev pismo, kjer je zahteval načelno kapitulacijo svojih političnih nasprotnikov. Kaj je privedlo goriške stare«, da so se prvi pobotali z mladimi«, to ie povedal Marušič: duševna in gmotna praznota,1’) in »mladi« so se udali na milost in nemilost.
Literaturo te dobe obvladuje Stritar s svojim »Zvonom«. Dr. Prijatelj razpravlja o notranjem nasprotstvu med Stritarjevim idealizmom in Levstik-Jurčičevim realizmom (str. 116	124).	Med
Stritarjem in Jurčičem, ki ie takrat izdajal svojo »Slovensko Knjižnico«, je obstojalo tekmovanje. Iz Jurčičeve korespondence Vošnjaku je razvidno, da sta se pritoževala drug nad drugim:
') Slov. Narod, VII, 1878.
2)	Slov. Narod, A. VIII. 1S7S.
n) Slov. Narod, 15. IX. 1875.
4) Slov. Narod, 9. VII. 1875.
5) Naši Zapiski, 1912 (IX ), 16'
®) Naši Zapiski, 1909 (VI.), 71.
Stritar nad tem, češ, da »Slovenski Narod« ne dela dovolj reklame za njegov »Zvon«, a Jurčič zopet, češ, da »Zvon« ne upošteva dovolj njegove »Slovenske Knjižnice«. Dr. Prijatelj tudi omenja Alešovca, ki je v »Slovencu« nastopal proti Stritarju (str. i05—108). O Alešovcu je pisal »Slovenski Narod«, da se huduje po »Slovencu« in »Novicah« nanj kot sovražnika duhovnikov, obenem pa sam pošilja »Sl. Narodu« sestavke proti duhovnikom, o čemur se vsak lahko prepriča, ako pride v uredništvo.1) Pozneje je Jurčič s polnim podpisom v dveh ostrili člankih dolžil Alešovca, da je uvedel revolver-žurnalistiko med Slovenci,-) kar je registriral tudi dr. Prijatelj (str. 302).
Govoreč o popularizaciji znanstva, hvalno omenja dr. Prijatelj javna predavanja, ki jih je leta 1876. do 1878. prirejala ljubljanska čitalnica, zlasti poudarja temeljitost Križmanovega predavanja »O razvoju človeškega dela« (str. 98.) Jaz s koncem nisem zadovoljen, ker vsebuje ortodoksni gospodarski liberalizem, ki je neresničen in krivičen: Križman namreč trdi, da je sedaj v dobi pare človek sam kriv, če ga tare nadloga!3) Sicer pa zaslužijo predavanja našo pozornost, n. pr. Wiestlialerjevo »Tri dni v starem Rimu«; politika zanima zlasti Zarnikovo predavanje o preporodu italijanskega naroda itd.
Kersnik se je udeleževal v tej dobi narodnega dela in boja literarno, politično in socialno. V leposlovju je nastopal s početka kot liričen pesnik v Janežičevem »Glasniku« in Stritarjevem »Zvonu«. Njegove pesmi označuje dr. Prijatelj kot samo inelo-dioznost brez trdnih obrisov misli, dogodkov in stvari, spočete v narodnem duhu, v duhu Heine-Jenkove melanholije in Stritarjevega svetožalja (str. 629—630). V svoji moški dobi se je posvetil Kersnik izključno novelistiki. Leta 1876. je izšel njegov roman-pr-venec »Na Zerinjah«, pisan v duhu romantike. Politično je deloval kot žurnalist in s priznanjem moramo omenjati njegove politične podlistke »Muhasta«, oziroma »Nedeljska pisma« v »Sl. Narodu«
1873.	leta. O njih je razpravljal dr. Prijatelj v I. delu svojega spisa. Vrednost imajo tudi nekateri članki, ki jih je pisal kot član kon-sorcija »Omega«, o čemur je že bil govor poprej. Socialnega življenja se je udeleževal, kakor nam pripoveduje dr. Prijatelj (str.
*) Slov. Narod, 22. V. J.S75 (notica „V obrambo1*).
!) Slov. Narod, 22. in 23. IX 18SO.
3)	Slov. Narod, 4. IV. 187'.
137—145), zlasti pri ljubljanski čitalnici in dramatičnem društvu. Ki rnu jc bil tajnik in obenem »Narodov« nepristranski kritik. Kot tak je hotel na odru pripraviti umetniški moment do veljave nasproti Alešovcu, ki je zahteval ljudskih iger.
11.	Taaffejeva vlada (1879—189,-5) prinaša Slovencem delne uspehe, ki pa niso v nikakoršnem sorazmerju z žrtvami. Dasi se je naslanjal Taaffe na večino, sestavljeno iz konservativnega plemstva, nemških konservativcev, zastopnikov cerkvene politike, in iz Slovanov, vendar je bila nemško-liberalna manjšina še vedno tako močna, da je prihajala v poštev. Ako pravi dr. Prijatelj, da je bil Taaffe zvest sluga svojega gospoda (str. 178), je s tem označil njegovo vlado, kakor je v resnici bila: Taaffe je sam sebe imenoval »cesarjev minister«, država in prebivalstvo sta se upoštevala še le v drugi vrsti.') Ne ustavnim potom (str. 157, 159), marveč upravnim potom naj bi se želje in zahteve njegove večine uvajale v državno življenje.
Slovenski poslanci, ki jih je bilo od 1873. do 1879. leta 9, a pod Taaffejem 14, so bili pod vodstvom plemstva; zakaj knez Win-Oischgraetz, grofa Hohenwart in Margheri, baron Goedel in vitez Schneid so bili izvoljeni od Slovencev. Dr. Prijatelj pravilno poudarja (str. 247), da ti možje niso izrabili za nas ugodnega položaja, ko smo bili jeziček na tehtnici. Drugače bi morda vendar ne bil mogoč n. pr. tak slučaj, kakor ga navaja »Slovenski Narod«, da neki učitelj na Spodnjem Štajerskem ni dobil mesečne plače, ker je naredil slovensko pobotnico, dokler tli napravil nemške.2)
Slovenci so zvesto služili Taaffeju, dasi se je celo Schneid 1879. leta hudoval, da morajo slovenski poslanci glasovati za finančne ugodnosti Poljakom, a doma (na Kranjskem) trpeti gospodarsko škodo.:i) Da, celo on, ki je bil sicer poosebljenost Taaffeje-' c ga režima, je bil včasih zaradi slovenskih neuspehov pobit, da je hotel opustiti javno delovanje.4) Taaffeju so opravljali Slovenci rabeljska dela. Ko se je snovala postava zoper socialiste, ki govori o niej tudi dr. Prijatelj (str. 167, 403—404), ni hotel nihče izmed odsekovih članov, ki	so sicer pritrdili	vladnim	nasvetom,	prevzeti	poročanja o tem	v	državnem zboru:	naposled	se	je	ponudil
) R. Charmatz, 1. c. II, 11.
“) Slov. Narod, 15. X. 1S80.
3) Naši Zapiski, 1	1'1	(VII.), 10'.
4) Naši Zapiski, I '12	(IX), 20, 25.
4:-iH
dr. Tonkli in Taaffe mu je v zalivalo za to preskrbel viteštvo.1) A kakor ironija usode se glasi, da je Taaffejevo volilno reformo, ki bi bila koristila Slovencem, pomagal vreči ravno slovenski poslanec — grof Hohenwart! Ta volilna reforma je hotela odpraviti privilegije mestne in kmetske*) kurije. Tukaj bi bila slovenska politična posest samo pridobila. Razširjenje volilne pravice v smeri splošnosti in enakosti so zastopale napredne meščanske stranke, n. pr. zlasti Mladočehi, in pa delavstvo. Z ozirom na Prijateljevo opazko, da se je za Taaffeja začela uveljavljati na Češkem poleg Mladočehov stranka realistov pod Masarykom in Gebauerjem (str. 175), naj izpregovorim par besed tudi o tem. Gebauer-in Goli, oba vseučiliška profesorja, eden slavist, drugi zgodovinar, sta bila poleg drugih glavna sodelavca v t. zv. rokopisnem boju, ki ga je vodil Masaryk, oče češkega realizma. To je bilo gibanje, reakcija nasproti utopizmu, spoznanje samega sebe nasproti lastnemu precenjevanju. Pojavljal se je kulturno, literarno, a tudi politično. Masarykova politična sotrudnika sta bila glavno vseučiliški profesor Kaizl in žurnalist dr. Kramar. Vsi trije so vstopili v mladočeško stranko, kjer so tvorili svojo frakcijo. Masaryk je bil mladočeški državni in deželni poslanec od 1890. do 1893. leta, na kar je odložil mandata in ustanovil lastno stranko, toda še le leta 1900.'')
V	tej dobi. to je v HO. letih, je naraščalo tudi pri Slovencih socialno gibanje, čigar očetje so bili v prvi vrsti obrtniki, n. pr. Regali, Tuma, Železnikar itd. Pojavljati se je začel socializem (str.	399—404). Masa je prihajala do zavedanja, da	je tudi tu,	in
pri	Slovencih je ta masa mali obrtnik, delavec in	mali	kmet.	Iz
tega materijala bi bilo lahko nastalo mogočno ljudsko gibanje, ako hi se bil našel človek, ki bi bil imel dovolj organizatoričnega talenta in socialne uvidevnosti, da bi bil vse to hrepenenje zli! v enotno smer. A prevladovala je ideologija, potem je prišla vladna persekucija in konec.
Kako potrebna bi bila organizacija slovenskega delavstva, razvidimo n. pr. iz interpelacije kneza Windischgraetza, ki jo je vložil dne 22. jan. 1880. leta na tedanjega poljedelskega ministra
') Dr. Jos. Vošnjak, Spomini, II, 2'>3.
:) Dr. Prijatelj piše „deželne1 kurije (str. 17kar jc	pač	iz nemške-
ga „Landgemeindenkurien“, a v slovenščini ni ta izraz jasen.
3) T. G. Masarykovi k Sedesätym narozeninäm, članek Drtinov, str. 200
4-10
grofa Falkenhayna glede službenih razmer pri idrijskem rudniku, kjer se je ravno tega leta praznovala 300 letnica, odkar je postal rudnik last avstrijskega erarja (1580. leta). V Idriji je bilo takrat 000 do 700 delavcev. Prej so zaslužili dnevno 50 do 70 krajcarjev in so smeli pasti svojo govejo živino po cesarskih gozdih (od 1544. do 1871.). Nato so se začele plače tako zniževati, da je v tem času zaslužil dorastli delavec 25 do 40 kr., mladostni pa 15 kr., a paša se jim je vzela. Pripetilo se je, da je delavcu po odbitih stroških za žito, ki so ga dobivali od erarja po določeni ceni, ostalo od mesečnega zaslužka časih komaj še '/■> krajcarja, ali pa je bil še kaj na dolgu. Ako so prosili delavci poboljška, jim je rudniško ravnateljstvo žugalo, da vzame tuje delavce, domačine pa odpusti. In res so najeli opekarje in zidarje iz Italije ter jim plačevali še celo po zimi po 1 gl. 50 kr. na dan. Leta 1874. je zaradi bede nastala lakota, nato pa vročinska bolezen; v zadnjih letih ni bil pri naborih nihče potrjen.
To so podatki iz Windischgraetzeve interpelacije, ki je dne 18. febr. 1880. leta odgovoril na njo poljedelski minister, češ, da na podlagi uradnih poročil rudniškega ravnateljstva niso v interpelaciji navedene reči natančne. Nasproti temu omenjam, da se mi ne zdi verjetno, da bi bil tako vladen in konservativen mož, kakor je bil knez Windischgraetz, pretiraval in to glede državnega podjetja; drugič »Slovenski Narod« je poročal, da je tedanji rudniški ravnatelj Lipold proti interpelaciji napravil ugovor, kjer je vse zanikal in ki so ga morali podpisati rudniški pazniki, ne da bi ga bili prej brali;') končno vem sam iz lastnega občevanja z rudarji, ki so služili pod I.ipoldom, nekaj časa tudi slovenskim dež. poslancem, da ga nimajo v dobrem spominu zaradi njegove trdosti.
Ta slučaj dokazuje, kako potrebno bi bik/ za široke ljudske sloje socialno delo. ki bi bilo obenem narodno delo. In sedpi še opazko o tem, kako se je vedla slovenska javnost nasproti socialnemu gibanju te dobe. Dr. Prijatelj omenja, da so naprednjaki hoteli prezirati to gibanje, »Slovenec« pa je bil s svojimi simpatijami pri krščansko-socialni stranki, ki se je takrat snovala na Nemškem (str. -100). V članku, ki ga citira tudi dr. Prijate!« (str. 400), je »Slovenski Narod« svaril delavce, naj re ne udajajo so-cialno-demokratični agitaciji, ker Slovenci nimamo velikega kapitala in se moramo boriti za svojo narodne t ; Tekal je svoje ') Slov. Narod, H. IV. 1S80.
Ul
simpatije narodnim delavcem, ker so zahteve obrtnikov in delavcev pravične, ter je priznaval, da je upliv ljudstva, mase velik in da ne gre soditi, kakor bi »nižji stanovi« ne izdali politično ničesar, ker nimajo volilne pravice.') Schneid je uvideval, da ne gre odrivati od sebe ljudi, ki nečejo biti samo narodni, dasi je na drugi strani menil, da zaspi v Ljubljani socialna propaganda sama po sebi. ako je umetno ne gojimo: »Slovenski Narod« s tem, da ima vse te ljudi za komunarde in petrolerje, »Slovenec« s tem, da jih brani iti zagovarja.-’) Pozneje. 1891. leta je označil »Slovenski Narod« svoje stališče v tem smislu, da sc bo boril za zahteve delavcev: toda proti brezdomovinskemu socializmu in klerikalizmu, ker smo Slovenci premajhen narod, da bi pospešili rešitev socialnega vprašanja (str. 240, 378).
Taaffe je dal Slovencem prvega in doslej zadnjega deželnega predsednika - Slovenca, Andreja W i n k I e r j a, ki je predsednikoval na Kranjskem od 1880. do 1892. leta. Pod njegovo vlado se je osnovala vladna stranka, ki ji je bil oče prof. Šukije. O postanku in razvoju slovenske vladne stranke poroča dr. Prijatelj obširno (str. 248—290). V slovenski politiki sta tedaj nastopala dva nadarjena moža: Š a k 1 j e in dr. Tavčar. Pravilno poudarja dr. Prijatelj, da niso bili potrebni tako vroči in strupeni boji med njima, ki sta si bila osebna	prijatelja,	politična	somišljenika in izobražena moža (str. 290).	Oba	sta	bila	naprednega
mišljenja in, ako se nista v tem ali onem konkretnem vprašanju strinjala, zato še ni bilo treba ustanavljati svoje stranke in svojega lista. Tu ni šlo vedno toliko za načela, kolikor za taktiko, včasih pa tudi samo za osebnost. Zamenjavala sta se pojma »stranka« in »frakcija«. Sukljetu, ki ga dr. Prijatelj po zasluženju označuje kot moža talenta in temperamenta, a nestalnega značaja (str. 249), se ni bilo treba z vso svojo osebnostjo izpostavljati za sistem, kakršen je bil Taaffejev, ki je na eni strani nekaj dajal, da je s tem večjo upravičenostjo lahko na drugi strani zopet jemal (Taaffe sam je označil svojo vlado z besedo »fortvur-steln«;3) a Tavčarjev radikalizem »narodnega fanatizma« (str. 259, 369) ni dovolj upošteval dejanskih razmer in jih ni skušal izboljševati s silami, ki so bile v danem položaju na razpolago, dasi
') Slov. Narod, 1. XII. I8S9.
’) Naši Zapiski, 1012 (IX.), 23.
3) R Charmatz, 1. c. II, 1 ■">.
moramo poudarjanje vseslovenstva nasproti kranjskemu parti-kularizmu odobravati z načelnega stališča. Politične sile zbirati in množiti, poznati razvoj, v tem se ravno kaže politična velikost; zakaj politilcovati, via'!ati se nravi: gledati in videti v bodočnost.
Kar se tiče posameznih točk. ki so dale povod k spopadu, naj omenjam, da je 600 gl. nagrade za neobligatni pouk drugega deželnega jezika v večrazrednih ljudskih šolah uvedla slovenska večina 1883. leta, dočim je bilo pod nemško večino 500 gl., in da za postavko niso glasovali: dr. Dolenec, Grasselli, dr. Mosche, Rudež, Svetec, dr. Vošnjak in dr. Zarnik (str. 203, 256). Deželni zbor kranjski je dne 19. okt. 1883. leta sklenil volilno reformo, po kateri volijo mesta in trgi doma, petakarji dobe volilne pravico, v mestni kuriji je glasovanje tajno itd. »Slovenski Narod« je kriti-koval to volilno reformo glede tajnosti, glede tega, da se je drugim ženskam vzela volilna pravica, dočim se je pustila veleposestnicam, in glede znižanja cenza, ko veleposestniki uživajo dalje izjemno stališče (str. 256).') Nasproti temu je bil Schneid, ki se je posebno potegoval za volilno reformo, tega mnenja, da ta volilna reforma onemogočuje tudi nasilni in sovražni vladi, da bi izvila iz rok Slovencem večino.“)
Končno sta obe frakciji, radikalna in vladna, vendar uvideli, da spor med njima koristi le Nemcem in slovenskim konservativcem. ki jih je vodil Klun. Posredoval je dr. Vošnjak. Iz njegove korespondence Majaronu posnemam, da je meseca novembra leta 1885. sklenil slovenski narodni klub po nasvetu Vošnjakovem, naj Sukiče ostane v klubu, ako obljubi, da se podvrže klubovim sklepom, dasi so ga iz početka nameravali izključiti, a so to opustili, ker bi bilo s Sukljetom potegnilo kakih 8 ali 10 poslancev in bi bil tako klub razpadel. Klun in dr. Poklukar pa nista bila s tem zadovoljna. Sprava se je potem sklenila po dogovoru med Vošnjakom in Kersnikom. Naj dodam Priiatelievim podatkom o spravi (str. 286—289) ?e nekaj podrobnosti na podlagi omenjene Vošnjakove korespondence Majaronu, ki je bil takrat glavni »Narodov« sotrudnik. Pri Moschetu je bil na Vošnjakovo iniciativo dne 13. dec. !885. leta skupni obed, h kateremu so prišli povabljenci : Hribar, Ker :nik, Levec dr. Mosche, Suklje, dr Tavčar, dr. Vošnjak in Železnikar, ki je bil takrat »Narodov« urednik. Na
') Slov. Narod, 29. X. 1$83
•-) Naši Zapiski, 19:2 (IX.), 2(1.
Moscli e tov nasvet so si v dokaz, da ni nobenih osebnih mrženj, podali roke: Hribar, Kersnik, Šnklje in dr. Tavčar. Sklenila se je ustanovitev političnega društva, čigar glasilo naj bi bil »Slovenski Narod«. Lokalno vlado so hoteli pustiti pri miru, ker je bila navadno centralna vlada kriva, ako Slovenci niso ničesar dobili; zato naj bi bil veljal boj po potrebi le njej. »Ljubljanski List«, glasilo Winkierjeve vlade, ki mu je bi urednik Šukje, naj bi bil izhajal še nekaj časa, ker bi se bilo sicer govorilo, kar se je tako že godilo, da je »Slovenski Narod« od vlade podkupljen. S konservativno stranko, ki je bila v klubu v precejšnji manjšini, so sklenili, da ne bodo iskali prepirov in ne odgovarjali na morebitne napade v »Slovencu«. »Ko smo se razšli — pravi dr. Vošnjak — se nam je vsem odvalil kamen od srca; kajti čutili smo ves čas nenaravnost položaja, ko smo tisti, ki smo bili poklicani skupaj delati, stali si nasproti na veliko veselje in v proslavo takih elementov, ki so bili nezmožni zastopati Slovence in zato brez veljave.« Dogovor naj bi bil ostal tajen in občinstvo naj bi se polagoma pripravljalo na novi položaj.
Spor med radikalno in vladno frakcijo je pospeševal moč nemštva, še bolj pa naraščanje slovenske katoliške stranke, o čemur poroča dr. Prijatelj v poglavju »Klerikalizem — liberalizem« (str. 291 --388). Tu prihaja do pravilnega zaključka, da so slovenski naprednjaki razpolagali sicer z večjim številom inteligentnih, zmožnih sil, a da so pri svoji politiki miru in sprave zanemarjali času primerno diferenciacijo in na njeni podlagi slonečo organizacijo ljudstva (str. 387).
Načelen boj ie začel pri nas dr. M a h n i č. Mislim, da ni treba niti vsega odobravati, niti vsega zanikavati - - objektivnost zahteva, da se v eni točki somišljeniki in nasprotniki Mahničevi lahko pridružijo Prijateljevi sodbi: Mahniča je v visoki meri dičila odkritosrčna izpoved njegovega svetovnega naziranja (str. 328). A proti načelnemu in nesebičnemu, čeprav strastnemu1) možu je umesten in uspešen samo boj z duševnim orožjem, vse drugo ie varanje samega sebe. In slovenski naprednjaki so varali sami sebe, ako so mislili, da bodo Mahniču kos bodisi z nojevo politiko preziranja, bodisi z neokusnim smešenjem, bodisi s hrupnim banketiranjem.
>') Tzra/ . strastenu se tiče nekaterih Mahničevih spisov n. pr. glede ženstva in leposlovja.
Kar se tiče zlasti Mahničevih nazorov o narodnosti (str. 352—353, 369, 500), velja tudi o njih pravilo:	Omnia probate;
quod bonum est, tenete! Dr. Mahnič je napisal o narodnosti dvoje načelnih, programatičnih razprav:	»Pamet in sv. pismo o na-
rodnosti« (Rimski Katolik. I.) in »Deset poglavij iz narodnostnega katekizma« (Rimski Katolik, VIL). Jasno je povedal takoj v uvodu prve razprave: »Kaj bi tedaj rekli o narodnostni ideji? Mi ne moremo pritrditi niti onim, ki jo meni nič tebi nič brez pomisleka obsojajo kot iznajdbo — hudobnega duha, a niti tistim, ki narodnost oklicujejo za nekako božanstvo, kateremu se ima vse drugo, človeško in božje, brezpogojno uklanjati in pokoravati. Ne bomo se motili, ako tudi v tem proglasimo zlati rek: ln medio ve-ritas!«1) Ista misel je določno izražena tudi v uvodu druge razprave.-) Narodnostno idejo podreja dr. Mahnič verski ideji, ki je splošnejša, obsežnejša, ker iz verske ideje izvaja tudi postanek naroda in narodnosti na podlagi sv. pisma. Katoliško stališče uči, da je Bog sam različil poprej enotno človeštvo po narodih, da tako ustavi brezboštvo, ki se je hotelo ovekovečiti z babilonskim stolpom. Izvolil je manjše zlo, da zabrani večje. Narodnost je le relativno zlo v primeri z večjim dobrim, ki je obstojalo v tem, da so vsi ljudje govorili jeden in isti jezik ter se med seboj razumeli: človeštvo je bilo duševno iti jezikovno združeno.'’)
Ako bi se nam pokazal jezik, ki bi se mogli v njem enkrat za vselej časno in večno zveličati, kdo bi se branil iznaroditi se in sprejeti ta zveličavni jezik; toda to ni mogoče, zato je narodnost sama na sebi dobra.'Naravno, da vsakdo ljubi svoj narod, t. j. one, ki ž njim govore isti materinski jezik; a naravno tudi, da svoje sorodce ljubi bolj nego druge ljudi. Ravno tako naravno je tudi, da vsakdo goji svoj jezik in se bori za njegove pravice. Materinščina je najzvestejša varuhinja in gojiteljica narodnih lastnosti in posebnosti. Dolžni smo narod ljubiti in si narodnost ohraniti.4) Narodno pravo ima realno podlago'in objektiven razlog v božji volji, kakor vsako drugo naravno pravo. Kratenje narodnih pravic je greh proti pravičnosti, ki bi se ga moral vsak, ako je kriv, spovedati in ne dobiti odveze, predno se ga ni skesal in obljubil
5)	Rimski Katolik, I, 37.
2) Rimski Katolik, VII. 3(i—37.
3) Rimski Katolik, I, ifil— Ž86; VII. 37—38.
*) Rimski Katolik, I. 59; VII, 42.
se poboljšati. Prostost narodov moramo ravno tako spoštovati kakor prostost posameznega človeka. Nedotakljivo in sveto je vsakega človeka pravo, da določuje sam o sebi, ali se hoče izo-mikati in kako. Korist in celo večno zveličanje človekovo nas nikakor ne opravičuje kratiti mu, česar mu Bog sam ne more in ne sme kratiti: prostost volje. Tako je tudi z narodi. Čeprav bi morda za kateri narod bilo bolj koristno, da bi se izobraževal v tujščini in zanemarjal materinščino, vendar ga nihče in nikoli, niti državna niti druga oblast, ne sme siliti k temu. Narodna enakopravnost pa ne zahteva, da bi bili vsi narodi v vsakem oziru popolnoma enaki ali enakopravni, kakor si tudi posamezni ljudje niso popolnoma enaki. Neenakost je utemeljena deloma v naravi ali v individualnih sposobnostih in nagnenjih, deloma jo povzročajo silni dogodki (vojne itd.), neodvisni od človeka, ali pa njegova prosta volja.1)
Kakor nam pa naravni čut veleva ljubiti narod, tako nam božja postava prepoveduje ljubiti ga grešno. To delamo s tem, ako preziramo njegove napake ali prednosti drugega naroda; ako ljubimo le svoje rojake, a odbijamo od sebe vse druge ljudi; ako pospešujemo izključno le koristi lastnega naroda, a zanemarjamo blaginjo drugih narodov; ako ne poznamo ne pravičnosti, ne nravnosti, a si nasprotno domnevamo, da je v imenu narodnosti dovoljeno vse. To je narodnostna pretiranost, narodnostni fanatizem, ki žrtvuje veliko denarja in truda, da spreobrne k svojemu jeziku jednega samega človeka, češ, s tem se je pomnožilo število rojakov in se povišala narodna slava, čeprav tak spreobrnjenec ni postal zato boljši človek. To je absolutna narodnost, ki je sama sebi namen, vir vsega prava in vse resnice; malik, ki se mu mora klanjati vse, ker je najvišji zakon, sodilo dobrega in slabega.")
Kaj porečemo o teh nazorih, ki niso samo osebna Mahničeva načela, ampak nauk katoliške cerkve sploh? Mislim, da jim nikakor ne moremo ugovarjati z načelnega ali programatičnega stališča; zakaj pod odejo verske simbolike se skriva jedro, ki ga mora priznati tudi moderna veda. Posamezen narod in posamezna narodnost ne moreta bivati sama zase, brez zveze z drugimi, ki imata do njih gotove pravice, a tudi gotove dolžnosti. Kakor po-
i)	Rimski Katolik, VII, 59—60.
-) Rimski Katolik, VII, 4(5—50, 5-2 54.
-amezen človek, tako se more uveljavljati tudi posamezen narod le v človeški družbi, ki ie nad njiin. Zato ne more biti absolutne narodnosti, kakor ni absolutnega človeka. Nad poedincem je skupnost, ki omejuje in uravnava življenje posameznika: nad individualno zavestjo je kolektivna.zavest. Ako naj ne bo narodnost odvisna od golega slučaja, prepuščena slepi strasti brez nravnega vodila in merila, potem se mora naslanjati na neko podlago, dejstvenost, ki je izven nie kot nekaj splošnega in stalnega, uravnavajočega njene pravice in dolžnosti. Do tu — mislim moramo biti glede narodnosti načelno edini, čeprav morebiti prihajamo do istih zaključkov vsak po drugi poti. In sedaj dalje!
V	bistvu cerkve je utemeljena njena mednarodnost, kakor sta mednarodna liberalizem in socializem. V praktičnem življenju pa prihaja mednarodnost dostikrat v konkretnih vprašanjih v nasprotje s posameznimi narodnostmi, ki se čutijo prikrajšane v svojih pravicah.1) V boju med teorijo in prakso ni vse eno, ali so narodnosti velike ali male, politično samostojne ali politično odvisne. Na to se rado pozablja. Ne gre za to, da bi bila morebiti dovoljena dvojna nravnost: ena za velike, druga za male narode, ker nravnost je samo ena; toda za to gre, da veliki ali politično samostojni narodi dejansko ne potrebujejo toliko narodne zavesti in narodnega odpora nego mali. Zato je gotova razlika med narodnim čustvovanjem recimo Rusa in Francoza, Nemca in Angleža na eni strani, Slovenca in Slovaka, Rusina in Poljaka na drugi strani. Veliki narodi imajo moč in oblast. Veliki narodi delajo svetovno politiko, ki jo zasleduje tudi cerkev. Dr. UŠeničnik piše, da tudi za nadnaravno življenje ni vse eno, kakšna je kulturna stopnja kakega naroda.2) In sedaj nastaja vprašanje: V koliko je dovoljen narodni odpor?
Dr. Mahnič razlaga v prvi izmed omenjenih razprav o narodnosti tudi načelo, da je vsaka oblast od Boga, da imajo torej vladarji do svoje oblasti pravico, ki se je ne sme nihče dotakniti. Dežele in narodi, ki so si jih podvrgli s pravično vojno, ali jih podedovali ali pridobili po kakšni drugi pravni poti, so njih nedotakljiva lastnina, ki je pravno neodvisna od narodne volje ali od večine glasov. Rušenje postavnih prestolov in držav v imenu na-
>) To velja ne samo za cerkev, ampak tudi za liberalizem, socializem itd., ker smo vsi ljudje nepopolni.
2)	Čas. VIII. 418.
rodnosti je zločin.1) Priznavam relativno upravičenost teh izvajanj, ker se moram vprašati: Kaj pa, ako je ta lastnina pridobljena nepostavno in ako jo vladarji zlorabljajo? Dr. Mahnič se je tega vprašanja dotaknil n. pr. v razpravi »Meje državne oblasti«, kjer piše. da moramo razlikovati med državno oblastjo in nositeljem te oblasti: oblast je dobra, njen nositelj je pa človek, ki lahko zlorablja to oblast. Razlikovati moramo tudi med oblastjo in načinom, po katerem je vladar prišel do oblasti: oblast je dobra, a način njene pridobitve je lahko nepostaven. Dobra je tudi oblast tiranova, čeprav ni nič slabšega od tiranstva samega.-) In v isti razpravi pravi dalje, da ima človek že kot razumno bitje svoja prava, ki mu jih nihče, niti Bog, ne more kratiti. Človeku zapovedovati to ali ono prepričanje ali ga siliti k 'zunanjim dejanjem, ki se ne zlagajo z notranjim prepričanjem — je isto, kakor poniževati ga do stroja. Z državno silo se ne smeta človek in družina naganjati k ničemur, niti k dobremu, bodi to še tako koristno; sila se ima rabiti le pri odbijanju krivičnih napadov na tuja prava.3) In narodi? 2 njimi je isto, z osebno in družinsko svobodo se ujema narodna svoboda.4) Dr. Pavlica pa razširja ta Mahničeva načela v razpravah »Svoboda in oblast ljudstva« ter »Volilna pravica«, pišoč, da je politična oblast podeljena od Boga vsemu narodu, ker je vladar nima kot osebne pravice, ampak kot pravico podeljeno od Boga za vso občino ali državo. Ako vladar ali vladajoči očitno zlorabljajo politično oblast za osebne namene ali proti koristim države, ne vrše več svoje oblasti v božjem imenu:	zato ima pa narod v božjem imenu
oblast vladarje pozvati, da vrše svoje dolžnosti, oziroma ima pravico, da izpremeni vladajoče osebje v tem smislu. Ako politična oblast zatira n. pr. narodnost, je to pravni razlog, da se narod oprime samoobrambe. Toda pregreha mora biti vsemu narodu očitna, jasna in trajna, da se ne da odpraviti iz lepa. Nezaupanje vsega naroda mora biti izpričano, nikakor pa ne zadošča strast,č samovolja, surova sila, koristolovje ali nevoščljivost enega stanu ali ene politične stranke. Dr. Pavlica naravnost trdi, ko govori o tem, kako dandanes posvetna oblast greši proti
i| Rimski Katolik, I, 181.
-) Rimski Katolik, VI, 259—200.
*) Rimski Katolik VI, 2GI—204.
*) Rimski Katolik, VII, '»G -
cerkvi, nravnosti, ljudstvu in narodnosti, da bi v srednjem veku noben knez ne bil polovico toliko zakrivil, pa bi bil že davno odstavljen.1)
Na kaj se opirajo izvajanja Mahniča in Pavlice? Sv. Pavel pravi v listu do Rimljanov, da »ni oblasti razen od Boga «in» kdor se ustavlja oblasti, se ustavlja naredbi božji«.') Enako govori sv. Peter v prvem svojem splošnem listu, da moramo biti podložni v vsem strahu gospodom, ne samo dobrim in rahlim, ampak tudi osornim«.3) Toda že v »Dejanjih apostolov« beremo, da je »Boga treba bolj poslušati nego ljudi«,4) s čimer se obsoja posvetna oblast, ki bi zapovedovala, kar bi bilo proti Bogu. Sv. Tomaž Akvinski pa dopolnjuje nauk apostolov-prvakov. Politična oblast in vlada izvirata iz človeškega prava, ki ima svoj izvir v prirod-nem pravu, a to je zopet le odsvit večnega zakona. Tako ima vse svoj početek v Bogu: toda človeško pravo se prepušča ljudem, da splošna načela prirodnega prava uporabljajo pri pojedini slučaji, različnih po času. kraju, okolnostih, sredstvih itd. Sv. Tomaž razlikuje sledeče slučaje: 1. Ako dobi na zakonit način oblast v roke vladar, ki je osebno ni vreden, potem ga morajo podložniki vse eno ubogati, ker oblast sama na sebi je od Boga. 2. Ako se kdo nasilno polasti oblasti, imajo podložniki pravico, da ga vržejo, ako morejo. Njegova oblast postane veljavna, ako jo podložniki ali cerkev priznajo. 3. Ako vladar zahteva nekaj, kar je proti nravnosti, potem imajo podložniki dolžnost, da ga ne ubogajo: ako zahteva nekaj, kar presega njegovo pravico, potem podložniki niso dolžni ga ubogati, a tudi niso dolžni ga ne ubogati. 4. Ako ima vladar oblast sicer na zakonit način, a jo izrablja, potem ga podložniki lahko odstranijo. Umora tiranovega sv. Tomaž nikjer ne odobrava, pač pa ob priliki (ne načelno) pravi, da hvalijo (ne da je hvale vreden) in obdarujejo (ne da to zasluži) onega, ki ubije tirana s tem namenom, da reši domovino.5)
Iz tega sledi, da je že sv. Tomaž priznaval suvereniteto naroda, seveda sub specie aeternitatis. V gotovih slučajih, t. j. ako
’) Rimski Katolik, VI, 484—4'7 ; V JI, 26—27.
”) XIII, 1—2.
3)	II, 18.
‘) V, 29.
s) Pavel Janet, Dejiny vedy politicke se zfetelem k inravovede, češki prevod, I, 121 — 127.
so vladarji prišli do svoje oblasti z nasiljem ali pa, ako svojo sicer postavno oblast izkoriščajo, ima narod pravico samoobrambe, ki gre tako daleč, da sine odstaviti vladarja. Zato zahtevamo ravno nravnosti ne samo od naroda, ampak v enaki meri od vladarja. To je staro načelo, da mora biti človeška družba nravna vzajemnost vladarja in državljanov, ki ga je naglašal že kitajski modrijan Konfucij, poudarjajoč, da morajo vladarji dajati dober zgled svojim podložnikom.
Opuščajoč razpravljanje o načelih »Rimskega Katolika« glede vzgojeslovja, leposlovja, socialnega vprašanja itd., se vračamo zopet k Prijateljevi knjigi.
Skupno »Slovensko društvo«, ki so ga snovali 1889. leta, se je razbilo zaradi nesoglasja, ker so Kalan, Povše in dr. Žitnik zahtevali »katoliško podlago«, a dr. Tavčar bi bil koncediral le krščansko podlago« (str. 355). Nato se je pa ustanovilo 1890, leta »Katoliško politično društvo« pod vodstvom Kluna in Povšeta, leta 1891. pa »Slovensko društvo« - kljub temu. da se je 1890. leta vrši! vseslovenski shod poslancev, ki ga dr. Prijatelj ne omenja. Pri tem shodu, ki mu je predsedoval tedanji kranjski deželni glavar dr. Poklukar, so bili poročevalci dr. Ferjančič, Hribar, Klun.
Sprava med radikalno in zmerno frakcijo naprednjakov ni trajala dolgo. Niti tak sunek, kakor je bil Mahničev nastop, ni megel zvariti iednotnosti. l asi je Šuklje uvideval nevarnost, vendar 'e med konservativci in radikalci volil rajši prve. V deželnem /boru kranjskem so nastali trije klubi: konservativni, liberalni in nemški. Šuklje, ki je s Kersnikom in Višnikarjem tvoril svojo frakcijo (»Triglav«), se je zvezal s Klunom in Sehweglom. V liberalni stranki so bili poleg radikalcev Tavčarja in Hribarja politiki Bleiweisove šole: Grasselli, Murnik, dr. Poklukar, Svetec, kakor tudi dr. Vošnjak.
Dr. Prijatelj omenja tedanjega »Narodovega« dopisnika Podgornika in njegovo rusofilstvo čisto na kratko (str. 342, 843, 346), dasi zasluži Podgornik po mojem mnenju veliko več pozornosti nego marsikak drugi politik ali žurnalist. Njegov »Slovanski Svet« je prva naša kulturna-politična revija poleg Mahničevega »Rimskega Katolika«, nekak njegov pendant.
Podgornik ni bil samo rusofil, kakor je navadno znan v slovenski javnosti njegov pomen tiči drugje. Prvič je pobijal
verski indiferentizem slovenskih liberalcev. Ali je bila Podgornikova ideja staroslovanskega bogoslužja (cirilo-metodijska cerkev) prava, za to ne gre tukaj; jedro vprašanja je v tem, da se Podgornik ni zadovoljeval z negativno rešitvijo, češ, vera ni na dnevnem redu, marveč je vprašanje reševal pozitivno v svojem smislu, kakor ga je reševal pozitivno dr. Mahnič. Drugič je pa Podgornik realno pojmoval narodnost, t. j. ne samo po jezikovni strani, marveč tudi vsebinsko kot zavest skupnosti, javljajoče se na vseli poljih človeškega dela. Nastopal je za narodno avtonomijo ter za splošno in enako volilno pravico, pobijajoč separatistične jezikovne drobtinice. Program slovenskega naroda je formuliral Podgornik tako-le: 1. Zahteva po izvršitvi narodne jednakopravnosti s posebnim državnim zakonom objednem in jed-nakomerno za vse narode s pomočjo jurističnih organov za vsak narod Avstro-Ogrske posebej. 2. Po narodni avtonomiji za vse narode, torej tudi za Slovence, se naj pospešujejo težnje po izvršitvi zgodovinskih državnih prav, za Slovence hrvatskega državnega prava. 3. Pospešujejo se naj kulturne težnje Slovanov v tem smislu, da se poleg nemške kulture razvije tudi slovanska kultura v korist razvoja slovanskih narodov in Avstro-Ogrske.1) Podgornik je bil izmed posvetmjakov najbolj načelen politik te dobe in v boju ne le z Malmičevci, ampak tudi z liberalci.
Dr. Prijatelj omenja drugega rusofilnega dopisnika »Slovenskega Naroda« — Hostnika, ki je povzročil, da so škofje goriške nadškofije dne 26. hov. 1887. leta strogo prepovedali naročevanje in sodelovanje pri liberalnih listih »vsem svojim duhovskim zavodom in semeniščem, kakor tudi vsem duhovnikom in klerikom« (str. 342—349). iz Vošnjakovega pisma na upravni odbor »Narodne Tiskarne« z dne 21. nov. 1887. leta posnemam, da je zaradi tega, ker je cesar očital slovenski žurnalistiki rusofilstvo, zahteval dr. Vošnjak, da se mora »Slovenski Narod« naslanjati na narodne poslance kranjske in drugih slovenskih pokrajin, da naj postane-glasilo narodnih poslancev, ne pa da hodi svoja pota in tava dostikrat v temi, ker nima zveze z odločilnimi narodnimi krogi.
Razpor med radikalci in elastikarji — kakor so imenovali nasprotniki Sukljetovo skupino — je s političnega polja prešel
M S' wans’ri Svet, 139'). (Nitinšiega citata ne podajam, ker nimam asop'\sa sedaj pri rokah.)
tudi na literarno. O tem sporu je zbral dr. Prijatelj mnogo zanimivih podrobnosti v poglavju »Slovensko slovstvo pod vodstvom Levčevega »Ljubljanskega Zvona« (str. 411- 464).
Leto 1881. je rodilo »Ljubljanski Zvon« in »Kres«. Dva leposlovna lista sta bila za Slovence takrat preveč. »Kres« bi bil imel velik pomen, ako bi bil samo znanstven list. Tega nam je bilo treba. Leposlovna vsebina »Kresova« se nikakor ne more primerjati z »Zvonovo«, to je pribito. A prišlo je še hujše. »Zvonu« so se začeli odtegovati radikalci, kakor Erjavec, Gregorčič, dr. Tavčar. Leta 1884. je ustanovil Hribar političen tednik »Slovana«, ki mu je prihodnje leto dr. Tavčar pridružil še leposlovje z ilustracijami. In sedaj se je začelo tekmovanje med »Zvonom«, »Kresom« in »Slovanom«, dasi bi se bile morale vse te moči. ki so se tu cepile v medsebojnih osebnostih, združiti v načelno četo, razdeljeno po zmožnostih in narodnih potrebah:	»Zvon« lepo-
slovje, »Kres« znanstvo in »Slovan« politiko. Tako so se pa pulili med seboj za sotrudnike in naročnike — a nihče se ni upal začeti načelnega boja proti nastopajočemu Mahniču. Levec je položaj pravilno pojmoval, ko je pisal Kersniku, da je razpor med radikalci in elastikarji vzbudil duhovščini pogum, kakor v politiki, tako v literaturi (str. 441). In res: Ko sta zamrla »Kres« in »Slovan«, sta prišla na dan Mahničev» Rimski Katolik« in Lampetov »Dom in Svet«, oba 1888. leta — v nasprotnem taboru je začel istega leta izhajati Podgornikov »Slovanski Svet« brez zadostne podpore onih, ki bi bili za to poklicani.
Kako se je udeleževal tega političnega in literarnega življenja Janko Kersnik?
Kersnik je bil politik in literat. Dasi se mu je zdelo literarno delo lepše nego politično, kakor je sam pisal Levcu (str. 506), vendar se je udeleževal politike na strani Šukljeta kot deželni poslanec kranjski. V politiki se ni silil v ospredje. Dasi Šukljetov ožji somišljenik, ni hodil ž njim čez drn in strn, nasprotno ga je miril in ga hotel pridobiti za skupen boj z radikalci zoper konservativce, oziroma Mahniča (str. 366, 489, 634). Kakor vemo. je Kersnik sklenil oni dogovor z Vošnjakom, ki mu je potem sledila začasna sprava 1885. leta. Kot Šukljetov somišljenik je tudi sodeloval pri »Ljubljanskem Listu« s političnimi podlistki, n. pr. »Vieux Saxe«, kjer je smešil slovenske radikalce. Ti podlistki
so kakor omenja dr. Prijatelj pravilno (str. 486) — jako osebni. Kersnikov pomen za slovenski narod je iiteraren.
Kersnik je bil soizdajatelj in solastnik »Ljubljanskega Zvona«, njegov glavni sotrudnik in zvest pomočnik uredniku Levcu. Najimenitnejše svoje spise je priobčil v tem listu. S početka še romantik. n. pr. v »Rokovnjačih« (1881). in »Luterskih ljudeh«
(1882), kjer stavi v nasprotje tujo ali potujčeno gospodo in poštenega slovenskega kmeta, sledeč Jurčiču, kakor to analizira dr. Prijatelj (str. 635 -636), postaja Kersnik bolj in bolj realist, bodisi da slika slovenskega kmeta, n. pr. v »Testamentu« (1887), »Očetovem grehu« (1894) in v mnogih povesticah ali črticah, bodisi slovensko posvetno in duhovsko gospodo, kakor v »Cvclamnu«
(1883). »Gospodu Janezu« (1884), Agitatorju« (1885), Rošlinu in Vrjanku« (1889) in »Jari gospodi« (1893). S svojimi povestmi je ustvaril Kersnik slovenski socialni roman, v kolikor smo pač že imeli svoje družabno življenje v tej dobi, ko se je potujčena inteligenčna zopet polagoma vračala k slovenstvu. Ako pravi dr. Prijatelj, da so junaki Kersnikovih povesti skoro same konkretne osebe, ki jih je fotografiral po objektih, živečih v njegovi bližini (str. 474, 641), odgovarja ta označba popolnoma resnici, ki bi jo lahko potrdili Kersnikovi sodobniki, bližnji njegovi rojaki. V teh Povestih se zrcali slovenska sodobnost; zato jih ne čitata samo literat in razvedrila željno občinstvo, marveč citati jih mora vsak, ki hoče poznati ali pisati socialno zgodovino slovenskega naroda. A ne samo vsebina je realistična, tudi jezik in slog sta realistična — to se pravi: lahka, gibčna, jasna, brez dolgoveznosti in lepotičenja. Kersnik prekaša Jurčiča v obliki, to poudarja Murko v svoji »Zgodovini slovenske literature«;1) očita pa mu fragmentarnost njegovih spisov, da jih ni izdelal do konca. Tsto trdi tudi dr. Prijatelj (str. 618).
Kersnik je pisal tudi leposlovne podlistke in kritike. Izmed podlistkov omenjam šaljive »Stricu v Ameriko«, priobčene v »Slovenskem Narodu« 1882. leta, kjer smeši jezikovno-slovstvene nazore Haderlapa, urednika »Ljudskega Glasa«, in prof. Pajka (str. 473). Kritik ni Kersnik napisal veliko, a kar jih je, se odlikujejo po tehtnosti.1') Pozornost zaslužita zlasti dve: o Mahni-
') Ottüv Naucny. Slovnik, članek Jikoslovane, str. 420.
*) Kratkega naznanila o „Rimskem Katoliku“ (Ljublj. Zvon, 1.SS8) ne prištevam h kritikam.
čevih »Dvanajstih večerih« (Ljublj. Zvon, 1888) in o Aškerčevih »Baladah in romancah« (Ljublj. Zvon, 1890). V obeh ocenah je nastopil proti Mahniču in razvil svoj svetovni nazor. To je bil čin, ki se sicer ob normalnih razmerah razume sam po sebi, a takrat je to nekaj pomenjalo, da je vstal nekdo in z duševnim orožjem hladnokrvno se postavil nasproti, dočim so drugi slepomišili ali kvečjemu si vihali rokave za pretep (str. 369). V prvi kritiki obžaluje, da se je poprej zanemarjala filozofija po višjih šolah;1) a mi obžalujemo, da se Kersnik ni bolj bavil z modro-slovnirni in verskimi vprašanji: zakaj omenjeni kritiki nas potrjujeta v sodbi, da bi bil lahko z uspehom posegel v načelni boj. Toda bil je sin svoje dobe v tem, da je bil verski indiferentist, ki sta mu bili verstvo in modroslovje deveta skrb (str. 632) — in to je bila napaka! V drugi kritiki je označil Kersnik svoj realizem sledeče: Slikati, opisovati vse, kakoršno je vse v resnici, a vendar opisovati to le tako in v takem vzporedu in v taki zvezi, da mora vzbujati estetično zadoščenje, hrepenenje po nečem nedosežnem, skratka — da mora ustvarjati ideal v gledalcu, v čitatelju samem: torej ne golo življenje — golo resnico samo, ampak golo resnico pod prozorno tančico idealizma. Naturalizem zameta, ker dela iz slikarja-fotografa.2)
111.	Ministrstvo Taaffejevo je padlo, ker je hotelo razširiti volilno pravico in tako revolucionarne pojave nastopajočega delavstva naravnati v zakonito smer. Volilno reformo so pokopali .laworski, Hohenwart in Plener. ker so bili nasprotniki demokracije: nemški liberalec Plener je bil izvoljen od 19 članov hebske trgovske zbornice, Hohenwart je bil konservativni aristokrat in Jaworski, poljski plemič, je imel volilcev za eno omizje/') Nastalo je koalicijsko ministrstvo Windischgraetzevo, ki ni moglo, oziroma hotelo izvesti volilne reforme in je razpadlo zaradi slovenskih	paralelk	na celjski gimnaziji. Po uradniški	vladi	Kielmanseg-
Rovi	je prišel	grof Badeni, ki je izvedel volilno	reformo	s	tem,	da
je dosedanjim štirim kurijam dodal še peto kurijo z 72 poslanci, ki je bila uzakonjena 14. junija 1896. leta. Demokracija je bila na potu.
Janka	Kersnika Zbrani spisi, V, 292.
■)	Janka	Kersnika Zbrani spisi, V, 333—342.
3)	R. Charmatz, 1. c. II, 86.
Izmed slovenskih poslancev sta podpirala koalicijo predvsem Klun in Šuklje, ki jo je imenoval naravnost »državno potrebo« (str. 553). Razširjenje volilne pravice je Suklje zagovarjal (izrekel pa se je zoper splošno volilno pravico zlasti z ozirom na konservativne zaveznike), dočim sta bila Klun in Povše zoper (str. 542). »Slovenski Narod« je odobraval brez pridržka Taaffe-jevo volilno reformo; zakaj tiste čase je stalo liberalno glasilo celo na odločnem stališču splošne, jednake in direktne volilne pravice.1)
Kakor prej za Taaffeja, tako se je Šuklje tudi sedaj izpostavljal za koalicijo, ki je bila izločila iz svojega programa vsa načelna politična vprašanja. Kakor za časa Winklerja, tako je tudi sedaj za časa Heina misli na ustanovitev vladne stranke na Kranjskem. Zopet je prišel navskriž z liberalno stranko, a končno se je odpovedal na vladno željo državnozborskemu mandatu, ko je bil postal dvorni svetnik (str. 553).
Vsi slovenski poslanci niso bili člani koalicije, nekateri so izstopili iz nje in delali politiko proste roke, med njimi n. pr. dr. Ferjančič, dr. Gregorčič, dr. Gregorec, Nabergoj. Ti secesionisti pa niso načelno nastopali proti svojim tovarišem koalirancem, ampak le taktično (str. 546). »Slovenski Narod« je v smislu Ferjančičevem (str. 545) dajal obojim prav: češ, tisti, ki so izstopili iz Hohenwartovega kluba, so pripravili vlado do tega, da bo onim, ki so ostali v koaliciji, bolj naklonjena, ker bo v strahu, da je ne zapuste še ti.2) Podgornikov »Slovanski Svet« je šibal tako brez-načelno dokazovanje, ko je šlo za podpiranje ali nepodpiranje l-rotislovanskega in protisocialnega sistema.3) Pri tej priliki naj omenjam, da je dr. Prijatelj na podlagi Šukljetovega pisma Kersniku razkril postanek, oziroma brezpomembnost one šahove poteze, ki naj bi jo bili izvršili slovenski koaliranci z resolucijo, da izstopijo iz Hohenwartovega kluba, ako jim vlada do gotovega roka ne da poroštva za ugodno rešitev njih narodnih teženj v politični upravi, šolstvu in pravosodju. Ta resolucija je bila le Šu-kijetov koncept, ki se ni nikoli glasovalo o njem in so ga post iestum podpisali njegovi tovariši (str. 544—546).
') Slovenski Narod, 1894, štev. fiO.
z") Slovenski Narod, 30. XII. 18ö:i.
3)	Slovanski Svet, 1S94.
V	teh letih je dobival dr. Mahnič vedno več pristašev, zlasti ga je ščitil ljubljanski knez in škof Missia. Prvi slovenski katoliški shod 1892. leta je bil Mahničevo delo. In sedaj se je začela organizacija v smislu resolucij katoliškega shoda na vseh poljih in pri vseh stanovih. Ogromno delo, ne vedno častno, toda uspešno. Ne vedno častno — tu imam v mislih dijaško vohunstvo, ki govori o njem tudi dr. Prijatelj (str. 566). Naj se mi dovoli osebni spomin na to dijaško vohunstvo: pesniku Ketteju in nam drugim ie povzročilo šolski karcer ter v vedenju red: minderentsprechend wegen ungebiirlicher Äusserungen, a meni posebej, da je moj katehet s prozornim namenom, dasi brezuspešno, opozoril Kersnika, ki sem mu bil inštruktor njegovih sinov, da sem verstvu in nravnosti nevaren človek ...
Nasproti naraščajočemu gibanju Mahničevcev se liberalci iiiso mogli povzpeti do organizacijskega dela kljub shodu zaupnih mož 1894. leta in dasi jih je k temu vedno vzpodbujal »Slovanski Svet«.1) Shod zaupnih mož je nastopil proti koaliciji, se izrekel za narodno avtonomijo, za splošno volilno pravico (ne za jednako), za versko šolo in zadružništvo, ni se pa izjavil za zvezo z opo-zicionalniini slovanskimi poslanci, zlasti Mladočehi, kakor je to predlagal Podgornik. Temu sta nasprotovala dr. Gregorčič in Koblar z verskega stališča. Shodov poročevalec o gospodarskem vprašanju, dr. Triller, se je v načelih popolnoma strinjal z gospodarskim programom krščanskih socialistov, a »Narod« je 1891. leta pisal, da se za krščanski socializem noben resen človek ne zmeni (str. 574. 577). Liberalci so ustanavljali zlasti posojilnice (str. 389—-397), za druge zadružne panoge se pa niso menili, posebno so nasprotovali konsutnnim društvom. »Slovanski Svet« jih ie poučeval, da so konsumna društva sama na sebi nekaj vrednega in da se je treba obračati le proti njih zlorabi, ne pa proti ideji sami.1)
Suklje se ni udeležil shoda zaupnih mož, ker je bil namenjen zoper koalicijo, ki jo ie on podpiral. Hotel je, da bi se liberalna stranka tudi v kranjskem deželnem zboru združila z Nemci v smislu koalicijskega sistema, ker »ne gre, da bi na Dunaji bil koaliran s Schwegloni, v Ljubljani pa bi se lasala in davila« (str. 547). Reči moramo, da je bila ta taktika dosledna; toda drugo vpra-
') Slovanski Svet, 1S94, 1S93, 1897.
4)	Slovanski Svet, 1899.
sanje je, ali je bilo načelno potrebno, da 'so bili Slovenci del koalicije v državnem zboru. Tudi Hein in Schwegel sta iskala zaveznikov v smislu koalicije. Po dežeinozborskih volitvah leta 1895. so postali Nemci jeziček na tehtnici: ena izmed slovenskih strank se je morala ž njimi združiti, ako je hotela biti v večini. In zgodilo se je, da sta nekdanja Šukljetova nasprotnika Hribar in dr. Tavčar sprejela njegovo zmerno taktiko in se združila z nemško stranko v deželnozborsko večino z obojestranskimi koncesijami. Posredovalec je bil zopet Kersnik, ki je napravil koncept slovensko-nemške pogodbe, kakor je razvidno iz Prijateljevega spisa (str 583). Pomen slovensko-nemške pogodbe označuje dr. Prijatelj pravilno v tem smislu, da je narodnemu razvoju brez-dvomno škodovala; zakaj dala je Nemcem odločujočo moč v roke, ki jim ni šla več (str. 595). Boj zoper naraščajoči klerikalizem bi se bil moral voditi z demokratično politiko v smislu splošne in jednake volilne pravice. Predno se je sklenila slovensko-nemška pogodba, je pisal »Slovanski Svet«, kakor bi bil že slutil, kaj pride, sledeče? »Konservativno stranko bode moral le narod sam pokopati. Uničiti jo more jedino le vztrajno in intenzivno delovanje narodne stranke. Vsak drugi lek ostane neuspešen. Kompromisi s konservativno stranko so izključeni, a kompromisi drugih vrst, kjer bi se vmešaval kak tuj ali celo nemški upliv, bi bili sramotni in bi naznanjali popolno onemoglost narodne stranke. Narodno stranko reši le delo.«1)
Pri volitvah v državni zbor po Badenijevi volilni reformi je bil iS97. leta izvoljen na Kranjskem v peti kuriji dr. Jan. Ev. Krc k. oče slovenskega krščanskega socializma. Hohenwart je izginil s površja. Šuklje je sicer postal zopet državni poslanec, da bi bil »vodja napredne slovenske stranke v parlamentu« (str. 561); toda svojo politično ulogo je bil že doigral: žezlo sta mu izvila iz rok dr. Krek in dr. Šušteršič, ki je prišel v državni zbor po smrti konservativnega Kluna. Šukljetu tudi to ni nič pomagalo, tla se je pozneje odpovedal svobodomiselstvu in postal deželni glavar kranjski: vajet ni imel več v rokah. I rugi časi, drugi ljudje! Jaz pa ga tu javno poživljam, naj nam sedaj spiše svoje politične spomine z orno bistroumnostjo in odkritostjo, ki diči študijo »Pravi vzroki francoske revolucije« (Duna'ski Zvon, 1870) in druge njegove zgodovinske spise!
') Slovanski Svet, !8!>5.
4Ö7
V	literaturi 90. let zaznamujemo dva značilna dogodka. Levec se je umaknil kot urednik »Ljubljanskega Zvona«, ki ga je vodil celili 10 let. List je nato nekaj let urejeval Funtek in pritegnil k sebi zlasti pesnike Cimpermanove formalistične šole: Gangla, Hribarja, Medveda, Opeko. Vedno burnejše pa je trkala na vrata nova slovstvena šola, ki je imela za svoje glasilo »Vesno«, leposlovno-znanstveni list slovenskih visokošolcev. To je bil francoski naturalizem, ki ga je pri nas praktično uvajal Govekar. Novostrujarji so leta 1X95. zagospodovali v »Ljubljanskem Zvonu«, ki mu je postal urednik Bezek. Napovedali so boj Kersniku in dr. Tavčarju. Ščitil jih je Stritar, ki se je sprijaznil ž njimi, dasi je sicer pobijal naturalizem, zlasti Zolov, ker je imel kakor sodi dr. Prijatelj — zadoščenje v tem. da so hoteli slovenski naturalisti vreči s prestola one, ki so bili izvili njemu žezlo iz rok (str. 595—614).)
Kar se tiče Kersnikovega političnega in literarnega delovanja v tej dobi, bodi posebej omenjeno, da se je udeležil shoda zaupnih mož, a ga je zapustil s petimi tovariši, ker ni hotel po Šukljetovem navodilu braniti koalicije, ki jo je posebno napadal Koblar (str. 576). Kersnik je bil
—	kakor vemo — posredovalec med slovenskimi liberalci in Nemci pri sklepanju slovensko-nemške pogodbe, ki jo je nasvetoval Šuklje; toda z njenim uspehom ni bil Šuklje popolnoma zadovoljen in je mislil, da bi bil sam dosegel več pozitivnega (str. 586). Kersnik je še sodeloval pri »Ljubljanskem Zvonu« pod Funtkovim uredništvom in napisal za list svoji zadnji dve večji povesti: »Jara gospoda« (1893) in »(Očetov greh« (1894). Novostrujarji so izbili Kersniku pero iz rok; tedanji »Zvonov« urednik Bežek ga ni niti povabil k sodelovanju (kakor dr. Tavčarja tudi ne) iz dveh vzrokov: prvič zato, ker je imel Kersnik razvado, da je svoje povesti pisal sproti in ni mogel list izhajati pravočasno, kar ni bilo prav naročnikom in je novi urednik hotel odpraviti; drugič pa zato, ker je bila naturalistična struja napovedala boj Kersnikovemu idealistično navdahnjenemu realizmu (str. 609, 622). Kako je sodil Kersnik o naturalizmu sploh, o tem je bil že govor; o Govekarju samem pa je nekoč v navzočnosti tedanjega brdskega, sedaj ljubljanskega učitelja Marolta in mene izrekel bojazen, da se kmalu izpiše. Pozneje je sicer Bežek iskal poti do Kersnika preko Levca (str. 623, 624); toda bilo je že prepozno:
osem mesecev po tem je Kersnik, komaj 45 let star, legel v grob v škodo slovenskemu slovstvu in na žalost vseh, ki smo ga poznali in ž njim občevali...
Prijateljeva monografija o Janku Kersniku in njegovi dobi je pomembno delo, ki ga bo uporabljal somišljenik in nesomišljenik z največjim pridom, ker obsega bogato zakladnico gradiva kakor tudi lep kos literarne in politične zgodovine slovenskega naroda. »Zlati ključ do dobe in oseb« (str. 623) so mu bila zlasti Levčeva pisma. Ako zasluži s te strani našo polno hvalo in zahvalo, bodi pa tudi opomnjeno, naj bi bil svoje pisane vire uporabljal tako, da bi bil iz njih izpustil odstavke, ki govore o zasebnem življenju ali vsebujejo opazke žaljive in dražljive vsebine še živečih oseb, ki še vedno ustvarjajo, oziroma se udeležujejo aktualne zgodovine. 1'nako naj bi bile vse utemeljene sodbe brezobzirne v stvari, a obzirne v obliki. Ta okolnost pa ne jemlje Prijateljevemu delu pomena, ki mu gre, ampak ga samo omejuje.
KAREL OZVALD:
Sodobno stanje filozofskega prizadevanja v Nemcih.
(Poročilo o »Jahrbücher der Philosophie II.)
Konec.
V.	PEDAGOGIKA.
R. Lehmann poroča o znanstveni pedagogiki zadnjega desetletja v dveh oddelkih; prvi, obširnejši, je namenjen »teoretskim temeljem«, drugi pa »praktičnim strujam« vzgojeslovja v tej dobi. Razlika med danes in prej je očitna, naša doba nosi na čelu pečat protiherbartstva. »Brez krivice smemo reči, da se sodobna Pedagogika giblje v smeri, ki je nasprotna Herbartovi, in še celo, da si je v bistvenih stvareh vzela to nasprotje za izhodišče. To velja prav tako o početkih za sistematsko preosnovitev kakor
o	bistvenem delu prizadevanja na področju praktičnega pouka.« (Str. 151). Ta averzija proti Herbartupani čin nehvaležnosti, marveč jo je pedagogika izvršila, rekel bi, v svojem dobro ume-
vanem interesu. »Pedagogika se je odtrgala od temeljev etičnega sestava, ki nikakor ni brez prigovora, ter odrneknila vplivu take psihologije, ki se ne da več zagovarjati.« (Str. 157).
Da je teoretski literaturi odmerjenega več prostora, to ne sme čitatelja presenetiti; saj je praktičnemu pedagogu v prvi vrsti treba, da si pridobi »enoten, v načelih temelječ pogled v bistvo’, naloge, sredstva in pota vzgojevanja.« (P a u 1 s e n).
O	najnovejših prizadevanjih na poprišču teoretskega vzgoje-slovja nas Lehmann orientira ob medsebojnosti pojmov posameznik — družba, ob medsebojnosti, ki »je tako stara, kakor svetovna zgodovina« (Rein). A sprožil je živahno diskusijo med vodilnimi vzgojeslovci naših dni novokantovec P. N a-torp s svojo »socialno pedagogiko«,1 dočim je Herbartova teorija vzgoje individualistna ter se pri določevanju vzgojnih ciljev in metod ozira le na posameznega gojenca, je N a t o r p »pristen sin socialno usmerjenega stoletja, navdihnjen in zanesen od najsilnejšega socialnega ethosa.«
Celotno naziranje N a t o r p o v o prikazuje Lehmann takole: »Vsaka kulturna dobrina sloni na skupnem delu, ves napredek na skupnem razvoju. Tudi posameznik črpa vsebino svojega življenja, z ozirom na izkustvo, spoznanje, čustvovanje in hotenje, iz tega, da ima od skupne posesti svoj delež. Vzgajati, izobraževati se torej ne pravi nič drugega, nego uvajati v to skupno posest, ali še bolje, usposabljati za skupno delo, ki proizvaja omenjeno posest. In iz tega sledi odločilen zahtevek: ,vsa vprašanja pedagogike se imajo razporediti in obravnavati pod najvišjim vidikom temeljnega razmerja, ki v družbi veže posameznika s posameznikom; kajti vzgoja ima res da opravka s posameznikom. toda ne v kolikor biva sam za se, temveč v kolikor je član družbe1.c (Str. 152).
Na drugi strani pa stoje vzgojeslovci, »ki hočejo posamezniku čuvati njegovo pravico v vzgoji,« deloma pod vplivom E u c k e -n o v e filozofije, skušajoč -dobiti pedagogiki ciljev in smeri iz Euckenovih naukov.«
1	P. N a t o r p, Sozialpädagogik . Theorie der Willenserziebung nuf der Grundlage der Gemeinschaft. Stuttgart !S'->9 (delo je pozneje večkrat izšlo). — In poleg tega še: „Gesammelte Abhandlungen zur Sozialpädagogik'. Stuttgart 190 ; „Philosophie und Pädagogik. Untersuchungen auf ihrem Grenzgebiet.“ Marburg HV9.
Najbolj so se socialni pedagogiki postavili po robu somišljeniki H e r b a r t o v i, osobito jenski pedagog W. Rein, ki je napisal »načeloma najpomembnejšo kritiko N a t d r p o v e g a stališča.« Rein pravi: »Vzgajamo zavoljo posameznika in zavoljo družbe. Vzgojevanje posameznika se vrši socialno, a vzgojevanje družbe individualno, t. j. ob posamezniku. Tako se spor individualne in socialne pedagogike reši v formuli, da je možna samo ena pedagogika, ki privede obe vrsti opazovanja, v pravi medsebojni odnošaj.« (Str. 154). Zato ni opravičeno, da bi se posel vzgojevanja motril le s socialnega stališča, češ: »Kdor priznava samo družabni organizem, kdor zavzema v socialnem telesu enostransko stališče, zanj je nevarnost, da zastre pomen posamezne osebe, ki ima pravico, se po svoje razvijati, ali pa da jo popolnoma uniči. Takale socialna pedagogika, ako se vzame dosledno do konca, vobče ne sme poznati nič posameznih duš. ki bi imele samosvoje življenje in bile pozvane k svojevrstnosti.« (Str. 155).
L e b m a n n očita N a t o r p u, da stoji pod vplivom Kantove filozofije, ki je v prvi vrsti orientirana ob eksaktnih vedah, ter da premalo vpošteva dejstva in s svojo deduktivno metodo ne more obrazložiti sedanjosti, ki je plod zgodovinskega razvoja, češ: »Na tor po v a teorija je po svoji tendenci in svojem jedru vseskozi normativna: pred očmi ima le to, kar bi imelo biti, in ne tega, kar je. Ze pojem družb a mu ne pomeni danega dejstva, temveč vzor, neskončno nalogo:	Na tor p gre
daleč ven črez vsako mejo, ki bi bila sociologično določena, ter nima v mislih te ali one družabne oblike, ampak človeško družbo kot idejo razuma, t. j. kot vzor, ki ga je treba vresničiti.« (Str. 156). »Natorpova teorija se odreka temu, da bi obrazložila jedro vzgoje po njenem zgodovinskem postanku, po njenih so-ciologičnih in biologičnih pogojih, ter, ako si stvar strogo ogledamo, vobče nima mesta za kaj takega. In temu je nujna posledica, da dajanje norm v mnogih točkah ne doseza istinitosti in tudi ne more na njo oblikujoče vplivati.« (Str. 157).
L e h m a n n se vneto zavzema za to, da tudi zgodovina pedagogike vpoštevaj individualnost. »Zgodovina pedagogike se nikoli ne bo smela odreči vpoštevanju in uvaževanju individualnega faktorja; izsledovanju in prikazovanju kolektivnih medsebojnosti bo vselej moralo stopiti ob stran umevanje vzgojevalčeve osebnosti. Tvorni vzgojevalci, vsaj v kolikor so po literarnih delih
c-stali potomcem pristopni — kakor vemo, ni to spričo vseh tako
-	so osrednje točke celokupnega razvoja; še le v njihovem mišljenju in delovanju nam prihajajo veliki stiki in različne struje popolnoma jasno do zavesti. Zato ima 'tudi v vzgojeslovju, kakor povsod v zgodovini duha, biografsko izsledovanje svoj poseben pomen. In iz tega naziranja se je porodila misel zbirke, ki ob nizu posameznih biografij obravnava odlične vzgojeslovne mislece raznih dob.«2 (Str. 171).
Bolj na kratko poroča Lehmann o vzgojeslovnih spisih, ki se tičejo pedagogične prakse. »Še le v drugi vrsti in ob strogem izbiranju se smemo tukaj ozirati na praktično pedagogiko. Kajti samo manjši del spisov, ki spadajo semkaj, očituje znanstven značaj.« (Str. 172).
A kar je dobrega na tem poprišču, vsebuje zajedno trden teoretski temelj. »Taka dela imajo poleg svoje praktične težnje tudi nekak teoretski biljeg ter še gredo vzgojeslovni teoriji nasproti, ji dajejo gradiva in deloma tudi vidikov. Kakor katerasibodi d'-uga normativna veda, tako tudi pedagogika ne more pogrešati stikov z doznavano istinitostjo, kateri hoče dajati predpisov; in nikoli ni, kar se je že zgoraj pokazalo, zgolj logična doslednost mišljenja edini kriterij njene vrednosti: porabnost, možnost, da se vsaj približno vresničijo njene norme, se mora vsakikrat pridružiti kot morda še bistvenejši kriterij.« (Str. 172).
Tako n. pr. očituje to zvezo teorije in prakse P a u 1 s e -n o v a »Pedagogika«,3 čeprav so pisatelju bile v prvi vrsti potrebe bodočih srednješolskih učiteljev pri srcu. »Bodoče srednješolske učitelje navajati k razmišljanju o vzgojnih stvareh, k stvarni sodbi, ter jih naučiti, da bodo vprašanja vzgoje in pouka gledali v zvezi z zgodovinskim razvojem in občnimi cilji vzgoje, to je P a u 1 s e n o v namen.« (Str. 173).
Se bolj je to očitno v znanem M ii n c h o v e m delu »Duh učiteljevanja.«4 V predgovoru te knjige stoji izrecno:	»Najvaž-
- Zbirko „Die grossen Erzieher. Ihre Persönlichkeit und ihre Systeme“ izdaje R. Lehmann. Do sedaj so prišli na vrsto: Jean Paul, Aristotel, P e s t a 1 o i z i, W. H u m boldt, Sokrat in K o m ensk y.
3 Friedrich Paul'sen, „Pädagogik“. 2. u. 3. Aufl. Stuttgart u. Berlin 1911.
* Wilhelm Mönch, „Der Geist des Lehramtes. Eine Hodegetik für höhere Schulen“. 3. Aufl. Berlin 1014.
nej.še pa je in ostane, da šolnik poleg tega, kar je didaktično in šolsko, ne zamudi onega, kar je vzgojno v širjem in globljem zmislu. (Str. 174).
Tudi W. .Jerusalem, ki je spisal lepo knjigo ;>NaIoge učitelja na višjih šolali«/' ne uvažuje samo praktičnih strani učiteljskega poklica; avtor se marveč približuje - Cauerjeve-m u — mnenju: da jedro tvori povsod duh poučevanja in pa možje, ki poučujejo, a ne ustroj. (Str. 175).
In prav tako govori poročevalca L e h m a n n a spis» Vzgoja in pouk«11 v prvem, občnem delu »o možnosti, cilju in oblikah vzgoje.« (Str. 176).
Večina bolj znanih vzgojeslovcev iz zadnjih let pa gre »za Praktičnimi cilji v ožjem smislu, stopivši v neposredno službo teh posameznih smeri in idej« v razvoju šolstva. »To desetletje je vseskozi doba boja nasprotujočih si struj; v zgodovini šolstva je le malo dob, ko sta staro in novo, ali jasneje povedano, ko so ' are tradicije in nove struje tako tesno in ostro trčile ena ob öi ugo. Vzgojeslovna literatura je zrcalo teh istinitih odnošajev in nasprotij in po drugi strani zajedno važen kvas razvoja.« (Str. 176).
Osobito zoper prejšnje čaščenje intelektualizma, ki sta ga nekoč zanesla v ljudsko šolo H e r b a r t in v gimnazije Hegel, -e jt vedno glasneje začel oglašati klic, da treba malika vreči z uzurpiranega prestola. »Voluntaristna struja, ki, deloma po vplivu Praktičnih razmer, deloma kot učinek Schopenhauerjeve iik zoiije vlada nad svetovnim naziranjem sedanjosti, je pred nekaj leti začela razkrajati in izpreminjati naziranje o ciljih in : teh izobraževanja mladine. Zato pa se v zadnjih 15 letih javlja na področju praktične pedagogike očividno nasprotje zoper eno-stranost intelektualistnega cilja izobrazbi ter se deloma vede deloma nevede opira na nauke tistih starejših vzgojeslovcev, ki so v podobnih razmerah svoje dni nastopili zoper intelektualizem prosvetljenosti ali njegove posledice:	naziranje Rousseau-
” Wilhelm Jerusalem, Die Aufgaben des Lehrers an höheren Schulen. Erfahrungen und Wünsche“. Wien u. Leipzig 1912.
6	Rudolf Lehmann, „Erziehung und Unterricht. Grundzüge einer praktischen Pädagogik, 2. neu bearbeitete und erweiterte Auflage von „Erziehung und Erzieher“. B *rlin 1912.
j e v o, P e s t a 1 o z z i j c v o, F r ö b e I o v c se vzbuja k novemu dejstvovanju.«7 (Str. 177).
V	tem boju ie kot nekako geslo najbolj slišati imeni d e-lovna sola (Arbeitsschule) in pa državljanska vzgoja (staatsbürgerliche Erziehung). Vsebino je tema pojmoma dal miinchenski vzgojeslovec G. Kersche n Steiner, ki je, »čeprav ne edini, a vendar teoretično najjasnejši in praktično najizkušenejši voditelj modernega šolskega pokreta.«8 (Str. 178).
»Državljanska vzgoja in delovna šola se imata med seboj tako, kakor cilj in pot. Vzgajanje za državljana je načelo, ki šolo popolnoma stavi v službo državne in družabne zajednice; ne v občnem, navadnem smislu, da bi trebalo mladino napolniti z narodnim čustvovanjem, ali kakor se običajno pravi v oiicialnem jeziku, z navdušenjem za domovino«, temveč z globljim, določnejšim zahtevkom, da je treba v vsakem posamezniku vzbuditi sposobnost in voljo za udejstvovanje svojih moči v službi narodne in državne zajednice, v poklicu in v političnem življenju, in z zahtevkom, da se vse posameznikovo bitje in žitje izpolni z mislijo na skupno delo, ne kakor bi to bila dolžnost, ki je ne smeš prestopiti, marveč kot z načelom, ki budi čine in daje življenje, kot z zares produktivnim etičnim mišljenjem. To je praktično nasprotje k filozofski ideji socialne pedagogike; in kakor se tam povdarja vzbujanje spontanosti, tako je tukaj povdarek na zahtevku, da ima šolska vzgoja najprej vzbujati in poživljati samodejnost, in sicer samodejnost vsakega posameznega gojenca, samo da v skupnem delu s součenci in tovariši. To skupno delo je za celoten cilj vzgoje važnejše od teoretskega učenja. Pri tem pa vsaj Kerschensteiner skoraj še bolj povdarja pojem skupnega dela, nego pa samodejnost: to skupno delo je predstopnja poznejšega dela v poklicu in državi, ki je vselej skupen posel, in vsled tega pravo sredstvo za vzgajanje državljana. To je, kar načeloma pomeni d e 1 o v n a šola.« (Str. 178).
7 Pri „najglasnejši in najradikalnejši teli skupin“, ki je znana po imenih Ellen Key, L. Gur litt in A. Schulz, je težko govoriti o „pozitivnih ciljih . (Str. 177).
8 S svojimi spisi: „Staatsbürgerliche Erziehung der deutschen Jugend“. Erfurt 1911. — Grundfragen der Schulorganisation“. Leipzig 1907. — „Begriff der Arbeitsschule“. Leipzig 1913.
Deloma za istimi cilji, pobijajoč enostranski intelektualizem ter naglašujoč samodejnost in skupnost, gre Fr. W. Förster9; a vendar je njegovo prizadevanje »nekaj vseskozi samostojnega ir; osebno njegovega. Njegov način opazovanja je občnejši ter se bliža teoretično načelnemu. Vzgajanje značaja, ki je F ö r s t e r j u cilj in trden vidik vsega izobraževanja mladine, je širji pojem kot pa državljanska vzgoja. Njemu je prav posebno do tega, da se individualna in pa socialna smer med seboj pogodita, in to pri izobraževalnem delu vobče, a tudi v duhu in organizaciji šole; da se pogodita družba in osebnost* avtoriteta in svoboda. Pri tem pa Förster povdarja, popolnoma v nasprotju sKeyevo in z (i u r 1 i 11 o m, in na drugi strani nekam podobno N a t o r p o -v e m u naziranju, da se ima to, kar je čisto individualnega, premagan z oblikovanjem značaja, a slučaj in na svojevoljnost zmožnosti in nagnjenj nadvladati s pomočjo pojma dolžnost. Taka vzgoja volje pa se ne izvrši s samim discipliniranjem in vobče ne z vnanjo silo, marveč se mora udejstvovati kot notranje in orga-mčno delujoča sila. Nravne zapovedi niso zgolj prepovedi, ampak .jih je treba prestaviti v jezik rastenja, sile in svobode1; .navidezno tlačenje se mora izpremeniti v povečano življenje in povečano energijo1.« (Str. 180).
Proti intelektualistni vzgoji se bori tudi estetska struja in to v dveh smereh. »Bolj specialna povdarja umetnosti kot sredstvo za izobraževanje mladine ter hoče dati umetniškemu proizvajanju in dovzetnosti za umetnost na račun znanja in teoretskega učenja več prostora v šolski vzgoji.   Bolj občna
izmed obeh smeri pa naglasa umetniški značaj vzgojnega posla vobče ter skuša iz tega izvajati odločilnih posledic za teorijo in prakso.« (Str. 181). A v tem ja zajedno podčrtan individualni faktor v vzgoji, — kajti umetniškega stvarjanja si ni mogoče misliti brez individualnosti!
Tako končuje Lehmann svoj zanimivi referat.
9	Njegovo glavno delo je spis „Schule und Charakter11. Zürich 19 8. 11. Aufl. 1912. — In pred kratkim je izšla zelo zanimiva knjiga: ..Staatsbürgerliche Erziehung“. Prinzipienfragen politischer Ethik und politischer Pädagogik. Von Fr. W. Foerster, o. ö. Professor der Pädagogik an der Universität Wien (sedaj v Münchenu) Zweite, vermehrte und umgearbei-tete Auflage. Leipzig u. Berlin 1914.
VI.	POMEN PSIHOLOGIJE ZA PEDAGOGIKO, MEDICINO, j U R I S P R (J D E N C O 5 N NACIONALNO EKONOM j JO.
V	boju življenja je moderni človek dobil novega zaveznika psihologijo. Sile tega zaveznika rastejo od dne do dne umujočemu človeku v prid in to v dvojnem oziru. »Uvidevanje, ki ti ga nudi psihologija, se da neposredno postaviti v službo življenja. To pa se lahko zgodi tudi po ovinku, tako, da psihologija obogati druge vede, ki direktno služijo tem in tem kulturnim nalogam.« (Str. 183).
Da je res temu tako, dokazuje poročevalec Messer za vzgojeslovje, zdravilstvo (zlasti psihiatrijo), pravosodstvo in gospodarsko življenje.
I.	Psihologija in vzgojeslovje.
Osobito pedagogika je v najnovejšem času obilno prejela iz rok psihologije, zlasti odkar si je od psihologije izposodila eksperimentalno metodo za proučevanje svojih vprašanj. Prehod od eksperimentalne psihologije do »eksperimentalne pedagogike« pa tvori posebna panoga psihologije, ki se imenuje pedagogična psihologija in ki v zadnjih 20 letih proučuje duševni život otroka med
6.—14. letom z osobitim ozirom na šolske interese.
Eksperimentalni način pedagogičnega izsledovanja nas je, poleg drugih stvari, opozoril na celo vrsto vzgojnih vprašanj, ki jih prej nismo poznali. V tem oziru je treba n. pr. omeniti temeljni spoznatek, da pedagogika skušaj vse svoje probleme razrešiti s stališča gojenčevega.
»Najvažnejša področja, kjer so do sedaj zastopniki pedago-gične psihologije, oziroma eksperimentalne pedagogike delovali z večjim ali manjšim uspehom, so tale: občni telesni in duševni razvoj otroka in razvoj posameznih duševnih funkcij, kakor so zaznavanje, pažnja, spominjanje, fantazija, abstrahiranje, govorjenje in mišlienje, čustvovanje in hotenje, estetsko in moralno presojanje; potem individualne razlike nadarjenosti, duševno delo otroka, zlasti priučenje čitanju, pisanju, pravopisu, računanju in risanju; ir. kenečne duševna higijena šolskega dela, zlasti merjenje utrujenosti.« (Str. 191).
Pa tudi eksperiment ne more delati čudežev na poprišču vzgojeslovnega izsledovanja. »Čeprav moramo priznati uspehe, ki jih ima že pokazati ta veda in ki jih upravičeno še pričakujemo od nje, vendar se iz načelnih pomislekov lahko reče. da ne bo popolnoma predrugačila vzgoje in pouka.« (Str. 192).
Območje eksperimenta preneha tam, kjer vzgojeslovec vstopi pred vprašanja, ki niso več vprašanja o duševnih in telesnih činjenicah. Tako n. pr. je in ostane postavljanje vzgojnih ciljev stvar filozofske pedagogike. »Psihologija ne bo nikoli odločevala pri postavljanju ciljev vzgoji in pouku. Ti cilji se marveč postavljajo na temelju nravnega ocenjevanja in nravnih vzorov ter z ozirom na zahteve kulturnega in političnega položaja narodovega. Odpira pa se eksperimentalno-pedagogič-
nemu izsledovanju širno področje sredstev in poti za dosego teh ciljev. Zlasti mnogo vprašanj občne in specialne didaktike je zlahka dostopnih eksperimentalni metodi; in prav tako se da iz-sledovati pomen čustev pa volje za intelektualno delo, n. pr. učinek sigurnosti in zaupanja vase ali pa plahosti in boječnosti. Marsikatero že dolgo in mnogo diskutirano preporno vprašanje se da po tej poti razrešiti, n. pr. problem tako imenovane »formalne« izobrazbe in pomen posameznih učnih predmetov za njo, relativna vrednost nekaterih učnih metod, vprašanje o različnih vrstah nadarjenosti, njih relativna čestost in uvaževanje v šoli itd.« (Str. 192).
2.	Psihologija in zdravilstvo.
Tudi zdravnik lahko danes marsikaj prejme v dar od psihologije. »Že zdavna se je opazilo, da je duševno vplivanje na bolnika v marsikateri bolezni važen zdravilni činitelj, in želeti bi bilo, da se odnošaji med duševnim in telesnim zdravjem začno v kar najširjem obsegu znanstveno izsledovati. Dragoceni početki so tukaj storjeni, v kolikor prihajata v poštev zdravljenje s pomočjo sugestije in pa uporabljanje hipnoze.« (Str. 194).
In dalje se morajo omeniti početki »farmakopsihologije«, »ki bi naj proučevala učinek zdravil ne le na telo in telesne pojave, temveč tudi na duševne procese.« Največ je v tem oziru že storil miinchenski psihiater Kraepelin, ki je n. pr. dokazal, da, kdor dan na dan izpije 2 1 srednje težkega piva, s tem zniža svojo sposobnost za duševno delo za celih 25% in to ne morda samo za trenotek, temveč vsakikrat za dobo 24 ur.
A največjega pomena je psihologija za psihiatrijo, pa Tudi narobe. »Da se ta medsebojnost jasno razume, je treba »pa-topsihologijo« razločevati od »psihopatologije«. Prva je panoga psihologije in sicer tista, ki razpravlja o obolelih psihičnih procesih. Njen cilj je razumevanje duševnih pojavov, torej psiho-logičen. A psihopatologija je panoga patologije in sicer tista panoga vede o človeških boleznih, ki opisuje in razlaga duševne znake bolezni ter preiskuje njih redne odnošaje do drugih duševnih ali telesnih znakov in eventualno njihove odnošaje do zdravilnih metod. Ona stoji v službi diagnoze in zdravljenja; nje namen je torej medicinski.« (Str. 195).
Zato pa bi si tudi moral bodoči zdravnik začasa svojih študij pridobiti temeljite psihologične izobrazbe. In miinchenski psiholog K ü 1 p e zahteva z ozirom na veliki pomen psihologične vede, da se osnujejo posebne stolice za eksperimentalno psihologijo, »kajti nje tradicionalna zveza s filozofijo zares že popolnoma presega delovne sile posameznega izsledovalca.« (Str. 197).
3.	Psihologija in pravosodstvo.
Pa tudi jurist, osobito kriminalist, bi se moral seznaniti z marsikaterim izsledkom novejše psihologije. Poročevalec umestno navaja prvi stavek iz Grossove »Kriminalne psihologije«,10 ki se glasi: »Izmed vsega znanja, kar ga je treba kazenskemu sodniku poleg pravoslovnega, se zdi najvažnejše tisto, ki ga daje psihologija, ker naj uči sodnika spoznavati človeka, ki je predmet njegovega dejstvovanja.« Dejanje in nehanje sodnika, zasli-šanca, priče in izvedenca kar vpije po psihologičnem presojanju. Moderna in silno zanimiva psihologija izpovedi, ki jo je inavguriral vratislavski psiholog W. Stern, je dognala, da »izpoved priče niti izdaleka ne sme več toliko veljati, kolikor je veljala do sedaj.« »Posebno pa se je pokazalo, da se izpovedi otrok smejo le s skrajno previdnostjo in kritiko porabljati. In prav tako se je ugotovilo, da je način izpraševanja važen za izpoved, da zlasti sugestivna vprašanja kaj lahko motijo izpoved, ker preiskovalec na ta način zaslišancu vsili svoje pojmovanje in domnevanje.« (Str. 202).
Na podlagi tega, kar uči psihologija o asociacijah predstav, se začenja kolikor toliko s pridom gojiti »razpoznavanje dejan-
10	11. Gros?, „Kriminalpsycholo^ie“. 2. Aufl. Leipzig 190ri.
skega stanu« (Tatbestaiidsdiagnostik), t. j. »postopanje, ki naj do-žene, ali je nekdo bil udeležen pri tein ali onem dejanskem stanu, ne da bi se preiskovalec opiral na prikrojene izpovedi osumljenca ali drugih ljudi« (M a r b e).
Za ugotovitev dejanskega stanu pa moraš dalje vedeti, je li obtoženec ravnal »namenoma« ali »nemarno«. »In tudi v to svrlio je treba globoko segajočega psihologičnega umevanja. Pomen psihologije pa se tukaj ne očituje samo v presojanju posameznega slučaja, marveč mora pravoslovna veda sama pri razlikovanju posameznih vrst krivde psihologijo vprašati za svet.« (Str. 205).
In še drugih zanimivosti donaša pravosodje psihologiji v razmišljanje in proučevanje. »Zanimiv pogled v psihologijo sodnika daje n. pr. E 11 i s o v a ugotovitev, da se v odmerjanju kazni kaže (tudi sicer konstatirana) naklonjenost človeka za posamezna (okrogla) števila. L. 1888 je biio v angleških kaznilnicah 6970 oseb. Od teh jili je bilo 3034 obsojeno na najnižjo po zakonu dovoljeno kazen 5 let in le I na 6' 2 let. 1022 oseb se je moralo Pokoriti za 10 let, le 1 oseba je dobila 11 in samo 6 oseb 9 let ječe; 240 oseb je bilo obsojenih na 20 in samo 3 na 21 let.« (Str. 213).
Pa tudi v c i v i I n e m procesu bi bilo »možno in potrebno, stvari motriti s psihologičnega stališča«, n. pr. »pojme krivde, dokaz v civilnem procesu, zmota, nesporazumljenje, tolmačenje.« (Str. 214).
In naposled bilo bi mnogo vredno, da jurist pod psihologičnim vidikom pogleda v nravno in pravno naziranje ljudstva na raznih socialnih stopnjah, v način mišljenja in izražanja najnižjih slojev, v motive zakonodajstva in zanj merodajnih činiteljev, vlade in strank, v duševne učinke zakonov, pravnih in drugih državnih institucij.« (Str. 214).
Zato pa bi tudi psihologija morala dobiti mesta med obveznimi predmeti v pravoslovnem študiju. »Z rastočim spoznanjem velikega in mnogostranskega pomena psihologije za pravoslovje in pravosodje se v zadnjih letih vedno češče in glasneje sliši zahtevek po temeljiti dušeslovni predizobrazbi juristov. Nasprotovanje temu je malone docela utihnilo; le tu pa tam je še onaziti kolikor toliko skepse. Praktično se večinoma zahteva triurno predavanje o forenzični psihologiji in nadaljevalni tečaji iz psiho-
logije za referendarje ali asesorje (za sodnike nižje, oziroma višje stopnje.) A kdor kaj razume o psihologiji studiosorum iuris, ta bo imel za verjetno, da bi se ti ljudje najbrž le tedaj podrobneje ukvarjali s študijem psihologije, ako postane predmet izpita.« (Str. 215).
4. Psihologija in gospodarstvo.
In — last not least — tudi gospodarsko življenje odpira psihologiji od dne do dne bolj vrata, skušajoč njene izsledke porabiti na svojih toriščih. »Ne samo ocenjevanje, temveč tudi proizvajanje gospodarskih dobrin daje po svoji naravi psihologičnemu (tudi eksperimentalnemu) izsledovanju izobilje predmetov.« V tem oziru je z opravičenim upanjem na velike uspehe začel proučevati industrijsko delo M. W eber,11 češ: »Vsaka »delitev dela« in »specializiranje«, osobito »razvrstitev dela« v modernih veleobratih, vobče vsaka izprememba dela z uvedbo in izpremembo orodja (strojev), vsaka izprememba delu odmerjenega časa in odmora, vsaka uvedba ali izprememba plačevanja, ki ima namen, te in te kvalitativne in kvantitativne uspehe dela nagraditi, — sleherni izmed teh procesov pomeni v vsakem posameznem slučaju izpremembo zahtevkov, ki se stavijo na duševno-telesni aparat delajočih oseb. Koliko uspeha doseže taka i z p r e m e m b a, to torej zavisi od pogojev, pod katerimi ta aparat deluje in to ali ono zmore. (Str. 216).
Amerikanci so že začeli »vse industrijsko delo in pa ves plačilni sistem uravnavati s psihologičnih vidikov« in to v treh smereh. »Prvo je izbiranje sposobnih oseb. Predpogoj temu je zanesljivo dober svet pri izbiranju poklica, ki se ima opirati na preiskovanje individualnosti s pomočjo eksperimentalne psihologije. Dalje se mora uvaževati dušeslovno prava porazdelitev delovnih sil v posameznih obratih. Drugo stališče je, doseči kar najboljših izdelkov; tretje, d o-s e č i nameravanih psihičnih u č i n k ov. Semkaj spada psihologija reklame, opremljanje izložbenih oken, kupovanja in prodajanja.« (Str. 218).
Kdo bi si že danes upal odkazati meje psihologiji na po-prišču gospodarskega življenja! Ali eno se že da reči: »Cim bolj
11	M. Weber, „Zur Psyeliopliysik der industriellen Arbeit . v ..Archiv für Sozialwisseosclmft und Sozialpolitik“. ISd. 27 (1908); Bd. 28 (19 9); Bd. 2!) (1910).
bo prodiral dušesiovni način motrenja stvari na teli in drugih kulturnih področjih in pa praktična poraba tega motrenja, tembolj se tudi začne javljati nov poklic, t. j. poklic praktičnega psiholog a.« (Str. 218).
VJEKOSLAV KLAIČ:
Mladi dani Pavla Rittera Vitezoviča.
(Konec)
Pavao Ritter spremao se je na koncu godine 1676. u Zagreb. Bilo je to u zimi, nekako mjeseca prosinca. U drugoj poslanici javlja barunu Mordaxu, da če u Zagreb putovati ploveči niz Savu. jer je put po kopnu dulji (Zagrabiam Savo descendam flumine ad urbern, quo mihi per terram longius esset iter). Namah zatim piše Ivanu Weikhardu Valvasoru, kako je putovao i u Zagreb stigao. Ostavivši rano u jutro grad Wagensberg došao je (ja-šeči na konju) u Litiju, gdje je tek oko tri sata poslije ručka prešao na ladju (valjda splav), na kojoj se je našlo više putnika. Putovali su po ljutoj zimi, te su u mrkloj noči prozebli stigli u Radeče. Tu su svi zajedno u gostioni večerali. Ritter je jedini za sebe dobio za-seban krevet za spavanje, ostali putnici prošli su koje kako. Neki su, kako je gospodar kuče bio odsutan, poslije polegli u jedan krevet s pridošlom pospodjom. Ritter piše doslovce:
Quidam (absente domus patrono) postmodo in lino Advena cum domina concubuere toro;
Fors ideo, quia frigns rrnt, pluribus idem Sufficeret lectus, vel socialis erat.
Sutradan putovali su još napornije radi žestoke zime, tako da sn doprli samo do Brežaca, gdje su putnici našli bolju večeru i kre-vete. Tek treči dan, nakon mise i dobra doručka, pošli su putnici opet na ladju, te su napokon doplovili do broda u Susjedu. gdje su izašli na kopno, i još prije sunčanoga zapada stigli u Zagreb.
Nema sumnje, da je Pavao Ritter pošao u Zagreb, ne bi li sve udesic tako, da bi mogao nastaviti svoje nauke u fiiozotskom fakulteti!. Cim je stigao u Zagreb, smjesta se je najavio svojemu ujaku, župniku Jakovu Lučkiniču u Oranešini, da če sutradan k
njemu doči nadajuči se, da če prema tijemu biti onakav, kakav je prije bio (sperans esse tibi meutern, quae fuit ante). Ali kao da nije bio dobre sreče. Budi što ga ujak nije litio ili mogao pomagati, budi sto ga Isusovci nijesu primili, jer bijaše zadocnio: Ritter je več iza nekoliko dana Zagreb opet ostavio,1 te se je svakako prije Božiča 1676. u Kranjsku povratio i u Najhof otišao, kamo ga bijaše poočim barun Mardax pozvao, da s njim sprovede božične blag-dane. Pavao javlja to Valvasoru ovim Štihovima:
Ad Carnos iterum Slavna ex regione reversum Me meus in Najhoff detinet arce baro,
Ut secum natae celebrem sacra festa salutis,
Plurima quae tibi per lustra colenda precor.
Tar de Zagrabiam logicae ratio n e studendi Adveniens frustra sura meditatu s opus;
Omnia neglexi, cum fundamenta sophiae Postula ut fundum machina queque suum.
Boraveči u Najhofu kod svoga poočima Mordaxa pokušao je Ritter, da si pribavi sredstva za dalje naukovanje. Obratio se je pjesničkom poslanicom na grofa Jur ja Sigismunda Oallenberga, namjesnika u Kranjskoj, čestitajuči mu božične blagdane i srečnu novu godinu 1677. Usput spomenuo je i to, kako je čuo, da če naskoro Oallenberga posjetiti tadanji general hrvatske krajine u Karlovcu, grof Ivan Josip Herberstein (1669.—1689.), koji upravlja i posadom u gradu Senju, te ispražnjena mjesta popunja mladičima (ille et praesidium Senense gubernat in urbe, et vacuis juvenes providit ille locis); pa onda se neposredno iza toga obrača s molbom, neka bi ga nekomu preporučio za potporu, da bi mogao nastaviti svoje nauke.
Ritterova molba nije našla odziva. Malo zatim piše prijatelju Portneru u Senj, kako ga je na povratku iz Zagreba (Zagabria re-ducem) zadržao kod sebe barun Adam Mordax, da bi uza nj pro-vodio vesele dane; ali da je odlučio naskoro vratiti se k Valvasoru, koji ga je ponovo pozvao k sebi, jer želi s njime d o g o t o -v i t i n e k o d j e 1 o (is mecum quodam perficere optat opus). Na kraju poslanice opet javlja, kako ga neki savjetuju, da se posveti redovničkomu staležu, ali ta je misao njegovoj duši posve tudja (sunt qui olaustralem suadent mihi ducere vitam, abs animo ta-
1 U Zagrebu sastao se je s mladjim bratom, koji je u gimnaziji pjesništvo učio; kanio se je takodjer sastati s ocem, koji se je u onaj mah iz Koprivnice vracao, ali ga nije mogao dočekati.
men ast haec aliena meo). Pismo zaključuje ovim značajnim Štihovima:
Fortunae mea vela dabo, qua maxima mundi Pars regitur. Favoant Dii sed utrique. Vale.
Kao da se je okanio misl'. da dalje razmišlja o budučnosti svojoj, i da si odabere stalež. On prepusta sreči, da mu jadra na brodu života upravlja; on če živiti poput večine svijeta od danas do sutra, pa što dadnu Bozi i sreča junačka!
Premda je Valvasor više puta pozivao Rittera u Wagensberg, inak se ovaj nije mogao odijeliti od svnga poočima A^ordaxa i njegova Najhofa. Provodio je dane na obalama Krke kroz siječanj i veljaču 1677. sve do pokladne nedjelje (28. veljače); Mordax ga je pače salijetao, da ostane čak do Uskrsa (18. travnja). Dok je Ritter u mesopustu kod Mordaxa ugodne dane provodio, tješio je pis-mima Valvasora, da če se naskoro u Wagensberg povratiti. U jednoj mu poslanici piše:
Post breve Bospergam tempus venturus ad arcem C o n c e p t o i u n g a in c a r m i n a p 1 u r a libro,-
u drugoj se opet ispričava, što mu dulje nije pisao. Nadao se je. da če moči sam glavom doči, ali ga je vazda zadržao Mordax, kadgad je htio da podje. No sad je gotov otiči u Wagensberg, čim mu Valvasor konja pošalje (quandocunque placet nunc expedire caballum, ad Bogenspergum stabo paratus iter).
1 tako je Pavao Ritter tek u ožujku ili travniu opet došao u Wagensberg. Sto je sve sada u gradu Valvasorovu radio, nije za-bilježeno: ali iz potonjih vijesti može se ustanoviti, da je mnogo radio i na polju umjetnosti i na polju znanosti. A nije ni sustao gradeči latinske i hrvatske stihove.
Valvasor se je spremao, da izda štarnpom neki album, u ko-jemu hi prikazao slike sv ih varoši i gradova vojvodine Kranjske, koja sc je tada dijelila na četiri četvrti ili kotara (Gornja Kranjska ili Gorenjsko, Donja Kranjska ili Dolenjsko. Srednja Kranjska ili Metlički kraj, i napokon Nutarnja Kranjska ili Notranjsko, zajedno s Pazinskim krajem ili austr jskom Istrorn). Za taj album, koji bi bio priprava glavnomu djelu, trebalo je snimati no čitavoj zemlji slike i načrte, a onda u Wagensbergu priugotavljati ploče za bakroreze. Pri torne poslu radio je izdašno sam Valvasor, ali i njegovi umjetnički suradnici. Uz Wierixa, Mungersdorfa (Munger-storif) i Trosta sudjeluje marljivo i Pavao Ritter, i tako bi trudom
«'v ili umjetnika dovršeno djelo, koje je nakon dvije godine (1679.) izdao Valvasor s napisom: »T opographia Du cat us C a r-ri i o 1 i a e Moderna e, das ist Controfee aller Statt, Märckht, Ciöster und Schlösser, w ie sie anjetzo stehen im lierzogthumb Crain. Hervorgebracht zu Wagensberg in Crain im Jahr 1679. M't sonderbaiirem Fleiss durch Johann Weikhart Valvasor. 4". q. (Laybach J. B. Mayr 1679)«.
Djelo »Topographia Ducatus Carnioliae Modernae« nema gotovo nikakvog teksta, več sadržaje poglavito bakroreze, koji pri-kazuju kranjske (i istarske) varoši, trgove, samostane, vlasteoske dvore i gradine.1 Osim krasnega naslovnoga lista cd A. Trosta ima u svem 316 bakroreza. Pred bakrorezima štampan je predgovor Valvasorov, zatim latinska pjesma Pavla Rittera. u kojoj čestita svome domačinu za novo djelo njegovo (in novum librum). Na kraju djela štampan je pop's slika i popis vlasnika gradova i dvorova u latinskom jeziku, onda mjesto štampanja i ime štarn-S ara, i nakopon popis gradova i dvoraca (310) u slovenskom jeziki;.
Gotovo na svakom drvorezu označeno je ime umjetnika, koji ga je izradio. Ritter je na svojim bakrorez'ma različito označivao svoje aiuorstvo; na nekima je zapisao Paulus Ritter sculpsit«, »P. Ritter sculpsit«, »P. Ritter sculp.<, pa i P. R. sculpsit« ili P. R. sculp.«; na drugima je opet zabilježio »Paul(us) Ritter fecit, -.-P. Ritter fecit«, »P. R. iecit«, »P. R. fee.«, »P. R. f.«, ili ■ Ritter fecit«. Najviše pak zabilježio je samo početna slcva P. R. ili iaic jedino slovo. R. Po tima oznakama dade se ustanoviti, da je on za rečeno djelo zgotovio p e d e s e t i č e t i r i bakroreza, dakle više od jedne šestine sviju slika." Najznatniji su oni bakrorezi, koji prikazuju varoš i grad Krško (84.) i onda trg i grad Žužemberk (230); ostale slike prikazuju manje gradove i dvorce. Šu? se umjetničke vrijednosti tiče. nemogu sc Ritterovi bakrorezi
1 Zagreb ima dva prinijerkn toga kra-moga djela (u sveuc.iiistnoj i metropolitansko] knj ižnici).
U prinijerku ovoga djela, koji se čuva u zagrebačkoj ruetropoli-tanskoj biblioteci, i koji je pripadao nekad Valvasorovoj knjižnici, umet-nut je izmedju drvoreza (Wagensherg) i -’86. <Weissenfels) još jedan drvorez bez brojke, prikazujuči Valvasorov grad Wageusberg ili Bosens-perg. I ta j je drvorez jamačno izradio Pavao Ritter, kao što su njegovi i stihovi latinski ispod slike. Taj drvorez jiije bio namijenjen, da udje u djelo, več ga je Valvasor dao naknadno uvezati u svoj prinijerak.
natjecati s majstorskim radnjama Andrije Trosta, ali ne zaostaju nimalo za slikama ostalih suradnika (Mungersdorfa i drugih neimenovanih). Svakako je Ritter več po tim radnjama zavrijedio. da bude uvršten medju umietnike bakroresce. Ali on je jamačno i onda i posli je izradio još \ iše bakroreza. U ijubljanskom biskup-skom muzeju za crkvenu umjetnost čuva se i danas još drvorez, prikazujuči karikaturi! preroka Muhameda; Ivan Kukuljevič imao je u svojoj zbirci slika jed:/ii bakrorez grada Dubice od Rittera. Pa i u Valvasorovoj zbirci ba’roreza i s:i!:a. ko ja je sada pr,hranjena u metropolitanskoj knjižnici u Zagrebu, ima de nekoliko inače -e-poznatih radnja njegovih. Napokon nema sumnje, da ie Ritter za svoje potonje djelo o grbovima sam pravio ploče, pa i za neke ilustrirane anagrame. Pomno ispitivanje iznijet če na svijetlo još i više radnja njegovih.
Vrlo je vjerojatno, da je Ritter pomagao svoga domačina i pri drugim djelima, ako ne umjetničkim radnjama, a to zborom i sa-vjetom. Što se u Valvasorovu djelu »Theatrum mortis humanae tripartitum« priča o smrti Jakova Vojniča, o smrti nekoga senj-skoga dječaka, o smrti nabijanjem na kolač u Ugarskoj i Hrvat-skoj, bez sumnje je Valvazor zabilježio po kazivanju svoga mlad-iega prijatelja i suradnika.
Živuči u Wagensbergu nije se Pavao Ritter bavio jedino um-jetnostima, nego i znanostima. Jamačno je več tada stao pro-učavati p o v j e s n i c u, naročilo historiju hrvatsku. Bit če, da su ga na to bodrili i plemiči Gušiči, koji su se zanimali za prošlost svoje porodice u Hrvatskoj, te tvrdil:. da su potomci nekadanjih krbavskih knezova Kurjakoviča od plemena Gušič. Jamačno su Gu?,iči, tada obični plemiji u Kranjskoj, htjeli postat: banmima (što su god. 1701. i polučili), pa im je trebalo dokazati, da su staroga kneževskoga porijek'a. Ritter dac se je na posao, i još za svoga boravka u Wagensbergu i Kranjskoj napisao je knjižicu o starini roda Gušiča, poslavši dva pisana primjerka kapitanu Ivanu Sigismundu u Zaboršt, da jedan zadrži za sebe, a drugi da dade svomu sinovcu Ivanu Jurju. Ali kad poslednji svoga primjerka n jc pri-mio, pa se radi toga Rittern potužio, poslao mu je Ritter tr. ci Primjerak.
Povjesnica plemiča Gušiča napisana je još god. 1677.. te je kao rukopis kolala iz jedilih ruku u druge. Tek nakon četiri godine
ušla je, možda promijenjena i dopunjena. u štampu. Ali o tome poslije.
Pavao Ritter, baveči se u Wagensbergu, nije odnetnario ni pjesmu. Cini se pace, da je pjevao, hrvatski i latinski, više nego prije, jer ga je na to gonila — 1 j u b a v. A bilo bi i čudo, da se u rnladom čovjeku od dvadeset i šest godina nije javilo čuvstvo lju-bavi. Ta nije se zaludo toliko borio, da ga ne ture u samostan! Pače i onda, kad ga je poočim Mardax svjetovao, da se odluči za Roje zvanje, natucao je, da bi lijepo bilo prihvatiti braeni stalež, kad bi se našla zgodna djevojka.
Dok je Ritter dosad šiljao pjesničke poslanice svojim školskim drugovima, učiteljima, prijateljima i dobrotvorima, obmanuli su ga sada ženski čari. Imade jedna njegova pjesma »plemenitoj djevojci Kranjici« (ad nobilem puellam Carniolam), u kojoj odaje i ime svoje odabrane ljubaznice. Zove je naime »s 1 a d j a n a E1 i z a« (dulcis F.lisa). Ali ta ljubav prema Flizi kao da nije probudjivala u njega posve uzvišenih osječaja. Nije to bila platonička ljubav, on je od svoje ljubaznice tražio sve, što žena može čovjeku da povjeri Kao da se povodi za rimskim pjesnikom Juvenalom, on dragoj prikazuje slasti putene ljubavi.
No pjesnik umije biti i nježniji. Zaljubio se je u neku odličnu Ženu, koju zove presvijetlom i plemenitom, ali joj ne odaje ni krs-noga imena. Kao da je to tajna ljubav, za koju ne smije nitko znati do nie same. Vrijedno je, da se čuje ta mala pjesmica, koja odiše dubokim, plemenitim čuvstvom:
Ad perillustrem ac generosam N. N.
Si tibi quae primi scintilla supersit amoris,
Pauca diu notae percipe scripta manus.
Sie absens levibus te visere debeo chartis,
Cum praesens veilem grandia multa loqui.
O	utinani atque utinam mihi lux suprema fuisset,
Quae tibi me vidit dicere : Chara vale !
Non ego deberem crebras sine funere mortes, —
Cum primo coepi vivere et amare, — pati.
Kad je Pavo Ritter tu pjesmu ispjevao, nije više bio u svojoj urugoj domovini Kranjskoj, več na žalu sinjega mora, u rodnom gradu Senju. Prije svoga odlaska iz Kranjske bijaše se u Ljubljani upoznao s kranjskim plemičem Ivanom Krstiteljem Locatellijem, vršnjakom svojim po godinama i gospodarom grada »na Plav-skom« ili »na Jesenicah (njem. Pleihofen) u gornjoj Kranjskoj.
Možda jc to bio onaj isti Ivan Krst. Locatelli, koji je napisao djelo >'De rebus meteorologicis«.
Ne zna se po dosadanjoj gradji, kad je Ritter ostavio Kranj-sku; no bit če, da je to bilo god. 1678. ili na početku 1679. Putovao je pak kuči preko senjske Rijeke. Iz Rijeke (de Vitaeo flumine) javlja svome prijatelju Ivanu Krst. Locatelliju. da je srečno 'i zdravo stigao na Rijeku, pa da če odanle sutra poči u svoj rodni grad Senj. Tu je odlučio dovršiti z a p o č e t e knjige, koječedjelobitidragoilirskim (hrvatskim) pu-cima. Tu če nadalje ocu svome potanko pripovijedati, kako je s njime sklopio prijateljstvo, pa če vršeči običaj svoje domovine u njegovo zdravlje pune čaše slatkog vina iskapiti.
Hue salvus veni superum bmiitate favente,
Cras adeunda liiilii patria Sena manet;
Illic proposui coeptos f.nire libellos,
Illyricis gratum gentibus fiet opus.
Hie ego amicitiae tecum, vir inclite, pactae Laudator coram patre fidelis ero;
Proque tua, patriae morem eelebrando, salute Lita bo dulci poeula plena mero.
Takodjer iz Senja dopisuje Pavao Ritter na sve Strane. Oso-bito 11111 je srcu prirastao Locatelli, kojega uvjerava, da ga ne bi mogao zaboraviti, kad bi se i sav potopio u rijeci Leti. Podjedno mu priopčuje, što se u Senju dogadja; kako je nedavno iz tamnice umaklo trideset Turaka, koji su zalud tražili, da iii puste kuči. No mjesto tih bjegunaca dovedeni su u Senj novi sužnjevi; imade ih sedamdeset, tako da je grad preputijen njima. Uopče se nepre-kidno u grad donosi plijena, tako da nema gotovo dana bez njega. Čini se, da je i sam Pavao Ritter sudjelovao kod četovanja senj-skih junaka po susjednim turskim krajevima u Lici i Krbavi. Tako se čita u njegovoj »Kronici« za godinu 1679.: »Tri sto Senjanov drča u Liku pod Novi (Novigrad kod Gospiča) prik Velebiča; zav-ješe velik plin, niti s njim šetuvaliu: konjanici se razštrkahu po selili i pod kule turske, a pišci niki kolo igraliu, a niki i spahu, dok lam iz vsili stran iztekoše Turci, naše prez reda potiraše. raz-biše, plin oteše. Poginu totu od Senjanov 21, pade ih u sužanjstvo 8. Turak mrtvih osta 30, a 7 živih d o p e 1 j a s m o«. Baš po tom obliku glagolskom moglo bi se nagadjati, da je i sam Pavao ovaj put zamijenio pero svoje mačem.
U spomenutom pismu svojem Locatelliju javlja Ritter još i to,
da boravi svedjer u Senju, dok mu b u d e poči na p u t u M i e t k e (civis adhuc patria Senonum conversor in urbe, doneč erit Venetias ternpus adire vias). A malo zatim piše opet Ivanu Despotoviču mladjemu poslanicu, u kojoj kaže, zašto je nakanio putovati u Mletke. On je naime sastavio svoje s 1 a -venske (h r vat s k e) knjižice, pa ih žeii sadau M 1 e c i m a štampom izdati. On piše doslovce:
Inde (Carnia) redux patriam nune incolo littus et urbem,
Post p a u c u m V e 11 e t a m t e m p u s a d i r r v o 1 e n s
Compostos illic Slavno sermon e li be 11 o s Vulgare e s t g r a n h i c i s nam m i h i u u r a t y p i s.
Ipsp, r.eique omnes. qni te ultro salutant,
V.vimus incolumes propitiante Deo.
Vrijedno bi bilo ustanoviti, koje je hrvatske ili slavenske (ilirske) knjižice (libelli) napisao, pa ih je sada namjerio u Mlecima štampati. On sam ništa ne spominje, pa je slobodno nagadjati. Sve se namiče misao, da je on več tada imao »Odiljenje S i g e t -s k o« priredjeno, i da se je radilo o izdanju ovoga djela. Ta još god. 1676. pisao je opatu Tomi Hreljanoviču:
Saepe tani'n meditor. moditis quo i viribus aptum Primula iam tandem Musa moveret opus '?
Incidit, h e r o a s Patriae con scribe re laude s,
Quae Martis quondam dicta palestra fnit.
Illas forte canam vel scribam voce soluta,
In Patriam natos nam decet esse pios.
God. 1677. piše opet nekomu kranjskomu plemiču (ad d. Joan. Fridericum Dilanzi):
Si te D a 1 m a t i o a e d o ! e *• i e a t ta rniina lingua o,
!! a e c, F r i d r i c e, t i b i mult a I e end a d a b o.
Ako se još uzme na urn, da su ti »libelli «imali biti »graturn opus illyricis gentibus«, dakle milo djelo hrvatskomu narodu, nema sumnje, da se tu radi o »Odiljenju Sigetskom«, koje sastoji od četiri knjige ili česti. A zašto je htio, da se štampa baš u Mlecima, a ne u Ljubljani, štajerskom Oraču, Beču ili gdje u Ugarskoj? Treba samo spomenuti, da je god. 1660. u Mlecima (pri Zamariji Turrinu) štampano u krasnoj opremi djelo grofa Petra Zrinskoga »Adrian-skoga mora Sirena«, koju bijaše Ritter dobro proučio, pa da ga je želja vukla, da u istoj tiskari bude u svijet opremljeno njegovo djelo, koje je i po sadržaju i obradbi kao neki zaglavak Zrinijadi.
Bilo što mu drago, Pavao je Ritter zaista snovao putovati u Mletke. No da li je uistinu ondje i bio, i da li je što u pogledu štam-
panja svoga djela govorio, nije poznato. Možda nije uopče u Mletke ni pošao, jer su ga drugi od toga odvratili. Tako barem mogli bi se razumjeti stibovi njegovi u poslanici poočimu, barunu Wolfgangu Adamu Mordaxu:
lam p o s t q n a m Venela sat sum d i s u a s u s a b 11 r b e,
Me Sl :i v n o s a n i m u s v i s e r e e o g i t a g r o s,
Unde brevior disiantiu c »mmodiorein Ad te, praestabit, uiittere scripta, mod um.
Godine 1680. dakle spremao se je Pavao Ritter opet u Slavonija (današnju Hrvatsku) i Zagreb, pak se je radovao, da če biti manje udaljen od svoga poočirna, kojemu če lakše šiljati svoje poslanice. Iz Zagreba bilo mu je takodjer zgodnije dolaziti u Kranj-sku i Ljubljanu, gdje su imali štampom izači prvi njegovi latinski spisi.
Djelce o plemičima Gušičima kolalo je dosad po svijetu u ru-kopisima, pa je valjda Ivan Sigismund Gušič zaželio, da bude štampano. Gušiči su jamačno skupili i novac za taj posao. Ali prije irebalo je dobiti dozvolu od duhovne oblasti u Ljubljani, da se spis smije tiskati. I tako bi djelo predano za cenzuru. Tek 16. siječnja 1681. izdano bi odobrenje za tiskanje, nakon što je Ivan Krst. Kugl-ntan, svečenik Isusove družbe i profesor moralne teologije u ljub-Ijanskoj gimnaziji, spis pročitao i pismeno očitovao, da ne sa-država ni.šta, šta bi bilo protiv katoličke vjere i čudorednosti. Odobrenje je potpisao Franjo Josip Garzarolla de Garzarols-hofen, doktor bogoslovije i generalni vikar tadanjega ljubljanskoga bi skup a Josipa Rabatte.
Štampano djelo imade ovaj napis:	»Apograph	um	ex
Joanne Lucio, a 1 i i s q u e n o n n u 1 i s a p p r o b a t i s h i s t o r i c i s de c o m i t i b u s C o r b a v i a e, qui f u e -r u n t ex genere G u s s i c h. Collectum opera g e-nerosi Pauli R i 11 e r d e S e g n a, n o b i 1 i s C r o a t a. L a b a c i. T y p i s J o a n n i s B a p t i s i a e Mayr, i n -clitorum s t a t u u m Carnioliae typ o graph i. Anno 1681.
Značajno je, da je prvo štampano djelo Ritterovo historijskoga sadržaja. Knjižica je posvečena Ivanu Sigismundu Gušiči! od Gušičgrada i Brloga, gospodinu u Pogancima, Rakovniku i Zabor-štu, njegova posvečenoga cesarskoga i kraljevskoga veličanstva nekad vrhovnomu potkapitanu Senja i zapovjedniku primorske
krajine, a sada kapitanu pješadije u donjem kraju vojvodine Kranjske. U posveti u Štihovima izlaže najprije pisac, kojima se djelima koristio pri izradjivanju spisa:
Lucius imprimis docuit, Rattkai qne legentem,
Et dignus Tknrocz, Bonfim'usque fide.
Et qui Zrini ad urn describit clara duornm Author in italico Marjia gesta libro;
Et liber illyricis Adrians koga mora Sirena Sriptus de Sigetli excidione metr>s.
Ritter dakle upotrebljavao je uz Lučičevo djelo takodjer Rat-kajevu banologiju od domačih povjesničara, nadalje ugarsku kro-niku Ivana Turčanskoga (Thurocz, Thwrocz) i za ono vrijetne gla-sovitu ugarsku historiju Antuna Bonfinija. Jamačno hijaše ta djela proučio ne samo radi svoje študije, nego i radi poznavanja hrvat-ske i ugarske prošlosti uopče. Suviše poslužio se je nekim talijan-skim spisom o junačkim djelima dvaju Zrinskih (Vita et actioni del Conti Nicolo e Pietro Zrini), a napokon i »Adrianskoga mora Si-renoin« od kneza Petra Zrinskoga. Uz ove izbrojene izvore ra-zabire se, da se je služio još poveljama, pa i spisima ratnoga vijoča u štajerskom Oraču. Napokon obazirao se je i na narodnu predaju, naročito na narodne pjesme o knezu i banu Tvanu Kar-loviču, pače spominje i prva četiri stiha jedne narodne pjesme:
„Kuliko je u Lici gradova ;
Sedamdeset i sedam gradova:
Ni divojlce ni neviste mlade,
Koju ni Karlo vic ljubio . . .
Zanimljivo je, što još dodaje o Ivanu Karloviču: »Joannes fa-mosissimus Corbaviae comes, Karlovich a Carolo genitore apud Croatos dictus, quem ad fastigium trium regnorum bani seu pro-regis. Dalmatiae scilicet, Croatiae et Slavoniae, tum sago tum toga, cum etiam clarissimus aviticae gentis splendor evexerat, plurimus est in cantilenis patriae, et in choreis per omnes ferme Croatiae olagas quam frequentissime decantatur«.
Ritterov spis o Gušičima razdijeljen je na 14 poglavja ili paragrafa. U prvom govori o župi Krbavi, 11 drugom 0 porijeklu Gu-šiča i etimologiji njihova imena, tvrdeči po talijanskom životo-piscu knezova Zrinskih i po Ratkaju, da su Gušiči potekli od rim-skoga plemstva (della casa Manlia e Torquata). U § 3.—10. prikazuje povijest krbavskih knezova Kurjakoviča od plemena (lušič po Luciusu i po izvorima, koje je Lucius u svome djelu štarnpao
(primjerice Zadranina Pavla Pavloviča); S 11- govori o knezu Karlu 11. Kurjakoviču po Ratkaju, a u iš 12. o knezu Ivanu Karlo-viču po Ratkaju, bilješkama remetskih Pavlina in narodnoj pre-daji. U § 13. izlaže povijest petero brače Gušiča (Jurja, Matije, Nikole, Krsta i Ivana) te spominje jedmi ispravu od god. 1550., po kojoj su tada ti Gušiči parnicu vodili protiv'Nikole Zrinskoga i Stjepana Frankopana radi gradova Skrada i Grobnika. U istom poglavlju govori još posve u kratko, kako su se plemiči Gušiči nakon pada Krbave pod Turke preselili najprije u Gacku županiju (Gušiča grad i Brlog), a odanle u Kranjsku, gdje i u njegovo vri-jeme drže neke gradove, a uz to vrše časničke službe na hrvat-skoj krajini. U 14. paragrafu napokon prikazuje junaštvo Andrije Gušiča prigodom podsade Sigeta god. 1566., navodeči pri torn neka m jesta iz »Adrianskoga mora Sirene« od Petra Zrinskoga; napokon izbraja po spisima ratnoga viječa u štajerskom Gracu sve Gušiče, koji su služili kao časnici na krajini, i to počevši od Krste Gušiča god. 1574, sve do svojih suvremenika (Ivana Sigismunda i drugih).
Citav spis o plemičima Gušičima pokazuje, da je Pavao Ritter več u ono vrijeme poznavao glavna djela o povjesnici hrvatskoj
i	ugarskoj te da se je umio njima koristovati; suviše da je osim štampanih djela proučavao neštampane stvari po arkivima privatnih ljudi i javnih korporacija. Dakako da ni njemu nije bilo mo-guče dokazati, da su tadanji plemiči Gušiči izravni potomci ne-kadanjih krbavskih knezova, več da su samo od istoga plemena kao i rečeni knezovi. A da su zaista istoga plemena, dokazuje posve ispravno time, što imadu zajednički grb (okrunjenu gusku).1
Iste godine. kad je izašlo djelce o Gušičima, dao je Ritter štampati još dvije svoje prigodne pjesme u jednoj knjižici. Potpuni napis toga spisa jest ovaj: »Vinculum ex Pindiis hortis, cu n ad-ncxo pro novo anno xeneiolo, quo spectabilis, magnificus, ac ad-iriodum reverendus dominus dominus Alexander Ignatius Mi-kulich, liber baro de Brokunovcz etc., archidiac(onus) cathe-dralis et canon(icus) ecclesiae Zagrabiensis die natali, divo
1	U carskoj knjižnici u Beču čuva sp spis „De comitibus Corhaviae, qui fuerunt de ^enere Gussich“, kojega prijepis ima arkiv jugoslavenske akademije (II d. 176.) Taj spis podudara se u glavnim stvarirna « Ritte-rovim djelcem, ali se u koje čemu od njega razilazi. Bit če, da je Ritterovo dj^lee poslije neiko preradio i popunio. Možda sam Ritter.
Alexandro (estiva, ligabatur a generoso Paulo Ritter de Segna, noh;!; Croata. Labaci typis Joannis Baptistae Mayr, inelytorum stat L! um Carnioliae typcgrapfii, anno 1681.« (S listova u 16-ni).
Kako več sam napis kaže, ove su pjesme prigodnice:	prva
ispjevana u proslavil imendana i rodjendana, a druga čestitka k nove j godini. Picsnik slavi Aleksandra Mikuliča, baruna od Bro-kunovca, tada kanonika zagrebačkoga i arcidjakona prvostolne crkve. Po tadanjem običaju služi se pjesnik sviin mogučim pjes-ničkim igrarijama (acrosticon, programma — anagramma) i do-sl-oč^cama, slaveči najkičenijim riječima svoga prijatelja, kojega prikazuje kao uzornoga svečenika, velikoga rodoljuba, vještoga govornika i osobitoga prijatelja vila (muza). Sve puste riječi;
ii	dino sti zanimljivi stihovi, po kojima se može nagadjati, da su rjesnik i slavljeni kanonik nekad zajedno škole polazili i pjes-ništvom se bavili.
Naravno je, da je Pavao Ritter ovim i sličnim pjesmama tražio sklonost slavljenika. U Mikuliča je odziva i našao, pa mu je to mnogo koristilo, kad je Mikulič poslije postao zagrebačkim biskupom. Ali štarnpanom pjesmom izašao je Ritter takodjer na glas po čitavoj domovini, te su se domala mnogi otimali, da ih jednakim načinom slavi i proslavi.
Godine 1681. bio je Pavao Ritter več poznat kao povjesničar
i	pjesnik tako u Kranjskoj kao i u Hrvatskoj i Slavoniji. Medjutim baš te godine desila se je njemu prigoda, da se pojavi i u javnom, političkom životu, pa da svoje ime razglasi po Ugarskoj i Austriji sve do prijestolja cara i kralja Leopolda I. Habsburgovca.
DR. FRAN MOHORIČ:
Opazke k slovenski pravniški terminologiji.
Viri :
]. Dr. Razlag: Slovenski Pravnik: Obrazec (186-2.)
2. Dr. Razlag; Pravnik Slovenski, mesečnik 1870—1872.
3. Juridisch- politische Terminologie 1853 (Cigale).
4. Nemško slov. pravna terminologija, Pravnikova (Dr. Ravnik).
5. Sodni obrazci.
■6. Sket: (Janežič) Slov. slovnica X. izdaja.
7. Š u m a n : Slov. slovnica po Miklošičevi primerjalni.
8. Dr. Str ek el j: O Levievem sl. pravopisu in njega kritikah.
9. Miklošič, Vergleichende Grammatik II. III. IV.
10. Gradivo, navajano tekom razprave.
I.
1. Potreba slovenske pravniške terminologije je tako stara kakor potreba sodnega poslovanja s slovenskim ljudstvom.
Oficialno je ta potreba pripoznana najmanje že z občim sodnim redom iz leta 17<S1, ki določa v § 165., da se imajo izpovedbe prič kolikor mogoče zapisovati s pričinimi lastnimi besedami, njih zapis dati priči sami v prečitanje ali pa se naj ji (kadar čitati ne zna), prebere.
2. Te predpise je ponovila okrožnica c. kr. notranjeavstrijskega nadsodišča v Celovcu 6. 7. 1848 za sodišča takratnega mariborskega in celjskega okrožja, naročivši tudi na željo s t r a n k brezplačne uradne slovenske prestave (odpravke) sodnih rešitev, in končno
3. jih je razširila naredba pravosodnega ministrstva na nadsodišča v Gradcu in Trstu glasom uradne izjave v avstrijskem državnem zboru dne 17. 3. 1862 z ukazom, da se imajo z izključno slovenskimi strankami (obdolženci, pričami) zapisniki sestavljati v slovenščini in se morajo tudi slovenske vloge reševati slovenski.
4. Naredba pravosodnega ministrstva z dne 25. 6. 1883 št. 9250 nalaga državnemu nadpravništvu v Oradcu natančno izvedbo naredbe 15. 3. 1863 in vsem državnopravdnim uradnikom, da skrbe za toliko usposobljenost v znanju slovenščine, da morejo obtožnice zoper slovenski govoreče (slovenisch redende) od do-sihmal sestavljati v slovenščini, tudi staviti pri razpravah slo-
venske predloge in končne govore govoriti, (Plaidoyers halten) vselej, kadar gre za obtožence, ki se poslužujejo slovenskega zagovora. Novejše naredbe se tukaj opuste.
5. Leta 1849 se je izdal ukaz za izdajo zakonikov v jezikih vseh avstrijskih narodnosti, in s tern je bila potreba slovenske pravniške terminologije z enako potrebo pri drugih narodih stopnjevana do viška. Za avstrijske Jugoslovane je bila sklicana posebna komisija in po daljnih križih in težavah je zagledala beli dan v c. kr. dvorni in državni tiskarni na Dunaju: nemško - hr-vatsko - srbsko - slovensko juridično-politična terminologija leta 1853,1) od ktere se je
6. iz povdarjanih razlogov nujnosti odcepila — Pravnikova-Babnikova samoslovenska terminologija, ki je pa km:;lo pošla, in sedaj trka potreba nove pravniške terminologije zopet nujno na vrata.
Vendar so se potrebe za zopetno j e d n o t n o izdajo hr-vatsko-srbsko-slovenske pravniške terminologije v toliki meri pomnožile — zlasti odkar prinašata Mjesečnik in Pravnik hr-vatske in slovenske prispevke, odkar uraduje tržaško nadsodišče s podrejenimi sodišči v slovenskem in hrvatskem jeziku, da je v bližnji bodočnosti taka izdaja neizogibna. Dal bog, da se najdejo možje za tako delo in da je tudi vsestransko zadovoljivo rešijo.2)
7. Vkljub Cigaletovi terminologiji se je razvijal slovenski pravniški jezik po svoje, časili po divji poti naprej.
a) Mladi slovenski pravnik ne pride prej do potrebe in možnosti poznanja slovenske pravniške terminologije, nego kadar je po nemških izpitih naenkrat vržen in medias res — v slovensko uradovanje. Zato si pomaga, kakor si more, in si ie zlasti moral samostojno pomagati v polpreteklih časih, ko je prišel med same nemške uradnike, ki se za slovensko uradovanje niso zavzemali.
b) Začetna pravniška književnost je sicer imela Cigaletovo
*) S kako nestrpnostjo in s kakim navdušenjem so takrat pričakovali Slovenci pravniške terminologije, kaže klic slovenske Čbele v Ci lju 18'i0/8: Kje je slovenska pravniška terminologija? »Slovenski jezikoslovci, ki so bili v Bee poklicani sestavljat pravniške terminologije za vse Sla-vjane, so menda že zdavna izgotovili svoj posel. Pričakovali sni» jo vsak dan ... pa še ni sluha ne duha o nji. Splačalo bi se gotovo, izdati jo, ker smo prepričani, da bi si joomi-1'l vsak uradnik na Slovenskem ...
) Tako delo bi se dalo izvršiti z gmotno pomočjo prizadetih dežel, zlasti tudi dežele Kranjske.
terminologijo. Znjo je pričel dokaj ugodno dr. Razlag v slovenskem Pravniku (obrazci in navodila) 1862 in potem v treh letnikih mesečnika (Pravnik Slovenski 1870, 1871, 1872). Za njim pa je nastala skoraj za celo desetletje večja tema. nego je bila prej. Nastajale so pa vedno nove potrebe in cvela je divja raba pravniškega jezika v vsej bujnosti in cvete še naprej, ker pravniškega jezika neuki novinci naletavajo na »divjo prakso« in se je tako nalezejo, da ne pridejo vse žive dni iz žnje, ako se te stroke ne poprimejo z izredno ljubeznijo in samostojnim trudom. Nekaj jim že pomaga pravniško glasilo (ako se ga sploh poslužujejo), ki je pa v jezikovnem oziru v marsičem zanemarjeno.
c)	Tako je še v sedanjih časih mladi slovenski jurist pri slovenskem uradovanju predvsem navezan nase in na jezikovno nedostatne, mnogokrat prav čudne obrazce. V hipni potrebi rabi prvo ponujajočo se mu besedo, ki zadostuje ravno in jedva v konkretnem slučaju, ki je pa čestokrat iz splošnega vidika po-grešena. Pri tem je nova pravna tvarina mnogih zakonov bujno prerasla Babnikovo terminologijo in ostane mlademu pravniku še slovenska izdaja zakonov, ki je pa tudi v mnogih ozirih nedo-statna, kar se bo ob priliki pokazalo v nekterih izgledih.
Tako se je v divjem zarastku pojavil izraz: »zakonila« za zakonite določbe in nešteto drugih zlasti z obrazilom: »lo«, ki se uporablja na vseh kon.ih in krajih: dovolila, izrecila, iztrebila itd. brez pravega prevdarka.
8.	Besedni zaklad naše pravne terminologije je torej nastal brez preglednosti, največ v vsakdanji potrebi, ki je rodila besedo, kakor jo je potrebovala od slučaja do slučaja. Ali je pa tudi beseda bila iz višjega vidika s p 1 o š n o s t i prava, na to se seveda slučajna potreba in raba ni mogla ozirati. Terminologija pa mora stati na višjem vidiku splošnosti in kolikor možno skrbeti za pravilno rabo posameznih rekel. Kakor se bo še pozneje videlo, nam rabijo čestokrat iste besede ali tvorbe in izvedbe istih korenov in debel z različnimi končnicami in priponkami za isti pojem. Na jedni strani je treba torej razlikovanja, na drugi i z j e d n a č e n j a. Zlasti bo treba staviti po možnosti na prvo mesto rekla, ki so v rabi vsem .Jugoslovanom ali tudi ostalim Slovanom, in je zastaviti pot nadaljemu nepotrebnemu osamlje-vanju. Kolikor možno ujedinstvena terminologija pa ne sme ostati sama, ona mora dobiti svojo veljavo v sodnih obrazcih. Po-
men sodnih obrazcev za sodno rabo ni bil nikoli tako velik in potreba sodnih obrazcev ni bila nikoli tako ogromna, kakor je postala za veljave novih zakonov, ter se še dan na dan razširja. Glavna potreba je, da se prirede vse knjige obrazcev v vseh avstrijskih slovanskih jezikih, po kolikor mogoče jednotnih terminih. Še le na takem stališču bo imela terminologija vsakega slovanskega naroda in vseh skupaj svojo pravo in trajno veljavo, in izvedena v knjigi obrazcev, bo imela — ne samo za dejansko sodno, odvetniško in notarsko rabo, ampak tudi za vse naraščajoče pravništvo, že za naše vseučiliščnike, ki se še le pozno začnejo baviti s pravno terminologijo in postajajo plen najhujšim barbarizmom — svoj vzgojevalni in strokovni pomen.
Za jedinstveno terminologijo so pred vsem poklicani naši uradni prevajalci zakonov, ki se pa, kakor vse kaže, niti medsebojno ne poznajo, kamoli da bi hodili pri prevajanju zakonov sporazumno jedinstveno pot. Naši prevodi zakonov nastajajo kar hipoma z narekovanjem na stroj in so mnogokrat naravnost pomilovanja vredni. Če pri tem prevajalec še sam ni pravnik in mu je težko pogoditi pomen pravniškega termina, so težkoče čestokrat nepremagljive.1) Po odhodu dr. Štreklja smo Slovenci dobili novega urednika za slovenski prevod in izdajo zakonov. Toda prišel je na Dunaj urednik zadnje naše terminologije dr. Babnik. Pri osebnem in uradnem potrebnem stiku in sodelovanju bi naša izdaja zakonov lahko bila boljša. Toda pozivanca imata vsak svoj različni posel in različna pota in tako na kako sodelovanje ni misliti. Kar se pa tiče ročnega prirejanja naših zakonov, je stvar zopet prepuščena uredniku-izdajatelju samemu, ki najde zakon že preveden in se prevoda ne upa ali ga ne more popravljati razun morda naravnih robatih napak. To se kaže tudi pri najboljši taki izdaji, na primer tudi pri izdaji Kavčniko-vega izvršbenega reda, in po starem potu ni pričakovati zboljšanja. Moral bi se sestaviti poseben terminologijski odsek v domovini, kterega člani bi se skrbno izbrali iz samih jezikovno veščih književnikov-pravnikov in prvih filologov, in kterega
‘) Slovenski prestavi rabi na primer za izraz: Börse-Geselläfte ; borzna opravila, in za: börsenmässige Geschäfte isto:ako izraz: borzna opravila (mesto: borznolika ); za izraz: Einzelrichter - p samezni sodnik, kar znači pač: einzelner, einzelne Richter aus mehreren, nikoli pa ne Einzelrichter, ki je — samosodnik, posamni sodnik, to je: sodnik posamnik (ne posameznik) itd.
član bi bil zlasti urednik slovenske oziroma dotične slovanske izdaje zakonov sam, in kterega člani bi bili za nas deloma iz ljubljanskega (graškega), pa tudi tržaškega (nadsodnega) okrožja, za Hrvate pa iz zagrebškega, tržaškega, zaderskega in dubrovniškega okrožja.
Knjiga jednotno urejenih obrazcev, kolikega pomena bi imela za posamezne slovanske narode; vsak češki, hrvatski, poljski, ru-sinski obrazec — in dejanski spis ni brez nadaljnega komentarja razumel vsak, kolikaj v književnosti izveden Slovenec, Hrvat, Srb itd. in obratno. Našim pravnikom, studujočim na slovanskih univerzah bi bila knjiga obrazcev naravnost zlata vreden na-vodnik in pomagač pri učenju pravniške stroke v domačem iti zlasti tudi v enem sorodnih jezikov. Na taki podlagi bi domača slovanska pravniška veda zlasti v jezikovnem medsebojnem oziru prebila izlahka premnoge težave: pravnikom bi bili mnogo olajšani izpiti v onem jeziku in pristopni strokovni listi. Uredniki zakonov bi imeli na razpolago pregled terminologije v sorodnih jezikih in zlati dobi vsaj domačega slovanskega pravništva bi bila vrata odprta na stežaj.
II.
Pričujoče opazke naj opozarjajo na nektere najvažnejše pojave, v kterih vlada precejšnja zmeda in se je bati, da v jednako bujni meri traja naprej in se še bujneje razvija. Pred vsem sta dve točki, ki potrebujeta vsestranske pozornosti.
1. V prvi vrsti je polagati važnost na pravilno rabo obstoječih in pravilno tvorbo na novo nastajajočih izrazov za imena č i n i-t e I j s t v a: nomina agentis, actoris.
2. v drugi vrsti pa ne gre nič manjša ali je potrebna celo še \ eč;'a pozornost glede rabe č i n i t v e n i h imen, (nomina agendi, actionis); obojestranski izrazi se namreč rabijo tako pogosto v vsakdanji rabi, da je njih število naravnost izobilno, in je torej v mnogih ozirih in mnogokrat dana priložnost, kreniti na nepravo stransko pot.
Oglejmo si najprej činiteljska imena (nomina agentis, actoris.)
1.	V primeru, navedenem iz razsodbe tržaškega deželnega sodišča v članku: »Opazke k slovenskemu pravnemu jeziku« nahajamo na pr. tužitelj — tu ženi k; pri nas pa: tožnik in toženec (v slov. Pravniku, čestokrat po zaslugi novih poduredni-
kov: »toženi« povsem hlapčevsko po nemškem: der Beklagte, treba bi samo še bilo: »t o ž n i« in toženi, (kar se morda tudi dogaja), pa bi bila — kolobocija popolna; sicer pa bi se pri našem oglušenem »uradnem« jeziku po večini pisalo tudi tožni, ako bi v nemškem stalo ne samo: Der Beklagte, ampak tudi: der Klagende.
2. V najnovejšem času je v s t r o j e p i s n i h 'obrazcih prišla v rabo nova označba strank: die klagende Partei.
Die klagende Partei, kar slovenski obrazi no nepotrebnem slovenijo: tožeča (ne tožna) stranka in t o-ž e n a stranka.
Nemški obrazec se je moral poslužiti deležnika sedanjega časa, ker drugače ni mogel označiti strank j e d n a k orn e r n o.
V	slovenščini pa ni bilo treba tožeče stranke, ker nam služi: tožitelj-(i c a), — tožen-e c (k a). Zanimivo in pomenljivo pa je na vsak način, da se slovenski obrazec, ki se krčevito drži vselej in povsod: t o ž n i k a, v strojepisni izdaji n e glasi: tožna stranka; in vse pozornosti je vredno, da se strojepisna izdaja obrazca na noben način ni mogla poprijeti izraza: tožna stranka, kakor bi to zahtevala neizprosna doslednost.1)
S	tako doslednostjo bi vsaj neizprosno prišlo na dan, da tožna stranka zasluži tožni g r o š.2)
Iz tega naj se presoja, ali je tvorba tožnik res pravilna tvorba činitelja. V narodni govorici ima: tožnik — sramotilen pomen, in znači onega, ki hodi drugih tožit, ki rad toži, ovaja, torej tožljivec-ovaduh, ki za svoj posel dobiva tožni groš.
3. In sedaj si oglejmo besedo tožnik po svoji tvorbi. Pri be-sedotvorju nam je paziti na i z k o r e n s k e in i z d e b e I s k e, v obojih primerih zopet na izglagolske in izimenske tvorbe.
a)	Slovnica nas uči, da se pripona —ik pritika pred vsem pridevnikom na en: dolžen — dolžnik, bolen — bolnik, duhoven duhovnik; poten — potnik, župen — župnik, upen — upnik. (Sket (X.) str. 126; Šutnan Miki. 242, glej pod 111.) Jasno je torej, da te tvorbe niso sposobne za konkretna činiteljska imena. Za činiteljska imena so namreč pred vsem poklicane i z-glagolske tvorbe; kajti glagol vsebuje č i n i t v e,
') Sam nikoli ne pišem : tožnik ampak toži tel j, toda Pravnikovi n-redniki in poduredniki mi ga brez usmiljenja preobračajo v tožnika.
•i) Primerjaj narodni očitek : Tožni groš, raztrgan koš, pada repa vun.J
zato je poklican tudi za tvorbe č i n i t e 1 j e v.
b)	Toda pred daljnimi izvajami je treba še pripomniti, da se priponka — ik pritika tudi trpnemu deležniku: mučen-i k, jetnik, poslanik, — ki že iz tega razloga ne morejo biti činiteljska imena; primerjaj namreč: — mučen-ec; — poslan-ec, hrvatski: tužen-ik, in naš: tožen-ec: in sedaj primerjajmo razporedje: tožnik (naš): tuženik (hrv.) in takoj se nam pokaže neumestnost našega termina: tožnik.
Pregledno nam torej kaže pomen tvoreb na -ik, stanje (habitus) posameznika, ne njih dejanje (bolnik, župnik) in še le v nadaljnem iz stanja izvajanem prenešenem pomenu nam kažejo te tvorbe, v kakem stanju in nehanju je poosebljenec; stanje je pasivnost dejanja in še le v prenešenem pomenu izhaja iz njega ozir na dejanje. Beseda stotnik izraža samo pomen sprednika v stotniji in še le v daljnem izvajanem, prenešenem oziru moremo misliti na to. leak poklic imata stotnik ali župnik. Stanje (habitus) in zvanje (poklic) sta si v sorodu kakor vzrok in učinek, zvanje (poklic) je posledica stanja (habitus). Govornik prvotno ne po-menja človeka, ki pravkar govori, ampak onega, ki se je govoru priučil, ki zna dobro govoriti (govoren), in ki mu je govorništvo poklic (rethor fit.)
Popolnoma kriva je torej pot. prisojevati tvorbam na - ik pomen činiteljstva kot glavni ali celo prvotni pomen, in dobivati činitejjske tvorbe iz te priponke v določeni stroki. Za stroko so marveč činiteljske tvorbe na -i k malokdaj umestne in dopustne le nadomestno, kadar ni boljših.
Rokodelca navadno označujemo po glavnem ali vsaj najvažnejšem predmetu njegovega poklica: češ. truhlar — pri nas: Škrinjar (se nahaja še v imenih); ruski: stolan.; enako: mrhar, hlebar (ki dela hlebe) in vsled odbrušenega »h« (hržen ržen; Hrženjak: Rženjak) v imenih — Lebar (na murskem polju za prvotno: Hlebar); Prelovec: divji lovec...; stolar, mizar; zanimivo; Čol-nik; primerjaj rusko: plot-ni k (tesar), kterega znatni poklic je tudi naprava plotov...; b u 1 o č n i k, ki vsled svojega poklica izdeluje (ni treba sam osebno) bulky in krendely, melb-nik'b — mlinar, meh>nica = mlin; hlebnikr. (hlebar) = pek; za-požnikb čevljar itd.) vse zgolj po stanu in zvanju.1)
>) Podstava je: mojster, od tod činitcljstvo: p’otni. mlinski... m jst<>r.
Stan in zvanje »tožnika« bi imel prav za prav odvetnik in državni pravdnik, in vendar njega ne označujemo po tem abstraktnem poklicu in zvanju (tožnika in obtožnika) ampak mislimo, da on vselej konkretno toži (ne iz lastnega nagiba in poklica, on sam ne išče tožba); ruski: izteč:, kadar kdo zahteva vsakokrat posebej njegovo pomoč, — za to je le v konkretnem slučaju odvetnik tožitelj in državni pravnik obtožitelj. Ni nam torej treba: »obtoževalca« in celo obtožnika, ampak samo konkretnega (jedenkratnega, posebej v vsakem slučaju v poštev pri-šlega: obtoževalca = pač obtoževatelja, (čemu izpreminjava: obtožitelj-obtoževalec?), in še manj nam je treba obtožnika, ker nam je treba samo označbe konkretnega činiteljstva tožitelja za vsakokrat posebej. Tudi ni, da bi brez posebnega razloga pre-menjavali: naroč i t e 1 j, naročevalec, naročnik; (zakaj ne: naro-čilec — naročeval ec, — naroč i t e 1 j, naročev a t e 1 j?) V tem oziru torej Babnikova terminologija (v svojem predgovoru) ne razločuje zadostno, in je dala povod krivemu razumevanju in mešanju. Naročevalec je stalni odjemalec, ki vedno, stalno naroča pri jedni tvrdki; tožitelj, obtožitelj je vsakokratni tožitelj. in obtožitelj; tožitelja po poklicu (iz lastnega nagiba = tožnika) ni. In ravno to dejstvo je vpoštevati v prvi vrsti pri tvorbi ali izberi imen konkretnega činiteljstva. Sedaj je pač jasno, da imamo pravilno pisati: tožitelj in ne: tožnik. S tožnikom smo zabredli na stransko pot pred vsem ostalim avstrijsko-slovanskim svetom — povsem nepotrebno, in je skrajni čas, da se vrnemo nazaj k tožitelju. Kakor bi bilo za Hrvate nemogoče:	tužnik —
tuženik, tako je tudi neumesten: tožnik — za nas; tožitelj pa je pravilen za vse, ki niso: žalobci in isted.
4.	Tudi sodnik je jednako izveden iz pridevnika soden (sodni dan), — sodnik sodnega dneva, — le po poklicu, stanju in zvanju in še le v prenešenem pomenu pride do značbe konkretnega činiteljstva. Za to je možno razločevati sodnika zgolj sodnega uradnika, potem sodnega upravitelja (upravnika) in razlikovati: sodnik: soditelj, razsojevatelj. (razsodilec, razsojevalec). Zelo neroden je izraz: razsodnik, kajti razsodnikov po poklicu ni, treba jih vedno ad hoc voliti ali imenovati; za to pravilno: raz-soditelj za označbo konkretnega činiteljstva.
1 udi v sodniku1) smo Slovenci po nepotrebnem zavili na stransko pot pred vsemi drugimi Slovani, ki imajo logično pravilni izraz: sodec (sudac, soudee, prim.: sodja...) Poleg razlike izgla-golske, izimenske — so tvorbe na ielj« tudi prvotne, one na -ik drugotne in se tej razliki pridružujejo vse tozadevne različne posledice.
5. Da samo še opozarjamo na jeden izgled, aj navajamo hr-vatski izraz: o-vrha (po-vrha); Hrvati niso izvajali činiteljskega imena: ovršnik (primerjaj: površnik, savršnik), ampak so vzeli rajši nemško prestavo: ovrhovod i t e 1 j (Exekutionsfiihrer\ iver se jim je zdelo: ovršitelj menda prenenavadno, čeprav nimajo ovršenika. Toda že v Mjesečniku 1911 je izvajal dr. Milan Gruber. da bi se moral glasiti terminus: izvršba (kakor v slovenščini) in izvršitelj, kterega Slov. Pravnik v novejšem času trdovratno zametuje. Za Hrvate bo ob uvedbi novega ci-vilnopravdnega reda (k izvestiteljevi osnovi gradjariskega postup-nika), da se tudi pri njih utrdi ta terminus pravilno.
Za avstrijske Slovane je uplival novi civilnopravdni red v tem oziru razdaljevalno, med drugim je prinesel Slovencem po-ga ijajočega, izterjajočega — in naposled: zahtevajočega upnika, kakor da že izvensodno terjajoči upnik ne bi bil:	zahtevajoči
upnik; Hrvatom: tjerajučega vjerovnika, Čehom: vymahajiciho veritelja. Če si puristična težnja v nemščini ni mogla pomagati drugače, nego da je ustvarila povsem neumestna termina (betreibender Gläubiger (saj je vendar upnik »terjajoč in plačilo-poganjajoč« že z opominom pred tožbo; in: Verpflichteter, — čeprav je dolžnik zavezanec že od prvega trenutka obstoječe zasebnopravne zaveze). Zato so tudi nekteri nemški književniki (Canstein, Schrutka), rajši ostali pri kratkem in točnem:	Exe-
auent, Exekut, zlasti, ker je ostal terminus: Exekution. Slovani povsem lahko ostanemo pri kratkem izrazu: izvršitelj — izvrše-nec (izvršenik); in nam ni posnemati po nepotrebnem vsake no-voskovane neumestnosti v nemščini, ne glede na dejstvo, da ie treba rabiti dve nerodni besedi zajeden pojem.
6. Še en vzgled naj še omenim. Z dnem 21. 9. 1869 št. 150 se je razglasil okvirni zakon o predpogojih izvršljivosti za poravnave,
') Primerjaj : KSzmicz Stevan : Novi zakon: sodec, Hidomorec, zape-lavec, poslušavec, prestoplavec, skalivcc skušavec, odaveo, nazviščavec, zdržavec, lažec i. t. d.
sklenjene pred občinskimi zaupniki. Slovenskega prevoda tega zakona nisem mogel zaslediti, moje poizvedbe drugod in pri deželnem odboru Kranjskem so imele nedostaten uspeh, češ da tega zakona v slovenskem prevodu ni.
Podrobne izvedbe tega okvirnega zakona so prepuščene deželnim zborom.
1 ak izvedeni zakon je izšel za vojvodino Kranjsko z dnem
11.	5. 1873 št. 24 dež. z. Zakon se imenuje sam: zakon (»postava«)
o	»p o s r e d o v a 1 s t v i h«; novi dopolnitveni okvirni zakon 27.
2.	1907 št. 59 1. drž. z. se naziva zakonom o »posredništvi h«, in deželni izvedeni zakon 27. 9. 1911 št. 45 1. dež. z. zakonom o posredovalnih uradih. To je pestrost, ki je možna samo pri nas. Kako je ravnati v tem slučaju? Nemški izraz se glasi: Vermittlungsamt, in prevod: posredovalni urad (ne mara za službe, ali za izseljevanje?); hotel ie biti pač boljši od posredovalstva. Temeljna beseda je samostalnik (ne glagol, — na to je paziti pred vsem; — samostalnik: sreda, — pridevnik čreden, in po vzgledu -- duhoven — duhovnik; sredin — srednik, (mož) posrednik, kakor od: čreda — čreden — črednik. — Zato torej pravilno: posrednik. posredništvo in posredniški. S posrednikom pa ni izrečeno činiteljstvo v vsakem posameznem slučaju, ampak splošno zvanje in nehanje vsakega posrednika v celem obsegu njegovega delokroga ad hoc; zato imamo razmerje: posrednik X je bil po-sredovatelj v tem in tem slučaju.1) V en koš pa se oboje ne da metati. Zal da nimam pri roki gradiva za tozadevne hrvatske termine, ktere je seveda presojevati po istem razmerju. Ce se spominjam Gruberjevega izraza: upravljač") za upravnik, bi morda posrednik prijal tudi hrvaščini.
III.
Zaradi preglednosti naj razvrstimo nastopno tvarino in jo osredotočimo na dve glavni točki, namreč na tvorbe činitelj-s k i h (nomina agentis, aetoris) in činitvenih imen (nomina agendi actionis), kajti v teh točkah je naša pravna terminologija najmanj točna, najmanj predelana in najmanj zanesljiva. Za tvorbe čini-teljskih imen (imen činitelja) nam služijo razne priponke:
’) Mjesečnik 1911.
) Glagola: sredini, srediti nimamo, zalo tudi izvedba: sreditelj ni rabna, zlasii ne: posreditelj. Kiizmicz: poglnvnik.
].Priponka ar (Miklošič arjS); tes^r, zidar, vratar, boljar — to s» čiste činiteljske tvorbe, vendar značijo že stanje in zvanje činitelja.
2. Priponka telj (Miki. 175) prvotna tvorba, znači neposredno činiteljstvo, izraža činiteljstvo najostreje, v novi slovenščini ni najgostejša: reditelj, činitelj. častitelj, spasitelj, prijatelj, pisatelj, učitelj, tožitelj, izvršitelj, obtožite!j. predlagatelj, upravitelj (nasproti upravnik); mendn najbolj pripravna priponka za tvorbo pravnih činiteljev, tembolj, ker služi v obili meri vsi ostali slo-vanščini.
3. Priponka:	(Miki. str. 143): sodja, vodja; redke, največ sta~e tvorbe; učitelj-vodja nasproti: voditelj, vodja zemljiške knjige.
4 Neposredne činiteljske tvorbe daje priponka: ec; tvori po Miklošiču v prvotni tvorbi imena činiteljev (redkokdaj čina), često je manjšalnica: lovec, kupec, jezdec, godec, borec, delavec, igralec, plesalec  zlasti ini slovanščini rabi:	sodec,
(češki sudce, žalobce); te tvorbe pravnih činiteljev so redke. .
5.	Priponka: ik, največ drugotvorna; kot prvotvorna tvori nektera imena činiteljev (pravih), toda ne več pri nas, v ruščini: iščik (istec — actor), pevik, vabik; v češčini: slavik.
Mnogo tvoreb nahajamo v drugotni tvorbi, ne v glagolski, ampak, kar je na ves glas povdarjati, v i z i m e n s k i. Zato pri teh tvorbah ne more biti govora o neposrednem činiteljstvu, ampak le v daljnem, izvedenem in izvajanem pomenu:	župen, župna,
(cerkev), župno, župnik (župni upravitelj); tvorba iz pridevnika kaže na lastnost, torej nekaj stalnega, trajnega (habitus), namreč stanje in zvanje činitelja. Lastnostni, izraženi po pridevniku — kot pridevku treba dodati še glavno besedo-samostalnik, kterega pojasnuje. Kakšni upravitelj? — odgovor: župni, davčni upravitelj. — upravitelj-župnik, po stopnjevanju pridevka-podrednika v pridevnik (prilastek) in odpadku glavnega samostalnika — (samostojno); župnik, osobito: župni, predstojni upravitelj, — župnik predstojnik, — župnik itd.; enako: bolni mož, bolnik, duhovni gospod — duhovnik; strojni mojster — strojnik nasproti: stroječ, strojar, črednik, po-srednik, tožni mož — tožnik, sodnik; ruski: Plotni, zapožni, buločni mojster, — plotnik, zapožnik, buločnik, trielnik itd.; pri nas zlasti: mašnik: mašni duhovnik, ki ume in sme brati mašo. Iz teh primerov je že razvidno, da ta priponka
ni pripravna tvoriti neposredna in prava činiteljstva. Prava či-niicl;stva moremo tvoriti samo iz glagolske in nikdar ne iz imenske tvorbe. Prave tvorbe činiteljev ne morejo nikoli pomenjati predmeta. orodja, izimenska pa lahko: vetrni mlin — vetrnik. jetrnik, mernik...
Zlasti se nam to kaže pri primerjanju tvorbe na — telj in ik: tožitelj — tožnik; reditelj — rednik: soditelj — sodnik: oziroma
—	sodnik — soditelj (razsojevatelj, razsojevalec), kjer je soditelj prilastek sodniku — species ad genus.
Neposredno — vsakokratno samostojno činiteljstvo lahko izrazimo s tvorbo — telj. nikoli ne z ono na ik. Zato pomeni tožitelj vsakokratnega, v posameznem slučaju nastopajočega tožite I j a : tožnik pa znači lastnost, stan, zvanje (v slabem pomenu celo) moža, ki se vedno peča s tožbami, ki je vedno v tožbah, — tožni mož, ki zato po narodnem pregovoru dobiva — tožni groš (... raztrgan koš, pade repa vun). Logično in dogmatično bi tak naziv pristojal odvetniku in državnemu pravdniku, kteri je pa vendar le obtožitelj in ne obtožnik; on mora vsakokrat posebej obtožiti, kadar zahteva slučaj, to je njegova vsakokratna dolžnost, pa ne manija. Tudi odvetnik ne toži iz (slabe) manije, marveč na vsakokratno prošnjo in nastopa in ima pri tem nastopati častno v smislu določbe zakona, za to on ne more in ne sme biti — tožnik = tožljivec. pač pa tožitelj, kadar iztožuje v svoji zadevi. Zato imamo roditelja in ne rodnika, miritelja in ne mimika, nasproti pa skrbnika in ne skrbitelja, ker mora skrbeti za vse zadeve skrbništva in ne za posamezne: oskrbitelj posameznega posla, ne oskrbnik.
Cigaletova terminologija ima tožnik, za njim tudi Babnikova; Cigaletova, čeprav stoji slovenski tožnik za srbohrvatskim tuži-teljem, pri čem imajo Hrvati: tužnik — toženec: slovenski Pravnik zlasti za ere novih podurednikov: toženi (s posebno priljubljenostjo); po tem potu pridemo tako daleč, da bo naš Pravnik še pisal: tožni toženi. Razlagov1) Pravnik Slovenski je pisal po Cigaletovi terminologiji: tožnik, pa tudi tožitelj (1871 stran 82, 83, 84: tožiteljica; 85, 86, 87 tožitelj (D. T.) Poznejši slovenski Pravnik časih pretežno: tožitelj. Kolikor je meni znano, teži uredništvo Slovenskega Pravnika za tem, da se kolikor možno prila-
') Slovenski Pravnik 1862 stran 5: naredba visokega pravosodnega popečiteljstva. Küzmics : zagovoritelj.
goduje dobesedju zakona, toda naši prevodi zakonov so sila ne-dostatni in zato tozadevno Pravnikovo ravnanje neumestno. V rabi je pri nas: upravnik, upravitelj; prisilni upravnik, državno-pravdni upravitelj, davčni nadupravitelj, upravnik (skrbnik), ki ima opravljati vse posle upravništva; državnopravdni upravitelj upravlja svcj posel v vsakem posebnem slučaju, davčni upravitelj upravlja samo posebne posle svojega obširnega posebnega delokroga. torej — kolikor toliko pravilno razmerje abstraktnosti in konkretnosti. Iz tega sledi, da je za pravno terminologijo za nas sprejemljiv samo konkretni, vsakokratni častno pravico iščoči toži teli — in ne abstraktni slaboglasni tožnik tožljivec.
6.	Priponka ač (ak-ji.) v drugotnih tvorbah: bradač, glavač (pasivnost, lastnost), brusač — z znakom obilnosti ali preobilnosti: nasprotno prvotno iz glagolsko: c ... baha-č, spajač, trač, berač, krojač, orač, pokrivač, plavač, (v dobrem in slabem pomenu), hrvatsko: pripovedač, upravljat.
Nauk Babnikove terminologije, da nam dobro rabi obtožnik za obtožitelj in cbtoževalec v svoji splošnosti ni zanesljiv in ne posnemljiv.
IV.
1.	Splošnosti.
Drugo glavno in veleobsežno poglavje v pravni terminologiji, Pa tudi eno najtežavnejših je pravilna raba in pravilna tvorba imen činitve (nomina agendi, actionis). Seveda kakor marsiktero drugo, je tudi zlasti to polje iz posebnega stališča pravne terminologije pri nas neobdelano. Poseči je torej v prvi vrsti nazaj na Miklošiča in pri njem iskati pravice za kolikor možno pragmatično rešitev. Odlomki se nahajajo tudi pri Streklju, ki se v prvi vrsti istotako poziva na Miklošiča. Žal da se je Strekelj samo ob posebni priliki bavil z nekterimi posebnostmi in ne v celem obsegu in iz splošnega vidika. Kakor se bo poznej razvidelo so gla-golniki nedovršnikov in dovršnikov v Cigaletovi pravniški terminologiji rabljeni v jako izdatni meri, in gotovo ne na kvar smiselne jasnosti.
a)	Babnikova terminologija prav nerada vidi tvorbe samo-stalnikov-glagolnikov zlasti dovršnikov: dovoljenje, razžaljenje, zastaranje, prepričanje, »ki so jezikoslovcem trn v peti«. Posledica tega nauka je, da se sedaj takih glagolnikov, tudi kjer so že dosegli svojo popolno državljansko pravico, naši pravniki
( gibi;ejo brez potrebe in nas mučijo s tvorbami s priponko — i lo tudi tam, kjer: »ne suje in ne dojde«. Tudi tukaj je treba enkrat za vselej popolne jasnosti in določenega reda Za enkrat naj se opozarja le-to: Poskusite nadomestiti izraz: Marijino ozna-nenie z: Marijinim oznanilom, oa se občuti nasprotje. Ta naloga se ne da rešiti kar v en dan; za njeno razrešitev je treba znati že kaj več, nego ve naša vsakdanjost. Naši najnovejši spa-sitelji si z -'ivečjo lahkoto in brezbrižnostjo pomagajo s tem, da pišejo in dajo... »izrecilo dovolila«. (Feierliche Erklärung der Kin-willigurg.) in v tem smislu naprej.
V	tem oziru je predvsem opozarjati, da R u s brez škode in izpodtikanja rabi tudi glagolnik dovršnikov.
b) Janežičeva - Šketov a slovnica uči, da večinoma rabimo glagolnike od nedovršnih, redkeje od dovršnih glagolov.
obče se slovenščina upira rabi glagoinikov ter jih rajši nado-mestuje s celimi stavki. Toda znanost ne more pogrešati abstraktnih samostalnikov in jih nadomeščati s stavki, to velja odnosno je veljalo le za navadni govor.
c) Šu m a n uči (str. 368), da ima glagolnik, ker je v rabi od nedovršnih in dovršnih glagolov, glede trpežne oblike glagolski značaj, ter da so glagolniki dovršnikov manj navadni, — nič več in nič manj. Slovenski jezik je baš zaradi tega posebej znamenit, ker omogoča v eni besedi ne samo oblike glagola, nego tudi obliko pridevnika, prislova iti samostalnika.
2.	Posameznosti.
a)	Za bolje označenje naj še opozarjamo, da spadajo tvoritve s priponko — b a (služba, dražba, pogodba, naredba, sodba, pri-sežba, tožba) v prvotne, glagolsko izdebelske ali celo korenske; istotako one kakor: plača, soja (razsoja), in one na — t e v (britev, gostitev, žetev, obutev, molitev); tvoritve s priponko ria — lo so istotako lahko prvotne izdebelske tvorbe: veljalo, pokrivalo, povezalo, nakovalo, oralo, stojalo, stopalo, scalo, kadilo, krmilo, oblačilo, pravilo, (praviti), omelo, vrtelo, krepelo, razpelo; celo izkorenske: žrelo, sedlo, maslo, ;ilo, čislo; pa tudi drugotne, izimenske tvorbe: krdelo, jestvilo; zna-čijo vedno le o r o d j e ali sredstvo za izvršitev kakega dela, ali doseženje kakega uspeha. Zato je tudi plačilo (plačalo!) prvotno in predvsem, sredstvo za plačanje in še le v prenešenem pomenu
-	izplačilo« samo. (Zahlungsmittel. Zahlung). Oznanilo je sredstvo
za oznanitev (deska z napisom) in še le v prenešenem pomenu oznanitev sama. Opravilo ima nemara že izprva prenešeni pomen in je najbrže cerkvena tvorba: — župnik ima opravilo — (Verrichtung, mesto: opravek) pri podružnici.
b)	Čudil sem se svoj čas, da ima, B a b n i k o v a terminologija izvršilo, poleg: eksekucije, in da popolnoma prehaja in izključuje izvršbo, daši je pred njo in za njo v rabi v pretežni meri, in jo tudi naš izvršbeni zakon, zlasti tudi v Kavčnikovi ročni izdaji rabi v najizdatnejši meri, — zares tudi poleg izvršila in takorekoč v eni sapi z izvršilom zgolj kakor nanese slučaj ali glupost slučaja in kakor vse kaže, brez vsake nameravane, svestne ali zavedane razlike. Najnovejši, za pisalni stroj namenjeni obrazci kar mrgole samih dovolil, (mesto dovolitev), vendar k sreči nisem našel: dovolilo izvršila, ampak dovolilo izvršbe; raba tega ali onega izraza je torej zgolj slučajna. Dovolilo zadostuje za silo v posameznem slučaju. To je svoj čas, ko ni bilo izgledov in ko si je vsak pomagal, kakor si je znal, bilo umevno, dandanes je pa taka godlja prav žalostna prikazen.
Ugibal sem svoj čas razloge, zakaj je Babnikova terminologija dala prednost izvršilu in izvršbo kar molče prešla, kakor bi je ne bilo. Iz pozvanega predgovora sem vedel, da se izogiblje ali celo boji glagolnikov dovršnikov, in da za to išče nadomestkov. Predgovor urednikov nas tudi podučuje o urednikovih stikih s takratnim prevajalcem slovenske izdaje zakonov drjem Š t r e k-
1	j e m. Žal, da je Štrekljeva bolezen in smrt onemogočila sedanji medsebojni stik v tej zadevi.
c)	Treba je bilo iskati razlogov v Štrekljevih objavah. V njegovih razpravah o Levčevem pravopisu sem našel, kar sem slutil že naprej. Štrekelj se je bavil z našim vprašanjem, žal samo ria jedno stran, namreč, kako je pri nas možno nadomestovati dovršene glagole. Na strani 21, (posebna izdaja) se naliaja nauk: Glagolnikov iz dovršnih glagolov se izogibljemo ne samo z ozna-menjenimi samostalniki dejanja ... in nedovršnim glagolnikom, ampak tudi s tvorbami no — ba, — tva (tev) — in tudi : samostalniki na -lo in -ost. Za vzglede navaja: pojasnilo (Erklärung), plačilo (Zahlung), opravilo opravek (Geschäft), navdušenost (poleg navdušenja). Medsebojnega razmerja med temi tvorbami Štrekelj (žal) 11 e označuje, a ravnoteganamjenajnujnejšepotreba. Samo jedna
opazka se še nahaja na pozvanem mestu: »Vsem glagolom ne moremo dati ni priponke b a, niti t v a, niti jedne niti druge«, kdaj jed-no, kdaj drugo, je odprto vprašanje. Samo glede priponke — tva opozarja, da je ž njo nemogoča tvorba pojmov dejanja pri neprehodnih glagolih, ker v teh slučajih ne pomenja dejanja, ampak orodje: statva, lestva; toda dodaja: obutva od prehodnika obuti (čevelj). Na strani 19 uči Strekelj: Slovenščina in bolgarščina si pomagata, ker nimata pravega dovršenega glagolnika, z nedo-\ ršnim glagolnikom, včasi se poslužujeta samostalnikov na: tra, ha, nja, ek, Ijaj. (Se le pozneje navaja tudi tva, lo, ost).
Strekelj pa potrjuje naše poročilo, da rabijo dovršni glagol-iiiki drugim Slovanom, zlasti Rusom — po uplivu starosloven-ščine z Miklošičevo opazko, da so zadevni dovršniki nastali v zadregi prestavljalcev (svetega pisma), ter da se drugi slovanski jeziki, ki so se razvijali prosteje, izogibajo takim tvorbam, kakor srbščina, hrvaščina, slovenščina in bolgarščina, dasi je le-ta stari slovenščini najbližja. Strekelj še pristavlja, da so take tvorbe (dovršenega glagolnika) v prosti narodni govorici precej redke. Toda že zgoraj smo opozarjali, da je Šketov nasvet s stavkovnim nadomestnim opisom za znanstvo nesprejemljiv; za vzgled nam služi:	dovoljenje izvršbe;
clam svoje dovoljenje, privoljenje za poroko, (Bewilligung, Einwilligung). Toliko pa je jasno, da bomo stokrat dali prednost dovoljenju nego dovolilu in privolilu, zlasti če bi nam bilo treba kupici ti: dovolilo izvršila; izrecilo za dovolila in privolila. Samo popolnoma okosmatela in oglušela ušesa bi mogla pretrpeti tako zvezo. Slovenci imamo dovršnih glagolnikov, kterih ne moremo in ne smemo več pogrešati, dovolj: dopuščenje, priznanje, rojenje, stvarjenje, poštenje, spoznanje, vprašanje, pozdravljanje, prevzetje, (Marijino) oznanenje, dovoljenje, prizadetje, obdačenje, poželjenje. Ko mi je začela prva brada rasti, je rekel viničar nasproti mojemu očetu, da imam že »obrašenje«, z enakim naglasom tudi prevzetje, ki ga navaja tudi Strekelj (stran 19).
c)	Za vzgled, kaka zmešnjava vlada v naši pravniški terminologiji, naj navajam nektere primere iz najnovejših (strojepisnih) obrazcev in sicer v naslovih: dovolilo prodaje (165a); 167a b. Ustavitev (ne ustavilo) prodaje; 170, 170a, izvršilno dovolilo; 170b dovolitev izvršbe 170a, 171, izvršilno dovolilo: 171b izvedba rubeža plače,
179b c, in 166 zopet: dovolilo; 160a—d, 161, obvestilo — (shranitev) potem vedno terjatev, v izterjavo; 165a, 170 170a v iz-tirjavo — terjatve 170b — 197b pa zopet izterjavo; 147 razglas o dovolitvi dorrrika, podelitev domika 146; ustanovitev dražbe-nih pogojev 139; odredba izvršitve (zgoraj izvedba), dovolitev pristopa 134 d, 130; 131 za ukaz cenitve (ne cenila); 130 dovolilo prisilne dražbe, 127, 128, 129; razdelitev prebitkov, rešitev računa (124, 125), določitev stroškov 71 a, zavrnitev predloga 5<Sa, vročitev, ustavitev, odložitev izvršbe 97, 79b, 98) zaznamba določitve dražbenega naroka (152); vročba plačilne prepovedi (ne vročilo) 88, 156c, 156d, 156 in 171; vročitev 58a, 71c. I)a so tukaj izrazi rabljeni zavestno, in ne v gluhem slučaju, umej, kdo moreš! Naš izvršbeni zakon (v Kavčnikovi ročni, deloma popravljeni izdaji, rabi enkrat izvršba, enkrat izvršilo kar poljubno, — ad libitum, v § 292 kar v eni sapi v enem stavku oboje: Kadar se sega z i z v r š b o na prejemke in terjatve, tedaj je odtegnjena izvršilu...; v § 291 na koncu: je podvržen i z v r -šilu samo... tedaj izvršba dopustna samo ...; v § 290:	Iz-
vršba na denarne terjatve... so odtegnjene izvršilu; v § 330: izvršba na druge... pravice, izvršilu odtegnjene pravice; S 370: izvršilo v zarovanje.
V	zakonu 28. 12. 87 št. 1 iz 1. 1888 § 43: ... se ne morejo izvršilu podvreči... kolikor izvršilo in zavarovalne naredbe niso dopustne; enako § 62 zakona 30. 3. 1888 št. 33; v zakonu 29. 4. 1873 št. 68 se glasi že naslov: o zavarovanju in izvršilu na prejemke; jednako v zakonu 26. 5. 1888 št. 75: ... o izvršilu, namerjenem na prejemke... zasebne službe; v teh postranskih iz-vršbenih zakonih besede »izvršba« sploh ni najti ampak samo le izvršilo.
To je vsekako čudno, in sicer tembolj, ker ima Cigaletova terminologija samo izraz:	izvršba	(tudi za
hrvatsko in srbsko poleg izvabe in ovrbe na zadnjem mestu); pridevnik se glasi za hrv. in srb. izvršbeni, za slovenščino izvršim i, poleg izvršbna tožba.
Babnikova terminologija sloveni na primer besedo:	Ge-
schäft na prvem mesu opravek, na zadnjem posel (Verrichtung); pravno opravilo. Več o opravilu še poznej.
č) Z naukom na ogibanje rabe dovršnih glagolnikov še torej ni vse storjeno in tudi ne z naukom, da se dovršni glagolnik
lahko nadomestuje z tvorbami na — ba, tev, nja, ek ... in končno
—	lo in — ost ali s celim stavkom. Strekelj sicer uči, da vseh teli tvoreb ne moremo pritikati vsakemu glagolu, ne moremo rabiti vselej vseh, toda kdaj naj rabimo jedno ali drugo, in v kakem razmerju stoje tvorbe z navedenimi pritiklinami medseboj, o tem Strekelj molči z vsemi svojimi predhodniki. On se je oziral le na posamezne dane slučaje; da bi pa obstojalo v celoti kako razmerje, o tem Strekelj nemara ni iinei povoda razmišljati ali vsaj pisati; imajoč opravek le.s posamičnimi slučaji, ni posebne potrebe zgolj pravoslovca, iskati in delati razlike med pozivanimi tvorbami.
Vendar zahteva nujna potreba, da se določita razmerje in red tudi v tem oziru, sicer zaidemo v nered in zmešnjavo.
d)	Naj slede v nastopnem nekteri poizkusi:
Za primero vzemimo tvorbe s priponko — 1 o (ilo, alo, elo, lo). Slovnica nas kratko uči, da ta priponka prirašča glagolski koreniki in pomenja sploh orodja in s r e d s t va v dosego dejanja ali namena: Pisalo, orale, mlatilo, obrazilo, sklonilo, omelo, vrtelo, maslo (maz), sedlo, teslo, veslo so jasni izgledi. Sedaj pa: opravilo, dovolilo, izrecilo. S pooblastilom izkažemo pooblašče-nost (pooblaščenje). Pooblastilo je torej izkazno sredstvo, listina, dokument, instrument. Če bi pa hoteli rabiti tožilo za tožbo, ne gre; sodilo za sodbo istotako ne; vendar pa se nahaja v rabi razsodba in razsodilo — in pa prisojilo.1) Poizkusimo razvrstiti vse prilične tvorbe: razsojenje, razsoja, (presoja), razsodba, razso-ditev, razsodilo. Reči se bo dalo: Ta stvar spada v sodnikovo razsojenje, razsojevanje, razsojo, razsoditev; razsodilo (raz-sojilo?).
<*) Pri tem vidimo, da ima razsoja največji obseg pomena = razsojenje, razsojevanje, sploh vedno in vselej; razsodba je razsoja pro preterito — zaključek razsojevanja, razsoditev je actio, činitev, razsojevanja (ali tudi akt) — in razsodilo ima najpodrobnejši pomen, najožji obseg; le del — razsoje-valni del razsodbe, ki obsega: razsodilo, izvzemši dejanski stan instrument sodbe — sodbeni izrek. Za spisek (scriptum) cele sodbe nam razsodilo — kar nič ne more služiti.
‘) V Razlagovem Pravniku 1870— 1872.
Miklošič1) ne navaja nobenih nomina actionis na — lo, pač pa nomina a g e n t i s; brbotalo, jecljalo, brez dvoma le p o-s r e d n o, kajti človek, ki vedno brboče, je takorekoč nekaka naprava ali sredstvo za brbotanje; jednako mahalo, zijalo. Ta tvorba znači nerodnega, okornega Šili celo neolikanega človeka. Književnost torej ne daje zadostne opore, in so pričujoča izvajanja nakazana po največ sama nase.
b)	Stvarno je listina sredstvo za izkaz v listini posvedo-čenega dejanskega položaja in bi bila v tem oziru tvorba s priponko — lo vsaj iz tega ozira upravičena. Toda za označbo listin je bila nemara jezikovna prvotna pot druga. Listina za pobot = pobotna listina = pobotnica; enako izkaznica, razkaznica, oglasnica, zglasnica, zadolžnica, odstopnica; dopustna listina = dopustnica : licenca, patentni zakon iz leta 1897 ima po nepotrebnem dcrustilo (Cigale: dopustnina (-- pristojbina, plača £a dopuščenje); Babnik: dovolilo, dopustilo, pravica, licencija,) do-pustilni list, dovolilnice, »dopustnice« pa nima. Mislim, da bi se vsakdo branil izraza: »pobotih «; Babnik ima tudi:	knjiga-
zglasilnica za Meldezettel:	zglasilnica, zglašalni list, napoved-
nica.-) Napovedilo bi bilo pač — monstrum. Razsodbena listina bi se morda mogla nazivati razsodbenica — vendar nam rabi razsodba za razsojo in listino (actum). Babnik ima za Sanitiitsur-kunde: zdravstvena listina, zakaj ne zdravstvenica? Različne tvorbe se torej menjavajo, stikajo, kopičijo ali pa celo križajo in izključujejo.
f) Nekaj skupnih vzgledov:
Čestokrat je izhajanje brez glagolnika nemožno: znanje: spoznanje, spoznavanje; oklic (vse skupaj), oklicavanje (posamezni oklic = oklici) ozavanje;
(iz)p 1 a č a n j e: plačevanje, »platež« plača, (iz)plačilo; dovoljenje: — volitev, dovolitev, volilo (dovolilo?); privoljenje: privolitev, (privolilo?); oznamenje: (oznamba), oznanitev, oznanilo; izkušen j e: izkušanje, izkušnjava, izkušnja, izkusba — a nikoli ne izkusilo; češki: zkouška;
') Vergl. Grammatik d?r slav. Spr. II. str. 97 dd (tudi III. v no vejši izdaji.)
*) zakaj ne: zglasnica, zglasni, oglasni urad.
r a z - g 1 a š e n j e: razglas, razglasitev, (razglasba — glaso-virja), razglasilo;
(ob)-r a z - 1 o ž e n j e: razlaga, (ob-)razložba, (ob-)razlo-žitev, nikoli: obrazložilo;
opravi j en j e: opravljanje, oprava, opravek, opra-vitev, opravilo;
obveza 11 je: obveza, obvezek, obveznost, (obvezanost), obvezilo, raz-vezanje, razveza;
izpolnjen j e: izpolnjevanje, izpolnitev, (izpolnilo ?); razlaščen j e: (razlastba?), razlastitev, (razlastnica, razlastilo);
pooblašča n j e, pooblaščevanje, (pooblastva), pooblastitev, (izkazna listina), pooblastilo;
spri čanje: spričevanje, (spričba, spričatev), spričevalo; svedočenje: svedočba, svedočanstvo, svedočitev, (sve-dočilo?);
obrezovanje: obrezavanje, (zlata obreza); (iz)toženje: (iz)toževanje, (iz)tožba, (iz)tožitev, nikoli ne: tožilo;
razsojen je: razsojevanje, razsodba, (prisodba), razso-ditev, (prisoditev), razsodilo, (prisojilo);
izvršen j e: izvrševanje, izvršba, izvršitev, izvršilo; razdeljenje: razdeljevanje, razdelba, razdelitev, razdelilo;
r a z s t r e 1 j e n j e: razstreljevanje, razstrelba, razstrelitev, razstrelilo;
raznešen je:	raznašenje, raznaševanje: (raznesba, raz-
nesitev), raznesilo.
Še nekteri primeri:
(do)staviti: stavba, stavitev, nikoli ne: stavilo (primerjaj tožba);
za-prošenje: prošnja, zaprosba, zaprositev, zaprosilo; ograj en j e: ograja, zagraja, zgradba, zgraditev, gradivo, nikoli gradilo;
izrečen j e: izrek, (Ausspruch, Sprichwort), izreka (Aussprache), (izrecilo! ?);
o d r eč e n j e: odreka, odrek;
o	d n e h a n j e: odneh; ustavljenje: ustavitev, (ne: ustavilo);
vročen j e: vročba, vročitev, (ne: vročilo); d o 1 o č e n j e: določevanje, določba, določitev, določilo; omeje n j e: omejevanje, omejba, omejitev, omejilo! ($ 290 i. r.);
dopuščen je: (dopustba), dopustitev, dopustnica, dopustilo (!);
z g 1 a š e n j e: (zglasba, oglasba), zglasitev, oglasitev, oglas-uica, oglasilo, (pač pa: glasilo);
razveljavljenje:	razveljava, razveljavitev, razve-
ljavilo;
i	z d r a ž e n j e: izdražba, izdražitev, (izdražilo!).
V.
1.	Za tvorbe imen činitve (nomina actionis) nam 1. služijo naj-nepcsredneje g 1 a g o 1 n i k i. Po Miklošičevem označenju (Syntax IV) znači glagolnik abstraktnost, ne konkretnost dejanja. Zato je prav umevno, da prija glagolnik zlasti znanstvenosti, ki se v pretežni meri peča z abstraktnimi p o j m i in da so slovanskim prevajalcem svetega pisma dobro rabili glagolniki (osobito tudi dovršnikov) za izražanje abstratkih grških in latinskih pojmov. Prevajalci so bili, da domnevamo z Miklošičem, za druge nadomestne tvorbe v zadregi, ker pač druge nadomestne tvorbe še niso bile ali vsaj ne dovolj v rabi za abstraktne pojme.1) Prevajalci so pač za svoj čas, tako je domnevati, najbolj poznali takratni jezik, gotovo so se le najboljši veščaki lotevali težavnega posla prevajanja. Pa tudi pri nas taki glagolniki niso nepoznani:2) plača (platiti, pla-
') Pri listanju Cigaletove terminologije sem si kar iz nekterih strani zapisal nastopne, vsaj v» činoma glagnltiike dovršnikov; Cisraletu rabijo prav izdatno:	vpisanje. dovoljenje, zaslišanje, sporazumljenje,
razdeljenj'. izterjanje, privoljenje, oslabljenje, ivdavanje, prejetje, vzetje, «puntanje, rušenje, najetje, izdedinjenje, oddaljenje, izpuščanje, obre-menjenje, (iz)merjenje, opravičenje, očiščenje, odškodovanje, ustavljenje, opravičenje, ustavlje je, obdolžiiije. odsiavl jenje, iskanje, izprašanje, izpolnjenje, izdanje, vloženj", pel >?enje, minutjoi!', vgasnenje, odpuščenje, ponovljenje, razodetje, odpelje, sproženje, itd. iid.
Iz S t e v a 11 a Kiizmieza - novega zakona : skvarjenje, spoznanje, znašanje, vöidenje, po/.vanje, spreobrnenje, lovenje, poželenje, napih-njenje, ebečanjo, razčesnjenje, narodnjenje, nastavljenje, vsajenje, povrne-nje, vedenje, posvečenje, gori vstanenje, skrunenjo, itd. itd.
čenje), reja. posoja (posojenje), ovaja (poleg ovadba) so zgodnje tvorbe, ki se večinoma ne dajo nadomeščati z drugimi.')
Nadomestne tvorbe imamo od priponk:	prvotna	pri-
ponka glej Miki. II. str. 44: poja (= poditi, pojenje).
1. Iz Cieserlove knjige: Lehrb. d. r. Sprache sem si izpisal nastopne dovršne glagolnike: Iskusenije, spasenije, voskre-senije, uklonenije, uvješčanje, priglašenije, zloženije (soštevanje), vyčitanije (odštevanje), umnoženije, predskazanije (ob osnovanju Kijeva), upotreblenije (sklona), pogrebenije (Petra vehkoga), vjeroispovedanije, slijanije (izliv reke), osveščenije, vobrazlože-nije, predloženije, vozvišenije, vlijanije, iztreblenije (pokončanje) itd.
Iz češčine sem si izpisal (Slovar, Zavadil) vysileni, vy-stoupeni; vysvetlenf; vyznanf; strpenf; podplaceni; Südani; pnhji/r-šem ; poročeni; posviceni; potešeni; probujeni; prohlašem’; po-vnešem ; prekvapenf itd., kjer povsod lahko stoji tudi glagolnik v slovenščini.
2. Najčešče so nemara v rabi tvorbe na ,-ba iz nedovršnikov kakor dovršnikov, (ona iz pridevnikov tukaj ne pride v poštev), je prvotna in drugotna (M. II. stran 214): borba (borenje), tvorba, hramba, dražba, gostba, hlimba, hramba, jedba, molba, nošba, služba, strežba, tajba, vežba, vonjba: iz dovršnikov: pogodba, ponudba, postrežba: p r isežba (sedaj rajše: prisega, priseganje), prisodba, priredba:	d ogodba. dovrŠba, določba, dogradba; zgradba, zgodba; r a zdelba, razstrelba; izvršba, izdelba, izvedba; izložba, izročba; vročba: z avršba (derelinfetio), z a-držba (retentio); zaslišba: n aredba, napovedba (napoved), navedba, n a p o vedba, poizvedba itd.
3. Enako porabna in često rabna je tvorba na:	tva tv ) prvotna (M. II. stran 182): bitev, vezitev, delitev (razdelitev), dobitev (pridobitev), ženitev (priženitev), lovitev, mlatitev, mlete'’. melitev, rešitev (odrešitev, odrešenje), častitev (počastitev), trgatev, plctev, setev, selitev (izselitev). Dodaj: i zdražitev, p r i-soditev, pridobitev, prilagoditev, pripoditev, pridelitev; d ode-
I lz naj novejše, prestave svetega pisma: Novi Zakon, angl. bibl. družbe l!k>8 (Aškerc.) sem v nagiici izpisal: vstajenje, odpuščenje, izbri-sanje. zaupanje, izpovedanje, usmiljenje’, oproščenje, posvečenje, pokrop-ljenje, opominjanje, slikanje, poželenje, razodetje, izpokoljenje, prepričanje, poldadanje, pozabljenje, spoznanje, itd. itd.
litev, dognatev, dozoritev, dograditev, doslužitev, dopustitev, doznatev; r azdelitev, razpustitev, razrešitev, razsoditev, razstavitev (razstava), razlastitev, razdružitev, razpoditev; zastavitev, zapoditev, zaploditev, zaprositev, zgraditev, zajezitev, zaplenitev. Štreklju so možna (str. 20) tvorbe činitvenih imen samo (d neprehodnikov, razun izjem: žetev, trgatev, kletev, molitev; vendar navaja Miklošič še: trgatev, mletev, iovitev. mlatitev, pletev, setev.
4. Nadalje so rabne tvorbe na e k, po Miklošiču tvorijo prvotne tvorbe te priponke nomina actionis ali act i, redkeje no-inina agentis, in sicer večinoma iz dovršnikov: vpletek, d odavek, dodatek, dogodek, dopoldnek, doplatek; z amotek, zavrnek, (za-brnek, zabrnki) zadavek (zadav), zaslužek; n avrček, naložek, nameček, nadavek, nastavek; odrezek, okrasek, ogrizek, odlomek, odpadek, odpustek, oddelek, odhodek, odpočinek; pridelek, prirastek, pridržek, pridevek, primerek, prigodek; pridatek, primetek, prilepek; ulomek, ugorek; obrezek, ogrizek, ograbek, odojek, opravek; razloček, razpletek, razdelek, raz-hodek, razporek; p r e vdarek, presežek, prevarek; pomenek, podatek, pcčinek, požirek, poglodek, posevek; vendar tudi iz nedovršnikov: smrček, cvrček, trošek, tresek, curek, ščipek.
5. V nekterih primerih nam rabi za tvorbo činitvenih imen končnica — n ja (M. 11. strar. 121. prvotna in drugotna); v prvotnih tvorbah tvori ponajveč nomina actionis, sicer pa je raznega pomena: bernja (berna), brušnja, grožnja, nošnja (noša), prošnja (Levstikov zemljiško-knjižni zakon: prosba), vožnja; od dovršnikov poredkoma: izkušnja, cdhodnja; sicer nomen actionis: kopanja.
6	Pogcstoma nam rabijo tudi tvorbe na — I o, ktcra priponka je po Miklošiču (II. stran 96) najčešče prvotna, in pomenja ponajveč to, s čimur se pozvano djanje izvršuje. Za tvorbo činitvenih imen je porabno zlasti tedaj, kedar ima beseda že pomen učinka, to je pač ono, kar naziva Miklošič na drugem mestu: nomina acti. Pomen sredstva nahajamo v tvorbah:	maslo, teslo,
veslo, oralo, črtalo, nakovalo, sedalo, belilo, cedilo, mazilo; pravilo šele v nekoliko prenesenem pomenu:	vzorec, iz-
gled, zato predpis; Enako: pooblastilo, sredstvo za izkaz poobla-siitve, in potem sploh vse, kar je ž njim v zvezi vse pooblaščenje. Besedo: pravilo, navaja Miklošič že med staroslovenskimi vzgle-
tli. Najbrž vsled vpliva besede pooblastilo, se je pomen tvorbe fo raztegnil tudi na druge pisemske izkaze, na actum scriptum ali sploh zgolj na actum in ne več na actio.
7.	Med glagolnik nadomestujočimi tvorbami navaja Strekelj tudi priponko o s t z vzgledom navdušenost. Te tvorbe niso iz-glagolske, ne izkorenske in ne debelske, ampak so drugotne, in tvorijo samostalnike iz samostalnikov in pridevnikov. Tvorba navdušenost pa ne izhaja iz pridevnika, ampak iz trpnega deležnika preteklega časa, — navdušen, — in samo zato more tvoriti činitven pomen (kolikor toliko: navdušenje, navdušenost,) tepen, tepenje, tepnost — pa ne bi šlo, ker je tepsti prehodnik. Priponka ost tvori nomina actionis le bolj od neprehodnikov: vzigranje — vzigranosti, ginjenje, ginjen, ginjenost: vendar tudi: presenečenje, presenečenost, iznenadenje, iznenadenost (prehodnik), zato pa je presenečenje, iznenadenje boljše, četudi sta glagolnika do-vršnika; posvetiti: posvečenje (mašnikovo), posvečenost ima drugi pomen; ubranje, (strun, čutov) — ubranost; strpeti (strpenje) — strpnost, nestrpnost, (strpljivost, nestrpljivost), torej sploh od glagolov, ki značijo neko dušno stanje ali občutje, zato je tvorba »navdušenost« tudi ena najboljših. Sicer še: raztrgan in raztrganost, porušiti: porušenost, objesti -— objestnost. In ker se je s tem nabralo precej vzglednesca gradiva, hitimo k z a-ključku.
Glagolnik nam izraža dejanje, zapopadeno v glagolu brez vseh ozirov na osebo, objektivno abstraktno; tvori se sam iz trpnega deležnika preteklega časa:	navdušen-je (ije), izraža,
kakor uči Miklošič (IV. 877) abstraktno, nekonkretno dejanje, dejanje samo ob sebi, ne dejanje, izhajajoče iz dejanja kakega osebka in ne dejanja na kakem osebku; glagolnik stoji v razmerju z določnikom (verbum finitum) kakor samostalnik, značeč abstraktne kakovost v razmerju k pristavkovemu ali dopovedkov-nemu pridevniku: on piše: globina k: reka je globoka, torej kakor abstraktnost k konkretnosti.
To je jako važno za spoznavanje glagoinikovega pomena, ki dobiva sam v prenesenem smislu včasih tudi konkretni pomen, na primer: obrašenje, cvrtje, tega človeka je samo prevzetje, na iztoku se premeni pri tem tudi naglas. Ze glagolnik nam torej značuje ne samo nomina actionis, ampak zlasti tudi nomina a c-t i, to opazovanje je važno tudi pri tvorbah s priponkami.
Tako pri tvorbah na ba pomeni stavba, zgradba, nazadnje, uspeh, učinek stavljenja — poslopje; to zlasti čestokrat pomenjajo tvorbe na e k (zato jih Miklošič tudi pri tej priponki navaja) in končno tudi tvorbe na lo (pooblastilo) scriptum, vendar še z živim sopomenom sredstva.
Nasprotno pa tvorbe na tev, tva, označujejo dejanje samo, (actio), tvorijo nonima acti le od neprehodnikov, (Iestva, statva); Strekelj graja: postrežbo I olnikom, hoteč imeli, kakor se da posneti iz njegovih izvajanj strežbo bolnikov, — pri čem pa je streči — neprehodnik (streči komu, a ne koga).
Pomen činitvenih imen je povsem tem širji, kakor oni učinkovnih imen, prvi je splošen, drugi konkreten, pri tvorbah s priponko — lo zlasti tudi sredstven. Izvršenje (razsodbe) = izvršba, (actio), izvršilo nam rabi za označbo posameznih izvršbe-nih sredstev; izvršba ima... mnogoktera izvršila. Zato se da pri novih tvorbah na lo v skoraj v vsakem posameznem konkretnem slučaju izhajati, beseda pa bi se čestokrat ne rabila, če bi si bil tvoritelj svest splošnosti, ali bi imel tvoriti izraz za abstraktni pomen dejanja; zato so tvorbe na — lo nastale kakor pleve i, čestokrat kazijo pravi slog in takorekoč jašejo druga drugo; primerjaj gori navedeni slučaj S 282 i. r. in izraz: izrecilo dovolila, čemur se upira najkosmatejše uho.
Končno pa uvidimo, da nam abstraktno dejanje izraža najne-posredneje in najtočneje vendar le glagolnik.1) Če tudi prosta govorica rada nadomešča glagolnike z drugimi tvorbami, je vendar, kakor kaže že prevod svetega pisma, za abstraktno izraže-vanje zlasti v znanstvenosti, ki se bavi v prvi vrsti z abstraktnimi Pojmi, glagolnik na svojem mestu — kakor pri Cehih, Rusih, Poljakih, ker je pri njih znanstvena književnost med Slovani najbolj razvita — tako tudi od Cigaleta sem pri nas. V znanstvenosti se torej ni treba glagolnika izogibati, na vsak način sicer beseda postane lahko nejasna, ali vsaj netočna, osobito če ni pri rokah nadomestnega točnega drugega izraza.
To velja končno tudi za glagolnike dovršnikov, s čemur naj položaj pojasnuje sam eden izgled iz § 49. od. z. Zahteva se razen izrečenja — zakonitega zastopnika tudi privoljenje sodišča. Samo izrečenje pomeni potrebni splošni izraz; izrek = der Aus-
') zlasti kadar ni nič boljšega; glagolnik daje vsaj vsestransko razumljivost.
spruch, izreka = die Aussprache, (izjava -= Äusserung), izrecilo pa je izrodek. Istotako mora ostati dovoljenje za Bewilligung in privoljenje za Einwilligung, dovolitev in privolitev ima že ožji pomen, dovolilo in privolilo pa povsem lahko izostane, ker v tem oziru zadostuje povsem dovolitev (izvršba.)
Zanesljivo se da za enkrat reči le nastopno:
1. Pri imenih činiteljstva nam je paziti na pomen:
a) abstraktnega, nepravega činiteljstva, nastalo še le posredno v prenesenem pomenu: župnik, duhovnik, tožnik, sodnik, upravnik, skrbnik itd.;
b) konkretnega, posameznega činiteljstva: tožitelj, izvršitelj, spasitelj (enkrat nas je spasil z enim činom);
c) navmes je prišel pomen za činiteljstvo v eni skupini: posredoval ec služb, trgovskih poslov, bralec (ne bratelj), pa čitatelj ne: čitalec itd.
2. Pri imenih činitve, nam je istotako razločevati:
a) ponolnoma abstraktni pomen, izražen najbolje, najenostavneje zlasti slučaju nezanesljivega nadomestnega samostalnika z glagolnikom (četudi iz dovršnika);
b) konkretni pomen, z glagolnikom neizrazljiv:	n o m e n-
a c t i, posamezne činitve, (scriptum, documentum), zgradba, skušnja, izpričevalo, v konkretno ločenem pomenu od:	izpriče-
vanja, dokazni list za izpričevanje, svedočbo, svedočanstvo...; dovolitev, ustavitev kake posamezne zadeve, ki torej ne potrebuje še: »dovolila«, ker je že dovolitev sama konkretni akt:
c) srednji pomen za genus: izvršba i. d.;
č) včasi pomeni razmerje med posameznimi činitvenimi imeni — razmerje v z r o k a in u č i n k a, včasi jednote in posameznega dela. S tem pa seveda še niso označeni vsi medsebojni od-nošaji «orodnih činitvenih imen, kterih razvozljanje je predvsem naloga jezikoslovcev.
3. Izključeno je, da bi znanstveniki osobito pravoslovci rabili mesto glagolnika kar celi vpisni stavek; ker se je nepotrebnih stavkov ogibati.
Tudi nadomeščanje nedoločnika s celim stavkom ni morda nikaka prednost »jugoslovanskih jezikov«, ampak nedostatek makedonščine, ki je zgubila nedoločnik; hoču, da kažu. hoču, da jedem... torej ni nikak napredek, ampak nazadek nasproti hočem povedati, jesti itd.
Ozkosrčno omejevanje nedoločnikov je neopravičeno eno-stranstvo.
Znanstvenost potrebuje izraza najširše spiošnosti (abstrakcije) in ožje in najožje spiošnosti do popolne posameznosti (konkretnosti).
V	to svrho nam služi izražanje z glagolnikom kakor najširše in z nadomestnimi tvorbami širjega, ožjega in najožjega pomena (genus, species) čestokrat za izražanje medsebojnega razmerja; včasih celo vzroka in učinka; mnogokrat tudi v prenesenem pomenu; časih za izražanje razmerja med celoto in delom itd.
Iz literarne zapuščine dr. Janka Sernea.
Priobčuje Dragotin Lončar.
(Konec.)
XIX.
Slovenščina pri mariborskem sedišču.1)
Ko je c. kr. ministrstvo pravosodja ukazalo 1862. leta, da se sme tudi slovenščina rabiti za vsakovrstne prošnje, tožbe itd., ki se podajejo sodiščem, se je odločil dr. Dominkuš začeti s slovenščino, dasi je dobro vedel, da niti uradniki in pisarji niso navajeni slovenske pisave, niti ne mara slovenski svet okoli mesta mnogo zanjo ali pa celo nič. Podali sta se dve slovenski tožbi za dva trda Slovenca, ki v pisarni tudi nista govorila nemški. Po postavi bi bil moral sodnik odločiti dan za razpravo, kjer naj bi se bi! toženec vprašal, ali je resnica vse to, o čimur govori tožba itd. Toda tožbi sta prišli nazaj z nemškima odlokoma, da je določen dan, ko se toženec najprej vpraša, ali razume jezik, v katerem je tožba spisana.
Dr Dominkuš je podal rekurz na c. kr. graško nadsodišče in zahteval, da se določi dan za razpravo. Omenjena nemška odloka sta se pa izročila tudi tožnikoma in ne le — kakor navadno
—	samo njunemu zagovorniku, .leden izmed tožnikov je prišel vprašat dr. Dominkuša, ali mora tudi on priti tisti dan k sodišču.
) V „Slomšekovili Drobtinicah“, XIX. (1c65/66), str. 267—274 je ol» javljen Sernčev članek „Slovenščina v sodnijah“, ki navaja postave, ugodne rabi slovenščine po sodiščih na Slovenskem.
Odgovorila se mu je. da ni treba, dokler ne odloči nadsodišče, ne njega, ne toženca, kar se je tudi zgodilo. Drugi toženec je pa prišel, ker ni vedel, da je podana pritožba. Dr. Dominkuš mu je rekel, naj gre domov, ker se po postavi mora čakati, dokler ni rešen rekurz. Toženca je pa sodišče vse eno vprašalo, ali razume jezik tožbe. On je tudi povedal, kaj mu je rekel dr. Dominkuš, ki ni smel biti zraven, ko so toženca izpraševali. Ta mož razume nemški iti slovenski. Tožba je sicer rabila neke nenavadne besede, toda vse so bile vzete iz znane knjige »Juridično-politična terminologija jugoslovanskih narečij«, ki jo je dala izdelati vlada.
Dr. Dominkuš je med tem podal slovensko prošnjo, naj se neki vinograd prepiše na ime neke stare žene. Tudi ono pismo, po katerem naj bi se vknjižila ženina last, je bilo slovensko. Sodišče je prošnjo zavrnilo, češ, da ni spisana niti v sodnem, niti v onem jeziku, ki je okoli Maribora navadni deželni jezik. Zoper to se je pritožil dr. Dominkuš slovensko, a tudi pritožba je prišla nazaj z enakim odlokom, češ, da mora biti pritožba spisana v sodnem ali v onem jeziku, ki je v navadi okoli Maribora. Nato je poslal dr. Dominkuš svojo pritožbo s prošnjo vred naravnost nadsoctišču v Gradec, ker mariborsko sodišče ni hotelo tega storiti.
Mariborsko sodišče je zadevo dr. Dominkuševo kot proti-postavno predložilo graškemu nadsodišču. Dr. Dominkuš se je moral opravičevati. Graško nadsodišče je izreklo, da se mora razpisati dan za razpravi glede omenjenih tožeb in vknjižba lasti do vinograda naj se izvrši po postavi, ker ukaz z dne 15. marca 1862. leta ne govori o tem, da bi se moralo v vsakem okraju ta-mošnje narečje rabiti za sodni jezik. Dr. Dominkuš se kaznuje z globo 50 fl in sicer zato: ker je — kakor sam trdi — hotel s slovenskima tožbama podpirati sedanja narodno-politična prizadevanja (česar pa ni trdil); ker mu nista stranki naložili, da napravi slovenski tožbi; ker je rabil besede, ki niso bile umljive strankam; ker mu je torej vse eno, ali njegove stranke in nasprotniki razumejo jezik, ki ga rabi, ali ne; ker se je proti tožencem vedel agitatorično, kar se ne ujema z duhom ministerskega ukaza; ker je hotel ubraniti, da bi sodišče ne izvedelo resnice, kakor je hotelo z rešitvijo tožeb; ker ni izkazoval sodišču pravega spoštovanja v teh rečeh, ko je osebno tožil nekatere sodnike; ker vse to škoduje pravosodju in ga ovira.
Zoper ta odlok se je pritožil dr. Dominkuš na c. kr. najvišje
sodišče na Dunaju, ki je potem razsodilo tako-le: Razgovor med dr. Dominkušem in tožencema ni bil agitacija proti pravosodju, marveč k večjemu nekaj nerednega. Dosti je, ako se dr. Domin-kuš opominja, naj drugič ne dela tega. Deloma je c. kr. mariborsko sodišče samo dalo povod, da se je dr. Dominkuš tako vedel, ker je s tožbami postopalo protipostavno. Dr. Dominkuš doslej še ni bil kaznovan zaradi svojih zagovorniških opravil niti zaradi svojega vedenja; zato se mu odpušča kazen 50 fl. in se mu daje samo opomin, naj pri presojanju o veljavi slovenščine pri sodiščih ne pozabi one zmernosti, ki je potrebna za pospeševanje pravosodja.
Od tega časa dalje se je pri mariborskem sodišču izročilo že več slovenskih tožeb in prošenj, ki so bile vse rešene postavno, sicer z nemškimi odloki.
Iz teh dogodkov se učimo:
1. da slovenščina ne dobi obširnejše veljave pri sodišču, do-ker je ne tirja vsaka stranka sama, t. j. vsak slovenski kmet, ki daje sestavljati tožbo ali prošnjo;
2. da se ni treba nikomur ustrašiti, če se kak uradnik protivi slovenščini, ker se pravica še najde, ako ne doma, pa v Gradcu in na Dunaju, in da je zato treba na vsakem mestu pri prvih slovenskih vlogah neprenehoma tirjati pravico, dokler ni iztirjana.
XX.
Stara pravica.')
Mislimo si kmeta, ki je prevzel brez dolga lepo zemljišče svojih starišev, da dobro gospodari, dobi pridno gospodinjo in ima delavne, ubogljive otroke. Vsa družina skupno dela, da ni treba skoro poslov. Vsak ve, da s svojim delom koristi tudi sebi. Hiša živi v blagostanju. Vse imajo doma, malokdaj jih najdeš v gostilni. Spoštuje jih vse, gospodarjeva beseda je čislana v občinskem odboru.
Pripeti se pa, da umrje mati. Tu se vpraša, ali je bila mati tudi solastnica zemljišča. Ce je bila, prevzame vdovec celo zemljišče, dedičem pa izplača vrednost njene polovice, a pri cenitvi se ceni zemljišče nizko, da se bodočemu posestniku olajša gospodarstvo. To je krivica, ki se godi kmetom. Pri zemljišču namreč
') Koncept ima na koncu datum 10. VII. IS62.
ne velja ona (ledinska postava, ki je sicer spl '-na za vse državljane in po kateri pripada c:lo zapustnikovo imetje njegovim za-! or itim dedičem po sorazmerju, da dobi vsak dedič svoj del. Država, ki potrebuje trdnih kmetov, misli doseči svoj namen s tem, da se zemljišče daje v last samo eni osebi. Sedaj pa poglejmo, kakšne posledice rodi ta postava.
Oče prevzame tudi materino polovico v last in se zaveže plačati vsakemu otroku njegov delež. Čeprav se morejo samo deli nedoraštlih otrok vknjižiti, čeprav otroci ne dobe popolne polovice zaradi nizke cenitve, vendar ostane to plačilo breme za gospodarja, ker mora plačati tudi stroške bolezni, pogreba, cenitve, delitve, vknjiženja. In kakšen duh je zavladal v hiši! Vsak otrok ve sedaj, da je hiša last samo ene osebe; da ne pridobiva sebi, ampak drugim, če pridno dela; da je oče njega dolžnik. Zato zapuščajo hišo, služijo pri drugih kmetih, vzdigajo materino ded-ščino, celo tožarijo očeta zanjo. Denar je pa silno tekoče imetje. Hitro je zapravljen. Kaj pa, če pride še mačeha v hišo? Oče napravi ž njo ženitno pogodbo ali juternje, da se ona vknjiži kot solastnica celega zemljišča, ga po očetovi smrti prevzame in dediče izplača. Ako se pa oče ne oženi drugič in umrje, se zopet vpraša, komu pripada zemljišče. Če je oče napravil oporoko, pripade zemljišče otroku, ki je omenjen v oporoki, za cenjeno vrednost ali pa za toliko, za kolikor je oče ukazal. Če ni oporoke, dobi zemljišče najstarejši sin ali najstarejša hči, ako ni sinov itd. Pri več zemljiščih ima najstarejši sin pravico samo do jednega. Navadno je torej lastnik najstarejši sin, ki izplača svoje brate in sestre. Vedno pa je lastnik celega, za nizko ceno pridobljenega zemljišča samo jedna oseba. Zakaj? Zato, ker so se naši stari graščaki bali za desetino in tlako, cesarski uradniki pa za štibro, zaupajoč dobro gospodarstvo najbolj najstarejšemu sinu, ki naj dobi zemljišče po nizki ceni. Starorimsko in nemško pravo je sebično, da si ne more misliti skupnega gospodarstva bratov in sester.
Po materini smrti so ostali otroci lahko še v očetovi hiši, po očetovi smrti ne morejo. Bratje in sestre zahtevajo od novega gospodarja izplačilo očetove dedščine. Ako je ne dobe, pride velikokrat do tožbe in dražbe, kjer se proda zemljišče večkrat za majhno svoto. Lastni bratje in sestre iztirajo iz očetove hiše svojega brata ali sestro, kakor so bili prej iztirani iz nje sami. Če pa
najde novi gospodar dobrega kupca, se proda očetovo zemljišče, pri čemur se vidi jasno krivica, ki se godi mlajšim bratom in sestram, ker dobe veliko manj iz hiše nego oni, ki je prevzel posestvo.
Oglejmo si usodo mlajših bratov in sester!
Ta gre služit za hlapca s plačo 20—30 gl. na leto. Ves dan dela, a težko, da bi bil gospodar kdaj zadovoljen ž njim. Vsake nezgode pri hiši ali živini je kriv hlapec. Ne sedi za gospodarjevo družino za mizo, marveč je v kotu in spi v hlevu pri živini. O drugem nego o delu se gospodar ali gospodinja redko kdaj pogovarjata ž njim. Osamljen ostane do smrti. Nima človeka, ki bi ga ljubil, ne ve, kaj se godi po svetu, niti od daleč ne pozna krasot, ki jih je ustvarila človeška umetnost. Cerkev mu je še edino pribežališče, kjer se mu enkrat na teden proži pobožni nauk, kjer čuti božjo milost in obče-človeško ljubezen. Devetnajsto stoletje se sicer ponaša z idejami svobode in enakosti; toda vpraša se: Ali ni položaj takšnega hlapca bolj podoben staremu rimskemu suženjstvu nego tem idejam?	Še hujše pa je, ako služi	v	mestu
nemškemu gospodarju,	kjer	čuti tuji	jezik, tuje šege in	navade
kakor neprodirno steno	med	seboj in	med njim.
Nekoliko boljše se	godi	onemu,	ki postane najemnik	kake
vinske gorice. Ta se sme oženiti in ima svojo rodbino, kjer najde po dnevnem delu srečo in ljubezen med svojci, da ne misli na to, kako vinogradnik, lastnik zemlje, brez svojega osebnega dela dobiva korist od nje.
Tretji sin je postal vojak. S puško na rami roma po svetu. Cast človeku, ki žrtvuje za cesarja in domovino zdravje in življenje. Vendar ni nobena sreča postati vojak in živeti 8 let po najrazličnejših vojašnicah, biti pokoren vsakemu povelju raznih svojih poglavarjev in praznovati cele dneve v mirnem času. Marsi-kak vojak se je odvadil dela, po končani vojaščini ne išče ali pa ne najde službe.
Ako se gre sin učit obrti, postane obrtniški pomočnik, kjer se mu godi nekaj boljše nego kmetskemu hlapcu. Ima večjo plačo, boljšo hrano, postopa se ž njim lepše in v društvih rokodelskih pomočnikov najde tudi nekaj duševnega užitka. Toda tudi on ostane samec do smrti in ne čuti nikdar rodbinske ljubezni, ako nima imetja, da bi si napravil svojo delavnico. Zakaj velike tovarne uničujejo delo. Orbtnik ne more tako ceno prodajati kakor
tovarnar, ki dela s stroji. Vedno manj je obrtniških pomočnikov, a vedno več tovarniških delavcev. Slovenci skoro še ne poznamo tega stanu, česar nam ni treba obžalovati; zakaj njih usoda je žalostna. Privezani so skoro k strojem, že otroci se uporabljajo za težka dela. tovarnar obogati, a delavci ostanejo vedno reveži. Časih pol leta počiva tovarniško delo, delavci nimajo jesti. Na Angleškem plačujejo poseben davek za siromake. Vse države, ki se ponašajo s svojimi tovarnami in trgovino, se boje sile in množine delavcev brez imetja, tako imenovanega proletariata, ki se da voditi od vsakega kričača in postaja nevaren vladi, ker nima ničesar izgubiti. Hvala Bogu, da smo Slovenci ostali poljedelci in da imamo tako lepo zemljo, ki nas redi. Prav je, da naš kmet rajši obdeluje neplodne planine in pečine nego bi se podajal v fabrike.
Oglejmo si še položaj hčerk, ki ne morejo ostati na očetovem domu! Stara resnica je, da žena ne more srečno živeti, če ni omO-žena, ker je preslaba, da bi prenašala sama vse življenske udarce. Mož se temu lahko odreče, žena nikdar. Zakon je božji red za oba spola, vendar bolj potreben za žene nego za može. Skoro polovica dorastlih se ne oženi in ne omoži, kar je nenaravno in posebna nesreča za ženski spol. Nesrečne služkinje, ki delate vse življenje po tujih hišah ! Povsod jc dosti posla od zore do noči, da se morete malokdaj razveseljevati. Se srečne se čutite, ako smete v isti hiši ostati več let, kjer odgajate gospodarjeve otroke večkrat z večjo ljubeznijo nego sama gospodinja; vendar pri vsem tem »srce je prazno, srečno ni«.
'Pesnica je, da revščina in zapuščenost rodita hudodelstvo. Bogat človek navadno ne krade, ne slepari, ne seka z orožjem svojemu bližnjemu smrtnih ran. Sila in glad navajata k takim krivicam, hudodelec postane človek, ki se mu nikdar ne odkrije nobeno človeško srce; zato tudi on zapira svoje srce vsemu svetu, da ne ljubi nikogar... Po rojstnih knjigah je tudi dokazano, da se zlasti v velikih mestih rodi od leta do leta več nezakonskih otrok. To je slabo znamenje naše kulture, da morajo države ustanavljati posebne hiše za te nesrečne matere in njih otroke ter da nezakonski otroci prej umirajo nego zakonski. Ako bi bilo več ženitev, gotovo ne bi bilo toliko nezakonskih otrok. Kako pa se more ženiti oni, ki ste ga izgnali iz hiše, da nima ne strehe ne živeža?
Po navadi si oče, kadar izroči sinu ali zetu in hčeri posestvo, izgovori nekaj užitka, proti čemur se postavno nihče ne more
upirati; vendar nastaja cesto iz te pogodbe silno veliko pravd. Oče je dajal otrokom vse potrebno brez računa, otroci pa očetu natančno vse preštejejo, kar so mu dolžni dajati po pogodbi. Dostikrat mu še tega nečejo dajati, zlasti takrat, če je sin umrl in se je sinaha drugič omožila.
Takšna je sedanja naša dedinska pravica, ki je izpodrinila staro pravico, kakor so po njej živeli stari Slovenci in Slovani sploh. Ta stara pravica se še nepokvarjena najde pri Hrvatih in Srbih. Glavno njeno načelo je:	kmetsko zemljišče je
last cele rodbine ali — kakor pravijo Hrvatje — zadruge. Iz tega izvirajo sledeče posledice:
1. Vsak član zadruge, ki živi v hiši, vsaka žena, ki se omoži s članom zadruge, vsak tujec, ki ga je zadruga vzela v hišo, kakor tudi vsi njih otroci — vsi so s o d e 1 e ž n i k i celega zemljišča in zadružne hiše.
2. Kar priraste na zemljišču, pripada zadrugi. Česar je potreba za življenje članov, to se shrani, drugo se proda, plačajo se davki in dolgovi, a preostanek se razdeli med člane, upoštevajoč potrebe starišev in otrok.
3. Vsi sodeležniki so dolžni obdelovati zemljišče. Najstarejšega ali najizvedenejšega si izvolijo za gospodarja, ki ukazuje delo, skrbi za miroljubnost in pobožnost, zagovarja hišo na zunaj, hrani in razdeljuje denar, sicer pa dela kakor vsak član, polaga račune in se pri vsakem važnejšem dogodku posvetuje z dorastlimi člani.
4. Solastnina ali — kakor pravijo Hrvatje — starina se ne sme zadolžiti ali prodati, če ni s tem zadovoljna večina članov. T.nako ne sme noben član.zadolžiti ali prodati svojega dela.
5. Če ni pri hiši dovolj dela, smejo člani hoditi tudi drugam na delo, da si kaj zaslužijo; toda to se godi le z dovoljenjem gospodarjevim in, če nekaj od svojega zaslužka odstopijo hiši. Nemarne člane sme gospodar grajati, kaznovati, ali pa jih svari in kaznuje srenja.
6. Vsi člani prebivajo v skupni hiši, jedo za eno mizo in stanujejo po dnevu vsi skupaj. Po noči pa spe v posebnih izbicah po posameznih rodbinah in za obleko si skrbi vsaka oseba posebej.
7. Žene imajo vse pravice in dolžnosti drugih članov, zato so tudi dolžne pokoravati se ukazom gospodarja ali gospodarice. One skrbe za obleko svojih mož, otrok ali bratov; težka hišna dela oskrbuje zdaj jedna, zdaj druga. Ako se pa hči omoži na
drug dom, izgubi pravico do svoje starine s primerno odpravščino in prestopi v starino svojega moža.
8. Zadruga si lahko pridobi kolikorkoli in kakoršnegakoli imetja, ki se — ako je nepremakljivo — vknjiži v javne knjige kot zadružna last.
9. Tudi vsak član si sme za sebe pridobiti imetja in posestva, samo da ni to na škodo njegovim dolžnostim nasproti zadrugi.
10. Vsak član sme izstopiti iz hiše, pri čemur dobi nekaj iz nje. Srenja naj mu odmeri njegov del tako, da se ne oslabi zadruga in se ne pozabijo bodoči sodeležniki.
11. Člani smejo starino razdeliti med seboj, če je dosti imetja in zemljišča za nove zadruge, da morejo v njih živeti, in če je po sodbi srenje delitev potrebna.
12. Nepoboljšljivi člani, ki ne marajo za hišo in se ne more ž njimi živeti v miru, čeprav so bili že kaznovani od srenje, naj se od srenje začasno ali za vedno izključijo iz zadruge s primerno odškodnino.
13. Člani, ki so pred več leti zapustili zadrugo i:.i se povabljeni nečejo vrniti vanjo, izgube vse pravice do nje; če pridejo nazaj, ne dobe tega, kar je prirastlo zadrugi v njih odsotnosti.
14. Člani, ki morajo za več let zapustiti hišo zaradi vojaščine, in oni, ki so za delo nesposobni zaradi starosti, slabosti ali bolezni, ne izgube svojih pravic, marveč hiša skrbi za starce, slabotne in bolne ter hrani za vojake, ki jih zopet sprejme za člane, ko se vrnejo.
15. Po smrti kakega člana se star.ina ne razdeli, ker zadruga kot njena lastnica ni umrla; samo njegovo osebno imetje se razdeli.
16. Po gospodarjevi smrti se voli novi, ki ima zopet iste pravice kakor umrli gospodar.
17. Če bi gospodar izrabljal svojo oblast, recimo s tem, da bi si prilaščal denar in hotel sam gospodariti, se člani lahko pritožijo pri srenji in si z njenim dovoljenjem smejo izbrati novega gospodarja.
18. Vsak moški član zadruge se sme oženiti. Zadruga gleda, da dobi pobožno in pridno ženo; v nasprotnem slučaju ni treba, da bi jo sprejela medse.
19. Člani, ki dobe kako državno službo ali začno izvrševati kakšno obrt ali trgovino, ne prejmejo ničesar iz hiše, ker je hiša
y.e dosti potrošila zanje, da so prišli do teh stanov. V nesreči pa se smejo tudi ti člani zopet vrniti v zadrugo, če so pripravljeni iz-polnovati vse zadružne dolžnosti.
20. Za mladoletne, za vojake itd. skrbi hiša, imajo pa svojega varuha, ki jih nadomešča pri važnih zadevah.
21. Srenja je poravnajoči razsodnik za članske prepire, ki oskrbuje pravna opravila z dovoljenjem članov. Srenjska sodba ie veljavna za člane; sodišča posegajo malokdaj v zadružne razmere.
22. Ko bi pomrli ali izstopili vsi drugi člani zadruge, ima zadnji član pravico svojevoljno prodati hišo ali pa jo izročiti po svoji smrti komurkoli. To se skoro nikoli ne zgodi, ker hiša. ako ima malo članov, rada sprejemlje medse tuje osebe. Če pa število zadružnikov preveč naraste, si močnejši in izvedenejši iščejo drugod boljšega stanja.
Tega zadružnega življenja se drže Hrvatje in Srbi, čeprav je bil občni državljanski zakonik že leta 1853. tudi pri njih uveden. Dunajska vlada je dolgo časa prezirala zadruge, vendar jih ie leta 1807. in 1850. v Vojaški Krajini postavno uredila. Ko so hile pri Hrvatih in Srbih uvedene zemljiške knjige, se je zapovedalo, da se morajo za lastnika kmetskih zemljišč vknjižiti zadruge. Leta 1857. se je po gospodarjevi smrti prepovedala delitev zemljišč, kakor se to godi pri nas. Leta 1861. se je posvetoval o zadrugah hrvaški deželni zbor.
O zadrugah je leta 1859. napisal Ogn. M. Utiešenovič krasno knjigo »Die Hauskommunionen der Siidslaven«. Hrvatje so se pred tremi leti že bali. da ne bi vlada razpustila zadrug, ker ni napravila zakona zanje. Omenjeni knjigi so priložena mnenja mnogih, po vsi hrvaški deželi znanih mož, ki soglasno potrjujejo, da zadružno življenje v nravnem oziru bolj blagodejno vpliva na ljudi nego zasebno; da se manj dela in manj blaga porabi za kritje zadružnih potreb nego bi se porabilo za ravno toliko oseb pri zasebnem gospodarstvu; da člani veliko več in rajši deiajo nego najeti posli; da nima lenoba, ki se na Hrvaškem sem in tje še nahaja, svojega izvira v zadružnem življenju, marveč v nedostatku šol in v nizkih cenah pridelkov, da se ne izplača težko delo; da na Hrvaškem zaradi zadružnega življenja skoro ni revežev, beračev itd.; da je izmed avstrijskih dežel tam največ zakonskih parov in zato najmanj nezakonskih otrok; da se tam zgodi malo
tatvin in da uživa ves narod boljšo hrano nego sosedje; da rodi zadružno zemljišče več žita, vina in drugih plodov ter redi več živali nego zasebno zemljišče pri enaki množini delavcev; da so oni, ki so začeli posamezno živeti, kmalu propadli s svojim imetjem.
Take dokaze sem bral v oni knjigi in se o njih resničnosti prepričal na lastne oči, ko sem bival dve leti na Hrvaškem. Vstopil sem v pisarno nekega odvetnika, glavo polno samega nemškega in staro-rimskega prava, ki sem se ga bil učil v Gradcu. Na Hrvaškem se mi je vse čudno in slabo zdelo. Mislil sein, da so Hrvatje za celih 100 let zaostali za nami Slovenci, da je njih pravica kak patriarhaličen ostanek, ki ga je treba takoj uničiti. Pred uvedbo avstrijskih postav je bilo sicer na Hrvaškem še malo pravnega reda; toda tega niso bile krive zadruge, marveč samovoljna uprava graščin. Začel sem brez pravoslovnih predsodkov študirati zadružno življenje. Vsakdanje delo mi je pokazalo, da se je prodalo na javni dražbi zaradi dolgov ali svojevoljno čisto malo kmetskih zemljišč. Tudi zaradi odgoje nezakonskih otrok ni bilo treba tožiti, le dva meščana sta bila v tem oziru tožena iz naše pisarne. Za dedščine so bile tožbe samo med meščani in še teh malo, večina vseh pravd je bila med graščinami in njih prejšnjimi podložniki ter zaradi kupčije. Ko sem prišel nazaj na Slovensko, sem šele prav razumel vrednost hrvaških zadrug. Pri nas se po nemškem pravu vsak čas dogaja, da tožijo otroci očeta ali mater; da sestra da bratu prodati zemljišče; da je jeden brat bogat, drugi pa hodi kot siromak po svetu; da stari oče berači, ker ni bil vknjižen njegov izgovorjeni užitek; da marsikatera nezakonska mati utopi svojega otroka in se ga s tem reši.
Ta reč se meni zdi vredna, da bi premišljevali o njej vsi učeni in neučeni možje našega naroda. Na Slovenskem se nahajajo hiše, ki so v njih bratje in sestre enakopravni lastniki. Postava nas ne sme siliti, da bi vsi kmetje morali živeti v zadrugah. Jaz bi v tem oziru ne terjal od države drugega nego samo svobod o in sicer: Vsak posestnik lahko po svoji prosti volji napravi zadrugo bodisi s svojimi otroki, bodisi s svojimi brati in sestrami, da bi po njegovi smrti že veljalo zadružno pravo. Vsako kmetsko zemljišče naj bi se smelo vknjižiti kot lastnina cele rodbine. Ustanovniki zadruge naj si prostovoljno napravijo zadružno pogodbo, a zadružna postava naj ščiti, da se v zadrugi svoboda po-
sameznega člana ne prikrajšuje, kakor bi bila taka postava potrebna tudi za one zadruge, ki bi se ustanovile brez pismene pogodbe.
Obstoječe postave branijo, da bi se cela rodbina vknjižila kot lastnica zemljišča, pač pa dopuščajo, da živi več oseb pod jedno streho, ki delajo drug za* drugega; zato bi bilo potrebno za začetek samo to storiti, kar je dovoljeno. Toda to je gotovo, da se naše dedno pravo glede kmetskih zemljišč nikdar ne izpremeni, ako ne tirja te izpremembe ves narod! Ko bi imeli na Slovenskem sklenjenih tisoč takih pogodeb, ki bi veljale samo za dotične člane, opirajoč se na dobro voljo vknjiženega lastnika, potem bi se lahko naši zagovorniki v deželnih zborih sklicevali na to in tudi lahko dosegli takšno zadružno pravo.
Angleži, Francozi in Nemci že dolgo časa iščejo poti, kako bi se rešili siromakov, katerih število raste od dne do dne, da države ob brezposelnosti ali javni nesreči ne vedo, kam ž njimi. Hvala Bogu, da pri nas še ni toliko zapadne kulture, da bi imeli vse te izkušnje; vendar ni prezgodaj, ako se že zdaj pripravljamo na te dneve, oziroma še boljše, da se jih ognemo . ..
Pregledi in referati.
Pravo,
Opazke k slovenskemu pravniškemu jeziku.
I.
Ne morem bolje spremljati svojih »Opazk k slovenskemu pravniškemu jeziku« nego z izpiskom iz razsodbe c. kr. deželnega prizivnega sodišča Bc 212/13/3; razsodba je pisana sicer v hrvaškem jeziku na sodišču, ki uraduje sicer jednakomerno hrvatski in slovenski, in bi bila slovenski izdana izšla z ravno istimi ali še celo pomnoženimi napakami.
Glasi se: »C. kr. zemaljski sud u Trstu je pod predsjedanjem
c. kr. predsjed. M i 1 o v č i č-a u prišustvU c. kr. zem. savj. P i-s t o t n i g, D o u g a n, kao sudca u parnici Štefana Horn a n a u Suhi 30 pri Škofja Loka kao tožitelja. zastupanog od odvj. Dr. P o č e k proti M. Seljak, trgovcu u Opatiji kao tuženiku, zastupanom od odvj. dr. Mandiča radi 245 K 53 s pp. usijed priziva tuženika proti presudi c. kr. kotarskog suda u Vo 1 o s -
kom - Opatiji «, toda za
enkrat dovolj!
Hujše slovniške anarhije si pač ni možno misliti. Pri tem pa ni dvoma, da je pisal akademik, ki ima za seboj zrelostni izpit
r.l»
iz hrvaščine in nemara tudi iz slovenščine, ki je osem let tolkel na gimnaziji latinsko, grško, hrvatsko, slovensko ali celo laško slovnico... in s tolikim uspehom! Pa sedaj ne zna pravilno sklanjati in pisati dveh lastnih imen. Toda poglejmo:
I. Pisec je sklanjal in pisal p ra v: 1. u Trstu (in ne morda u Trst); 2. u Suhi (imen. Suha po vzgledu: riba); 3. u Opatiji; 4. u Voloskom - Opatiji (prav lepo!)
—	sami pravilni mestniki, toda temu nasproti neprav:	1. pri Škofja Loka; tukaj mu je povsem pošla slovniška učenost, kakor bi bila Škofja Loka sploh nesklan-jalno ime, mesto da bi bil Škofji Loki privoščil pristoječi mestnik in zapisal: pri Škofji Loki kakor je pisal: u Suhi in u Opatiji.
Tako se je godilo piscu pri krajevnih lastnih imenih.
II. Sedaj pa poglejmo, kako se mu je godilo pri o s e b n i h 1 a s t-n i h imenih:
Pravilno je pisal: 1. ... u parnici Štefana Homana, in sicer jedino le to ime, vse d r u g o je zgrešil.
1.	Imena svetnikov (savjetni-ka) a) Pistotniga in Dougana sploh ni sklanjal, kakor bi to bili nesklanjalni imeni, b) Istotako ni sklanjal imen M(atije) (Martina, Mihe) Seljaka in Drja Počka, -pisal je vseskozi r o d i 1 n i k e s k 1 a n j a n e in nesklanjane kar v eni sapi: u prisustvu c. kr. ze-maljskog savjetnika Pistotnig, Dougan ... zastupanog od D r. P o č e k proti M. Seljak. 2. Sicer pa pisec piše rodilnike — »glotujoče« kakor Kitajec: Yang-tse-Kiang: a) pod prečlsjedanjem c. kr. predsjednika Milovčič-a; od odvjetnika Dr. Mandič-a (mesto Drja Mandiča, če glotuje Kitajec, dela tudi v govoru presledke, poskušajte: Milovčič—a izgovarjati, vse se vam bode smejalo!
Toraj kakor Štefana Homana, tako tudi Milovčiča, Drja Mandiča, Drja Počka ... lepo zvezano, kakor se spodobi.
Pomislimo, v teh kratkih besedah ni nič več in nič manj nego sedem oziroma jednajst — poglavitnih grehov, rekši napak zoper sklanjo!
Toda tukaj se nahajajo vsaj sledovi pravilnosti, čestokrat pa nahajamo sodne spise, kjer niti ena beseda ni sklanjana pravilno. Za Hrvate in Slovence je vse dobro, če bi pa kdo zgrešil take napake v nemški sodbi, — ne vem, kaj vse bi se mu zgodilo.
11.
Sklanjanje in sploh pisanje lastnih imen je slovenskim in hr-vatskim juristom španska vas. Zaman so vse slovnice, zaman navodila v Levčevem pravopisu, zaman Štrekljeva razprava v Ljubljanskem Zvonu 1910.
L Ko sem prišel v Ljubljano, sem dobil v roke sodni kazenski akt, v kterem sta bila sojena posestnik Ivan Hribarnik in njegova žena Ivana Hribarnikova vsak v šestih ali večih točkah, vsak deloma obsojen in deloma oproščen. Ves popoldan sem se mučil zaman, da bi dognal, ktera oseba in v kterih točkah je bila obsojena ali oproščena, nazadnje sem nejevoljen vrgel celi akt v kot in ga moral drugi dan preiskavati ab ovo le s težkim trudom dokler sem dognal, v kterih točkah sta bila o-proščena ali obsojena, on in ona.1)
2.	V neki kupni pogodbi je kupil kupec Janez Pečar zemljišče; podpisaval se je s francoskim r-om, ki ga je pisal podobno
’) Alije namreč pnmenjalo:	Ivana
Hribarnik moški rodilnik ali tožilnik ali ženski imenovalnik, zlasti v zvezi: Oprosti (ne pa: oprošča se: Ivana Hri-barnik . kar je ženski imenovalnik in po krivi rabi tudi moški tožilnik.
slabemu n-u. Ker dotični notar tudi noče ali najbrže ne ve sklanjati lastnih imen in je rabil tudi v celi pogodbi ime Pečar nesklanjano, je pisal v pogodbi kakor tudi v prepisnem predlogu vedno le: lastninska pravica za Janeza Pečan. No. jedva je dobil ta Janez Pečan v roke zemljiškoknjižni prepis, — se je prišel pritožit, češ: jaz nisem Janez Pečan ampak Janez Pečar; preostalo pa ni nič drugega, kakor popravek kupne pogodbe ker se je pomotoma zapisalo kupčevo ime napačno: Janez Pečan mesto Janez Pečat, morala se je napraviti nova vloga; — kdo je pa trpel stroške, o tem zgodovina molči.
Najlepše pri celi zadevi je to, da je dotični urad tudi napačno poveril, da je Janez Pečan, kte-rega istoto sta potrdili priči X in
Y	- - pričujočo pogodbo lastnoročno podpisal.
3. V drugem slučaju se je kupna pogodba glasila na kupca Josipa Marijo Gombač in enako tudi prepisni predlog, pri kterem je naključje hotelo, da se je med besedi Josipa Marijo odtisnil kos črke iz druge strani, tako da je izglodalo, kakor: Josipa & Marijo Gombač, in se je vknjižila lastninska pravica, (sodnik je rešil po predlogu [ut intus], za Josipa in Marijo Gombač, vsakega do polovice.
Toda dogajajo se še druge ne-prilike, škodo pa trpe zaradi take nemarnosti po nepotrebnem — stranke in ugled slovenskih notarjev in odvetnikov in ž njimi tudi ugled slovenščine.
4. Slovensko pravništvo ima sicer svoj list. ki pa se za pisanje imen tudi zadostno ne briga, deloma pa se tudi ne more brigati v Popolni meri, ker v svojih slučajih ravno imen strank ne prinaša, ampak samo črke začetnice. Raba nenemških jezikov je v naših uradih še vedno pasterka:
kar je, je vse prav; deloma se dela po starem kopitu, deloma pa brez glave in repa. Zanikrnost in anarhija v tem oziru je taka, da so vsi osebni večletni napori bob ob steno; predsedništvo slovenske odvetniške zbornice na pismeni predlog ni sploh ničesar ukrenilo, kamoli zadevo spravilo v sejo češ: to so same sitnosti.
Predno začnemo opazke k slovenski pravniški terminologiji, je tr;ba obdelati opazke k slovenskemu pravniškemu jeziku ali še bolje: k pravniški pisavi.
Na. vprašanje, odkod jemljejo naši pravniki dovoljenje za ne-sklanjanje lastnih imen. se je nek odvetnik ljubljanski kar naravnost odrezal, da tako uči Janeži-čeva-Skctova slovnica.
111.
1.	Zato poglejmo, kaj torej k našemu vprašanju uči Janežiče-va-Sketova slovnica.
Pred menoj leži Janežičeva slovnica v svoji častiti tretji izdaji iz leta 1864 in tukaj čitam povsem pravilno sklanjo lastnih imen. (kakor ie pač pričakovati v Janežičevi slovnici), namreč v § 104: Vodnik. Vodnika, Vodniku; Ravnikar, Ravnikarja, Ravnikarju; Celovec, Celovca, Celovcu; Soča. Soče, Soči; Brdo, Brda, Brdu itd. nadalje v § 105: Marko, Marka, Marku: »priimke moških oseb na »a«: Godina. Godine, Godini itd. Robida, Robide, Robidi, Trdina, Trdine. Trdini«...; dalje Mali. Malija, Maliju; Zurbi, Zurbi-ja, Žurbiju itd Dobrovski, Dobrovskega, Dobrovskemu  Koseski. Koseskega, Koseskemu itd.
Krajevna imena:	Goričane,
Svečane, Poljčane, Draždane...; Svečane, (Sveče), Svečan. Svečam, Sveče, v Svečah, pod Svečami .. .: I rclrio Trebnega. Treb-nemu: Sostro, Sostrega, Sostre-mu, Velesnvo. Velesovega. Vele-soveiru; Novo mesto. Novega
mesta, Novemu mestu itd.... do Podkrnosa, do Nabrežine, do Zaloga, proti Zalogu.1)
V	Janežičevi-Sketovi slovnici (šesta predelana izdaja iz leta 1889, se nahajajo v SS 94, 95 do 98 vsi isti jednakosklanjani primeri, in povsem jednako v najnovejši izdaji (deseti — iz leta 19] I v in 92 do 98; v obeh izdajah 2 dopolnili: Adlešiči, Adlešičev, Adlešičem itd. v Adlešičih; Kosi (= Kosej), Kosija, Kosiju itd.
2.	Vse isto se nahaja v L e v-čevem pravopisu št. 201 do 222 in v Šumanovi slovnici. Zlasti naj slovenskim pravnikom prepišemo za poduk in posnemo Levčevo št. 209, ki uči: Popolnoma napačno piše, kdor z v e z a-j e m loči končnico od lastnega imena") n. pr. Orel-a, Erjavec-a, Slomšek-a. Grasselli-ja, Šuklje-ta... To je tako, kakor bi Latinec pisal: Markus-i, Livius-i, Drusus-i namesto: Marci, Livii, Drusi.
To si naj vsi slovenski in hr-vatski pravniki zapišejo za ušesa; pa tudi razni »uredniki« slovenskih listov. Zaradi ostrosti prime-
') Vstopivšemu novopečenemu doktorju se mi je to-le pripetilo. Imel sem napraviti nek ? e m lj i š k o - k i i'i * i prepis vložka število x davčne obč n ■ „Zalogah“. Izprašujem vse osobje za ime v imenovalniku. vsak pravi : Zalogam, čeprav ugovarjam. da je to naravnost nemogoče. V zemljiški knjigi sem naš^l : Katastralgemeinde . Sallogam'. Kaj početi? K sreči je prišel neki kmet iz dotične oko-lire. Pove mi. da se tam nahajajo sela : Medlog. Podlog: in sedaj je bil i jasno: Zalog. Ljudje so kraj imenovali sprva: za logom. - pozneje se je ime strnilo v zložen samostalnik: Zalog, odgovarjalo na vprašanje kje? Za logom, n/.iroma za logam (po starem izgovoru), kar je zemljemerec ponemčil: .Sallogam ": primerjaj : na Brežini; kadar se predlog spoji z imenov v zloženko, tedaj izgubi svoj sklon: torej: v Zalogu, v Nabrežini enako: pod Krnosom. v Podkrnosu; pod Lipoglavom v Podlipoglavu.
') se. kitajski glosujoč. pači I
re je treba pomisliti kaka goro-stasnost bi bila v latinščini reči: Video Marcum Tullius Cicero, ali Marcus Tullium Cicero, ali Marcus Tullius Ciceronem. V tem o-ziru velja vse za slovenščino isto-tako, kakor za latinščino, ker nobeden obeh jezikov nima člena. Samo jeziki, ki jim rabi član, smejo izpustiti končnice: Julius Caesars Kommentare, ali: die Kommentare des Julius Caesar.
V	slovenščini in povsod v slo-vanščini se pa sklanja vsaka beseda, ki znači ime; nesklanjalnih imen slovenščina in slovanščina ne pozna.
IV.
Naši pravniki se piškavo izgovarjajo (za vsak greh najde grešnik piškav izgovor), češ da se iz sklanjalnih imen ne ve posneti, kako se ime glasi v imenovalniku.
Piškavost teh izgovorov naj pojasnijo nastopne točke: a) Kadar slovenski pravnik piše kupne pogodbe: o zajcih, srnah, jelenih (... nekdo se zaveže kupcu dobavljati vsako leto toliko divjačine: zajcev, srn, jelenov itd.), takrat ve, kako se glasi imenovalnik; kadar pa je Zajec, Jelen itd. lastno ime, takrat nastanejo na-mah križi in težave zaradi sklanjatve. Vprašam te pravnike samo, ali je mogoče govoriti: Vidim Zajec, vidim Jelen, sem pri Zajec, sem pri Jelen itd.
Za omikanega Slovenca (in naše pravniKe. ki imajo zrelostni izpit iz slovenščine in še vseučilišč-' uavrh. smemo šteti med omikance) je tak izgovor pač testimonium paupertatis maximae
—	v znanju rodnega jezika.
b) Vendar jim hočemo tudi v tem izgovoru pomagati in za bodoč: čase izpodnesti vsako podlago za kak piškav izgovor.
Pregledno prideta predvsem dva slučaja v poštev, v kterih je možno, da se iz odvisnika ne ve,
kako se glasi dotično ime v imenovalniku, toda ne po imenu samem, ampak zgolj le po črki.
*) Pred vsem so v tem oziru prizadeta imena, ki so v resnici stari zvalniki, na primer ime Dečko = dečko; v tem oziru spominjam na hrvaško obliko: Oj ti moj gorski kraju, ja ljubim te!
-	v znani krasni pesmi. Beseda deček se rabi najčešče, po večini izključno v zvalniku, ker dečka navadno kličemo: dečko, pojdi sem; prinesi mi to in ono; v stari slovenščini imajo nektere besede zvalnik na u, na pr. vrač, o vraču! Tudi ta imena oseb se najčešče rabijo v zvalniku; Cehi kličejo: Jeniku. pojd!, Slovenci: Janko, pojdi sem; tukaj imamo torej stari zvalnik, zato imamo Slovenci toliko Jenkov (Jenko alias Janko,) -- Janezov; jedna-ko: Stanko, Franko, (Frankovci), Cvetko (Cvetkovci), Ivanko (— Ivankovci); dalje: Jurek = Jurko. Petek = Petko, Matek = M;: ko. Perek Perko, Murek Mi . ko; v Rusih: Curek =Gurko (general); Ševčenko, Korolenko: Vid Vido, Kad = Rado, Danil — Danilo, Vreček = Vrečko, Keček - Kečko (kraljica Natalija je rojena kneginja »Kečko«); Mark - - Marek = Marko itd.
Imenovalnik se torej v tem slučaju res ne more vselej lahko posneti iz odvisnega sklona; v tem slučaju si pa slovenski pravnik pomaga tako. a) da se ime prvič rabi v imenovalniku: b) kadar pa se prvič rabi v odvisniku, naj se ime v imenovalniku postavi poleg odvisnika v oklepaj: Pred menoj Zvonimirom Jenkom, Dečkom, Vrečkom, Perkom (Jenko, Dečko, Vrečko, Perko... Jenek, Derek, Perek. Vreček). f;i Druga taka težava nastaja pri imenih na končnice, vsebujoče gibljivi polglasnik »e«; na vzhodu, kjer se samoglasniki na koncu »ne požiraj o«, ampak
določno izgovarjajo, ta »težava« ne nastaja tako lahko, kakor na Kranjskem; Kriv je seveda v prvi vrsti nezadosten, pogrešan ali naravnost spačen zapis priimkov v matrikah in drugih izkazih.
Torej: dočim se izgovarja na vzhodu pravilno: Lovec, Zorec, Goreč, Gregorec, Klanjec, se izgovarja na zapadli brez poiuglas-nika e: Love. Zorc, Gore, Gregorc. Klane. Klinc, (Klinec), itd. Tudi v takem slučaju v slovenski listini ni mesta za kak dvom, kadar se prvič rabljeno ime zapiše v imenovalniku; odnosno, kadar se rabi prvič v odvisniku: ... pogodba se sklepa med Francem Zorcem (Zorc) in med Antonom Prelovcem (Prelovc).
-•) Sicer pa slovenskemu pravniku ni treba hlapčevsko oponašati nemških vzorcev: na primer: Vor mir k. k. Notar X. Y.1) — — wurde am ... zwischen M. u. N. geschlossen nachstehender ... Vertrag. —, ampak slovenski pravnik naj lepo začenja z imenovalnikom:
C. kr. notar Anton Šmidinger poverjujem. da sta dne ... pred menoj sklenila:	1. prodajalec
Martin Dečko, posestnik v Zalogu št. 2, 2. kupec Stanko Prelovc to kupno pogodbo. Pri takem poslovanju slovenski pravnik nikdar ne bo prišel v zadrego, kako se stranka piše... in mu ne bo treba v nič devati odvisnih sklonov pri uporabi lastnih imen, in s tem slovenščine same. Tudi tožbe in sploh sodne vloge, naj navajajo na napisni (prvi) strani stranke v imenovalniku: n. pr. To-žitelj: Franc Murko, posestnik v Grahovem št. 6. Toženec: Stanko
M Razlagov Pravnik Slovenski oči v olirazcu za ženitveno pogodbo ipo novem notarskem redu) pravilno pisanje in sklanjo lastnih imen z nastopnim izgle-dom : — — — pred doktorom Ivan m GerSnknm - — — z nevesto .Telo Vidovičev». ---— hčerjo Ivana Vidoviča.
Šetinc, posestnik na Suhem vrhu št. 5, zaradi: ... ali: Predlagatelj (... izvršitelj) Franc Zajc, kovač
v	Mirni št. 1, nasprotnik: (... iz-vršenec) Ivan Zorec, kmet v Peči št. 6. V tem oziru naj si slovenski pravniki iščejo izgled v o-brazcu, ki jim ga je že leta 1862 osnoval dr. Radoslav Razlag v Slovenskem Pravniku (zbirka o-brazcev) stran 89:	»Ženitni
dogovori oziroma dedinska pogodba in oporoka, in jedna-ko v drugih mnogih obrazcih.« Toda večina slovenskih pravnikov nima ne sluha ne duha o tem, da je že leta 1862 drja Radoslava Razlaga Slovenski Pravnik oral (in razmeroma prav dobro oral) ledino na polju slovenskega pravniškega jezika; nadaljevali so za-počeio d lo trije letniki pravniškega strokovnega lista: Pravnik Slovenski 1870, 1871, 1872; toda
o	tem več na drugem mestu.
Tako torej pridemo do zaključka, da se imajo tudi v pravniškem jeziku natanko in brez izjeme sklanjati vsa lastna imena brez vsakega ozira na desno in levo po strogih pravilih slovnice, kar pa zahteva tudi čast in ugled našega jezika.1)
V
Ker smo se dosedaj bavili pretežno z možkimi imeni, treba je še nekaj ozirov na ženska imna.
1.	Mimogrede naj pred vsem opozarjamo, kako so svoja imena pisale naše pisateljice, ki so v tem oziru tudi kolikortoliko vpoštev-ne; v tem oziru nahajamo imena: Josipina Turnogradska; Lujiza Pesjakova; Pavlina Pajkova; Ma-
'l Kar je nesoglasno, je samo posledica slovenske lenobe in brezbrižnosti, kateri je vse prav. kakorkoli in naj bo še tak izrodek knrzovščine. Kakor na jedni strani upliv nemščine, tako se ka- • že pri Kilzmics Števani zoper narodno govorico upliv madžarščine.
rica Strnadova, Vida Jerajeva. V zadajem času smo nahajali časih: Zofka Kvedrova (Jelovškova), časih pa: Kveder, (Jelovšek), nadalje: Ljudmila Poljanec. Že tukaj opozarjamo, da sta zadnji dve u-čitcljici, to je namreč, kakor se bo še omenjalo, simptomatično. Pri Cehih, Poljakih nahajamo izključno samo le: Arča Brtnicka, Božena Nemcova, Gabrijela Preisso-va, Mara Konopicka, Bilinska, Krasinka; pri Rusih:	Karolina
Karlovna Pavlova, Nadjožda Dmi-trijevna Hvoščinskaja, Ana Pavlovna Barykova, Olga Nikolajev-na Čjamina, Mira Aleksandrovna Lohvickaja.
2.	In kako je sicer pri Slovencih. V Slovenski Bčeli iz leta 1850 se nahajajo nekteri obrazci, pač izmed prvih slovenskih (za krstni list, za poročni list; za ižpričbo krščanskega nauka, za oklicni list). Pisatelj poroča, da si sicer za možke priimke ni trden, ali bi priimek Vovk naj. ostal nesklan-jan, in dodaja, da bi to morda slovenska ušesa š č i p a-
1	o,1) zato meni, da bi bilo pisati bolje Vovka nego Vovk, torej Jožef Vovk, sin kmeta Juri.a Vovka in njegove žene Mice Obrezove (pripominja:	Obrezove,
namesto rojene Obrez, kar je veliko krajše in se mi bolj slovensko zdi). Pisatelj se tega načela glede pisave ženskih imen drži dosledno v vseh drugih vzorcih: ženin Anton Trpine ... z nevesto Mico Koželo-vo,... ženin Luka sin Valentina Hostnika in njegove žene Jere Strahove, — sin rajnke žene Jere Velinove,... žene Lize Gajove. (pisec je I. Virk.) Sicer se pa Bče-la sama drži tega načela: »Ližeta Beručijeva 1851/34.« Zanimivo je tudi. kar naj se mimogrede omeni, da priobčuje št. 8 tega lista javno
‘i Slov. BCela sama piše ^z preß, gos-poilom Antonom SIonisckonK 1<S >1 stran 7.
vprašanje: Kje je slovenska pravniška terminologija? To vprašanje je tudi dandanes zopet oživelo na novo.
3.	Poglejmo, kako ravna z ženskimi imeni drja Radoslava Razlaga Slovenski Pravnik (zbirka obrazcev). Tam nahajamo poleg pravilne sklanje moških imen na primer stran 129:... plačajte za to edino menico Davorinu Trstenjaku; ...na gospoda Miroslava Lozarja; plačilo se sprejme v Trstu pri g. Jožefu Kalanu; za silo... pri g. Nikolaju Makovcu v Trstu; na strani 130:	gospodu
Ferdinandu Klemenčiču;... na gospoda Lavoslava Pogačnika; na strani 138: od Dragotina Hrastnika ..., od Božidara Karničnika, ... po Ladislavu Kulniku, Ferdinandu Detičku in Jožefu Kopaču; na strani 140: Ivanu 2uži, na korist Ivana Žuže; hram Dragotina Hrastnika. Zenska imena nahajamo na strani 67: Marija Bezgov-šekova (Bezgovšek-ova; na str. 74: zakonska družeta Matija Go-bičnik in njegova žena Neža...; na strani 75: Neža Gobičnikova (podpis); na strani 85:	Marinka
Smodekova,... za svoje roditelje Jožefa in Marijo Smodekove; na strani 87: zapuščina Urše Mihali-čeve, vdove Strajnščakove rojene Vrbnjakove; stran 88: Urši Mihaličev; itd.
Poznejši mesečnik:	Prav-
nik Slovenski je prinašal le začetnice ženskih imen v slučajih, za to polnega imena ni bilo zaslediti.
V	letniku 1871 se nahaja na strani 152: na dražbi dostal (izdražbal) Angel Rotini kot pooblaščenec svojo soproge Lavre; stran 153: nakazuje se Lavri Rotinki znesek 105 gl.; dalje poroka... z Jelo Vidovičevo, stran 63 sicer se nahaja za sklanjo moških imen izgled 187 stran 383:	kazenska
obravnava zoper Jožefa Steblaja; stran 96: Glasi domorodni od dr. Lovreta Tomana; pred dokto-
rem Ivanom Ceršakom; hči Ivana Vidoviča stran 62, 63.
4. V novejšem času se je izrekel dr. Tominšek za nesklanja-no rabo ženskega priimka, toda dr. Štrekelj je v Ljubljanskem Zvonu njegova izvajanja ovrgel in zavrgel in prišel do zaključka, da je pravilno pisati: Marija Tratnikova, kakor je to pravilo v veljavi že od nekdaj.
5. Kako se pa sicer rabi v narodu priimek za žensko:	Nikdar se ne govori in ne more reči: videl sem Kovač, (ženo), nego vedno le: videl sem: Kovačko, Ko-vačico, Kovačevko; odgovarja se pa na vprašanje, čegava si. vedno le Kovačeva; »Cvetkova« je preminula; (Krilan: Ljubica); v narodni pesmi (slovesu) se glasi: ... Kristjani, poslušajte žal glas, Cvetkova Marija odpotvala od nas (in ne morda: Cvetko Marija, ali Ljudmila Poljanec marveč: Ljudmila Poljančeva ...
Narodna govorica se torej n e zadovoljuje zgolj s svojilnim pridevnikom: Kovačeva, ampak gre še korak dalje in stopnuje ta pridevnik v samostalnik:	Kovačevka, Hribarjevka,
Kosovka itd.; to pa pomenja vedno le soprogo. Tudi Rusi s t o p-n i n jejo svojilni pridevnik: Aleksandrova še z daljšo pridevniško tvorbo s pritiklino »n«:	Aleksandrovna,
ne gredo pa do tolikega stopnjevanja v samostalnik kakor Slovenci.
V	tem oziru pa je pri nas ne-dostatek, da se ženski priimek snuje nejednotno ali od samostal-niškega debla, ali od svojilnega pridevnika in z raznimi obrazili: Kovač-ka, Sršen-ka, Kovač-ica, Sršen-ica, pa tudi Kovačevka, Sr-šenovka. 1 vorba z golim svojilnim pridevnikom je p a v e d n o in vselej jednotna in zanesljiva, in z n a č i o b j e d-
n c m ž (5 n i n i n hčerin priimek in je zato vsestransko utemeljena. Vsekakor pa je napačno: Marija Kovač, in pravilno Marija Kovačeva; Kovačevka je pa na mestu, kadar stoji brez krstnega imena. Primerjaj zgoraj iz Razlagovega Pravnika Slovenskega: Lavri Rot-tinki. Povsem prav ima torej
I.	Virk v Slovensi Bčeli (pred 2). če trdi (že leta 1850), da je »Obre-zove« bolje slovenski. Z veseljem sem čital na nekem Ijudskošol-skem spričevalu podpis učiteljice: Antonija Mazijeva; kdor ne občuti blagoslasnosti tega imena nasproti banalnemu: Antonija Mazi, — ta nima, ta nima sploh ušes.
Komur pa vse to ne zadostuje, naj si jemlje izgled v listu otca
Stanislava Skrabca, Cvetje iz vrtov Sv. Frančiška, kjer tako lepo piše...: vojvodinje Zofije Hohe n b e r š k e, rojene grofice H o t k o v e, (1914). Nepravilna so nektera druga poročila z našte-vanimi imeni društvenikov, ki pa očividno niso urednikovega izvora.
. Nesklanja lastnih imen je našemu jeziku povsem tuja in nepri-kladna; nahaja se v turščini. madžarščini in v nemščini, in sicer tukaj zaradi člena; v slovenščini pa je prava pravcata takozvana kurzovska svojeglavnost, ki je pod imenom »praksa« že preveč zašla tudi v učiteljsko in profesorsko nebrižnost.
Dr. Fran Mohorič.
Slovstvo, jezikoslovje i. t. d
Referat.
»Semazijologijske študije. Na-
pisao dr. Djuro Škarič. Cijena 2 krune. — U Zagrebu. Tisak kr. zemaljske tiskare. 1912.« —	54
str. (Založnik ni naveden; menda je avtor sam.)
S e m a n t i ka ali s e m a -z i o 1 o g i j a (— »pomenoslov-je«), nauk o razvoju pomena besed, je razmeroma mlada slovniš-ka panoga, dasi ni nič manj važno poglavje nego glaso-, obliko-, deblo- in stavkoslovje. Slovanska semantika je seveda še mlajša od grške, latinske, germanske in romanske. V to stroko spada zgoraj navedena razprava. Ko jo je pisal dr. Djuro Škarič,1) se je ravno pripravljal za slavistično stolico na vseučilišču v Zagrebu. Ker je pa semantika v najtesnejši
‘) profesor na realni gimnaziji v Zagrebu.
zvezi z etimologijo in se obe medsebojno dopolnjujeta in podpirata, je naravno, da se mora Škarič u-kvarjati pri vsakem poskusu se-maziološke razlage tudi z etimologijo. Kako mu je uspelo, naj pokažejo nekateri primeri, ki so spodaj navedeni. V 1. delu knjižice (p. 1	42) razpravlja pisec o ko-
renu bhä v slovanskih jezikih, v
II.	pa o korenu tnel — (str. 43— 54.) Prvi del ima 7 poglavij: 1. o ličanskem adverbiju nabas in sorodnih besedah, 2. o korenih bhä-, bhe- in bhö-, 3. o osnovi bal-, bala-, 4. o besedah bal viti, balvan, bolvan, 5. o osnovi bav —, 6. o sl. korenu ba — v razmerju do b'*>h- in 7. o besedah, ki se začenjajo z buli —.
Dr. Škarič pravi v predgovoru, da tolmači v svojem spisu zlasti take besede, ki danes v znanstvu še nikakor niso znane, in pa take, za katere meni, da so-
dijo jezikoslovci o njih napačno. Ponosno pristavlja, da se bo moralo zdaj (po njegovi razpravi) drugače soditi o korenu bä —. V tem se gospod avtor odločno moti; sodba o tem korenu se ne bo omajala, nikar še predrugačila na podlagi Škaričeve brošure; zakaj vkljub bistroumnemu dokazovanju in duhoviti argumentaciji vsebuje spis toliko zmot in sofizmov, da je njegov rezultat nasproten tistemu, ki si ga je želel in samozavestno pričakoval gosp. doktor; njegova vnema je ostala skoro brezplodna. V naslednjih vrsticah hočem dokazati, da je moja trditev resnična, dobro osnovana.
Škaričeva monomanija je ta, da razlaga notorne tujke iz praslovanskih korenov. Poljaki so si izposodili iz nemščine mnogo samostalnikov z obrazilom — ung, n. pr. ratunek, rachunek, frasunek iz n. Rettung, Rechnung, fressen + -ung; tako tudi basarunek (ba-sarenek, bassarynek) v pomenu »povračilo za pretrpljene bolečine, globa za dane udarce« iz 11. Besserung, ki ima (razen drugih pomenov) tudi pomen »satisfac-tio, mulcta, globa pred sodiščem« (že v 16. stoletju); tudi glagol bessern, iz katerega je ta substantiv izveden, ima v starejših tekstih pomen »emendare, biissen, plačati globo«. Dr. Škarič pa razlaga basarunek iz ba + obrazilo -so (-sa) + obr. -aro + obr. -unek in tolmači razvoj pomena tako: 1. govoriti — 2. zapoved s pretnjo kazni — 3. kazen ali sploh sodna odredba! Zakaj ni pogledal v Grimmov nemški slovar, ki navaja pod »Besserung« zgoraj naštete pomene?
»Slovar russkago jazyka, sostavljennyj vto'rym otdelje-nijem Imperatorskoj akademii nauk«, ki izhaja od leta 1891., navaja velikorusko besedo basa-i' i n k a v pomenu »robota, delo v
korist gospodarju, kadar komu daje zemljišče v najem (z a k 11 p)« ter pristavlja, da je beseda tatarskega izvira. Škarič trdi o njej, da je nastala iz slov. korena bä — z raznimi su-fiksi (-so + aro + ino + ka) ter da je imela poprej pomen »kazen«. Isto uči avtor o maloruski besedi basarinok basarinka (istega pomena). V resnici pa niso te ruske in maloruske besede niti tatarskega niti slovanskega poko-lenja, marveč so pretvorjene iz n. Besserung, ki ima (po Grimmu) tudi pomen »Düngung« des Ak-kers; das erbliche, dem Bauer oder Hörigen zuständige C ö I o n a t; er ist nicht Eigner des Grundstückes, erhält es aber »in Bau und Besserung« (t. j. v obdelovanje in gnojenje).
Tudi maloruski jezik ima precej nemških izposojenk na -unok, med njimi tudi basarunok seno, mrva ali trava, ki se daje kravi, kadar se molze ; tako klajo imenujejo na Štajerskem lizanje, ponekod tudi prilast (iz pri-)- li>z ■- obrazilo
—	ti', torej = prilizek, priboljšek, Aufbesserung), Grimm navaja pod besedo Besserung tudi pomen „Melioration, Überbesserung (zdaj bi rekli Aufbesserung); Förderung, Hebung ; Vorzug“ in to se lepo ujema s pomenom maloruske besede. Škarič pa jo razlaga glede na tvorbo tako kakor ono poljsko, semazijo-loško pa tako: 1. govoriti —2. zagovarjati (kravo) —3. pod-kupljevati kravo, da bi bila mirna ter dala mleko! — Čehi in Slovaki so prevzeli nemški glagol bäuchen, beuchen ( žehtati) v obliki bejchovati, bechovati, pejchovati ter iz njega izvedli samostalnik bechov-na, slovaški pajchoven — škaf za žehtanje, žehtnik. Tudi beseda be-chyne = debela ženska, je v zvezi z omenjeno izposojenko ; dobesedni pomen je: oseba takega obsega kakor žehtnik. Dr. Škarič pa razlaga češke besede iz bi,h — ( - vrtati,
dolbsti) ; obr.— ov na, oziroma -yne. Pri tem ga ne moti dejstvo, da iz -b ne more postati e j in da je obrazilo -yne vedno sekundarno. In kako si misli prehod od pojma „vrtati, dolbsti“ do žehtnika in de-beluše ? Čudim se, da mu je ušel glagol bejchovati.
Slovenščina ima glagol basati
—	bašem*) iz nemškega fassen, ki pomeni med drugim tudi „polniti, füllen, laden“ (Kluge, Grimm, Adelung!); prim. slov. pasati — pašem
„primeren biti“ iz n. passen! Škarič pa uči, da je glagol čisto slovanski, od osnove bi>h-, in da je prvotno njegov pomen „tolči, udarjati“ ! Škoda, da g. doktor tako ignorira nemščino in nemške slovarje. Iz bbh, izvaja Šk. tudi naš glagol behtati se = truditi se, igrati se, dasi se govori z ozkim, zaprtim e (kakor ej), ki se ni nikoli razvil iz t> ! Na str. 42. tolmači avtor ime Bohinj iz b't>h-, češ, da je dobila dolina ime po dolbenju ali vrtanju! Iz po-luglasnika se ne bi razvil pri nas o; Škaričeva razlaga ni dcsti boljša od tistih treh, ki nam jih razklada z velikim humorjem dr. Janez Me-ninger v romanu „Moja hoja na Triglav“, str. 1—5 (Bohinj naj bi imel ime po bolhah ali po bogovih poganskih Slovencev ali pa — po nemškem vprašanju „Wo ein?“) — Čehi in Poljaki rabijo izraz z basu = „grobo, robato, uporno, oholo, kljubovalno“ (nasprotje je v češčini na kvinte —milo, blago, prijazno); seveda je tu izposojenka bas, (ime
*) Da je basati iz fassen, o tem so že pisali:
1.) I. 1870. Matzr nauer, .Cizi slova ve slovar:skyeh reöech,' p. 105;
2.) 1879. Mi k I o s i c h „Vergl. Lautlehre, 2. natis. str. H4H :
3.) 1896 S t r k e 1 j v .Letop. Slov. Mat. , str. 139/140, (uajobširneje);
4.) tudi Levstik je že izvajal basati iz fassen, kakor je razvidno iz slovarskega gradiva v njegovi rokopisni zapuščini (iz dobe 1872 - 1885). Zdi se, da je ostalo vse to drju. Sk. neznano.
giasu v prenesenem pomenu, saj je znano, da je značaj basa jedrnat, debel, resen, krepak in ukazovalen. Škarič pa meni, da je bas (v tem pomenu) iz kor. ba- in da je prvot-nejši pomen gizdavost, bahatost! — Kakor pravijo Nemci šaljivo o zaprtem človeku „er brummt“ in zovejo zapor Brummstall (Kluge, Grimm), tako rabijo tudi Čehi za ječo humoristični izraz basa (tertium com-parationis je brnenje, das Brummen). Tudi poljsko besedo basy ( udarci, tepenica) izvaja Šk. iz ba-, gotovo po krivem. Pri večini slovanskih narodov je v rabi beseda bil-, bol-, balvani v raznih pomenih; o njenem izviru se je že dosti ugibalo: Meringer jo spravlja v zvezo z gotskim balwjan ( trpinčiti!), Melioranskij jo ima za turško, Korš za p e r z. (po kirgiškem mediju v ruščino sprejeto) izposojenko
—	v s i pa so e d i n i v tem, da nikakor ne more biti pristno slovanska, ker vokal prvega zloga tako va-rijira : bil- bol-, bal-, in ker v pristno slovanskih besedah ne more stati o 1, a 1 pred soglasnikom. Dr. Škarič pa uči nov evangelij, da je beseda balvani slovanskega izvira, namreč iz korena bä- (-[-obr. lo obr. vo -(- obr. -ano!) in da se je njen pomen razvil takole: 1. klepetavec, 2. tepec, bedak; -zaradi velike podobnosti da se je v pomenu zmešala z besedo bolvam ( greda, bruno, malik), ki je po Tor-pu (Vgl. Wörterb. der indogerm. Spr., spisal Fick, predelal A. Torp) sorodna z n. Bohle (skrajno neverjetno). Ako je prvotni pomen slovanske besede b. „štor, čok, hlod, klada, tnalo“ ali kaj podobnega (ta pomen se je ohrani! v nekaterih sl. jezikih), tedaj je do pomena „bedak, tepec“ le majhen korak; saj izrazi za hlod etc. so dobili v mnogih jezikih per metaphoram pomen „neumnež, bedak“, n. pr. češki špalek, slov. klada, čok, ital. ciocco, nemški Klotz, lat. caudex, truncus, angl. log, block. Enako lahek je pa tudi
prehod od pojma „hlod, štor“ do pomena „malik, fetiš, idol“, ker so bili staro-slovanski idoli prav preprosti čoki ali klade (cfr. Janko J.. „O praveku slovanskem“, 1912, str. 228.)
Na str. !7. uči Šk., da je sir/M ¥*? obrazilo in da se ta glagol v znanstvenih knjigah po krivem imenuje iterativen. V resnici pa se mora razkrojiti v ?« :	(kot pra-
vi	inkohativnik) in nikjer ni tiskano, da bi to bil iterativen glagol. Besedo basnt razkraja avtor v bas + nt (ker hoče doseči prav veliko število besed iz osnove bas-); faktično pa jo treba razvezati v ba- (od bajati) + snt, kakor pe- srn», ple-snt; prim. tudi bole-znr», ži-zm». boja-znt, ka-znt, prija-zm, i. dr. (od bole-ti, ži-ti, boja-ti se, kaja-ti, prija-ti ....) Na str. 29. trdi dr. Šk., da je tylt „nomen actionis“; to ni res, temveč tyh, je „nabrekel del telesa“ ali „oteklo mesto, Wulst“, v torej čisto konkreten samostalnik. Češki glagol balviti ( neumno govoriti), ki ga izvaja Šk, iz koiena ba-( govoriti), nima z ba- ničesar opraviti; ne moremo ga ločiti od č. blby, hib, gršk. föeßjpo; — to so same besede, ki posnemajo naravne glasove. Napačno je tudi, kar pravi Šk. na str. 11. o č. pridevniku bäjeöny, shrv. bajni in nemškem fabelhaft; pravi namreč: „Prijelaz značenja od ,fabulosus‘ do značenja ,1 i j e p‘ psihologijski je sasvim razumljiv, jer narod drži, da je ono, o čem se u bajkama i pričama govori, bilo ^osobito lijepo.“ Stvar ni taka. Saj Čeh pravi tudi: baječne lacino, b. škared.v, kakor Nemec: fabelhaft wohlfeil, f. hässlich i. dr. Razvoj pomena torej ni tak, kakor misli dr. Škarič, marveč o stvari ali osebi, ki je izredno poceni, izr. grda itd., se pravi, da ima to ali ono lastnost v taki nenavadni, neverjetni meri, kakor so dogodki v pravljicah in bajkah neverjetni. Tertium comparationis je torej n e v e 'r j e t n o s t, ne pa k r a-sota. —
Na str. 23.-35. izkuša Šk. dokazati, da je glagol -baviti (obav., nabaviti itd.) iz korena ba-. Od take potrate časa, truda in papirja bi ga bilo moralo odvrniti znano sorazmerje : (za)byti: (za)baviti (u)nyti: (u)naviti (o)tyti: (o)taviti [ slytt: slaviti plytt: plaviti..] Ni dvoma, da so glagoli iz-, o-, na-baviti faktitivni (kauzativni) v razmerju do glagolov iz-, o-, na-byti. Pri dokazovanju rabi Šk, večkrat sofizme, zlasti tam, kjer so semazijološke težave. Posebno rad operira s pojmom „čarati, zagovarjati“, to je njegova panaceja. Velike pomisleke vzbuja tudi poglavje o besedi n a bas (v Liki je n. momak lep, reden, vrl fant). Škarič meni, da je prvotni pomen te besede: „mladenič, ki očaruje s svojo lepoto“. Kdo bi mu to verjel? Verjetnejša je gotovo ona druga razlaga, ki sem jo našel nekje v „Listech filologickych“, namreč: Ker pomenijo prislovi na bi.hi., — mi,— ma, bi.šb —jo in podobni toliko kakor „popolnoma, docela, prorsus, penitus,	jtd., lahko ima n a-
bas pomen „popoln, dovršen, perfectus“; bas : bi>hi. uzdisa-ti: vzdiliati = proso: prolia == plasa: plaha itd. Čudim se, da razlaga Šk. slov. besedo melta, meljta (— sipa, sviž) iz slov. korena
mel h obr. — to —, kaj ne ve,
da bi se potem glasila mleto, mli-jeto? Beseda melta nosi pečat tujega izvira tako očitno na čelti (— el — pred t!), da mora biti vsaka misel na slovanski izvir izključena. — Izraz p r i j e v o j za n. Ablaut ni dobro izbran, ker lahko vzbudi krive predstave o pravem bistvu tega fonetičnega procesa. Navedel bi lahko še več zmot iz Škaričeve brošure, če bi imel na razpolago več prostora. Naj omenim samo še dva germanizma iz teksta: »riječi, ko-je stoje s njime u sveži« (prav: su); »nista ne čini« prav:	ne
smet a).
Ivan Koštia
Filozofija, psihologija, pedagogika.
Kritika kritike.
V »Času«, 6. zv. (1914) »a zadnji strani odgovarja dr. Uše-ničnik na mojo oceno Bežkove psihologije, v kateri sem predvsem označil »ateistična semena« dr. Ušeničnika kot nepotrebna strašila. Štejem si znova v dolžnost braniti dobro knjigo pred neutemeljenimi napadi.
Razporedimo »nove« očitke dr. Ušeničnika:	1. Jeru-
salem oziroma Bežek uči »vljuden ateizem«. 2. Po teoriji: duša je jaz, postane duša samo fikcija. 3. Zavest je sinteza >toka«, ter suponira dušo kot bitje. 4. Bežek uči socialni utilitarizem ter zanikuje verski element v svoji razlagi o nravnih čustvih, moja ocena pa vsebuje »režeče« nasprotje. 5. Dr. Ušeničnik zameta absolutni evolucionizem Bežkov, jaz pa povzdigujem relativni evolucionizem. 6. »Itd. itd.«
Analizirajmo in pretehtajmo te očitke! Bežek razlaga na str. 64 in 65 podobno kakor Jerusalem razvoj jezika, kjer trdi, da so «koreni izprva izrazi celih prizorov, v katerih dejanje in njega povzročitelj nista ločena.« Šele pozneje jih je človek počel ločiti, ko je povzročitelja prizora označil s posebnim korenom in istotako dejanje: prvi koren mu znači subjektni pojem, drugi pa predikatni pojem v sodbi. To misel uporabi Jerusalem ne v svoji Psihologiji, pač pa v svoji knjigi »Einleitung in die Philosophie« za vesoljstvo, ter si ustvari na ta način svoje svetovno naziranje, ki temelji na misli: Bog je povzročitelj, njegova dejanja so pa svet.
V	Ozvaldovi Logiki najdemo razdelitev sodeb glede zmisla v določujoče, označujoče, eksistenci-
alne pa relacijske. Določujoča sodba pove, kaj je subjekt, označujoča pa, kakšen je ali k a j d e 1 a subjekt. Bog — subjekt in svet — predikat tvorita pri Jerusalemu nepobitno označujočo sodbo. In s tem uči Jerusalem najjasnejši, kavzativni dualizem in ne spino-cizma, ne monizma in ne ateizma. Da to svojo trditev v polnem obsegu podkrepim, citiram Jerusa-lema samega, (»Einleitung in die Philosophie«) str. 204: »Unserer Ansicht nach ist der Dualismus durchaus nicht als widerlegt zu betrachten,« str. 206: »Diese Auffassung bleibt wissenschaftlich möglich, und so verdient der Dualismus auch heute noch als berechtigte Weltanschauung zu gelten.« Str. 214: »Unserer Ansicht nach ist jedoch der Gottesbegriff nicht so sehr für die Begründung des Sittengesetzes ali vielmehr für unsere theoretische Weltan-chauung von Bedeutung. Das Weltganze erscheint uns als das Werk eines mächtigen, unendlichen Willens, dessen Kraftäusserung eine konstante ist. Erst dadurch aber erhält unser Weltbild den wünschenswerten Abschluss. Dieser mächtige Wille ist der Urgrund für Materie und Geist, die Naturgesetze sind seine Gesetze, er hat sie gegeben, wie der Psalmist sagt, und er selbst bricht sie nicht. So gelangen wir durch Anwendung der an der Erfahrung bewährten Urteilsfunktion auf das Weltganze zu einer unseren Erkenntnistrieb befriedigenden Weltanschauung, in der auch der Gottesbegriff seine Stelle findet«. Torej je prvi očitek dr. Ušeničnika, ki je »Bog« in »svet« istovetil, ter označujočo sodbo izpremenil v določujočo, velika zabloda. Ne
Jerusalem, še manj Bežek ne uči vljudnega ateizma. S tem pa- mora od njega izstreljena ironična puščica: »Že po tem lahko vsak spozna, koliko so vredni Rotarjevi dokazi« odleteti nazaj na Uše-ničnika.
Drugi očitek zadeva teorijo o duši — »meni«. Empirična psihologija razume pod dušo psihičen subjekt — »jaz«, ki zavzema nekako centralno mesto v vsakem psihičnem pojavu. Ni psihičnega dejstva brez subjekta. Vsa psihična istinitost je porazdeljena v posameznih skupinah na posamezne psihične subjekte = »jaze«, (nas). Ta »jaz« tvori tesno, enotno vez med posameznimi s samim seboj. Tako uče Pfänder, Jerusalem, Bežek, Ozvald in razni drugi psihologi. l)r. Ušeničnik trdi, da je s tem postala duša le zgolj fikcija. Ta »jaz« (sebe) vendar vsakdo sam neštetokrat doživi, ta »jaz« občuti, zaznava, predstavlja, misli, čustvuje, stremi in hoče, ta »jaz« se uveljavlja v zmožnostih, nagonih m strasteh in ta »jaz« naj bi bil zgolj fikcija? Nasprotno: ta »jaz« je docela realno, živo središče psihične isti-nitosti. Kar sam doživim, tega mi najglobokoumnejši in najduhovitejši filozof ne more odrekati, o resničnosti tega sem bolj prepričan kakor o realnosti vnanjega sveta. Dr. Ušeničnik naziva to teorijo »duhovito«, kar utemeljuje: »Jaz jem, hodim, padem, umrjem, torej duša je, duša hodi, duša umrje?!« »Jaz« ima vendar širši pomen: je subjekt vseh pojavov, ki jih sploh doživimo, torej psihičnih in materijalnih ali kakor Ozvald pravi: »Jaz imam telo in dušo.« Razvidno je torej, da tudi z drugim očitkom dr. Ušeničnik nima sreče.
V	tesni zvezi z ravnokar dognanim je tretji očitek. Bežek govori na str. 31 o predstavnem toku doslovno: »Dušeslovci radi
primerjajo pestro pojavljanje in izpreminjanje vsakovrstnih izvirnih in spominskih občutkov, za-znatkov in njih skupin toku, čigar nemirni valovi so baš omenjeni dušni p o j a v i. Ta tok tvori našo zavest. Se li valovanje vrši brez reda? Kadar se prepustimo svojim mislim, kaj nam pride na misel? 1. t. d.« Valovi toka predstavljajo duševne pojave, tok sam pa tvori neko skupnost, jednotnost vseh pojavov, katera se javlja v jazu; vsaj pravi Bežek: pride m i na misel! Zavest je torej Bežku tok, v kterem Loči občutenje, zaznavanje in predstavljanje, ter jai. In to je jeden pomen besede zavest, poleg katerega Pfänder še toči tri druge. Bežek suponira toku dušo, ker suponira j a z, kar je za empirično psihologijo dovolj. Vprašanje, kaj je v svojem bistvu duša, je li substanca ali ne, spada v metafiziko. Sloviti francoski filozof Bergson trdi, da je neplodno delo, razlagati bistvo duše, ker ga ne moremo doumeti, ampak le doživeti. Popolnoma prezrt je dr. Ušeničnik v moji oceni, kar sem zabeležil glede aktualitetne in sub-stancialitetne teorije, ker mi očita, da sem se samo oprijel besedice »tok«r ter dokazovaL, da govore razni drugi psihologi o takem toku. Ce pa dr. Ušeničnik smatra dušo za substanco, potem mi naj pove, kaj razume pod substanco. Dokler tega ne stori, imamo mesto debate besedovanje. Tretji očitek dr. Ušeničnika je zato neupravičen.
Nadalje očita dr. Ušeničnik socialni utilitarizem, absolutni e-volucionizem, pomanjkanje verskega elementa v Bežkovi razlagi osnove etike. Poglejmo si natančno inkriminirana mesta in u-pam, da da Bežek dr. Ušeničniku popolnoma zadovoljiv odgovor. Str. 96 in dalje pravi Bežek: »Postanek in ohranitev manjših in
večjih družabnih krogov (rodbine, zadruge, občine, naroda, verskih in stanovskih skupin, države) nista možna brez nekih žrtev, ki jih mora doprinesti vsak ud. Tiste žrtve so manjše ali več-ie omejitve( osebne svcbode (socialne dolžnosti), kateie družba proglaša za občno obvezne zapovedi in prepovedi, po k :terih mora vsak član meriti sve je dejanje, ki je dobro ali zločesti, z ozirom na to, se li ujema z d. užabnimi zakoni ali ne. Izpolnjevanje ali neizpolnjevanje dolžnosti je izvor nravnim ^ ali moralnim čustvom. Načelo: Česar nočeš, da ti kdo ^drugi stori, tega'tudi ti drugim ne stori! je temelj socialne morale. Z ' razvojem človeške družbe, ki se je v tisočletjih čudovito razpletla iz prvotne enostavnosti, pa je v tesnem stiku kopičenje raznoterih dolžnosti, katerim se razsode \ dozorel človek v redovitih razmerah nikakor ne more odtegniti. Da so spričo tega možni raznovrstni konflikti — dolžnostni spori — je neizogibno. Zategadelj pa nam je treba biti opreznim v presojanju činov drugih ljudi, ter je prav, ako vsekdar upoštevamo kolikor moči razloge in nagibe, ki so odločevali pri izvršitvi kakega dejanja, in pa dobro ali zlo voljo izvrševalca. Zavest dolžnosti, iz katere izvira v dejanskih slučajih tudi bolj ali manj krepko čustvo, je tisto, kar imenujemo glas vesti. Le ta se javlja pred nameravanim dejanjem kot bojazen pred morebitno grajo družbe, ki jo pripoznavamo za merodajno ■ svoje sodišče; kajti le malo je ljudi — izrednih veleumov in c-nako izrednih propalic — ki so v svojem delovanju popolnoma ne-zavisni od ljudskega mnenja, veliki večini pa je »ljudski glas — božji glas«. Predpogoj zdravega dolžnostnega čustva — tanke vesti — je potemtakem poznanje raznoterih družabnih obveznosti,
k temu znanju pa je zopet treba naobraženosti in pa razsodnosti. Že v Homerjevih poezijah so bogovi tudi hranitelji in branitelji nravnih zakonov. Monoteistom so zakoni nravnosti božje zapovedi; zategadelj tudi po monoteistnem naziranju ni spora med nabožnimi in nravnimi čustvi:	bogobaznost
in bogougodnost je nravnost, a nenravnost je bogomrznost.« Pozorno čitanje teli odlomkov nas u-veri o sledečih momentih: Bežek rabi pomen družbe v ožjem in širšem obsegu: rodbina, občina, država, stanovska in verska družba. če Bežek pravi, da je družbi koristno dejanje moralno dobro in družbi škodljivo pa pregrešno, uči s tem gotovo socialni utilitarizem, a tudi krščansko moralo, ker mu je družba vsaka verska družba. On uči nadalje, da je treba kolikor mogoče dobro ali zlo voljo izvrševalca upoštevati, s čim zopet kaže na Kantov rigorizem (avtonomijo). Bežek priznava razvoj družbe in s tem tudi razvoj nravnih načel, torej uči evolucionizem, a ne absolutnega, marveč relativni, ko n a m navaja Sokrata kot živ vzgled krepkega značaja in izrazite osebnosti, kakor je bil tudi svojim učencem. Kes je, nravnost vsebuje stabilne pa tudi labilne, razvoju podvržene elemente. Wundt pravi:	»Gewiss,
zwischen unseren sittlichen Überzeugungen und denen vergangener Zeiten besteht kein unüberbrückbare.' Gegensatz, sondern beide sind verbunden durch eine kontinuierliche Entwicklung.« Is-stotako trdi Paulsen, da je več nravnih zakonov splošne veljave. Bežek pa je pristaš tudi emocionalne etike, ko priznava nravnim čustvom kot nagibom važno vlogo in tudi pristaš intelektualne e-tike, ko naglaša potrebo zadostnega spoznanja, naobraženosti za tanko vest. Ker je le malo ljudi od ljudskega mnenja nezavisnih, ve-
liki večini pa je »ljudski glas — božji gias« in ker so nravni zakoni božji zakoni, je dovolj jasno, da Bežek uči i metafizično krščansko etiko. V celem kompleksu BežKove etike se nahajajo fiziološki, psihološki, teleološki in teološki činitelji, brez katerih ni, kakor trdi dr. Ušeničnik, prave e-tike. Bežek priznava svobodo volje v omejenem obsegu, brez katere istotako ni prave etike. Gotovo pa je, da svetovno naziranje upliva na etiko. Kdor priznava kavzativni dualizem, temu so nravni zakoni kot naravni zakoni tudi božji. Nasprotno pa kdor tega svetovnega naziranja nima, ne more nravnih zakonov smatrati za božje. Tu se ravno neha izkustvena veda. Modro in previdno opiše Bežek ta položaj empirične etike nasproti, metafizični krščanski, ko pravi, da se »glas vesti javlja kot bojazen pred morebitno grajo družbe, ki jo p r i-poznavamo za merodajno s v o j e s o d i š č e« in ko ob jednem pristavi »monoteistom so zakoni nravnosti božje zapovedi.« Nasprotno ni znanstveno, če se brez zadostnega dokaza trdi »naravne zapovedi so božje zapovedi«, kakor to stori dr. Ušeničnik v svojem članku: »Krščanska etika in narava«. Bežek samo omenja krščansko etiko, ne da bi jo mogel z logično nujnostjo izvajati iz socialne morale. Svetovno naziranje, ki upliva na etiko, je pač več ali manj osebna zad_eva posameznika, ne sicer malenkostna, ker dobi celo življenje odtod svojo vrednost, toda izključno notranja zadeva, ker »v tvojih prsih je tvoje usode zvezda vodnica.« S tem pa izgubi tudi očitek »režečega« nasprotja v moji zadnji oceni svojo veljavo. Vera pač upliva na etiko, a s tem ni rečeno, da ni etike brez vere ali kar je isto, etika ni odvisna od vere, kar razni strokovnjaki, ki preiskujejo posta-
nek raznih verstev, soglasno potrjujejo. Saj dejanje ni nravno, ker je Bogu dopadljivo, ampak je Bogu dopadljivo, ker je nravno, čemur pritrjuje sam oče krščanske filozofije, doctor angelicus Tomaž Akvinski, kar je zopet dr. Ušenic-nik v zadnji moji oceni prezrl. Ateist, ki nima smisla za vero in sveta dejanja, je zmožen nravnih dejanj kakor vernik. Kakor je po-prišče znanosti drugo nego umetnosti, tako ima etika tudi svoje mesto poleg vere. Jasno nam kaže to etičar Hensel v aktualnem problemu vojske. Noben kristjan, Ki priznava načelo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« in »Ne ubijaj«, ne more odobravati vojske. Ue pa se vendar krščanski narodi med sabo vojskujejo in molijo za zmago orožja, pač molijo »k Bogu vojnih trum, k pravičnemu sodniku, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Pravica je etična in ne verska dobrina. V bojni vrsti stoje vojaki kot bofci za pravico, kot nravni junaki, a za bojno črto tekmujejo pod zastavo Rdečega križa v delih usmiljenja do bratov. Se enkrat pov-darjam, vera pač upliva na nravnost in ji daje tolažilno moč, a ni od nje odvisna. Žalibog, da večkrat tudi te tolažilne moči nima kakor nam ravno kažejo krvavi dogodki današnjih dni. Za dokaz navedem časopis reformnega katolicizma »Das neue Jahrhundert«, kjer se nahaja članek znanega Hil-debranda, v katerem pravi: »Der Krieg entfesselt heute soviel Roheit und Gemeinheit, dass wir, was Kntmenschtheit anlangt, neben den greuelvollsten Zeiten des MittcJalters wohl bestehen können. Wenn dabei das protestanti-tische England als Reich der kalten Tücke das blutende Europa wie ein Schakal besuchen kommt, wenn das katholische Belgien als das klerikalste Land der Welt die verworfensten Mordbuben liefert,
so sei es den beiden Konfessionen Grund genug, vom Streit um ihren sittlichen Vorrang abzuschen. Hier wie dort mag die traurige Erkenntnis tagen, wie herzlich wenig doch im Grunde Christentum in der ‘Christenheit vorhanden ist, wie wenig doch im Grunde die Religion an der Natur des Menschen ändern koim. Wenn anderseits ein grosser Reichtum an sittlichen Kräften frei geworden, wenn eine klug organisierte und freudig opfernde Humanität all der frischen Wunden und Schäden sich annimmt, so bleibt es schwer zu entscheiden, ob hier eine religiös befruchtete Nächstenliebe oder der natürliche Zug des Herzens wirksam ist. Eines scheint gewiss. Demütig müssen wir bekennen, dass wir nicht mehr oder noch nicht christlich sind, dass Seelenadel auch ohne K i r-chertgebot gedeiht, und dass kein Sakrament, und regne es wie Manna unter die Menge, vor Entartung schützt.« Resultat te diskusije je: Bežek ne uči izključnega, socialnega utilitarizma, saj priznava tudi Kantov rigorizem, ne uči absolutnega evolucionizma pač pa relativnega, kakor sem že dovolj povdarjal v zadnji oceni. Poleg te empirične etike povdar-ja važnost verskega elementa v metafizični, krščanski etiki, ki pa ne sledi nujno miselno iz prve. Ateističnih semen ni najti v Bež-kovem dušeslovju, so prazna strašila dr. Ušeničnika! Sam vstrajam pri trditvi:	možna	je etika brez
vere, s tem pa sem razpršil 4. in
5.	očitek dr. Ušeničnika.
Glede očitkov ad 6), katere dr. Ušeničnik samo namigne z »itd., itd.«, izjavljam, da jih žali-bog ne morem — zavrniti.
Kar se pa tiče očitka gostobesednosti in ironičnega preziranja od strani dr. Ušeničnika, morem samo z odstavkom iz Franc Überwegove Logike odgo-
voriti: »Die treue Auffassung der gegnerischen Ausicht, das volle Sichhmeinversetzen und gleichsam Hineinbeben in den Gedankenkreis des anderen ist eine unerlässliche, aber nur zu selten erfüllte Bedingung der echten, wissenschaftlichen Polemik. Die Kraft zur Erfüllung dieser Anforderung stammt nur aus der rninterressierten Liebe zur Wahrheit. Nichts ist bei schwierigen Problemen gewöhnlicher, als eine halbe und schiefe Auffassung des fremden Gedankens, Vermengung mit einem Teile der eigenen Ansicht und Kampf gegen dieses Wahngebilde. Der Kampf wird auf ein fremdartiges Gebiet hinübergespielt und in verdächtigender Konsequenzmacherei die Polemik, die der gemeisamen Erforschung der Wahrheit dienen sollte, zum Angriff auf die Persönlichkeit herabgewürdigt.«
Upam da ta pristavek ni odveč v času, ko dr. Glonar v »Lj. Zvonu« sveti naši kritiki, in o-menjam to rad vkljub nevarnosti, da mi dr. Ušeničnik prihodnjič zopet očita gostobesednost....
Sm^n Dolir.
Spolna vzgoja s pomočjo dramatske umetnosti,
O tej stvari je objavil K. Š t č c h v znameniti češki reviji Pedagogicke Rozhledy' zanimiv esej. Da bi se tudi naš čitatelj seznanil z njegovimi izvajanji, jih tukaj prinašam v glavnih mislih.
V	zadnjem desetletju se je sila mnogo govorilo in pisalo o spolni vzgoji.2 In naposled je ta
') ‘Letnik 1911. sešitek str. 728—
731,
2) Za jeduega izmed najtomeljitejših spisov te vrste smatram knjigo: Die sexuelle Aufklärung der Jugend. Notwendigkeit. Schranken und Auswüchse. Mit besonderer Berücksich-
sujet zašel tudi v lepo knjigo, oziroma na tiste deske, ki pomenijo svet. »Crez nemške odre je šla Wedekindova drama »Des Frühlings Erwachen«, kjer junakinja Wendla Bergmannova postane žrtev spolne nevednosti, ker ni o pravem času dobila primernega pouka. S problemom spolnega pouka sč strani matere se ukvarja H. Bahr v romanu Die Wahl itd.«
Pravo senzacijo pa je vzbudil uspeh, ki ga je po francoskih, angleških in zlasti nemških gledališčih dosegla drama »L e s a v a r i e s« (Oškodovanci), ki jo je spisal Francoz E. Brieux in ki je po prizadevanju Osvetoveho svazu (naše Prosvete) stopila v trajni repertoir »Narodnega di-vadla« v Pragi kot »Z a m o 1-č a n o z 1 o«, kar utegne pričati o živem zanimanju najširjih krogov za to vprašanje. »Naše prvo gledališče da Zamolčano zlo igrati pri popoldanskih in predpoldan-skih predstavah in na ta način izraža, da igre ne smatra za kos svojega umetniškega reper-toirja, temveč jo označuje za predstavo Osvetoveho svazu.«
Predmet tej tendenčni igri je: sifilis in zakon; zato se tudi prvo in zadnje dejanje odigravata v ordinacijski sobi zdravnika strokovnjaka. Njen smoter je, »opozoriti na posledice strašnega zla, vzbuditi zavest družabne odgovornosti ter krepko stresti vest.«
Svoje misli v tem oziru nam Brieux ilustrira ob mladem, 26 letnem notarskem kandidatu Juriju Dnpontu, ki se mu ladja najsrečnejšega zakona z lepo in bogato Henrijeto Lochesovo prav kmalu razbije ob posledicah greha, kterega mu je nakopal »nepremišljen« trenotek z javno prosti-
tigung <lor sozialen Verhältnisse. Von Dr. Kranz Walter, o. ii. Professor der Theologie an der Universität, München. Zweite, vermehrte Auflage. Donauworth 1908.
tutko. »In na čistem nebu ljubečih se novoporočencev se javlja oblaček, da bi trenotek pozneje iz njega začeli švigati bliski zakonskega razdora.«
Brieuxova igra razbira v dra-matski obliki »vrsto problemov iz socialne pedagogike« ter ni drama v umetniškem zmislu te besede. »To je retorična lekcija v obliki dialoga, ki ji ni smoter duševna slika in razvoj značajev, temveč razpošiljanje ukorov, očitkov in svaril na naslov občinstva v gledališču. Tu se gledalcu pretrese duša in vzbudi njegova vest. Na deskah oživljene figure dobivajo tipično dalekosežnost. Gledalec čuti ob njihovi obolelosti in njenih nasledkih vso ogromnost strašno razširjenega in v človeški družbi grozno gospodarečega zla. Nedavno objavljena statistika bolnikov v občni bolnišnici praški je pokazala, da je od nekaj več nego dva tisoč spolno bolnih in v bolnišnici negovanih pacientov bilo nad tisoč sifilitikov.«
In vendar večina gledališčnih poročevalcev ni odklonila te Bri-euxove drame, češ, »ako se lahko igrajo po prvih naših gledališčih stvari, ki gledalca pod imenom umetnosti kar navajajo k zakono-lomstvu in eo ipso k zamolčanim zlom, — tedaj se tam lahko daje tudi igra s toli plemenito tendenco.«
Štech končuje tako-le:	»Če-
tudi damo prednost poučni knjigi ali mirni znanstveni razlagi zdravnikovi. vendar lahko mirne vesti pošljemo svojo doraščajočo mladež od 18 let dalje k tej igri. Zbrana statistika nas je poučila, kako razširjeno je »zamolčano zlo« tudi po višjih razredih srednjih šol. So mladi ljudje, ki jim bolj učinkovito zgrabiš vest doli z gledališčnega odra, nego pa s poučno knjigo, zdravnikovim, učiteljevim ali očetovim pojasnilom.«
K. 0
V. K. Trgovskopolitično razmerje med Avstroogrsko in Balkanom.
Politična ekonomija.
Trgovskopolitično razmerje med Avstroogrsko in Balkanom.
(Konec.)
Trgovskopolitični. ali bolje, ekonomični interesi avstroogrske monarhije so ravno nasprotni interesom obeh balkanskih držav. Industrijalni izvoz Avstroogrske obstoji iz produktov, kojim ie Balkan skorajda jedini trg. Ugodna trgovska zveza z Balkanom je za Avstrijo torej velikanskega pomena, zlasti, ker je monarhija na ta izvoz navezana, balkanske države pa niso navezane na nasprotno, niso trgovsko odvisne od monarhije. 2e sicer je monarhija z a-grarno carino otežkočila balkanskim državam uvažanje, tembolj sc je to razmerje pokazalo o priliki že omenjene avstriiskosrbske carinske voine, ko je Srbija pač izgubila svoj izvoz k nam, ni pa izgubila na izvozu sploh, marveč mu samo premenila smer. To v dobi, ko še ni imela tako olajšanega dostopa k solunski luki, nego slej. Z bolgarskosrbsko carinsko unijo, izvaja Stojanov, bi se pozicija obeh držav napram monarhiji še utrdila, tembolj, ker u-pliva celotni svetovni trg neugodno na gospodarski položaj Avstrije. Ker je Avstroogrska postala importna dežela za žito. bo prvo. k čemur jo prisili potreba prebivalstva.odprava žitne carine. To bi pa zaiedno morda dovedlo do nove. prijateljske orientacije med vsemi tremi državami. Bol-garskosrbska carinska unija iz 1. 1905 na ni bila po tem, da bi bila dosegla ta. od zveze nameravani rspeh. Pač si ie Srbija dobila drug izvozni trg. toda ne radi carinske unije, ki nravno (— kakor avtor dobro dokazuje, mestoma v polemiki z Matlekovičem in dosedanjo narodnogospodarsko ter-
minologijo o predmetu —) sploh ni bila unija, nego trgovska pogodba, ki je Srbiji pač zmanjšala stroške carinske vojne, ne pa tudi povečala gospodarskih nevarnosti avstrijskih, niti znatno koristila Bolgariii. Take trgovske pogodbe. ki jih navadno teorija imenuje »nepopolne« unije, po avtorju sploh nimajo vrednosti, nego le »popolna« unija, bodisi totalna ali delna ki pa združi dve carinski ozemlji za neke tarifne točke nasproti inozemstvu v eno samo ozemlie. v čigar notranjosti ni nikakšnih carinskih mej. V našem slučaju bi s tako popolno unijo bil nameravani uspeh sigurneji, in monarhiji bi bila odvzeta prednostna pravica, (Meistbegünstigung), ki jej pristoji ko.t signatarrii državi.
Kratko delce je zelo instruktiv-no. in pisano z velikim strokovnim znanjem, dasiravno je polemični ton mestoma preoster. Pisano je na neposredno pred prvo balkansko vojno, in ima zato v sedanji dobi le retrospektiven, zgodovinski značaj, kar pa delu ne jemlje vrednosti. Saj se morda povrnejo časi. ko dobe vsa ta vprašanja iznova na aktualnosti in ko zopet pride do mirnega izmenjavanja na trgu. Takrat bo treba s poznavanjem starih dobrih ali slabih metod odvračati pretečo novo škodo in skrbeti za večje gospodarske koristi.
V. K.
Od uredništva.
Z ozirom ra zadnjo notico v „Dom in Svet-n“. St. 9/10. konstatiramo. da se DiS-ov kritik in referent ni podpisal'no v svojem sestavku, ki nam ie dal povod za odgovor, ne slej, dasi zahteva to od našega referenta. S to konstatacijo jemljemo na'znanje konec te kolegove polemike“ v nadi. da se nam. ne -bo'treba nikdar več vračati k njej.
P. n. gg. naročnikom in sotrudnikom
Razne s sedanjimi dogodki združene potežkoče so nas prisilile, da končamo tekoči letnik s pričujočo dvojno številko, ki je iz istega vzroka izišla zakasnelo in v nekoliko manjšem obsegu. Z ozirom na omenjene potežkoče, ki jih ne moremo tu našteti, in z ozirom na to, da smo doslej čestokrat prekoračili obseg posameznih številk, prosimo, da se nam ta izjema oprosti.
Upamc, da nam ostanejo v prihodnjem, V. letniku, vkljub težkim časom zvesti vsi gg. naročniki in sotrudniki in da še nadalje podpirajo in Sirijo „Vedo“.
Gg. naročnike pa zlasti prosimo, da nam na podlagi priložene položnice pošljejo naročnino za I. 1915. vsaj tekom januarja.
Tistim gg. naročnikom pa, ki še niso poravnali naročnine za 1. 1914, prilagamo še drugo položnico, zaznamovano z „1914“ s prošnjo, da blagovolijo poravnati zaostali znesek tekom decembra.
Gg. sotrudnike, — in tu se obračamo do vseh znanstvenih in kulturnih delavcev — pa prosimo, da blagovolijo vedno živahneje s svojimi spisi podpirati našo revijo in ž njo resno delo za našo znanost in kulturo, ter pričakujemo poleg že uposlanih še mnogo drugih rokopisov-
Uredništvo in uprava „Vede“.
Uredništvo je prejelo naslednje publikacije:
Češke:	Spravni Obzor,Ped. rozhledy. Ceskä Mysl. Časopis
mod. filologu.
Polj ska:	Šwfat Slowianski.
Jugoslovanske:	Naši; Zapiski. Cas. Popotnik. Ljubljanski Zvon. Slo-
van. Slov. Trg. Vestnik. Zadruga. Časopis za zgodovino in narodopisje. Liječniški vijesnik. Bolgarska zbirka.
Nemško:	Oesterr. Rundschau.
Druge periodično publikacije ao radi vojne izostale.
Kniiina izdanja:
1) Knjižica „Ilustr. Tednik1-, Zv. 3,: Cvetko Golar, Kmečke povesti. Ljubljana 1914,
8) A r b e l t sei n 3 t e 11 u n.g e n und A u s p e r r u n g e n in Oesterreich während des Jahres 1913. Herausgeg. vom k. k. Arbeitsstatistischem Amte im Handelsministerium, Wien 1914, Alfred Holder, k. u. k. Hof- & Universi-tätsbuchlnindler. Str. 107 -I 138. Cena?
3) Veröffentlichungen der Handelshochschule München. Herausgeg.J von Prof. Dr. M. I. Bonn, III. Heft> Die Balkanfrage. Verlag: Duncker & Humbk.t, München und Leipzig, 1914: Str. 133. Cena ti Mk. (Vsebina: Prof. Dr. A. Heisenberg: Sodobni Grki. Profesor Dr. Matija Murko: Balkanski Slovani. Prof. Dr. II. Tiklin : Romunija in njeni smotri. Dr. K. Süssheim : Polom turške države v Evropi. Dr. A. Dirr : Armensko vprašanje. Prof. Dr. Otto Hoetzseh : Stališče Rusije napram balkanskemu vprašanju in panslavizem. Profesor Dr. T. G. M a s a r y k: Avstrija in Balkan, Prof. Dr. M. Hartmann: Bodočnost Turčijo. Dr Hermann pl. Sauter: Gospodarski razvoj balkanskih držav. Dr. Velimir Bajki«;: Gospodarski interesi Nemčije na Balkanu).
jBMP*-» Nekaj v prejšnjem zvezku obljubljenih referatov ter referate o tu naznanjenih knjigah smo prisiljeni odložiti za prihodnje zvezke iz osebnih razlogov. Vendar poskrbimo za te referate čim prej.
„SOCIALNA MATICA“ naznanja svojim p. n. gg. članom, da je radi vojne ustavila s tiskom knjig, s katerim je pričela že v juliju, ter bo nadaljevala svoje sedaj prekinjeno delovanje, kadar se razmere po vojni zopet urede.