pravo (386 ss.); gospodarstvo (398 ss.), pisavo (401 ss.: tu dobimo podrobnejše 
podatke o najdbi različnih skupim glinastih klinopisih plošč; o ureditvi knjižic; 
o pisarjih in njihovih šolah; o ploščah iz srebra, brona, železa ali lesa; končno 
govori še o hetitski hieroglifski pisavi). Zadnja tri poglavja obdelujejo znanosti 
(413 ss.); literaturo (417 ss.); verstvo (425 ss.) in umetnost (441 ss.). 
Sirijo in Palestino je V. Maag obdelal prav tako v 12 poglavjih. Tu gre za 
ozemlje, ki ni v zgodovini nikoli tvorilo enotne države, zato je npr. poglavje o 
pravu zelo kratko (494—499). Pač pa je mogoče več povedati o predzgodovinskih 
najdbah (448—456) in predzgodovinskih dobah (456—466). V poglavjih: »Mestna 
država in kraljestvo v bronasti dobi« (467—476) in »Mesto in rod: vsakdanje živ­
ljenje v Palestini železne dobe« (476—493) skuša nuditi pisec vpogled v druž­
bene raamere takratne dobe. Za poglavjem o vojaški organizaciji (499—506) je 
za gospodarske razmere poučno poglavje o obrtih, umetnih obrtih in trgovini 
(506—-519). V feničanskih mestih se je razvilo ladjarstvo, steklarstvo in izde­
lovanje škrlata (507). Biblični podatki osvetljujejo razmere v Palestini (508). 
Pojavljajo se začetki cehovstva pri obrtnikih in trgovcih (516). V zvezi z nara­
ščanjem trgovine so mali kmetje čedalje bolj izrivani z rodne zemlje: nastajajo 
na eni strani latifundije in na drugi strani proletariat. Zlato in srebro se kot 
plačilno sredstvo tehtata, dokler perzijska doba ne uvede kovanega denarja. 
Za pisavo (519—544) je Fenicija izumila abecedo. Maag tu podrobno omenja 
posamezne pisave, pisalni material in vrste spisov (539 ss.: pisma, znanstvena 
in vladarjeva navodila, trgovske in tempeljske sazname, rituale (obrednike), 
anale, kronike, pesnitve itd.). Samo omenjeno naj bo poglavje (544—563), ki ob­
deluje ugaritsko in hebrejsko slovstvo ter petje in glasbo. Verstvu pa posveča 
avtor troje poglavij: o verskih predstavah v zgodnji dobi (563—570), o sirsko 
kananejski religiji (570—596); o temeljih izraelske religije (597—604). 
Dr. Thomas Beran kot četrti avtor obravnava kulturno zgodovino države 
Urartu, ki je imela svoje središče v mestu Tušpa ob Vanskem jezeru v današnji 
Turčiji. Tu so nam ohranjeni v klinopisni pisavi skoro samo kraljevski napisi 
o raznih gradnjah. Po vinih tako vezan, podaja Beran najprej zgodovinski pre­
gled - (606—619), nato pregled dosedanjih dognanj glede ljudstva in jezika 
(620—627). V naslednjem poglavju (627—637) obravnava verstvo, državo in go­
spodarstvo, v zadnjem (637—657) pa umetnost in umetno obrt. 
Za besedilom slede opombe (str. 659—709) in prav talko po poglavjih raz­
porejene navedbe,literature (710—750), na kar pride seznam slik (751 s.), časovni 
pregled (754 s.), osebno in stvarno kazalo (756—778) in končno zemljevid z an­
tičnimi [krajevnimi' imenii in današnjimi državnimi mejami. Priznati je treba, 
da so se avtorji z izbiro slik in založba z zunanjo opremo zelo potrudili, da 
je delo izšlo v vsestransko prikupni obliki. 
Ker se v podrobnosti ne moremo spuščati, naj se vsaj z nekaj stavki do­
taknemo pravne obdelave, glede katere bi si pravni zgodovinar želel jasnejše 
pravniške perspektive. Kajpak je stanje gradiva, t. j. pravnih virov na obrav­
navanih štirih območjih zelo različno. V Mezopotamiji je ohranjena vrsta za­
konikov in ogromna množina zasebnih listin, pri Hetitih zakonska zbirka brez 
zasebnih listin, v Siriji in Palestini je Maag imel na razpolago navedbe biblič­
nega prava in arhiv v Ugariitu, ki je časovno in vsebinsko zelo omejen, za 
Urartu ni imel Beran ničesar. Zdi se, da je slika, ki jo dobi nepoučeni bravec 
v teh odstavkih, precej nepopolna. 
V celoti je treba poudariti, da pomeni nova Schmökelova kulturna zgodo­
vina lepo obogatitev dosedanjega slovstva. Z zanosom, s katerim je pisana, z 
upoštevanjem najnovejšega stanja, bo vzbujala zanimanje in ljubezen za pred-
njeazijske kulture.pri publiki, ki se zanima za kulturne in socialne tvorbe Sta­
rega vzhoda. Viktor Korošec 
O. Neugebauer, The Exact Sciences in Antiquity. Brown University Press, 
Providence, Rhode Island 1957, 2. izdaja, 8°, + 240 strani z 52 risbami, 14 foto­
grafskimi posnetki in 'kronološko tabelo. 
Knjiga nam daje lep pregled razvoja matematike in astronomije, kakor 
se je razvila pri Babiloncih, Egipčanih in Grkih, ki so položili temelje današnje 
matematike. 
246 

V prvem poglavju nas avtor seznanja s številčnimi sistemi, seksagezimal-
nim in dekadičnim, z načinom pisanja in računanja s števili, od :РФ™*& 
grškega sistema do babilonskega, ki je s klmopisnimi znaki zelo tezfco izražal 
razne računske operacije. ођг&упауа babilonsko matematiko. Večina matema­
tičnih tekstov je iz starobabilonske dobe, t. j. iz časa Hammurabijeve dinastije, 
maniše število pa do Selevkidske dobe. Babilonci so razvili matematiko do pre-
œj"nje vSIne Poznali so Pitagorov izrek, kvadratni koren iz dveh so izraču­
nali precej natančno in reševali so enačbe do šeste stopnje. Na posebni tablici 
je celo razrešen problem z enačbo osme stopnje. Geometrija pa je bila pri Ba-
"^T^pog^fki bi pravzaprav moralo biti prvo, nas seznanja z viri 
proučevanja antične matematike, z glinastimi ploščicami, papirusi reliefnimi 
Œ„Poudarja važnost papirologie kot vede, ki je na žalost slabo razvita 
Гп ki b nam lahko sorazmerno največ pomagala pri proučevanju antične mate­
matike Pritožuje se nad nesistematično vodenimi izkopavanji m pomanjkanjem 
mStóh inventarjev, kar zelo otežkoča, aid pa celo onemogoča znanstveno 
delo 
'Egipčanska matematika se ni tako visoko razvila. Omejila se je predvsem 
na seštevanje in računanje z ulomki. Dalje so Egipčani prišli v geometriji kar 
je nastalo iz povsem praktičnih vzrokov. Astronomija, čeprav precej visoko 
razvita, ni imela mnogo vpliva na poznejšo astronomijo. Njihov koledar z 12 
meseci po 30 dni in 5 dodatnimi dnevi pa je ostal standardna astronomska 
norma skozi vso antiko in srednji vek do Kopernika. Njim dolgujemo tudi de­
litev dneva na 24 ur in ure na 60 minut. V,„lor,,-O«x„r, 
Nasprotno pa je babilonska astronomija močno vplivala na helemsticno 
astronomijo in posebno na astrologijo, tedaj vodilno astronomsko panogo. Naj­
starejši do sedaj znani dokument je iz kasitske dobe (ca. 1500 pr. n st.) in vse­
buje zanimiv astronomski problem; iz podatkov o položajih planetov in zvezd 
je bilo treba izračunati položaj ostalih. Iz kasnejših dob pa so nam ohranjeni 
važni teksti o opazovanjih in ugotovitvah, ki nam dajo precej popolno sliko 
babilonske astronomije. Poznali so pota planetov, znali napovedati lunm mrk 
vesolje pa so delili na sfere, po katerih so se gibali planeti. Najdeni so bili celo 
posebni priročniki, kjer so bili izračunani položaji ozvezdij m planetov za do-
^"Egipčlin^kf ' in babilonska matematika tvorita osnovo grške matematike. 
Grki so seveda to osnovno znanje, ki ga je orient dosegel, izpopolnili in ga raz­
vili do zavidljive višine, saj so računali s kotnimi funkcijami, se ukvarjali s 
sferično trigonometrijo in kartografijo zemeljske oble. Osnovni vir so nam 
Evklidovi »Elementi«, poleg drugih antičnih matematikov npr. Hiparha, Arhi-
meda, Apolonija idr. Ptolomej pa nam v »Almagesti« poda svoj sistem vesolja 
in tabela po katerih lahko izračunamo za vsak dani trenutek položaj sonca, 
lune in petih planetov. Sploh so Grki s svojim obsežnim matematičnim znanjem 
računali v astronomiji vse, kar se je računati dalo. 
Avtor ki velja za prvega ožjega specialista za khnopisne matematične 
vede, nam je s to knjigo podal dober pregled o tem, kaj je Bližnji vzhod v 
antiki dosegel na področju eksaktnih znanosti. 
Marko Urbamja 
Z. Vinski (Zagreb), Arheološki spomenici velike seobe naroda u Srijema. 
Situla 2, Ljubljana 1957. Strani 54, table XXXV. _ *.,-,•», 
Celo razpravo lahko razdelimo v dva dela: Prvi obsega popis arheoloških 
predmetov, okoliščine v katerih so najdeni, njihovo tipološko določitev in tudi 
časovno opredelitev, kolikor je to mogoče, ako predmete primerjamo s slicnimi 
najdbami. Drugi del pa obsega zgodovinske dogodke in okoliščine, zaradi ka­
terih so predmeti prišli v zemljo. . 
Avtor opisuje najprej grobno najdbo iz Batajnice pri Zemunu, ki je pri­
šla šele po drugi svetovni vozni v Arheološko zbirko Narodnega muzeja v 
Zagrebu. To najdbo, posebno pa čelado baldenheimskega tipa je avtor ze ob-
247