Kranjske šole in Habsburžani, njihovi pospeševatelji. (Dalje.) Iz šolskega reda se razvidi, da je bila ta šola v najtesnejši zvezi s cerkvijo in konfesijonalna šola v pravem smislu. Latinščina, katekizem in evangeliji so bili uajglavnejši prediueti. Molitve predpisane so bile ne le za šolo, ampak tudi za dom, zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi. Ob nedeljah in praznikih zbirali so se dijaci v šoli ter šli od tod v cerkev pridigo poslušat, ki se je potem izpraševala. Kletev kaznovala se je zelo ostro. Slovensko poučevalo se je le v prvi dekuriji prvega razreda, v drugi dekuriji pak se je uže delal razloček mej slovenskinri in nemškimi dijaci in tretja dekurija, ki se je bavila zlasti z berilom in učenjem cerkvenih spisov, bila je strogo nemška. V drugem in tretjem razredu bili so slovenski pogovori celo prepovedani, četrtorazredniki smeli so se le latinsko izraževati. Če se je kdo spozabil in mu je ušla kaka slovenska ali nemška beseda, obesili so mu lesenega osla na vrat, ki ga je moral nesti domov. Ta jezikovua prepoved veljala je tudi doma. Disciplina je bila jako stroga, da si tudi se je zlasti v novem, po Frischlinu sestavljenem šolskem redu priporočalo, dijake le malokdaj kaznovati ter se zdrževati pri kaznovanji vseh surovih in razžaljivih besedi. Palica zove se učiteljevo žezlo in za leuobo in druge pregreške se je marsikaterikrat z njo plačalo. Za zapiranje in odpiranje, kurenje in snaženje šol so bili dijaški posli. ') Na poti domov dijaci niso smeli zijal prodajati in se morali ponižno odkriti in ogtiiti, če so srečali koga od plemstva, bodi si možkega, bodi si žensko, ali sicer kacega lneščana, zlasti pak se jina je priporočalo, naj skazujejo svoje spoštovanje mestnim svetovalcem, učenim in imenitnim ljudem, v prvi vrsti pa duhovnikom in učiteljem. Ravno tako nadzorovali so se tudi podučitelji collaboratores. Krčme in slabe druščine so jim bile prepovedane; v četrt leta po odpovedi djali so se lehko iz službe. Nalagalo se jim je, naj šolske ure vestno drže ter se o šolskeni času ne spuščajo v nepotrebne razgovore. V početku imel je ravnatelj malo moči do svojih podučiteljev, ki so se mu zavoljo tega neradi uklanjali. Vsled obilih prepirov pak so stanovi ravnateljevo oblast pomnožili. 2) Mimo te latinske, nahajale so se v Ljubljani še tri, in sicer ljudske šole. Jedno, nemško pri Šenklavžu, morali so zapreti, ker se je preslabo obiskovala. Drugo uzdrževal je magistrat, o tretji šoli pak se ne ve nič natančnejega. Latinsko šolo imeli so mimo Ljubljane le še v Kranji, nižje šole pak so se nahajale tudi sicer po deželi. V Metliki n. pr. zahtevali so od učitelja znanje dveh pisav, nemške in latinske, ali pak nemške in glagoliške. Na Dolenjskera je bilo Krško središče duševnega napredka, kjer je poučeval Bohorič, predno so ga poklicali v Ljubljano ravnateljem gimnazije, zlasti za sinove pleinenitažev.3) Sploh se je Dolenjska za šole zelo brigala, ker tudi v črnomlju in Žužembergu nahajamo učitelje. Poznana je bila šola v Kameniku, mej kmetskimi občinami pak si je omislil le Bled svojo šolo.4) A le kratek čas je bil tem šolarn odmenjen; katoliška protireformacija zadobivala je vedno več tal in ko so prišli 1. 1595. jezuiti na Kranjsko, napočili so za protestante slabi časi; 30. oktobra 1. 1598. prišel je v Ljubljano kneževski ukaz, da morajo vsi protestantovski učitelji pred solnčnim zatonom Ljubljano in v treh dneh vse nadvojvodove pokrajine zapustiti,5) in šole prevzeli so jezuiti, ki jih je Ferdinand podpiral na vso moč, ') Mittheil. 1860, 66. 2) Viri o tej šoli: Elze: Superintendenten. — Strauss: Nicodem. Frischlin. — Nečasek: Gimnazijski program 1. 1859. — Mittheil. 1859. 3) Mittheil. 1865, 100. ') Dimitz, Gesch. Krains, III. 5) Mittheil. 1851, 49. . ter jim stregel z bogatimi darili v roke. Navesti le hočemo nekoliko slučajev. Že 1. 1599. odtnenile so se vse pri vicedomatu vplačevane kazni jezuitom. Tudi kazni luterskim meščanom in plemičem naložene, pripoznale so se jezuitom za zidanje novega kolegija, mimo tega pa še tako zvani deseti vinar od posestva izselilih se protestantov. Ta deseti vinar prinesel je jezuitom 1. 1601. in 1602. ne manj ko 8310 gold. 15 kr. L. 1603. dovolil jim je cesar od desetegn vinarja zopet 3000 gld. L. 1602. dala se je jezuitoin hiša necega iz dežele odišlega protestanta Geralda, naj se otvori v nji šola za uboge dijake. L. 1607. pritožili so se raeščairi, da jezuiti nočejo plačevati davka od 17 v šentjakobski in rožni ulici nakupljeuih hiš. Toda vicedom odbil je njihovo pritožbo z izjavo, da so si pridobili jezuiti s poukom mladine veliko zaslug in da naj so toraj davka prosti. Proti jezuitom upirali so se tudi kranjski stanovi zastonj. L. 1599. pritožili so se proti njihovi vpeljavi v deželo, a že malo let za tem obdarjevali so jih res kneževsko.6) Latinska jezuitska šola imela je dva oddelka, gimnazijo in liccj, ali tudi filozofička šola zvan. Giranazija imela je 6 razredov. Glavni njen smoter je bil, dijakom priučiti dovršeno, klasično znanje latinskega jezika; mimo tega učila se je tudi grščina, seveda le površno uže v 2. razredu, še le pozneje sprejela se je v učni red tudi zgodovina, aritmetika, zemljepisje in kosmografija.7) Pridnost dijakov so skušali jezuiti z raznimi sredstvi podžigati ter osnovali v ta namen večkratne disputacije in tekmecevanje (koacertacije). Dijaci, ki so izdelali najboljše naloge ali se v besednem boji skazali najbistroumneje, imenovali so se častnim šolskim dostojanstvenikom ter se zvali: decurio, censor, decurio maximus itd., najodličnejši pa imperatorji ali pretorji. 8) Sicer sta bila dva izpita v letu, toda izvrstni dijaci prestopili so lehko tudi tekom leta v višji razred. Konec leta so se odličnjaki obdarovali s premijami in njihova imena so se javno brala; lenuhom pak so se pridela še smcšna: Leonardus Confusius, Mandarinus Landstreichensis, Gabriel Musticutius Grobianensis, Casparus Irrlandus, Antonius NihilaufmerJcius itd. Vrhu tega so se lenuhi devali še v nižji razred, ali so se morali same sebe bičati, ali so jih oblačili v grešniške rašovnike in jih postavljali javuo v posmeh; tepli so jih, zapirali, postili in izključevali.9) Clovek bi mislil, da je bilo jezuitom do nravnosti in poštenega obnašanja dijakov še več, ko do dobrih uspebov v šoli, toda disciplina je bila kaj slaba. Jezuiti celo prepoznega prihoda v šolo v početku leta zabraniti niso mogli. Redko kdo je prišel o pravem času; še le 14 dni po počitku leta jeli so se dijaci od vseh strani shajati. Dostikrat so si dajali dijaci sami počitnice, sicer pak so bili tudi jezuiti sami v tem oziru sila radodarni. Najneznatneji slučaj je zadostoval, da se je dalo prosto, vrhu tega so obile procesije na Rožnik, k Božjemu grobu, na Fužine, k Mariji Devici v Polje itd. vzele šoli mnogo časa. A godile so se še druge nedostatnosti, ki jih jezuiti ali niso hoteli videti, ali jih zaraolčati skušali. Glede nravnega obnašanja dijakov bile so protestantovske šole mnogo, mnogo boljše. Ponočevanje, igranjc s kartami, tepeži z vojaci, rokodelci in meščani bila je kaj navadna reč in se je odpravljala tim težje, ker so jezuitski profesorji o vsaki priliki z dijaci potegnili, zlasti če so bili dijaci pleniiči. Z plemstvom v najožji dotiki ostati bilo je prvo in najvažnejše geslo jezuitsko in dobrikali so se plemenitim starišem in dijakom. V cerkvi n. pr. so morali pri maši klečati, le plcmiči smeli so zavzeti kapele, grofi pak so lehko sedeli.10) L. 1651. bičali so profesorji «) Mittheil. 1863, 86 in 87. ') Nečasek, Gimnazijski progr. 1. 1860, 6. 8) Mittheil. 1857, 134. «) Nečasek, ibid. 10) Mittheil. 1857, 101. tri dijake zaradi vender le prerokovnjaškega življenja in najhujega mej njimi izključili. Izključili pak bi bili tudi jednega pleiniča, ko ne bi bili prisiljeni jemati ozir ua njegovo plemstvo. Potepuh je ostal še v šoli. n) L. 1664. zasačili so tri dijake pri tatvini. Jednega, sina poštenc rodovine (pač plemenite), izpustili so tekoj, druga dva pak so priprli, a izpustili so ju skrivaj, boje se, da ne bi unega, plemiča koinpromitovali. (Dalje prihodnjič.) 1') Ibid.