RAZGLEDI / CIRCUMSPECTUS
Mojca Ramšak
Evropska etnološka enciklopedična dela in leksikon etnologije
Slovencev*
Besedilo s pregledom tujih splošnih, studioznih in nacionalnih in etnoloških enciklopedičnih izkušenj predstavlja in daje širši okvir sorodnemu slovenskemu delu, Leksikonu etnologije Slovencev v pripravi. Orisani so predzgodovina nastajanja prvega slovenskega etnološkega enciklopedičnega dela, organizirano delo od 1.1947 in etnološko enciklopedično delo v zamejstvu. Opozorjeno je tudi na pomen različnih razvrstitev gradiva (abecedno, tematsko) in etnoloških geselnikov.
Based on a survey of foreign ethnological encyclopedies the author indicates a context for a similar ethnological encyclopedia in Slovenia.The article focuses on the history of the origin of the first etnological encyclopedic work, examines the way organized work on it commenced in 1947, and looks at ethnological encyclopedical publications in the neighboring countries. The paper also examines the manner in which encyclopedic material is sorted (alphabetically, thematically), and the role of ethnological vocabulary entries.
1	Splošna, strokovna (specialna) in narodna (nacionalna) enciklopedična dela
1.1	O opredelitvi pojmov enciklopedija in leksikon - sodobna definicija, obseg in predmet; o abecedni in tematski razvrstitvi gradiva
Splošne, strokovne in narodne enciklopedije sodijo med najpomembnejše strokovne in didaktične pripomočke, ne glede na to, ali so urejene po abecednem zaporedju stvarnih gesel ali je snov razporejena in sistematično predstavljena po posebnih razdelkih.
' Razprava je strnjen prikaz etnološkega enciklopediranja v Evropi s posebnim poudarkom na slovenskem deležu. Nastala je na podlagi večletnega raziskovanja te tematike, ki sem ga ubesedila v dveh delih: Prolegomena za etnološki slovar ali leksikon (Diplomska naloga), Ljubljana 1992; P.nciklopedija etnologije Slovencev - teoretični model (Magistrska naloga), Ljubljana 1997. Obe hrani Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
Mednarodne splošne enciklopedije so pogosto zelo obsežne, saj so navadno izdane v več (deset) debelih knjig(ah), velikega formata in bogato ilustriranih. Tudi evropske etnološke enciklopedije so obsežne, sodobnejše pa so dosegljive tudi v elektronski obliki na zgoščenki (CD-ROM. t.j. compact disc-read only memory; tako npr. slovaška Encyklopedia l’udovejkultüry Slovenska, Bratislava 1995) in so večpredstavne (besedilo, vizualno gradivo in zvok).
Medtem ko splošne enciklopedije zajemajo gradivo z vseh področij znanja, so specialne omejene na izbrana znanstvena področja, na več strokovnih disciplin ali na določeno temo. V narodnih enciklopedijah je zbrano gradivo o eni državi ali narodu, lahko tudi o skupini sorodnih narodov; tudi narodne, ne le t.i. univerzalne enciklopedije, so bodisi splošne ali specialne.1
Za razloček od enciklopedij je leksikon ali enciklopedični slovar informativni priročnik, ki v abecednem zaporedju in skrčeno definira ali opiše celotno znanje, kulturne in tehnične dosežke, družbene in politične dogodke in kratke biografije znamenitih ljudi. Od enciklopedij se loči po metodi obdelave gradiva: enciklopedično gradivo je obdelano obširneje, v večjih celotah, sintetično, tako da vsako geslo zaobseže širok pojem z več podpojmi, v leksikonu pa je gradivo obdelano zgoščeneje in bolj analitično, gesla so sestavljena iz številnih ožjih pojmov z najosnovnejšimi podatki. Po vsebini so leksikoni splošni in specialni: splošni obsegajo gradivo z vseh področij znanja, specialni le določenih področij znanosti ali pa se omejujejo na izbrano temo. Mednje spadajo tudi biografski leksikoni, ki v abecednem zaporedju nizajo biografske in bibliografske podatke o življenju in delu pomembnih oseb. Narodni leksikoni zajemajo gradivo ene države ali naroda oziroma skupine sorodnih narodov.2
Najbolj poznana in razširjena je abecedna ureditev enciklopedičnega gradiva, ki se na pivi pogled zdi tudi najlažja. Toda tudi tu se mora enciklopedist spoprijeti s številnimi težavami: npr. razvrstitev imenskih delov pri geselskih člankih z dvodelnimi ali večdelnimi iztočnicami, spreminjanje naslovov in imen ustanov in oseb. Enciklopedist to razreši s kazalkami. Abecedno urejene enciklopedije so najbližje geselnikom, v etnologiji so take največkrat narodne oziroma nacionalne enciklopedije, leksikoni in slovarji.
Naslednja ureditev enciklopedičnih del je ureditev po vsebini, ki temelji na analizi vsebinskih enot. Označene so bodisi z vsebinskim klasifikatorjem ali pa s stvarnim geslom, na osnovi katerega potem lahko uvrstimo enoto v abecedni red. Izbiranje in oblikovanje vsebinskega sistema je za enciklopedista - etnologa odgovorna naloga. Sistemov je lahko namreč več in že njihovo število kaže, da niti eden od njih ni popoln in vsestransko ustrezen. Upoštevati bi veljalo tiste, ki ponujajo racionalne in praktične rešitve. Vsebinski sistemi se radi spremenijo v svetovne nazore, enciklopedista pa mora v prvi vrsti zanimati le ustrezna dokumentiranost. Znanstveni sistemi upoštevajo delitev etnologije na discipline in poddiscipline; v vsebinsko urejenih enciklopedičnih delih so urejeni tako, da razlagajo snov od splošnega proti posamičnemu. Največkrat so v etnologiji tako urejena enciklopedična dela, ki obravnavajo ljudstva sveta, poznamo pa tudi nekaj nacionalnih.3
1 Prim.: Ivo Horvat, Enciklopedije in leksikoni. Enciklopedija Jugoslavije 4. Zagreb 1989, str. 28-29.
2 Prim.: Ivo Horvat, N. d., str. 32-33.
' Ko v prispevku uporabljam izraz etnološka enciklopedična dela, pri tem mislim na enciklopedije, leksikone, slovarje in tudi (poljudne) priročnike, ki pokrivajo bodisi neko geografsko in politično območje, bodisi en ali več izsekov iz kulture, ne glede na njihovo abecedno ali tematsko ureditev.
V	etnoloških in antropoloških slovarjih, leksikonih in enciklopedijah najdemo obe obliki ureditve: abecedno in področno.
Področna ureditev je pogostejša predvsem v tistih leksikografskih delih, ki obravnavajo ljudsko kulturo na ožjem geografskem področju in v izbranem časovnem obdobju in pa dela temeljnih etnoloških pojmov, šol, metod,... skratka takšna, ki sodijo v splošno etnologijo. Specializirana etnološka leksikografska dela imajo abecedno razporeditev geselskih člankov, ki nasploh prevladuje.
Pri pomenu in vsebini posamičnih pojmov je treba upoštevati tako povezave z analizami etnoloških teorij kakor njihove različne pomene v različnih obdobjih, regijah in okoljih. Mogoča je tudi kombinacija obeh različic, ki pa zahteva historično oceno različnih interpretacij ene iztočnice.
1.2	Pregled zgodovine enciklopediranja v Evropi
Enciklopedije nikakor niso posebnost moderne dobe in samo evropskega in ameriškega sveta. Poznali so jih že antični Grki in zlasti Rimljani; poznane so npr. obsežne kitajske enciklopedije, katerih primerek iz 15. stoletja šteje 22.877 zvezkov, druga iz leta 1726 pa 5020 zvezkov.
Prve splošne enciklopedije segajo v čas 3000 pr. n. št., ko imamo podatke o sumersko-babilonskem leksikonu na glinenih ploščicah. Za sistematično urejene enciklopedije imamo lahko tudi Disciplinae, ki jih je v 9 knjigah spisal rimski pisec Varro (27. pr. n. št.), in delo Historia naturalis v 37 knjigah Plinija st. (79 n. št.). Med srednjeveškimi omenimo Izidorja iz Sevilje (636) Origines in De universo Hrabana Maura (u. 856). Hrvat Pavel Skalič (Paulus Scalichius) je sredi 16. stoletja prvi uporabil izraz enciklopedija v današnjem pomenu. Njegovo delo Encyclopaediaesen orbis disciplinarian tarn sacrarum quam profanarum epistemon (Basel 1559) imajo mnogi za prvo novodobno enciklopedijo; drugim pa je začetnik Francis Bacon Verulamski (1561-1628) z Novum organon scientiarum (Novi organon znanosti, 1620) in De dignitate et augmentis scienliamm (O dostojanstvu in povečevanju znanosti, 1623), s katerima je v renesančnem duhu klical k novemu spoznanju. Enciklopedije sodobnega tipa so se posebno razvile v 17. in 18. stoletju. Francoski enciklopedisti Jean Lerond d’Alembert, Denis Diderot, Dietrich von Holbach, Melchior Grimm, Jean Jacques Rousseau, Montesquieu, Voltaire, Quesnay, Turgot idr. so izdali 28 zvezkov Enciklopedije znanosti, umetnosti in obrti (Encyclopedie ou dictionnaire raisonne des sciences, des arts et des metiers, Pariz 1751-72), ki je postala stvarni leksikon razsvetljenstva in je daleč čez francoske meje širila poleg množice koristnih spoznanj tudi svobodomiselni svetovni nazor. Ker je enciklopedija znala previdno povedati tudi najdrznejše stvari, je učinkovito pokopala stare, predvsem cerkvene avtoritete. Postala je vzor konverzacijskim leksikonom, ki pa vendarle nikoli niso mogli doseči tako vseobsegajočega učinka enciklopedije.
Do konca prve svetovne vojne so bile pri nas v uporabi predvsem nemške enciklopedije, ki so jih od začetka 18. stoletja pogosto imenovali Konversationslexikon, t. j. konverzacijski slovar, ki s podatki in tolmačenji tujih besed omogoča in pospešuje v olikani družbi pogovor - konverzacijo - o najrazličnejših rečeh in vprašanjih. Pri pripravi modernih enciklopedij sodelujejo številni pisci in le redke so delo enega samega avtorja; pogosto so poimenovane po založnikih (Zedler, Brockhaus, Otto itn.).
V	novejšem času so v naših knjižnicah v rabi tudi francoske (npr. Encyclopedie frangaise 1953-59; Encyclopedie de la Pleiade 1955-; Larousse 1960-64), italijanske (Enciclopedia italiana di scienze, lettere ed arti 1929-39, z dodatki od 1938; Enciclopedia
cattolica 1948-54), sovjetske (Malaja sovetskaja enciklopedija 1928-31,1933-47; Bol’saja sovetskaja enciklopedija 1949-57), angleške in ameriške {TheEncyclopaedia Britannica 1768-71,1924-29 in številni ponatisi z delnimi popravki in dopolnitvami; The Encyclopedia Americana 1918-20; The New international encyclopaedia 1922-30; Chambers’ Encyclopaedia. A dictionary of universal knowledge 1957; Collier’s Encyclopedia with bibliography and index 1962 itn.) in druge enciklopedije.'*
Pobude za prve južnoslovanske enciklopedije segajo v 19. stoletje, ko so bile načrtovane poljudna hrvatska enciklopedija, znanstveni slovar v srbohrvaškem, slovenskem in bolgarskem jeziku in enciklopedija za južne Slovane. Prva uresničena je bila Hrvatska enciklopedija, Priručni rječnik sveobčega znanja, in od šestih predvidenih zvezkov sta bila v Osijeku objavljena dva, leta 1887 in 1890. Prizadevno delo na tem področju so nadaljevali v 20. stoletju.5
Prve sodobne jugoslovanske enciklopedije so: Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (Zagreb 1925-29), Enciklopedija Leksikografskog zavoda (Zagreb 1955-64), Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb 1955-70) in številne strokovne enciklopedije, ki jih je izdajal Jugoslovanski leksikografski zavod v Zagrebu. Te so mednarodnega značaja, a posvečajo posebno pozornost dosežkom jugoslovanskih umetnikov in znanstvenikov, npr.: Pomorska enciklopedija (1954-64), Medicinska enciklopedija (1957-65), Muzička enciklopedija (1958-63), Šumarska enciklopedija (1959-63), Enciklopedija likovnih umjetnosti (1959-66), Tehnička enciklopedija (1963-), Poljoprivredna enciklopedija (19Ö7-); Suvremeni pisci Jugoslavije (1966), Velika Epohina enciklopedija aforizama (1968), Zadružni leksikon FNRJ (1956-57) idr.
Jugoslovanski leksikografski zavod v Beogradu je izdal bibliografske priročnike v enciklopedični obliki: Ko je ko u Jugoslaviji. Bibliografski podaci o jugoslovenskim savremenicima (1957), Vojna enciklopedija (1958)/’
Iz navedenega lahko razberemo, da je enciklopedično delo tako pri nas kakor drugače posledica potrebe po domačih enciklopedičnih izdajah, ko tuja dela niso zmogla odtehtati domačih potreb po zgoščenih informacijah, ker so bila pač pisana za potrebe države, v kateri so nastala. Narodni prerod 19. stoletja je spodbudil ohranjanje lastnega kulturnega življenja in s tem tudi nastanek južnoslovanskih enciklopedičnih del.
Etnološka enciklopedična dela so sprva izhajala iz želje po spoznavanju (in obvladovanju) različnih tujih narodov in njihovih političnih sistemov, ob tem pa je opazna vse večja potreba po spoznavanju lastnega naroda in njegovega kulturnega univerzuma.
2	Kriteriji in tipologija evropskih etnoloških enciklopedičnih del
Šele na podlagi izbora enciklopedičnih del, ki sem ga pripravila za svojo magistrsko nalogo Enciklopedija etnologije Slovencev - teoretični model, in upoštevajoč etnološko enciklopedično izdajateljsko dejavnost v posamičnih desetletjih 20. stoletja v različnih evropskih državah sem sklepala o motivih za prevladujoče težnje pri etnološkem enciklopediranju. Pod drobnogled sem vzela le tista enciklopedična dela, ki jih je bilo
4 Prim.: Janez Logar, Uvod v bibliografijo. Ljubljana 1970, str. 101; Karl Vorländer, Zgodovina filozofije 2. Ljubljana 1970, str. 82-84, 197-198; Ivo Horvat, N. d., str. 29.
5 Prim.: Ivo Horvat, N. d., str. 29.
6 Prim.: Janez Logar, N. d., str. 169-170, 177; Jože Munda, Enciklopedija. Enciklopedija Slovenije 3- Ljubljana 1989, str. 39-40.
mogoče dobiti in pregledati. Zato so spuščena tista dela, ki bi jih lahko »pogojno« imeli za etnološka, npr. enciklopedije, leksikoni in slovarji religije, mitologije, simbolov ipd. Kriteriji za izbiro in upoštevanje v analizi so bili:
- evropska (t. j. v Evropi izdana) etnološka enciklopedična dela, ki obravnavajo bodisi način življenja neevropskih etničnih skupin, evropskih narodov, ali nacionalne enciklopedične obravnave;
- evropska etnološka specializirana enciklopedična dela (npr. iz folkloristike, ljudskega stavbarstva, muzeologije);
- evropska etnološka dela o teoriji in zgodovini vede, etnoloških šolah in metodah.
Evropska etnološka abecedno ali tematsko urejena enciklopedična dela sem razdelila
na štiri vrste, ki sledijo omenjenim merilom, in sicer na:
- enciklopedična dela regionalne etnologije, dela tipa Völkerkunde (za neevropsko in evropsko etnologijo),
- dela tipa Volkskunde (za posamične nacionalne obravnave),
- dela, ki obravnavajo izraze iz splošne etnologije, etnološke šole in metode, zgodovino vede (ali pa le eno od naštetih področij),
- specializirana etnološka enciklopedična dela.
2.1	Prerez skozi čas in glavne značilnosti štirih tipov evropskih etnoloških enciklopedičnih del
Specializiranih etnoloških enciklopedičnih del je bilo do sredine 90. let 20. stoletja največ, kar 29 od skupaj 87, največ pa se jih nanaša na teme iz duhovne kulture oziroma na folkloristično tematiko (enciklopedična dela o ljudskem slovstvu, ustnem izročilu, baladah, ugankah, ljudski pesmi, pravljicah, demonih in duhovih, mitologiji in legendah, kulturi starih Slovanov, praznoverju, znanju o spolnosti, znanju o vremenu, praznikih in šegah, igrah, ljudski umetnosti), s področja materialne kulture pa največkrat obravnavajo ljudsko arhitekturo oziroma stavbarstvo in muzeologijo.
Najstarejša etnološka enciklopedična dela segajo v sredino 19. stoletja in opisujejo ljudstva zemeljske oble, njihovo vladavino, religijo, šege in nošo.7 V 20. stoletju jim sledimo od 20. let naprej. Leta 1927 je začel izhajati nemški slovar Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens (Berlin, New York 1927-42), zelo odmevno8 specializirano enciklopedično delo s področja duhovne kulture, ki obravnava praznoverje. V 30. letih je na to področje posegel še slovar nemških pravljic, Handwörterbuch des deutschen Märchens lBerlin 1930-40). Prve narodne etnološke enciklopedične obravnave so češka Človek (Praga 1933) in Närodopis (Praga 1936), tematsko urejena etnološka priročnika, in Van Gennepov Manuel de folklore frangais (Pariz 1937-58), priročnik o francoskih šegah in navadah; zelo odmeven slovar nemške etnologije Wörterbuch der deutschen Volkskunde (Stuttgart 1936, ponatisa 1955, 1975). Med enciklopedičnimi deli o neevropskih ljudstvih in kulturah pa velja omeniti Bernatzikov Die Große Völkerkunde (Leipzig 1939) in Trimbornov Lehrbuch der Völkerkunde (Stuttgart 1936).
7 Npr.: Heinrich Berghaus, Die Völker der Erdballs. Regierungsform, Religion, Sitte und Tracht. Band 1, 2. Brüssel, Leipzig, Kent, 1853,1854; Matthias Lexer, Kärntisches Wörterbuch. Mit einem Anhänge: Weihnacht - Spiele und Lieder aus Kärnten. Leipzig 1862; J. C. Weißmann, Länder und Völker der Erde für die Jugend. Wien (1892).
8 Ponatisnjen leta 1987.
V	40. letih 20. stoletja še ne moremo govoriti o kaki poudarjeni potrebi etnologov po etnoloških enciklopedičnih delih, za kar gre iskati razloge tudi v drugi svetovni vojni in razmerah po njej. Največ je bilo del iz neevropske etnologije, npr. italijanska tematsko urejena enciklopedična priročnika - Biasuttijev Le razze e i popoli della tetra (Torino 1941, prva izdaja) in Scottijeva Etnologia (Milano 1941), poljudnoznanstveni enciklopedični tematski priročnik The World’s Peoples and How They Live (London 1946), Friedericijev Amerikanistisches Wörterbuch (Hamburg 1947), Birket - Smithova Geschichte der Kultur. Eine allgemeine Ethnologie (Zürich 1948, izvirnik v danščini -Kopenhagen 1941-42).
Med specializiranimi enciklopedičnimi deli je potrebno omeniti Standard Dictionary of Folklore, Mythology and Legend (New York 1949-50, izjemoma ga vključujem v pregled, čeprav je izšel v Ameriki), ki abecedno obravnava tipe svetovne folkore in kultur, napisali pa so ga različni svetovni folkloristi.
Priprava in objava teh del kaže na splošnejše značilnosti predvojne evropske disciplinarne problematike: »Načelno in praktično ločevanje med obravnavanjem ljudske kulture svojega naroda in raziskovanjem kultur prvobitnih narodov ter med njunima opisno in primerjalno sestavino na eni strani in (fizično) antropološko problematiko na drugi. ... Ukvarjanje s tujimi ljudstvi je imelo v primerjavi z narodopisjem nekoliko dmgačen izvir in razvoj, predvsem v zemljepisnem izhodišču in muzeološki naravnanosti, deloma tudi v filozofskem obzorju.«9
Razmere so se bistveno spremenile v 50. in 60. letih, ko je število izdanih etnoloških enciklopedičnih del občutno naraslo: med izdanimi pa prevladujejo dela iz neevropske etnologije (npr. Pia Laviosa Zambotti, Ursprung und Ausbreitung der Kultur, Baden-Baden 1950; Pavel Šafarik, Slovansky närodopis, Praga 1955; Narody mira, Moskva 1956-65; Roberto Bosi, Dizionario di etnologia, Verona 1958; Kaj Birket-Smith, Ferne Völker, Zürich 1958; Kazimierz Moszynski, Czlowiek, Varšava 1958; Wilfried Nölle, Völkerkundliches Lexikon, München 1959; Herbert Tischner, Völkerkunde, Frankfurt am Main 1959;JRO - Völkerkunde, München 1962,,/RO - Volkskunde, München 1963; Walter Hirschberg, Wörterbuch der Völkerkunde, Stuttgart 1965; Jean Cazeneuve, Encyclopedie Larousse de poche. L’ethnologie, Pariz 1967), katerih večina je izšla v bivših kolonialnih državah, v Nemčiji, Italiji in Sovjetski zvezi. Objavljenih je bilo tudi precej specializiranih enciklopedičnih del, večinoma o duhovni kulturi in stavbarstvu (npr. Opie Iona in Peter, Dictionary of Nursery Rhymes, London 1952; Handwörterbuch der Sage, Göttingen 1961-63; Wörterbuch der bairischen Mundarten in Österreich, Dunaj 1963; Dictionnaire desjeux, Pariz 1964; The Nordic Riddle, Kopenhagen 1964; Folk Literature (Germanic), Kopenhagen 1965; Hans Köpf, Bildwörterbuch der Architektur, Stuttgart 1968).
Številna enciklopedična dela tipa Völkerkunde sredi 20. stoletja, t.j. tista, ki obravnavajo eksotična tuja ljudstva, lahko pripišemo hitrim družbenim in tehničnim spremembam in splošnim kulturnim vrednotam v (bivših) kolonialnih državah, ki so želele ohraniti podobo o stabilni in homogeni "primitivni družbi« in »nepokvarjenih divjakih«; njihove vrste so se bolj in bolj redčile oziroma so bili zaradi kulturnih stikov in procesov akulturacije bili vse manj »primitivni«. Ta dela povezuje dobršna mera morda nehotene in nezavedne konservativnosti, saj različna tuja ljudstva opisujejo skozi včasih skoraj pretirano poudarjanje njihove drugačnosti od »civiliziranih«. Zato niti ni presenetljivo, da so vlade teh držav sredi 20. stoletja namenjale ogromna sredstva za neevropske etnološke
9	Ingrid Slavec Gradišnik, Med narodopisjem in etnologijo. O razdaljah in bližinah. Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Ljubljana 1995, str. 126.
raziskave ter s tem tudi za pripravo dragih etnoloških enciklopedičnih del. Zasnovana so na različnih, bolj ali manj podrobnih deskriptivnih ravneh, gradivo je razvrščeno abecedno ali tematsko. Značilno je tudi natančno dokumentiranje po geografskih in različnih tipoloških načelih (npr. fizičnoantropoloških, po razdelkih osnovnih tipov kulture itn.), ki omogočajo primerljivost sestavnih delov kultur. Skladno s tem je bil raziskovalni pristop etski.
Zanimanje za enciklopedične etnološke sinteze ni upadlo niti v 70. in v 80. letih, opazno pa se je povečalo število specializiranih etnoloških enciklopedičnih del (npr. Katharine Mary Briggs, A Dictionary of British folk-Tales in the English Language, London 1970-71; Jean Philippe Chassany, Dictionnaire de meteorologie populaire, Pariz 1970; Lech Leciejewicz, Maly slouinik kultury dawnych Slowian, Varšava 1972; Enzyklopäedie des Märchens, Berlin, New York 1977-; Katharine Mary Briggs, A Dictionary of Fairies, 1979; Iordan Datcu in S. Stroescu, Dictionarul folcloristilor, Bukarešta 1979;Tache Papahagi, Mic dictionarfolcloric, Bukarešta 1979; Vaclav Mend, Lidovä architektura v češkoslovensku, Praga 1980; Vaclav Frolec in Josef Vareka, Encyklopedie lidovä architektura, Praga 1983; Ernest Borneman, Sex im Volksmund, 1984; Jürgen Küster. Wörterbuch der Feste und Brauche im Jahreslauf Basel - Dunaj 1985; Oskar Moser, Handbuch der Sach- und Fachbegriffe, Celovec, Marija Saal 1985; Georgeta Stoica, Paul Petrescu in Maria Bosce, Dictionar de arta populara, Bukarešta 1985; Dictionarium museologicum, Budimpešta 1986; Rečnik na makedonskata narodna poezija, Skopje 1987; A Dictionary of Superstitions, Oxford 1989), manj pa je bilo izšlo enciklopedičnih del o neevropskih ljudstvih (Jean Poiret, ur., Ethnologie regionale, Pariz 1972; W. Hirschberg, ur., Neuegrosse Völkerkunde, Dunaj 1975).
Če si podrobneje ogledamo enciklopedična dela sredi in v drugi polovici 20. stoletja, natančneje od 50. do konca 70. let, se izlušči še nekaj značilnosti. Ena od njih je že omenjena tematska usmerjenost k regionalni etnologiji in folklori evropskih in neevropskih etničnih skupin. Glede na gostoto enciklopedičnih objav v 50., 60. in 70. letih pa lahko, poleg že omenjenih razlogov, sklepamo, da je etnološka znanost potrebovala sistematična enciklopedična dela z zbranimi znanstvenimi spoznanji. Lahko si jo razlagamo kot zrelost etnologije, da je zbrala in preučila posamične segmente in jih v zgoščeni obliki ponudila v obliki referenčnih del.
Težnja v prvi polovici 90. let pa je večje zanimanje za teoretska enciklopedična dela (Charlotte Seymour Smith, Macmillan Dictionary of Anthropology, London, Basingstoke 1986, 1990; Stovnik etnologiczny. Terminy ogolne, Varšava, Poznan 1987; International Dictionary of Anthropologists, London, New York 1991; Wörter - Sachen - Sinne, Tübingen 1992; Diccionari d’antropologia, Barcelona 1994; Companion Encyclopedia of Anthropology, London, New York 1994). Že po naslovih lahko presodimo, da gre za prenavljanje izrazja, po vsebini pa težijo k široko zasnovani antropologiji. Čeprav je večina teoretičnih enciklopedičnih del nastala v državah, kjer imajo razvitejšo družbenokulturno antropološko smer kakor pa etnološko, pa je posodabljanje izrazja tudi značilno tudi za posamične evropske narodne etnologije. Zdi se, da so mesto tradicionalnih raziskav ljudske kulture lastnega naroda začele prevzemati teoretične in metodološke raziskave,10 v resnici pa mesto tradicionalnih raziskav ljudske kulture lastnega naroda ne ostaja več samo pri topiki ljudske kulture, temveč se je razširilo tudi
111 Izjema pri tem je poljski etnološki slovar Slotmik etnologiczny. Terminy ogolne, ki je zanimiv po tem, da je v geslih dobro povezana splošna etnološka terminologija z -domačimi rabami-.
na sodobne življenjske fenomene. To je povzročilo drugačno teoretsko in metodološko pozornost; ustrezno temu pa izhajajo tudi dela, ki jih je prej primanjkovalo: njihov delež je bil vključen v splošna etnološka enciklopedična dela, zdaj pa dobivajo samostojni status.
Vprašanje, ki utegne zanimati slovenske etnologe, se nanaša na motive in merila priprave narodnih/nacionalnih etnoloških enciklopedičnih del, predvsem pa na to, kolikšno vlogo ima pri odločitvi za izdajo podmena o njihovem narodnopotrjevalnem pomenu.
Če pozorno pregledamo strukturo abecednih in tematskih etnoloških enciklopedičnih del v Evropi ter preberemo njihove predgovore, vidimo, kakšno je (bilo) stanje narodove kulturne dediščine v državah, kjer so nastala enciklopedična dela.
Optimalno gledano, bi po epistemoloških kriterijih take obravnave morale biti emske in bi morale opraviti dvojno delo: raziskati etnološko problematiko (lastne) dežele/ države in podatke primerjati z drugimi podobnimi deli ali pa s podatki iz specialnih monografij drugih narodov in narodnih skupnosti. Pri tem gre seveda za konceptualno in ne faktografsko primerjavo; ne primerjamo torej sestavin avstrijskega štajerskega ognjišča s sestavinami sredozemskega, pač pa po že uveljavljenih tipologijah njuno zgodovinsko pot in ob tem nastale inovacije. Največkrat pa je primerjava v narodnih enciklopedičnih delih opravljena le v okviru regij iste države. Narodna enciklopedična dela označujejo poleg geografskega prostora obdelave tudi obdelovalce in ti so tudi sami predstavniki naroda, ki ga raziskujejo. Merila, po katerih ta dela določam kot narodna (nacionalna), so naslednja."
- geografsko pokrivajo naselitveni prostor, ki ga druži ista nacionalna identiteta, druge etnične skupine, ki živijo na tem ozemlju, manjšine obravnavanega naroda v zamejstvu in izseljence;
- stvarna, družbena in duhovna kultura tega prostora je preučena z metodami, ki so uveljavljene v etnologiji, govorijo o načinu življenja kakega naroda ali države; pri tem niso pomembni jezik, avtorjeva narodnost in kraj izida;12
- gradivo je predstavljeno v jedrnatem, izčrpnem in preglednem slogu, urejeno abecedno ali po sistematiki (v tem primeru stvarno kazalo);13
- obseg geselskih člankov narekuje, ali gre za slovar ali leksikon (najnujnejše informacije v telegrafskem slogu, manjši obseg, a večje število gesel, največkrat brez bibliografije in navedb literature) ali pa enciklopedijo (izčrpnejše informacije, v več knjigah, spremni znanstveni aparat).H
Skupna točka pregledanih narodnih enciklopedičnih del je, da predstavljena snov v časovnem pogledu bolj ali manj zapolnjuje stoletje in pol, torej 19. in prvo polovico 20. stoletja, gre torej za retrospektivne in ne tekoče obravnave gradiva. Vsebinsko so uporabniki poučeni o takratnem večinskem kmečkem prebivalstvu, kulturi in načinu
11 Zadnja dva dejavnika nista vedno upoStevana v narodnih enciklopedičnih delih, pa vendarle sodim, da enciklopedično delo ne more popolnoma ustrezati kategoriji narodna, če ne predstavi celote.
12 Avtorji vseh pregledanih etnoloških narodnih enciklopedičnih del so jezikovno in nacionalno pripadniki obravnavanega naroda.
1J Ta in naslednja točka sicer nista odločilni za to, da je enciklopedija narodna; veljata na splošno, seveda pa ju mora narodna enciklopedija prav tako upoštevati.
14	Poimenovanja za strokovne enciklopedije, leksikone in slovarje so v praktični rabi v svetu nedosledna in ne sledijo uveljavljenim teoretičnim in metodološkim razlikovanjem po vsebini, preglednosti in uporabi znanstvenega aparata. V tem pogledu so meje med njimi dokaj prehodne in poimenovanja ohlapna, največkrat odvisna od različnih uredniških ambicij, zahtev založb ipd.
življenja, o družbenih, poklicnih in verskih skupnostih. Kompleksnost informacij, večkrat tudi njihova poljudna strokovnost ter potreba po potrditvi samostojnega narodovega življenja, povezuje takšna etnološka enciklopedična dela v obravnavani kategoriji.
Nacionalna ali narodna etnološka enciklopedična dela prinašajo spoštovanje lastnih tradicij in (včasih tudi) nacionalno kljubovalnost. Nacionalna enciklopedična dela se ločijo zlasti po tem, kje so nastala: Britanci so, npr., z njimi vzdrževali potrebo po premoči nad svojimi kolonijami, v državah celinske Evrope so enciklopedična dela največkrat povezana z nacionalnimi gibanji s konca 19- in začetka 20. stoletja in s prizadevanji, odkriti lastno dediščino ljudske ali kmečke kulture. V Severni Ameriki in Kanadi ta dela obravnavajo prvotne prebivalce, Indijance, in vsebujejo kar največ podatkov o njihovih fizičnih potezah, materialnih artefaktih, jeziku ipd., in na ta način nekako »rešujejo« zginjajoče kulture.
Enciklopedična dela v kontinentalni Evropi obdelujejo domač geografski prostor, največkrat pa jih pišejo predstavniki raziskovanega naroda.
3	Predzgodovina prvega slovenskega etnološkega enciklopedičnega dela
Freden je Niko Kuret leta 1947 objavil zamisel o izdaji Slovenskega narodopisnega slovarja, so se s posamičnimi terminološkimi vprašanji na etnološkem področju ukvarjali tudi drugi raziskovalci. Večji interes za terminološka vprašanja se je začel v letih pred drugo svetovno vojno. Vsa besedila obravnavajo le zbirke besedja, ki se nanašajo na sestavine ljudske kulture, o znanstvenem izrazju ni pisal nihče.
Po pregledu oblikovanja zamisli o Slovenskem etnološkem leksikonu in po pregledu etnoloških revij in literature sem ugotovila, da je iz vsega napisanega o terminologiji oziroma izrazju v slovenski etnologiji potrebno ločiti:
- pisce, ki samo pojasnjujejo določene izraze iz ljudskega izrazoslovja (npr. krajevna in osebna imena, botanično, geografsko in glasbeno izrazje, smučarske, vinarske, mlekarske idr. izraze);
- terminološko obdelavo gradbeno-spomeniškovarstvenega področja in področja urejanja prostora (pojmi v zvezi s tematiko majhnih zgodovinskih središč na podeželju);
- teoretične razprave o etnološkem izrazju;
- etnološke besednjake, geselnike in kazala;
- ocene slovenskih etnologov o izrazoslovju pri nas in drugod in
- načrtno etnološko slovaropisje.15
France Kotnik16 v Pregledu slovenskega narodopisja omenja nekatere pisce zbirk besedja. Tako so nam v Trubarjevem Slovenskem koledarju17 iz leta 1557 ohranjena tudi slovenska imena mesecev, v registru k Dalmatinovi Bibliji'" pa narodopisno zanimive besede (npr. vrač, likar = lekar in arcat, kar nam pove, da smo Slovenci rabili za zdravnika vse tri izraze).
15 Prim.: Mojca Ramšak, Prolegomena za etnološki slovar ali leksikon (Diplomska naloga). Ljubljana 1992. Nalogo hrani Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani; Ista, Prolegomena za etnološki slovar ali leksikon (povzetek diplomske naloge). Glasnik SED 34/1994, št. 1-2, str. 88-89.
16 Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev 1, str. 21-52.
17 N. d., str. 21.
18 N. d., str. 22.
Razsvetljenec Franc Anton BreckerfelcP je v 18. stoletju zbiral slovensko nomenklaturo za razne trtne in vinske vrste, leksikalno gradivo (slovenska imena rastlin, ptičev in rib, poimenovanja za razne vrste zemlje). Zbiral je slovenske pregovore, izraze za tkanje, za dele pluga, za ostrešje, stiskalnice, orodja in podobno.
Med romantiki se je Urban Jarnik20 poleg zbiranja narodnega blaga, pesmi, pravljic, pripovedk, šeg in verovanj posebno zanimal še za zbiranje krajevnih imen kot gradiva za zgodovino. Na poziv iz Ljubljane leta 1811 je nabral za Vodnikov slovar precejšnje število besed iz ziljskega narečja.
Matija Majar21 je v Slovenski Bčeli dal navodila za zapisovanje narodopisnega blaga. Zapisal je, da je treba paziti na manj znane besede, na lepe izreke in poslovice. Zbiralcem je svetoval, naj vprašajo, kako se imenuje ta ali ona travica ali rožica, čemu služi, kako se imenuje to ali ono drvo, ta ali oni kamen, kako se imenuje rokodelsko orodje, kako se imenujejo vozni deli, mlinski deli, deli statev itn.
Narodopisno tradicijo Slovenske Bčele in Slovenskega Glasnika je nadaljevala mariborska Zora. Poleg materialne kulture je bilo zastopano tudi jezikoslovje kot pomožna veda narodopisja. Davorin Trstenjak22 je tolmačil s pomočjo jezikoslovja svoje mitološke teorije v razpravi O imenu slovenske sojenice (Vestnik 1873), F. Kočevar pa je objavil Slovenska zvezdna imena. O Vlastnih imenih kmetij in posestnikov v Solčavi je pisal Fran Stifter ( Vestnik 1873).
Izročilo celovških časopisov Slovenske Bčele, Slovenskega Glasnika in deloma Besednika ter mariborske Zore je nadaljeval celovški Kres. V tej dobi je Janko Pajek sestavil knjigo Črtice iz duševnega Žitka štajerskih Slovencev(1884). O njej Kotnik pravi, da je za vsakega narodopisca neobhodno potrebna, saj so v njej sestavki uvrščeni po abecednem redu. Zanj je to narodopisni slovar štajerskih Slovencev in obžaluje, da ni razširjen na vse slovensko ozemlje.23 R. Perušek je v Kresu (V, 222) izrekel o knjigi tole: »Ena taka knjiga ima več vrednosti nego deset fizik in astronomij, katerih nihče ne čita. Take knjige, kakor je imenovana, so za vsakega zanimive in koristne, ker nas uče spoznavati naš narod in baš spoznavanje narodne individualnosti je temelj in podlaga književnemu delovanju, ako hoče uspešno, koristno in vredno biti.»24 Vilko Novak za Črtice pravi, da je to prva knjiga te vrste med Slovenci, a kritično dodaja, da je njen značaj sicer dragocena, opisna ljubiteljska objava gradiva, brez kritičnega poskusa razlage ali sinteze, mehanično razvrščenega po abecednem redu.25
Janez Scheinigg se je na Koroškem ukvarjal z imenoslovjem in tako objavil članke Slovenska osebna imena v starih listinah, Die Ortsnamen des Gerichtsbezirkes Ferlach, Krajevno ime Sele na Koroškem. Krajevna in osebna imena je razlagal v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko, Kresu ter Domačem prijatelju, Mirovi prilogi.26
Karel Štrekelj je pisal predvsem jezikoslovne spise: Zur slavischen Lehnwörterkunde, Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Štajerju, Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev. Članke te vrste je objavljal v Časopisu za zgodovino in narodopisje,27
19 N. d., str. 26.
20 N. d., str. 27.
21 N. d., str. 29.
22 N. d., str. 31.
23 N. d., str. 33.
21 N. d., str. 34.
25 Vilko Novak, Raziskovalci slovenskega življenja. Ljubljana 1996, str. 202.
2f’ France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev 7, str. 34.
27 N. d„ str. 37-38.
Ivan Koštial je pisal o slovenskih in srbohrvaških ljudskih mlekarskih izrazih in pojasnil besede kot mleko, pinjeno mleko, skuta, smetana, surovo maslo ter nekatera orodja, npr. pinja, vratilo.28
Rudolf Badjura je v Bloškem starosvetnem smučanju in besedju obravnaval smučarsko besedje, kakršno je bilo v rabi na Blokah pri smučarskih pripravah in smučanju.29 Verjetno bi etnolog v Badjurovem delu želel najti še marsikaj, na prvem mestu večjo jasnost o izvirnih ljudskih izrazih, vendar se je treba zavedati, da se je pisec starega bloškega smučanja lotil kot športnik - pedagog in ne kot etnolog.
Janko Barle se je skoraj polovico svojega življenja ukvarjal z zbiranjem imen slovenskega cvetja.30 Tri leta pred smrtjo je pripravil slovenski imenik rastlin, ki je hkrati tudi slovstveni botanični slovar.31 V obsežnem uvodu je navedel starejše in novejše vire, v katerih so zabeležena ljudska imena za rastlinske vrste. Pri tem je odkril več doslej še nepoznanih rokopisov, ki so lahko zanimivi za sestavljalce geselnika in pisce gesel za ljudsko medicino. Kot etnolog pa ni ostal samo pri naštevanju imen zelišč, pač pa je v njem navedel še pripovedke, vraže, izvirne recepte ljudskih rastlinskih zdravil, vire oziroma kraje, od koder so bile rastline, upošteval pa je tudi imena gob.32
V	bran je vzel tudi čast J. V. Valvasorja, za katerega je Scopoli v drugi izdaji Flore carniolice (1772) trdil, da je navedel le osem domačih rastlinskih imen, Barle pa je naštel iz Valvasorja stotino slovenskih imen naših zelišč, grmov in dreves.
Barle je v spisu Iz narodne zakladnice, objavljenem v Letopisu Matice slovenske iz leta 1893, objavil tudi lastna imena za domačo živino, govedo in perutnino.33
O času, nastanku in pomenu domačih imen zdravilnih rož in zelišč je pisal tudi Dušan Ludvik. Pravi, da naše knjige o zdravilnih rožah in zeliščih prinašajo poleg strokovnega izrazoslovja še kar lepo število imenskih vzporednic, dvojnic in različic, ki se zdijo čisto domače in ljudske, v resnici pa je dolga vrsta teh mnogoimenk glede na jezik imenodajalca raznovrstna in večplastna, po kraju izvira večdimenzionalna, po času nastanka raznodobna, po pomenski plati pa nerazumljiva, malo jasna in zastrta, dvomljiva, zabrisana ali pa sploh temna. Še bolj kakor za krajevna, vodna in ledinska imena velja za imena rastlin, da niso vsi do danes evidentirani izrazi nastali že v skupni domovini Slovanov, temveč je drugačna flora nove domovine zahtevala in dobila ustrezno, novo terminologijo. Potemtakem ni nujno, da je neko slovensko ime rastline, ki ima druge slovanske vzporednice, tudi že samo po sebi zelo staro ali da izvira celo iz t. i. »pradomovine Slovanov«.3'*
O bedenicah, imenih, pesniškem in obrednem izročilu o tem cvetju na Slovenskem in pri sosedih v hrvaški Istri je pisal Milko Matičetov.35 V članku podaja abecedni pregled in pretres imen, pojasnjuje, kaj naj bi dalo cvetlici ime in navaja lažna ali vsaj neslovenska imena.
lH Ivan Koštial, O slovenski in srbohrvatski ljudski mlekarski terminologiji. Etnolog 13/1940, str. 125-128.
a Rudolf Badjura, Bloško starosvetno smučanje in izrazje. Slovenski etnograf 10/1957, str. 222.
30 Vinko Möderndorfer, In Memoriam: Narodopisec Janko Barle. Etnolog 14/1942, str. 113-114.
31 Prinosi slovenskim nazivima bilja 1936-37.
32 Viktor Petkovšek, Janka Barleta »Prinosi slovenskim nazivima bilja- in naš botanični slovar. Časopis za zgodovino in narodopisje 1938, str. 205-209.
33 France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev 1, str. 42.
33 Dušan Ludvik, Ljudska imena zdravilnih rastlin. Traditiones 2/1973, str. 159.
33 Bedenice. Imena, pesniško in obredno izročilo o tem cvetju na Slovenskem in pri sosedih v hrvaški Istri. Traditiones 5-6/1976-77, str. 277-300.
Več razprav pa je bilo posvečenih tistim izrazom, ki zadevajo tako etnologijo kot geografijo. P. Skok je v Študiji o jugoslovenskem slovarju na osnovi folklore in geografije preučil etimologijo besed vrag, kača, zmija z vidika tabuja.36
Niko Županič se je ukvarjal z metodologijo razlaganja starih geografskih in etničnih imen na Balkanskem polotoku. V razpravi opozarja etimologe, da samo lingvistično znanje ne zadošča, pač pa da morajo poznati tudi etnologijo dežele, katero preučujejo, njena ljudstva od najstarejših časov do sodobnosti in po možnosti še bistven pomen, ki ga ima jezik za neko skupnost.37
Županič je za Narodno enciklopedijo napisal članek o Belokranjcih58 v Etnologu pa je objavil spis Ime Grk v pomenu velikana pri Belokranjcih.39
Ob tem je potrebno omeniti še Rudolfa Badjuro in njegovo delo Ljudska geografija, terensko izrazoslovje (1953), kjer se je Badjura srečal s prizadevanji tedanje etnologije. V delu si je prizadeval zajeti vse bogastvo takratnega časa in preteklosti, ne na zadnjem mestu tudi slovensko ljudsko izrazoslovje. Valter Bohinec, ki je recenziral navedeno delo, pravi: »Znanstvene terminologije nastajajo polagoma, s pisanjem razprav, učbenikov in znanstvenih knjig. Naša geografija in tudi etnografija sta s kovanjem novih izrazov, ki so bili sicer potrebni, zašli mnogokrat na stranpota, ker piscem domači izrazi niso bili znani, saj jih tudi slovarji niso poznali. Badjurovo delo sicer mnogih že ustaljenih terminov ni pregnalo, mnogo pa bi jih na osnovi njegovega dela bilo treba popraviti, druge pa uvesti nanovo. S tem delom je bila dana možnost, da se pri bodočem delu uskladi znanstveno izrazoslovje z ljudskim.«'10
4	Organizirano etnološko enciklopedično delo v Sloveniji
Organizirano leksikografsko delo za Leksikon etnologije Slovencev, ki se pripravlja na Inštitutu za slovensko narodopisje in katerega urednik je dr. Angelos Baš, teče od oktobra 1991 -
Načrti za izdajo slovarja pa segajo že v leto 1947, ko je tedanji gimnazijski profesor Niko Kuret poslal predsedstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti načrt zamisli za Slovenski narodopisni slovar oziroma Slovenski narodopisni arhiv. Kuret je zamisel formuliral takole:41
1) Po abecedi naj se zbere vse narodopisno gradivo iz materialne, socialne in duhovne kulture Slovencev.
2) Vsaka značnica naj bo razložena v leksikalnem slogu, upoštevajoč najnovejše stanje raziskav; dodani naj bodo bibliografija in viri, ki obravnavajo posamezni pojem.
3) Kjer je potrebno in mogoče, naj se objavi ustrezno ilustrativno gradivo.
Kuret je dobro predvidel, da do izdaje slovarja ne more priti takoj, saj je to zelo obsežen načrt, zato je menil, da bi bilo do izida slovarja njegovo ogrodje gradivo iz
36 Kinolog 5-6/1933, str. 46-63.
17 Značenje nekih starih geografskih i etničkih imena na balkanskom poluostrvu. Kinolog 5-6/1933, str. 98-112.
18 Narodna enciklopedija 1, str. 225; citirano po France Kotnik, Pregled slovenskega narodopisja, Narodopisje Slovencev 1, str. 42.
-w Kinolog 7/1934, str. 166.
40 Valter Bohinec, Ljudska geografija, terensko izrazoslovje (Rudolf Badjura). Slovenski etnograf6-7/1953-54, str. 330-331.
41 N(iko) K(uret), Komisija (1947-1951) in Institut za slovensko narodopisje SAZU (od 1951). Nastanek, razvoj, delo. Traditiones 1, Ljubljana 1972, str. 9-16.
Slovenskega narodopisnega arhiva, ki bi ga stalno dopolnjevali tudi po izidu slovarja. Kuretov načrt je bil še istega leta sprejet in razred (II) za zgodovinske vede, filozofijo in filologijo je sklenil ustanoviti komisijo za narodopisni slovar, njeno vodstvo pa je zaupal akademiku Ivanu Grafenauerju. Ta je z navdušenjem in mladeniško vnemo izbral sodelavce, izrecno je poudaril, da je treba naloge arhiva in komisije še razširiti. Njegove zamisli so dobile svojo obliko v statutu, po katerem je imela Komisija za slovensko narodopisje pri SAZU naslednje naloge: zbiranje narodopisnega blaga, skrb za ureditev in hrambo nabranega blaga, znanstvene objave gradiva in uporaba gradiva za znanstvene študije, za pripravo in izdelavo standardnih del o slovenskem narodopisju in etnogenezi ter seveda izdelava enciklopedičnih poljudno-znanstvenih publikacij, med katerimi je tudi Slovenski narodopisni slovar.42
Z ustanovitvijo Inštituta za slovensko narodopisje leta 1951 slovar po vsej verjetnosti ni bil več v središču zanimanja takratnih rednih sodelavcev (Niko Kuret, Milko Matičetov in Ivan Grafenauer).
Slavko Kremenšek je v Smernicah etnološkega raziskovalnega dela leta 197743 ocenjeval tedanje stanje in delovni program iz leta 1971 in ugotovil, da sta za etnološko raziskovalno delo na Slovenskem poleg nespodbitnih pozitivnih sestavin značilni tudi razbitost in enostranost raziskovalnega dela. Tako je za Inštitut za slovensko narodopisje (= etnologijo) pri SAZU menil, da opravlja zgolj folkoristične naloge: obravnava nekaterih vprašanj iz duhovne kulture, še posebej ljudske pesmi, je bila na zavidljivi mednarodni ravni, inštitut pa se ni ukvarjal z največjim delom drugih etnoloških vprašanj. Tudi po drugih ustanovah so takrat imeli zelo razdrobljene programe. Ozki specializaciji folkloristično usmerjenih sodelavcev inštituta je pripisal, da so o nekaterih prepotrebnih temeljnih delih slovenske etnologije le govorili, tu in tam tudi načrtovali, postorjeno pa ni bilo skoraj nič. Za temeljna dela je Kremenšek navedel slovensko etnološko bibliografijo, etnološki slovar, etnološki atlas, topografijo in bolj ali manj široko zasnovano etnološko podobo načina življenja in kulture Slovencev.
Od leta 1951, ko je bil ustanovljen Inštitut za slovensko narodopisje, do leta 1967 niso širše odpirali teoretičnih vprašanj: izjema je Novakov spis iz leta 1956.44 Minilo je torej poldrugo desetletje od slovarskih zametkov: Kuret je pripravljal in spopolnjeval slovarski geselnik,45 najverjetneje je z delom začel šele na podlagi izdelanega stvarnega, krajevnega in imenskega kazala, ki ga je sestavila Helena Ložar Podlogar za njegovo knjigo Praznično leto Slovencev,M'
Na Kuretovo pobudo je bil sestavljen temeljni alfabetarij.47 Izražena je bila želja, da se ob finančni podpori Raziskovalne skupnosti Slovenije delo čimprej nadaljuje. Očitno zaradi prezaposlenosti pobudnika z drugimi nalogami ali tudi spričo možnosti povezave
42	N. d.
44 Slavko Kremenšek, Smernice etnološkega raziskovalnega dela (Osnutek). Glasnik SKD 17/1977, št. 4, str. 45.
44 O bistvu etnografije in njeni metodi. Slovenski etnograf9/1956, str. 7-16.
45 Gradivo je shranjeno v kartotečni škatli na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU pod naslovom Slovenski narodopisni slovar. Osnutek alfabetarija. Kuret naj bi bil začel pisati iztočnice za slovar 13. 9. 1972 (datum z njegovo pisavo!), v škatli pa je 42 abecedno in po etnološki sistematiki (materialna in duhovna kultura) urejenih iztočnic za stavbarstvo, zemljiško razdelitev, notranjo opremo, gospodarska poslopja in orodje ter okrog 250 iztočnic za koledarske, letne in delovne šege, verovanje, otroške igre in igre odraslih ljudsko gledališče.
v' Prva izdaja Prazničnega leta Slovencev v štirih zvezkih je izšla leta 1965, 1967, 1970 in 1971, druga v dveh zvezkih pa leta 1989.
47	Slavko Kremenšek, Smernice raziskovalnega dela (osnutek). Glasnik SKD 17/1977, št. 4, str. 45-51.
tega dela s pripravo slovenske enciklopedije, ki jo je načrtovala založba Mladinska knjiga, se delo za slovar ni nadaljevalo. Pripravljen je bil le geselnik za omenjeno enciklopedijo. Podobno je bilo tudi z etnološkim atlasom, saj je bilo ugotovljeno, da manjkajo sodelavci za takšno skupno delo.
V	letu 1968 je omembe vredno posvetovanje slovenskih etnografov v Kranju, ko je Niko Kuret v zvezi s stanjem slovenskega narodopisja v tem letu in s slovarjem zapisal,48 da bi občutne vrzeli v dotedanjem raziskovalnem delu utegnile pokazati priprave za Slovenski narodopisni besednjak. Misel, da bi zbiranje in obdelava gesel zanesljivo pokazali, kaj manjka in kam je treba usmeriti raziskovalno delo, misel, ki je bila že dolgo v zraku, je izrekel Slavko Kremenšek.
In potem?
Kateri objektivni razlogi so hromili dejansko pripravo tako kompleksnega in obsežnega projekta, ki sodi med temeljna dela etnološke vede? Ali za njegovo uresničitev res ni bilo možnosti ali pač ni bilo mogoče uskladiti dela med osrednjimi ustanovami, saj ni bilo povezovalnega telesa, ki bi zahtevalo sodelovanje vseh. Slovenski etnološki slovar je zaradi svoje širine nedvomno zahtevna in obsežna naloga vseh razpoložljivih raziskovalnih moči in tako nikakor ne more biti projekt ene ustanove. Pregled slovarskega dela in druga opravljena kolektivna dela v slovenski etnologiji, npr. Vprašalnice za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja in do neke mere tudi Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje, kažejo, da zamuda verjetno ni nastala samo zaradi organizacijskih in usklajevalnih razmer, pač pa tudi zato, ker se je morebiti odpiralo tudi vprašanje pogledov na etnološke probleme. Pozneje so se podobne težave pokazale pri pripravi vprašalnic, vendar so jih razrešili. Vodje za skupno delo na slovarju ni bilo.
Problem poenotenja terminologije, ki je osnova za uspešno delo,49 je bil torej med drugimi poudarjen na posvetovanju v Kranju leta 1968.
Etnologi so bili soglasni,50 da bi le ustanove lahko spolnjevale obsežne naloge, ki so jih postavili, in to s skupnimi in usklajenimi napori in s sistematično pritegnitvijo posameznikov. Med temi nalogami je bila, kot že omenjeno, na prvem mestu priprava novega Narodopisja Slovencev oziroma podobnega sintetičnega dela; to bi bilo mogoče izpeljati le ob vzporednem nastajanju bibliografije in delovanju informatorske mreže. V načrtu skupnih nalog sta bila tudi slovenski narodopisni besednjak in slovenski narodopisni atlas.
Niko Kuret je glede na številnost in obširnost nalog, ki so bile pred slovensko etnologijo, predlagal,51 da o posamičnih delovnih nalogah razmisli vsaka ustanova in vsak raziskovalec zase; naj se pomenijo o predlogu ustanovitve delovne skupnosti, o pripravljenosti, da delo uskladijo in navzven nastopijo kot celota, ki jo morajo pristojni upoštevati. Za bližnjo nalogo je postavil organizacijo narodopisne informatorske mreže, kot bolj oddaljeno pa izdajo Narodopisja Slovencev. Prva stopnja zanj in hkrati evidenca raziskovalnih nalog naj bi bila priprava za Slovenski narodopisni besednjak, vzporedno z redakcijo Slovenske narodopisne bibliografije, trdne podlage pa bi ji dal Slovenski narodopisni atlas.
Niko Kuret, Posvetovanje slovenskih etnografov v Kranju. Glasnik SKD 9/1968, št. 3, str. 3.
49 Popolno poenotenje terminologije je skoraj nemogoče, saj se izrazi v različnih časih rabijo drugače. Vsak nov čas, nov rod raziskovalcev, nova teoretska, metodološka ali metodična naravnanost prinašajo nove termine, pri tem gre za pojmovanje širine etnološkega zanimanja. Npr. danes smo v odnosu do folkloristike širši, v odnosu do antropologije pa ožji.
50 Delovna skupnost? Glasnik SKD 9/1968, št. 4, str. 5.
51 N. d., str. 4.
Drugo vprašanje zadeva raznovrstno strokovno terminologijo. Ker je to vprašanje probleme še bolj odpiralo in nikakor ni vodilo do skupnega jezika, se je Niku Kuretu na plenarnem sestanku o smernicah etnološkega raziskovalnega dela leta 1977 zdelo najbolj smiselno, da etnologi najprej rešijo te probleme. Marija Stanonik je to utemeljila z nujnostjo, da za terminologijo stoji najprej teorija in da bi morala biti prva stvar, o kateri se je treba pogovarjati, razmerje med etnologijo in folkloristiko.52
Leta 1977 so glavnim nalogam dodali še druga temeljna dela - etnološko topografijo, raziskave socialnih ali poklicnih skupin in končno celovito etnološko podobo Slovencev. Delo za etnološki slovar naj bi steklo, čim bi bile za to možnosti. Seveda pa tako obsežni projekti zahtevajo tudi usklajevalno skupino, neobremenjeno z organizacijskimi okviri iz preteklosti. Slavko Kremenšek je takrat menil,53 da bi bil edini nosilec takšne dejavnosti, ki je v bistvu naloga vseh slovenskih etnologov, lahko le nekakšna neformalna raziskovalna skupnost etnologov.
Skoraj dvajset let pozneje, t.j. v začetku 90. let, se je tudi formalno temu razmerju pridružil še tretji element, namreč kulturna antropologija. Kljub še danes ne povsem ali pa sploh nerazčiščenim razmerjem v trikotniku etnologija - folkloristika - kulturna antropologija, je delo za slovar, pozneje leksikon, le steklo.
4.1	Enciklopedija Slovenije in prve zamisli za enciklopedijo etnologije Slovencev
Leta 1979 je bila izdelana prva inačica geselnika etnološkega prispevka za slovensko enciklopedijo in v tej zvezi je bila izražena pobuda za enciklopedijo slovenske etnologije.54 Tokrat na pobudo od zunaj: zasnovana je bila namreč izdaja Enciklopedije Slovenije v več zvezkih in v njej je zastopana seveda tudi etnološka problematika. Skupina, ki so jo sestavljali Angelos Baš, Slavko Kremenšek, Zmaga Kumer, Niko Kuret, Mirko Ramovš, Marija Stanonik, Zmago Šmitek, Valens Vodušek in Marko Terseglav, je pripravila geselnik za etnološki del. V njem je bilo sprva 36 gesel in 5 kazalk splošnega značaja, 56 gesel in 32 kazalk s področja materialne kulture, 18 gesel in 12 kazalk za socialno kulturo in 49 gesel in 82 kazalk za duhovno kulturo, skupaj torej okrog 290 enot. Biografski del je obsegal 55 imen.
Naloga takšnega obsega, kot je bilo sodelovanje pri Enciklopediji Slovenije, je ponovno postavila v ospredje vprašanje, ali ne bi hkrati mislili tudi na slovenski etnološki slovar. Omenjena skupina je menila, da se kaže o tem pogovarjati, ko bo pripravljen geselnik za Enciklopedijo Slovenije.
Slavko Kremenšek je predlagal,55 da bi ob enciklopedičnih prispevkih vzporedno in brez velikega napora lahko nastajal geselnik za Enciklopedijo slovenske etnologije. Naslednji korak od enciklopedičnega geselnika bi lahko bil Slovenski etnološki slovar, ki bi bil v marsičem tudi le delovna stopnja do Enciklopedije slovenske etnologije. To bi bil hkrati geselnik in slovar, slovar z minimalno razlago pojmov, pri personalijah pa bi bila navedena le letnica rojstva in smrti ter strokovna oznaka osebnosti v enem stavku. Če bi šlo pri tem res le za nekakšen »stranski proizvod« dela pri Enciklopediji Slovenije,
52 Plenarni sestanek slovenskih etnologov o smernicah etnološkega raziskovalnega dela (dvorana SAZU, Ljubljana 23. 11. 1977). Glasnik SED 17/1977, št. 4, str. 53-56.
53 Slavko Kremenšek, Raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. Traditiones 2/1973, str. 258-261.
54 Slavko Kremenšek, Program dela na etnološkem prispevku v slovenski enciklopediji in na enciklopediji slovenske etnologije. Glasnik SED 1979/2, str. 37-38.
55 N. d., str. 37-38.
le za stopnjo na poti do Enciklopedije slovenske etnologije, tudi za geselnik zanjo, bi bilo dovolj, da bi poskrbeli za njegovo razmnožitev, sorodno tisti za vprašalnice za etnološko topografijo, glede na obseg v enem ali tudi v več zvezkih.
Za zasnovo se je Slavku Kremenšku zdelo najbolje, da namesto abecedne ureditve, kakršna je značilna za slovar, raje izberejo dmgo pot, t. j. izdajo posamičnih zvezkov po tematskih skupinah, podobno kakor pri vprašalnicah. Šele ko bi bili pripravljeni vsi zvezki, bi bilo mogoče izdati skupni register. To bi bila prva stopnja, namenjena le strokovnjakom, ki bi ob posamičnih geslih našli tudi reference in opozorila na pomanjkljivosti v preučenosti obravnavanih pojavov. Takšna izdaja bi bila lahko tudi razvid tistih nalog, ki bi jih bilo treba opraviti, da bi lahko pripravili Enciklopedijo slovenske etnologije. Ta bi bila, jasno, spopolnjena, nerazdeljena na posamezne tematske skupine, tehnično drugače opremljena, ilustrirana in podobno.
Priprava gesel oziroma geselskih člankov za Enciklopedijo Slovenije je bila organizirana v petih skupinah. V razpravi novembra 1978 so sklenili, da bodo skupine vodili naslednji etnologi: Angelos Baš za področje materialne kulture, Mojca Ravnik za socialno kulturo, Zmaga Kumer za duhovno kulturo, Slavko Kremenšek za občo etnologijo in splošna vprašanja, Duša Krnel - Umek za personalije.
4.2	Nastajanje slovenskega etnološkega slovarja, kasneje leksikona
Leta 1989 sta se na občnem zboru Slovenskega etnološkega društva Mirko Ramovš, tedanji upravnik Inštituta za slovensko narodopisje, in Slavko Kremenšek56 pogovarjala o nujnosti organizacije dela za slovar. Ramovš je ob tej priložnosti za vodjo načrta Slovenskega etnološkega slovarja predlagal Angelosa Baša, ki je organizacijo sprejel, vendar je že takrat povedal, da se bo tega dela lahko lotil šele po upokojitvi (leta 1991), saj je bil takrat še prezaposlen z drugimi nalogami. Oktobra 1991 se je Baš lotil urednikovanja Slovenskega etnološkega slovarja. Za članstvo v uredniškem odboru je naprosil Slavka Kremenška, Nika Kureta in Zmago Kumrovo, tako da so bile pokrite glavne tematske skupine: Angelos Baš je prevzel materialno kulturo, Slavko Kremenšek zgodovino in teorijo etnološke vede, Niko Kuret dmžbeno kulturo, Zmaga Kumer pa etnomuzikologijo.
Člani uredniškega odbora so menili, da so lahko tematsko izhodišče za slovarski geselnik vprašalnice za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja. Teme v vprašalnicah naj bi bile dovolj širok okvir za obseg predmeta, ki ga obravnava slovenska etnologija. 1. 9. 1992 so načrt dopolnili še z delavsko in meščansko kulturo v ožjem smislu.
Angelos Baš je k delu povabil etnologe, ki so teme že precej ali obsežneje obravnavali, tako da jim o njih ne bi bilo težko pisati, saj so se z njimi že dlje ukvarjali. Bili so naprošeni, da pripravijo gesla do konca junija 1992.
Spomladi 1993 je bil kot interna objava izdan Predlog za geselnik Slovarja etnologije Slovencev, ki ga je sestavilo 26 sodelavcev. V 52 tematskih sklopih najdemo gesla oziroma upoštevanja vredne pojme v etnologiji Slovencev, ki so bili s Predlogom geselnika dani v javno obravnavo, dopolnjevanje in izhodišče za nove oziroma dodatne predloge.
Istega leta je Angelos Baš pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo prijavil projekt z naslovom Slovar etnologije Slovencev, ki je bil odobren za tri leta (1994, 1995 in 1996).
56	Neobjavljen intervju M. R. z dr. Angelosom Iiašem 2. 9. 1992 o njegovem konceptu in načinu izvedbe Slovenskega etnološkega slovarja.
Ker se je delo na projektu zavleklo, je leta 2000 Jurij Fikfak pri istem ministrstvu prijavil projekt Leksikon etnologije Slovencev, a ta zaradi formalnih razlogov ni bil odobren. Leta 2001 je projekt z istim naslovom prijavila Mojca Ramšak, sprejet je bil sprejet za tri leta (od julija 2001 do julija 2004).57
4.3	Etnološki geselniki v Sloveniji
Kaj pravzaprav je geseslnik?
Geselnik je po svoji naravi indeks, to je seznam, spisek, kazalo, pregled gesel, v katerem so ta urejena po določenem sistemu, največkrat po abecednem zaporedju. Geselnik je torej urejena zbirka naravnih besed, ki imajo vlogo strokovnih gesel ali strokovnih značnic za obravnavo določene bibliografske enote (knjiga, elaborat, članek) ali dokumenta.58 Fot do geselnika je torej induktivna, saj so v njem zbrani empirični izrazi, na katerih temelji etnološka veda. Pri njegovi pripravi uporabljamo tudi deduktivno pot, in sicer pri oblikovanju splošne tematske sheme. Geselnik ni tezaver, pa tudi slovar deskriptorjev ne.
Najboljšo predstavo o tem, kaj je geselnik, je mogoče dobiti ob pregledu stvarnih gesel v nekaterih slovenskih etnoloških delih.
Npr.:
Narodopisje Slovencev-geselnik je pripravil Milko Matičetov, kazala k 1. in 2. delu pa vsebujejo: 1. kazalo slik, 2. stvarno kazalo, 3. krajevno kazalo, 4. osebno kazalo; Praznično leto Slovencev - geselnik je pripravila Helena Ložar - Podlogar, vsebuje: 1. stvarno kazalo, 2. krajevno kazalo, 3- imensko kazalo; Slovensko ljudsko izročilo - stvarno kazalo - ki je hkrati tudi imensko - je pripravila Sinja Zemljič Golob. Zelo dober »mikrogeselnik« najdemo tudi v tretji knjigi Podobe prednikov, Zapiski Janeza Trdine iz obdobja 1870-1879, Trezne in vinske pravoverne... zapisalJanez Dermavov. Zbirko sta uredila Snežana Štabi in Igor Kramberger, pri izdelavi tematskih kazal pa so sodelovali Ingrid Slavec, Tone Petek in Maja Godina. Kazala vsebujejo: 1. pregled subjektov po skupinah, 2. abecedni pregled realij (dejavnosti, dogodki, predmeti, značilnosti), 3-pregled realij po skupinah, 4. pregled gesel za literarne zvrsti, 5. skupno tematsko kazalo (ki je tudi krajevno).
Mikrogeselnike najdemo tudi v drugih etnoloških knjigah, npr. v knjigi Zmage Kumer Ljudska glasbila in godci na Slovenskem, kjer najdemo seznam imen za glasbila in poseben seznam glasbil po sistematiki Sachsa-Hornbostla; v knjižni zbirki Mirka Ramovša Polka je ukazana, kjer sta abecedno kazalo plesov in kazalo plesov po pokrajinah; v knjigi Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji Janeza Bogataja je abecedno kazalo obrti, obrtniških izdelkov in del; v knjigi Monike Kropej Pravljica in stvarnost: Odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine je kazalo pripovednih tipov in motivov ter imensko in stvarno kazalo; v knjigi Center za dehumanizacijo - etnološki oris rock skupine Rajka Muršiča je obširen indeks, ki ga je sestavil Gorazd Beranič, razdeljen pa je po naslednjih razdelkih stvarno-imenskega kazala: 1. skupine (bendi) in posamezniki; to so izvajalci, kantavtorji, člani skupin, skladatelji, ljudski godci, 2. diskografski, video in ostali izdelki skupin ter posameznikov
57	O delu na Slovenskem etnološkem slovarju, kasneje leksikonu gl. članek Angelosa Baša v isti številki Traditiones.
,H Franc Pediček, Prispevki za teorijo terminologije v znanosti - tudi pedagoški. Ljubljana 1990, str. 160.
(pesmi, grafiti, slogani, glasbeni tisk, založbe, koncerti), 3- ostala imena, 4. stvarno kazalo.
V teh primerih lahko govorimo o »mikrogeselniku", ker gre le za seznam gesel iz izbrane knjige.
Imensko kazalo (geselnik) v knjigi kaže razvrstitve in ponavljanja različnih skupin lastnih imen. Vključevalo naj bi glavno besedilo, besedilo opomb in citatov oziroma motov (ki uvajajo posamezna poglavja). Kazala praviloma ne upoštevajo dodatkov in seznama literature, imajo pa dve nalogi: kazalno in razlagalno. S tem je preglednost večja, hkrati pa kazalo kaže tudi razčlenjenost imen po vsebinski pomembnosti.59 Dobro imensko kazalo je v knjigi Ingrid Slavec Gradišnik Etnologija na Slovenskem: med čermi narodopisja in antropologije. Stvarno kazalo razvršča in ponavlja temeljne pojme, ki nosijo, izražajo in oblikujejo vsebino knjige. Pri najobsežneje členjenih pojmih so upoštevane le tiste podenote (prilastki), ki se pojavijo več kot enkrat. Enkratne so vključene pod osnovno obliko.60
Ko govorimo o geselniku, ki pokriva snov celotnega področja etnologije (ali kake druge vede), gre za »makrogeselnik«. Pivi slovenski etnološki »makrogeselnik» je Predlog za geselnik slovarja etnologije Slovencev, ki vsebuje okoli 6000 gesel; pripravilo jih je 26 etnologov, po abecedi so razvrščena v 52 tematskih sklopov. Po pregledu Predloga so ga uredniki posamičnih tematskih razdelkov s pomočjo sodelavcev dopolnili in razširili, tako da zdaj vsebuje okrog 7000 gesel.
Leksikografska praksa je takšna, da je splošni geselnik konceptualno obvezujoč, čeprav z njim konceptualni sistem ni zaključen ali popoln. Glede na okoliščine, ki vplivajo na realizacijo dela, je geselnik po potrebi mogoče dopolnjevati z novimi gesli in nekatera tudi izločiti. Predloge za dopolnila geselnika vedno sprejemajo področni in glavni uredniki.
Poleg tematsko-abecedne ureditve, ki jo prinaša geselnik, je neizogiben še tematski hierarhični geselnik. Zanj je vsekakor potreben konsenz o tem, v kolikšni meri bo izdelava hierarhije lahko prepuščena avtorskemu klasificiranju oziroma v kolikšni meri naj bo normativna. Hierarhizacija mora namreč biti logična in dosledna: uporabnika vodi in ne speljuje na stranske poti. Pri takšnem klasifikatorskem delu je koristna in neogibna primerjava s sorodnimi vedami in s tistimi tujimi etnološkimi izkušnjami, ki imajo tako delo že za seboj. Z dokumentarnega vidika sta izjemno pomembni še vzporedna priprava slovenske etnološke bibliografije in poenotenje sistemiziranja v pokrajinskih muzejih in zavodih za varovanje naravne in kulturne dediščine.
V zvezi z geselniki ne gre spregledati dosedanjega dela za Slovenski etnološki leksikon in etnološki geselnik za Enciklopedijo Slovenije in Enciklopedijo Jugoslavije.
4.4	Načelna merila za izdelavo makrogeselnika
Pri izdelavi makrogeselnika je potrebno upoštevati vsaj dvoje:
1)	Splošni pomen za slovensko etnologijo (t. i. železni repertoar etnološke vede): pojmi iz metodike in metodologije in drugi splošni etnološki pojmi (splošni fond v slovenski etnologiji, kulturni antropologiji in folkloristiki uporabljanih tujk), etnologi in tisti, ki jih mednje prištevamo glede na pomen njihovega dela za etnologijo, ustanove,
w Prim.: Rajko Muršič, Center za dehumanizacijo. Kinološki oris rock skupine. Pesnica 1995, str. 219.
60	N. d., str. 233.
tuji raziskovalci, ki so pisali o Slovencih ali raziskovali na slovenskem terenu in v današnjem zamejstvu, raziskovalci, ki so pisali o Slovencih drugod po svetu, slovenski popotniki, dela, poimenovanje predmetov in pojavov iz materialne, socialne in duhovne kulture, geografski, zgodovinski in sociološki pojmi, ki jih uporablja tudi etnologija, realije, ki izvirajo od drugod in so postale del naše kulture.
2)	Specialna namembnost: temeljna terminologija različnih etnoloških poddisciplin (etnološka muzeologija, etnološko konservatorstvo, mitologija, etnomuzikologija, etnokoreologija...), glavni nosilci specifičnih teženj in dosežkov na teh področjih, aktualnosti, ki so že presegle stopnjo popolne novosti in trenutne mode.
5	Etnološko enciklopedično delo v zamejstvu
5.1 Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem
Etnološka prizadevanja za izdaje etnoloških enciklopedičnih del se niso ustavila pri slovarju, ki hi obravnaval način življenja in ljudsko kulturo Slovencev v Sloveniji, temveč segajo tudi čez njene (politične) meje.
Na Madžarskem je leksikonska predstavitev ljudske kulture Slovencev povezana z dolgoročnim raziskovalnim projektom Način življenja Slovencev v 20. stoletju.61 Najprej je bila napisana dvojezična publikacija Slovensko Porabje - Szlovenvidek, ki je izšla leta 1984 kot zvezek v seriji Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Na podlagi te študije je bil za monografsko obdelavo izbran Gornji Senik. Knjiga Felsöszölnök - Gornji Senik - v madžarščini in slovenščini - je bila objavljena leta 1988. Kot tretji člen raziskovalnega projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletju je Marija Kozar Mukič, avtorica obeh navedenih del, začela sestavljati slovar z bibliografijo o ljudski kulturi Slovencev na Madžarskem, ki je izšel leta 1996. Namen slovarja je seznanitev strokovnjakov in nestrokovnjakov z ljudsko kulturo Slovencev na Madžarskem - s posebnim ozirom na sožitje Slovencev in Madžarov. Slovar naj bi s pridom uporabljali tudi kot priročnik pri pouku na porabskih šolah, navedeni deli namreč že opravljata to funkcijo. Avtorica slovarja je nameravala obdelati predvsem lastne terenske podatke, ki jih je zbirala od 70. let naprej, ter strniti podatke iz literature. Gradivo se nanaša predvsem na način življenja porabskih Slovencev v 20. stoletju, ki po letu 1920 ohranjajo in soustvarjajo svojo kulturo izolirano od drugih Slovencev v Prekmurju in matični domovini. Marija Kozar Mukič želi raziskati tudi arhivske vire in objaviti drugo dopolnjeno izdajo leksikona z arhivskimi podatki za 18. in 19. stoletje.
Gesla in tematski sklopi se v glavnem ujemajo z geselnikom Slovarja etnologije Slovencev, izbrana gesla pa niso splošna, temveč vsebujejo porabske značilnosti, dodanih je še nekaj specialnih gesel.
5.2 Etnološka enciklopedija koroških Slovencev
Pobuda za pripravo etnološke enciklopedije koroških Slovencev je prišla konec leta 1995 iz Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu oziroma od njegove tedanje idejne in znanstvene voditeljice dr. Marije Makarovič. Inštitut, ki je začel s sistematično etnološko dejavnostjo leta 1983, je zbiral, obdeloval in objavljal gradivo,
61 1’rim.: Etnološki leksikon Slovencev na Madžarskem (iz koncepta). Pismo Marije Kozar Mukič Slavku Kremenšku 1. 12. 1995 (iz arhiva Slavka Kremen.ška).
hkrati pa je omogočil terensko raziskovanje mladim, še nediplomiranim etnologom. Poleg petnajstih raziskovalnih dejavnosti je nameraval na Ministrstvu za znanost in tehnologijo v Ljubljani prijaviti pripravo etnološke enciklopedije koroških Slovencev. Koncept zanjo je pripravila Mojca Ramšak, z dr. Makarovičevo pa sta določili tudi merila za izbor sodelavcev: ti naj bi opravljali ali že zaključili terensko delo na področju Roža, Podjune ali Zilje in imeli tudi nekaj objav o zamejski tematiki.
Prvi informativni sestanek na Slovenskem raziskovalnem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu o projektu Etnološka enciklopedija koroških Slovencev je bil 26. aprila 1996: takrat je Marija Makarovič predstavila okvirni koncept. Nekateri sodelavci inštituta projekta niso bili pripravljeni podpreti, ker so menili, da bi ga bilo treba zastaviti interdisciplinarno (kar bi pomenilo, da enciklopedija ne bi bila več etnološka), in zaradi strahu pred pomanjkanjem denarja.62 Dogovori za pripravo enciklopedije in prijavo projekta so bili odloženi v prihodnost.
6	Odmevi na tuje etnološke enciklopedične izkušnje
Vpliv tujih enciklopedičnih izkušenj na slovenske etnologe je mogoče med drugim razbrati iz knjižnih ocen v slovenski etnološki periodiki. Zdi se, da sta še posebej dve naredili velik vtis na pionirje slovenske etnološke enciklopedistike. Gre za Beitlovo prvo izdajo slovarja nemške etnologije ( Wörterbuch der deutschen Volkskunde, 1936) in van Gennepov priročnik sodobne francoske folkloristike, ki je v več zvezkih izhajal od 30. do konca 50. let (Manuel de folklore frangais, 1937-58).
Če imamo Nika Kureta za enega prvih snovalcev slovenskega etnološkega slovarja, je potrebno poleg njegovih zapisanih predlogov omeniti še njegova poročila o podobnih izdajah v Evropi. Kuret je o Gennepovem priročniku pisal v Slovenskem etnografu leta I960 in izrazil obžalovanje, da je delo takega obsega zaradi avtorjeve smrti ostalo nedokončano.61 Prav gotovo je van Gennepov priročnik močno vplival na podrobno zasnovo Prazničnega leta Slovencev in posredno verjetno tudi na model slovenskega etnološkega slovarja, danes leksikona.
Van Gennep se je imel za folklorista, folkloristika pa je zanj bila etnografija evropskega podeželskega prebivalstva. V nasprotju z zbirateljstvom in težnjo po izčrpnosti se je zavzemal za teoretični in sociološki prijem. Tako je mogel leta 1909 zapisati, da ritual ali kakšno družbeno dejanje nima ne notranje vrednosti ne notranjega smisla, ki bi bil določen enkrat za vselej, temveč se njegova vrednost in smisel spreminjata glede na dejanja pred njim in dejanja po njem. Obreda, ustanove ali tehnike, ki ga/jo hočemo razumeti, ne smemo poljubno iztrgati iz obredne, pravne ali tehnološke celote, katere del je; nasprotno: vsak element celote moramo vedno obravnavati v njegovih razmerjih z drugimi elementi.64
Arnold van Gennep je bil tudi prvi pobudnik mednarodnega slovarja regionalne evropske etnologije in folklore (Äke Hultkrantz, International Dictionary of Regional
61	Iz pisma predsednice Herte Maurer Lausegger, predsednice Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, njegovim sodelavcem (29. 4. 1996) in zapisnika seje, ki ga je sestavila Marija Makarovič (26. 4. 1996).
6> Prim.: Niko Kuret, Arnold van Gennep, Manuel de folklore franka is contemporain. Slovenski etnografi}/ I960, str. 243.
M Arnold van Gennep, Les rites de passage. 1909, str. 160; prevod odlomka po: Bojan Baskar, Etnologija Francije in socialna antropologija (spremna beseda). V: Frangoi.se Zonabend, Dolgi spomin. Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana 1993, str. 233-234.
European Ethnology and Folkore, Kopenhagen I960) in je pri tem mislil na etnološko in folkloristično izrazje za materialno in duhovno kulturo v različnih jezikih. Projekt so pripravljali od leta 1951, slovar pa je doslej najobsežnejši evropski etnološki teoretski referenčni slovar, ki definira etnološke in folkloristične koncepte (ne pa njihove zgodovine, čeprav pri najpomembnejših iztočnicah obravnava vsaj najpomembnejše zgodovinske premene). Četudi so določeni pojmi sociološkega izvora, so najprej obdelani z etnološkega in folklorističnega zornega kota. Vprašanje, koliko je bil slovar odmeven in uporabljen pri snovanju in preoblikovanju metodoloških smernic v Sloveniji, je glede na odsotnost ocen in referenc v etnološki periodiki lahko retorično, upoštevana je npr. v Kremenškovi Obči etnologiji (1973).
Niko Kuret, prvi pobudnik slovenske etnološke enciklopedistike, pa je imel tudi konkretne enciklopedične izkušnje. Na Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Ljubljani, kjer je poučeval od leta 1947 do ustanovitve Inštituta za slovensko narodopisje leta 1951, je poučeval francoščino in slovenščino ter seznanjal učence z ljudsko kulturo. S sodelavci je leta 1954 pripravil Turistično-gostinski slovar'm sestavil njegov francoski del. Z okoli dvajsetimi slovenskimi gesli je sodeloval v mednarodnem Lexikon der Marienkunde (Freiburg in Breisgau, 1953), v italijanski Splošni umetnostni enciklopediji (Enciclopedia universale deli'arte, Venezia, Roma 1964) pa je objavil prispevek Maschere e mascherate della tradizione popolare europea. Za tako delo je bil pač najbolj poklican, ker je v spisu mogel uveljaviti slovenski delež o ljudskih maskah, medtem ko je drugo evropsko gradivo poznal enako dobro kot poznavalci drugih narodov.65
Beitlov slovar nemške etnologije je bil izdan kar trikrat (1936, 1955 in 1974). O zadnji izdaji je kritično poročal Boris Kuhar in dopolnila v slovarju pretresel vzporedno z novimi dognanji v tedanji zahodnonemški etnologiji.66 Zadnja izdaja je razširjena predvsem na področju šeg, pripovedk in pravljic, ljudskega plesa, iger, ljudske umetnosti, nanovo pa so zapisana tudi nekatera gesla iz materialne kulture in splošne etnologije, pa še vrsta gesel, ki sodijo v urbano etnologijo. Kuhar je v oceni ošvrknil tedanjo tradicionalnost nemških etnologov - piscev gesel, ki niso upoštevali sodobnih teoretskih konceptov, ki so se tedaj v nemški etnologiji že uveljavljali, in novejše literature k posamičnim geslom.
Vilko Novak je zelo polemično vzel pod drobnogled priročnike o narodih in kulturah vsega sveta pod naslovom Narody mira in omembe Slovencev v nemških etnoloških priročnikih, kot so Illustrierte Völkerkunde, Die Grosse Völkerkunde, JRO Volkskunde, Thurnerjev Die Kultur der Südslawen. Novak je ugotovil, da smo Slovenci v mednarodnih etnoloških priročnikih zelo pomanjkljivo predstavljeni, nestrokovno in neobjektivno, da so nekatere izdaje zmaličene, nestrokovne in krivične do slovenskega naroda.67
Slavko Kremenšek se je podobno vprašal, zakaj so Slovenci in drugi Jugoslovani izpadli iz vsebinskega programa zbirke Ljudstva sveta oziroma zakaj nismo zbudili ustrezne pozornosti. Poudaril pa je, da smo v Sloveniji o načinu življenja, kakor se o njem piše v knjigah Ljudstva sveta, temeljito razglabljali šele od 50. let naprej. K temu naj bi slovenske etnologe napotile pobude od drugod, pa tudi lastna zgodovinska podlaga.68
M Prim.: Vilko Novak, Življenje, osebnost, raziskovalno delo in pomen Nika Kureta. Etnolog 5(LVI), Ljubljana 1995, str. 58, 63, 65.
66 Prim.: Boris Kuhar, Wörterbuch der deutschen Volkskunde. Slovenski etnograf30/1977, str. 159.
67 Prim.: Vilko Novak, Slovenci v Narody mira. Slovenski etru/graf18-19/1965-1966, str. 155-161 Isti, Slovenci v nemških etnoloških priročnikih. Slovenski etnograf20/1967, str. 173-178.
48	Prim.: Slavko Kremenšek, Razkrivanje našega načina življenja. Ljudstva sveta 6, Ljubljana 1980, str. 8.
Lep primer za to je knjiga Boža Škerlja Ljudstva brez kovin iz leta 1962, ki jo lahko uvrstimo med enciklopedične tematske priročnike in je prvi ter zaenkrat tudi edini slovenski sistematični prikaz neevropskih rodovno-plemenskih kultur. V sumaričnem pregledu kulturnih prvin ljudstev Arktike in Antarktike, puščav Afrike in Avstralije, tropskega pragozda Afrike in Indonezije, Oceanije in Amerike, je gradivo obravnavano predvsem s stališča tedanje kulturnoantropološke šole, saj se je Škerlj v študijskem letu 1952/53 izpopolnjeval v ZDA in se tam podrobneje seznanil s kulturno antropologijo. Za Škerljeva Ljudstva brez kovin je že značilno zbliževanje z antropologijo, kar sodi v kontekst njegovega povezovanja fizične in kulturne antropologije na znanstveni in pozneje tudi pedagoški ravni.
Domnevamo lahko, vsaj po objavah sodeč, da je bil najodmevnejši madžarski etnološki leksikon {Magyar Neprajzi Leksikon 1-5, Budimpešta 1977-82), ki je bil mišljen kot priprava za novo Etnologijo Madžarov. O leksikonu je dvakrat pisala Marija Kozar -Mukič/'9 Leksikon v petih zvezkih je po njenem mnenju pomemben mejnik in temeljno delo za nadaljevanje raziskav v madžarski etnologiji, povzetek dotedanjih dognanj, tudi izsledkov novejših raziskav, vključuje pa tudi kulturne posebnosti narodnostnih skupnosti. Avtorji (pri nastanku leksikona je sodelovalo 96 madžarskih etnologov) so skušali odkriti tudi kulturne zveze s sosednjimi narodi, evropsko in evrazijsko kulturo.70
Summary
Lexicon of Ethnology of Slovenes and Similar Ethnological Encyclopedic Publications
According to either alphabetical or thematical arrangement European ethnological encyclopedic publications can be divided into four categories:
- encyclopedias on non-European ethnology)
- encyclopedias encompassing individual national studies
- those focusing on general ethnology, ethnological schools and methods, ethnological history, or only one of the above
- specialized ethnological encyclopedias
Most numerous (29 of 87) are specialized ethnological encyclopedias, and they generally deal with spiritual culture. When dealing with material culture they focus on folk architecture and museology.
Numerous encyclopedias on non-European peoples and cultures which were published in the middle of the 20'1' century reveal the tendency to research -primitive societies« and the so-called -non-corrupted savages,« whose numbers due to rapid social and technological changes and general cultural values in (former) colonial countries increasingly diminished.While exhibiting different levels of more or less detailed descriptions and material division (alphabetically or thematically), these publications display a considerable level of conservatism in that they describe these peoples by emphasizing their different characteristics. One of the essential characteristics of these publications is also exact documentation according to geographical and various
® Prim. Marija Kozar - Mukič, Magyar Neprajzi Lexikon 1: A-E. Glasnik SED 17/1977, St. 2, str. 28; ista, Magyar Neprajzi Lexikon. Tradltiones 17/1988, str. 419.
70 Prav problematika medkulturnih zvez, za kar gre tudi pri kulturi Slovencev na Madžarskem - s posebnim ozirom na sožitje Slovencev in Madžarov, je tudi eno od spoznavnih izhodišč leta 1996 izdanega Etnološkega slovarja Slovencev na Madžarskem Marije Kozar-Mukič, ki je nastajal pod okriljem projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletju. Zanj je avtorica uporabila lastne terenske podatke, ki jih je zbirala od 70. let naprej, in jih dopolnila s podatki iz literature.
typological principles (physical - anthropological - characteristics, for instance, or according to basic cultural types, etc.), which enable a relatively accurate comparison of cultural elements.
National encyclopedic' publications emphasize the pride in national traditions, at times also reflecting national defiance. They mainly differ according to where they had originated: the British, for instance, used them to exhibit the superiority over their colonies, while in the countries of central Europe such encyclopedias were most often linked to nationalistic movements at the end of the 19'1' and at the beginning of the 20"' centuries, and strived to discover their own folk or rural cultural heritage. In North America such publications deal with the original inhabitants on the continent, the Native Americans, containing numerous data on their physical characteristics, material artefacts, language, etc. In this manner they display the need to »save« these disappearing cultures.
The encyclopedias of continental Europe deal with their own geographical millieu, and were most often written by their own authors. They focus on the 19"' and the first half of the 20,h centuries, dealing with the then predominantly rural population, its culture and its life style, its social, professional and religious communities. These publications contain a complexity of information, are sometimes written in a popular, yet professional manner, and reveal, though not explicitly, the need to emphasize the independent status of the nation.
An increasing interest in theoretical encyclopedias is the characteristic of the first half of the 1990’s. According to their contents such publications near the widely designed subject of anthropology. They ceased to focus solely on folk culture, but encompass contemporary life styles as well. Theoretical and methodological emphasis has therefore shifted, producing publications which had been scarce before: while previously they had been incorporated into general ethnological encyclopedias, they have now acquired an independent status. It almost appears as if theoretical and methodological research is much more prolific in European ethnological encyclopedias at present.
Organized ethnological encyclopedical work in Slovenia started in 1947; the need for it had been voiced even before. The work on Slovene ethnological dictionary (now lexicon) has been going on since 1991.