M
V Cetertik 15. velkiga »Serpana.
IH.IO.
Al c i tiari* sirila — Zdrava morska svezda.
t Iz latinskiga.)
Zdrava morska zvezda, Božja .Mati zlata , Iii Devica vedna. Neba srečne vrata.
V ustih Gabriela Klicana si zdrava; Mir nam daj. za Evo Ti si mati prava.
Krive zvez odreši. Slepim daj svetlobo. Dobro vse nam prosi. Zeni prec hudobo.
Z v oljčna Dcvica, Zmed v-ih nar bolj mila ; Nas nedolžne, čiste. Mile bo» storila.
Skazi sc nam mater. Prošnje skoz te jemlji On . ki zastran nas je Bil tvoj Sin na zemlji.
Daj življenje sveto,
Varno pot dodeli,	«
Jezusa naj večno
Gledamo veseli.
Hvala hod' Očetu ,
Kristusu čast taka.
In pa svet inu Duhu ,
Vsim trem čast enaka.	H.
Izlagaujc IjavrctaiiKkili litanij.
(»al.,«;..
T o i a ž n i c a žalostnih, za nas Boga prosi!
Nadlog se na svetu ognili ne moremo. Zatorej pravični ne iše tolikanj od njih rešen, kakor veliko več v njih potolažeu hiti. David je prosil: .. \ a j m e t v o j e u s iii i I j c n j e p o t o I a z i Ps. II H, 70. On tedej usmiljenja prosi, ne , de hi od nadlog resen hil. temuč, de hi v nadlogah in stiskali tolazho zadohil.
Bog sam jc naš pravi tolažnik, ..O č e u smisli : I j e n j a . in H o g v s i g a t o I a ž i I a-. II. Kor. f.
Torej so ss. očaki v svojih nadlogah Boga tolažbe prosili. Poslal jim jc tolažnika sveta . Kristusa. kteri je ves svet, v nadloge in stiske pogreznjen . potolažil. s temo nevere in nevednosti obdaniga razsvetlil: njih, ki so v temi in smertni senci sedeli, rešil, ozdravil, opravičil in zveličal. Ni je res boljši in resničniši tolažbe, kakor je zveliča nje in rešenje od grehov. - Ko je šel s tega sveta, je napolnil svojo cerkev v nebesih per svojim prihodu z velikim veseljem: cerkvi pa. ktera je še na svetu v vojskovanji, jc nevidno tolažbo obljubil, iu obljubo hinkoštni praznik dopolnil, ko ji je tolažnika s. Iluha poslal: vidno tolažbo pa, ktero naj bi cerkev namesti njegove telesne pricu-jočnosti imela, je svojo Mater Marijo devico zapustil.
Po vneboliodu Kristusovim jc bila .Marija to-laznica, svetovavka. pribežališč stiskanih apostel-nov in drugih vernih. Per nji so svet, obilno tolažbo in pomoč najdli. S. Ignaci. mučciiee, kteri je skorej ob času presvete I levice živel. je pisal s. Janezu evangelistu: -Ce mi ti dovoliš. bom proti Jeruzalemu šel. gledat svetnike, kteri so ondi: zlasti pa Marijo. Mater Jezusovo, od ktere pripovedujejo, de jc vsim prečudna, od vsili zazeljena". Piše tudi od nje: -Marija, sama stiskana .je z nadležnimi in stiskanimi usmiljenje imela in jim ni počasi na pomoč prišla4*.
Ce jc bila Marija devica že na zemlji pred svojim vnebovzetjem pribežališč vsili stiskanih. ko-likanj bolj je zdaj. ko v nebesih kraljuje, tolažnica žalostnih, ker vidi reve in stiske človeške. Ona ima usmiljenje z nami. hitro in z veseljem nam pomaga in nas tolaži, naj bomo v siromaštvu ali po-mankanji. v trudi ali preganjanji, v stiskali ali Ic-
zavali, v hudih bolečinah ali na smertni postelji.— Pa tudi dušam v vicah, kterih terpljenje je veliko, je Marija tolažnica, ker za nje prosi, de bi se kmalo nebcškiga veselja vdeležile.
Kader nas tedej nadloge stiskajo in žalost tare, perbežimo k Marii. kličimo Marijo rekoč: Tolažnica žalostnih, za nas Hoga prosi!
Pomoč kristjanov, za nas Boga prosi!
Ta hvalili prilog je papež Pij V. lavrctanskim litanijam pristavil. Priložnost temu je dalo to-le: Bilo je ravno v letu 1571 . ko je turški cesar Selim II. z Benečani zavoljo Ciperškiga otoka krivavo vojsko pričel. Po zmagi Benečanov je hotel celo Evropo jarmu Muhamcda podvreči, in keršansko ime zatrdi. Velika nevarnost vsih keršanskih dežela jc tirjala zedinjenjc vsih evropejskih oblastnikov zoper kervoločniga sovražnika: to de Luterani bi bili tačas raji papeža, kakor Turka pokončali. Sveti oče so povabili vse evropejske vladarstva v vojsko zoper slariga sovražnika kcršanstva: ali njih glasu niso poslušali. Le spanci. Maltezi iu Bene-eanjc so sc združili: njim so pridjali papež tudi še majhno kardclo svojih vojakov: in tako je odrinilo proti turškimu brodovju. ktero je imelo .'MJO bark, majhno kcršanško brodovje. ktero jc le 243 bark imelo, pod vodstvam Janeza Estrajskiga. sina cesarja Karlna V. Med tem so pa udje bratovšine s. rožniga kranea. ktero je s. Dominik vpeljal, povsod očitne obhode imeli, de bi po priprošnji Marije device srečo v vojski sprosili. Tudi keršanska vojska se je varstvu Marije priporočila, prejdcn se je 7. kozoperska leta 1571 kervavi boj per Lepantu pričel. Ila\ no ta dan je bil sveti papež Pij V. v kardi-nalskim zboru: kar naglo k oknu stopi, ene trenute proti nebu gleda, in na enkrat vesel jjlas zažene: ..Zdaj pa zahvalo proti nebesa m pošiljajmo za zmago, ktero je Bog keršanski vojski ravno zdaj dodelil". In res se je bilo zgodilo, kar je svetnik od deleč v duhu vidil. Kristjan je so popolnama premagali: 15.(MM) Turkov je bilo pobitih, 3(MM) vjctili. in 15.(MM) siižnih kristjanov je bilo rešenih: bark so jim pa 224 vzeli. Poln veselja čez to je postavil papež v litanijc hvalili prilog: ..Pomoč kristjanov!** in ukazal, de naj sc vsako leto pervo nedeljo kozoperska praznik s. rožniga kratica obhaja,kteriga je papež Gregor XIII. po celim keršanstvu vpeljal.
Ta prilog tedej pomeni, de Marija, akoravno jc pomoč vsih . vender sosebno kristjane ljubi. in jim je pomoč zlasti zoper sovražnike keršanske vere. (lil tod je bila hvale vredna navada, dc so vojskovodji podobo Božje matere seboj nosili, kader so na vojsko šli. Svoje dni so neverniki podobe svojih malikov \ vojsko jemali. Neumneži so od mutastih in nezmoznih bogov pomoč dočakovali. Ali sveta in lepa jc navada kristjanov, kteri v vojskah Mater ziviga Boga na pomoč kličejo.
Pomoč kristjanov, za nas Boga prosi!
f Halje -ledi .
Družba »»v. <lc(iii*4va.
• Konec, i
P. 31 ouly. vikši misijonar v Pekingu, razodene sledeče f 10. oktobra 1837): rAko so otroci za smert bolni, jim vražni starši poleg sebe umreti ne dajo. Polože jih tedej na ulice in jim poprej obličje poccmijo, de bi jih kdo ne poznal. Kako bi pac želel vse k sebi vzeti! — pa misel na stroške me plaši. Vender mi je nemogoče, svoje kristjane
odganjati, ko mi te reve v kerst pernesd; kakor hitro sim jih v otroke božje preobernil, jih nemo-rem na ulicah umirati ali od psov razjedati pustiti. Vender upam, de se bo previdnost božja teh siromakov enkrat usmilila in jim v družini Vincenca Pavla kako očetovo serce obudila. Bog, ki se stranskih otročičev v Evropi usmili, bo tudi ob svojim času tem v Kini ravno tisto usmiljenje podelil, česar iz cel iga serca želim".
In ko so duhovski poslanci na jutrovim take želje izrekli, in jih tudi, kolikor jim je bilo moč, speljevati pričeli, je Bog ze blago serce z ognjeno ljubeznijo in vdanostjo za to delo navdal. Bil je svitli škof mesta Nanev na Francoskim. Forbin-Janson. kteri se neke leta sem nikakor ni mogel znebiti krasne misli, s keršanskim djanjem ljubezni ne le mnogo novorojenih smerti oteti in jim vsaj milost kersta perdobiti, ampak jih tudi keršansko izrediti, in si v lastni napravi lep zarod poznejših učenikov, učenic, zdravnikov, babic, zlasti domačih duhovnov in misijonarjev, ki bi ne le sami k sreči in hlagosti dospeli. ampak tudi družim pripomogli in luč prave vere svojim rojakam donesli. Kako lahko in blagonosuo bi tako djanje bilo. mu ni bilo neznano. Otroci bi se ceno, in tudi brez vsiga stroška dobili; hrana bi v ondasnjih krajih zavoljo veliciga pomankauja gotoviga dnarja ne bila draga, k večimti tri ali štiri krajcarje na dan. Misijonarji sami terdijo. de bi nepreiuožnc deržine za 50—60 frankov prav rade eno ali tudi več otrok v rejo vzele in jim starše nadomestile. Pa ni mu bilo toliko za posamezne, - izreja mladih za omenjeni namen se mora v lastnih napravah zgoditi in lio po verskih družbah nar hitreje šla od rok. Le iz vernih družb ali bratern ji zna obilln in blag sad prizorili. Ko je tedej angleško-kila jska vojska tako deleč dognala, de sc keršanska vera tudi tukej more prosto gibati, de sc nie vee ni branilo, se v Kini vseliti, si zemljiš nakupiti in napravcvstanoviti.sc blagi Korbiii-Jaiisoii ni dalje pomišljcval. sc je z mnogimi vodji misijonov , z nekterimi druzimi škofi iu duhovnimi pastirji pogovoril, se pri njih posvetoval in vslanovil družbo sv. detinstva, ktera ima za majhne in po majhnih to biti. karjcdružtvo razširjanja vere v veličini. Posebno družbo so zato zvolili. dc bi nobeni drugi težko ne djalo, darove deliti in podeljeni dar na ravnost in samo za odločen namen oberniti. Po besedah vstanovnika pa se ji nimajo nobene druge meje in graje slaviti, kakor ktere ji bo previdnost božja na vlastnim polji ljube zni od kazala. Pohlevno se bodo v božjo voljo vdali, ako se jim delo ne bo spešilo in ako sc potrebe z obilnimi doneski pokrile ne bodo -- zaupali bodo na usmiljenje božje, ktero ve ob pravim času k blagim darovani podbudili. Vlastno. in ravno lepo in nježno pričeljc je pa. de sc tega djanja ljubezni le otroci, ne pa odrašeni, vdeležiti zamorejo. Olroci naj bodo oteti po otrocih: ti naj v daru. ki ga pri-neso. zahvalo za svoje odrešenje in za kerst, ki se jim je dodelil, čutilo vesoljne zveze otročičev z božjim detetam na znanje dajo in se po tem takim vredno k prejemi perviga sv. obhajila in sploh k prav vemimu. delavnimi! keršanskinui življenju pripravijo. Svete maše. ki se v družbi ali braterni vsak dan bero, in molitve, ki se za vse ude oprav— ljajo, bodo tudi \sini milost božjo sprosile.
Poglavitne pravila detinske družbe sc: 1. družbe varh je božje dete Jezus: in ona je še pod posebno obrambo presvete Device, svetih angelov
varliov, sv. Jožefa. Franca Ksaverja in sv. Vin-cenca Pavla. 2. Vsako keršeno dete sme biti družbe ud od nar nježniši mladosti do perviga obhajila, in do Sil. leta ostati. Poznej mu jc le tedej perpu-šeno, ako tudi velikimu družtvu za razširjanje vere pcrstopi. Ta previdnost je bila hvale vredna, ds starji in enako imenitna braterna škode ne terpi. 3. Družba spada v verste dvanajst udov v čast dvanajsterim otročjim letam Jezusovim. Dvanajst versti (pervo, drugo leto sv. detinstva imenovane) znese mali razdelik in dvanajst razdelkov veči predal. 4. Mesični donesik slednjiga uda znese en krajcar. 5. Duhovno vodstvo družbe pelje fajmošter ali učenik veroznanstva, kteri si v podporo kake pobožne in skcrbljive osebe dobili sme. 6. Tudi nenavadne darila iz prostiga nagiba se prejemljcjo. 7. Vsak ud moli vsak dan Cešeno si Marija. kakor tudi pri 31ariinim zvonenji angelovo češenje in pridene besede : Sveta de vi ca Marija, prosi za nas in za uboge ajdovske otroke. Ako je dete premlado, molitev mati ali kdo drug opravi. H. Vsako leto se ima na vsih tistih krajih, kjer vsaj mali razdelik obstoji, sv. maša za druž-binc ude brati, in pričijočim otročičem se slovesno sv. blagoslov podeli. V imenitniših cerkvah svetiga detinstva se vcrli tega vsak incsic dve sveti maši berete: ena za ude in dobrotnike družbe, druga za keršene otroke malikovavskih staršev. Tudi se spomni keršanskih mater, de bi vsi njih otročiči po kerstu bili sprejeti v krilo sv. cerkve, i). Oskerb-ništvo družbe obstoji iz glavniga svetovavstva v Parizu, — v kteriga spadajo duhovni in neduhovni, - v posameznih škofijah iz opravilniga svetovavstva. kteriga škofje sostavijo, in kteri se v vsili zadevah z glavnim posvetuje in pogovori.
V serce je škofa mesta veselilo vidili, de so od vsih strani blago početje, ktero je v letu 1843 sprožil. pozdravili in z veseljem mu bili v pomoč. Dal je že pervo letno oznanilo 25. marca 1844 na svitlo, in je ravno to lelo 25.000 frankov ko perve doneske kitajskim otročičem poslal. Papeževi poslanec v Parizu, vsi nadškofje in škofje Franco-skiga so priporočili to družbo: vsi vodji misijonov, več viših pastirjev v južni in severni Ameriki. na Savojskim, v Piemontu in na š vaj carskim so jo pod svojo hrambo vzeli. Sosehno pa je Belgija nadu-šena sprejela povabilo: kralj in kraljica sta koj svoje otroke v družbo vpisala, in jih ko njene perve varhe v svoji deržavi na čelo postavila. — V Besancon-u in Baycu\-u so se kar bolnišnice z rejenci vred vpisale: v Toulousu so se njeni udje kmalo na 4000 narasli: ravno tako tiuli v Dicpp-u. Vikši vodja bratov keršanskih učilnic ji je vse svoje mnoge in cvetečc semeniša po Francoskim, v Belgii, Italii in Kanadi pripeljal — brez druzih vernih bratovšin, ktere so si v čast štele, s svojimi mladimi nc zaostati. Telo udje, kakor nam pervi razglas pove, iz kteriga jc bilo to posneto, različno verskih družb so se je vdeležili, in poterdili to napravo, ktera ima vsakimu prepiranju v verskih rečeh ptuja biti in vse čutila dobrodelnosti v eno sterniti. Uinljivo pa je vdeleženje celih der-žin, zlasti mater in otrok. Mnogo jih jc dalo za svoje otroke mesični donesik tudi za celi čas, od kar so se bili rodili; le nektere besede botram pri kerstu na serce položiti je včasi one in dete družbi sv. detinstva perdobilo. Ubožne deržine so si same pritergali marsikaj, pomoči njim, kterim se še slabši godi. Drugi je daroval eno nedeljo v mescu denar, ki ga je sicer za smodko izdal, zopet drugi
denar, s kterim se na Francoskim cerkveni stol plačuje, in je še stoje molil za blagor te družbe. Vidil« sc je, kako so se nekteri otroci imenitnih staršev sladčicam bogato obložene očetove mize odpovedali , in kar so si s tem perdobili, svojim brat-cam v paganskih deželah poslali. Drugi so plačali iz svoje hranilnice mesični donesik za svoje ubož-neji mlajši prijatle, kteriga oni niso mogli odrajtati.
Ce se pri tem pomisli na vestnost, s ktero mlado dete kratko molitvico za ajdovske otroke opravlja, in ktero si v serce tako vtisne, dc jc celi čas življenja ne pozabi, na vdeležbo. s ktero novice od srečniga izida in stanu družbe sprejme: če se pomisli, kako mladiinu dobro de, ker si jc svest, de jc tudi on za vero in keršanski nauk kolikor toliko storil in dc šc zamore storiti -- iu pokazalo sc bo, kako neprecenljive nasledke ta družba za izrejo evropejskih otrok imeti more. Tudi je več učenikov in učenic poterdilo, de so po tej poti. kar obiskovanje šol iu marljivost zadene. k nar lepšim in krasnišim nasledbam dospeli. Vcrli tega so tudi druživa za razširjanje vere velik vspeli zadobile, ker so mladi, tako pripravni k darovani, v starjih enake želje obudili.
Svitli škof Forbin-Jansou pa ni dolgo vodil svojiga početja: ze tisto leto jc v Gospodu zaspal z mirnim in veselim pogledam na delo , ktero je vstanovil. Ko je čutil, de se bo solnce njegoviga življenja kmalo skrilo za goro pokopališa, jc svoje delo, ktero mu je bilo vseskozi pri sercu, svojimu bratu, Maripiis de Janšo u. nadškofu mesta Chalcedon. priporočil. To naročilo jc bilo njemu enako drago, in v duhu in ljubezni svojiga brata ga je prevzel. Družba se je urno razširila in hvalni dopisi kitajskih misijonarjev so mu vesele spričbe, dc pričeto delo tudi v njegovih rokah verlo napreduje. Drugi razglas od (5. maja 1M45 jc oznanil, de je bilo že družili 30.1MH) frankov tje poslanih, pri ktcrim darilu so sc tudi nektere nemške mesta, zlasti pa Dunaj in Tcrst. vdeležile. S per-viga so le po noči več otročičev kerševali in le nekoliko jih v oskerho in izrejo dali. pa ko sojini obilni doneski došli. so berž ko berž napravo prave izrcdilnice poskerbeli, ki leži na meji Kitajskiga, in jc Lazaristam in pod njih vodstvam usmiljenim sestram izročena. To je tudi 22. novembra IN45 visi vodstvo misijonov v Rimu pcrporočilo.
Važne so sporočila misijonarjev od vesele rasti družbe, in od velike blagosti, ki iz nje izvira. Razglasi se v tako imenovanih ..letnikih sv. detinstv a4* po svetu razpošiljajo, ktere oskerb-ništvo hraterne izdaja in kterih je že šest zvezkov na svitlohi. - Od 1K aprila 1H45 do 20. maja 1846 so se prejemki na 129.443 frankov narastli, v kterih je vender tudi poprejšnja zaloga s 30.657 1'r. zapopadena. Od teh je bilo, zunej gori v misel vzetih 30.000 fr., 50.000 fr. v Kini razdeljenih ; z ostalnim denarjem so sklenili pet naprav za izrejc zapušenih otrok postaviti. V vsili kitajskih pokrajinah so blizo 100.000 rojenih s kerstno vodo oblili in z belim oblačilam nedolžnosti ogernili: škof Pe-rocheau lili je štel samo v Sutschiicn 36.046. — Od 22. maja 1846 do 1. maja 1847 ic cela druž-bina zaloga znesla 167.928 frankov z doneski vred, s kterimi so jih veliko časni in večni smerti oteli, jim hrano in poduk poskerbeli, in zlasti v Macao usmiljenim sestram staniše sozidali. Sc ve, de je to veliko premalo za nezmerne potrebe obsirniga cesarstva in le želeti bi bilo, dc bi družba sv. de-
tinstva po keršanskim svetu le zmirej več mladih udov in miloserčnih podpornikov dobivala **). J. M.
Spreoliernjenje v Rimu.
^Ami de la Keligion- pcrpoveduje to čudno pergodbo, ktera nas sprcobernjenja Hatisbona opomni: Zena francoskiga višiga vojaka je bila sicer krivoverka. pa vunder katolški veri ni bila pro-tivna: še sama je svoja otroka v očetovi veri pod-lieevala: sama pa v katolško cerkev verniti se, še mislila ni, ker je, kakor več druzih, menila, de mora vsak v veri svojiga očeta živeti in umreti. Ker Francozov iz Kima le ni bilo domu. je s svojima otrokama k možu v Him šla. Ko so Himljanje svetiga očeta pcrčakovali in poslopje, po imenu Vatikan. za njih sprejetje perpravijali. je na sprehodu z možem blizo cerkve sv. Petra rekla . de bi rada stanovanje sv. očeta v Vatikanu pogledala. Ker je bil njen nioz francosk viši vojak , so n jemu in njegovi ženi vse z veseljem pokazali. Peršli so tudi v papeževo kapelico, ktera je hila že vsa per-pravljena: altarju nasproti je bil molitevnik. in žena si po sreči domisli, de bo njeno pobožno svakinjo gotovo veselilo slišati, de jc na tistim kraji klečala, kjer so nekaj dni pozneje sv. oče molili. Poklekne tedaj na molitevnik in obraz z rokami pokrije. Ko oei odpre, zagleda nad altarjem svoja otroka iii med njima svitlo podobo belo oblečene žene, ktera oba otroka za roke derži: per al ta rji vidi papeža, kakor de bi ji rekli: -liospod bodi s teboj !** Čudenje gospe se lože čuti, kakor popiše: možje mislil. de ji je slabo, in jo je domu peljal: nič mu ni povedala. ka j de je vidila. Kmalo po tem so se sv. oče v Him vernili. V cerkvi sv. Janeza Latc-ranskiga je bil za francoske gospe oder perpravljcn, tam je tudi imenovana zena papeža pcrčakovala. Ko sv. oče mcino gredo, spozna per pervim pogledu v njih ravno tistiga moža. kteriga jc bila v kapelici per altarji vidila, in, ko papeža na moli-tevniku klečečiga gleda. se nad njimi tudi zopet perkaže nebeška kraljica, ki njena otroka za roke derži. Zena omedli in se zgrudi: peljejo jo domu : pa tudi zdaj od perkazni nič ne pove. - - čez nekaj dni so žene francoskih višili vojakov k svetimu očetu peršlc: tudi imenovana žena je bila s svojima otrokama med njimi. Ko je na njo versta peršla, so papež otrokama roko na glavo položili, ji blagosloviti, in zdajci je mati tretji bart nebeško per-kazen vidila. še dolgo časa sc je sama seboj vojskovala: na zadnje je neko jutro zgodej, ker ni celo noc nič spala in se je silno bojevala, moža poklicala, je povedala, kaj de je vidila. in jc rekla, de hoče in mora v katolško cerkev verniti se. —-\c dolgo po tem je vpričo kardinala Patrici-ta katolško vero spoznala in iz njegove roke z možem in otrokama vred zakrament sv. rešnjiga telesa prejela. Srečni mož je svetinjo s pers snel in v cerkvi v čast Matere božje obesil. — Perstaviti se mora
) Crcz široko morje plavajo bogoljubni misijonarji, za njimi hitijo bratji keršanskih šol, jih spremljajo usmiljene sestre, ki hočejo, kolikor bojo premogli, teh nesrečnih otrok pokupiti, njim dobri stariši. skerbni očeti in ljubcziijivc matere biti, jih za božje kraljestvo lepo izrediti. ako jim pomagamo. Ino usmiljeni Jezu--, on otrok božji prijatel. nam bo stokrat poverili!, kar smo cnimu unih ubogih detet v njegovim imenu storili. Drobi i nce leta 1847.
še, de je duhovska gosposka to pergodbo preiskala in željo razodela, to dogodbo kot znamnje gnade božje svetu oznaniti.
Razg led po kersauskim svetu.
H i in. Kardinal Orioli, vodja družbe škofov in red-nikov , je po povelji sv. očeta 2. maliga serpana do vsih škofov po svetu pismo poslal, po kterim je tem oblast dana, že letas sveto leto s popolnama odpustki napraviti : „Ker je božja previdnost'*, tako se začne pismo, „svctiga očeta na Njih mesto nazaj perpeljala in strašne šibe, ki so zadolženim žugale, odvernila. je Njih serce tolikanj bolj napolnjeno z nar lepši hvaležnostjo do Gospoda , kteri je v žalostnih časih s svojo vsigamogoč-nostjo hitro pomagati hotel. Sv. oče zato ne nehajo, delivcu vsiga dobriga zahvaliti sc v ponižnosti ter ga serčno prositi, de bi vunder vihar potihnil in cerkev zopet mir zadobila, de bi se gorečnost duhovnov po-vikšala in vera keršanskiga ljudstva poživila. de bi dobre poterditi, zmotene na pravo pot nazaj perpeljati in v vsih sercih oginj večne ljubezni užgati hotel. Sv. oee torej žele, dc bi posvečeni pastirji, polni svete gorečnosti za dušno zveličanje, ne samo vernih v cerkvah zbirali, očitnih molitev opravljati, ampak jim posebno zveličavno nauke dajati, v duhu in v resnici moliti, iu v zakramentu svete pokore svoje duše grehov očistiti. Nasi grehi so le krivi božje jeze nad nas lu
—	V Kapucinarski cerkvi seje hči Friderika Pauli-ta, krivoverskiga duhovna, zopet v katolško cerkev vernila.
—	Sv. oče so Talbot-a. mladiga angleškiga duhovna. skrivniga ključarja zvolili, in tako željo spolnili, može iz raznih narodov per sebi imeti. Steila jc Lah. ilohenlohe Nemec, Merodc Relgijan, in Talbot Anglež. Ti gospodje so vedne priče življenja sv. očeta, so vselej pričujoči, kadar sv. mašo bero, in molijo ž njimi kleče duhovne ure; dostikrat vpeljajo tiste, kteri sv. očeta obišejo; kratko reči, oni so vedno per papežu. Ker pa ti sčasama večidel kardinalski klobuk dobe. za-morejo, v taki učilnici dobro izučeni. za blagor narodov. kterih udje so, po duhu katolške cerkve skerbeti.
-- Prihodnji skriv ni zbor bo 3 francoske, 3 nemške. 1 španskiga in I angleškiga škofa kardinalam pridružil.
Ver ona. Tukaj se je družba Kougeancov perčela. kterih je okoli 80. Njih začetnik in predpostavljen je neki vradnik.
Dunaj. Prečastiti nadškof Vinccnci Edvard so duhovne svoje škofije na perve duhovske vaje za Dunaj po očetovsko povabili. Bodo pa te vaje 3.. 4. in o. ki-movca tekočiga leta.
—	Znano je. dc je sedanje ministerstvo tika in bo-gočastja več ptujih \emcov protestanske vere v avstri-janskih katolških vikših šolah za profesorje postavilo. Tak mož jc med drugimi Dr. Galba, profesor racionalne politike na Dunajskim vseučelišu. Pretečeni teden je on v šoli širokoustno očitno govoril od nemštva, slo-vanstva in romanstva. Govoril je z gerdim zaničevanjem od slovanstva. — rekel jc. de Slovani nič ne napredujejo, in de jc tega kriva njih katolška vera. Dalej jc pa nemštvo do zvezd povzdigoval in terdil. de imajo Nemci svoji protestanski (kalvinski in luteranski) veri svojo slavo, izobraženje, napredovanje itd. perpi-sati (?). De je to bledenje dobro plačaniga Galbata resnici nasproti, jc očitno; ali to sc tukaj ne pretresa. Žalostno pa jc slišati , dc sc iz cclc Avstrije zbrani pravdoslovci s takim obrekvanjem in lažmi, še clo z zaničevanjem sv. katolške vere. v kteri so oni večidel rojeni, pitajo. Et nune reges intelligite ! Kjer se ljuljka seje . nc bo pšcnica izrastla.
Odgovorni vrednik in zaloznik: Janez Kr. Poyačar. — Natiskar: Jožef Hlaznik t Ljubljani.