SVOBODNA SLOVENIJA
AffO XXXVII (31) štev. (No.) 39
ESLOVENIA LIBRE
BUHNOS AIRES 28. septembra 1978
KOMU GRE OČITEK NEODGOVORNOSTI
V zadnji številki našega lista smo poročali o tatvini v cerkvi sv. Trojice nad Vrhniko. Tat ali tatovi so odnesli umetnine (med drugim tri slike iz druge polovice 17. stoletja), ki so bile kot kulturno-zgodovinski spomeniki pod zaščito Zavoda za spomeniško varstvo. O kraji sta poročala tudi ljubljansko Delo in Dnevnik z dne 31. avg. Poročilo v Dnevniku pa je bilo tako, da posredno meče odgovornost za krajo na dekana na Vrhniki. V odgovor je Družina z dne 17. septembra objavila članek z gornjim naslovom, ki ga ponatiskuje-mo v celoti:
Para olvidar un triste pasado
Da interruption de un miembro de Amnesty International al ministro Martinez de Hoz durante su disertación ante empresarios norteamericanos en el World Affairs Council de Los Angeles, brindò la oportunidad de formular significativas precisiones sobre el terrorismo al representante argentino.
“Hay que empezar por comprender la situación, hay que entender los orige-nes y por eso con mucho gusto puedo explicar lo que padeció la Argentina eh los Ultimos ocho o diez anos” — comenzó replicando el doctor Martinez de Hoz. Resenó al respecto: “Todo empezó con secuestros que alcanzaron un nivel tan importante que präcticamente todas las companias norteamericanas, por ejemplo, debieron retirar sus ejeeutivos del pais para evitar una situación donde los mismos podian ser asesinados si es que enormes recompensas no eran pagadas o aùn asi’5!.	’
El ministro concluyó sosteniendo ante el cerrado apiauso de su auditorio: “El pueblo argentino entiende que tiene dereeho a defender esa sociedad frenté a los terroristas y asesinos que la atacan”.
„Puebla“ in bar je za njim
Od 12. do 28. oktobra bo v mehiškem mestu Puebla de los Angeles tretje splošno zasedanje latinskoameriškega episkopata, škofje iz vseh držav tega področja se bodo zbrali, da proučijo vprašanje „Evangelizacije latinske A-merike v sedanjosti in v bodočnosti“. Okoli tega zasedanja se že dalj časa suče polemika, v katero posegajo ne le-škofje in verniki kontinenta, v katerem se nahaja največje število katoličanov, temveč tudi predstavniki Cerkve z drugih kontinentov, katoliško in ne-katoliško časopisje, versko ali brezversko ali celo protiversko usmerjene skupine, ki vsaka že v naprej odobrava, kritizira, osporava ali predlaga kaj in kako naj škofje sklenejo na zborovanju, že splošno znano pod enostavnim imenom „Puebla“. Za kaj pravzaprav gre ?
Spomnimo najprej, da je to že tretje zasedanje latinskoameriških škofov. Prvo je bilo leta 1955 v brazilskem mestu Rio de Janeiro; drugo leta 1968 v Me-dellinu, in iz tega so izšli poznani (ali naj bi zapisali zloglasni?) medellinski dokumenti. Na sedanjem oktobrskem zasedanju naj bi prav na podlagi dosedanje izkušnje zastavili nove korake za dosego nenehnega cilja: peljati latinskoameriške narode na pot h Kristusu.
Pa se povrnimo k Medellinu. Bil je čas po drugem vatikanskem koncilu, ko so razni vetrovi premetavali sem in tja mnogo stvari v Cerkvi. Na Me-dellinsko zasedanje je prihitel papež Pavel VI., in škofje so proučili in sprejeli vrsto dokumentov, ki so se nanašali tako na liturgijo, katehezo, pa tudi vzgojo in socialna vprašanja. Ta zadnja snov je rodila polemiko, ki se nadaljuje še na „predvečer“ tretjega zasedanja. Mnogi so namreč vzeli cerkveni dokument in ga tolmačili vsak po svoje. Tako je „Medellin“ bil izgovor za razne revolucionarne podvige, oborožene nastope, upore znotraj in zunaj Cerkve. Neki bolestni pluralizem (popolnoma razumljiv, če upoštevamo stoletno zaprtost Cerkve v Latinski Ameriki, in idejne tokove, ki se tu preplavljajo) je popolnoma izneveril, kar je bilo prvotno sprejeto le kot pastoralna smer, ki naj upošteva socialne razmere kontinenta in skuša olajšati težak položaj tukajšnjih ljudstev.
Spočela se je takoimenovana „teologija liberacije“ (osvobojenja), ki si je „osvobojenje“ razlagala kot nastop z orožjem v roki proti vsakršni vladi, ki ne bi odgovarjala željam teh „razsvetljenih“ kristjanov. To je bila patološka stran problema, in resnici na ljubo je treba povedati, da je mnogo teh zablod bilo sad levičarskih infiltracij, tujih (zlasti evropskih) posegov v konkretne položaje, ipd. Zaman so bili opomini škofov, da je edino pravo osvobojenje Kristusovo osvobojenje od greha, ne pa socialna krvava revolucija.
A napišimo še par vrst o svetli strani Medellina. O tisti, ki se je ne omenja v časopisju in ki o njej ne debatirajo razne zainteresirane politične skupine. Tu vidimo osveščenje katoliške Cerkve, prebujenje verskih skupin, ki delajo na kulturnem in socialnem, a zlasti na kateheškem polju; pomlad duhovniških in redovniških poklicev, kot jih kontinent že leta in desetletja ni poznal... Prenovljenje liturgije, množična udeležba vernikov in njih aktivno sodelovanje pri obredih in zakramentih. A to ni senzacija, in ni zanimivo za svet.
Tako pridemo do zborovanja v Puebla z vso žalostno in bogato zapuščnino Medellina. In predno se je zasedanje sploh začelo, vidimo javnost razdeljeno na dva dela. Eden teh je Cerkev, in vsi ki so v njej združeni z brati in hierarhijo, ki pričakujejo od zborovanja novih smernic v pastoralnem delu, novih vzpodbud, novih metod v delu za razširjenje Kristusovega kraljestva v deželah, kjer vsa srca utripajo s krščanstvom, a so ti utripi včasih prepojeni še s poganstvom, včasih z materiali-
Zapisi o izropani cerkvi so bolj spodbudna pridiga k budnosti in pozornosti (prim. Dnevnik, 31. avg.), izpraševanje vesti vsem o neodgovornem odnosu do družbene samozaščite, do stvari, ki so „last nas vseh“. Izropana cerkev na Vrhniki naj bi bila primer, da bi boljšega ne našli, „če želimo govoriti, kako smo včasih malomarni do imetja, ki je last nas vseh.“
Glej, torej, vrhniški dekan, upravitelj in varuh vrhniških cerkva, svojo malomarnost! Tako vpijejo medvrstični glasovi Dnevnikovega zapisa. Pa je resnica povsem drugačna. Kdo je bolj zavzet, da se zavarujejo „kulturnozgodovinske vrednote“, kolikor se te kažejo v cerkveni umetnosti, kot so zavzeti naši župniki ? Ni ustanove pri nas (tudi Spomeniško varstvo ne!), ki bi jim v tem bila tekmec. To lahko potrdijo vsi iskreni zastopniki pokrajinskih zavodov Spomeniškega varstva. Vsaj župnikom ne gre očitati, da so „premalo odgovorni in premalo pozorni“ na umetnine v svojih cerkvah. Levji delež imajo pri ohranjevanju in vzdrževanju cerkva in dragocenih umetnin. S prostovoljnimi darovi, ki jih zberejo verniki, popravljajo in prenavljajo podružnice, v lastni režiji preslikavajo „kulturnozgodovinske vrednote“, ki so „naša skupna last... ustavna pravica in trajna naloga vseh nas“, vrednote, za katere naj bi bilo več „budnosti in dovzetnosti“. Lep nauk v Dnevniku, ki v našem prftneru tudi najbolj „ovčjega“ člo.veka vrže v precep, kakor hitro spregleda stvarnost.
„Pred leti sem popravljal prav to cerkev sv. Trojice. Treba je bilo zbrati nekaj manj kot petdeset milijonov starih dinarjev. Prenovili smo jo. Toda še žeblja nismo smeli premakniti na vratih, kaj šele, da bi jih zamenjali z močnejšimi. Z notranje strani so bili železni zapahi, specialne ključavnice. Nasilnež je vdrl skozi vdelane ploščice
stičnimi tendencami, včasih pa le z nevednostjo ali nezanimanjem.
Drugi del pa je tisti, ki je že skušal (in se mu je včasih posrečilo) izrabiti Medellin v lasten prid, ki ima kaj malo opraviti s Cerkvijo in katehezo. Zato si je kaj lahko razložiti silen pritisk, ki se po javnih občilih ali drugače izvaja, da bi iz Puebla izšli revolucionarni dokumenti, novi pozivi k „libe-raeiji“, napotki ki naj bi dvignili v socialen odpor narode latinske Amerike.
Omenimo ob tem, vsaj v kratkih besedah, kakšen je današnji latinskoameriški položaj. V teh državah resnično vladajo težke socialne okoliščine. Brezposelnost, bolezni, lakota, nepismenost, škofje se tega zavedajo. Zavedajo se, da ta položaj ne more dolgo trajati, da so prav dane okoliščine krive, da z lahkoto prodira brezverska komunistična infiltracija. Zavedajo se, da je tudi mnogo takih, ki se imajo za kristjane, krivih, da se položaj ne spremeni. Zato Medellin, s temi pozivi k socialni pravici, zato napotek, naj se spremenijo družbene strukture, ki niso vredne človekovega dostojanstva. A tudi zatrdilo, da to ne more biti povod za oborožen nastop, ki tudi sicer ne bi nič zboljšal težkega položaja. Zato je pričakovati tudi, da bo Puebla nadaljeval začrtano smer, a še z večjim poudarkom, da je treba prekvasiti celotno družbo, jo prežeti s krščansko miselnostjo, ki bo edini porok pravih in temeljitih sprememb.
A ne moremo tudi mimo pojava, ki je svojevrsten in tudi žalosten. To je pritisk, ki se na latinskoameriško Cerkev izvaja s strani evropskih in severnoameriških cerkvenih krogov. Ti so zadnje čase ostro napadli latinskoameriško škofovsko konferenco, in zlasti prvotni dokument, ki naj ga proučujejo
na vratih...“ Dekana Prestorja je tatvina prizadela. Nekaj kipov in slik je shranil v župnišče, kjer jih prenavljajo. „Ali naj vse znosimo v muzej — na varno ?.“
Na misel mi prihaja župnik iz Notranjske. Pred leti so mu izropali cerkev. Obiskal sem ga. Jokal je. Bled mi je pripovedoval: „Slik ni več in bogve, če se vrnejo.“ Župnik na štajerskem: „Najbolj dragocene kipe sem shranil v svojo spalnico, samo tako jih lahko zavarujem.‘‘ S ponosom mi je razkazoval to galerijo kipov in slik, povedal zgodovino slehernega, pojasnjeval poteze •— baročne, gotske, renesančne •— o avtorjih in letnicah nastanka.
„Ali naj vsa vrata zazidamo? Nasilnežem je vse mogoče. Naj vpeljem alarmne naprave ? Pri sv. Trojici ni elektrike, ob novi tarifni postavki za prodajo električne energije pa tudi ne kaže vpeljavati električne mreže. Kdo bo izplačeval vsote za ,neuporabno e-nergijo', za energetski prispevek? Poglej račun za podružnico v Veliki Li-gojni: osnovni davek blizu trideset tisoč starih dinarjev plus 48 procentov energetskega prispevka, če bi pa kakšen-krat obrnil šalter, bi vsota narasla še za uporabljeno energijo. Pomisli, da je v župniji sedem podružnic, ki imajo električni priključek; četudi enkrat samkrat ne uporabim električnega toka, je vsota velika, k temu pa se še pridruži trofazni odjem v župnijski cerkvi ■— kaj bi govoril! Zakon je izenačjl podružnico s tovarno, trafiko, pa si nekatere podružnice ne morejo ene same sveče o-skrbeti s svojimi ,produkcijskimi sredstvi', ki jih kratkomalo ni. Razen tega pa jih je še treba vzdrževati — to ,last nas vseh', te naše kulturnozgodovinske vrednote, ki jih silimo restavrirati, da bi se pobahali pred turisti in dajali vtis, kako prizadevna je družba za ohranjevanje cerkvene umetnosti."
v Puebla. Geslo teh svojevrstnih kritikov, zlasti evropskih teologov, je bilo: „Niti koraka nazaj od Medellina". Oni zahtevajo, naj bo latinskoameriška Cerkev bolj „revolucionarna", naj se kompromitira s socialnim odporom, naj škofje stopijo na čelo vrst, ki se borijo proti obstoječim vladam in proti danemu položaju. To je sad tako nepoučenosti, kakor podlega levičarski propagandi. In pri tem bi se tudi vprašali, kaj ti gospodje storijo konkretno v prid latinskoameriških narodov razen tega, da jih ščuvajo v upor, kjer bi ljudje prelivali kri bratov, med tem ko bi oni lahko prelivali le solze in tinto. Kaj tisti, ki s prstom kažejo, češ, zakaj ta škof, ki je bolj napreden, nima odgovornejšega mesta na zasedanju, zakaj oni ni bil izvoljen v delegacijo, kaj store v razvitih državah, zlasti v ZDA, da bi te uvedle bolj ugodne trgovske in socialne pogoje v razmerju do zaostalih držav?
Vsa ta ščuvanja so žalostna, a so tudi nevarna. Skušnjava ostrejšega nastopa je spričo danih okoliščin velika. In del latinskoameriške Cerkve se včasih tudi nevarno nagiba k raznim socialno političnim strujam. Tem je veljal papeški poziv v katehezi z dne 20. septembra, ko je ponovno zatrdil Janez Pavel I že poznano stališče Cerkve, da med marksizmom in krščanstvom ne more biti sodelovanja.
12.	oktobra se bo začelo zasedanje v Puebla. In vsa latinskoameriška'' Cerkev moli, da bi Bog razsvetlil pastirje, da bi njih odločitev rodila stoteren sad. Med žlahtnim žitom, ki ga bo Puebla obrodil, bo tudi ljulka. A to naj ne skrbi. Saj nam Kristusova beseda o tem jasno govori.
—e. —t.
K elektriki, popravljanjem, prezidavam, preslikavanjem, prekrivanjem, restavriranju tiste „učinkovite alarmne sirene", katere cena je ničeva „v primerjavi z morebitno škodo“ — pa smo v precepu s pametjo, ko nas na koncu še zadene očitek preproste malomar-
V	„Peterlinovi dvorani" Društva slovenskih izobražencev v Trstu je 1. septembra predsednik društva Sergij Pahor predstavil predavatelje in sodelavce „Okrogle mize" letošnje prireditve, „Draga 78“. Prof. France Bučar s temo „Odnos med ideologijo in demokracijo". Predavate je bil med revolucijo v partizanskih vrstah in je kot tak sodeloval pri vkorakanju v Celovec ob koncu svetovne vojne. De nedavnega je bil profesor za javno upravo na ljubljanski univerzi, sedaj pa se odpravlja na predavateljsko mesto v Holandijo.
Msgr. Anton Ilc dela v ruskem centru v Bruslju, odkoder sledi življenju kristjanov v Sovjetski zvezi, naslov njegove teme: „Od poskusa totalnega uničenja do zarje novega krščanstva".
Pri „Okrogli mizi" Ob dramatični 30-letnici: kominform in slovenstvo so sodelovali dr. Jože Pirjevec, zgodovinar, univ. profesor v Trstu, šolnik prof. Maks Šah, časnikar Stojan špetič in dr. Zorko Hare j.
Svečano odprtje Drage 78 je bilo v Finžgarjevem domu na Opčinah 2. septembra popoldne; sledilo je predavanje prof. Franca Bučarja, ki je v začetku pojasnil, da bo podal teoretični model države, ki ni apliciran na nobeno današnjo državno tvorbo. V nadaljevanju je nakazal perfektni model totalitarne tvorbe, ki bi ga lahko publika primerjala s katerokoli diktaturo od Japonskega morja preko Moskve do Panonske nižine, domovine predavatelja. Ta teoretska družba, ki si prisvoji neko ideologijo, a) odklanja vsako drugo ideologijo, b) moralno prisili človeka, da začne svobodo pojmovati drugače in končno ploska lastnemu zasužnjenju, c) se ne odreče sili, ako državljan ne sledi slepo, tudi ni dobro državljanu, če preveč .misli, č) si lasti legitimacijo nezmotljivosti in zahteva popolno pokorščino, ker so ukrepi nezmotljivi.
K debati so se oglasili Franček Križnik, Vinko Olšak, Franc Jeza, vendar ni prišlo do prave razprave zaradi pomanjkljive stvarnosti. Očitek je bil, da je predavatelj govoril večinoma o ideologiji, nič ali pa malo o zvezi med ideologijo in demokracijo.
V	nedeljo dopoldne je bilo predavanje msgr. Antona Ilca, v katerem je podal pretresljivo sliko preganjanja ruske Cerkve v Sovjetski zvezi. Prav žalostno je dejstvo, da v SZ v 60 letih komunističnega režima ni izšlo niti 10 verskih knjig. Postavil pa je zanimivo tezo o SZ: iCerkev ima možnost eksistence le, ako koristi državi. Pred popolnim propadom je Cerkev v SZ rešila ravno druga svetovna vojna, ko jo je Stalin poklical v pomoč v „narodni vojni" proti Nemcem. Po Stalinovi smrti in pri začasni odjugi, je bil Hruščev, ki je dal spet zapreti dve tretjini cerkva, ki jih je Stalin med vojno dopustil odpreti. Pri zanimivi debati se je med drugim oglasil tudi tržaški advokat dr. Berdon z mnenjem, da bi bilo drugače, če bi Cerkev hotela leta 1917 sodelovati z revolucijo; predavatelj je to zavrnil, ker so boljševiki hoteli Cerkev takoj fizično uničiti, karje onemogočilo vsakršen morebiten kompromis.
nosti, premajhne odgovornosti, sklicujoč se na „ustavno pravico in trajno nalogo" tistih, ki s prstom niso mignili za varnost in ohranjevanje „skupne lasti". Polni so le besed v neskončnem razponu humanističnih in socialističnih gesel.	Jože Zadravec
Popoldansko „Okroglo mizo" je začel prof. dr. Jože Pirjevec (član Italijanske socialistične stranke in bolj na Titovskih pozicijah, op. ur.), ki je podal zgodovinski potek in razlage za izključitev SFRJ iz Kominforma. V svojem poldrugournem referatu (prireditelji Drage so si Okroglo mizo zamislili s štirimi 20-minutnimi referati in obširno debato, op. ur.) je navedel kot najvažnejši razlog, da je Stalin želel, naj se Tito in partizani borijo samo proti okupatorju, dočim je Tito vztrajal na revoluciji od vsega začetka z nekaterimi taktičnimi potezami za prikrivanje namena. Kasneje je predavatelj zašel v protislovja, ker je nekajkrat omenil „Narodno-osvobodilno borbo", namesto, da bi obstal pri revoluciji, kot je pravilno nakazal v začetku predavanja.
Časnikar Stojan Spetič, član Italijanske komunistične partije, ni poudaril, da je prelom s Kominformom kriv za upadanje števila Slovencev v Italiji. Krivdo je bolj iskal v izsiljevanju in ekonomski šibkosti.
Prof. Maks šah je opisal slovensko šolstvo od leta 1945 naprej. Po statističnih podatkih, ki jih je obširno navajal, ni doprinesel veljavnega argumenta, da bi le prelom Kominforma s Titovci pomenil velik prelomni osip slovenskih šolarjev. Podrobno je predavatelj omenil zavezniško vojaško upravo, imenoval celo imenoma tri zavezniške častnike, ni pa, žal, omenil dr. Srečka Barage, brez katerega verjetno na Tržaškem in Goriškem slovenskih srednjih šol ne bi bilo.
Dr. Zorko Harej je referat močno skrčil, zaradi pomanjkanja časa in je tako samo nakazal nekaj problemov, npr. problem Kanalskih Slovencev, ki so leta 1942 zapustili svoja ognjišča in odšli v Nemčijo. 'Pokazal je tudi na težko napako KPS, ki je „odsvetovala" sodelovanje z zavezniki v letih 1945 do 1948, zaradi česar so vsa važnejša mesta dobili Italijani.
Pri debati, ki se ni mogla zaradi pomanjkanja časa bolj razviti, je pisatelj Boris Pahor opozoril na lažnost komunističnega internacionalizma, komunist špetič je v odgovor zagovarjal stališče komunistov, češ da nudijo pomoč Slovencem, a na Pahorjevo izjavo, da matična Slovenija ne podpira vseh zamejskih Slovencev, je specifično odklonil odgovor.
Udeležencev, večinoma intelektualcev je bilo kot prejšnja leta okoli 200. Iz domovine jih je bilo bolj malo, toda skoraj vsi so posegli v debato. Iz izseljenstva pa so bli dr. L. Sire iz Anglije, V. Levstik iz Rima, V. čekuta, g. Tone Zrnec in dr. P. Urbanc iz Kanade. Predavalni oder je bil okrašen s slovenskim šopkom, a pri slovenski trobojnici so bile, žal, barve narobe postavljene. Novo za Drago 78 je, da je Tržaški Primorski dnevnik o njej poročal časnikarsko konkretno brez pristranskih komentarjev, četudi „Draga 78 . ni bila nič manj pluralistična kot prejšnja leta. Ljubljansko Delo pa „Drage 78“ ni omenilo.
Peter Urbanc
Draga 1978
SVOBODNA SLOVENIJA
i ii
POLITIČNO VRENJE NA BLIŽNJEM VZHODU
EGIPT IN IZRAEL
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI
Medtem, ko sta se egiptovski predsednik Sadat in izraelski predsednik Begin iz Carterjevega Camp Davida po dogovoru o podpisu mirovne pogodbe med Egiptom in Izraelom do konca tega leta vrnila vsak v svojo prestolnico ob velikem navdušenju tamkajšnjega prebivalstva, pa so se štiri arabske države: Sirija, Alžir, Južni Jemen in Libija ter z njimi seveda palestinska teroristična organizacija PLO po štiridnevnem sestanku dogovorile, da bodo storile vse, da do mirovne pogodbe med Kairom in Tel Avivom ne bo prišlo.
Omenjene Štiri države so tudi prekinile diplomatske in gospodarske odnose z Egiptom ter objavile, da smatrajo dogovore v Camp Davidu za ,nezakonite in neveljavne.“ Istočasno so se dogovorile ustanoviti skupno politično in vojaško poveljstvo za nastopanje proti Egiptu in Izraelu. V zadevnem dokumentu, ki so ga podpisale nezadovoljne arabske države, se le-te med seboj obvezujejo „okrepiti in razvijati odnose s prijateljskimi državami ter z državami socialističnega tabora, ki ga vodi ZSSR.“
Sirijski diktator Assad je na sestanku dobil navodilo stopiti v stik v zadevi Egipta in Izraela med drugim tudi z Moskvo, da bi podpisnice dokumenta dobile zaslombo proti dogovorom v Camp Davidu tudi v Kremlju.
Medtem je priletel na razgovore v Sandijevo Arabijo in v Sirijo ameriški zunanji minister Vance, ki pa je po dveh dnevih svojega bivanja v teh dr-
Tačas, ko se na Bližnjem vzhodu ponuja temu področju možnost miru, pa v Srednji Ameriki okoli Nikarague ne kaže, da bi se položaj kmalu pomiril. Dasi je Somozovim narodnim stražam uspelo uničiti zadnje marksistično gverilsko gnezdo v mestecu Esteli, se razmere še zdaleč niso pomirile. Skupina gverilcev je iz Estelija zbežala proti severu proti honduraški meji ter se je poskušala prebiti čez mejo na varno v sosednjo državo. Nekaj kilometrov pred honduraško mejo so skupino gverilcev dosegle narodne straže ter je prišlo do hudega oboroženega spopada med njimi.
Somoza, ki je zaenkrat preprečil marksistični udar v državi, pa se še vedno krčevito brani spremeniti svoj diktatorski sistem v vsaj neke vrste
Zadnji odstavek uvodnika v prejšnji številki našega lista se pravilno glasi: Slovenska politična emigracija, ki smo v danih okoliščinah edini del slovenskega naroda, kateremu je dana ta možnost, svoje politične demokracije ne bomo prepustili razpadu. Zaradi nas samih in zaradi naših rojakov v domovini, da ne bodo nikdar mogli obupati, češ da je vse izgubljeno. —
P. F.
NA POTI MIRU
žavah izjavil, da ni uspel, kakor je nameraval. Saudijeva Arabija in Sirija se nista hoteli obvezati, da se bosta vsaj vzdržali akcij proti dogovorom v Camp Davidu, če jih že nočeta podpreti. Po Vancejevem odhodu z Bližnjega Vzhoda pa so v Damasku in v Rhyadu objavili, da 'Saudijeva Arabija in Sirija nista povsem zavrnili možnosti miru z Izraleom, le da „miru po ameriškem vzorcu ne odobravata“.
Jordanski kralj Hussein se. je tudi branil pred Vancejem, da se sam ne more odločiti in da se mora posvetovati z ostalimi arabskimi državami.
V to vzdušje je udaril sovjetski diktator Brežnjev s svojim napadom na dogovore v Camp Davidu, ki jih je o-značil za „poskus razbijanja arabske enotnosti.“ Brežnjev je govoril v Bakuju v sovjetskem Azerbejdžanu ter je obtožil ZDA, da „hočejo izzvati ZSSR, da bi napravila korake, s katerimi bi poslabšala svoje odnose z ZDA.“ Prav tako je obtožil ZDA, da „v celoti krši dogovor v Helsinki“, ker da se „vmešava v sovjetske notranje zadeve s svojo podporo sovjetskim disitentom.“
Medtem je izraelska vlada z 11 glasovi proti 2 in štirimi, ki so se vzdržali glasovanja, odobrila dogovore v Camp Davidu. Predvidevajo, da bo dogovore Odobril tudi izraelski parlament. Najbolj boleča točka v dogovorih je sklep, da morajo Izraelci izprazniti svoja naselja na iSinajskem polotoku.
demokracijo, kolikor jo je možno v srednjeameriških državicah sploh vpeljati. Opozicija, ki se je zbrala iz vseh političnih vetrov in vseh barv, je pripravljena na pogajanja s Somozovo vlado, le s Somozom samim ne. Vsak direkten stik s ßomozo opozicija zaenkrat še odklanja.
Medtem si je Somoza deloma utrdil položaj, ko je bilo objavljeno, da v Med-ameriški organizaciji, ki se je posebej za primer Nikarague zbrala na zasedanje v Washingtonu, ni uspel venezuelski predlog o obsodbi Somozovega režima in podpori marksističnim san-dinističnim gverilcem. Večina ameriških držav se je ustrašila nove Kube v Ni-karagui ter je glasovala proti venezuelskemu predlogu.
Sandinisti pa so kljub svojemu vojaškemu porazu objavili, da z gverilskim vojskovanjem ne bodo prenehali „vse dotlej, dokler Somoza ne bo odstopil in prepustil oblasti ljudstvu.“ Sandinisti se po slabih izkušnjah ne nameravajo več organizirati v vojaške e-dinice in se boriti v utrjenih potojan-kah proti nadmočnim .Somozovim oboroženim silam, temveč nameravajo odslej naprej izvajati atentate, bombne napade, ugrabitve, umore, z eno bese-
MEDNARODNI TEDEN
BRITANSKO ZUNANJE MINISTRSTVO je izdalo poročilo o kršenju človekovih pravic v Kambodži. Ugotavlja, da je več stotisoč ljudi bilo v Kambodži pobitih brez sodbe, odkar je v tej državi aprila 1975 zavladal komunistični režim. V poročilu britansko zunanje mi-nistrtstvo zapiše: it) Od aprila 1975 je tisoče beguncev pribežalo iz Kambodže pred nasilnimi izpraznitvami mest, splošnimi usmrtitvami in uničenjem kam-boških tradicij; 2) Komunistični režim je v velikem obsegu izvršil usmrtitve večine vojaških častnikov in navadnih vojakov, odkar se je polastil oblasti; 3) Razvidno je, da množične usmrtitve pripadnikov bivših oboroženih sil niso bile dejanje maščevanja, izvršeno v pijanosti zmage, temveč vnaprej preračunano in pripravljeno politično dejanje; 4) Večina visokih častnikov bivših oboroženih sil je izginila brez sledu po nastopu komunistične oblasti v Kambodži. — Povsem enako poročilo o razmerah v Titovi Jugoslaviji po 9. maju 1945 in po vrnitvi slovenske narodne vojske bi lahko britansko zunanje ministrstvo izdalo takrat, a je bila, na žalost, zadeva človeških pravic v tisti dobi povsem brezpredmetna za svobodni Zahod.
V VZHODNI NEMČIJI je komunistični režim vpeljal na začetku letošnjega šolskega leta obvezni predmet „vojaška vzgoja“ za vse 14 in 15 let stare šolarje. Tako katoliška Cerkev v Vzhodni Nemčiji kakor protestanti so se javno uprli uvedbi tega predmeta v šole ter pozvali starše, naj „vzgajajo svoje otroke v duhu miru, ne vojne.“
OD SEDANJIH 255 milijonov prebivalcev v ZSSR jih je polovica Rusov, ostalih Slovanov v ZSSR pa je še četrtina prebivalstva. Porast slovanskega prebivalstva pa se je povsem ustavila ter računajo — če ne bo spremembe v tem pogledu —, da bo leta 2000 v ZSSR prevladalo neslovansko prebivalstvo: Turki, Georgijci, Armenci, Tadžiki, Tatari in drugi.'
do izvajati teroristične posamične akcije, kakor je to delala gverila v Argentini, v Urugvaju in drugod po latinski Ameriki in v Zahodni Evropi. Orožje jim bo pošiljala Kuba.
Sandinisti so tudi objavili — kakor so storili pred več kot 30 leti slovenski komunisti —, da bo „vsakdo od opozicije proti Somozi, ki bi poskušal priti v kakršen koli -stik s Somozovo vlado, smatran za sovražnika ljudstva in bo z njim zadevno postopano.“ V tem proglasu niso odkrito povedali, da „zadevno postopano“ pomeni smrtno obsodbo, ki jo bodo marksistični san-dinisti samozvano izvrševali kakor in kadar se jim bo to zahotelo. Pod nobenim pogojem nočejo postopne odprave Somozove diktature, temveč nasilno spremembo obstoječega reda, da bi mogli zvreči Nikaraguo v sovjetski tabor.
Ta teden je gospodarski minister Dr. Martinez de Hoz potoval v Združene ameriške države, da se je v Los Angeles udeležil gospodarskega zasedanja World Affairs Council. Ko je tam razlagal gospodarski načrt, ki ga aplicirajo v Argentini, ga je prekinil član organizacije Amnesty International, in ga pobaral o človečanskih pravicah v Argentini.
Odgovor ministra je bil zelo enostaven, in služi nam, da se malo spomnimo težkih časov, in mnogim po svetu, da bodo vedeli kako in zakaj. Minister je enostavno razložil, kako je pred leti teror vladal v deželi, in zlasti poudaril, kako so vsi vidnejši gospodarstveniki, podjetniki in industrijalci (da ne omenimo političnih predstavnikov, pa še sindikalistov in tudi sploh navadnih državljanov) v vedni nevarnosti ugrabitve in poznejšega umora, pa naj bi bila izplačana ali ne zahtevana odkupnina. Spraševalca je minister napotil, naj poizve pri ameriških podjetjih, ki imajo svoje podružnice v Argentini, zakaj so morali umakniti vse svoje višje osebje v tej državi. Ves napor proti gverilcem, ki je rodil tak odpor v svetu, je bila vlada primorana izvesti, če je hotela vzpostaviti vsaj minimalno varnost za družbo. Ko je minister izrazil prepričanje, da ima argentinska družba pravico, da se brani pred morilci in zločinci, je doživel topel aplavz zbranih mednarodnih delegatov.
Zanimivo je to, da ob tolikih kritikah in napadih v svetu na položaj, ki praktično že skoraj več ne obstaja (domala je razčiščen položaj skoraj vseh političnih pripornikov), nihče ne izreče besede o socialnem položaju, ko raste draginja in se inflacija noče ustaviti. Nasprotno, na vseh mednarodnih forumih izražajo priznanje delu in načrtom našega gospodarskega ministra,
Novi papež Janez Pavel I. je dal
že več izjav svetovni javnosti, iz katerih je razvidno, da namerava biti odkritih besed, brez ovinkov, jasnih pojmov in da postavlja vsako stvar na svoje mesto.
Tako je minulo nedeljo v nagovoru na 80.000 vernikov in turistov, ki so bili zbrani na trgu sv. Petra, izjavil, da „ljubezen, ne nasilje, je pot, po kateri bo možno zgraditi boljši svet.“ Janez Pavel I. je citiral zadnje besede redovnice Tereze, predno so ji v francoski revoluciji z giljotino odsekali glavo: „Ljubezen bo vedno zmagovita, ljubezen lahko vse stori.“ Papež je poudaril: „To je prava beseda. Nasilje ne more ničesar napraviti, ljubezen pa lahko vse napravi. Vsak posameznik se mora odločiti, kaj lahko stori za blaginjo družbe.“
Nekaj dni prej pa je Janez Pavel I. odločno obsodil tkim. „teologijo osvo-
ki pa sam včasih ne ve, kako bi razložil položaj, ki se le predolgo vleče. Prav pred njegovim odhodom v ZDA so se znova podražila goriva v višini 6 odstotkov, kar bo seveda dvignilo cene vsem ostalim produktom. Ali ni izpolnitev vsaj osnovnih človekovih potreb tudi važna „pravica“, ena najvažnejših. A Amnesty International se zanima le za maloštevilne proslule gverilce. . .
Kar se tiče problema s Čilom, se je stvar nekoliko ohladila. Več upanja je na mirno rešitev, medtem ko se množijo predlogi za skupno izkoriščanje naravnih bogastev v južnih morjih (ribe in petrolej), ki naj okoristi obe državi in zagotovi mir na tamošnjem področju.
Je pa ta teden neka novica precej prizadela razne politične opazovalce. In to iz enostavnega razloga, da so ti opazovalci — časnikarji. Zakonski osnutek delavskega ministrstva je bil potrjen v kongresnem svetu in mu manjka le še predsedniški podpis. Ta zakon predvideva, da se odpravi polovični popust, ki ga imajo časnikarji v državnih vozilih (vlak, letala). Ves časnikarski svet je planil pokonci, in upajo, da predsednik Videla zakona ne bo potrdil.
Primer pa je zanimiv s tegale vidika: omenjeni osnutek je bil bliskovito potrjen, komaj je prišel z delavskega ministrstva v kongres. Neki drugi zakon pa čaka na rojstvo že dve leti in pol, pa ga z ničemer ne morejo spraviti na svet. Gre za zakon o sindikalnih organizacijah, ki ga napovedujejo že od samega nastopa in je bil najavljen z najvišjega vladnega mesta, pa še sedaj ni o njem ne duha ne sluha. Opazovalci menijo, da je preveč interesov v ozadju, da bi lahko prišli do zakonskega besedila, ki bi bil vsem po godu.
bojenja“, o čemer je zlasti pisal neki Gustavo Gutiérrez in ki je predvsem zajela nekatere latinskoameriške vernike in duhovščino, ki so zašli močno na levo. Janez Pavel I. je izjavil:
„Katoliška Cerkév zavrača levičarsko ‘teologijo osvobojenja’, dasi se ne bo nikdar prenehala boriti za pravičnost. Napačno je trditi, da politična, gospodarska in družbena osvoboditev sovpadajo z osvobojenjem v Jezusu Kristusu, da božje kraljestvo sovpada s človeškim kraljestvom, da drži „ubi Lenin, ibi Jerusalem.“ Papež Janez Pavel I. je poudaril, da Cerkev takih desviacij ne odobrava, da pa se nikdar ne bo prenehala boriti za „esvobodo, pravičnost, mir in družbeni razvoj.“
Opazovalci ugotavljajo, da papeževe izjave veljajo tudi latinskoameriškim škofom, ki se pripravljajo na zaseda-danje v Puebli v Mehiki, ki se bo začelo 12. oktobra t. 1.
Še dolg proces v Nikaragui
SANDINISTI NAPOVEDUJEJO TEROR
Janez Pavel I. govori
OBSODBA MARKSIZMA
Odprto pismo romunskega partijca državnemu predsedniku Ceausescu
Vse bolj in bolj prehaja v pričevanje dejstvo, da je komunistična doktrina v teoriji eno, v praksi izvajana pa vse kaj drugega. Komunistom ni posebno težko pridobiti pristaše in propaga-torje za svoj nauk med intelektualnim slojem, posebno dokler so še v opoziciji ali v ilegali. A ko pride do neomejene oblasti in se v praksi razbohoti, je poštenomislečemu intelektualcu čezdalje težje ostajati prepričan pristaš komunistične stvarnosti. Preveliko je nasilje nad človekovo miselnostjo in po naravi dano samosvojostjo posameznika, kar šteje med najosebnejše človekove vrednote. Naravno je tedaj, da začenjajo pogumno vstajati iz zatiranja in dozdanjega mrtvila po vseh komunističnih deželah prav itelektualci kot uporniki in tožilci sistema — skrunitelja po božji in človeški postavi danih 'osnovnih pravic.
O tem pojavu po deželah zh železno zaveso smo sproti poročali. Ta mesec je dobila Romunija svojega javnega glasnika. 43-letni Viktor Frunza, član romunske KP od svojega 21 leta, docent na publicistični fakulteti bukareške univerze (kontrolirane po CKKP), ugleden in zelo upoštevan romunski pesnik, pisatelj, dramaturg in esejist, se je ta mesec mudil na Zahodu. Izjavil je sicer,
da se ne prišteva ne k disidentom ne h kaki drugi uporniški skupini in ni član nobene frakcije borcev za človekove pravice. Vendar je ob tej priliki
6.	t, m. objavil y Frankfurter Allgemeine Zeitung odprto pismo romunskemu državnemu predsedniku in partijskemu šefu Ceausescu kot „dobronamerni kritik“ razmer v svoji domovini z vidika „humanističnega socializma“. Iz njegovega daljšega pisma objavljamo v prevodu nekaj glavnih misli:
Spoštovani tovariš Ceasescu.. .
Kolikor mi je znano, ni to (rudarska stavka avgusta 1977) edino v molk zavito dejstvo v naši deželi. Na podlagi tega bi zlahka nemara zmotno sklepali, da je socialistična demokracija samo besedna, teoretsko zgrajena resničnost za prikrivanje dejstva, da nima ne partija ne ljudstvo pravice do pojasnil in da je celo tisk, ki naj bi bil prežet z duhom partije povsem nezaveden, negiben in ohromel.
DEBELA STENA LOČI LJUDSTVO OD VODSTVA
Vem za mnoge oblike socialne demokracije, ki dajejp zadnje čase delovnim množicam možnost razgovorov o naših
A
najvažnejših problemih. A upam si trditi, da je osnova tem oblikam ista: demokracija pomeni zanje fingirati razpravljanja, imeti govore, ki le redkokdaj upoštevajo dejanske prošnje in upanja delovnega ljudstva in ne morejo prodreti debele stene, ki loči ljudstvo od vodstva. Rekel bi celo, da smo izdelali dognan sistem, po katerem socialistična demokracija lahko čezdalje bolje zakriva narodu, kar ima za prikriti potrebno. Doslej nedosežen industrijski razvoj, brezpogojno potreben, da dosežemo raven razvitih dežela, naj bi zagotovil neodvisnost države, a pri tem ga ne briga življenjska raven naroda. Stvarnost to dokazuje; a omenjeni sistem nam skuša dokazati nasprotno.
Zamolčuje zgrešene naložbe in s čem krijejo ižgube, kako so visoke in kdo je zanje odgovoren.
Glede človekovih pravic ste tudi v svojem zadnem govoru posebej poudarili pravico do dela kot najvišjo pravico. Pozornejša analiza položaja pa bi dovolila ugotoviti, da je pri nas pravica do dela definirana v korist države in ne človeka. Država določa vrednost delovne sile, ki jo namešča, medtem ko delojemalec nima pravice braniti edine vrednosti, edine dobrine, ki jo poseduje. A v trenutku, ko ista država ne potrebuje več delovne sile kakega človeka in si prihrani delovno mesto ali opusti cela podjetja, kdo zagovarja takrat v naši socialistični demokraciji te
ljudi? Kje je ustanova, ki bi zagovarjala državljana, kadar je brez dohodka?
VZROKI BEGA IZ DRŽAVE
V istem govoru ste omenili tudi pravico, ki postaja vedno bolj pereča in jo podpira cela vrsta mednarodnih dokumentov, katere je Romunija po Vas podpisala: pravica do svobodnega kretanja ljudi in izmenjave mišljenj. A vi ste napadli želje po izselitvi romunskih državljanov — mnogi teh pripadajo narodnim manjšinam — in naznačili, da so podlegli privlačnosti svetovnega kapitalizma. Brez dvoma je to vsaj deloma res, a že s to trditvijo je bil preprečen vsak poskus analiziranja teh problemov.
Vprašam se, zakaj beže prav zdaj Romuni v tako zaskrbljivem številu? Res samo iz gospodarskih, ali tudi dz političnih vzrokov? Gospodarski motivi, ki jih iščemo zunaj, se nahajajo predvsem pri nas doma. Vzroki so političnega" značaja. Predvsem tisti, ki ste ga vi le mimogrede omenili: dejstvo, da princip socialistične etike in pravičnosti še ni povsem ostvarjen.
Res ne vem, h katerim marksističnim načelom spada sedanji predpis za podelitev potnega lista le, če to prej dovoli vodstvo podjetja ali ustanove in nato kdorkoli od pristojnih na ministrstvu. Pustite, naj ljudje vidijo z lastnimi očmi in presodijo z lastnimi, mož-
gani. Dajte vsakemu državljanu možnost dobiti potni list — in prepričan sem, da ta problem ne bo več obstajal. V nasprotnem primeru bo postopoma postajal beg z dokumenti ali brez vsakega papirja narodna nesreča.
PREPRIČANJE NE MORE BITI PREDPISANO
Problemu svobodnega kretanja je enakovreden problem svobodnega izmenjavanja mišljenj. Sporazumen sem s stališčem partije, da ne zadošča prevzeti tujo kulturo brez lastnega vplivanja na druge kulture. A brez demokratizacije notranje politike, brez ustvarjalnega sodelovanja čim večih ljudi v posameznih poklicih, brez filozofskega, umetniškega, književnega, ustvarjalnega dela si ni moči predstavljati resničnega romunskega doprinosa k sodobni kulturi. Umetniško ustvarjanje je osebno dejanje; predpostavlja osebnosti, ne pa udinjane umetnike. Pripadnost marksistični filozofiji je vprašanje osebne vezanosti posameznika, ki posreduje nekaj svojega prepričanja tudi svoji stvaritvi. Prepričanja za to ne morejo biti ne predpisana, ne vključena v delovne osnutke in programe. To bi bil povratek k dogmatizmu žalostnega spomina, katerega žal spet doživljamo.
Čeprav nimamo več cenzurnih oblasti, imamo sicer neopazno, a dra-


17. obletnica blagoslovitve Slomškovega doma
SLOVENJ GRADEC — Slovenjgradčani niso od muh: postavili so svetovni rekord v „potiskanju spačka“. Dvajset mladih je 50 ur potiskalo Citroen okoli stadiona in tako naredilo 327 km. Najbrž bi mogli čas kaj pametneje porabiti.
GORNJA RADGONA — 16. mednarodni kmetijsko-živilski sejem je dobro uspel, saj ga je obiskalo 150.000 ljudi.
BEGUNJE — Na tekmovanju v gozdnih veščinah se je pomerilo 34 tekmovalcev, med njimi 10 kmetov, ki so se merili v sedmih veščinah. Prvo mesto je pripadlo kmetu Jožetu Lipovcu.
PTUJ — Na desetem festivalu domače zabavne glasbe, ki je bil 26. in 27. avgusta v Ptuju, je prvo mesto žirija prisodila ansamblu Dobri znanci, drugo ansamblu Vikija Avšiča, tretje pa ansamblu Slovenija. Ta zadnji je dobil največ glasov od 8.000 poslušalcev.
PIRAN — Piranske ulice in trge je 27. avgusta zasedla močna četa slikarjev; 125 jih je prišlo — poleg domačih so prišli še iz Italije in Avstrije in se merili na temo „Piran, Istra, morje, soline“. Žirija je od 148 oddanih del izbrala 68 za razstavo, prvo nagrado pa prisodila Nejču Slaparju iz Kranja.
LJUBLJANA — Turistična sezona se je končala in slovenski „hotelirji“ preštevajo devize. So kar zadovoljni, ker je bilo letos, kljub slabemu vremenu, precej tujih turistov. Težave imajo slovenska zdravilišča, pa ne zaradi pomanjkanja gostov, ampak zaradi pomanjkanja prostorov. Kar tretjino več gostov bi mogli nastaniti in to ne samo v glavni turistični sezoni, ampak v vsem letu.
BREŽICE — V Šentlenartu pri Brežicah grade klet za 250 vagonov vina. Nad kletjo bodo postavili še dve polnilni liniji, od katerih bo ena proizvajala Slovinove brezalkoholne pijače z donečimi imeni Jupi, Cocta, Schweppes, pa še nove „gazirane“ sadne sokove in grozdni napitek.
METLIKA -— Metliška Beti, ki ima svoje proizvodne obrate v Metliki, Črnomlju, Dobovi in Mirni peči, si s svojimi pletilnimi izdelki uspešno utira pot na zahodno tržišče. Prodaja svoje izdelke v ZR Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Dansko, Nizozemsko in Švedsko; poznajo jih pa tudi v SZ, Madžarski in Češkoslovaški.
RESNIK — Sedem učencev z Resnika, kraja pri 'Slovenskih Konjicah ni sedlo v klopi šole v 'Skomarjih. šolo v Resniku nameravajo opustiti zaradi majhnega števila otrok. Resničani pa
stično cenzuro. Uradniki delegati odločajo, če naj bo kako za objavo predloženo delo sprejeto ali odklonjeno. S tem že vnaprej nadomeščajo poklicno kritiko amaterji. Tudi naklade ne odločajo na podlagi kakovosti dela, temveč po povsem drugačnih, nepreglednih merilih.
POVRATEK K MALIKOVANJU
Pred desetimi leti ste dejali, da ne potrebujemo malikov, ker nam ni treba narediti iz človeka simbolne zastave, kajti naša simbolna zastava da je marksistični nauk. A zadnja leta je partijska propaganda ustvarila iz vas novega malika. Vaše velike objektivne za-' sluge za narod in partijo ter ugled, ki ga uživate po vsem svetu, so objektivna resnica. Ne morem pa soglašati s čezmernim hvalisanjčhi vaše osebe: v govorih, v časopisnih člankih; z organiziranim pojavljanjem tisočev ljudi ob ritmičnem vzklikanju imena po trgih, po ulicah; s pesniki, ki' se za uspehe nimajo zahvaliti svoji nadarjenosti, temveč svoji spretnosti prilizovanja; končno z vsem, kar naj iz vas ustvari nadčloveka.
Kot romunski državljan in član romunske komunistične partije sem mnenja, da je moje mesto doma. Menim tudi, da nisem storil nikakršnega nečastnega dejanja, če sem izjavil, da ne soglašam z nekaterimi vprašanji partijskega vodstva; zato se z dvignjeno glavo vračam domov.
Dovolite mi izraziti Vam svoje spoštovanje. S pozdravi tovariša
Viktor Frunza
Pariz, avgusta 1978
mislijo drugače in pravijo: Pred tremi leti ste nas na Resniku prepričevali o celodnevni šoli in ste nas prepričali. S skupnimi močmi so uredili šolo, sedaj pa naj bi jo čez noč ukinili. Ne, otroke ne bomo pošiljali v Skomarje, zahtevamo učiteljico.
LJUBLJANA — (Jugo) slovenščina potovalne agencije Interexport Ljubljana, in letalskega podjetja Inex-Adria, ki ima sedež v Ljubljani, v prospektu o tečajih angleščine v Angliji in Ameriki: „Moderni angleški tečaji namenjeni so profesorjima in Studentima angleškega jezika, sestavleni so od 20 predavanj na temo moderna književnost, zatim 11 predavanj na temo politika, ekonomija in obrazovanje in 9 predavanj o vmetnosti, katera se odvijajo v eni od univerzitetskih predavalnicah tik uz reko Cam. Bogat društveni program dobro je vklopljen v pouk, a vključuje razgledanje Cambridgea prvega dana te nekoliko izletov v poznata mesta kod London in Oxford. Sem tega organizirane so diskusije, večernja predavanja in razni obiski s predstavama za študente angleskog jezika, in vse to je vključeno v ceno aranžmana.“ Prospekt so tiskali v Veliki Britaniji, toda kdo se je potrudil za slovenski prevod? Pri „Intereksportu Ljubljana“ najbrž teksta sploh nikdar niso prebrali.
CELJE — Na vogalu Stanetove in Miklošičeve ceste so pri gradnji naleteli na zidovje, ki bo pomembno za tloris nekdanje rimske Celeie. Arheologi pravijo, da gre za zidovje dveh večjih stanovanjskih hiš, zgrajenih v 1. stoletju, ki sta bili obljudeni s stanovalci še v 4. stoletju. Med izkopavanji so našli dva velika bronasta novca, precej keramike, bronastih zaponk, srebrno zapestnico in v kotu enega prostora 117 bakrenih novcev, ki jih je stari Celjan verjetno skril v 4. stoletju, ko so bili burni časi. Našli so tudi ostanke kipa iz pohorskega marmorja, ki je verjetno predstavljal Herculesa.
Umrli so od 31. 8. do 5. 9. 1978:
LJUBLJANA — Frančiška Koma-tar; Zmago Šturm; Marija Štertak vd. Snoj; Marija Pečnik; Franc 'Strehar, 67; Margareta Lenček; Rada čuda; Magdalena Verbič r. Janželj, 98; Marija Nemec r. Mušič; Draga Furlan; Marijan Rogel, dipl. oec.; Avgust Buder; Ivan Kovač in Murija 'Roter-Kovač, prom. nesreča.
RAZNI KRAJI — Terezija Ograjen-šek, Vojnik; Antonija Bokavšek, Vevče; Jože 'Glajzer, 41, Maribor; Marija Eržen r. Gartner, Češnjica; Štefan Knific, žel. up., Škofja Loka; Ivan Zarnik, Suhadole; Ivan Lampe, mes. mojster, Kočevje; Duška Grlica, šivilja, Novo mesto; Janez Pajnič, Bukovica pri Ribnici; Jože Rupnik, dipl. inž., Logatec; Janez Slabanja, Log pri Brezovici; Nika Železnik, Rimske Toplice; Minka Kožuh. Dvor pri Polhovem Gradcu; Ignac Modrijan, 66, Petkovec; Frančiška JJež-narič, 77, Domžale; Leopold Goršek, Dobrna; Ivan Bidovec, 72, Nova Gorica; 'Ciril Podgornik, Begunje pri Cerknici; Ivan Kores, župnik, Selnica ob Dravi; Božidar Čolnar, Krško.
Turki so že v drugi polovici XV st. prihajali ropat v našo deželo zlasti po padcu Carigrada 1450 leta. Bili pa so že prej v slovenskih deželah, kamor so hodili morit, požigat in plenit. Tako so vdrli v naše kraje prvič 1. 1396 in 1. 1415 so dosegli že Primorsko. Odslej so divjale redno slednje leto, včasih tudi večkrat na leto (1. 1471 štirikrat!) turške čete iz bližnje Bosne v naše kraje, zlasti v sedemdesetih letih XV st. Najhujši je bil napad 1. 1478, kjer so trpele največ Primorska in Koroška. Kranjska pa že preje, saj so požgali Šentpetersko cerkev v Ljubljani že 1. 1471 in odpeljali čez devet tisoč ujetnikov v sužnost in med janičarje. Do 1. 1483 šteje zgodovina kar 30 napadov Turkov na našo zemljo, v katerih so odpeljali dvestotisoč ljudi v sužnost. Glavni poraz — prav od slovenskih čet —1 pa so doživeli na dan sv. Ahaca 1. 1593 (26. 6.), kjer so pri Sisku skušali prebiti vrata v Slovenijo in potem na Zahod. Če so prej imeli namen samo ropati naše kraje, so tedaj imeli tudi politični cilj razširiti turški imperij v Italijo in Srednjo Evropo. Za Siskom je bila potem prva in zadnja trdnjava proti turškemu prodiranju v Evropo Ljubljana. Od tu pa je vodila prosta pot — v Rim. . . Bili smo v prvi liniji obrambe krščanstva pred pohodom v
Slabo vreme ni preprečilo številne udeležbe na proslavi 17-letnice. Že v zgodnji dopoldanski uri se je zbralo mnogo članov in gostov, številna mladina v narodnih nošah. Pri slovesni maši za dobrotnike ustanove je pel cerkveni zbor pod vodstvom svojega neumornega pevovodje Gabrijela čamer-nika. O nevarnostih za našo slovensko versko in narodno skupnost je razvijal misli msgr. Anton Orehar.
Pri izredno okusno pripravljenem kosilu je nad tristo oseb v prijetni družbi počakalo na popoldanski program.
Okoli 17. ure je pričel z napovedjo sporeda lic. Marijan Schiffrer. V imenu odbora Slomškovega doma je spregovoril predsednik 'Slomškovega doma Ivan' Makovec. V svojem lepem govoru je opozarjal na bistvene naloge slovenskih Domov in vabil k sodelovanju. Njegove klene misli so bile sprejete z živahnim odobravanjem. Nastop mladenk pod vodstvom gdč. Anice Šemrov je s svojo ljubko simbolično vajo osvo-jjl srca navzočih. Takoj nato je med zvoki orlovske himne strumno prikorakalo 50 učencev in učenk Slomškove šole z lepimi slovenskimi zastavami. Na okusno okrašenem odru je ta skupina ustvarila edinstveno ozadje mladih src in slovenskih barv med slavnostnim govorom predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloša Stareta. Z njemu znano govorniško sposobnostjo je nanizal bogate misli za našo narodno rast in življenje v svobodi. Govornik je žel upravičeno priznanje številnih poslušalcev, ki so z velikim zanimanjem sledili izvajanjem priznanega javnega delavca in vodnika. Po končanih ovacijah je Mateja Hribar podala recitacijo zastavi, ves zbor u-
Osebne novice:
Krsta: Krščena sta bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Magdalena Valerija Vivod, hči prof. Tineta Vivod in ge. prof. Marjane roj. Hribar. Za botra sta bila prof. Franc Sušnik in ga. Marija Sušnik. Krstil je msgr. Orehar; Emilijan Dante Caputo, sin Jožeta in ge. Terezije roj. Starič. Botrovala sta Janko Starič in gdč. Metka Starič. Krstil je Franc Bergant, slovenski dušni pastir iz San Martina.
Srečnim staršem iskrene čestitke! .
Poroki: Poročila sta se 23. septembra med poročno mašo v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Alojzij Poglajen in gdč. 'Irena Urbančič. Za priči sta bila ženinova mati ga. Terezija Poglajen in nevestin oče Bogomir Urbančič. Poročil je p. dr. Alojzij Kukoviča DJ.
V	župni cerkvi v Transradiu sta se poročila Marija Oberžan in gdč. Veronika Albreht. Priče so bile ženinovi starši Stanko in ga. Francka Oberžan ter nevestini starši Jože in ga. Ivanka Albreht. Poročil ju je dr. Alojzij Starc.
Vsem novoporočencem iskrene čestitke!
Nov slovenski diplomant: Na bue-nosaireški državni univerzi je diplomiral in prejel naslov arhitekta Polde Malalan. čestitamo!
SAN JUSTO
Začetek dograditve Našega doma
V	San Justu bodo v nedeljo 8. oktobra praznovali svojo vsakoletno obletnico ustanovitve — sedaj že 22-o — ter bodo ob tej priložnosti po dviganju zastave začeli — simbolno — z delom za dograditev Našega doma pod geslom: Dogradimo Naš dom — za slovensko prihodnost. Popoldanski program je posvečen proslavi 60-letnice Osvoboditve 29. oktobra 1918. leta in bo go-
turškega vpada I. 1478
svet. Pri podobnem pohodu na Dunaj 1. 1683, je bil načrt po svetovni (evropski) nadvladi sulejmena Veličastnega zlomljen. Tudi slovenske pokrajine so bile rešene azijskih pokončevavcev, bi so jih nadlegovali — 200 let, torej skozi — sedem rodov.
Letos poteka 500 letnica velikega vpada Turkov na Primorsko in Koroško, 1. 1478, ki je imel za posledico tudi veliki koroški punt, ter se je oboje tragično končalo. (To dobo je po Un-restovi kroniki obdelal Karel Mauser v povesti Puntar Matjaž). Kakšna stiska pa je bila v teh letih po slovenskih deželah, naj pove zanimiv dokument iz 1. 1474, ki ga je v glavnem objavil (po Grudnu) pokojni dr. Klinc v knjigi „Marija v zgodovini Goriške“ in ki je vreden branja tudi v našem času.
L. 1474 so kranjski deželni stanovi naslovili na papeža Siksta IV. takole obupno pismo:
„Osemkrat je turški sovražnik pri-drl z veliko množico v našo deželo, jo požgal in tako opustošil, da se mora smiliti Bogu, Vaši Svetosti in vsakemu kristjanu. Kaj nas pa čaka, ako nam zdaj kì'istjani ne pridete na pomoč? Nič drugega, kakor da se bomo mi (Kranjci) in prebivavci Slovenske krajine, Metlike, Istre, Krasa in še. mnogo drugih sosednjih pokrajin, ki z
čencev pa Aškerčovo pesem Janičar. Slednja je bila izredno lepo podana in odličen uvod v odrski prikaz iz slovenske zgodovine v dobi turških vpadov v Slovenijo. Napisal ga je naš neutrudni sodelavec univ. prof. dr. Tine Debeljak, režirala pa ga. Ema Kessler ob sodelovanju Janeza Brula in Ivana Makovca.
Podobnih odrskih prikazov iz zgodovine je hilo v Slomškovem domu že več. Čeprav po večini niso nastopili poklicni igralci, je bilo potrebno mnogo vaj in delo režiserke prav gotovo ni bilo lahko. Težko si je predstavljati, koliko truda je bilo vloženega v to predstavo. 'Pa je kljub oviram in težavam dobro uspela. Občinstvo je z zanimanjem sledilo razgibani predstavi, pri kateri so izredno skrbno podali svoje vloge vsi glavni igralci in tudi mladina z manjšimi nastopi. Nastopili so v vlogi meniha, Janez Brula; glavar, Jože Vom-bergar; pisar, Tone Bidovec; župnik, Stanko Novak; mati, Pepca Javoršek; oče, Jernej Tomazin; sin Jure, Gregor Hribar; nevesta Zala, Metka Tomazi-nova; potujoči pevec, Marko Fink; turški paša, Janez Jerebič; Turki: Maks Nose, Jure Pintar in Franci šifrer; sel, Ciril Loboda.
Odrski prikaz nas je na učinkovit način povedel v čas, ko je slovenski narod trpel pred turškimi vpadi in so morali tisoči umreti, mlade pa so odvedli v sužnost.
S tem posrečeno napisanim in zelo dobro izvedenim odrskim prikazom je bil kulturni del prireditve zaključen. Pri družabnem delu je do pozne ure ostalo še veliko število rojakov v veseli slovenski družbi.
—šič
vornik dr. Tine Debeljak. Kot slavnostna predstava bo prikazana reprezentativna drama iz časa celjskih grofov Veronika Deseniška (v režiji Frida Beznika), ki naj velja tudi za spomin na stoletnico rojstva pesnika Otona Župančiča.
SLOVENSKA VAS Blagoslovitev in otvoritev Ateneja
Novo zgrajeno poslopje — mladinski Ateneo v 'Slovenski vasi — je bilo v nedeljo, 17. septembra, z veliko svečanostjo izročeno občestvu fare Marije Kraljice, katere sestavni del smo Slovenci. Veličastna stavba, ki so jo zgradili slovenski lazaristi za športno vzgojo in zdravo razvedrilo — mens sana in corpore sano — je nov doprinos k splošnemu napredku našega okolja. S to novo zgradbo se je naš slovenski človek s svojim delom ponovno uveljavil v tem predelu buenosaireškega predmestja. Zato z upravičenim ponosom zabeležimo nedeljski dogodek.
Dan blagoslovitve novega poslopja je bil velik praznik za vso mladino naših farnih šol, za njihove starše in za vse farane na splošno. Zaradi bližajoče nevihte so učenci in uniformirani dijaki, ki so se zbrali na šolskem prostoru, pred napovedano uro vkorakali v novo stavbo, kjer so napolnili ves spodnji prostor poslopja. Spremljali so jih učiteljice in profesorski zbor. Ostalo ljudstvo se je zbralo na širokih hodnikih v prvem nadstropju, odkoder so z lahkoto sledili sveti daritvi in ostalim slovesnostim v pritljičju. Ob napovedani uri je v sprevodu stopil v Ateneo pomožni škof iz Lomas de Zamora msgr. Hector Romero skupaj s krajevnim župnikom g. Janezom Petkom in s kaplanom g. Jožetom Bokaličem. V sprevodu so šli tudi vsi povabljenci in gostje, kateri so zasedli sedeže poleg oltarja, na katerem je po-
nami vred enako silo trpe, dvignili in zapustili deželo, mesta, gradove in do-movoino.. . Kdor je videl tisočero silo, bridko vpitje, veliko trpljenje in jok ubogih ujetih kristjanov te dežele, je bil pač ganjen od žalosti in usmiljenja ... In če si sovražniki podvržejo našo deželo, česar nas obvaruj dobrotljivi Bog, potem jim je odprta pot in ne bodo jih ovirale niti gore niti vode, da bi ne vdrli v laške in nemške dežele, bati se je celo za Rim, ker so v nekaterih letih pridrli iz Carigrada do sem in še dalje...
In koga drugega naj bi v tej sili klicali na pomoč, kakor najvišjega poglavarja sv. krščanske vere, ki je od Boga postavljen, da pase njegove ovčice . . .Prosimo Vašo Svetost, naj premisli in uvažaj e veliko nečast, ki se dela Bogu, s tem, da se onečaščajo sveti zakramenti, rušijo božje hiše in da je bilo toliko božjih služoKnikov in toliko tikočev ljudi pomorjenih. . . Kako neusmiljeno je sovražnik ločil žene, može, otroke in sorodnike in jih nage, bose, lačne in žejne, vkovane v železo in v verige kakor hudodelce, z rokami na hrbtu zvezane, odgnal v sužnost. . . Kako neusmiljeno• se preliva krščanska kri, koliko revščine trpe revni kristjani, katerim je bilo vse imetje ugrabljeno in požgano, ki nimajo niti strehe niti zavetja, kamor bi se skrili pred groznim sovražnikom. Kako strašna
možni škof daroval mašo. Med povabljenci so med drugim bili zastopnik la-nuškega župana, boter novega poslopja dobrotnik g. Podesta z gospo, arhitekt Jurij Vombergar z gospo, zastopniki krajevnih farnih organizacij, oba predsednika .naših slovenskih organizacij v vasi in še drugi. Slavja so se udeležili tudi zastopniki vseh bližnjih šol s svojimi zastavami.
Nad glavnim vhodom v Ateneo so v vetru plapolale tri zastave: papeška — izraz pripadnosti navzočih katoliški Cerkvi, argentinska — simbol dežele, v kateri živimo ter slovenska — simbol narodne skupnosti, ki je dala idejo, pobudo in delo za veličastno športno stavbo v vasi.
Med mašo je škof msgr. Romero poudaril vlogo katoliške šole v današnjem času. Njegove misli so bile kratke in jedrnate. Po maši je sledila blagoslovitev zastave in novih prostorov, nakar so nastopili govorniki, ki so gg. lazaristom čestitali h koristni ustanovi in k namenom, ki jih ta stavba zasleduje pri vzgoji mladine. Tako se je pravni zastopnik farnih šol g. Petek med drugim zahvalil tudi katoliškim Nemcem za njihovo denarno pomoč pri gradnji. Rektor farne srednje šole lic. Sganga je ob tej priliki dal priznanje slovenski skupnostmi in sicer z besedami: „Zahvaljujemo se tudi slovenski skupnosti v tem naselju za njihovo kulturo, s katero so nas obogatili.*
Načrte za Ateneo je naredil naš rojak arhitekt Jurij Vombergar, ki je pred leti napravil načrte za ostale gradbene objekte v vasi, začenši s preureditvijo in dovršitvijo notranjosti cerkve po koncilskih določbah liturgične obnove. Sledile so ostale stavbe: dograditev osnovne šole, kasneje srednja šola, misijonski zavod, Hladnikov dom, farni prostori, farna dvorana in Baragova tiskarna. Njegov je tudi načrt za bodoči Dom počitka, ki se že gradi na vogalnem zemljišču poleg cerkve.
Vsa večja dela pri novi zgradbi so opravili slovenski obrtniki. Železobe-tonsko konstrukcijo je preteklo leto meseca februarja začel naš vaščan, danes že pokojni Rudolf Primožič, delo je nadaljeval in končal njegov sin Franc. Z izjemo strehe in nekaterih manjših del so vsa ostala dela: zidavo, napeljavo elektrike, mrzle in tople vode, namestitev sanitarnih naprav izvršili slovenski obrtniki, ki so s strokovnim in vestnim delom doprinesli svoj delež h gradnji ponosne stavbe, ki skupaj z ostalimi bogatijo in krasijo našo vas in okolje.
N. G.
POVIŠANJE NAROČNINE
Ko smo določevali povišanje naročnine Svobodne Slovenije za tekoče leto 1978, smo bili prepričani, da inflacija ne bo presegla 100% v tem letu in da se tudi cene ne bodo zvišale preko navedene meje. Dejansko pa je od konca avgusta inflacija že presegla 140%. Od lanskega 1. septembra do letošnjega konca avgusta pa nad 170%.
Zaradi nepredvidenega poviška stroškov tiskarne, papirja, poštnine in vseh izdatkov, ki so v zvezi s tiskom, moramo povišati naročnino v Argentini za vse tiste, ki jo doslej še niso plačali na 12.000, pesov, za pošiljanje po pošti pa na 14.000 pesov.
Vse tiste, ki so naročnino že poravnali, prosimo, da doplačajo 2.500 pesov, tisti pa, ki dobivajo list po pošti,
3.500	pesov. Posebej poudarjamo, da nam bo z ozirom na inflacijo doplačilo koristilo, če ga plačate čimprej, najkasneje do konca leta.
Uprava Svobodne Slovenije
nadloga je to, ko morajo nesrečne matere s svojimmalimi otroki bežati v črni noči, ob velikem deževju in nevihti in kar je še hujše, da nimajo dece s čim pokriti. Koliko je tu mraza in trpljenja, strahu in revščine, koliko bridkosti, bolečine in joka. Nobeno človeško srce ne more tega popolnoma
um.eti, nihče popisati in dopovedati. Zato prosimo Vašo Svetost in ves kardinalski zbor, da se nam v kratkem pomaga z močno deželno b r amb o proti Turkom in da se proti njim izvede križarska vojska...“
Tako pismo kranjskih stanov, ki ne potrebuje' komentarja, le premislek.
Zgodovinar dodaja: „Ta poziv je pretresel tudi sv. očeta, ki je dne 24. junija 1475 zaukazal javne molitve in spokorne procesije za trpeče kristjane in odredil, naj se zbirajo sredstva in vojaki za vojno proti Turkom. Cesar Friderik III. je napovedal črno vojsko proti Turkom in pomoč so obljubili Benečani, Poljaki, Romuni in ogrski kralj Matjaž...“
„Da je bila sila na višku, nam priča pismo oglejskega patriarha z dne
22.	aprila 1478, s katerim pooblašča goriško duhovščino, da se z orožjem v roki bori zoper Turke.“
To se je zgodilo in zgodilo natančno pred pol lOOO-letjetn.
Ali pa ne morebiti tudi pozneje?
td
Ob 500-letnici velikega
SLOVENCI v ARGENTINI
NARODNOPOLITIČNO DELO V EMIGRACIJI
INFORMATIVNI IN DEBATNI VEČER
MILOŠ STARE, predsednik SLS: Delo SLS v emigraciji DR. M. KREMŽAR: Nujnost političnega delovanja
V SOBOTO, 30. SEPTEMBRA 1978 OB 20. URI
V SLOMŠKOVEM DOMU
Vabljeni vsi, ki se zanimajo za narodnopolitično delo, predvsem za delovanje in program ,SLS.
PO ŠPORTNEM SVETU
KNJIGA O TRIGLAVU bi morala iziti za 200-letnico prvega vzpona na kralja slovenskih gora, a so njen izid premaknili na december zaradi „prezaposlenosti avtorjev dr. Mihe Potočnika, prof. Evgena Lovšina in Stanka Hribarja“. V Knjiga o Triglavu bo okrašena s 16 umetniškimi prilogami slikarjev, ki jih je prevzel svet Triglava in s 30 dokumentarnimi fotografijami večjega obsega.
EKIPA ALPINISTOV iz Domžal, Kamnika in Mengša je v Hindukušu v Pakistanu osvojila 7692 m visoki najvišji vrh Tirič Mir po novi prvenstveni smeri, ki so jo doslej zaman skušale opraviti razne alpinistične odprave. Na vrh so prišli 11. avgusta Matjaž Veselko in Miro štebe, 14. avgusta pa
IVAŠ DOM
še Cene Berčič, Janez Šušteršič in Jure Ozog, le vodja odprave Slave šikonja se je moral zaradi poškodbe noge vrhu odpovedati.
NA 12. EVROPSKEM prvenstvu v atletiki se je 14 jugoslovanskih reprezentantov kar dobro odrezalo. Zlato medaljo v troskoku je dobil s 16,94 Srejo-vič; 7. mesto je s 16,62 zasedel Spasojevič, deveto Hegediš s 16,24. Stekič je osvojil srebrno v skoku v daljavo, štafeta 4x100 je bila osma, Pisić pa je zasedel deveto mesto v teku 100 m ovi-
NA DRŽAVNEM PRVENSTVU v plavalnem maratonu je lanski prvak Kranjčan Borut Petrič obranil naslov. 16 km dolgo progo ob otoku Hvaru je preplaval med 18 tekmovalci v času 3:56yl5^ Edina dama med 18 tekmovalci Barbara Stembergar, prav tako iz Kranja, je osvojila 4. mesto.
SAN JUSTO
Mednarodni teden
UPOKOJENI španski diplomat Angel Alcazar de Velasco je v Madridu objavil, da je med vojno vodil v Kanadi vohunsko mrežo proti Angliji in ZDA. Njegovim vohunom se je posrečilo izpeljati japonsko potopitev britanske vojne ladje Prince of Wales leta 1941. Podatke o položaju ladje je dobil od nekega ameriškega vohuna. „Proti Angliji so se poleg Hitlerjeve Nemčije borile tudi ZDA, ker so v Washingtonu hoteli zmanjšati britansko moč na morju,“ je izjavil Velasco. Njegovi vohuni da so tudi izvedeli za priprave atomske bombe, pa v Madridu niso hoteli verjeti v resničnost teh poročil.
POLJSKI KARDINAL WYSZYNSKI se je pet dni mudil v Zahodni Nemčiji, kjer je pozval Nemce in Poljake, naj „pozabijo na preteklost in delajo skupaj za bodočnost Evrope.“ Wyszynski je tudi pozval Zahodno Evropo, naj „preneha biti orožarna za Bližnji vzhod, Afriko in latinsko Ameriko“ ter je maševal v kapeli Presvete Krvi, ki je postavljena na prostoru, kjer je bilo zloglasno nacistično taborišče Dachau pri Miinchenu.
Prosimo, ne odlašajte s poravnavo naročnine!
OBVESTILA
VEČERJA
Prva v namen gradnje gledališkega odra in pokrite telovadnice
z nagradnim žrebanjem avtomobilov:
Opel K 180 in Fiat 600
ob navzočnosti vseh članov in prijateljev, ki so rezervirali vstopnice. 30. septembra 1978 ob 20. uri.
Za dobro razpoloženje bo poskrbel KVARTET EVROPA
VELIKA SAM1ART1JSSKA TOMBOLA V XEDEEJO, 1. OKTOBRA OR 15.30
Po tomboli ljudska veselica s sodelovanjem “Slovenskega instrumentalnega orkestra"
NAŠ DOM
SAN JUSTO
8. OKTOBRA 1978
Proslava 22-letnice ustanovitve
DOPOLDNE
OB 8 SV MAŠA V STOLNICI ZA VSE ŽIVE IN POKOJNE ČLANE NAŠEGA DOMA. DAROVAL JO BO MSGR. ANTON OREHAR. PEL BO MLADINSKI ZBOR POD VODSTVOM ANDREJA SELANA.
OB 9 DVIGANJE ZASTAV IN SIMBOLIČEN ZAČETEK Z DELOM ZA DOGRADITEV NAŠEGA DOMA POD GESLOM:
,, D OGRADIMO SLOVENSKO
NAŠ DOM ZA PR IHODNOST“
POPOLDNE
OB 17 PROSLAVA POSVEČENA 60- LETNICI NARODNEGA PRAZNIKA OSVOBOJENJA 29. OKTOBRA 1918, IN STOLETNICI PESNIKA OTONA ŽUPANČIČA S PREDSTAVO NJEGOVE DRAME
Veronika deseniška
REŽISER: FRIDO BEZNIK
SLAVNOSTNI GOVORNIK: DR. TINE DEBELJAK. Sodeluje: “SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL”
OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
Vse za dom

Pohištvo
■■■■« >■>■■■■■■■■(
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SFEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Laprida
Dekoracije
bo ga. lic. Tinka šušteršičeva: Higijena v družini.
SOBOTA, 7. oktobra:
Na Pristavi: 25-letnica šole dr. Fr. Prešerna — akademija in spevoigra Pomlad prihaja. Ob 19 uri.
Pouk Srednješolskega tečaja rav. Marka Bajuka v Slovenski hiši ob 15 uri.
Sestanek SKADA ob 19.15. Predaval bo dr. Alojzij Kukoviča. Začetek s skupno sv. mašo.
NEDELJA, 8. oktobra:
Obletnica Našega doma v San Justo.
SOBOTA, 14. oktobra:
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti C. A. Talleres, dekliška skupina, na igrišču Pivote in Manuel Castro, Remedios de Escalada, ob 17h.	i
Ob 60 letnici ustanovitve prve slovenske zadružne šole bo predaval v prostorih Sloge ob 20h g. Jože Košiček.
NEDELJA, 15. oktobra:
V Slovenskem domu v San Martinu
ob 10,30 informativni sestanek: poročilo in razgovor o novih zidavah v domu.
NEDELJA, 22. oktobra:
Proslava Misijonske nedelje v Slovenski hiši.
SOBOTA, 28. oktobra:
Manifestacijsko zborovanje ob 60-letnici Narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši.
NEDELJA, 29. oktobra r
Pristavski dan s celodnevnim sporedom.
ESLOVENIA LIBRE
Editor y director: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavle Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.419.886	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978: za Argentino: $ 12.000 (1.200.000), pri pošiljanju po pošti $ 14.000 (1.400.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada In Evropa za pošiljanja z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gràficos Vilko S.R.L., Estadp» Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
♦ * *
SOBOTA, 30. septembra:
Narodnopolitično delo v emigraciji
— Miloš Stare: Poročilo o delu SLS v emigraciji; dr. Marko Kremžar: Nujnost političnega delovanja. Za tem debata. Ob 20 v Slomškovem domu.
Predavanje prof. dr. M. Komarja v Slovenski hiši ob 16 v priredbi SKAS-a.
V Hladnikovem domu predavanje dr. Vinka Brumna o branju. Vabljeni vsi, zlasti starši in mladina!
NEDELJA, 1. oktobra:
Velika sanmartinska tombola.
Na Pristavi: 15-letnica slovenske službe božje in prva obletnica kronanja podobe Marije Pomagaj. Družinska nedelja. Kosilo.
Odbojkarska tekma Repr. Zedinjena Slovenija proti Centro Cultural Italiano, dekliška skupina, na igrišču ul. Arieta 2.967, San Justo, ob lih.
Odbojkarska tékma Reprezentance Zedinjena Slovenija proti C. A. Ducilo na igrišču Claridad, ul. Alianza 250, Ciudadela, ob 16. uri.
SREDA, 4. oktobra:
Sestanek Zveze slov. mater in žena
ob 17. uri v Slovenski hiši. Predavala
V SLOVENSKEM DOMU V SAN MARTINU bo v
nedeljo, 15. oktobra
ob 10,30
članski Informativni sestanek
zaradi novih zidav v domu

KREDITNA ZADRUGA
"SLOGA" z o. z.
BME. MITRE 97 RAMOS MEJIA T. E. 658 • 6574
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL " CASCANTE
Escribano Puhlico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
URADNE URE: PONEDELJEK. SREDA IN PETEK OD 15. DO 19. URE.
Prof. dr. JUAN JESUS RLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pritličje Capital Federal Tel. 393-2413
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
g) PUERTAS PLEGABLES
InteRmodulö
desde S 22.500,-m2 en maderas, vitraux, laminados plästicos>yl telas vinilicas
, . • ,%y
Fabrica, Ventas y Envios Interior:	.
Rio de Janeiro 677 Cap. Fed. 812-7490 y 2069 Sucursales:
Capital: Av. JuanB. Justo 3976 San Miguel:
Av. León Gallardo 383
INTERMODULO
opozarja posebej Slovence na
svoje izdelke
1. POJASNILO K RAZPISU
POSEBNIH, VEZANIH DELNIC PO $ 100.000,—
•	TE DELNICE LAHKO NA NOVO VPLAČATE ALI PA NANJE PRENESETE ŽE VLOŽENI DENAR V SLOGI. POLEG DOSE-j DANJIH ČLANOV SI JIH LAHKO NABAVIJO TUDI NOVI ČLANI.
•	TISTI, KI SI BQDO NABAVILI TE POSEBNE, VEZANE DELNICE, PRED 31. OKTOBROM T. L., BODO IMELI UGODNOSTI? DA BODO IMELI PRAVICO DO POSMRTNINSKE PODPORE V VIŠINI ? 300.000,— ŽE OD 1. JANUARJA 1979, ZA VSE ONE, KI PA BODO TE DELNICE KUPILI PO 31. OKTOBRU T. L. PA BO ZA POSMTNINSKO PODPORO VELJALA ČAKALNA DOBA ŠESTIH MESECEV.
PREBERITE! PREMISLITE! POMNITE: V SLOGI JE MOČ!
Z globoko žalostjo sporočamo vsem rojakom, znancem in prijateljem, da nas je dne 22. avgusta 1978 po težki bolezni za vedno zapustila v 66. letu starosti naša draga sestra, mama, babica in svakinja
Amalija Živko roj. Karin
poštna uradnica v pokoju
Pokopali so jo 24. avgusta (1978 na pokopališču v Vinici pri Črnomlju.
Žalujoči:
Brat Anton z družino,
‘	nečak Luis z družino.
V domovini hčerke Romana in Katica z družinama.
Brata Evgen in Julče z družinama in ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Karlovec, Vinica, Maribor, Kanada.
ia«ai