Veljava učiteljeva pri učencih. *) Nahajajo se učitelji, kteri pri naj boljši volji in ukljub obilnemu grajanju in kaznovanju vsvojišoli ne morejo ohratiiti pravega redain miru. Drugi si pa brez posebnega prizadevanja prav laliko napravijo mir in rod. Kaj je temu vzrok? Naj večkrat manjka uniai veljave in spoštovanja, a tem pa ne. Ker se v sedanji dobi pogostoma slišijo pritožbe, da veljavnost učiteljeva čcdalje bolj hira, treba je pomisliti, da brez strahovanja si ne moremo misliti uspešne izrejc. Ravno to pa je, kar učitelja napotuje in sili, da večkrat preraišljuje: v čem pa je prava veljavnost učiteljeva in na kaj se naslanja? V navadnem življenji se gdvori in določuje o veljavnosti in važnosti zakonov v deržavi. Pod tem se sploh razumeva, da je zakon nekaj gotovega; podložni so dolžni spolnovati ga; važnost postave zagotavlja ji moč in obstanek. Dalje se tudi govori o veljavnosti pri vedah in umetnijah. S tem naznanujemo, da je razsodba izverstnega učcnjaka ali strokovnjaka mimo razsodbe drugih veljavnejša, todaj boljša, prava in merodajavna. Tudi se govori o veljavi kake osebe, ter se s tem naznanja posebno spoštovanje in čislanje osebe zarad njenih osebnih lastnosti in odličnosti v primeri s sovremeniki; ta veljava je včasih tako velika, da se ji drugi podveržejo brez premislika. S kratko: veljavnost znači na prave prednosti se naslanjajoče spoštovanje nasproti drugim, kar je povod, da razsodbam, nkazom ali zahtevam veljavnega možaka vsikdar pri- *) Priohčnjemo ta spis našega čast. gsp. dopisovalca. Svoje misli o tem smo ie poveilali; a povdarjamo se enkrat: tačas, ko se napaila ali zanikuje veljava, ki je kaloličanu Daj verja, namrcč cerkvenn veljava, peša in hira ludi vcljava iliž. in iluli. gosposk, starišev in učcnikov; lu prcj, tam kasncje, kakor koli je že. Vr. terjujemo in jih djansko izveršujemo. Kaj pa razumevamo pod veljavo učiteljevo v šoli? Zdi se nam, da je pod tem inienom združena troja veljava, kar hočemo nekoliko pojasniti. Znano je, da ni družbe brez zakonov. Toraj tudi šola, kakor takšna ni brez zakonov in zato velja tudi v pervi versti strah, mir in red. Z ozirom na učence je učitelj uteleseni zakon. Otrok še ne ve nič od deržavnih zakonov i. t. d. Vse kar ve, in po čemur se ravna, zapopadeno je v besedah: »Učitelj so rekli \" Naj višja oblast v deržavi je tista, ki zakone stavi, jih varuje in skerbi, da se spolnujejo, ki prestopke zavrača ali po zasluženji kaznuje. Ravno ta pravica v šoli pripada učitelju: tudi učitelj zastopa postavo, ter moraimeti vnjeno zverševanje moč in oblast. Ukazi in naredbe so vsikdar nedotaknjeni, samovladar je v šoli. Otrok, dokler se ne razvadi, to dobro spoznava in čuti; po tem ravna in svojedejanje in nehanje opravičuje z besedami: »Učitelj so rekli". Iz tega, da učenec vidi nad učiteljem tako rekoč utelesen zakon, ter ga spozna za nositelja in izveršitelja zakonov, izvira učitelju veljava in spoštovanje; učitelj mora pa tudi skerbeti, da ohrani ta nazor o svoji osebi pri učencih. Mogoče, da se to kaki miločutni materi preostro dozdeva, ker ona več pričakuje od ljubezni kakor od postavnosti; a treba je pomisliti, da bode otrok svojega učitelja ljubil le takrat, kedar ga bode ubogal. Ako bi pa kteri oče nad tem celo videl, da se mu krivica dela, naj vendar ne prezira, da ne prevelika ostrost, ne slabotna blagodušnost, niti omahljivost učitelju, kot zastopovalcu postave, ne daje veljavnosti, ampak vse kaj drugega, kar pa razjasnimo še pozneje. Kakor pri postavah, tako naj bode tudi učitelj otroku veljava (autoriteta) na polji vednosti, uCenosti in znanosti. ,,Učitelj so rekli," pravi dostikrat otrok, opravičevaje svojo terditev v katerikoli stvari. Učitelj je učencem nezmoten. Zato dostikrat učitelja sprašujejo o rečeh, na kar jira skoraj ni mogoče ali ni pristojno odgovarjati. Otroci se sčasoma navadijo, da o rečeh navadno tako mislijo, in jih tako ogledujejo, kakor te učitelj v šoli jim razjasnuje, t. j. otroci spoznavajo reči in stvari prav le po učitelju. Otrok pričakuje, da mu bo učitelj vselej pravico in resnico povedal, ker on to vse ve. Pri vseh takih in enakih okoliščinah čuti otrok dušno prednost učiteljevo, ki je njemu merodajalna. Veljava učiteljeva učencem nasproti opira se toraj na omenjeno dvoje, na postavo in učenost. Da pa vsem zahtevam, kar se tiče reda in strahovanja, zadostuje, mora se tema dvema pridružiti še tretja veljava, kar hočemo imenovati osebnost učiteljevo. ,,Tako so učitelj rekli, tako tudi delajo", pravi otrok misleč, da učitelj vse prav reče in tudi stori. Nad učiteljem gleda vzor pravičnosti in popolnomasti. Toda ta veljava naj se ne zamenjuje z veljavo, ki izvira iz postavnosti in resničnosti, dasiravno resničnost in pravičnost tudi simkaj spada. Kaj se vse pod veljavo osebe razumeva, to ni prav lahko izreči? Navadno se pod tem pojmom razumeva skupnost znamenj in lastnosti, ktere ločene druga od drugc se ne dajo enostranski opazovati, in presojevati. Odrasli pripisujemo tako veljavnost navadno onemu, ki v vseh okoliščinah, karjemoč, pravozadene. Naj bolje bi se zna biti to svojsto imenovalo ntakt" t. j. dar, ki je podeljen nekaterim ljudem, da v gotovih okoliščinali drugim osebam nasproti izvolijo in določijo to, kar je v takih razmerah naj pripravnejše. K temu pa spada »stori pravo", potem pa ,,stori dobro", ker gre dobro ločiti od prava, na katero se razsodba nanaša. Ljudstvo sploh pravičnemu in modremu pripisuje veljavnost. Ako sedaj vse, kar smo rekli, obernemo na učitelja, bi rekli, da s pedagogičnim taktom dobro dela tisti, ki v vseh primerljejih prav ravna. Ako učitelj tako dela, potem mora veljati otrokom za uteleseno nravnost. Dasiravno otrok še vselej ne more zapopasti, zakaj je to, kar učitelj stori, pravo in dobro, vendar le čuti, da je tako! Dostikrat si pa uCitelj pridobi veljavo kar na enkrat; kako in s čim? S svojo možato osebo in takira vedenjera, s prijazno - resnobnim pogledom, lepodonečim glasora. kratko: zunajnost človekova tudi dostikrat obilno pripomore k veljavnosti in čislanji. Se ve, da si učitelj tega ne more sam dati; a tudi naj se nikar ne pozabi, da zunajna prikazen ne more veljave, ki iz nje izvira, stanovitno ohraniti, ako se z njo ne druži poprej imenovano. Ako tedaj vse skupaj vzamemo, mislitno si pod učiteljevo veljavo: zakonitost, vednost, pravičnost, doslednost, nravnost in poslednjič njegovo osebnost. Iz tega se lahko razumeva to, na kar se veljavnost naslanja; pridobiva si jo učitelj, ako svoj stan in poklic od omeujenili strani ogleduje in temi primerno ravna. Učitelj, namestovalec postave, mora imeti oblast in rnoč, da jo zveršuje, ako se postava prelomi, raora nastopiti svarjenje, žuganje in kazen. Učitelj toraj skerbi, da šolska postava in red ob veljavo ne pride, povsod naj zahteva natanjčno pokorščino in nepokorščine naj ne pripušča! Izreja naj z ljubeznijo, nagibuje z resnobnostjo, kaznuje pa z ostrostjo, ne da bi se pokazal terdoserčnega ali celo neusmiljenega! Vselej naj bode pravičen, varuje naj se pristranosti in slabotne dobrodušnosti! Zlate poti naj ne zapušča in veljave naj si je v svesti. Ker velja učitelj učencu za merodajno znanost in modrost, zato naj učitelj to zaupanje nikoli v zlo ne rabi! Otroci imajo dober spomin. Zmotiti se, je človeško, zato pa naj se zinota nikdar ne prekriva! Otroci dobro čutijo. Bodi toraj vselej resničen in umeven! Učitelj naj ravna vselej dosledno, to pa naj doseže s tem, da je sam do sebe oster, učence naj pa opazuje in razsoja brez predsodkov. Nikdar naj otroci ne zapazijo kaj nespodobnega, kaj nelepega nad učiteljem, bodisi v besediali v djanji. Ni geršega za učitelja, kakor, če nespodobno razgraja, zmerja in se jezi. Dostikrat podere in uniči en sam pregrešek in prestopek 17* večletno težavno delo. Učitelj naj bode toraj pred vsem brez madeža, nravstven in izverstcn v vsakem obziru: kdor zahteva spoštovanje, naj se tako obnaša da ga zasluži; stan in služba sama ob sebi človeku še ne daje veljave. Govekar.