184
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
Monika Kropej
Grafiti in street art kot 
mobilizacijska praksa
Primer antikapitalističnega 
bloka na vstajah 2012–2013  
v Sloveniji 
Abstract
Graffiti and street art as mobilising practice: Case study of anti-capi-
talist block in uprisings of 2012–2013 in Slovenia
Mobilisation practices of uprisings and direct actions have become a significant factor in studying 
demonstrations and social movements in the past few years. However, the process of studying 
these mobilisation practices is limited mostly to the influence of information technology and social 
networks as the free and unlimited practices, which significantly form uprisings and protests of 
the new autonomous movements around the world. In this article, I considered the analysis of 
graffiti and street art being those mobilisation practices whose mobilisation potential and meaning 
remain poorly investigated. The role of graffiti as a mobilisation tool was explored twofold: first, 
through the analysis of the mobilisation graffiti and street art of the Anti-capitalist Block (AKAP) 
during the Slovenian uprisings that took place in the winter of 2012–13 and, secondly, through the 
reconsideration of the theory of hegemony. My purpose was to place such mobilisation tool within 
the context of other mobilisation practices and in the field of non-hegemonism, alongside the in-
formation technology. The article is a part of a broader research of the mobilisation practices of the 
Anti-capitalist Block during the Slovenian uprisings.
Keywords: mobilization practices, street art, graffiti, uprisings, Anti-capitalist Block 
Monika Kropej is a culturologist and a PhD student of Balkan Studies at the Faculty of Social Sciences at 
the University of Ljubljana. (monikakropej@gmail.com)
Povzetek
Mobilizacijske prakse vstaj in direktnih akcij zadnjih nekaj let so postale pomemben dejavnik v 
raziskovanju protestov in družbenih gibanj. Njihovo proučevanje se večinoma omejuje na vplive 
informacijskih tehnologij in družbenih omrežij kot tistih domnevno svobodnih in neomejenih praks, 
ki pomembno oblikujejo vstaje in proteste novih avtonomnih gibanj po svetu. V pričujočem članku 
se je avtorica lotila analize grafitov in street arta kot tiste mobilizacijske prakse, katere mobilizacijski 
potencial in pomen je za zdaj še slabo raziskan. Na podlagi analize mobilizacijskih grafitov in stre-
etarta antikapitalističnega bloka (AKAP) na vstajah pozimi 2012–2013 v Sloveniji in študija teorije 
hegemonije poskuša odgovoriti na vprašanje, kakšno vlogo imajo grafiti kot mobilizacijsko orod-
je. Namen članka je umestitev tovrstnega mobilizacijskega orodja v kontekst drugih mobilizacijski 
praks in jih poleg informacijskih tehnologij postaviti na področje nehegemonskosti. Članek je del 
širše raziskave mobilizacijskih orodij AKAP-bloka na slovenskih vstajah.  
Ključne besede: mobilizacijske prakse, grafiti, slovenske vstaje, antikapitalistični blok
Monika Kropej je kulturologinja in doktorska študentka Balkanskih študij na Fakulteti za družbene vede 
v Ljubljani. (monikakropej@gmail.com)
185
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
Uvod 
Protesti, ki so se po svetu razplamteli v zadnjih letih, so med mobilizacijskimi 
praksami popularizirali predvsem uporabo novih družbenih omrežij in novih teh-
nologij. Zato se je večina raziskovalcev pri raziskovanju vstajniških praks usmerila 
predvsem na družbena omrežja, ob strani pa je velikokrat pustila druga mobili-
zacijska orodja, ki jih uporabljajo predvsem skupine, ki se zavzemajo za radikalne 
družbene in sistemske spremembe in ki so velikokrat gibalo vstajniškega vrenja. 
Vstaje, ki smo jim bili v Sloveniji priča v zimi 2012–2013, je v Ljubljani sooblikoval 
tudi dobro organiziran antikapitalistični blok (v nadaljevanju AKAP-blok), pod okri-
ljem katerega so se združile različne protiavtoritarne skupine. V svojem delovanju 
na protestih je AKAP-blok uporabljal različne metode, od grafitiranja in lepljenja 
nalepk, deljenja tiskanih letakov, posebnih izdaj časopisov, alternativnih radijskih 
oddaj, spletnih objav in transparentov, do karnevalskih dodatkov itd. V grobem bi 
lahko mobilizacijske taktike bloka razvrstili na informacijske tehnologije, tiskana 
gradiva, transparente, »artivistične« prakse ter grafite in street art.
Prav zaradi manka analiz street arta in grafitov kot mobilizacijskega orodja sem 
se namenila v pričujočem članku analizirati, opredeliti in umestiti tovrstno prakso 
med druge mobilizacijske prakse. V nasprotju s številnimi drugimi raziskovalci 
mobilizacijskih praks pred nami ne bom merila dejanskega učinka tovrstnih praks, 
ampak bom na podlagi analize zbranih vstajniških grafitov in nalepk poskušala 
opredeliti njihovo vlogo v okviru drugih mobilizacijskih praks. Teoretski okvir 
bom gradila na eni strani na sodobnih mobilizacijskih teorijah vstajniškega vala 
po svetu, na drugi pa bom osnovno definicijo grafitov in street arta povzela po 
Velikonji (2008).
Mobilizacijske prakse vstajniških gibanj
Mobilizacijske prakse in nova družbena gibanja so bili deležni številnih analiz in 
posledično teorij. V povezavi z novimi družbenimi gibanji in novimi oblikami vstaj 
in protestov se večinoma kot najpomembnejše novo mobilizacijsko orodje ome-
njajo družbena omrežja. Grafiti kot mobilizacijsko sredstvo v sodobnih teorijah in 
literaturi še nimajo svojega prostora, čeprav trdim, da so tudi eden pomembnih 
nosilcev sporočila nehegemonskosti. 
Pri teoretskem okviru mobilizacijskih praks bom sledila teoriji Boekkooi in 
dr., ki so v procesu mobilizacije prepoznali dve mobilizacijski stopnji, to sta 
mobilizacija organizatorjev protesta in mobilizacija udeležencev protesta. Prva 
zajema aktiviste, ki so vključeni v začetno fazo organizacije dogodka in se tudi 
odločajo za mobilizacijske strategije, medtem ko je druga mobilizacijska faza 
skoncentrirana na mobilizacijo preostalih udeležencev (Boekkooi in dr., 2011: 
221–239). Menim, da sta pri vzpostavljanju mreže udeležencev oz. mobiliziranju 
186
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
potencialnih udeležencev (kljub morda drugačnim vtisom o širšem delovanju vstaj-
niških demonstracij) obe enako pomembni.
Prva faza mobilizacije 
»Vse skupine, organizacije, posameznike in posameznice … zato pozivamo, da 
se v svojih lokalnih okoljih združujemo v odprtih skupščinah, ki se lahko pozneje 
povežejo med seboj. Skupaj si vzemimo nazaj svoja življenja!« (Črna luknja, 2012) 
Začetna mobilizacijska faza je pomembna z več vidikov, saj se takrat oblikuje 
morebitna koalicija/zavezništvo skupin ali akterjev, ki skupaj sooblikujejo akcijo. 
Odločitve aktivistov imajo v teh začetnih fazah ključno vlogo pri tem, kako in kdaj 
bodo udeleženci mobilizirani, in posledično odločilno vplivajo na samo kompozicijo 
demonstracije (ibid., 2011: 221). V tej fazi smo priča številnim sestankom, o katerih 
David Graeber meni, da so na nek način celo pomembnejši od same akcije, saj gre 
za cone družbenih eksperimentov (Graeber, 2009: 286). Zato so zelo pomembne 
tudi vezi med posamezniki ali skupinami. Velikokrat se v prvi mobilizacijski fazi 
med seboj povežejo afinitetne skupine. Graeber jih opiše kot »manjše skupine 
ljudi, ki čutijo, da imajo nekaj skupnega, in se odločijo, da bodo skupaj delale na 
določenem projektu« (ibid.: 288). Afinitetne skupine lahko gradijo sodelovanje na 
Grafit Ne bomo plačali vaše krize! (Foto: Monika Kropej)
187
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
skupnih načelih, skupnem cilju/mnenju o določeni problematiki ali skupnih aktiv-
nostih. Mobilizaciji pri kolektivni akciji prek osebnih poznanstev oz. socialnih mrež, 
v katere so vključeni posamezniki, pomembno vlogo pripisujeta tudi della Porta in 
Mario (2006: 117). Menita, da so te tesne vezi in poznanstva še zlasti pomembni 
pri radikalnejših oblikah kolektivne akcije, kjer je za posameznike še pomembnej-
še, da so med seboj povezani. Za grafitarske/nalepkarske akcije, ki so večinoma 
izvedene kot ilegalne nočne subverzivne akcije, je potrebno prav to – medsebojna 
povezanost in zaupanje, usklajeno delovanje, premišljene poteze in tovarištvo. 
Tovrstne akcije niso nikoli namenjene širšim skupinam, saj bi lahko nepremišljeno 
delovanje ali nepovezanost ogrozila skupino ali poznejše delovanje celotne (sub)
politične skupine oz. zavezništva. 
Koalicija, ki se je na vstajah oblikovala v AKAP-blok, je bila sestavljena iz razno-
likih bodisi že obstoječih skupin, iniciativ oz. gibanj, ali tistih, ki so nastale v času 
vstaj kot odgovor na družbene razmere. Združeval je »antiavtoritarne, antifaši-
stične, anarhistične, radikalne, emancipatorne in avtonomne kolektive, pobude in 
posameznike« (Zdravković, 2014: 55). Skupna stališča so se oblikovala na odborih 
in sestankih, ki so potekali pred posameznimi vstajami, se pravi v prvih fazah 
mobilizacije posameznih direktnih akcij. V to fazo uvrščamo tudi usklajevanje glede 
direktnih akcij. To je priprava sloganov, morebitnih šablon, dogovarjanje o izvedbi 
akcije (čas, kraj, število oseb, kdo itd.), nabava opreme, materiala, ustvarjanje gra-
fične podobe nalepk, tiskanje nalepk itd. Samo grafitarsko akcijo/lepljenje nalepk 
bi lahko torej najpogosteje, a ne vedno, uvrstili v prvo fazo mobilizacije (tovrstna 
aktivnost lahko poteka tudi med samim protestom ali akcijo in je zato v takih 
primerih del druge mobilizacijske faze). Ko so grafiti oz. nalepke enkrat napisani 
ali nalepljeni na stene, zidove, prometne znake itd., je njihova vloga mobiliziranje 
širših množic, sporočila teh sloganov pa (če te funkcije nimajo že prej) preidejo v 
drugo mobilizacijsko fazo.
Druga faza mobilizacije 
V drugi fazi so aktivnosti namenjene mobilizaciji širših množic. Bennet in 
Segerberg (2012: 739–768) pri raziskavah protestov oz. vstaj zadnjih let ugotavlja-
ta, da se je razvil nov model participacije. Razvijeta koncept povezovalne akcije, pri 
kateri akcija zaradi neformalne in sproščene komunikacije med dobrimi znanci in 
celo prijatelji, postane bolj osebna kot v primeru, ko se akterji povezujejo na pod-
lagi skupinske identitete, članstva ali ideologije. Vstaje v Sloveniji so v duhu časa 
potekale pod močnim vplivom protestov drugod po Evropi, ZDA in na Bližnjem 
vzhodu ter jih ne moremo zreducirati zgolj na eno ali sorodne ideološke oprede-
litve ali skupine, ki so med seboj usklajene. Kot zapišeta že Negri in Hardt, vzpo-
stavitev multitude in s tem vstajniškega dogodka ni proces zlitja ali poenotenja, 
ampak prej sprožanje množenja singularitet, ki jih sestavljajo trajajoča srečanja v 
skupnem (Hardt in Negri, 2010: 317). Navsezadnje so na vstaje zlasti v Ljubljani 
188
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
prišli tudi neofašisti, ki se prav tako artikulirajo proti neoliberalizmu in kapitaliz-
mu.1 
Andauiza in dr. (2013: 750–764) ugotavljajo, da so bili tudi protesti gibanja 15M2 
primer t. i. povezovalne akcije3 in da so se njihovi mobilizacijski vzorci razlikovali 
od drugih protestov prav zaradi pomembnega vpliva digitalnih medijev na mobi-
lizacijo. Menijo, da so imeli protesti 15M nekatere ključne značilnosti, ki te vstaje 
ločujejo od predhodnih. To je 1. kritika demokratičnih institucij, politikov, bankir-
jev, boj za socialno pravičnost, vendar tudi participacijo, transparentnost itd., 2. 
demonstranti so videli obstoječe politike in stranke kot ključni problem, protesti 
so bili reakcija na nezmožnost politike, da prepreči ekonomske probleme, in 3. 
demonstracije so bile nepričakovane – tudi za informirane državljane, ki spremljajo 
tradicionalne medije.
Logiko povezovalne akcije seveda lahko opazimo tudi v vstajah v Sloveniji, ki so 
potekale po podobnem principu kot drugod, ko govorimo o AKAP-bloku, pa ven-
darle ugotavljam, da se je blok tako v prvi kot drugi fazi mobilizacije oblikoval tudi 
in predvsem na podlagi osebnih prepričanj, poznanstev in tesnih (tovariških) vezi. 
Ker pa se na tem mestu dotikamo predvsem grafitov in street arta kot mobilizacij-
skega gradiva, ne smemo izključiti tudi vloge osebnega izražanja, ki je v domeni 
pisca grafitov. 
Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa 
Grafite in street art težko povezujemo s klasičnimi mobilizacijskimi instrumenti, 
kot so uradni nagovori/pozivi in vabila. Zato se bom pri raziskovanju in analizi 
grafitov in street arta opirala na teoretsko opredelitev Mitje Velikonje, ki grafite in 
street art opredeli skozi estetsko formo, ilegalnost, družbeno kritičnost in nehege-
monskost (Velikonja, 2008: 26–32). Prav zadnja bo za to analizo najpomembnejša. 
Velikonja jo namreč umesti nasproti protihegemoniji, ki jo Gramsci opredeli kot 
revolucionarno aktivnost, ki se vzpostavlja od spodaj navzgor proti obstoječi vlada-
1  Danes tako rekoč vsak dan nastajajo nove skupine na desnem robu, ki delno povzemajo avtono-
mistične prakse. Med bolj vidnimi je italijansko neofašistično gibanje CasaPound, ki posnemovalce 
dobiva tudi v drugih državah, na primer v Španiji. Čedalje bolj v ospredje stopa tudi »identitarno 
gibanje«, ki se je iz Francije hitro razširilo po Evropi in s tem tudi k nam. Njihovo prisotnost lahko 
danes opazimo preko številnih nalepk na avtobusnih postajah in uličnih svetilkah. Avtonomni nacio-
nalisti so bili v prejšnjem desetletju morda najbolj očiten primer posnemanja organizacijskih in dru-
gih praks radikalne levice. Njihovo prisotnost je bilo mogoče opaziti tudi na zidovih, v zadnjem času 
pa je pobuda v zatonu predvsem zaradi »konkurenčnih« organizacij in skupin na skrajni desnici. 
2   Protestno gibanje, ki je začelo svoj pohod na trge večjih španskih mestih 15. maja 2011 kot 
upor proti nadvladi korporacij in varčevalni politiki. Zahtevali so participativno demokracijo in uve-
ljavljali organizacijsko načelo povezovanja v skupnosti ter ustvarjanje solidarnostnih mrež.
3  Ena takšnih povezovalnih akcij so npr. tudi »cacerolade« (glej npr. European March for Refugee 
Rights, b. d.). 
189
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
joči eliti/hegemoniji, vendar »vseskozi z ambicijo po nacionalni hegemoniji« (Lukšič 
in Kurnik, 2000: 53). V nasprotju s protihegemonijo se po mnenju Velikonje nehe-
gemonija »slednjemu zavestno odpoveduje in išče poti uvajanja neavtoritarne 
ureditve, antipolitike na konradovski način, ki ne zahteva oblasti, ampak svobodo, 
ne novih hierarhij, pač pa enakopravnost v različnosti.« (Velikonja, 2008: 31) 
Grafiti in street art so eni tistih mobilizacijskih materialov, ki imajo skoraj neo-
mejen doseg. Še več, na zidovih ostanejo na eni strani kot pričevalci dogajanj in 
zahtev in na drugi kot ideje, ki jih je mogoče pokomentirati oz. subvertirati. Kot 
meni Velikonja, so grafiti in street art eden pomembnejših medijev subpolitičnih 
skupin »na oni strani dominantnih diskurzov«, ki so sicer v komunikacijskem in 
političnem deficitu (ibid.: 32). Tako ponujajo dragocene in pomembne alternative 
in spreminjajo urbani prostor. Postavljajo se kot alternativa poplavi reklamnih 
oglasov na eni strani, zaradi začasnosti in nenehne spremenljivosti pa so tudi eno 
redkih komunikacijskih orodij, ki so tako rekoč neomejena. Dotaknejo se lahko 
vsakega človeka, ki se sprehodi mimo, in nasprotno, vsakdo se lahko dotakne njih 
– vsak jih lahko sprememi, komentira, subvertira, izbriše itd. Zato poleg družbenih 
omrežij ostajajo na nek način svobodni, spremenljivi, vendar v nasprotju z njimi 
niso omejeni z uporabniškimi računi, dostopom do spleta, opreme itd. Njihovo 
omejitev postavlja morda le kreativnost, drznost ali nedostopnost potrebnih pri-
pomočkov.
Politični grafiti tako ohranjajo komunikacijski pomen v subkulturah in subpoli-
tikah, priznavani so kot del undergrounda, marginaliziranih skupin in skupin brez 
glasu. Tudi v slovenskem prostoru so prisotni že dolgo, tako prek subpolitik in 
subkultur, navijaških skupin, marginalcev kot drugih posameznikov. Na slovenskih 
fasadah smo brali že vse, od anti-NATO grafitov, grafitov proti politikom/politikam/
strankam, do propagandnih grafitov in grafitov, afirmativnih do določenih skupin 
(glej npr. Abram in dr., 2008; Kropej, 2007). Nenehno pa smo priča tudi grafi-
tarskim/nalepkarskim bitkam (Kropej, 2008; Velikonja, 2011).
Vendar pa tako v slovenskem kot svetovnem merilu še nismo naleteli na analizo 
grafitov kot mobilizacijskega sredstva. Čeprav se (tudi v procesu gentrifikacije) gra-
fite uspešno inkorporira na področje hegemonije in jih skozi legitimizacijo in dovo-
ljene površine za grafitiranje izrabljajo za promocije in reducirajo na umetniške 
artefakte, grafiti vseeno ostajajo v domeni skupin, ki se zoperstavljajo poskusom 
tovrstnih »ugrabitev« s strani potrošniškega kapitalizma.
Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa 
AKAP-bloka 
Za potrebe te raziskave sem analizirala okoli 60 grafitov in nalepk z vstajniško vse-
bino in simboliko, pri čemer ugotavljam, da tako simbolika kot vsebina analiziranih 
grafitov razkrivata, da so večino nasprejali anarhisti in anarhistke. Grafiti in nalep-
190
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
ke so bili dokumentirani predvsem v središču Ljubljane in okolici. Nekateri so bili 
šablonski, večina jih je bila nasprejanih prostoročno. Najpogosteje so bili naspreja-
ni s črno, rdečo, črno-vijoličasto (barva anarhofeminizma) ali modro-rožnato barvo 
oz. barvno kombinacijo. Poleg zapisov je pomembna tudi analiza znakov in simbo-
lov, prek katerih 
prepoznavamo 
ideološke usme-
ritve ali avtorje/
avtorice materi-
alov. Tako lahko 
namreč identifi-
ciramo posame-
zne skupine, ki so 
pisale grafite, in 
jih razmejujemo 
od drugih sku-
pin, ki uporabljajo 
enake ali podob-
ne slogane, ven-
dar z nasprotnih 
ideoloških preferenc.4 Med simboli grafitov AKAP-bloka je bil najpogostejši simbol 
anarhističnega A in anarhistične zastave. Nekajkrat je bila uporabljena tudi kratica 
ACAB5 (All Coppers Are Bastards). Na grafitih in šablonah je bilo v ospredju največ-
krat besedilo, medtem ko smo lahko na nalepkah videli tudi veliko druge simboli-
ke. Med temi je bila pogosta črna peterokraka zvezda, simbol anarhizma. 
Vstaje so trajale od konca oktobra 2012 do aprila 2013, vendar gradivo zajema 
tudi nekatere grafite, ki so nastali po tem času. Zakaj? Zahtev in sloganov AKAP-
bloka že zaradi temeljnih načel delovanja ne moremo zreducirati zgolj na čas vstaj. 
V nasprotju z nekaterimi drugimi vstajniki oz. vstajniškimi skupinami zahteve niso 
bile omejene ne prostorsko ne časovno, ampak so se opirale na dolgoročne sis-
temske spremembe, prakse in akcije, ki so potekale že pred vstajami in se nada-
ljujejo tudi po njih.  
Grafitarskih/nalepkarskih akcij je bilo med vstajami več in so bile povezane s 
pozivi na protest ali pa je šlo za izpisovanje družbenokritičnih sloganov. Za lažjo 
analizo sem jih razdelila v tri kategorije: 1. grafite, ki neposredno vabijo k organiza-
ciji in sodelovanju na protestih; 2. gradiva, ki so nastala kot odgovor na dogajanje 
na protestih; in 3. gradiva, ki so nastala kot odgovor na rezultate protestov
4  Npr. že omenjena skupina Avtonomni nacionalisti, ki se prek grafitov in drugih orodij med dru-
gim opredeljuje tudi proti kapitalizmu.  
5  Vseh ali celo večine grafitov s to kratico ne moremo pripisovati anarhistom, ker jo uporabljajo 
tudi navijaške skupine idr.
Nalepka Začuti duha upora (Foto: Monika Kropej)
191
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
Mobilizacijske vsebine 
V kategorijo mobilizacijskih grafitov, ki neposredno pozivajo na proteste, sem 
na eni strani uvrstila predvsem šablonske grafite Proti republiki kanglerjev, z dopi-
sanim datumom protesta; Organize s pogosto simboliko majhnih rib, ki so skupaj 
močnejše od ene večje; pozive Razlastimo kapitaliste; Kolektivizacija vsega; Vstaja 
9. 3. 2013 ob 15.00 Kongresc; Proti diktaturi kapitala gradimo solidarnost in odpor; 
Kapitalizem proti ljudem, ljudje proti kapitalizmu ali subverzivni dopis naša last6 
na oglasu za Gorenje. Na drugi strani lahko med mobilizacijske vsebine štejemo 
tudi tisto produkcijo, ki je med vstajniškim vrenjem pozivala k pridružitvi anarhi-
stični(m) skupini(am) oz. organizaciji novih: FAO: Federacija za anarhistično orga-
niziranje, Pridružite se lokalni anarhistični skupini ali organizirajte svojo, s pripisom 
spletnega mesta federacije in s podobo vstajnika z megafonom. 
Ti in številni podob-
ni grafiti/nalepke so 
pozivali k organiziranju, 
nanašali pa se niso zgolj 
na vstajniški čas in posa-
mezne proteste, temveč 
so nagovarjali k dolgo-
ročni (samo)organizaciji 
onkraj obstoječega sis-
tema. V anarhističnih/
avtonomističnih krogih 
je koncept samoorgani-
zacije vgrajen v same 
temelje in se kot pra-
ksa vsak dan uveljavlja 
v raznolikih kolektivih 
(bodisi prek DIY, food 
not bombs, skvotiranja 
oz. avtonomnih prostorov7 itd.). Tovrstno alternativno delovanje se širi tudi pri nas, 
vpeljujejo pa ga lokalne mreže aktivistov (poleg že omenjenih npr. zdaj že nedelu-
joči Sindikat samoorganiziranega delavstva, Zadruga Urbana, Urbane brazde itd). 
Korošec zapiše, da potreba po samoorganizaciji izhaja iz predpostavk, da institu-
cije, ki naj bi zastopale naše interese, tega v veliki meri ne počnejo, da interesov 
6  Nalepka naša last, ki jo je natisnil Protestival, je bila poziv k direktni akciji naključnim mimoido-
čim oz. vsem drugim, da jo nalepijo tam, kjer se jim zdi primerno. 
7  O avtonomnih prostorih Korošec piše kot o pomembnih, saj pomenijo infrastrukturno podporo 
pri organiziranju in političnem delovanju, so pa tudi laboratoriji, v katerih se preizkušajo ideje o 
alternativnih načinih organiziranja, delovanja in življenja (Korošec, 2014: 35). 
Grafit 21. december 2012 – proti republiki kanglerjev (Foto: 
Monika Kropej)
192
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
ljudi ne bo branil nihče namesto njih in da so pravice vedno izbojevane v bojih 
(Korošec, 2014: 37). Izhaja iz gibanj italijanske levice – Autonomia in avtonomnih 
ter antifašističnih gibanj v Nemčiji (Katsiaficas, 2006). »Avtonomni so zavračali 
vse, od obstoječega sistema do ideoloških oznak, vključno z oznako anarhizma.« 
(Milstein, 2011: 353) Za dosego teženj po neodvisnosti tako od strank/sindikatov 
kot od zunanjih vsiljenih struktur so uporabljali dvojno strategijo: vzpostavljanje 
osvobojenih prostorov (skvotiranje) in militantna konfrontacija v bran protikulturi 
in za napad na represivne/fašistične prvine v družbi (črni blok) (ibid., 2011: 353). 
Koncept samoorganizacije je od vsega začetka vpet v samo delovanje AKAP-bloka 
in njegovo notranjo organizacijo. Tovrstni pozivi so bili v AKAP-bloku zastopani tudi 
prek drugih mobilizacijskih gradiv, na transparentih, letakih in objavah na spletu: 
»Zato se želimo organizirati v skupščine, samoupravna delovna okolja in skupnosti 
... Če bomo pustili, da nas zreducirajo zgolj na volivce, bomo ponovno oropani 
naše prihodnosti!« (Antikapitalistični blok, 2013) 
Odziv na vstajniško dogajanje
Skladno z nasprotovanjem obstoječi sistemski ureditvi je veliko uličnih zapisov/
nalepk nastalo kot odgovor na policijsko nasilje in represijo državnih organov 
nad vstajniki.8 Policija je na nalepkah in grafitih predstavljena kot sistemski lakaj, 
kot »omejeva-
lec« svobode. 
Napisi Policija 
povsod, pra-
vice nikjer ali 
Ograje povsod, 
svobode nikjer 
so se pojavlja-
li v več različi-
cah, kot grafiti 
ali nalepke. 
Na vstajniških 
nalepkah smo 
policiste vide-
li predvsem 
v polni bojni 
opremi (čela-
8  V času vstaj med oktobrom 2012 in aprilom 2013 je bilo pridržanih več kot 200 ljudi, velikokrat 
so jih prijeli tudi policisti v civilu ali celo na podlagi lažnih oz. izmišljenih kaznivih dejanj (glej npr. T. 
H., 2015). 
Nalepka Proti diktaturi kapitala gradimo solidarnost in odpor (Foto: Monika 
Kropej)
193
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
de, ščitniki, ograje, orožje – t. i. robocopi), s ščiti, obrnjenimi proti vstajnikom. 
S temi podobami (iz protestov) se je na nalepkah nakazovalo na policiste kot 
uslužbence moči, kot del struktur, ki branijo elite/kapital/obstoječi red in ne ljudi, 
na drugi strani pa vstajnike kot tiste, ki se zoperstavljajo, rušijo obstoječi (nepra-
vični) red. Podobno smo lahko brali tudi slogane Stop represiji! ali pa zapise ACAB. 
Tovrstni diskurz širi dojemanje nasilja onkraj fizičnega nasilja posameznikov v 
sistemsko nasilje države oz. državnih aparatov.
Večinoma so vstajniki sporne policijske metode pridržanja sprejeli z novimi pro-
testi in neodobravanjem, kljub temu pa se je (tudi na račun medijskega poročanja) 
veliko vstajnikov distanciralo od tistih protestnikov, ki so bili žrtve policijskega nasi-
lja in pridržanja ter se tako postavilo na stran »vzdrževanja reda« in preganjanja 
»razgrajačev, nasilnežev«.  
Med novimi družbenimi gibanji obstaja že od alterglobalizacijskih gibanj na 
začetku tisočletja razdor med zagovorniki in nasprotniki uporabe/neuporabe 
protisistemskega nasilja, ki ga na drugi strani zelo uspešno in vztrajno izkoriščajo 
hegemonske sile, do antagonizma pa se soglasno opredeljujejo tudi množični 
mediji. Gelderloos trdi, da nenasilje zagotavlja monopol države nad nasiljem in da 
pacifisti dejansko opravljajo vlogo države s tem, ko že vnaprej »pacifirajo« opozici-
jo (Gelderloos, 2007: 33). Opozarja tudi, da pacifizem kot ideologija danes prihaja 
iz privilegiranega konteksta (pacifisti so večinoma belci srednjega razreda) in se 
ne meni za dejstvo, da je nasilje že prisotno in da je neizogiben in celosten del 
obstoječe družbene hierarhije (ibid., 2007: 19). Že Gramsci je pisal, da se v parla-
mentarnem sistemu izvajanje hegemonije na terenu odlikuje s kombinacijo sile in 
soglasja (Gramsci v Lukšič in Kurnik, 2000: 35). Če govorimo o vstajah v Sloveniji, 
smo priča še enemu absurdu, to je definicijam nasilja s strani oblasti. Opazimo 
lahko, da oblast definicije prilagaja situacijam. Tako je bilo npr. tresenje ograje s 
strani protestnikov ali bolj zavzeto skandiranje protestnikov v črnih oblačilih ozna-
čeno za nasilje, obmetavanje s solzivcem, nasilno odstranjevanje protestnikov ter 
neupravičene aretacije s strani represivnih aparatov pa kot legitimno ohranjanje 
reda in miru. To samo potrjuje, da oblast potrebuje »nasilje«, da legitimizira svojo 
moč in z deljenjem na »dobre/legitimne/dostojanstvene« protestnike in »huligane/
razgrajače« preusmerja pozornost ter s tem slabi moč od spodaj.9 
AKAP-blok v vseh gradivih poziva protestnike, da se zoperstavijo redukciji pro-
testniških praks zgolj na prisotnost in mirno protestiranje na vstajah. Zagovarja 
»heterogenost upora«, »legitimnost vseh vstajniških praks« in se s tovrstnim 
diskurzom postavlja v bran tudi tistim direktnim akcijam, ki niso omejene zgolj na 
prisotnost ali na deljenje rož policistom. Tako sporočilo sta imeli tudi nalepki Začuti 
duha upora, z vstajniško fotografijo v ozadju, ali Proti izključevanju, politikom in kapi-
9  Pri tem je treba poudariti tudi skoraj obsedeno iskanje »levih ekstremistov«, kar je v zadnjih 
letih postala stalnica delovanja parlamentarne desnice. Prišlo je tudi že do obravnav na Komisiji za 
nadzor obveščevalnih in varnostnih služb. 
194
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
talu gradimo solidarnost in odpor. Protikapitalistični blok dojema nasilje predvsem 
kot sistemsko nasilje oblasti: » … njihovo nasilje, najsi bo gola represija ali ekonom-
sko in socialno zatiranje, poskušajo prikazati kot legalno, naš srd nad pogoji bede, 
v kateri smo prisiljeni živeti, pa kot kriminal.« (Antikapitalistični blok, 2013) 
Odziv na vstajniški izkupiček
Solidarnost je praksa, ne jebena stranka! (grafit)
Za najbolj obširno grafitarsko akcijo štejem protivolilne grafite pred držav-
nozborskimi volitvami julija 2014. Zakaj tudi to akcijo obravnavati v kontekstu 
vstajniškega bloka? Protivolilna akcija je znova predstavila ključno razliko med 
AKAP-blokom in drugimi vstajniki. Na volitvah sta se za parlamentarne sedeže 
namreč potegovali dve t. i. vstajniški stranki, Koalicija Združena levica (ki je osvojila 
šest sedežev) in stranka Solidarnost. Tako je tudi protivolilne grafite mogoče brati 
v kontekstu vstaj. Navsezadnje so se protikapitalisti znotraj vstaj prek različnih 
gradiv predstavljali prav z omenjenimi zahtevami, v grafitih pa so bile tudi s hash-
tagi (#vstaja) večkrat nakazani vstajniški slogani. V okviru protivolilne akcije so bile 
glavne kritike usmerjene v obstoječi sistem parlamentarne demokracije, volitve so 
bile na več mestih označene kot farsa. V tem kontekstu smo lahko spremljali števil-
ne že uveljavljene/stare/mednarodne slogane, kot so Volitve ne spremenijo ničesar, 
ali pa anarhistični slogan, citat anarhistke Emme Goldman, Če bi volitve karkoli 
spremenile, bi bile prepovedane. Na drugi strani je bilo veliko gradiva namenjenega 
komentiranju politik 
in strank (tudi tis-
tih v nastajanju): Ne 
rabimo nove vlade, 
ampak nov način 
odločanja in Moč 
ljudem, ne stran-
kam, Nikoli sluga, 
nikoli gospodar! ali 
pa Kapitalizem na 
referendum! #Vstaja, 
z anarhističnim A. 
Nalepke so bile veči-
noma v (anarhistič-
ni) rdeče-črni kom-
binaciji. Strankarski 
sistem je bil skozi Grafit Policija povsod, pravice nikjer (Foto: Monika Kropej)
195
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
grafite in nalepke predstavljen kot omejevalec prave demokracije, svobode: 
Svoboda ne rabi stranke, ali pa Ni važno, koga voliš, vedno ti nekdo vlada. Brali smo 
lahko tudi nalepke s citatom in podobo Ivana Cankarja: Politika je kurba!. S tovrstno 
intervencijo (podobo, citati in parafrazami Cankarja) so vstajniki svoj boj gradili 
tudi na kulturni dediščini in avtorjih, ki so med slovenskimi politiki visoko cenjeni 
in tudi večkrat citirani. 
Na drugi strani je bilo mogoče opaziti tudi nalepke z živalskimi motivi in ljudski-
mi izreki: Svinje se menjajo, korito ostaja; Vedno iste face, z motivom treh prašičev; 
ironičen zapis Volitve so tu! Razglašen je svetovni mir in lisjaki kar na enkrat kokoškam 
privoščijo dolgo in zdravo življenje«, s podobo kokoške in lisjaka, ipd. 
V času vstajniškega gibanja se je kljub dejstvu, da so vstaje potekale od spodaj 
in da v proteste formalno niso bile vključene nobene stranke ali sindikati, ki bi 
mobilizacijo organizirali na tradicionalni način, prek medijev začel širiti apel po 
predstavnikih vstajnikov oz. pozneje, kot se izrazi Andrej Pavlišič, po »diktatu vstaj-
niške stranke« (Pavlišič, 2013). AKAP-blok se je ob več priložnostih in z različnimi 
metodami upiral zahtevam po predstavnikih: »Napadamo vsako obliko avtoritar-
nosti in zatiranja. Našega besa ne more nihče predstavljati, saj to zgolj ponavlja 
vzorec, proti kateremu se borimo.« (Antikapitalistični blok, 2013)
Kot ugotavljata Sitrin in Azzellini, slogan Nihče nas ne predstavlja, kot eden 
odmevnejših sloganov na protestih po svetu po letu 2008, ni uperjen zoper dolo-
čene politične predstavnike, ampak pomeni splošno zavrnitev reprezentativnega 
predstavništva (Sitrin in Azzellini, 2014: 40–41). Tudi gibanje 15M je bilo utemelje-
no na odločitvi, da ne bo imelo predstavnikov ali liderjev, uporabilo je torej stari 
anarhistični princip, za katerega Castells pravi, da je spravljal medije ob pamet 
(Castells, 2012: 129). Tovrstna gibanja tako nimajo programa, ampak sledijo »logi-
ki horizontalnosti«, pri čemer sta vzpostavljena dva vzporedna svetova (družba 
oblasti in družba odpora), ki potrebujeta tudi kanale posredovanja in ne zgolj 
spopadov in represije. To funkcijo prevajanja med svetovoma prevzamejo bolj ali 
manj virtualne figure, na primer Subcomandante Marcos pri mehiških zapatistih 
oz. kot pravi Zadnikar (2011), predstavnik Anonimnih je lahko vsakdo izza maske 
Guya Fawkesa. Diskurz nehierarhičnosti in antiavtoritarnosti je bil prisoten v vseh 
mobilizacijskih in drugih gradivih predvsem skozi kritiko kapitalističnega sistema 
in reprezentativne demokracije, ki temelji na vzpostavitvah hierarhij in avtoritet. 
Najpogosteje se je pojavljal v zvezi z volitvami, kot sem že ugotavljala predvsem 
v smislu nelegitimnosti volitev, ki zgolj ohranjajo obstoječe hierarhije in sisteme. 
Gradiva, ki sem jih analizirala, spadajo med nehegemonske in subverzivne. Gre 
za (subpolitična/kontrakulturna) komunikacijska sporočila, ki niso samo izključena 
iz tradicionalnih medijev, temveč gibanja tradicionalne medije tudi zavračajo kot 
enega od ideoloških aparatov države. 
Tako simboli kot glavni slogani analiziranega gradiva pričajo, da so bili med 
gonilnimi silami bloka anarhisti in anarhistke, ki imajo bogate izkušnje tako z mobi-
lizacijskimi praksami kot s sodelovanjem na večjih protestih. Milstein zapiše, da je 
anarhizem v času alterglobalizacijskih gibanj ponudil privlačno prakso, s katero »ni 
196
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
le sooblikoval sedanjega protikapitalističnega gibanja, temveč je poudaril načela 
svobode, ki bi morebiti lahko spodnesla hegemonijo predstavniške demokracije in 
kapitalizma.« (Milstein, 2011: 347) Poleg tega so anarhisti opremljeni tudi s pozna-
vanjem uporov, ali kot je zapisal Peter Korošec: 
Uporabnost organizacije, kot je FAO, se je najbolj jasno pokazala v času 
ljudskih vstaj v Sloveniji (2012–2013) ... Predhodno vzpostavljena struktura 
je omogočala dnevno komunikacijo in izmenjavo informacij o dogajanju v 
različnih krajih in mestih ter graditev skupne analize ... Pomembna naloga 
anarhistične organizacije je tudi akumulacija znanj, izkušenj in dognanj iz 
preteklih bojev – ustvarjanje kolektivnega spomina kot temelja za delovanje v 
prihodnosti. (Korošec, 2014: 47) 
Vstajniške zahteve AKAP-bloka so bile predvsem izraz kritike ideoloških apara-
tov države in prevladujoče paradigme vladavine trga dela ter kapitalizma. Diskurz 
sloganov, s katerimi je AKAP-blok pozival na ljudske vstaje, je bil usmerjen proti 
neoliberalnemu kapitalizmu, proti obstoječi parlamentarni demokraciji in ga lahko 
zato v obstoječem političnem okviru uvrstimo na stran nehegemonskih struktur. 
Zahteve AKAP-bloka izhajajo iz anarhističnih načel delovanja. Vodovnik govori o 
»novem anarhizmu«, pri čemer navaja širšo opredelitev anarhizma po Clarkovi 
opredelitvi, »ki anarhizem razume kot politično filozofijo, politično teorijo, onto-
loško pozicijo ter specifično politično prakso, katere vrednost gre iskati v njeni 
večdimenzionalnosti.« (Vodovnik, 2011b: 364) Ugotavlja, da danes »gibanja črpajo 
moč iz pluralnosti organizacijskih oblik upora, prefiguracije vzporednih življenjskih 
in skupnostnih prostorov, difuzne protimoči, heterogenega izkustvenega učenja 
direktne akcije.« (ibid.: 374) 
Sklep
V uvodu sem se vprašala po funkciji grafitov in street arta v mobilizacijskem 
procesu AKAP-bloka na ljudskih vstajah v Sloveniji. Mobilizacijske grafite in street 
art sem analizirala z dveh vidikov: s tehničnega oz. izvedbenega vidika, ki ga lahko 
(podobno kot druga mobilizacijska gradiva) umestimo tako v prvo kot drugo 
mobilizacijsko fazo. Na drugi strani sem se posvetila analizi vsebine. Tako tehnič-
no kot vsebinsko lahko grafite in nalepke kot mobilizacijsko gradivo AKAP-bloka 
umestimo na področje nehegemonskosti. Skozi analizo grafitov in nalepk je jasno, 
da je AKAP-blok med vstajami zavzemal stališča antiavtoritarnosti, solidarnosti, 
samoupravljanja ipd. Pobude in skupine v bloku so se upirale policijskemu nasilju 
in redukciji vstaj na probleme z vladajočo strukturo. Tako v grafitih in street artu 
kot drugih mobilizacijskih gradivih so opozarjali na potrebo po sistemskih spre-
197
Monika Kropej | Grafiti in street art kot mobilizacijska praksa
membah in se v nasprotju s številnimi drugimi pobudami niso zavzemali zgolj za 
spremembo vladajočih elit.
Ugotavljam, da gre pri grafitih in street artu za dvojno mobilizacijsko sporočilo. 
Gre predvsem za materiale, ki so nehegemonski. Kot taki se s svojo vsebino in pri-
sotnostjo zoperstavljajo pozicijam moči in so že sami po sebi protest proti elitam 
in vladajočim strukturam, ki si lastijo dominantne medije. Na drugi strani pa so s 
svojim položajem in sporočili klasični mobilizacijski element, ki poziva k udelež-
bi. Grafiti in nalepke pa imajo v primerjavi z drugim gradivom tudi neko drugo 
vrednost, namreč, kolikor so minljivi, so tudi brezčasni. So pričevalci nekega časa/
dogodka in dokler jih videvamo na zidovih, je njihov mobilizacijski potencial lahko 
aktualen še daleč potem, ko potihne rohnenje množic. 
Literatura
ANDUIZA, EVA, CAMILO CRISTANCHO IN JOSÉ M. SAUCEDO (2014): Mobilization through 
online social networks: the political protest of the indignados in Spain. Dostopno 
na: http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/1369118X.2013.808360#.
Ve60fpepN_k (15. julij 2015). 
ANTIKAPITALISTIČNI BLOK (2013): Antikapitalistični blok: Vsi na ulice! Dostopno na: 
http://www.a-federacija.org/ (15. junij 2015).
BENNET, W. LANCE IN ALEXANDRA SEGERBERG (2012): The Logic of 
Connective Action. Dostopno na: http://www.tandfonline.com/doi/
abs/10.1080/1369118X.2012.670661#.Ve6z0RHtmko (3. september 2014). 
BEOKKOI, MARIJE, BERT KLANDERMANS IN JACQUELINE VAN STEKELENBURG (2011): 
Quarelling and Protesting: How organizers shape a demonstration. Dostopno na: 
http://www.academia.edu/988501/Quarrelling_and_Protesting_How_Organizers 
_Shape_a_Demonstration (1. september 2015). 
ABRAM, SANDI, GREGOR BULC IN MITJA VELIKONJA (UR.) (2008). Veselo na belo. Grafiti 
in street art. Časopis za kritiko znanosti XXXVII(231/232).
ČRNA LUKNJA (2012): Ne diskriminiramo, vsi so gotovi. Dostopno na: http://radiostudent.
si/politika/off-komentar/ne-diskriminiramo-vsi-so-gotovi (3. september 2014).
CASTELLS, MANUEL (2012): Networks of Outrage and Hope. Social movements in the 
Internet Age. Cambridge: Polity Press. 
DELLA PORTA, DONATELLA, MASSIMILIANO ANDRETTA, LORENZO MOSCA IN HERBERT 
REITER (2006): Globalization from Below. Transnational Activists and Protest Networks. 
Minneapolis: University of Minnesota Press.
EUROPEAN MARCH FOR REFUGEE RIGHTS @SAFEPASSAGENOW. Dostopno na: https://www.
facebook.com/safepassagenow/posts/1753516774866215:0 (7. julij 2016). 
FEDERACIJA ZA ANARHISTIČNO ORGANIZIRANJE – FAO (2014): Anarhistka 34. Dostopno 
na: http://www.a-federacija.org/ (15. junij 2015).
GELDERLOOS, PETER (2007): How Nonviolence Protects the State. Boston: South End 
198
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 265 | Grafiti
Press. 
GRAEBER, DAVID (2009): Direct Action, an Ethnography. Oakland: AK Press.
HARDT, MICHAEL IN ANTONIO NEGRI (2010): Skupno: onkraj privatnega in javnega. 
Ljubljana: Študentska založba. 
KATSIAFICAS, GEORGY (2006): The subversion of Politics. Edinburgh: AK Press. 
KOROŠEC, PETER (2014): Ideje in prakse organiziranega anarhizma pri nas (1999–
2014). Časopis za kritiko znanosti XLII(257): 30–52. 
KROPEJ, MONIKA (2007): Politični grafiti na Slovenskem. Diplomsko delo. Ljubljana: FDV. 
KROPEJ, MONIKA (2008): Grafitarske bitke. Sprej kot sredstvo [sovražne] komunikacije. 
Časopis za kritiko znanosti XXXVII(231/232): 255–265. 
LUKŠIČ, IGOR IN ANDREJ KURNIK (2000): Hegemonija in oblast. Gramsci in Foucault. 
Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
MILSTEIN, CINDY (2011): Obeti anarhizma za protikapitalistični odpor. V Antologija 
anarhizma 3, Ž. Vodovnik (ur.), 347–361. Ljubljana: Založba Krtina.
NOTES FROM NOWHERE COLLECTIVE (UR.) (2003): Direct action: Organizing Chaos. V 
We are everywhere: The Irresistible Rise of Global Anticapitalism, 214–216. London: 
Verso. 
PAVLIŠIČ, ANDREJ (2013): Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje 
razgradile. Mediawatch 45. Dostopno na: http://mediawatch.mirovni-institut.si/
bilten/seznam/45/vstaje/ (22. junij 2015). 
SITRIN, MARIA IN DARIO ANZZELLINI (2014): They can't Represent Us! Reinventing 
Democracy from Greece to Occupy. London: Verso. 
T. H. (2015): Na zatožno klop zaradi mariborske vstaje sedel prvi policist. MMC RTVSLO, 
1. april. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/crna-kronika/na-zatozno-klop-zaradi-
mariborske-vstaje-sedel-prvi-policist/361886 (3. september 2015).
VELIKONJA, MITJA (2008): Politika z zidov. Zagate z ideologijo v grafitih in street artu. 
Časopis za kritiko znanosti XXXVII(231/232): 25–32.
VELIKONJA, MITJA (2011): »TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti 
in street art slovenske urbane krajine. Mediawatch 41. Dostopno na: http://
mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/41/balkan/ (1. avgust 2015).
VODOVNIK, ŽIGA (2011a): Anarhizem in tekma idej. V Antologija anarhizma 3, Ž. 
Vodovnik (ur.), 9–15. Ljubljana: Založba Krtina. 
VODOVNIK ŽIGA (2011b): »Novi« anarhizem? V Antologija anarhizma 3, Ž. Vodovnik 
(ur.), 363–384. Ljubljana: Založba Krtina. 
ZADNIKAR, DARIJ (2011): Epistemologija odpora. Dostopno na: https://docs.google.com/
document/d/1Hei8bbmGcBKcKoqwtWmEyZ8B-dtmAHy2mMVHsva1O-o/edit (3. 
september 2015).
ZDRAVKOVIĆ, LANA (2014): Misliti nemogoče: onkraj predstavništva. Časopis za kritiko 
znanosti XLII(257): 53–66.