slovni sestavki služijo knjigi bolj kot estetični poudarek in tvorijo nepopolni register naših lepo-slovcev-Primorcev; zato daje knjigi mnogo močnejši estetični in moralni izraz 8 umetniških prilog, zlasti Pilonova grafika. Imamo tudi troje daljših znanstvenih člankov: dr. Glonar je objavil svoje predavanje o Gregorčiču (edini tujec z domačim blagom!); značilno je po prijetni poljudno znanstveni formi; dr. Franc Kos je skrbno zbral in v zaokroženi obliki podal dragoceni zgodovinski material: »Goriška Brda v srednjem veku«; tretja razprava je znanstveni kuriozum dr. H. Turna: »Krajevno imenoslovje«. To delo označuje ali cvetoča neresnost ali vsaj nekvalificirano znastvo-vanje. Urednik slavist bi se ji bil moral izogniti. — Knjigo označuje skozinskozi literarna ambicija in živa tendenca, ki proseva zlasti iz urednikovega Obračuna na koncu. Tisk in oprema sta za naše oči razkošna. — Medtem, ko smo mi ne dovolj opravičljivo odlašali s poročilom o tej tudi za nas pomembni knjigi, se je na oni strani marsikaj iz-premenilo. Zato je potreba Jadranskega almanaha tembolj živa in mi mu želimo, da vzdrži in se ohrani. Fr. Koblar. Albreht Ivan: Ranjena gruda. (Splošna knjižnica I.) V Ljubljani, 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. (104 strani.) Morda ste že brali zgodbo o »klinčorbi«. Nič ne de, če je niste. Berilo »Ranjena gruda« je tako, da bi sodil, da je po pokroviteljstvu zašlo v tisk iz rokopisnega dijaškega vajevstva. Pa ni, ker je Ivan Albreht podpisan. Ampak »čorba« je le, mešanica motivov brez vse nujne in notranje zveze. In zabeljena je z evfemizmom »ranjene grude«, s klinom, torej prava »klinčorba« v kaj dvomljivo čedni skledi »polomljene slovenščine« (Albrehtov izraz!). Kdor ne veruje, naj zajme: »Burnik je strmel v mrtvo ženo... Cele gore sveta so se rušile v njem (5); misli, ki so se rezale jedke in razpenjene vsenavzkriž (20); saj z zdravjem zdaj nisi na slabem (32); Štefan se je s polnim pogledom zabodel vanj (32); rad jo je povabil mestoma (včasi) (59); stokajoč kašelj je pozdravil Alenko (64); jetika zavije vrat (76); varuj nase in piši« (89) i. t. d. To pa zato, ker naglica ni prida. Dr. I. Pregelj, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Napisal Fran Erjavec. V Ljubljani, 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. Ta knjiga je izšla kot šesti zvezek »Znanstvene knjižnice«, ki jo izdaja Jugoslovanska knjigarna s hvalevredno vnemo in požrtvovalnostjo. Zvezki te zbirke v splošnem izborno ustrezajo potrebam občinstva, tako tudi pričujoča knjiga, ki ji sicer manjka tiste sveže neposrednosti, ki se javlja, kadar vse poteče z enega peresa in je doživljeno in zajeto iz ene glave, ene misli. Pri takem delu, ki naj bo le kompendij vseh potrebnih informacij o nas Slovencih, pri delu, ki obsega najrazličnejša polja človeškega znanja, ki jih en sam človek težko, težko obvlada, se nujno tu pa tam pojavlja kompilatorična nota, kar pa delu nikakor ne jemlje notranje vrednosti. Pisatelj Erjavec se vestno trudi, da bi nudil tujemu svetu o nas Slovencih zanesljive, trezne informacije, reči moramo, da ne brez uspeha. To mu je priznal tudi Hermanu Wendel z zelo simpatičnimi besedami, ki jih mora vsak nepristranski človek le podpisati. Želeli bi samo, da bi se našel založnik, ki bi omogočil prevod te knjige v srbo-hrvaščino, češčino, nemščino i. t. d., kajti tem narodom, ki nas še vse premalo poznajo, je namenjena ta knjiga, ki jo bo pa tudi naše razumništvo, predvsem dijaštvo in akademiki, s pridom lahko čitalo. Ivan Mazovec. Avgust Žigon: Prešernova čitanka. II. — Kdor bo dobro predelal ves .»Kronološki pregled«, bo pač razumel trpko ironijo, ki veje iz vsega »Epiloga«. Razumel tembolj ob spominu na kritike iz let po 1906, prepovršno zavračajoče nje- "kepso kostjo jeljeni av na ." _ „ bnosti (Glej »Dom in svet«, 1. 1923. str. 250.) lvilno Slovenski kritik, morda najresnejši sti' J med vsemi, kar jih je pri nas, mi je de- ni še jal nekoč, da se mu zdi nerazumljivo, zemši zakaj slovenski pisatelji mirno dovolijo Preglju vsako nesramnost. Takrat na to no ]n vprašanje še nisem vedel odgovora, Da- »ebnih nes ga vem. Ker živim v toplem zavet- štetim ju mogočnega pokroviteljstva, ga tudi n kot lahko povem: Kdor je v svoji notranjo- iovem sti gnil, mora mnogo pljuvati. Čim bolj skrb- je gnil, tem huje njegov pljunek smrdi, minu- To zlato resnico Vam v trajen spomin, gospod dr. Pregelj. SIcer Vam pa iz vsega srca želim, da bi z zdravjem ne bili na slabem. Povem Vam tudi, dia so se v »Klinčorbo« s polnim pogledom zabodli ljudje, ki nimajo nfflč manj pr&- Dr. I. Preselj — Klinčorba. rjaško ? aka-prave stnimi tvami lzcrp- vice, govoriti o slovenski literaturi, ne- e|.ovin go vi, pa jim ni bilo treba pljuvati. Povem Vam tudi, da pride za »KMnčorboi« v par dneh še »Pregeljčorba« na dan. Za njo potem se mnogo, prav mnogo. Sai sem še mlad in si zbog močnega pokroviteljstva lahko dovolim še marsikaj! Ali ne? orasta car je cenika >osebe, ;o lju-n zato Varujte nase, in pišite še kaj! dovolj Toliko za danes in za vekoma!, i je s Amm. vezi>a Ivan Albreht ;ori«ni emioi« Napisano v Ljubljani, v letu Gospodovem 1923, ko je odkril gospod dr. I. m za-Pregelj »Klinčorbo« in dobil v »Domu 'oezij« itt svetu« blagoslov za svoj patent. ustavi Ji, .. jjl__ ______ ____„_---------------------¦--------- ine — »Poezij« dne 15. decembra 1846 z zanosnim poudarkom, češ, da je »s tem tiskom doživela slovenska literatura svoj najvišji nr-ri vrh, ki ga še ni prekoračila, ni pre- ZjU magala do danes«.