STOPINJE 2002
Izdalo Pomursko pastoralno področje Lojze Kozar, Martin Vtirdš, Andrej Zrim
Uredniški odbor:
Jože Ftičar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jožef Smej, Stanko Zver
Lektorirala: Frida Jakšič
Priprava za tisk: Alojz Benkovič
Tisk in vezava: Tiskarna Klar, Murska Sobota
Naslovna stran: Štefan Hauko - Frančiškova sončna pesem, barvno okno, cerkev v Bratoncih
Stopinje
2002
Leto 2002 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča se s torkom.
Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom.
Praznovanje svetniških godov je označeno s Številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo.
Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 30. maj, Marijino vnebovzetje -15. avgust, vsi sveti - 1. november, božič - 25. december. Nezapovedani: novo leto - 1 .januar, sveti trije kralji - 6. januar, svečnica - 2. februar, sv. Jožef - 19. marec, Gospodovo oznanjenje - 25. marec, velikonočni ponedeljek - 1. april, vnebohod - 9. maj, sv. Peter in Pavel - 29. junij, Marijino rojstvo - 8. september, Brezmadežna - 8. december, sv. Stefan - 26. december.
Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar, Prešernov dan -slovenski kulturni praznik - 8. februar, dan upora proti okupatorju - 27. april, praznik dela - 1. in 2. maj, dan državnosti - 25. junij, dan spomina na mrtve - 1. november, dan samostojnosti - 26. december.
Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 31. marec in 1. april, binkoštna nedelja - 19. maj, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, dan reformacije - 31. oktober, božič - 25. december.
Kratice: c.uč. = cerkveni učitelj, dev. = devica, duh. = duhovnik, muč. = mučenec, pušč. = puščavnik, red. = redovnik, red.ust. = redovni ustanovitelj, spok. = spokornik.
Lunine spremembe: polna luna m^aj prvi krajec ' zadnji krajec C
Stopinje
3
Stopinjam na pot
Stopinje za leto 2002. Zanimiva letnica. Nekaj podobnega bomo pisali leta 2020. Pa vendar drugače. Prav isto velja za vsako stopinjo, vsak korak, vsak začetek. Koliko stopinj zaznamujemo dan za dnem, tako in drugače, na tem ali drugem področju. Pa to počnemo samo s hojo, z novimi adidaskami? Ali pa hitimo, da ne bi zamudili nobenega lažnivo osrečujočega srečanja? Pozabljamo na stopinje, ki ostajajo za nami? Ne pomislimo, kam nas vodijo naše poti?
Da bralci Stopinj z obeh strani Mure premalo poznamo že prehojene stopinje in se preslabotno (gingavo) odločamo za odločne korake, ki bi vtisnili nov pečat naši krajini (deželi), nas pogosto opozarja g. škoj Jožef Smej. Pa ne toliko s karanjem, temveč z blagim opominom, pa tudi s svojim skrbnim, zavzetim in natančnim raziskovalnim delom. Saj skoraj ni srečanja, da nam ne bi odkril kake tleče žerjavice izpod pepela. Gospoda škofa poznamo kot zvestega Gospodovega služabnika: "Ves Tvoj”. To spoznavamo iz njegovega vestnega služenja Gospodu, pa tudi iz njegovega zgodovinsko raziskovalnega dela, pisateljevanja in pesnikovanja. Z lesenim ključem, na katerem je obešen lončeni vrč in pločevinasto vedro, nam iz mnogoterih studencev zajema vedno sveže vode. Zato mu v imenu vseh bralcev Stopinj ob njegovi 80-letnici iskreno čestitamo. Bog živi Bogojančarja in Pomurca zadnjih desetih let! Brez glasovanja! Hvala vsem, ki stopate z njim po isti poti, in vsem, ki z njim tesno sodelujete, vsem, ki se odločate za odkrivanje novih stopinj. Krajina nas potrebuje!
Za vse je pomembna odločitev, ki je padla ob mizi, lučaj kamna daleč od Doma duhovnosti v Kančevcih, da se je ta dom sploh začel graditi. Zgradil se je. Da bo življenje v njem, pa je odvisno od naših stopinj.
Ni nepomembno, da se je začel postopek za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa, in da pri tem lahko vsi sodelujemo, tudi z molitvijo in romanjem po Halasovi romarski poti. Ni nepomembno, da kip Marije Pomočnice ponovno roma po Veržeju in se vrača v Marijanišče. Mnogi so hodili po teh romarskih stopinjah. Ni nepomembno, da smo obhajali 80-letnico priključitve Prekmurja k Sloveniji. Ni nepomembno, da postavljamo pomnike Miklošiču, Kocbeku, Slaviču, p. Pavlu Berdenu, Borovnjaku, Jeriču, Ciganu. Ni nepomembno, da že nekaj let praznujemo Košičeve, Ivanocyjeve, Kleklove, Kozarjeve, Trstenjakove dneve in Ivanocvjeve večere.
A še zmeraj se premalo poznamo in premalo spoštujemo. Koliko nas je, ki poznamo Faflika, Antolina, Vebra, Kereca in Giderja? Naša dežela je apostolska - misijonarska in misijonska. Pošilja misijonarje v svet. A tudi doma potrebuje vedno več misijonarjev. Prav zato z novimi Stopinjami 2002 korajžno na pot!
Martin Vdroš, dekan in voditelj PPP
4
Stopinje
JANUAR 2002	Prosinec
1 T NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, BOŽJA MAJ I MARIJA (1)
2	S Bazi lij Vel. in Gregor Nacianški, šk., c.uč. (3)
3	C Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč.
4	P Angela Folinjska, red.; Gregor Langreški, škof
5	S Simeon Stilit, pušč,; Emilijana (Milena), dev.
6	N Gospodovo razglašenje, Sv. Trije Kralji (I)
Z Vzhoda smo se prišli poklonit kralju (Mt2, 1-12)
7	P Rajmund Penjafortski, duh.; Lucijan Antiohijski, muč,
8	T Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red.
9	S Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat
10	Č Viljem iz Bourgesa, škof; A ga ton, papež; Peter Orseolo, red.
11	P Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij, opat
12	S Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Emest, škof
13	N JEZUSOV KRST (2); Hilarij, škof, c.uč. (4); Veronika Milanska, dev, Taje moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13-17)
14	P Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red.
15	T Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok
16	S Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč.
17	Č Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč.
18	P Marjeta Ogrska, red.; Pr iška, muč.
19	S Kanut, kralj; Germanik, muč.; Arsen, red.
20	N 2. NAVADNA (2); Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. Pečarovci Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 29-34)
21	P Neža (Agnes, Janja), dev., muč.; Epifanij, škof
22	T Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj.
23	S Emerencijana, muč.; fldefonz, škof
24	Č Frančišek Šaleški, škof, c.uč. (3); Felicijan, škof, muč.
25	P Spreobrnitev apostola Pavla (2); Ananija, muč.
26	S Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, red. ust.
27 N 3. NAVADNA (2) Angela Merici, dev.; Vitalijan, papež Jezus začne učiti (Mt 4 12-23)
£8 P Tomaž Akvinski, duh., c.uč.; Peter Nolasko, red. ust.
29	T Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok.
30	S Martina, dev., muč., Hijacinta Marescotti
31	C Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova
Stopinje
5
Štefan Hauko: Neskončnost. Platno, I. 1995. Župnijska cerkev Svete Trojice v Odrancih. Projektant cerkve: Janez Valentinčič.
Spominski dnevi:
2.1.1946 + Avgust Pavel
8.1.1906 * dr. Anton Trstenjak
9.1.1826 * Jožef Borovnjak
19.1.1899 Jakob Missia imenovan za kardinala
25.1.1915 * Pavel Berden
25.1.1916 + Jožef' Baša-Miroslav
27.1.1877 * dr. Matija Slavič
29.1.1790 * Anton Krempl
Besede Škofa Smejat
Knjige so hrana. Poglejte drevesa! Živijo dalje kot mi. Zakaj? Ker imajo korenine, ki se napajajo s sokovi matere zemlje. Brez knjig bi se naše kulturno nebo tako stemnilo, kakor seje nekoč v Egiptu, ko so temo lahko tako rekoč tipali. Mi pa bi se bili za vselej izgubili v njej. (Psalmi vaškega župnika, str. 128)
Skrite vasi:
V vsakem stavku se skriva ena vas. Npr.: Vsak dobi POL ANAnasa.
Meso ti narežem, krompir pa lahko ješ z vilicami.
6
Stopinje
FEBRUAR 2002
Svečan
1 P Brigita Irska, dev.; Pionij, muč.
2 S Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana
3	N 4. NAVADNA (2); Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof Osmero blagrov (Mt 5, 1-12)
4	P Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč.
5	T Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa
6	S Pavel Miki in tov., muč. (3); Amadej Belgijski, škof
7	C Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci
8	P PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani (4); Janez de Matha
9	S Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč.
ION 5. NAVADNA (2); Sholastika, dev.; Viljem Veliki, pušč. Naloga Jezusovih učencev (Mt 5, 13-16)
11	P Lurška Mati Božja (4); Cedmon, red.
12	T Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat; Pust
13	S ++ Pepelnica (t); Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež
14	Č Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč.
15	P + Jordan Saški, opat; Georgija, dev.; Agapa, dev., muč.
16	S Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta
17	N I. POSTNA (1); Sedem ustanoviteljev servitov; Frančišek Clet. muč. Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, I -11)
18	P Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof
19	T Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, škof
20	S Sadot in tov., muč.; Evherij, škof
21	Č Peter Damiani, škof, c.uč. (4); Maksimilijan Puljski, škof
22	P + Sedež apostola Petra (2); Marjeta Kortonska, spok.
23	S Polikarp, škof, c.uč. (4); Dositelj, menih
24	N 2. POSTNA (I); Matija, apostol; Sergij, muč.; Modest, škof Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1-9)
25	P Tarazij (Taras), Škof; Valburga, dev.
26	T Matilda iz Hackeboma, dev.; Porfirtj, škof
27	S Gabrijel Žalostne Matere Božje, red.; Leander, škof
28	Č Roman, opat; Hi larij (Radovan), papež
Stopinje
7
S. Hauko: bi, Slomšek, Marija, (I. 1999), sv. Anton (I. 2000). Leseni kipi. Podružnična; cerkev bi. A. M. Slomška na Gornji Bistrici, župnija Črensovci. Projektant cerkve: Jože Požauko.
Spominski dnevi:
13.2.1931 + Ivan Baša
15.2.1983 + Ivan Škafar
17.2.1997 + dr. Aleksander Horvat
18.2.1912 * Matija Balažič
22.2.1873 + Peter Dajnko
23.2.1971 + France Cigan
Besede škofa Smeja:
Tudi preproste zemeljske poti so lepe, če na njih prevladuje vodilna misel: živeti za druge. Gospod, naj ti pojem psalme do konca, podoben ptici, ki drobi svojel pesmi tudi potem, ko jo zajame lovčeva zanka. (Psalmi vaškega župnika, str. 243)
Skrite vasi:
Sporočamo, daje v teku zmagal naš kandidat.
8
Stopinje
MAREC	2002	Sušeč
1	P + Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, muč.
2	S Neža Praška, de v.; Karel Dobri, knez
3	N 3. POSTNA (1); Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, muč.
Jezus in Samarijanka (Jn 4, 5-42)
4	P Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč.
5	T Janez Jožef od Križa, red^ Evzebij, muč.
6	S Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev.
7	Č Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof
8	P + Janez od Boga, red. ust. (4); Beata, muč.
9	S Frančiška Rimska, red. (4); Gregor iz Nise, škof
10	N 4. POSTNA (I); Štirideset mučencev; Makarij, škof
Jezus ozdravi sleporojcnega (Jn 9, 1-41)
11	P Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok.
12	T (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč.
13	S Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč.
14	Č Matilda, kraljica; Florentina, opatinja	9
15	P + Klemen M. Dvorak, red,; Ludovikade Marillac, red.
16	S Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč.
17	N 5. POSTNA (1); Patricij, škof; Jedrt Nivelska, opatinja
Jezus obudi Lazarja (Jn 11 ,1-45)
18	P Ciril Jeruzalemski, škof, c.uč. (4); Salvator, red.
19	T Jožef, mož Device Marije (I); Šibi lina, dev.	Cankova
20	S Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof
21	Č Nikolaj iz Flue, pušč.; Filemon, muč.	„
22	P + Lea, spok; Katarina Genovska, spok.	J*
23	S Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorij an in tov.
24	N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA (I)
a)	Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu (Mt 21, 1-11)
b)	Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa (Mt 26, 14-27, 66)
25	P Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik
26	f Evgenija, muč.; Kastul, muč.
27	S Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč.
28	Č Vel. četrtek (I); Milada Praška, dev., Bojan (Vojan), knez, muč.	O
29	P ++ Vel. petek (1); Bertold, red. ust.; Evstracij, menih
30	S Vel. sobota (1); Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa
31	N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (I); Modest Gosposvetski, škof Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1-9)
Stopinje
9
IS. Hauko: sv, Martin, sv. Ana, sv. Cecilija. Barvna okna, 1. 2000. Podružnična ce rk e v Marije Pomočnice v Bratoncih, župnija Beltinci. Projektant cerkve: Jože Kovač.
Spominski dnevi:
3.3.1879 * JožefKIekl ml.
7.3.1891 + Fran Miklošič
11.3.1915 * dr. Aleksander Horvat
16.3.1945 ubit Danijel Halas
19.3.1939 + Fran Kovačič
25.3.1867 * dr. Fran Kovačič
27.3.1939 + Ivan Žabota
Besede škofa Smeja:
Mladina, Čeprav živi v svetu vsesplošnega potrošništva in uživaštva, nagonsko čuti, da se slavec ne osreči z vinom, orel z medom, duša z nizkotno naslado. Orla osreči njegov let pod visokim nebom, slavca njegove pesmi, ki jih drobi v majskih jutrih, človeško dušo pa Bog. (Kruh vseh kruhov, str. 68)
Skrite vasi:
Tiho ti za hrbet stopim in ti šepnem: Dober dan.
10
Stopinje
APRIL	2002	Mali traven
1	P VelikonoCni ponedeljek (1); Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, muč.
2	T Frančišek Paolski, red.ust.(4); Teodozija, muč.
3	S Rihard, škof; Sikst L, papež; Agapa, muč.	x
4	Č Izidor Seviljski, škof, c.uč. (4); Zosim, pušč.
5	P Vincenc Ferrer, duh.; Julijana, opatinja
6	S + Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin L, papež
7	N 2. VELIKONOČNA, BELA(I); Janez Krstnik de la Salle, red. ust. Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19-31)
8	P Albert, škof, muč.; Valter, opat
9	T Marija Klopajeva, svetopis. žena; Valtruda, red.
10	S Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., muč.
11	Č Stanislav, škof, muč. (3); Domnij (Dujam), škof
12	P LazarTržaški, muč.; Zenon, škof	V
13	S Martin L, papež, muč.; Hermenigilda, muč.
14	N 3. VELIKONOČNA (I); Lidvina, de v., red.; Valerijan in tov., muč.
Jezus na poti v Emavs (Lk 24, 13-35)
15	P Anastazija, muč.; Peter Gonzales red.
16	T Bernardka Lurška, dev.; Benedikt J. Labre, spok.
17	S Rudolf, muč.; Inocenc, škof; Fortunat, muč.
18	Č Apolonij, muč.; Elevterij Ilirski, muč.
19	P Leon IX., papež; Ema, red.; Dioniz, muč.
20	S Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč.	-
21	N 4. VELIKONOČNA (I); Anzelm, Škof, c.uč.; Konrad iz Parzhama, red.
Jezus dobri pastir (J n 10, 1-10)
22	P Leonid, muč.; Agapit, papež
23	T Jurij, muč. (4); Vojteh, škof, muč.	Sv. Jurij ob Ščavnici
24	S Fidel (Zvest) Sigmarinški, duh., muč. (4) Sv, Jurij v Prekmurju
25	Č Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč.
26	P Pashazij, opat; Mati dobrega sveta
27	S DAN UPORA PROTI OKUPATORJU; Hozana, dev.
28	N 5. VELIKONOČNA (I); Peter Chanel, duh., muč.; Vital (Živko), muč. O Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14, 1-12)
29	P Katarina Sienska, dev., c.uč.(3); Peter Veronski, muč.
30	T Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust.
Stopinje
11
Š. Hauko: sv. Jurij. Mozaik, 1. 1990. Župnijska cerkev sv. Jurija pri Sv. Juriju v Prekmurju.
Spominski dnevi:
10.4.1900 * slikar Ludvik Vrečič
11.4.1804 + Mikloš Kuzmič
11.4.1875 * Ivan Baša
23.4.1787 * Peter Dajnko
28.4.1894 * Jožef Baša-Miroslav
29.4.1999 + Lojze Kozar
Besede škofa Smeja:
Naj lepša godba, naj lepša pesem je pesem padajočih verig, tistih verig, s katerimi je bil zvezan grešnik. Zares, pesem padajočih verig Iv naših spovednicah! Državniki in diplomati! delajo za mir za okroglo mizo, še bolj pa spovedniki v spovednicah. (Mir - deljeni kruh, str. 52)
Skrite vasi:
Preden se pastir zave, zver že jagnje trga.
J
12
Stopinje
MAJ	2002 Veliki traven
1	S JOŽEF DELAVEC (2); PRAZNIK DELA
2	C Atanazij, škof, c.uč. (3); Boris, knez
3	P Filip in Jakob mL, apostola (2); Teodozij Kijevski, red.
4	S Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof	C
5	N 6. VELIKONOČNA (1); Gotard, škof; Angel, muč.; Jdt^ spok.
Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14, 15-21)
6	P Prošnji dan; Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak; Frida
7	T Prošnji dan; Gizeia, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč.
8	S Prošnji dan; Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof
9	Č Gospodov vnebohod (1); Pahomij, opat; Beat, pušč.; Dan zmage Bogojina
10	P Antonin, škof; Gordijan in Epiinah, muč.
11	S Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof
12	N 7. VELIKONOČNA (I); Leopold Mandič, duh.; Pankracij, muč. Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17, 1-11)
13	P Servacij, škof; Mucij, muč.
14	T Bonifacij, muč.; Justina, muč.
15	S Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet
16	Č Janez Nepomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola, muč.
17	P Jošt, pušč. (4); Paskal Baylon, red.
18	S Janez L, papež, muč. (4); Erik, kralj
19	N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Peter Celestin, papež;
Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19-23)
20	P Marija, Mati Cerkve (2); Bernardin Sienski, duh.; Plavtila, spok.
21	T Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov.
22	S Renata, spok.; Marjeta Kasijska, red.
23	Č Evfrozinija, red,; Janez de Rossi, duh.
24	P Marija Pomočnica; Socerb, muč.
25	S Kvatre; Beda Častitljivi, c.uč.; Gregor VIL, papež (4)
26	N SV. TROJICA (1); Filip Neri, duh.	Odranci, G. Petrovci Q
Oče pošilja Sina na svet (Jn 3,15-18)	M. Nedelja
27	P Avguštin Canterburyjski, škof (4); Julij, muč.
28	T German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh.
29	S Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dcv.
30	Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Kancijan in tov., muč.
31	P Obiskanje Device Marije (2); Petronila, muč.	Markovci
Stopinje
13
S. Hauko; Marija Pomočnica, Križani (levo), sv. Jožef (desno). Leseni kipi, barvna okna, 1. 2000. Podružnična cerkev Marije Pomočnice v Bratoncih, župnija Beltinci. Projektant cerkve: Jože Kovač.
Spominski dnevi:
16.5.1912 * Ivan Škafar
12.5.1872 * dr. Anton Korošec
14.5.1912 * dr. Ivan Zelko
17.-19.5.1996 papež Janez Pavel II. v:
Sloveniji
24.5.1895 * Ivan Kos, slikar
25.5.1772 * Jožef Ficko
30.5.1948 +Jožef Klekl st.
Besede škofa Smeja:
Te knjige so zlata semena, vržena v brazde, semena, ki bodo v prihodnostil rodila veliko književnost. V teh naših drobnih knjižicah so vse prihodnje slovenske knjige, saj verujem, da je v malem vse. Seme je majhno, pa nosi v sebi cvetlico; možgani so tesni, pa so neskončen labirint misli in idej. (Po sledovih zlatega peresa, str. 286)
Skrite vasi:
Kakšno uro počakaj, da se čaj ohladi.
14
Stopinje
JUNIJ	2002	Rožnik
1 S Justin, muč. (3); Pamfil, muč.
2	N 9. NAVADNA (2); Marcelin in Peter, muč.; Erazem, Škof, muč.
O hiši na skaii (Mt 7 21- 27)
3	P Karel Lwanga in tov., muč.; Klotilda, kralj.
4	T Fračišek Caracciolo, red. ust.; Kvirin iz Siscije, muč.
5	S Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko, muč.
6	Č Norbert, škof, red. ust. (4); Bertrand Oglejski, škof
7	P Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, dev.
8	S Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof
9	N 10. NAVADNA (2); Efrem Sirski, diakon, c.uč.; Primož in Felicijan, muč. Jezus je prišel iskat grešnike (Mt 9, 9 - 13)
10	P Bogumil, škof; Janez Diminici, dubrovniški škof
11	T Barnaba, apostol (3); Jolenta, red.
12	S Janez Fakundski, red.; Adelhajda, dev.
13	Č Anton Padovanski, red., c.uč. (3); Triftl, škof
14	P Elizej, prerok; Valerij in Rufin, muč.
15	S Vid (Vitomir), muč. (4); Germana Cousin, dev.
16	N 11. NAVADNA (2); Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido Kortonski, red.
Jezus razpošlje učence (Mt 9, 36-39; 10, 1-8)
17	P Gregor Barbarigo, škof; Alolf, škof
18	T Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof	J)
19	S Romuald, opat (4); Nazarij, škof
20	C Silverij L, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok.
21	P Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof
22	S Srce Jezusovo (1); Pavlin iz Nole, Škof	Velika Polana
23	N 12. NAVADNA (2); Marijino Srce; Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. Jezus uči apostole (Mt 10, 26-33)
24	P Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres	Ljutomer, Razkrižje C
25	T DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, dev.
26	S Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč.
27	Č Ema (Hema) Krška, kneg. (3); Ladislav Ogrski, kralj	Beltinci
28	P Irenej, škof, muč. (3); Potamijena, muč.
29	S Peter in Pavel, apostola (I); Marcel, muč. Hotiza, G. Radgona
30 N 13. NAVADNA (2); Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37-42)
Stopinje
15
S. Hauko: Janez Krstnik. Freska, 1. 1992. Kapela na Ivancih, župnija Bogojina.
Projektant kapele: Jože Požauko.
Spominski dnevi:
4.6.1891 * Ivan Jerič
9.6.1964 Prekmurje pridruženo mariborski škofiji
14.6.1872 * Ivan Slepec
17.6.1895 * Slavko Ostre
24.6.1908 * Danijel Halas
27.6.1974 +Jožef Kerec
29.6.1948 Franc Rogač posvečen v Škofa
30.6.1838 * Jakob Missia
Besede Škofa Smeja:
Ivanovski dol je sicer majhen za sprehajanje, a neskončen za premišljevanje. Zadošča ini pogled na zlati dež na vrtu in na zvezde na nebu. In kar je še pomembnejše: v Slovenski okroglini sem svoboden. Biti svoboden pa pomeni biti sam svoj. (Po sledovih zlatega peresa, str. 426)
Skrite vasi:
Vsaka pelargonija stane dvesto tolarjev.
16
Stopinje
JULIJ	2002 Mali srpan
1	P Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena
2	T Oton Bamberški; Vita! (Živko), muč.
3	S Tomaž, apostol (2); Heliodor, škof
4	Č Elizabeta Portugalska; Urh, škof (4)
5	P Ciril in Metod, slovan. apostola (1)	Radenci
6	S Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok.
7	N 14. NAVADNA (2); Izaija, prerok; Vilibald, Škof; Edelburga, dev.
Mali umevajo božje razodetje (Mt 11,25-30)
8	P Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč.
9	T Veronika Giuliani, opatinja, Gorkumski mučenci
10	S Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč.	"
11	Č Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg.	Benedikt v Prekm.
12	P Mohor in Fortunat, muč. (4); Nabor in Feliks, muč.
13 S Henrik (Hinko) I., kralj (4); Evgen, škof
14 N 15. NAVADNA (2); Kamil de Lellis, duh.; Frančišek Solan, red. Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1-23)
15 P Bonaventura, škof, c.uč.(3); Vladimir Kijevski, knez
16 T Karmelska Mati Božja (4); Evstatij, škof
17 S Aleš (Aleksij), spok.; Marcelina, dev.
18 Č Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof
19 P Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev.
20 S Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok
21 N 16. NAVADNA (2); Lovrenc iz Brindisija, duh., c.uč.; Danijel, prerok
Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13, 24-43)
22 P Marija Magdalena (Majda) (3); Meneiij, opat	Kapela
23 T Brigita Švedska, red.ust. (4); Apolinarij, škof	-
24 S Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev., muč.
25 Č Jakob, apsotol (2); Olimpija, vdova	Dobrovnik
26 P Joahim in Ana, starša DM (3); Valens, Škof	Bakovci
27 S Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Pantaleon, muč.
28 N 17. NAVADNA (2); Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), škof Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44-52)
29	P Marta iz Betanije; Olaf, kralj, muč.
30	T Peter Krizolog, škof, c.uč. (4); Angelina, kneg.
31	S Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč.
Stopinje
17
Š Hauko: Škapulirska (karmelska) Mati božja. Leseni mozaik, 1. 1997. Razpelo. Podružnična' cerkev Karmelske Matere božje v Gaberju, župnija Lendava. Projektant cerkve; Jože Kovač.
__________________________________________________I
Spominski dnevi:
1.7.1922 * Viktor Antolin
1.7.1984 + Viktor Antolin
1.7.1942 + Fran Ilešič
4.7.1945 + slikar Ludvik Vrečič
5.7.1981 + dr. Štefan Steiner
12.7.1884 * slikar Franc Košar
30.7.1882 * Števan Kuhar
30.7.1871 * Fran Ilešič
Besede škofa Smeja:
Ljudje, ki živijo v Slovenski okroglini, niso krivi, da tipajo v sotnraku. Krivi smo1 mi, ker jim nismo prižgali dovolj luči. Ko bi vsakdo prižgal toliko luči, kakor si jih ti. - Zdi se, d»je vsa človeška modrosti zajeta v besedah vztrajaj in upaj. (Po sledovih zlatega peresa, str. 454)
Skrite vasi:
Za župnijski vinograd iščemo oskrbnika.
18
Stopinje
AVGUST	2002 Veliki srpan
1	Č Alfonz M. Ligvorij, škof, c.uč. (3); Makabejski bratje
2	P Porciunkula; Evzebij iz Verceliija, škof (4); Štefan, papež
3	S Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof
4	N 18. NAVADNA (2); Janez M. Vianney, duh.; Perpetua, žena Jezus nasiti množico (Mt 14, 13-21)
5	P Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj
6	T Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč.
7	S Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4)
8	Č Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov.
9	P Peter Faber, red.; Roman, muč.
10	S Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč.
11	N 19. NAVADNA (2); Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč.
Jezus hodi po morju (Mt 14, 22-33)
12	P Evplij, muč.; Inocenc XI., papež
13	T Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4)
14	S Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh.
15	Č MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče J/'
16	P Rok; Štefan Ogrski, kralj (4)	Cezanjevci, Dokležovje
17	S Hijacint Poljski, red.; Liberat (Slobodan), opat
18	N 20. NAVADNA (2); Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit, muč. Pertoča Bog povišuje nizke (Lk 1, 39-56)
19	P Janez Eudes, red. (4); Ludvik Toulouški, škof
20	T Bernard, opat, c.uč.(3); Samuel (Samo), prerok
21	S Pij X„ papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, škof
22	Č Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof
23	P Roza iz Lime, dev. (4); Filip Benizi, red.	(3
24	S Jemej, apostol (2); Emilija de Vialar, red.
25	N 21. NAVADNA (2); Ludvik IX. francoski, kralj; Jožef Kalasanc, duh.
Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13-20)
26	P Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof
27	T Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij, škof
28	S Avguštin, škof, c.uč. (3); Hermes, muč.
29	Č Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč.
30	P Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč.
31	S Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof
Stopinje
19
S. Hauko: Marija Snežna. Freska I. 1978. Podružnična cerkev Marije Snežne v Genterovcih, župnija Dobrovnik. Projektant cerkve: Jože Kovač.
Spominski dnevi:
1.8.1664 bitka s Turki pri Monoštru
5.8.1923 ustanovljen dijaški zavod
Martinišče v Soboti
18.8.1934 pristanek balona v Zenavlju
25.8.1857 * dr. Franc lvanocy
28.8.1886 * Avgust Pavel
29.8.1880 * dr. Franc Rogač
29.8.1913 + dr. Franc Ivanocy
Besede škofa Smeja:
Ljubezen je naj večji dar, ki ga lahko nebesa naklonijo zemlji. Gorje človeku, ki kot Herod ta dar zavrne, zakaj izbral si je smrt namesto življenja, svoj konec namesto začetka, pogubo namesto rešen-ja. (Skrivnostni cvet iz Betlehema, Stopinje 1976, str. 87)
Skrite vasi:
Ko mu je pod petami vroče, zajec v enem skoku prečka cesto.
20
Stopinje
IŠEPTEMBER 2002 Kimavec
1	N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Egidij (Tilen), opat; Verena, dev.
1 loja s križem za Kristusom (Mt 16, 2 I -27)
2	P Maksima, muč.; Kastor, škof
3	T Gregor Vel., papež; Mansvet, škof
4	S Rozalija (Zalka), dev.; (da, spok.; Mojzes, prerok
5	Č Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč.
6	P Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč,
7	S Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč.
8	N 23. NAVADNA(2); Marijino rojstvo; Hadrijan, mučenec	Tišina
Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15-20)
9	P Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč.
10	T Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red.
11	S Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Erna), dev.
12	Č Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil) muč.
13	P Janez Zlatousti, škof, c.uč. (3); Mavrilij, škof
14	S Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev.	Črensovci, Križevci
15	N 24. NAVADNA (2); Žalostna Mati Božja (Dolores); Melita, muč.
Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 12-35)
16	P Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč.(4), Lambert, škof
17	T Robert Bellarmino, škof, c.uč.; Lambert, škof
18	S Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč.
19	Č Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red.
20	P Korejski mučenci; Kandida (Svetlana), muč.
21	S Matej, apostol in evang. (2); Jona, prerok	LJ
22	N 25. NAVADNA (2); Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč.
Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1-16)
23	P Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež
24	T Rupert Salzburški, škof (4); Marija rešit, jetnikov
25	S Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, škof
26	Č Kozma tn Damijan, muč. (4); Nil, opat	Kuzma
27	P Vincenc Pavelski, duh. (3); Hiltruda, dev.
28	S Venčeslav (Vaclav), muc.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4)
29	N 26. NAVADNA (2); Mihael, Gabrijel in Rafael	Veržej £
Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28-32)
30	P Hieronim, duh., c.uč. (3); Zofija, spok.
Stopinje
21
S Hauko: sv. Rozalija. Freska, I. 1993. Podružnična cerkev sv. Rozalije v Petišovcih, župnija Lendava. Projektant cerkve: Jože Kovač.
Spominski dnevi:
1.9.1923 * Frank Bukvič
1.9.1929 blagoslovitev MartiniŠča
6.9.1987 +Janoš Kflhar
15.9.1737 * Mikloš Kuzmič
15.9.1875 izšla I. št. prekmurskega.
časopisa Prijatel
19.9.1999 Slomškova beatifikacija
20.9.1910* filozof Franc Veber
24.9.1915 + Števan Kuhar
27.9.1904 * Edvard Kocbek
29.9.1837 * Imre Agustič
Besede škofa Smcja:
Veselje brez dobrote, moj dragi Lesovoj, ne greje dolgo in vsaka zvezda, še tako topla in svetla, bi pri tebi umrla. Dokler misliš samo nase, ne moreš biti srečen, pa čeprav bi imel toliko zvezd, kolikor jih je v Vilinskem slapu, ki kakor mlečna reka teče po nebu. (Hieronimov božič, Stopinje 1978, str. 100)
Skrite vasi:
Na proščenju ini, sestra, kiča ne kupuj!
22
Stopinje
OKTOBER 2002	Vinotok
1	T Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof
2	S Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok.
3	č Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč.
4	P Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof
5	S Marcelin, škof; Flavija, muč.
6	N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Bruno, red. ust.; Renato, škof S Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33-43)
7	P Rožnovenska Mati Božja (3); Marko L, papež
8	T Demetrij, muč.; Pelagija, spok.
9	S Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4)
10	C Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč.
11	P Emilijan (Milan), škof; Aleksander Sauli, škof
12	S Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafm, red.
13	N 28. NAVADNA (2); Edvard, kralj; Koloman, muč. Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1-14)
14	P Kalist L, papež, muč,; Gavdencij, škof
15	T Terezija (Zinka) Velika, dev,, c.uč.(3); Avrelija, dev.
16	S Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat
17	C Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof
18	P Luka, evangelist (2); Julijan, muč.
19	S Izak Jogues in kanadski muc.; Pavel od Križa (4)
20	N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat O davčnem denarju (Mt 22, 15-21)
21	P Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat	■
22	T Marija Saloma, svetopis. žena; Berti la Boscardin, red.
23	S Janez Kapistran, duh, (4); Severin iz Kolna, škof
24	Č Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč.
25	P Krizant in Darija, muč.; KriŠpin in Krišpinijan, muč.
26	S Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof
27	N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1) Vincenc in Sabina, muč.; Največja zapoved (Mt 22, 34-40)
28	P Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč.
29	T Narcis, Škof; Ermelinda Brabantska, dev.
30	S Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red.
31	Č Volbenk (Bolfenk), škof; DAN REFORMACIJE
Stopinje
23
S. Hauko: bi. Slomšek, Devica Marija. Platno, I. 1999. Dom sv. Manina v Martjancih. Projektant: Štefan Baler.
Spominski dnevi:
9.10.1788 * Jožef Košič
113.10.1874 • Jožef Klekl st.
15.10.1892 * Jožef Kerec
17.10,1912 * Ferdo Godina
25.10.1908 * Karel Jakob
25.10.1958 + Matija Slavič
26.10.1765 * Simon Čergič
27.10.1912 blagoslovitev Marijanišča
Veržeju
Besede škofa Smeja:
Slovenska kri je kakor posiliživ, tudi v kamenju raste in cveti. Naši v Kanadi so trdoživi, ponosno nosijo glavo pokonci, a se vendar ponižno sklanjajo pred Bogom,, radi se spovedujejo in prejemajo sv. obhajilo, "vretino večnega blaženstva", vedoč, da se le v Bogu umiri naša duša. (Nepozabni obisk rojakov v Kanadi, Stopinje 1986, str. 57)
Skrite vasi:
Da seje voz prevrnil, sta kriva velik nagib in alkohol.
24
Stopinje
NOVEMBER 2002	Listopad
1 P VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč,
2	S Spomin vseh vernih rajnih (l); Marcijan, pušč.
3	N 3 I. NAVADNA (2); ZAHVALNA Viktorin Ptujski, Škof, muč. Jezus obsoja farizeje (Mt 23, 1-12)
4	P Karel Boromejski, škof; Vital in Agrikola, muč.
5	T Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika
6	S Lenart (Narte), opat (4); Sever, škof, muč.
7	C Engelbert, škof, muč,; E mest, opat; Vilibrord, škof
8	P Bogomir, škof; Deodat, (Bogdan), papež
9	S Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar)
10	N 32. NAVADNA (2); Leon Vel., papež, c.uč.; Andrej Avelinski, duh.
Pametne in nespametne device (Mt 25, 1-13)
11	P Martin iz Toursa, škof; Menas, pušč.	Martjanci, Kobilje
12	T Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, škof
13	S Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec
14	C Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc 0’Toole, škof
15	P Albert Veliki, škof, c.uč. (4); Leopold, knez
16	S Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat
17	N 33. NAVADNA (2); Elizabeta Ogrska, red.; Evfemija in Tekla, muč.
Prilika o talentih (Mt 25, 14-30)
18	P Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok
19	T Narsej, škof, muč.; Barlam, muč.
20	S Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red.
21	Č Marijino darovanje (3); Gelazij, papež
22	P Cecilija (Cilka), dev., muč. (3); Maver, škof, muč.
23	S Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4)
24	N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (l); Andrej Dung-Lac in tov.
O poslednji sodbi (Mt 25, 31-46)
25	P Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč.	Lendava
26	T Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, škof
27	S Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatelli, red.	£
28	Č Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof
29	P Satumin, muč.; Radogost, škof
30	S Andrej, apostol (2); Justina, dev.
Stopinje
25
S. Hauko; Marija, kraljica miru (zgoraj), sv. Martin (desno), sv. Rok (levo). Freska, 1. 1992. Podružnična cerkev Marije, kraljice miru na Kobilju. Projektant cerkve: Jože Kovač.
Spominski dnevi:
11.11.1910 ♦ Lojze Kozar
12.11J 939 + Ivan Vuk Starogorski
13.11.1882 * dr. Mirko Lenaršič
20.11.1813 * Fran Miklošič
30.11.1946 + Franc Veber
Besede škofa Smeja:
Vsaka zdravamarija naj bi bila poljub na Marijine stopinje, na pot, ki jo je prehodila z Jezusom; naj bi bila pobiranje kapelj Jezusove krvi v Getsemani, pri bičanju, na križevem potu in Kalvariji; naj bi bila odmev tiste aleluje, ki se poje Jagnjetu po ulicah večnega Jeruzalema. (Premišljevalna molitev ob rožnem vencu, Stopinje 1995, str. 28)	_	,
Skrite vasi:
Pridite, v sredo ličkamo koruzo!
26
Stopinje
DECEMBER 2002	Gruden
IN 1. ADVENTNA (1); Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33-37)
2	P Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok.
3	T Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč.
4	S Janez Damaščan, duh., c.uč. (4); Barbara, dev., muč.
5	Č Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof
6	P Nikolaj (Miklavž), škof (3); Apolinarij, muč.
7	S Ambrož, škof, c.uč. (3); Agaton, muč.
Dolenci, Sobota
8	N 2. ADVENTNA (I); Brezmadežno spočetje Device Marije (1) Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr I, 1-8)
9	P Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak
10	T Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena
11	S Damaz I., papež (4); Daniel Stilit, pušč.
12	Č Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč.
13	P Lucija, dev., muč. (3); Otilija, dev.; Jošt, pušč.
14	S Janez od Križa, c.uč. (3); Spiridion (Dušan), Škof
15	N 3. ADVENTNA (I); Kristina, dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Jn 1, 6-8. 19-28)
16	P Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica
17	T Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust.
18	S Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof
19	Č Urban V„ papež; Favsta, spok.; Tea, spok.
20	P Evgenij in Makarij, muč.; Dominik Siloški, opat
21	S Kvatre; Peter Kanizij, duh., c.uč. (4); Severin, škof
22	N 4. ADVENTNA (1); Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red. Angel oznani Kristusovo rojstvo (Lk 1,26-38)
23	P Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč.
24	T Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev.
25	S BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (I); Anastazija, muč.
26	Č Štefan, prvi mučenec (2); DAN SAMOSTOJNOSTI
27	P Janez Evangelist, apostol (2); Fabiola, spok.
28	S Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč.
29	N SV. DRUŽINA (2); Tomaž Becket, škof, muč.; David, kralj Jezusovo darovanje v templju (Lk 2, 22-40)
30	P Liberij, škof; Roger, škof; Evgen, škof
31	T Silvester I., papež (4); Melanija, opatinja
Stopinje
27
STHauko: Sveta Družina. Leseni mozaik, 1. 2000. Dom Svete Družine v črensovcih.l Projektant Doma Svete Družine: Anton Kolarič.
Spominski dnevi:
4.12.1970 + Ante Trstenjak
8.12.1904 izšla 1. št. Marijinega lista
8.12.1913 izšla I. št. Novin
14.12.1940 + Anton Korošec
21.12.1981 + p, Pavel Berden
22.12.1779 + Števan Kuzmič
26.12.1867 + Jožef Košič
27.12.1882 * Ivan Vuk Starogorski
29.12.1894 * Ante Trstenjak
Besede škofa Smeja:
Nekoč me zadnji tihi sen objame, / ko zvenern kakor roža kje na trati, / Marija, vem, da vzameš križ mi z rame, / s katerim moral sem tu potovati. / Vem, dobra Mati, da pomisliš name, / tedaj, ko neha sonce to sijati. (Marijin venec, Kaplja na vedru, str. 84)
Skrite vasi:
Rokavice, kapa, čevlji in šal so obvezna oprema.
28
Stopinje svetih
Karel Bedemjak
Pomen svetništva
Razmislek ob 56. letnici Halasove smrti
Edina prava prepričevalna moč in znamenje Božjega delovanja ni v aktivistični in organizacijski dejavnosti posameznika ali skupine, ampak v svetosti življenja, ki je delo Svetega Duha in sad človekovega osebnega prizadevanja. Slovenski intelektualec je zapisal: Krščanstvo na Slovenskem bo imelo svojo prihodnost le, če je bo vredno. Vredno pa je bo, če bo v sebi nosilo dovolj svetostnega naboja. Današnji človek pričakuje mimohod svetnikov (Pavel VI.). Brez svetnikov bo življenje prazno in megleno.
Zdi se, daje v slovenskem narodu skozi vso zgodovino bil prisoten nek čut za svetost, čeprav v svoji skromnosti in pretirani ponižnosti nismo upali misliti na to, da smo tudi mi kot mali narod sposobni dati Cerkvi svetnike. Z razglasitvijo Škofa Antona Martina Slomška za blaženega seje v našem narodu močno prebudila zavest, da lahko tudi iz slovenskega naroda pridejo svetniki. Slovenci smo ob beatifikaciji Slomška ponovno začutili potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na poseben način pomagati, da začutimo navzočnost Boga med nami, kakor je to dejal ob tej priliki v Mariboru papež Janez Pavel II.
Stopinje svetih
29
Lahko bi rekli, da tudi današnji Slovenec, ki živi ves vpet v pri-dobitveno in izkoriščevalno dejavnost snovi, v globini svoje duše čuti lakoto po nečem drugem in drugačnem, hrepeni po dialogu s svetim in prestižnim, odpira se za nebeško, za nekaj, česar mu ne more ponuditi ne človek ne zemlja. Že doživlja nevarnost osamljenosti in praznine, zato se začenja obračati k bratu in sestri, ob katerima je zaslutil, da v sebi nosita tisto, česar sam nima. Potrebuje pristnost in duhovnost, ki ni samo človeška, ampak tudi božja. Potreben mu je ne le govorec, ampak pričevalec za nevidno, duhovno in božje. Morda bo ob tem duhovnem človeku začutil umetnika svetih duš in ta umetnik je Sveti Duh.
Takega pričevalca je imela polanska župnija, celo Prekmurje in vsa Cerkev na Slovenskem v osebi župnika Danijela Halasa, lani imenovanega za Božjega služabnika. Postopek, ki seje začel na škofijski ravni, želi razsvetliti in dokazati, da tudi naš svetniški kandidat spada med tiste vrste duhovnih velikanov, ki so postali mučenci - žrtve totalitarnih ideologij: fašizma, komunizma in nacionalsocializma, ki so bile uperjene proti Bogu in človekovemu dostojanstvu.
V tem trenutku našega razmišljanja o smrti našega služabnika Danijela ni toliko pomembno, katera roka je posegla po njegovem življenju. Vsekakor tista, kiji ni bilo všeč njegova zvestoba Bogu in človeku, narodu in poklicu, tista, ki jo je motila njegova pokončna drža, ljubezen do Človeka in Boga, kratko njegova svetost. Danijel Halasje bil vsekakor žrtev razmišljanja, ki se ne napaja s Kristusovo vsebino. Halasova mučeniška smrt je znamenje svetosti Cerkve in njegove osebne svetosti. Tudi Halasovo mučeništvo pomeni vrhunec pričevanja za verske in moralne resnice. Zlo in greh sta se uprla dobremu in svetemu. Mučenci so pričali za Boga, zato jih je svet zavrnil, pričevali so za nebesa, zato jih je zemlja obsodila. Niso bili od sveta, zato jih
B.S. Grauf, Božji služabnik Danijel Halas, župnijska cerkev v Veliki polani
30
Stopinje svetih
je ta preganjal. Sv. Avguštin je zapisal: “Mučencev ne dela kazen, ampak vzrok.” Svetništvo je torej najgloblji vzrok mučeništva. V tem smislu je zapisano za sv. Lovrenca v vstopnem spevu: “Žrtvoval seje v službi Cerkve, zato je bil vreden pretrpeti mučeništvo.” Mnogi krščanski mučenci so šteli za milost, če bi lahko pretrpeli smrt za Kristusa. Zato vsaka nasilna smrt zaradi verskih in moralnih vrednot kaže na svetost umrlega. Enako bi lahko rekli tudi za polanskega župnika Halasa.
Božji služabnik Danijel Halas velja za človeka in duhovnika, ki se je odlikoval po svojih junaških krepostih. Kot svet duhovnik je prehiteval čas in presegal okvire vsakdanjega življenja. Zato je bil sodobnikom in sopotnikom v napotje. Morali so ga umakniti, ker je preveč svetil. Kot vsi svetniki je tudi Danijel Halas imel težko življenje. Bil je deležen obsojanj, obrekovanj, zapora in nazadnje nasilne smrti. Svetniško življenje, ki je pogosto v sporu z okoljem, se večkrat slabo konča, venda slabo samo za ta svet.
20.	stoletje je bilo stoletje velikih napetosti in mednarodnih konfliktov. To je bilo obdobje velikega sovraštva, trpljenja in prelitja krvi. Hkrati pa je to čas, ki je dal množice pričevalcev za Kristusa, pravih krščanskih mučencev. To je bilo stoletje greha in hudobije, obenem pa stoletje mnogih milosti.
Božji služabnik Danijel je bil duhovnik junaških kreposti. Bilje učitelj, vendar najprej pričevalec, bilje voditelj božjega ljudstva, vendar prej brat vsakemu človeku. Oznanjal je vero, a jo je sam najprej poglabljal. Ljudi je spodbujal z zaupanju, ker je sam najbolj zaupal. Uspešen je bil pri oznanjevanju zapovedi ljubezni, ker je sam najprej vršil ljubezensko službo človeku. Ob njem se lahko prepričamo, da za svetost niso nujno potrebne učenost in druge človeške kvalitete, ampak ponižnost in ljubezen.
Župnik Halas ni bil avtor mnogih knjig in člankov in ne človek nastopov, ne nosilec novih idej in velikanskih projektov, ampak duhovnik velikega srca, ki je čutilo s človekom in za Človeka. To srce seje učilo in ogrevalo za vse dobro ob Marijinem in Jezusovem srcu. Župnik Halas je bil človek konkretnih dejanj ljubezni in solidarnosti. Dobrota in milina sta odlikovali njegovo osebnost. Ni veliko govoril ne pisal, je pa veliko molil in globoko živel v svojem Času in prostoru z velikim srcem.
Tudi v našem času potrebujemo ljudi, ki živijo svojo svetost danes in tukaj, pa četudi v javnosti niso najbolj zaželeni. Največja kariera vsakega kristjana in duhovnika je njegova svetost. Ne pozabimo pa tudi, daje svetnik človek, ki se najbolj vgrajuje v preteklost, sedanjost in prihodnost.
Stopinje svetih
31
Halasova romarska pot
Mariborski škof dr. Franc Krambergerje 10. avgusta 2000 izdal Odlok o začetku postopka za razglasitev župnika Danijela Halasa za blaženega. V tem Odloku prosi vse Božje ljudstvo mariborsko-lavan-tinske Škofije in tudi druge verne Slovence doma in po svetu, naj začnejo moliti za beatifikacijo župnika Halasa.
Karmen Smodiš, risba za 6. postajo
V ta namen smo pripravili Halasovo romarsko pot. Romarska pot nas vodi od Črensovec, njegovega rojstnega kraja, preko Hotize, Kota, Lendave, do Velike Polane. Pripravljenih je devet postaj, na katerih lahko obudimo spomin na župnika Halasa in molimo za njegovo beatifikacijo ter za namene, ki so pri posamezni postaji določeni.
Seznam romarskih postaj: 1. Črensovci - župnijska cerkev, 2, Črensovci -župnijski dom Sv. Družine, 3. Črensovci - Halasova kapelica, 4. Hotiza -
Halasov križ, 5. Hotiza -reka Mura, 6. Kot - reka
Mura, 7. Lendava - župnijska cerkev, 8. Velika Polana - župnijska cerkev, 9. Velika Polana - grob Božjega služabnika.
Založba Stopinje je izdala posebno romarsko knjižico z opisom postaj in z molitvenimi nameni. Knjižice so na voljo na vseh pomurskih župnijskih uradih in v Kleklovi knjigarni v Murski Soboti. Cena knjižice znaša 100 SIT. Spominske žige dobite na župniščih (Črensovci, Hotiza) ali v župnijski cerkvi (Lendava, Velika Polana). Štampiljke je z umetniško roko oblikovala Karmen Smodiš.
Pripravljen je tudi Molitveni priročnik, kije namenjen voditeljem romarskih skupin za lažjo pripravo in oblikovanje njolitve na posameznih postajah.
Na Halasovo romarsko pot se lahko odpravi vsak sam ali v skupini. Lahko jo opravi naenkrat ali po etapah. Seveda lahko tudi večkrat. Lahko začne pri katerikoli postaji. Namen te poti je spoznavanje življenja Božjega služabnika in molitev za njegovo beatifikacijo.
Lepo vabljeni, da se odpravite na Halasovo romarsko pot. Tudi na ta način lahko podprete prizadevanja za Halasovo beatifikacijo.
32
Stopinje Duha

Jože Zadravec
V razponu glasbe in petja
Že od leta 1965, ko je bil Štefan Ferenčak (rojen v Odrancih 11. maja 1940), posvečen v mašni ka, je njegovo duhovniško delo močno zaznamovala glasba in petje. V študijskih letih na Rakovniku v Ljubljani (prve zaobljube v salezijanski družbi je naredil 1956, večne pa septembra 1962) je glede glasbe poskušal postoriti, česar mu osnovnošolska v Odrancih in gimnazijska leta na Reki in Zadru (matura v spomladanskem
roku 1959) niso mogla dati. Orgle in klavir sta stopila v njegov vsakdanji urnik. Ista hotenja so ga vodila tudi v večletnem pastoralnem delu na Kodeljevem v Ljubljani (1966-1973).
Življenjski sen se mu je začel uresničevati, ko seje lahko vpisal na Univerzo na Dunaju (jeseni 1973), kjer je študij muzikologije v letu 1993 dokončno opravil z doktorsko disertacijo Lepa si, lepa, roža Marija / Ein Beispiel his-torischer Volksmusikforschung', v doktorja muzikologa je bil promoviran 15. decembra 1993. Od tega leta naprej je ravnatelj Škofijske orglarske Šole v Mariboru ter predavatelj cerkvene glasbe (v prvem in drugem letniku) in
dr. Štefan Ferenčak
Stopinje Duha
33
liturgičnega petja (v šestem letniku) na mariborskem oddelku Teološke fakultete v Ljubljani, Že več let bogoslovce poučuje nemščino: uvaja jih v nemško teološko terminologijo in v razumevanje predvsem teološke literature v nemškem jeziku.
V letu 1999 seje udeležil študijskega tedna na Kreti, ki gaje priredilo Mednarodno združenje za himnologijo (IAH, ustanovljeno leta 1959, obsega čez 300 posameznih članov ter 14 ustanov); kot edini udeleženec iz Slovenije je bil izvoljen v predsedstvo osmih članov. Od nedelje do nedelje, 5. do 12. avgusta, je združenje imelo v Zavodu sv. Stanislava, Ljubljana Šentvid, 21. mednarodni znanstveni posvet (105 udeležencev raznih znanstvenih smeri, pripadnikov 21 držav ter vsaj petih veroizpovedi), ki gaje pripravil in uspešno vodil dr. Ferenčak. Tematski sklop tega posveta je bil: Cerkvena pesem in narodova identiteta.
V novembru 1993 je Stefan prevzel tudi vodenje mešanega pevskega zbora na Prihovi; od 1997 pod njegovo taktirko samostojno deluje tudi moški del mešanega zbora. Od leta 1995 pripravlja v okviru
Udeleženci znanstvenega posveta feljtonsko-dokumentarnih oddaj Regionalnega RTV centra Maribor mesečne oddaje Župnijski zbori pojo. Vsako prvo nedeljo v mesecu se po radijskih valovih MM1 predstavljajo posamezni zbori mariborske škofije (teh oddaj je doslej bilo nad 70). Z radijsko ekipo posname v župniji okrog 9 pesmi, od katerih jih je vsaj nekaj vsebinsko uglašenih na vsakokratno obdobje cerkvenega leta, druge so po lastni izbiri, tudi kakšna necerkvena. Pri snemanju oddaje v mariborskem študiju pa med pesmimi zborovodkinje in zborovodje sami ali še s kom predstavijo sebe, potem zgodovino, sestavo, delo in pevski program zbora. Ker se vsi zbori temeljito pripravijo na snemanje, pomeni vsaka taka priprava korak k
34	Stopinje Duha
višji kvaliteti petja, pogosto pa tudi k številčni obogatitvi zbora. Poleg teh rednih oddaj pripravi dr. Ferenčak vsako leto Revijo župnijskih zborov mariborske škofije. Na njej s tremi pesmimi nastopijo po trije župnijski zbori iz vzhodnega (Murska Sobota), osrednjega (Maribor) in zahodnega (Celje) dela škofije. Revija je vsako leto na drugem področju; pri tem sodeluje okrog 300 pevcev.
To je le bežen vpogled v Ferenčakovo zahtevno in uspešno strokovno dejavnost. Njegovo dunajsko obdobje pa razkriva še drugo nič manj zahtevno delo. Ko seje po daljšem študijskem obdobju jeseni 1982 z Dunaja vrnil v Slovenijo, je prevzel pastoralno delo v župniji Unec pri Postojni. V njem je oživela graditvena volja, ki je bila v polnem zagonu že za časa župnikovanja na Kodeljevem, kjer je pozidal zvonik, uredil v njem sobe, naredil je prizidek za stanovanja, župnijsko pisarno in učilnice. V večtedenskem udarniškem Času je na Uncu z župljani, predvsem mladino, popravil kamnito ograjo okrog cerkve, delno preuredil župnišče (večnamenski prostor za verouk, pevske vaje in delavniško kapelo), v cerkvi pa prestavil in popravil orgle ter povečal kor. V pičlem letuje bilo na Uncu marsikaj drugače.
"Sredi julija 1982 pa so me iz Ljubljane nenadoma obvestili, naj se od Unca poslovim," pripoveduje Ferenčak. "Na prošnjo Narodnega ravnatelja za izseljensko dušno pastirstvo Slovencev, ljubljanskega pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča ter posredovanja takratnega višjega predstojnika slovenskih salezijancev prof. Toneta Koširja, naj bi prevzel 'neslavno' izpraznjeno mesto vodja pastoracije Slovencev na Dunaju oz. v dunajski nadškofiji."
Štefan se je poslovil in vnovič odšel na Dunaj, tam poiskal primeren bogoslužni prostor za zbiranje Slovencev - v petem dunajskem okraju, v prostorih prvotno samostanske hiše sester Dobrega Pastirja, kjer je od leta 1939-1971 bila župnijska cerkev Jezusovega Srca (Einsiedlergasse 9-10, Wien). "V njej je ostala Cerkvi zvesta skupina okrog sto vernikov, ki jih je začasno dušnopastirsko oskrboval hrvaški frančiškan dr. Mirko Juraj Mataušič; po končanem študiju seje nameraval vrniti na Hrvaško. Šel nam je zelo na roko; cerkev s približno 120 sedeži je bila kot nalašč za dunajsko slovensko skupnost. Poleg slovenske skupnosti sem prevzel tudi nemško govoreče katoličane. Dan ustanovitve 'Slovenskega pastoralnega centra’ na Dunaju je bil 13. marec 1983." Poslej so se začela prenovitvena dela; za slovensko skupnost se je porajal prostor za knjižnico, soba za vaje mešanega pevskega zbora, mladinskega zbora, tamburaškega ansambla, dveh mladinskih ansamblov ter "farna kavarna" za srečanje po nedeljski in praznični maši. Za vernike, ki so pripadali cerkvi v neposredni bližini, je Štefan s svojim krogom sodelavcev uredil zimsko kapelo in v dotedanji zakristiji priročnejŠo klubsko sobo, prostor na vzhodni strani prezbiterija so preuredili v zakristijo, zahodni pa za večnamenski prostor. Ta je bil premajhen za nedeljska
Stopinje Duha	35
srečanja, kaj šele za številne prireditve, akademije. Ob prenovitvenih delih so leta 1986 odkrili zasute podzemske prostore nekdanjega samostana. Kljub velikim težavam, tožbam, policijski prepovedi del, je s krogom delavcev, izjemno požrtvovalnih, tako iz slovenske skupnosti kot iz 'župnijske' nemško govoreče skupnosti do junija 1988 delo dokončal (5000 prostovoljnih ur). Nastala je lepa dvorana - večnamenska (šport, slavja, akademije, glasbene in dramske dejavnosti).
"Ko pa je bilo vse dokončano, sem se moral - na vztrajno in nepopustljivo željo predstojnikov - v nedeljo, 19, junija 1988, nepričakovano posloviti. Svoj poslovilni nagovor sem sklenil z besedami: Sodelujte z naslednikom, da boste pridobljene prostore napolnili predvsem z življenjem - s koristnimi dejavnostmi." Štefan seje tedaj - junija 1988 - preselil v salezijansko skupnost v tretjem dunajskem okraju. Okreval je po težki -in žal neuspeli - operaciji, vnovič seje z vsemi močmi lotil Študija. Da se je lahko preživljal, je od septembra 1988 do septembra 1989 ob nedeljah in praznikih upravljal župniji Trautmannsdorf in Sarasdorf (30 km jugovzhodno od Dunaja), ki sta bili brez duhovnika, zatem pa je dobro leto dušnopastirsko oskrboval župnijo, ki je okrog 40 km severno od Dunaja. "Bilo je čudovito leto; doživljal sem, kaj vse zmore dobro uglašeni in delavni župnijski svet - načrtovali smo nov župnijski dom!"
V letu 1990 seje Štefan vrnil v Slovenijo. V Mariboru je postal regens chori stolne cerkve, hkrati tudi vodja Orglarskega tečaja in predavatelj cerkvene glasbe in liturgičnega petja na mariborskem oddelku Teološke fakultete v Ljubljani. Po enoletnem Študijskem dopustu, med katerim je na dunajski univerzi dosegel doktorat, je nadaljeval svoje delo v mariborski škofiji; bival je nekaj časa v Celju, zatem na Kapeli pri Radencih, končno pa se je preselil v Maribor (Jenkova ulica 17), ustalilo pa seje tudi njegovo redno delo: pedagoško in pastoralno.
Preizkus njegovih strokovnih in fizičnih moči je bil mednarodni simpozij združenja za himnologijo od 5. do 12. avgusta 2001 v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Od slovenskih predavateljev (iz Celovca Jože Ropitz, iz Ljubljane Marijan Smoli k in F do Škulj, iz Maribora pa Štefan Ferenčak in Matej Podstenšek) je imel dr. Ferenčak izhodiščno predavanje: Cerkvena ljudska pesem in slovenska narodova identiteta. Kakšni so razgledi po slovenski ljudski cerkveni pesmi včeraj in danes? Štefan je povzel nekaj drobcev:
"Zgodnja slovenska cerkvena pesem sega v čas Primoža Trubarja. Poleg pesmi, ki vsebujejo novi nauk po nemških predlogah, nam je Trubar ohranil tudi 'več te starih ... nek u liku popraulenih' pesmi iz pred reformacijskega časa. Torej so jih Slovenci že pred njim znali in radi prepevali. Te 'stare' so bile v 17. stoletju natisnjene tudi v katoliških pesmaricah. Nazorno smo predstavili tujcem, kakšna je bila cerkvena pesem v slovensko govorečem delu sekavske škofije v prvi polovici 19. stoletja. Zborovsko in občestveno ali ljudsko petje ob koncu 20. stoletja je bilo
36
Stopinje Duha
domače, tipično slovensko, polnopomensko pa vselej le ob spremljavi orgel (v Sloveniji jih je v letu 2001 okrog 1000). Dandanašnji pa doživljamo prehitro in nepreudamo sprejemanje tujih pesmi, posebno popevk; to pospešujejo predvsem mlajši rodovi in sodobna duhovna gibanja, kajpada na škodo domače glasbene in pevske kulture."
Ali slovenska cerkvena pesem nosi v sebi značilnosti narodove duše oz. identitete. Štefan je v svojem predavanju vrstil prvine, določujoče slovenski narodni značaj, njegovo dušo.
"To je mogoče zaznati v melodiji, ritmu, besedilu in načinu petja. Prva taka prvina je večglasje.To je sicer preprosto - najpogosteje le terce, sekste in osnovni ton, pa tudi 'čez' - enoglasje pa je izjema. Za slovensko ljudsko in občestveno cerkveno pesem je značilna durova tonaliteta. Zelo pestra pa je v slovenski ljudski in umetni cerkveni pesmi melodija: od izključno stopenjske melodike (Slavimo Gospoda, št. 541 Iz globine se glasi) do melodičnih skokov do oktave in še čez (rekorderki sta Krasni majnik. 7 sekst, 4 septime in 2 oktavi, in Jezus naš je vstal od smrti: 4 sekste, oktava in undecima). Zelo značilna in pogostna je melodija razloženih akordov (alpska melodika), zlasti na začetku pesmi in fraz (Glej, zvezdice Božje, Pred Jezusa ponižno pokleknimo). Slovenska ljudska, vključno tudi cerkvena pesem, pozna ne samo sode in lihe, preproste in sestavljene, marveč tudi nepravilne taktovske načine, celo nekatere umetne pesmi v trodelni meri si ljudje, kadar pojejo brez spremljave in zborovodja, prikrojijo v petdelnost (prim. Na polnoči grede)."
Ferenčak večkrat poudarja, kako imamo Slovenci razmeroma največ Marijinih pesmi: V pesmarici Slavimo Gospoda je od 325 vseh pesmi Marijinih 73, v deveti izdaji ljudske pesmarice Venec (1921) pa je od 1000 pesmi kar 362 Marijinih. Tudi pri slovenskih Korošcih v Avstriji prevladujejo marijanske pesmi; ne radi pa sprejemajo nemške pesmi, češ da so v primeri s slovenskimi veliko manj vesele, razpoloženjske, prisrčne. "Slovenec se ne more odpovedati temeljni naravnanosti v melodiji svojih pesmi," pravi dr. Ferenčak, "četudi slovenska besedila zamenja z metrično ustreznimi latinskimi ali nemškimi besedili, kakor to potrjujejo časi, ko je bila slovenska pesem prepovedana."
S tem Še seveda tematski sklopi duhovniškega in glasbenega delovanja dr. Štefana Ferenčaka niso povsem izčrpani. Na rob vsemu temu bodi še zapisano: Kar pomnim, vselej je kaj bolehal, toda vse je premagoval s titansko voljo in poustvarjalno močjo. Nismo se ga spomnili ob njegovi šestdesetletnici. Naj mu bo ta skromen, a iz prijateljske bližine porojen zapis, v zahvalo za delo, ki gaje opravil in ga Še opravlja v Sloveniji - za svoj narod!
Stopinje Duha
37
Jani Ravenko
”Zeleni ogenj življenja”
Manica Bartusch
Naša izseljenka, Manica Bartusch, rojakinja iz Gaberja pri Lendavi, od leta 1966 živi v Nemčiji; s svojo družino tesno pripada slovenski župnijski skupnosti v Stuttgartu. Od otroštva je čutila v sebi nagnjenje k slikanju. A Šele mnogo pozneje, v nekem trenutku svoje življenjske poti, seje temu klicu premočrtno odzvala. Sedaj njena živopisna likovna iskanja potrjujejo, da se je prav odločila.
Štiri desetnij slik je na stenah dvorane Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani v začetku junija 2001 predstavljalo njeno osebno izpoved. Zakaj seje zatekla v slikarstvo, je poskušala pojasniti ob odprtju razstave, v sredo, 30. maja. Dejala je med drugim:
"Spremeniti se moram in iziti iz starih miselnih in vedenjskih tirov. Le tako lahko spremenim svoje življenje. Simbolično sem to večkrat izrazila s podobo drevesa, ki je globoko ukoreninjeno v zemljo; iz čvrstega debla raste v višino. Biti celosten kot človek, kot ženska, pomeni biti vraščen v biološko in bivanjsko danost življenja, se pravi imeti korenine, deblo in krošnjo. Tako si pogosto v
svojih slikah dopovedujem,d a so tehtni razlogi, da bivam, da so korenine iz katerih moje življenje poganja, da je moja življenjska pot enkratna danost, daje upanje, ki iz tega zemeljskega govori o upanju onstran, v duhovnem domu človeštva, v krošnji drevesa življenja.’'
Od tod tudi geslo njene razstave: Zeleni ogenj življenja.
Že dolgo je, odkar je zapustila svoje rodno Prekmurje. V Gaberju pri Lendavi je odtekalo njeno otroštvo v družini s štirimi otroki. Ko so se starši odselili v Nemčijo (Horb pri Stuttgartu), seje Manica za poldrugo leto preselila v Belo krajino k stari mami in teti, v letu 1966 pa seje tudi ona pridružila staršem - zdomcem - in tam nadaljevala šolanje. Čeprav je slikarka Manica Bartusch le malo časa živela v Sloveniji, je ob odprtju razstave poudarila: "Doma sem iz Prekmurja, iz krajev, kjer je ob mojem rojstvu nastajala Povest o dobrih ljudeh, delo pisatelja Miška Kranjca. Moj sedanji dom pa je Nordstetten pri Stuttgartu, prav blizu TObingena in Derendingena, kjer je beli dan zagledala prva slovenska knjiga in kjer počiva naš rojak Primož Trubar."
Šele v letu 1992 seje Manica, maši štirih otrok - in že tudi babica - premočrtno odločila, da se bo posvetila slikarstvu. "V težkih življenjskih preizkušnjah sem se zatekla najprej k poeziji in nato k slikanju. Začela
38
Stopinje Duha
sem se igrati z barvami na papirju. Potem ko sem dolga leta živela samo za družino in za druge ljudi - kot negovalka v domu ostarelih sem sklenila, da intenzivneje zaživim tudi sama zase. To odkritja meje vodilo v moj notranji svet, kjer je name že dolgo čakala neizživeta slikarska ustvarjalnost."
Slike z razstave
Začela je slikati, hotela seje izpovedovati, z barvami odkrivati svoj notranji svet; najprej z akvarelno tehniko, zatem z voščenkami, z oljem, z grafitom in tempera barvami, sedaj pa se pogosto zaloti, da jo notranji demon ustvarjanja vodi k oblikovanju z glino. Na razstave, samostojne ali skupinske, nikoli ni pomislila; likovna umetnost je bila njena notranja nuja. Tako se že devet let ljubiteljsko ukvarja s slikarstvom. Prvo samostojno razstavo je pripravila oktobra .1996 v zdravilišču Bad Imnau, v naslednjih letih pa v mestih Sulz am Neckar, Rottenburg, Glatt, Horba, Stuttgart, Connstatt in drugod. Ob 40. obletnici slovenske župnije Stuttgart novembra 2000 je na pobudo slovenskega dušnega pastirja Jaenza Šketa pripravila pregledno razstavo v Slovenskem domu in v župnijski dvorani cerkve sv. Konrada v Stuttgartu. Mediji, ki so poročali o njenih razstavah, so o njih pisali z veliko mero naklonjenosti.
Slikarka Manica zajema iz pisanega sveta barv. Za svoje abstraktno likovno izpovedovanje uporablja močne barve in oblike, ki delujejo sproščujoče, vselej pa opazovalca močno vznemirijo.
Stopinje Duha
39
Jožko Ftičar	,
Štefan Hauko naš akademski slikar
Pravijo, da so cerkve dandanes zmerom manj obiskane. Drugod po svetu so morda res, pri nas na Slovenskem to gotovo ne drži, najmanj pa v pokrajini ob Muri. Tuje namreč zraslo kar nekaj novih cerkva; pozidali so vrsto verskih znamenj, kapelic, župnijskih domov in učilnic. Obnovili so stare cerkve. Da bi v svoja svetišča pritegnili Čim več ljudi, so vrli župljani poskrbeli tudi za njihovo čim lepšo ureditev. V ta namen so priklicali na pomoč sloveče arhitekte in slikarje, ki so s sovjim delom ozaljšali božje hiše in naredili iz njih tudi znamenite umetnostno-zgodovinske hrame. Tako so na Prekmurskem ali v nekdanji Slovenski krajini ovekovečili svoje stvaritve prenekateri arhitekti in slikarji, od slovečega Janeza Aquile iz Radgone v 13. stoletju (Martjanci, Turnišče, Tišina), prek Jožeta Plečnika v 20-ih letih prejšnjega stoletja (Bogojina) do drugih
znanih slikarjev v 2. polovici stolet- Akademski slikar Štefan Hauko ja - Jakoba Karla m Staneta
Kregarja. V našem času pa seje slikarskemu lepšanju cerkvenih prostorov ves predal neumorni Štefan Hauko.
Prvič smo ga predstavili že v Stopinjah za 1. 1982 z naslovnico ene njegovih značilnih slik in spremnim člankom prof. Vilka Novaka. Tedaj seje naš slikar komaj dobro vpeljal v cerkveno slikarstvo. Tokrat pa seje število njegovih tovrstnih del prav namnožilo, zato ob tej "žetvi" njegovega sakralnega opusa čutimo dolžnost, da ga predstavimo širše beročemu občinstvu (glej koledarske strani) in da ob sakralnih prikažemo tudi nekaj del iz njegove "domače" oziroma zasebne slikarske delavnice.
Slikar Štefan Hauko je bil rojen leta 1935 v Sodišincih v ravenskem delu Prekmurja. Do svojega 24. leta je bil vezan na domači kmečki grunt, vendar jc srčno želel zamenjati plug in motiko s slikarsko paleto. Zato seje vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki Jo je uspešno končal in se opogumil za Akademijo likovne umetnosti (diplomiral 1966). Tej je v svoji vsestranski vnemi pridružil še specialni študij za restavratorstvo. Ta gaje usmeril v Narodno galerijo, kjer si je našel prvo službo.
40
Stopinje Duha
Slikati in razstavljati je začel že med Študijem od 1965 leta. Odtlej je imel tudi razstave tako doma kot na tujem (v Avstriji, Italiji, na Madžarskem).
V likovnem delu Štefana Hauka sta najvidnejši prvini krajina in človek. Človek je usodno povezan z zamočvirjeno zemljo, celo z nebom, kije blizu in daleč obenem. S ciklusom Močvirje se slikar bolj kot v starejših delih vrača k domači prekmurski krajini. V prvem planu in močneje obarvana le-ta postaja prispodoba neke trpke življenjske izkušnje; šopi trave zastirajo nebo in ga skorajda prekrijejo. Med valovite travnate bilke umetnik vpne svoj avtoportret; med njim in naravo se vzpostavi nerazumljiv dialog, ki ustvarja napetost in spopad z okolico. Kljub vsemu trave, ki bi jim v Haukovem opusu upravičeno lahko nadeli naziv travine ali travišča, pomenijo slikarju nekaj prabitnega, poživljajočega, kot da se sredi njih odžeja z viri pradavnosti. In kot izhodiščni objekt nastopajo tako v njegovih zasebnih kot kasneje v sakralnih slikah. (Naslikal jih je celo v svojem ljubljanskem stanovanju!)
Svoji figuri, razpeti med zemljo in nebesom, slikar v naslednjem ustvarjalnem obdobju podeli prispodobo mešanega zemeljskega in podvodnega organskega sveta. Za Hauka kot slikarja je namreč značilno, da gradi na dveh poljih: na realnem in nadrealnem. Slednje poraja vizionarnost (prividnost, izsanjanost). Tako je npr. ženska figura iz zamegljenega pejsaža nosilka tragiČno-vizionarne izpovedi, zastrta vase. Podobno zazrta je podoba otroka. Razpeta je tudi moška figura. Odnos med portretom in pejsažem poraja pri Hauku dvopolnost slikarskega izraza. V podobi obraza skuša slikar ohraniti figuro in portretno verodostojnost, prostor okrog lika pa mu že uhaja v abstrakcijo in je le še v mejah predmetnega sveta. Materija se spaja z atmosfero, pokrajina je le simbolno naznačena; slikar jo je upodobil kot svoje osebno doživetje - vse to s stalno navzočo tradicionalno romantično razsežnostjo, ki nam izpoveduje slikarjevo umetniško razmerje do sveta. Treba je poudariti bogastvo umetnikove likovne imaginacije (predstavljanja podob), dvojnost njegovega oblikovanja v realnem in nadrealnem. Figura in krajina imata v Haukovih slikah enakovreden pomen. Stvarni svet v njegovih delih marsikje razpada v namišljeno, iracionalno vizijo - nekak nedoločljivi mrak raztaplja človeške figure kot tudi elemente krajine, spreminjajoč jih v simbole (znamenja) minljivosti vsega obstoječega (Fr. Zalar). V detajlih prostor že prehaja v abstrakcijo, v občutenju njegovih likov pa zaznavamo tesnobo posameznika, izgubljenega v brezmejnem prostranstvu.
Daši ocenjevalci Haukovega dela zaokrožajo svoje sodbe o njem v mnoštvo komaj umljivih tujih besed, so si vendarle edini v mnenju, da je slikarstvo Štefana Hauka edinstven pojav, in da so njegove podobe nenavadne, simbolične in kot take večpomenske. Njihov izvor je v sila obsežnem umetnikovem predstavljanju podob, v njegovi zavesti in podzavesti; zlasti slednja sili v ospredje toliko bolj, kolikor je vezana na
Stopinje Duha
41
Mah mravljinek, Kosec itn.
predstavo umetnikove ožje domovine. Imetnikov svet se Široko razpira v vesoljni in razmišljajoči prostor. A najsi bo še tako prostran, se vendarle osredinja na več motivnih sklopov: tako npr. ležeča figura šteje kar 14 upodobitev bežeča figura osem, otroške igre devet, motivi z močvirjem in travami Štejejo prav tako nekaj tematsko sorodnih slik. Predmetni svet Haukovih slikarskih kompozicij predstavljajo Še cikli Pernjek, Veliki in
Haukovo slikarstvo je po umetnostni zvrsti najbliže surrealizmu. Človeški lik je stisnjen pod težo pošastno nagnetenih oblakov. Veristično natančno podani detajli poudarjajo odtujenost Človeka in sveta. Nasploh je Haukova slikarska govorica poetična, zavita v mistiko oblakov (Meta Gabršček Prosenc). Svet umetnikovega mikro- in
makrokozmosa že v tem opusu seže v kontemplacijo o bivanjski usodnosti človeka.
Svoje podobe je Hauko "na ogled postavil" bodisi posamezno, še večkrat pa v skupinskih razstavah. Slednje so zlasti značilne za krog njegovih slikarskih vrstnikov - rojakov, ki so si skupaj z njim nadeli delovni naziv DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič) ne glede na to, da so imeli vsak zase svojevrstno slikarsko govorico.
Vse doslej povedano velja za Haukovo likovno ustvarjanje na splošno, t.j. za njegovo zasebno slikarsko izpoved. Velik del njegove likovne dejavnosti pa se nanaša na dela po naročilu, ali določneje, na sakralno umetnost. Bolj kot pri katerem njegovih vrstnikov gre pri Hauku za oživljanje in celo za posodabljanje sakralne zvrsti, ta pa ni toliko sakralna po namenu, temveč predvsem po izbiri tematike (Marijan Tršar). Tesnobnost, strah in obup sodobnega človeka, ki se izražajo tako ali drugače v dotedanjih Haukovih slikah na dokaj subtilen in samosvoj način, se v funkcionalni vlogi sakralne umetnosti umaknejo v vedrino duha in pomirjenost srca, kot da sta se navzela odrešenjske topline svetopisemskih sižejev. V duhu navezanosti na domačo prekmursko zemljo, ki Štefanu Hauku nasploh predstavlja osnovno izhodišče pri njegovem celotnem likovnem izpovedovanju, je ta dokaj zajeten del njegove ustvarjalnosti še zlasti dobrodošel za njegovo intimno umetniško izpoved. Po mojem sklepanju že zato, ker predstavlja v
42
Stopinje Duha
marsičem pravo nasprotje (antipod) njegovega siceršnjega umetniškega snovanja. Mrakobnost obdelovanega prostora se na sakralnih prizoriščih izčisti v vedre horizonte z optimističnim nadihom, predstavljene svetne in onstranske figure niso zgnetene v nakaze brezupa in potlačenosti, temveč so polnokrvne osebnosti z živo voljo do življenja. To so ljudje trdne pokončnosti, pa najsi so upodobljeni v sliki, freski, mozaiku, živobarvnem vitražu ali izklesani v reliefu in kipu. Nekatera tovrstna dela so izrednih dimenzij, tako meri npr. leseni mozaik v župnijskem Domu svete družine v Crensovcih kar 10 metrov v dolžino in 3 metre v višino. Vanj je ob osrednji skulpturi sv. Družine vdelal portrete šestih veljakov kraja, vodilnih mož narodnopolitičnega in umetniško ustvarjalnega dela. Stenski mozaik odkriva Haukovo pionirsko delo na tem območju tako v prekmurskem kot v širšem slovenskem prostoru (Franc Obal). S številnimi mozaiki (tudi v kovini in kamnu), s poslikavami cerkva in kapel, s slikovitimi vitraži in kipi svetnikov (Gor. Bistrica, Bratonci) je izkazal najraznovrstnejšo likovno govorico, dovzetno najširšemu krogu ljudi. Izpoved, ki nevsiljivo izžareva duhovno poglobljenost ustvarjenih likov in hkrati pritegne nase sleherno lepote željno oko. Nemara bomo že s skromnim prikazom Haukovih umetnin v naših cerkvah pritegnili vanje nove obiskovalce, tako verne kot maloverne in morda celo neverne in tako v sedanjem razrvanem svetu lajšali ljudem notranje stiske in travme. Kdorkoli jih bo obiskal, bo poživljen odhajal iz njih in Prekmurje bo težko kdaj dovolj hvaležno umetniškemu sooblikovalcu svojih duhovnih hramov.
Rezka
Deliti kruh življenja
Deliti obhajilo v naših cerkvah je prav posebna milost - za vse nas, ki nismo duhovniki...
Deliti Kruh življenja je opravilo, ki te gane v dno duše in te naredi majhnega in ponižnega kot zrno prašine, saj se zaveš, kaj si in koga držiš v rokah in ga deliš drugim...
Deliti obhajilo je večje odlikovanje od vseh odlikovanj. Kaj je v primerjavi s tem nositi olimpijsko baklo in dvigniti ameriško zastavo na drog na državni praznik!
Ko držiš v rokah Kruh življenja in ga deliš drugim, se ti zdi, da so te angeli prekrili s svojimi belimi perutmi in tvojo ubogo ljudsko osebo skrili pred Kraljem življenja...
Ko deliš obhajilo, si nositelj življenja, tistega življenja, ki ga niti smrt ne more uničiti. Deliš kruh večnosti in veš, kako nevreden in ubog si...
Vsakokrat, ko delim obhajilo v naši domači cerkvi, se počutim vzvišena kot poslanka z nebeških višav. Čutim, da angelska lepota prekri
Stopinje Duha
43
va moje uboštvo in da bleščeča belina hostije ovija kot plašč mojo grešnost.
Ko primem zlati kelih in grem počasi med ljudi, sem podobna sejalcu, kije nekoč v dobrih starih časih stopal pobožno po zorani njivi in sejal pšenična zrna, kot bi molil rožni venec na kolenih v cerkvi... Nosim klice večnega življenja in s trepetajočo roko jih sejem v žejna in lačna srca romarjem na zemeljski cesti...
In delim bele hostije na kot svila nežne otroške dlani, ki s smehljajem in nerodno obliznejo hostijo, kot bi prejeli slaščico naj lepšega okusa... Polagam bele hostije na izgarane ženske roke... Oh, te roke! Ni kreme, ki bi jih naredila tako lepe kot so takrat, ko v njih počiva bela hostija! Naše kmečke žene imajo še zmeraj roke razbrazdane kot njive, široko razprte kot ravna polja in dvignjene visoko proti nebu kot vitki topoli...
Polagam hostijo tudi na drugačne, negovane roke, z zlatimi prstani, ki jih ne morejo zadovoljiti vse lepote tega sveta, in ki jih vse zlato in vsi biseri ne osrečijo, pa so zato kljub vsemu željne Kruha živega, ki pretvarja življenje v nekaj več kot le potovanje med rojstvom' in smrtjo...
Hostija pride tudi v trde, močne moške dlani, ki so ustvarjene za to, da gradijo, da dajo kruh, bogastvo in Čim lepše življenje svoji družini - a hostijo sprejmejo kot dar, kot tisto, kar jim da moči, da so še naprej trdni, hrabri, da skrbijo za svoje družine, da sadijo polja, pišejo na računalnike, gradijo... in pozabijo da so tudi oni v dnu srca slabi, krhki, lomljivi... Zato je tudi njim Kruh močni vir upanja...
Posebej svečano polagam hostijo na trepetajoče dlani starih, onemoglih, ki vejo: življenje ima tudi konec - a da bi se ta konec spremenil v začetek, je še kako potreben tale Kruh živih...
Hostija ponižno pada na roke, v usta - in ljudje sprejmemo z njo del njene beline, čistosti in upanja - Hostija, Kruh večnega življenja, kot seme večnosti...
Počasi, kot bi recitirala na odru v Cankarjevem domu, izgovarjam besede: "Kristusovo telo...". Telo Njega, ki je prišel in umrl za nas iz ljubezni, da bi tudi mi živeli iz ljubezni... Posvečene besede dišijo po domačem kruhu in skrivajo v sebi skrivnost odrešenja... Sveto Kristusovo Telo delim...
Deliti Kruh večnega življenja je najsvetejše opravilo na zemlji...
Kako srečna sem, da ga lahko delim!
44
Oddaljene stopinje
Jožef Smej
Ob predstavitvi Stopinj 2001
1.	Kolendar Srca Jezusovega kot predhodnik Stopinj
Kalendar Srca Jezusovega (KSJ) je izšel decembra 1903 za leto 1904. Izšel je z veliko težavo. Sombotelski veliki županje 11. julija 1903 pisal ministrstvu za uk in bogočastje v Budimpešto, naj pridobi sombo-telskega škofa za to, da iztrebi mohorske knjige in naj ne dovoli lvanocyju izdajanja slovenskih prekmurskih knjig. Ivanocy naj sodeluje s Splošno izobraževalnim društvom za pomadžarjenje Slovenske krajine. Ivanocyje to odklonil in spodbujal vse dušne pastirje v Slovenski krajini, naj odločno vztrajajo pri slovenskem tisku. Na to odločno vztrajanje duhovnikov je oblast dovolila, da izide Kalendar Srca JezuŠovoga, vendar tako, daje na sredi vsake strani črta: v levem stolpcu naj bi bilo slovensko besedilo, v desnem pa madžarski prevod. Črkopis pa naj bo madžarski: Ivanocy je dosegel, da madžarskega besedila ni bilo v KSJ 1904.
KSJ je izhajal do leta 1944 vključno. Pomen KSJ; Poleg koledarja in člankov verske vsebine je obsegal zapise iz zgodovine, leposlovja, Članke o vzgoji, gospodarstvu, zapise o ljudskih igrah, verovanjih.
Oddaljene stopinje
45
lvanocyje leta 1903 stal pred veliko dilemo: Ali sprejeti Kalendar Srca Jezusovega v narečju in z madžarskim črkopisom ali pa prepustiti Slovensko krajino pomadžarjevanu. Mohorske knjige so bile namreč tako rekoč prepovedane pod takratno madžarsko oblastjo, lvanocy seje odločil za Kalendar in zgodovina mu je dala prav, To priznavajo danes vsi objektivni zgodovinarji, tudi tisti, ki so bili prej drugačnega mnenja. Npr. Vanek Šiftarje v Dialogih 1970 zapisal, daje Ivanocy s svojimi sodelavci z izdajanjem Kalendarja nekako zavrl širjenje mohorskih knjig in s tem odtujil prekmurske Slovence od štajerskih. Ko mu je Ivan Škafar odgovoril v istih Dialogih 1970, mi je Vanek Šiftar priznal, da pri pisanju ni imel na voljo vseh virov. In pozneje je Vanek Šiftar zapisal: "O vsem navedenem menim, da Kokoljeva (tudi nekaterih drugih) sodba ni povsem pravična: 'Ko se je Kuzmič odločil za lastno pot, za prevod v jeziku svojih Vogrskih slovenov, je s to odločitvijo postavil temelje posebni prekmurski književnosti in s tem temelje kulturno zgodovinski odtujitvi Slovencev z obeh strani Mure.'" To je Vanek Šiftar ČZN 57 (1986) 89-106, in sicer na str. 99. To je bil Šiftarjev odgovor na pisanje Miroslava Kokolja: Slovenstvo prekmurskih pisateljev 1984. - Šiftar pravi, da prekmurski pisatelji 18., 19. in 20. stoletja niso delali na tem, da bi odtujevali Prekmurje od ostalih slovenskih dežel.
2.	Rojstvo STOPINJ
Med drugo svetovno vojno smo imeli v Prekmurju vsaj Kalendar Srca Jezušovega. Pisan oziroma tiskan je bil sicer v madžarskem črkopisu, objavljal pa je Članke z versko in tudi narodnostno vsebino. Npr. v KŠJ 1944 najdemo 5 kitic Marijine pesmi, ki smo jo med vojno tako radi prepevali: MARIJA, POMAGAJ NAM, VOJNI JE ČAS, NA TEBE OZIRA SE VSAK IZMED NAS...
Po vojni leta 1945 in dalje pa naenkrat: noben list, noben časopis, noben Kalendar verske vsebine, ki bi izhajal v Prekmurju. Tiskarna sv. Družine v Murski Soboti, ki je tiskala KSJ med vojno, je po vojni imela še veliko zalogo papirja. S to zalogo bi lahko še nekaj let tiskali KSJ, toda papir so oblastniki zaplenili, ravnatelja tiskarne soboškega župnika Jožefa Vojkoviča pa zaprli.
Prvi, ki so se po vojni v Prekmurju znašli, so bili naši bratje evangeličani. Soboški evangeličanski duhovnik in senior Leopold Harije pri oblasteh dosegel, da so leta 1952 spet začeli izdajati Evangeličanski koledar. Katoličani v Prekmurju pa smo imeli na voljo le Koledar Mohorjeve družbe. Toda kakšna razlika je bila med enim in drugim! Ne samo da Koledar Mohorjeve družbe ni imel zapisov ali člankov, ki bi se bili nanašali na Prekmurje ali - če hočete - na Pomurje, ampak je obsegal članke (takrat prvo desetletje po vojni in še pozneje) iste vsebine ali enake vsebine kot politični časniki, tedniki oz. dnevniki. Kolikokrat so mi
46
Oddaljene stopinje
katoliški verniki prinesli Evangeličanski koledar in mi rekli, daje glede verske vsebine boljši kot takratni Mohorski koledar. Pri roki imam npr. Evangeličanski koledar za leto 1961. Vse cerkvene praznike ima natiskane z mastnimi črkami: Novo leto, Trije kralji, Veliki petek, Velika noč, Velikonočni ponedeljek, Kristusov vnebohod, Binkošti, Binkoštni ponedeljek, Telovo, Vnebovzetje Marije (Velika maša), Rojstvo Marije Device (Mala maša), Vsi sveti, Spočetje Device Marije, Božič - Rojstvo Gospodovo, Štefan - mučenik. Na začetku ima 8 kitic o Jezusu. "Oh, pridi, pridi skoraj, pogube reši nas; dragi Jezus vidiš, bliža se grozni čas." Ob posameznih mesecih ima svetopisemske odlomke, nato same članke verske vsebine in Kroniko: novi duhovniki po posameznih evangeličanskih prekmurskih župnijah in tudi v Apačah, Mariboru in Ljubljani, nato fotografije konfirmantov... V oklepaju rečeno: Evangeličanski koledar za jubilejno leto 2000 nima več omenjenega TELOVEGA, ne Vnebovzetja Device Marije, ampak samo Marija, ne več Rojstvo Device Marija, ampak le Mirjam, ne več Spočetje Device Marije, ampak le Marija...
Katoličani smo se po vojni zganili šele tako rekoč 20 let po izidu Evangeličanskega koledarja in smo tako za leto 1972 izdali STOPINJE. V mariborski študijski knjižnici so Stopinje označene kot Katoliški koledar.
Rojevanje Stopinj pa ni bila lahka stvar. Konec leta 1969 sem prišel iz M. Sobote v Maribor. Ostal pa sem Še naprej dekan soboške dekanije. Z zdaj že pokojnim patrom Pavlom Berdenom, kije bil takrat provinciai Družbe Jezusove, sva dve leti načrtovala, kako bi izdala Katoliški koledar in kakšno naj bi bilo njegovo ime. Mohorjeva družba se je prav takrat izoblikovala iz socialističnega založniškega podjetja. Konec leta 1970 je Družba namreč prenehala delovati kot založniško podjetje in je zaživela, ne sicer kot Društvo sv. Mohorja, ampak kot Mohorjeva družba. Za predsednika družbe je bil izvoljen prof. dr. Vekoslav Grmič, mariborski pomožni škof. Glasnik Mohorjeve družbe je propagiral reviji Novo mladiko in Znamenje. Mohorjev koledar pa je že prinašal Članke z versko vsebino. Kako torej prodreti s koledarjem za Pomurje, oziroma pretežno za Prekmurje, in se s tem nekako postaviti nasproti Mohorjevemu koledarju? Posebej še, ker je bil pokrovitelj Mohorjeve družbe mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik, predsednik družbe pa pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Vendar sva se s patrom Berdenom opogumila. Katoliški koledar za Pomurje (Prekmurje) sem "krstil" za STOPINJE. Naslov je zvenel podobno kot ZNAMENJE, zato ni vzbujal pozornosti kot nekak poseben "katoliški koledar".
Prvi letnik STOPINJ je bil posvečen zgodovini mesta in župnije Murska Sobota. Za sodelovanje STOPINJ sva s p. Berdenom pritegnila vse dekane in prodekane Pomurja (dekanije Lendava, Ljutomer, M. Sobota), zgodovinarje (dr. Ivan Zel ko, msgr. Ivan Škafar, Kocuvan itd), pisatelja msgr. Lojzeta Kozarja, univerzitetne profesorje (dr. Štefan
Oddaljene stopinje
47
Barbarič, dr. Vilko Novak, dr. Štefan Steiner, dr. Karel Bedernjak itd.), domače pesnike, pisatelje, predvsem pa vse župnike, da so zapisali važnejše dogodke svojih župnij. STOPINJE so imele tudi ekumensko razsežnost, saj so poleg naslovov in telefonskih številk katoliških župnijskih uradov objavljale tudi naslove in telefonske številke evangeličanskih župnij.
POMEN STOPINJ
Vsi članki in zapisi v Stopinjah imajo zgodovinsko vrednost. Kako seje npr. Škof Držečnik razveselil članka Antona Holsedla, Nekaj spominov na leta okupacije 1941-1945, v: Stopinje 1972, 92-95. Prvo nedeljo v maju 1942 je Holsedl ponovil pridigo madžarskega kaplana v Lendavi. Taje pridigal o Mariji kot kraljici Madžarov, Holsedl pa o Mariji kot kraljici Slovencev. Poudaril je, daje Marija Kraljica vseh narodov, še posebej Slovencev, ker so najbolj nebogljeni. Te misli je škof Držečnik uporabil v govoru, ko je vodil pogreb za pokojnim Antonom Holsedlom v Veliki Polani.
Mnogi pesniki in pisatelji so se opogumili in začeli objavljati svoje prispevke v Stopinjah. Upamo, da bodo Zelka in Škafarja nasle-dovali drugi (dr. Stanislav Zver, Alojz Benkovič), neutrudljivega pisatelja msgr. Franca Puncerja drugi z desnega brega Mure: "Velika Mura loči ta svet na dvoje in ga združuje. To je dežela sonca in dobrega kruha, sladkih gibanic, pogač in vrtanikov" (F. Puncer, Cerkev v Pomurju, v: Stopinje 1972, 67). Vprašanje je, ali bi njegova knjiga izšla pri Mohorjevi, če ne bi bil prej prav on objavljal v nadaljevankah v Stopinjah IZ NENAPISANEGA DNEVNIKA? Vprašanje je, ali bi bil pisatelj napisal knjigo, povest, če prej ne bi bil objavil Ivan Škafar Zgodbo bra-tonskem "pilu" iz leta 1724 (Stopinje 1972, 102-107).
Stopinje vežejo tudi naše zdomce in izseljence z deželo sonca, dobrega kruha, gibanic, pogač in vrtanikov.
Vse blagoslove uredniškemu odboru, predvsem glavnemu uredniku Lojzetu Kozarju, prof. Jožetu Ftičarju in prof. Jožefu Zadravcu za slikovni material. Prof. dr. Vilku Novaku pa še na nadaljnja zdrava in ustvarjalna leta.
"Starejši odhajamo, mlajši prihajajo," sem zapisal v uvodu za Stopinje 2000.
Da starejši odhajamo, je pač razumljivo. Vjfrašanje pa je: ali mlajši prihajajo? Bog daj, da bi prihajali in ponesli STOPINJE v novo stoletje in tisočletje.
48
Oddaljene stopinje
Jožef Smej
Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja
Sombotelski škof Janos Szily (1735-1799), prvi škof v na novo ustanovljeni sombotelski škofiji, velik mecen Mikloša Kuzmiča in "Slovenske okrogline” sploh, je ob natisu prvih treh Kuzmičevih knjig v Kratki summi velikoga katekizmusa 1780 na prvih osmih straneh v latinščini objavil predgovor, ki je kot Škofijski odlok (Decretum Episcopale) izšel morda tudi posebej. Poleg že omenjene Kratke summe sta med prvimi Kuzmičevi knjigi še Szlovenski szilabikar 1780 in Szveti evangyeliomi 1780.
V svojem Škofijskem odloku Szily naglasa, da je narečje, ki ga govorijo v Slovenski okroglini ali Prekmurju, ki je bilo takrat združeno s Porabjem, razširjeno od Monoštra pa skoraj do mej Kranjskega. Kranjsko so v tistem času umevali kot ozemlje, ki sega do Reke. Nadalje Szily poudarja, da prekmursko narečje z neznatno spremembo (modica cum mutatione) govorijo tudi sosednji Štajerci, Korošci in Kranjci. Ti so za razvoj književnosti imeli boljše pogoje, saj so mnogi razumeli tudi nemško. V duhu tistega časa piše Szily, da so Šloveni njegove škofije - po splošnem izročilu (communi Traditione) - ostanki Vandalov. Tako beremo tudi v Predgovoru Nouvoga zakona 1771: "Te druge zdaj ta nihavši zadosta nam bode: či se spomenemo s Kranjcov i zdolnji Štajercov, ki so, kak štimamo znašimi Vogrskimi vu Železnoj, Sala in Šomačkoj stolici bodoučimi sloveni vret ostanki Vandalušov". 1
Tudi sam Štefan Kuzmič pravi v svojem nagrobniku: "Vandalam quem genuit mater" in "Vandilicae genti"...2
Vandalsko teorijo o izvoru Slovencev so od leta 1780 dalje zavračali tudi madžarski znanstveniki.3
Medtem ko v predgovoru Nouvega zakona beremo, da ima jezik Vogrskih Slovenov od vseh drugih dosti tujega in sebi lastnega ter je posebej poudarjen velik razloček,.4 govori Szily le o neznatni spremembi glede na štajersko, koroško in kranjsko narečje: Prekmurci, Štajerci, Korošci in Kranjci so domorodci in imajo tako rekoč skupno govorico (farniliare, et quasi commune).
Ko Szily omenja rimskega cesarja Karla VI. glede Slovanov augs-burške veroizpovedi (evangeličanov), misli na tako imenovano Resolutio Carolina (Karolinški odlok), po katerem se mešani zakoni morajo sklepati pred katoliškim župnikom. Glede veroizpovedi otrok pa ta odlok ni odredil ničesar.
Potemtakem ni sluha o kakem prisilnem prestopanju v Katoliško cerkev, saj je Szilyjeva mati "Elisabetha Poltingerin Lutherana” ostala do smrti evangeličanske veroizpovedi.5
Oddaljene stopinje
49
Iz Szilyjevcga odloka izvemo tudi, da. so Miklošu Kuzmiču pri prevajanju pomagali tudi drugi duhovniki, predvsem Franc Murai, rojen ok. 1698 v Vericah (Porabje), umrl 1778 kot župnik pri Sv. Juriju (Rogaševci); Janoš Hilli, rojen 1714 v Pečarovcih, umrl 1781 kot župnik pri Nedeli; Jurij Baltazar Raffay, rojen ok. 1726 v ProseČki vesi, umrl 1789 ko župnik v Murski Soboti in Mihael Gaber, rojen 1753 v Dolnjih Slavečih, umrl 1815 kot župnik v Martjancih.6 Pomagali so morda z nasveti, korekturo in z rokopisi prevodov nedeljskih in prazničnih evangelijev.
Nadalje Szily naroča, naj se duhovniki in šolniki pri pouku držijo Kiizmičevega prevoda omenjenih treh knjig in naj ne uporabljajo drugih svojevoljnih prevodov, t.j. rokopisov.7
Pastoralna instrukcija, ki jo omenja Szily, se glasi: Instructio Ven. Cleri Dioecesis Sabariensis, Vindobonae, Trattner, 1777 (Instrukcija častiti duhovščini sombotelske škofije).8
Tudi kanonik Istvan Boros je gmotno podprl izdajanje KuzmiČevih knjig.9
Skratka: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka je predvsem v tem, da on kot hierarh poudarja enotnost slovenskega jezika in ozemelj, na katerih prebivajo Slovenci. Prekmurščino imenuje tudi "Idioma vin-dicum", namesto "vandalicum". Izraz "vindicum" so takrat uporabljali tudi za ostala slovenska narečja.’0
Szilyjev latinsko pisani odlok prevajam takole:
ŠKOFIJSKI ODLOK
Mi, Janos Szily, iz Fdlsd-szopora, po Božji milosti in milosti Apostolskega sedeža škof sombotelski.
V Kristusu ljubljenim sinovom naše sombotelske škofije, župnikom, župnijskim upraviteljem in kaplanom slovenskega naroda v Slovenski okroglini ("Districtus Tothsaghiensis Nationis Vandalicae) trajen pozdrav od Gospoda.
Med mnogimi skrbmi, ki na začetku naše škofovske službe našo službo zelo napolnjujejo, ni na zadnjem mestu dolžna obveznost za duhovni blagor Vašega ljudstva in za večjo rast katoliške vere sredi njega.
Vaše ljudstvo sc po narečju (Idiomate) razlikuje tako od Madžarov kakor tudi od Nemcev (Germanis) in še od Slovanov (Sclavis). Po splošnem izročilu je vaše ljudstvo ostanek Vandalov (Vandalorum reliquiae) in do sedaj ni imelo nobenih natisnjenih knjig v svojem narečju, iz katerih bi se bilo lahko naučilo prvih najnujnejših elementov jezikovnega znanja (prima Elementa literarum) in bi si tako oskrbelo Še višjo izobrazbo. To narečje je zelo razširjeno in se razprostira od opatijskega mesta Monoštra naše škofije pa tja skoraj do mej Kranjskega (fere usque fines Carnioliae) in si gaje sosednjo ljudstvo, štajersko, koroško in kranjsko
50
Oddaljene stopinje
(populus Styrus, Carinthius, et Carniolus), ne oziraje se na meje posameznih ozemelj, z neznatno spremembo naredilo za svojo domorodno in tako rekoč skupno govorico. Vendar so ta ljudstva prav malo pomagala našemu omenjenemu ljudstvu, da bi se mu povečala njegova omika in razširila prava vera; tam namreč mnogi hkrati govorijo tudi nemško in so tako dosegli višjo stopnjo izobrazbe in kulture. Nasprotno pa naši Sloveni (nostri Vandali), ki prebivajo v mejah naše škofije od omenjenega mesta Monoštra (ta pa ni vključen) do Radgone, mesta Spodnje Štajerske, ne govorijo drugega jezika razen maternega. Bolj kakor drugi se trdovratno držijo svojih navad. Kakor zapuščeni in odstavljeni so brez duhovne pomoči knjig. Pogrešajo višjo raven omike in izobrazbe ter v nemalo krajih celo katoliško vero, od katere so v prejšnjih časih odpadli in se pridružili augsburški veroizpovedi. Da bi jih s svojo izredno in podedovano gorečnostjo pripeljal nazaj v Gospodov ovčnjak, je Karel VI., rimski cesar in naš kralj blagega spomina, leta 1732 odstranil pri njih javno izvrševanje (Exercitium) augsburske veroizpovedi in zapovedal, naj cerkve, ki so se jih bili po krivičnosti Časov polastili, vrnejo katoliškim župnikom. To je storil v svojo trajno čast in v veliko pridobitev duš. Namen bogoljubnega cesarja je rodil tako plodne in razveseljive sadove, da jih je od omenjenega leta pa do sedaj z vašim gorečim sodelovanjem in marljivim prizadevanjem prek šest tisoč zapustilo veroizpoved, s katero so bili prepojeni, in se je po Božji dobroti vrnilo k edinosti katoliške vere. Prepričani pa smo, da bi se jih bilo še več vrnilo v naročje Rimske Cerkve, če bi bili od nežnih mladih let pravilno izobraženi v branju in pisanju (in literis) in bi za spoznavanje nauka katoliške vere imeli lahko na voljo kak pripomoček knjig v domačem narečju (in Idiomate vernaculo). Zatorej da ne bi prej omenjeni še naprej ostali brez teh potrebnih in zveličavnih sredstev, po katerih bi se mogli bolj izobraziti in skrivnosti naše vere temeljiteje spoznati, smo dali v vašem slovenskem jeziku (in lingua vestra Vandalica) natisniti knjižice s črkami in zlogovnimi besedami ter mali katekizem ali začetni nauk vere; te knjižice naj učitelji uporabljajo v Šoli za pouk otrok; nadalje Evangelije, kot jih je Cerkev za posamezne nedelje in praznike porazdelila v Rimskem misalu; te evangelije so nekateri župniki iz vaših vrst, nič manj izobraženi kakor pobožni, s skupnim prizadevanjem prevedli v vaše narečje (in Idioma vestrum communi studio). In tako so prevedeni evangeliji v večjo Božjo slavo in širjenje prave vere na voljo vam in v duhovni ter časni blagor vašega naroda.
Potemtakem vas po svojih najboljših močeh pozivamo in naročamo, da to od nas potrjeno in odobreno izdajo Evangelijev in Katekizma uporabljate pri pouku vernikov, nikakor pa ne kakih drugih svojevoljnih prevodov (alias arbitrarias versiones). Hkrati z vso odgovornostjo do svoje službe poskrbite, naj šolniki po natisnjenih knjigah, po Silabikarju in Katekizmu, z vso marljivostjo, kot se spodobi, učijo otroke
Oddaljene stopinje
51
obojega spola.
Posebej naj vam bo pri srcu, da se povsem ravnate po Instrukciji, ki smo jo sombotelski duhovščini razglasili na začetku našega episkopa-ta, 21. avgusta 1777, in da v prvi vrsti natančno uresničujete 4. poglavje 2. dela, ki govori o poučevanju krščanskega nauka.
Vam vsem kakor tudi vsemu vašemu narodu (Nationi vestrae) s posebno naklonjenostjo podeljujemo očetovski blagoslov,
Dano v Sombotelu, v naši škofijski palači, dne 20. avgusta v Gospodovem letu 1780.
Janos, sombotelski škof s.r. (pečat)
Po posebnem naročilu njegove škofovske presvetlosti Istvan Boros, sombotelske stolne cerkve in vasvarskega kapitlja kantor ter kanonik - odposlanec, s.r.
OPOMBE:
I Prim. Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str, 124. Dalje navajam: Izbor,
2 Jožef Smej, Nagrobni napis Štefana KUzmiča, v: Stopinje 9 (1980) str. 122. Na tem mestu popravljam: "Vandalam" namesto "Vandala".
3 Prim. Jožef Smej, Muza Mikloša Kuzmiča, Murska Sobota 1976, str. 23-24. Navajam: Muza.
4 Prim Izbor, str. 124.
5 Prim. Gefin Gyula, A szombathelyi egyhazmegye tortenete L, Szombathely 1929, str.
27 (Zgodovina sombotelske škofije). Navajam: Gefin.
6 Prim. Muza, str, 20, 21-22, 139 in 180.
2	Prim. Jožef Smej, Se je Mikloš Kuzmič v svojem prevodu res naslanjal na Štefana Kuzmiča?, v: Slavistična revija (Maribor) 45 (1997) 3-4, str. 533-544.
8	Prim. Gefin, str. 35.
9	Prim. Muza, str. 19-20.
10	Prim. Ivan Škafar, Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Kuzmičem v zvezi s sedmimi Kuzmičevimi knjigami, v: Slavistična revija Ž3 (1975) str. 92 in 470.
52
Oddaljene stopinje
Jožef Smej
Franc Šbull (1825-1864) in njegovo pisanje v reviji Religio
Večkrat slišimo govoriti, da med Prekmurjem in Slomškom (sedaj blaženim Antonom Martinom) ni bilo nobene zveze v času njegovega življenja. Pa je bila! Slomšek v Drobtinicah I (1846) 170 v "Koščku domačega zemljepisa" omenja Vogerske Slovence.1
Jožef Košič (1788-1867) je Slomškovo knjigo Blashe ino Neshiza v'nedlski sholi, v Zeli, 1842, uporabil v svojem spisu Zobriszani Szloven i Szlovenka med Miirov i Rabov (Kbrmendin, brez navedbe letnice, vendar je morala biti natisnjena med 1845 in 1848, torej v času, ko je Slomšek pisal o Vogerskih Slovencih)2
O sv. Cirilu in Metodu, o Slomšku, o prekmurskih, štajerskih, kranjskih in koroških Slovencih in o Družbi sv. Mohorja je pisal leta 1855 tudi Franc Šbilll, tedanji kaplan pri Sv. Juriju v Rogaševcih.
V mrliški knjigi župnije Dolenci, letnik 1864, zaporedna številka 31, je zapisano, daje 12. aprila 1864 v Velikih Dolencih, hišna številka 1, umrl Admodum Reverendus Dominus Parochus (prečastiti gospod župnik) Franc Sbull, v 39. letu življenja. Vzrok smrti: appoplexia tactus (zadet od kapi). Pogreb: 14. aprila. Pogrebno slovesnost je vodil Admodum Reverendus Dominus Josephus Kossits, Parochus Fszolnokiensis (prečastiti gospod Jožef Košič, gornjeseniški župnik).
Ista mrliška knjiga pričuje, daje Franciscus Sbull, Parochus loči (Franc Sbull, krajevni župnik) opravil dan pred svojo smrtjo pogreb otroka Eve, hčerke Franca Coupeka iz Budincev (Budincz), h. š. 25.
Koliko bi nam bil Šbull lahko še napisal, če ne bi tako mlad umrl!
Najprej nekoliko spopolnimo zapis o njem v Slovenskem biografskem leksikonu, Enajsti zvezek, Ljubljana 1971, 591-592, šifra Skf (= Ivan Škafar), nato pa navedemo vsebino Sbul lovih prispevkov v reviji Religio.
Prekmurski pisatelj nabožne in slovstveno zgodovinske vsebine Franc Šbull seje rodil 26. julija 1825 v Turnišču. V krstni knjigi turniške župnije je vpisan takole: Franciscus leg. filius; parentes Franciscus Šbilll et Magda Barbarics; Levantes Joannes Polanscsek et Anna Miholics; Locus natalis Oppidum; Baptisans Josephus Tischler, Capellanus domes-ticus (Franc, zakonski sin; starši: Franc Sbull in Magda Barbarič; botri: Janez Polanšček in Ana Miholič; kraj rojstva: trg, varaš, tj. Turnišče; krstitelj Jožef Tischler, domači kaplan).
Osnovno šolo in 6 razredov gimnazije je Šbilll končal kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice v Koszegu, 7. in 8. razred pa v Sombotelu. Bogoslovje je študiral na teološki fakulteti dunajske univerze kot gojenec zavoda Pazmaneuma. V duhovnika je bil posvečen 7. decembra 1848.
Bil je kaplan v Murski Soboti (1848-1854), v Rogaševcih (Sv.
Oddaljene stopinje  53
Jurij), od 1854 do 1 857, nato pa je kot župnijski upravitelj (1 857-1858) in kot župnik (1858-1864) oskrboval župnijo sv. Nikolaja v Dolencih,
V Pazmaneumu je bil tajnik bogoslovskega literarnega društva: Magyar egyhazirodalmi Iskola (Sola madžarske cerkvene književnosti) in hkrati med najbolj vnetimi prevajalci Goffineja v madžarščino.
Sbullovo delo o patronatu je budipeštanska teološka fakulteta nagradila.
Konec leta 1853 ali v začetku leta 1854 je Šbiill postal kot prvi med prekmurskimi Slovenci mohorjan ter naročnik celovških slovenskih časopisov in knjig. V teh časopisih in knjigah je dobil pobudo in snov za svoje članke o Prekmurju.
V madžarski reviji Religio 1855 (masodik felev, drugo polletje), str. 194-195, je objavil; A vendszlavok egyhazi tortenete (Cerkvena zgodovina prekmurskih Slovencev), v isti reviji isto leto na straneh 202205 pa A vendszlavok jelenlegi hitelete s a nepszerii valldsi irodalma (Sedanje versko življenje prekmurskih Slovencev in njihovo poljudno versko slovstvo), nadalje prav tam na straneh 216-219 A vizlendvai fara, szazados egyhazi vizsgaja, es a keresztuti djtatossag (Župnija sv. Jurija, njena stoletna kanonična vizitacija in pobožnost križevega pota) in na straneh 219-220 prav tam A vizlendvai fara s az djtatos egyletek (Župnija sv. Jurija in pobožna združenja).
Sbull pa naj bi napisal tudi prekmurski katekizem ali priredil za šolo Veliki katekizem, enega ponatisov Mikloša Kuzmiča Kratke šumme, po drugih podatkih pa naj bi ta ponatis 1864 priredil Jožef Bo rov njak.
Leta 1860 je Sbulla obiskal Božidar Raič in o njem izjavil, daje bil "prav naroden župnik". Skupaj z Jožefom Borovnjakom in Jožefom Košičem je sestavljal močan narodno kulturno prosvetni krog v Prekmurju. Usmeril je prekmursko miselnost k osrednjemu slovenskemu jedru in obnovitvi Ciril-Metodovega duha. Kot prvi Prekmurec je pisal o obeh blagovestnikih. Po B. Raiču bi bil lahko ob ugodnejših okoliščinah in trdnejšem zdravju postal najboljši prekmurski pisatelj.
Poglejmo sedaj, kaj jc vsebina Šbullovih prispevkov v omenjeni reviji Religio.
V omenjenem članku Cerkvena zgodovina prekmurskih Slovencev piše: "V jugozahodnem predelu županij, Železne in Žalske, med Muro in Rabo, prebiva okrog 34.697 katoliških in okrog 14.000 evangeličanskih prekmurskih Slovencev (vendszlav). To pokrajino redko omenjajo v publicistiki (...). Proti koncu splošnega srednjeveškega preseljevanja narodov so se tudi Slovenci (szlovenok)4 zganili iz svojih prvotnih prebivališč in se naselili v predelih Save in Drave. V prav istem času so po mojem mnenju predniki prej omenjenega ljudstva (nepfaj elodei), se pravi prekmurski Slovenci, prodrli v prostor med Muro in Rabo.
Mi Slovani (a szlavok) imamo zunaj vsakega dvoma isto skupno deblo tako glede jezika, kakor tudi glede nravi in običajev. Stari Slovani
54
Oddaljene stopinje
so častili Perona (bog strele, groma) kot najvišje boštvo; kot boginjo pa so častili Živo ali Lado (boginjo lepote in ljubezni). Poleg teh dveh pa so imeli za boštva mnogo drugih dobrih in hudobnih duhov. Menili so, da ti prebivajo v raznih naravnih likih, zato so opravljali Božjo službo v gajih in ob vodah, sprva brez kipov in slik, toda gotovo z vero v duhove, saj je ta vera globoko prežemala vse njihovo življenje, tipaje bila Slovanom (a szlavok elbtt) sveto drevo. Pri daritvah so v veselju obhajali pojedino, tudi igra in ples nista smela izostati. Da bi si pridobili milost in naklonjenost pri svojih bostvih, so pogosto darovali tudi ljudi. Tako so Čemi bogu (fekete isten, Črni bog) klali mladeniče in device. Slovan v ženski ni priznaval sebi enakega bitja, ampak jo je imel - kot aziatska ljudstva sploh -za predmet, ki ga lahko preziraš in zavržeš. Matije lahko deklico takoj po porodu usmrtila. Večkrat so morali tudi žene skupaj z moževim truplom upepeliti.
Iz tega kratkega opisa je dovolj jasno, kako nesrečno je bilo slovansko ljudstvo (szlav nep) v poganstvu, tako glede na telo kakor dušo. Vse to seje obrnilo na bolje s širjenjem krščanske vere med Slovani. Prvo seme krščanske vere so med slovenskimi prebivalci zahodne Madžarske (a nyugati Magyarorszag szloven lakoi kOzt) potrosili člani salzburške Škofije. Nemški duhovniki so tu oznanjali Božjo besedo, nemški duhovniki so vsadili prvo klico prihodnjemu krščanskemu veku. V dobi kneza Koclja (Kozel koraban), ki je po izgnanstvu svojega očeta Pribi ne (Privina), moravskega kneza, kot begunec pribežal v Panonijo, najdemo v vsej Panoniji že 32 krščanskih cerkva. Veliko duhovnikov sije prizadevalo za spreobrnjenje bistroumnih Slovanov (szlav). Takrat se je tu pokazala že prva cvetica, takrat je že prva iskra zanetila srca Slovencev (szlovenok). Leta 788 je Karel Veliki dobil Slovence (szlovenokat) pod svojo oblast. On in papež Leon lil. sta leta 798 dovolila salzburškemu Škofu Arnu obiskovati panonske Slovence (a pannoniai szlovenokat). Sam Arno je potoval po slovenskih krajih (a szloven tajakon) in s cerkvenimi govori milo privabljal (edesgette) ljudstvo v naročje Cerkve. Končno je Karel Veliki odredil škofa Teodorika, naj oznanja Božjo besedo tudi prek Drave. Toda oglejski patriarhi so se temu silno upirali, ker so ta del slovenske pokrajine (a szloven tartomany) prištevali k svoji Škofiji. Teodorik je obhodil vso slovensko pokrajino. Pri tem gaje močno podpiral slovenski knez Ingo (Ingo szloven fejedelem). Redovno življenje se je začelo veselo razvijati in tako je imela slovenska zemlja (a szloven fbld) veliko duhovnikov. Dve majhni mesti, Celje in Ptuj, sta lepo oživeli, se visoko povzdignili in postali sedež krščanske vere. Medtem so se salzburški in oglejski višji duhovniki veliko prepirali o tem, kdo naj bo gospodar slovenskih dežel (a szloven tajaknak). Šele leta 810 je Karel Veliki potegnil mejo med dvema škofijama. Odredil je, naj dežela, ki se razprostira na levem bregu Drave, pripada Salzburgu, dežela na desnem bregu pa Ogleju. - Adalram, naslednik škofa Arna, je po Teodorikovi
Oddaljene stopinje
55
smrti posvetil drugega škofa za Slovence (szlovenok), in sicer Otona (ok. 823). Nato omenjajo še Lioprama, korotanskega (sedaj krajnskega, koroškega in štajerskega) cerkvenega nadzornika in salzburškega nadškofa (836- 858) ter Ožbalta, slovenskega (szloven) škofa (...).
Potem ko je Metod v Bolgariji in na Moravskem že oznanil Božjo besedo, se je odpravil v Rim. Papež Hadrijan II. ga je posvetil za panonskega in moravskega škofa (868). Kot tak obiskuje Panonijo in širi Božje kraljestvo na obeh straneh Drave, v pokrajinah ob Dravi in Savi ter obnovi staro sremsko škofijo. On in njegov brat Ciril sta prevedla v slovanski jezik (szlav nyelvre) celotno sveto pismo. Sestavila sta današnjo rusko abecedo (a mat orosz abc-et). Metod je na ozemlju svoje škofije maševal v slovanskem jeziku (szlav nyelven), v slovanskem jeziku poučeval in odločil, da so v slovanskem jeziku prepevali pri Božji službi. - S tem je zelo pridobil srca Slovencev (a szlovenok sziveit), in sicer tako, da so vse njihove pokrajine izkazovale veliko čast temu apostolskemu možu (v izvirniku poudarjeno - op. J.S.). Še celo Karinthia seje odtrgala od svojega prvotnega škofa. - To veliko Metodovo uspevanje je nasprotnike bodlo v oči in med njim ter salzburško škofijo je nastal velik razdor. Ta razdor pa ni škodoval ljudstvu, ker je gorelo za Metoda, in verniki so ga slavili od Save do Elbe. Salzburških duhovnikov seje Metod bal, ker so se ti bolj ukvarjali s pobiranjem desetine kakor pa z evangelijem (...). Metod je na svojih številnih apostolskih poteh osivel in veliko pretrpel. Brezverci so ga sovražili in preganjali, svetohlinski in potuhnjeni sobrat-je in sosedje so ga zasramovali in obrekovali. Svoje težko stanje potoži očetu vseh vernikov, papežu Janezu Vlil. Ta ga v svojem pismu lepo potolaži, okrepi v apostolskem prizadevanju in ga spodbuja, naj pogumno napreduje v delu za zveličanje ter ostane zvest do konca. In to je tudi ostal (...). Ta veliki možje toliko storil, seje toliko trudil in toliko trpel za naš blagor. In med nami ga mnogi niti po imenu ne poznajo (...). Takšno stanje ne sme trajati večno. Pobrigati se moramo, da se bo naše prekmursko ljudstvo, ki je glede poljudnega slovstva tako zelo zapuščeno, razsvetlilo (...). - Pa nadaljujmo zgodovino. - Metodov naslednik Gorazd se je zaradi zdrah, ki so jih Nemci vedno znova podžigali, preselil iz moravske države (Morvaorszagbol) v Belgrad (Belgradba), kjer je marljivo delal v Gospodovem vinogradu (...). Ko so Madžari konec 9. stoletja pridrli v Panonijo, so izmed tamkajšnjih prebivalcev nekatere pobili in umorili, druge osužnjili in spet druge izgnali iz dežele. Tako pišeta o tem: letošnja 3. številka lista Prijatelj, ki izhaja v Cclovctf (Glycer Spanyik) in še posebej Življenje svetnikov, ki ga pod naslovom Djanje svetnikov Božjih izdaja Anton Slomšek (Antal Szlomsek) v okviru Družbe sv. Mohorja, kije razširjena predvsem na Kranjskem in Koroškem (Carniolia čs Carinthia). - C) nadaljni verski zgodovini prekmurskega ljudstva ne vem, ker do sedaj nisem naletel na razjasnitvene podatke. Da je tukaj reformacija v 16. stoletju izvršila velik osvajalni pohod (hoditast), o tem
56
Oddaljene stopinje
priča sedanje veliko število evangeličanskih vernikov; in daje bil nekoč protestantizem v tej pokrajini še bolj razširjen, to nam daje domnevati (azt gyanittatja) v 17. ali 18. stoletju od protestantov spisana vizitacija, kije pa nimam pri roki."
V omenjenem članku Sedanje versko življenje prekmurskih Slovencev in njihovo poljudno versko slovstvo piše S bili I med drugim:
"Versko stanje prekmurskih Slovencev pa ima tudi svojo senčno stran, in ta je: njegovo poljudno versko slovstvo je povsem v zastoju. V čem obstaja vse njegovo slovstvo? Katekizem, svetopisemske zgodbe, kratka zgodovina vogrskega ljudstva, knjiga evangelijev, dve do tri molitvene knjige, A bc-k nji ga in v majhno delce stisnjena madžarska slovnica. Iz tega sestoji vse njegovo katoliško slovstvo (...). Močno čutim in priznam: Če se bomo mi, prekmurski Slovenci, zanašali samo nase, ni upanja, da bi se lahko naše poljudno versko slovstvo razcvetelo in dvignilo od sedanjega na višjo raven. - Mi, Slovenci na Ogrskem, smo le peščica. Naše knjige bi bile zaradi majhnega števila kupcev zelo drage. Večino našega ljudstva skupaj z duhovščino tare revščina, zato ne bi mogli nositi stroškov teh dragih knjig. Potrkati moramo torej pri drugih, če nočemo pustiti njive našega slovstva Še naprej v prahi. Glede tega imamo na voljo samo dve poti: obrniti se na Društvo sv. Štefana ali pa se pridružiti (csatlakoznunk) nam najbliže stoječemu ljudskemu plemenu in najbližjemu sorodstvenemu jeziku (...). Če Društvo sv. Štefana ne more ali pa lahko le delno zadosti našim duhovnim^ potrebam, potem se moramo povezati s slovenskim prebivalstvom Štajerske, Koroške in Kranjske (akkor Stajer, Carniolia es Carinthia szloven lakoival kell magunkat kozlekedesbe tenniink). - To je tudi želja visokega cesarsko-kraljevskega ministrstva. Zapovedalo je, naj se v osnovnih šolah uporabljajo knjige, spisane v jeziku prej omenjenih dežel. V teh deželah obstaja Društvo sv. Mohorja, podobno Društvu sv. Štefana. Društvo sv. Mohorja šteje prek 1000 udov (...). Izmed knjižnih del, ki jih je izdalo, so omembe vredna: Goffine, Življenje svetnikov s slikami v dveh zvezkih, uporabno za cerkev in šolo, zabavne pesmi z notami itd.5 Trenutno pripravljajo še Sveto pismo (Allioli). - Vodstvo društva je v Celovcu. Člani Društva plačujejo letno po 3 forinte. - Resje sicer, da se jezik teh knjig v nekaterih besedah razlikuje od naše govorice, vendar če se bodo otroci s spretnim poukom pridno poglabljali v ta jezik (e nyelvbe valo beavattatasa altal), bo težava zlahka izginila."
V članku Župnija Sv. Jurija, njena stoletna kanonična vizitacija in pobožnost križevega pota piše:
" Župnija Šv. Jurija se razprostira na najbolj skrajnem zahodnem delu Madžarske ob meji s Štajersko. Številne hiše so daleč proč druga od druge, brez reda razsute po bregih in dolinah. V župniji je 2436 katoličanov in 721 evangeličanov. Od katoličanov je približno 900 nemške narodnosti, drugi so Slovenci (...). Neka nerazložljiva privlačnost
Oddaljene stopinje
57
povezuje tukajšnje ljudstvo s pobožnostjo križevega pota. Še sedaj se z notranjo ginjenostjo spominjam na Mursko Soboto, na mojo prejšnjo dušnopastirsko postojanko. Vaščani, ki so bili od soboške župnijske cerkve oddaljeni eno uro peš hoje, ob nedeljah in praznikih v štiri-danskem postu po jutranji Božji službi niso šli domov, da bi se pokrepčali s toplo hrano, ampak so množično posedli na trato okrog cerkve, samo da so lahko popoldne v cerkvi z župnikom in kaplanom vsaj v duhu šli od prve pa do štirinajste postaje križevega pota. V prej omenjenih dneh je bila namreč cerkev tudi popoldne nabito polna."
V članku Lupnija Sv Jurija in pobožna združenja piše med drugim:
"V župniji sv. Jurija so: bratovščina živega rožnega venca, združenje Jezusovega in Marijinega srca ter tretji red sv. Frančiška. Še zmeraj je slišati prezirljive in posmehoval ne besede na račun pobožnih združenj. Toda prav po pobožnih združenjih oživljena vera na vsej črti osramoti takšno omalovaževanje in zaničevanje. Dvajset ali trideset let pred tem - ko namreč pred navedenimi leti po naših župnijah ni bilo nobene bratovščine - si lahko videl spovedance in obhajance samo v velikonočnem in adventnem času. Sedaj pa, ko so v naši župniji prej navedena pobožna združenja pognala korenine, skozi vse leto ne mine ne praznik ne nedelja, da ne bi ta in oni pomiril svoje duše v zakramentu pokore in jo nahranil z angelskim kruhom."
Sklepne misli
Zdi se, da je Šbiill prvi opozoril pisatelja Jožefa Košiča na Slomška. In tako je Košič gotovo z bolečino v srcu vodil pogreb za svojim 36 let mlajšim sobratom. Šbiill je prvi med prekmurskimi Slovenci podrobneje seznanil madžarsko javnost z delovanjem sv. Cirila in Metoda, z Družbo sv. Mohorja in s Slomškom. Dve leti prej, preden se je rodil Franc Kodela - lvanocy, je že pisal o enotnosti Slovencev in priporočal učenje knjižne slovenščine, saj Prekmurce šteje za slovenske (szloven) prebivalce zahodne Madžarske.
1	Prim. Jožef Smej, Slomšek in Prešeren v luči edinosti kristjanov, v; V edinosti, ekumenski zbornik 2000, Maribor 2000, str. 79-81.
2	Prim. Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 76; J. Košič, Življenje med Muro in Rabo, Budimpešta 1992, str. 95, 100; J. Smej, Življenje in pomen Jožefa Košiča, v: Košič in njegov čas, Budimpešta 1994, 53 - 59; L. Kozar, Slomškova Blaže in Nežica v nedeljskej šoli in Košičev Zabrisani Szloven i Szlovenka med M tirov 1 Rabov, v: Košič in njegov čas, 89 - 95.
3	Leonard Goffine, duhovnik, premonstratenec (1648-1719), je napisal priročno postilo, imenovano po njem "Goffine", tj. razlaga nedeljskih in prazničnih mašnih beril; do srede 20. stoletja je ta knjiga doživela več kot 120 izdaj.
58
Oddaljene stopinje
4	Šbull piše "szloven" (v smislu Slovenec in slovenski) brez ostrivca na e.
5	Šbull misli na:
a)	Slovenski Goffine ali razlaganje cerkovnega leta. Izdalo društvo sv. Mohora. V Celovcu 1853.
b)	Djanje Svetnikov Božjih (...). Spisali družniki sv. Mohorja, na svetlo dal Anton Slomšek. U Gradcu 1853 - 1854.
c)	Sola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Celovec. Založilo društvo sv. Mohora. 1853.
Jožef Smej
Franc Faflik (1886-1951), bedenički župnik, varuh spominskih obeležij
Profesor Vilko Novak, predsednik Prekmurskega muzejskega društva, je 12. septembra 1937 pri Sv. Benediktu v Kančevcih ob odkritju dveh spominskih obeležij naprosil domačega župnika Franca Faflika, naj vzame oba spomenika v varstvo. Šlo je za nagrobnik dr. Francu Ivanocyju in za spominsko ploščo Miklošu Kuzmiču. Načrte za oba spomenika je izdelal ing. arh. France Tomažič iz Ljubljane. Ivanocyjev spomenik predstavlja odprta vrata, kar pomeni, daje Ivanocy odpiral svojemu ljudstvu vrata v lepšo prihodnost. Plošča Miklošu Kuzmiču, vzidana v zunanjo steno bedeničke cerkve, pa je v obliki knjige s kelihom in križem ter z letnico: 1737-1937. Znamenje, da nam je Kuzmič na široko odprl knjigo v domačem jeziku (prim. Novine 24-1937, 38, 2).
Franc Faflik, sin krojaškega mojstra iz Beltinec, in Ane, roj. Horvat, Sobočanke, seje rodil na god Marijinega imena, v nedeljo 12. septembra 1886 v Murski Soboti, h. š. 160. Naslednji dan je bil krščen. Gimnazijo je obiskoval v Kdszegu kot gojenec zavoda (sirotišnice) Kelc-Adelffy; vendar ni užival Adelffyjeve ustanove, ampak so starši plačevali zanj (Anton Adelffy seje poročil z Ano Marijo Gombossy iz Bakovec; v oporoki je določil, naj se iz njegove ustanove v Kdszegu šolajo predvsem dečki iz Slovenske okrogline).
Stopil je v sombotelsko bogoslovje in bil v nedeljo 27. junija 1909 posvečen v duhovnika. Kaplanoval je pri Sv. Juriju v Rogaševcih (19091911), v Turnišču (1911-1916), od I. julija 1916 do svoje smrti 16. avgusta 1951 pa je bil župnijski upravitelj pri Sv. Benediktu v Kančevcih.
Med vojno (1916-1918) so lahko videli, kako so verniki iz Turnišča romali skozi Bogojino k Sv. Benediktu poslušat pridige svojega bivšega kaplana. Ko je bila leta 1929 razpisana župnija Turnišče, so turniški občinski poglavarji in nadučitelj Julij Kontler prosili Faflika, naj prosi za turniško župnijo. Faflik je odgovoril, da ne bo prosil. Naredil je bil namreč zaobljubo, da bo ostal do smrti pri Sv. Benediktu, če se njegovi bratje srečno vrnejo s fronte.
Oddaljene stopinje
59
V nedeljo 17. avgusta 1924 je župnik Faflik kot zadnji govornik spregovoril množici, ki se je zbrala ob 10-letnici smrti dr. Franca lvanocyja. Govoril je o veliki Ivanocyjevi ljubezni do slovenskega ljudstva in povabil navzoče, naj darujejo za lvanocyjev spomenik (Faflik sam je daroval 1000 din).
Tisto nedeljo ni samo dr, Josip Hohnjec imenoval lvanonocyja "prekmurski Slomšek", ampak tudi pesnik "Radoslav": "Do dna si spil trpljenja čašo, / pa le zato, ker ljubil si Boga in vero, / ker ljubil si resnico, ker ljubil si slovenski rod. / Pokriva grob ti nežno cvetje To tebi vse, to zate je, prekmurski Slomšek naš (...j Mi mladi rod, kar tu nas je, prisegamo ob tvojem grobu: / Za tabo hočemo naprej, za vero, dom, Boga" (Novme 11-1924-33,1).
Poleg Ivanocyjevega spomenika in omenjene Kuzmiče ve plošče pa je Faflik varoval še drugav spominska obeležja. Na bedenički božji njivi počivajo še tile župniki: Stefan Sobjak, Štefan Slamar (Szelmar ali Szelnar| in Sandor Mazalin.
Stefan Sobjak (Sovjak) seje rodil 23. marca 1783 v Kančevcih, staršema Matiju in Juditi, oba evangeličanske vere. Kot konvertit je užival Adelffyjevo ustanovo v Kbszegu, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. Stopil je v sombotelske bogoslovje in bil 10. septembra 1809 posvečen v duhovnika. Kaplanoval je v Turnišču, nato je bil Štiri leta župnik pri Sv. SebeŠčanu (1811-1815), potem kaplan v Totszcntmartonu in Lendavi, končno pa župnik v svojem rojstnem kraju pri Sv. Benediktu v Kančevcih od 1824 do smrti 28. marca 1833.
V knjižici J. Flisar-A. Luthar, Prekmurja znameniti evang. možje, M. Sobota 1926, beremo, daje Štefan Sobjak (Sovjak) izhajal iz znane družine Sobjakovih iz Kančevec. Bili so trije bratje Sobjaki (Sovjaki): dva sta bila fiškališa, oba evangeličanske vere, eden pa katoliški duhovnik. Ta Štefan Sobjak (Sovjak) ni bil "zagrizen, evangeličance sovražeči plebanuš, marveč vljuden, prijeten človek (...). Včasih seje s Kančevskega vrha pozno vračal domov in je sam sebi na ves glas govoril: Naša je Slovenska okroglina. To je naša domovina, naša gorička krajina, polna je sladkega vina itd. Na stare dni je nekoč spet ponoči Šel s Kančevskega vrha proti domu. Padel je v potok nad Bencetovim mlinom, kjer so ga zjutraj našli utopljenega" (str. 59). Tako je zapisano v omenjeni knjigi. w	.
Štefan Slamar (Szelmar, Szelnar), prekmurski pisatelj, rojen 23. oktobra 1820 v Gornji Lendavi (Grad) kot sin Mihaela in Magdalene, roj. Flisar. Osnovno šolo in šest razredov gimnazije je končal v Kbszegu kot gojenec Adelffyjeve ustanove, filozofijo in bogoslovje je študiral v Sombotelu. Tam je bil 20. julija 1845 posvečen v duhovnika. Bilje kaplan v Črensovcih in v Turnišču, nato pa je bil župnijski upravitelj pri Sv. Benediktu v Kančevcih, in sicer od 1860 do 31. decembra 1876. fakrac seje odpovedal župniji in se naselil v Ivanovcih, kjer je 15. februarja 1877 umrl.
60	Oddaljene stopinje
S skromnim življenjem prihranjeni denar je daroval v kulturne namene. Podpiral je Kelcz-Adelffyjevo sirotišnico (zavod) v Koszega in tja spravil med drugimi dijaki tudi Franca Ivanocyja-Kodelo.
Prevedel in izdal je Zgodbe sztaroga i novoga zakona za solszko deczo poleg knige Roder Alajosa, na sztdri szlovenszki jezik prenesene, 1873.
Slamarjeva knjiga je doživela tri natise (1873, 1880, 1891) in je bila učbenik v slovenskih šolah.
Sandor Mazalin, rojen 1. februarja 1862 v kraju Magyarnadalja, očetu Janosu in materi Rozi, roj. Gombas. V duhovnika je bil posvečen 13. julija 1887. Kaplanoval je v Gornji Lendavi (Grad), Murski Soboti, Rohoncu, Črensovcih in Beltincih. Od 1. januarja 1893 do smrti 2. oktobra 1907 pa je župnikoval pri Sv. Benediktu v Kancevcih.
Ni znano, kdaj in kje seje naučil slovensko. Služboval je namreč samo na slovenskih župnijah in na eni hrvaški. Gyula Gefin poudarja namreč v svoji Zgodovini somboteiske škofije III., da je Mazalin znal tudi slovensko.
V Času njegovega župnikovanja so v Kancevcih pozidali novo cerkev na srednjeveških temeljih (1896).
Radio Vatikan je avgusta leta 2001 objavil: "V nedeljo 19. avgusta 2001 bo v župnijski cerkvi Sv. Benedikta v Kančevcih ROMARSKI SHOD ob 50. obletnici smrti župnika Franca Faflika (1886-1951), znanega pridigarja in neutrudnega delavca za krščansko edinost. Slovesno mašo bo ob 10. uri daroval škof Smej."
To seje zgodilo. Poleg domačih vernikov in Faflikovih sorodnikov so tisto nedeljo priromali na Bedenički breg romarji iz raznih krajev, predvsem iz Bogojine, Murske Sobote in Velike Polane. Slednji so položili na Faflikov grob venec, saj je njihovega župnika Franca Kodilo krstil župnik Faflik.
Tu in tam seje zgodilo, da so idejni nasprotniki med vojno ali tudi po njej odstranjevali spominska obeležja. Faflik je prej našteta obeležja varoval skozi 35 let.
Vilko Novak
Kdo jih je poznal?
Fotografije iz preteklosti so dragocene; tiste, na katerih so ljudje, posebno naši znanci, pa tudi zanimive. Objavljamo tri stare slike, ki kažejo dijaštvo Slovenske krajine, Prekmurja. Na prvi so udeleženci sestanka tedanjega dijaškega društva Zavednost, na katerem je predaval prof. Jan Šediy\ tedaj še večni študent, pozneje profesor v Mariboru, o zedinjenju med katoličani in pravoslavnimi. Bilo je to v juliju 1925 v soboški kat. šoli pri cerkvi, slika pa je pred pročeljem katoliške cerkve in so na njej tudi (sedijo) nedijaki.
Oddaljene stopinje
61
Prva slika
Stojijo v 1. vrsti: Jože Berden (iz Bogojine, u. kot župnik na Hotizi); Albin Nerima (iz Gančan - Kamnika, inž. kemije, u. petdesetleten); Ivan Koren (iz Renkovec, u. kot župnik v Dokležovju).
V 2. vrsti: Mataj iz Kroga, ni nadaljeval šolanja); prof Sediy'; neznani mi; F. Vogrinčič (s Tišine, zdravnik v Varaždinu); Jože Maučec iz Bogojine (u. kot prof, v Ptuju); Janez Bejck (iz Kroga, u. kot župnik pri Sebeščanu), F. Rous iz Beltinec (uradnik?); Teodor Bedernjak z Bistrice (u. kot uradnik); Jožko Ferenčič iz Kroga (pravnik, u. v nesreči pod vlakom); stari Bejek (stric), nešolan, Kleklov sodelavec; Ivan Kreft iz Kroga, ni dokončal šole.
V 3. vrsti: Vilko Novak, (r. 1909 v Beltincih, iz Bogojine, prof.); Mihael (?) Ferenčak (iz Odranec, ni nadaljeval); Matija Maučec (r. 1906 v Lipovcih, začel dve leti v Koszegu, maturiral 1928 v Ljubljani, kjer diplomiral iz zgodovine in zemljepisa, u. v Ptuju); Rous (iz Beltinec, ni nadaljeval); Jožko KOzma (iz Bogojine, najstarejši, u. 1931 kot bogoslovec); Janči Tivadar (iz Beltinec, učitelj, utonil v Muri); Jože Hajdinjak (iz Bogojine, u. kot zdravnik v Mariboru); Franc Horvat (iz Turnišče, ni dokončal prava, u. kot uradnik v Lendavi); Martin Kohek (iz Odranec ali Črensovec, ni nadaljeval).
Sedijo: Ignac Baša (r^ 1901 v Beltincih, Študent veterine v Zagrebu, u. v Rogaški Slatini); Šipoš Marija (iz Beltinec, ni nadaljevala); Danica Sprager, učiteljica iz Beltinec, umrla v Ameriki); Stefan Vogrin, salezijanec z Ivanec, prefekt v Martinišču; Ivan Baša, župnik v Bogojini
62
Oddaljene stopinje
(r. 1875 v Beltincih, u. 1931 v Bogojini); Jožef Radoha, ravnatelj Martinišča (r. v turniški fari, u. na Kosovu); Mara Šprager, učiteljica; Franc Bajlec, študent prava, urednik Novin, u. 94-leten v Ameriki.
Spodaj sedijo: Janez Berden (iz Bogojine); Ivan Camplin r. 1912 v Bogojini, živi še kot župnik v G. Petrovcih; Danilo Košir iz Maribora, prih. Bajlečev svak, naključno tu; N. Paller iz Lendave; Alojzij Šoštarec iz Sodišinec, u. kot upok. župnik.
Druga slika
je nastala malo prej, v začetku 1926, med zidavo Plečnikove cerkve v Bogojini in je sicer tehnično slaba, vendar razpoznamo večino oseb, dijakov bogojanske fare: sedijo v prvi vrsti: V. Novak, šestošolec, Helena (Ika) Pintarič najbrž še Ijud-skošolka, pozneje maturirala, izdala tri knjige pesmi; 1. Baša, študent veterine; Fr. Bajlec, stud, prava, urednik Novin; Malči Pintarič; Jože Berden,
poznejši župnik; Jože Horvat, petošolec; v drugi vrsti stojijo: Vinko Časar, učitelj, verjetno Jože Maučec, Ivan Pintarič; druge je težko prepoznati, v prvi vrsti predzadnji je Franc Novak.
Tretja slika
je iz leta 1928 ali 1929. Prikazuje večino dijaštva bogojanske fare ob novi cerkvi. Od leve na desno stojijo: Jože Horvat, za njim Janez Kočar iz Vuče gomile, ob Horvatu še zdaj živeči župnik v p. Jože Gutman iz Bogojine, ob njem Ivan Camplin, Ferko Bajlec
Oddaljene stopinje
63
pravnik, župnik Ivan Baša, za njim z robčkom Feri Novak, drugi neznani. Zadaj v drugi vrsti: za Kočarjem Ivan Bajlec, med Bajlecem in župnikom Jože Maučec. V zadnji vrsti: Ignac Baša, Jože Hajdinjak, Vinci Časar, Ivan Pintarič, J. Berden, Ferko Časar, V. Novak, Stefan Glavač z Bukovnice, pravnik, v poštni službi. Ako bi se kdo od neimenovanih prepoznal, če živi, naj sporoči svoje ime in druge podatke.
Četrta slika
Samo dve osebi vidimo na njej: Toliko imenovanega, na vseh drugih slikah vidnega župnika Bašo: tu stoji suh kot kaplan pri Sv. Juriju ob župniku CariČu. Pozneje je postal - po materi - vodeničen in debel ter umrl 56 leten (1931) za kapjo.
Slike so last podpisanega.
J. Lovrenčič - F. Dundek - J. Ftičar
Iz martiniške kronike
Pravi vogrski domovincar
Pomadžarjeni prekmurski Slovenec iz Turnišča je nastopil službo v začetku januarja 1942, tj. v času največjih vojaških uspehov in propagandnega razmaha nacifašističnih "sil osi" (v Evropi nemško-italijansko-madžarskega vojaškega stroja). S TOmarjcm se začenja novo poglavje tako na gimnaziji kot tudi v Martinišču. Prvotnoje bil salezijanec, po novi maši je nadaljeval študije v Budimpešti; tu seje odtujil salezijanskemu redu in po prejemu doktorske diplome prestopil v red belih menihov pre-monstratencev. Le-ti so imeli v Sombotelu javno gimnazijo. Na tej šoli je Tomarju vsa pobožnost izpuhtela. Vsi so se čudili, daje po prihodu v Soboto kot duhovnik-redovnik ravnateljsko stanovanje prepustil prejšnje
64
Oddaljene stopinje
mu ravnatelju profesorju Zobcu, sam pa najel stanovanje v mestnem hotelu Faflek. Vendar je s to sicer dobrodelno gesto - po izjavah pedagoških vrstnikov in celo šolskega vratarja - bolj postlal sebi kot bližnjemu, saj si je s tem privoščil določene slasti civilnega življenja. Poslej ni več redno maševal, hodil je zdaj v civilu, zdaj v meniški halji. Dosledno pa je preziral vse, kar je bilo slovenskega. Trdil je, daje versko življenje v SHS občutno nazadovalo; na Madžarih je, da ga poživijo. G. Tbrnar Ede je postal vodilni nasprotnik slovenskih salezijancev v Martinišču. Pri pouku je sodeloval bolj postransko: poučeval je le pičlih nekaj ur tedensko latinščino, starogrščino in zgodovino. Večji del časa je posvetil svoji politično - propagandni vlogi: udeleževal seje mestnih konferenc za čim solidnejše pomadžarjenje dijaštva. Kot Šovinistično prenapet velemadžaron je bil v očeh slovenskega dijaštva pravcati renegat. Bil je iniciator akcije pri mestnih oblasteh, da so kampanjsko importiraie dijake Trgovske šole iz "anyaorszaga", za načrtno asimilacijo slovenskih gojencev Martinišča. Tu je organiziral celo ovaduško službo. S svojim zagonetnim in kontroverznim osebnim življenjem je kmalu prišel v konflikt z gimnazijskim katehetom Francem Kolencem. Skrbnemu ve-roučitelju je poočital, da dijaki premalo pristopajo k obhajilu. G. Kolenc, ki ga je Tbrnar mrzil kot slovenskega pisatelja, le-temu ni ostal dolžan odgovora: dijaki se pritožujejo, da vas vidijo malokdaj maševati.
Predvsem je Tbrnar vztrajal na tem, daje treba zamenjati vodstvo v največjem soboškem konviktu - v Martinišču.
Konec januarja t.l. je sklical sestanek ravnateljev srednjih šol, evangeličanskega dijaškega doma in Kemenya Pala in zagnal velik pogrom: v
Martinišče v Murski Soboti
Oddaljene stopinje
65
Martinišču molijo, govorijo in pojejo slavski in to celo slovenski! Nezaslišano! Sklep: naprositi oblast, da pošlje večje število dijakov iz "anyaorszaga" za Trgovsko šolo, v Martinišču je vendar še 60 prostih mest.
1.	februarja so že prišli novi odrasli gojenci (16-19 let), trdi Vogri, Mesečnino zanje je sklenila plačevati država.
Poslej so vse molitve v Martinišču morale potekati v madžarščini. Vendar so slovenski gojenci krčevito vztrajali pri maternem jeziku. Gojili so ga z branjem skritih slovenskih knjig in s pisanjem ter družno izmenjavo spominskih knjig in zvezkov. Klerik Franko je zvedel za načrt, da bo oblast spomladi zamenjala vse vodstvo Martinišča. Ravnatelj seje obrnil na Antala, ta je poslal zastopnika Harangozoja. Tudi ta je bil gradiščanski Hrvat, ni pa bil šovinist. Z ravnateljem sta stopila k Tomarju, nato k prosvetnemu načelniku Rhosdcyju (doma iz Štrigove, a hud madžaron). Taje zastrašil Harangozoja: v Martinišču se goji slovenski duh, dijaki le slovensko govore, berejo in hranijo slovenske knjige, zemljevide, slike kralja Petra II. To je nevzdržno in treba se je zavesti, da smo na Madžarskem! Duhovniki so najbolj trdovratni ohranjevalci slovenstva, tega mora biti konec. In res so se potrudili: prav v tem času so aretirali tri slovenske duhovnike: Halasa, Jeriča in Camplina. V Novem Sadu so Čez tisoč Srbov pognali v ledeno Donavo. Rhos6cy je že za božič izjavil pri Voglerjevih v Beltincih, da pridejo v MartinišČe kmalu madžarski salezijanci iz notranjosti države (Rakospalote). Višješolci so naprosili Harangozoja, da bi vodili križev pot zvečer v slovenščini, ker se ga udeležuje ljudstvo iz mesta, a jim je to dovolil le delno. V celem je to preprečil nepopustljivi Kemeny.
Zavodovi ovaduhi (trije poimensko) so ukradli kleriku Franku Erjavčevo knjigo Slovenija in Slovenci in naredili nov pogrom. Ponoči so pretaknili vse pulte v učilnici, prisluškovali noč in dan, posebno pa so pazili na klerike (Franko, Zorko).
Inšpektorjev zastopnik Harangozo je skušal ublažiti napeto vzdušje v Martinišču. Uvidel je in se prepričal, da slovensko vodstvo nima politično sovražnih namenov in se ravna po predpisih in zakonih. Jasno mu je bilo tudi, da nasprotniki Martinišča rovarijo iz golega šovinizma.
Za umiritev razmer so martiniščarji povabili Edeja Tomarja dvakrat na večerjo. Harangozo gaje hotel pridobiti za zavod. Povabljenec pa je kmalu pokazal svoje barve: takoj naj odstranijo s podstrešja vse jugozastave, knjige, spise. Nehajo naj moliti in se pogovarjati "kranjski"; Če že nočejo narečno (prekmursko oz. "vendsko"), naj to počno v madžarskem jeziku. V učilnico je šel stikat po pultih, v svetem strahu, da gojenci skrivajo v njih knjige in zgodovinske mape o tem, do kod je segala Kocljeva slovenska kneževina pred prihodom Ogrov. Preostanek slovenskih knjig so res zložili v zaboje in odpeljali k Frankovim, jugozastave s podstrešja pa k Šiviljam, one so jih vtaknile v slamnjače do osvobojenja 1945. Tdrnarjev obisk je tako le koristil po svoje, a glede
66
Oddaljene stopinje
jezika je ostalo vse pri starem. Poslej je Tomar Ede opravljal svojo mašo med tednom v Martinišču, ministrirali so mu zavedni gojenci. Kljub vsem pristranostim je "direktor v belem" vneto skrbel za red in mir na šoli, za splošni učni uspeh in izvestja ob koncu šolskega leta.
V začetku marca je bil Kemeny klican k inšpektorju Antalu, Taje dobil resen opomin od ministrstva. In tako so po Kemenyevi vrnitvi morali oditi iz Martinišča na Madžarsko vsi slovenski kleriki (asistenti): Franko, Kološa, Kustec in duhovnik Zorko, Drugi slovenski duhovniki so še ostali. Slovenski dijaki so jokali za odhajajočimi kleriki, višješolci so jih pospremili do Hodoša.
"Avtogol" na Trgu svobode
Na vodilni madžarski nacionalni praznik 15.3. seje zgodil škandal. Domovinčarsko razneženi Tčrnar je vzneseno nagovoril zbrano množico: "Dragi bratje Slovenci!" Zagovoril seje dobro vedoč, da se rojaki sami le tako imenujejo. To "izpozabo" so mu Madžari, posebno še madžaroni hudo zamerili. Kronist pripominja, da mu je ta "izpozaba" prav prišla konec marca 1945; takrat je Tomar pričakal rusko in jugovojsko v Soboti in se novi ljudski oblasti predstavil kot narodni mučenec. Čez 2-3 tedne, ko mu je grozil sodni proces, se je iz previdnosti še pravi čas umaknil na Madžarsko.
Slovenski kleriki se vrnejo
S tem presenetljivim naslovom kronist poroča, da se je Martin Kustec prvi vrnil iz Madžarske (Mezonyarad) že 7.4, t.l. in ostal doma do vpoklica v madžarsko vojsko. Ob prvem dopustuje pobegnil v partizane in ostal med njimi do osvobojenja, ko je dobil visoko državno službo.
Franko je junija t.l. maturiral, avgusta pa že bruhal kri (TBC) v bolnici v Murski Soboti in Sombotelu, nato ostal dolge mesece doma, slednjič je bil v salezijanskem domu na Kapeli, umrl februarja 1948.
Kološa je že sredi junija iz Mez6nyarada, septembra t.l. odšel v salezijanski zavod pri Budimpešti in se za stalno vrnil v Soboto oktobra 1944. V septembru 1945 gaje na polju raznesla protitankovska mina.
Inšpektor Antal je bil zadovoljen z delom v Martinišču. S krajevne oblasti pa je prišla zahteva, da v novem šolskem letu 1942/43 Madžar prevzame vodstvo Martinišča. Zato je Franc Diindek pisal Antalu ob koncu šolskega leta 1941/42, da se rad umakne z ravnateljskega mesta. Antal seje strinjal, obiskal zavod in predlagal skupen izlet dijakov in vodstva. G. Zorko je povabil vse na svoj dom v Ižakovce. Tuje družbo pogostil in nato z brati in sestrami zapel slovenske pesmi. Antal je bil vidno ganjen in zadovoljen. Konec julija je inšpektor vzel s seboj tri martiniške gojence in jih odpeljal v noviciat na Madžarsko (Stefan Zerdin, Janči Zorko in Jože Gruškovnjak).
Oddaljene stopinje
67
V šoli in na zborovanjih pa se je pelo vedno le madžarsko. Vseskozi se je deklamiralo "Hiszek egy Istenben... hiszek a nagy Magyarorszag feltamadasaba". Na javnih in privatnih hišnih vratih je visel zemljevid pohabljene Madžarske (csonka Magvarorszag) s pripisom: "Naj ostane tako? Ne, ne, nikoli!" Namesto običajnega pozdrava (dober dan ipd.) si slišal le "szebb jovbt" (lepšo bodočnost), trlo se je napisov "Mindent vissza!" (vse hočemo nazaj). V smislu neskončne božje pravičnosti Madžari še pomislili niso na to, da jih je Bog kaznoval s trianonskimi mejami prav zato, ker je pravičen (Franc Diindek).
Ker ni bilo redne vojaške službe - do I. 1938 je to prepovedovala mirovna pogodba - so tembolj negovali predvojaško službo - levente. Dolgoletne sanje Madžarov pa so se vendarle začele uresničevati: 1939 so zasedli Južno Slovaško in Podkarpatsko Rusijo, 1940 velik del Transilvanije (Erdelya), 1941 Bačko, Baranjo, Medžimurje in Prekmurje.
Martineum Magyar Szalezi Intezet
Nov napis na pročelju stavbe je kazal očitno nacionalistično podobo. Vodstvo Martineuma je sredi avgusta t.l. prevzel madžarski ravnatelj Gybre Pal. Bilje dobrosrčen mož, a premalo razsoden in samostojen, verjel je vse od kraja. Žrtev prenagljenih ukrepov je bil navadno Jožef Lovrenčič. Madžarski klerik Bergauer je kot gradiščanski Hrvat napol razumel Slovence in vse nesel ravnatelju na uho. Gydre je ostro prijel prefekta Lovrenčiča, ta pa se ni znal braniti, le motovilil je, da ni res in se v obupu razjokal. Gybre je brž otresel jezo, postal očetovski, prinesel frakeljc žganja in bratsko trčil z Lovrenčičem. Tako Gybre. Mlajši madžarski sobratje pa so bili prav nestrpni do vsega slovenskega. Slovenski duhovniki niso smeli več na dvorišče med gojence, zadrževali so se lahko le na vrtu.
Ko je predal ravnateljstvo, je Franc Diindek odpotoval v Szentkereszt za predavatelja filozofije in zavod nega spovednika. Tu je začel pisati martiniško kroniko. Lovrenčič je ostal prefekt le še kratek čas, on je pisal kroniko že od 14.8.1941 in jo spisoval vse do decembra 1947. A njegova "prefektura" se je omejevala le na gospodarsko poslopje, ta prava se, mu je iztekla že konec leta 1941.
Življenje v zavodu pod novim vodstvom: premalo salezijanskega duha! To sploh ni več salezijanski dom. Vlada krut© načelo: "kdor noče biti v srcu Madžar, naj odide! Tu mi zapovedujemo!" Z dokaj potrošnim gospodarjenjem so Madžari naredili dolgove in jih naprtili staremu vodstvu.
Okupacijska oblast je pospešeno skušala uničiti v mladini slovensko narodno zavest, zato je preganjala in zatirala narodno zavedne Prekmurce. Žrtev tega šovinizma so postali preostali slovenski sobratje. Celo kuharja (Janeza Jelovčana) je morala zamenjati ravnateljeva nečakinja.
68
Oddaljene stopinje
Bivši ravnatelj je želel praznovati božič med sobrati v Soboti, a mu je novi ravnatelj poslal sporočilo od Tomar Edeja, da ga bodo ob prihodu v Soboto aretirali.
Sredi oktobra t.l. je bil Lovrenčič dokončno razrešen službe zavodnega prefekta, Gyore je postavil na njegovo mesto Kemenya, vtem ko je šolski svetnik postal Nagy Lajos. Ta je bil politični šovinist par excellence in seje drastično izživljal nad gojenci, za katere je le sumil, da so ostali slovenskega duha (zaušnice brez povoda). Narcisoidni gizdalin brez trohice duhovniškega, kaj šele salezijanskega duha.
Prava protiutež madžarskega osebja v odnosu do slovenskih in hrvaških gojencev je v Martineumu v šolskem letu 1942/43 bil Kurilla Odon. Po odhodu J. Falke je bil takorekoČ edina sprejemljiva osebnost med asistenti prišleki. Ni se sicer tolikanj '‘omečil" do Slovencev in Hrvatov kot seje odstavljeni Falka, a ni kazal nestrpnosti do njih in jih ni posili madžariziral. V odnosu do zaupanih mu gojencev je bil enak do vseh, ne glede na nacionalno poreklo, pozoren, human, nepristranski. V prostem času seje znal z gojenci polno razživeti, zato mu tudi zastran discipline ni bilo treba zavzemati trde poze. V očeh slovenskih gojencev je bil edini od priseljenih madžarskih predstojnikov (po odhodu Falke), kije ohranil in gojil Don Boscovega duha. Do neke mere se mu je v tem približal tudi ravnatelj Gydre, kije imel za nacionalno nestrpnost in brezdušni šovinizem bolj debelo kožo; skratka, ni se mu dalo napihovati še politično. Kolikor je mogel, je krotil razplamtele šovinistične strasti svojih podrejenih. Tegobe zavodskega življenja je skušal prekriti z dovtipi, za vsakovrstne prenapeteže pa je imel umirjeni gospod porogljiv nasmešek: "hadi uton jamak".. (ubirajo bojne poti). Spričo neborbenosti oz. obotavljivosti ravnatelja je tembolj stopal v ospredje duhamomi absolutizem šovinistično nadutih madžarskih klerikov-asistentov, kot tudi nekaterih drugih podrejenih predstojnikov. Gy6retova "ljudomilost" je prišla do izraza zlasti ob drakonskih kaznovalnih ukrepih podivjanih predstojnišk-ih kolegov, ki jih je krotil s svojo sicer dokaj ležemo naravo, a nesporno avtoriteto.
A če so bili že sovražni in neprijazni do slovenskih kolegov (razen opisanih izjem), pa tudi med njimi samimi ni bilo bratske ljubezni. O tem so se prepričali slovenski salezijanci 1968 (gg. Tkalec, Zorko in Horvat) ob obisku sobratov na Madžarskem. Le-ti so jim povedali, da niso odobravali početja svojih stanovskih kolegov v Martineumu med vojno (op. F. Diindeka).
Okupacijska oblast se je poslužila tudi bolj prefinjenih sredstev madžarizacije slovenskega dijaštva. Vpeljala je sistem nagrajevanja dijakov, ki so se hitro in solidno priučili madžarskega jezika, za dvig nacionalistične "morale" pa je uvedla še noviteto v modi, oziroma ekskluzivno uniformo: posebno ubogljivim in po njihovih merilih zaslužnim dijakom je podelila t.i. Bocskay ruho, fino temnomodro obleko
Oddaljene stopinje
69
z ozaljšanim oprsjem, modni relikt po istoimenskem madž. plemiču (16. stol.). Nosilci Bocskai ruhe so izstopali med ostalo le z dijaško kapo uniformirano srenjo kot mali aristokrati z okrasnim vrvičjem na prsih - leglo neenakosti, tihe zavisti in nasprotstva.
Hudo kri je vzburjala tudi nekolegialna razvada sošolcev z obmejnih vasi madžarske manjšine, ki so bili od doma vešči madžarščine in so v svoji važnosti zasmehovali uboge začetnike pri "lomljenju" tujega jim jezika. Vzgojitelji prišleki te nečedne prakse niso iztrebljali, saj so videli v tem po eni strani možno spodbudo slabšim dijakom pri osvajanju jezika, na drugi strani pa so jim kar godile medsebojne zdrahe dijakov v raz-plamtevanju nacionalističnih strasti.
Franc Puncer
Moja župnija
Drugi vatikanski koncil in prenova svetega bogoslužja
Ni dvoma, da je Drugi vatikanski koncil (11.10.19962 -8.12.1965) največji dogodek minulega stoletja (verjetno pa tudi več stoletij) v Katoliški cerkvi. Starejši duhovniki smo z nepopisnimi pričakovanji in navdušenjem spremljali njegov potek. Tu in tam seje prav v tistem času tudi že pri nas pojavil kak televizijski aparat, da smo videli tisoče škofov in ostalih sodelavcev prihajati h koncilskim zasedanjem. Obveščanje o dogodkih znotraj Cerkve je bilo v tistih enoumnih razmerah sicer skoraj onemogočeno, vendar moramo biti Stanku Cajnkarju hvaležni, ker nas je v glasilu CM D Nova pot uspel dokaj izčrpno obveščati o koncilskem dogajanju.
Za prvo razpravo je vodstvo koncila izbralo prenovo svetega bogoslužja. Ta odločitev je utemeljena v prvem stavku Konstitucije o svetem bogoslužju, ki se glasi: sveti cerkveni zbor, ki sije dal nalogo, da bodo verniki vedno bolj krščansko živeli... sodi, da je njegova prav posebna naloga poskrbeti, da se bo obnovilo in gojilo sveto bogoslužje (I). Isto misel poudarja Instrukcija za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju (1) in za njo ponavlja zbirka navodil slovenskega medškofijskega sveta: Prenovljeno bogoslužje (l)» med prve sadove Drugega vatikanskega cerkvenega zbora sodi nedvomno Konstitucija o svetem bogoslužju, saj ureja najodličnejši del dejavnosti Cerkve, njeni sadovi pa bodo tem obilnejši, kolikor bolj se bodo dušni pastirji in verniki poglobili v njenega pravega duha ter jo z dobro voljo dejansko izvajali. Ta, v nekem oziru "lažja" tema, je začetku koncila dala še posebno privlačnost. Razprava seje začela 22. oktobra 1962, bila 3.6.1963 prekinjena ob smrti papeža Janeza XXIII, kot konstitucija o svetem
70
Oddaljene stopinje
bogoslužju pa slovesno razglašena na tretjem uradnem zasedanju 4.12.1963. Slovenski prevod iz L'Osservatore Romano št. 281, 5.12.1963 smo dobili leta 1964 (Zadruga katoliških duhovnikov). Kongregacija svetih obredov je leta 1965 izdala Instrukcijo za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju (slovenski prevod 1965), slovenski medškofijski liturgični svet pa je isto leto izdal Pripombe k tej instrukci-ji, leta 1967 pa smo dobili še Apostolsko pismo: Navodila o izvajanju konstitucije o svetem bogoslužju, slovenski medškofijski liturgični svet je še leta 1981 izdal gori citirano zbirko navodil: Prenovljeno bogoslužje.
Nekaka daljna napoved liturgične prenove je bila obnovljena velikonočna vigilija. V naši župniji smo jo leta 1953 obhajali kot "poskusna župnija". Vsi okoliški duhovniki in polna cerkev vernikov so se je udeležili. Mnogi so pričakovali, da bo novo obhajanje velikonočne skrivnosti rodilo silen vzpon verskega življenja v svetu. Prevelika pričakovanja se seveda navadno v celoti ne uresničijo.
Naj še omenim, da smo bili leta 1968 "poskusna župnija" tudi za nov pogrebni obred. Predvsem je šlo za to, da žalno Črno liturgično oblačilo zamenjamo z vstajenjskim belim. Več nedelj smo vernikom to zamenjavo utemeljevali. Sprejeli nismo nobene pritožbe in tudi "Šinfanja" po fari ni bilo slišati. Priznam, da je prenekaterim kristjanom zaradi brezbrižnosti popolnoma vseeno, kako je duhovnik oblečen. Še danes pa ne morem razumeti, da so pristojni kapitulirali in uvedli "kompromisno" vijolično barvo. Ta spokorna barva pri pogrebu - nima mesta. Če niso vzdržali z vstajenjsko belo barvo, bi pač naj ohranili dragocene lepe črne žalne plašče in pluviale.
Živimo v časih, ko število nedeljnikov stalno pada. Ni dvoma, da za nekatere, ki odhajajo, naše bogoslužje ni dovolj privlačno. Verjetno bi bilo koristno, če bi dušni pastirji naštete dokumente o prenovljenem bogoslužju znova (če sojih sploh že kdaj) preučili in verjetno našli v njih, kakor seveda tudi v vseh drugih dokumentih zbora, kaj primernega za prenovo in večjo privlačnost bogoslužja in verskega življenja v svoji župniji.
Preureditev prezbiterija v naši župnijski cerkvi za prenovljeno sveto bogoslužje
Ker želim ohraniti v spominu, kako smo v naši župniji preuredili prezbiterij za prenovljeno bogoslužje (novi oltar "versus populum" - proti ljudem je bil prvi stalni v Sloveniji), bom iz navedenih dokumentov citiral nekaj stavkov o ureditvi cerkva za prenovljeno bogoslužje.
Konstitucija temu posveča zadnje, to je Vil. poglavje pod naslovom: Cerkvena umetnost in cerkvena oprema. Tam je med drugim zapisane Cerkev je v teku stoletij ustvarila umetnostni zaklad, ki ga je treba nad vse skrbno varovati. Tudi umetnost naših časov... naj se v Cerkvi svobodno razvija, da le z dolžnim spoštovanjem in častjo služi svetim stavbam in svetim obredom (123).
Oddaljene stopinje
71
Pri zidanju svetih stavb je treba skrbno paziti, da bodo primerna za opravljanje liturgičnih obredov in da bodo omogočala dejavno sodelovanje vernikov (124).
Čimprej je treba pregledati., določbe... o obliki in postavljanju oltarja, o odličnosti in mestu in varnosti tabernaklja, o primernosti in lepoti krstilnice ter o primernosti svetih podob, krašenje in okrasju cerkva. Izboljša in odpravi naj se, kar se zdi neprikladno z obnovljenim bogoslužjem, obdrži ali na novo uvede pa tisto, kar ga pospešuje (128).
Našteti dokumenti, ki so sledili konstituciji, prav tako zadnja poglavja posvečajo temu vprašanju, tako na primer Navodilo za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju v V. poglavju pod naslovom Postavljanje cerkva in oltarjev za lažje sodelovanje vernikov. Med drugim naroča: pri zidanju novih cerkva... je treba skrbno paziti... da bodo omogočale dejavno sodelovanje vernikov. Dobro je postaviti veliki oltar proč od stene, daje mogoče brez težave hoditi okoli njega in da moremo na njem maševati obrnjeni k ljudstvu: v sveti stavbi pa naj zavzema res osrednje mesto, h kateremu bo sama od sebe težila pozornost vernikov.
Sedež za mašnika in asistente je treba postaviti... tako, da mašnika verniki dobro vidijo in da se vidi, da mašnik z njega v resnici predseduje vsemu občestvu vernikov. Križ in svečnike... je mogoče... postavljati tudi poleg oltarja. Presveto Rcšnje telo naj se hrani v trdnem in nevlomljivem tabernaklju, ki stoji zares na častnem mestu. Dobro je imeti za branje Božje besede ambon ali dva. Postavljena naj bosta tako, da morejo verniki bralca dobro videti in slišati. Pri postavljanju in opremljanju krstilnice je treba skrbno paziti, da bo jasno izraženo dostojanstvo zakramenta svetega krsta in da bo prostor pripraven za obhajanje skupnih obredov.
Podobno Marijan Smolik v sestavku Pripombe k instrukciji za pravilno izvajanje konstitucije o svetem bogoslužju v V. poglavju pravi: prednost naj se da prosto stoječemu oltarju, pri katerem se da maševati na oba načina. Nihče odslej ne more misliti, da maševanje, obrnjeno k ljudem, ni v skladu s cerkvenimi predpisi in veseli smo lahko, da smo urejanje takih oltarjih v Sloveniji začeli že pred navodilom.
Idejni načrt za preureditev našega prezbiterija je v začetku junija 1965 izdelal arhitekt inžinir Ciril Zazula iz Maribora. Z nasveti je odlično sodeloval kanonik dr. Alojzij Ostre. Preureditev hoče prezbiterij prilagoditi za sodobne liturgične potrebe. Ker stari glavni oltar ne predstavlja posebne umetniške niti starinske vrednosti, ni pomislekov za 'njegovo zamenjavo. Zgradili bomo novo stopnišče iz marmorja, v centru krožnega stopnišča masiven daritveni oltar, ob njem križ, v apsidi sedilija, na strani evharistični steber, v ospredju na strani nov krstili k, dvodelno obhajilno mizo in čisto v ospredju ambon. Za kamnoseška dela so se pogodili s Stankom Kunovarjem v Ljubljani, za pasarska pa z Alojzijem Pirnatom, prav tako iz Ljubljane.
Župljane smo prosili za denarna sredstva, za delovno pomoč, za pesek in gramoz. Navozili so cele griče materiala, prispevki so množično
72
Oddaljene stopinje
pritekali, za pomoč delavcev nismo smeli oznanjevati, kerjih je sicer prišlo preveč, navdušenje v župniji je raslo od dne do dne. Prvi tovornjak z marmornimi stopnicami je iz Ljubljane pripeljal Štefan Horvat, naše veselje je bilo nepopisno. Nastavek starega velikega oltarja smo prestavili na stranski oltar. Podstavek je bil zidan iz opeke in v njem smo našli pločevinasto pločevinko s starimi kovanci in dodali smo vse naslednje in jo skupno s spominsko pergamenti listino vzidali v novi oltar. Zidar in cerkveni ključar Leopold Kajdič je v marcu točno po načrtih zgradil betonsko stopnišče in platoje prezbiterija. Naši lastniki tovornjakov so od časa do časa pripeljali iz Ljubljane marmor. Štirje kamnoseki so prišli iz Ljubljane 21. marca in do 26. marca obložili betonsko stopnišče. 25. aprila je Šofer Lukač pripeljal oltar, krstilnik, ambon, evharistični steber in obhajilni mizici. Naslednji dan sta zopet prišla dva kamnoseka in v treh dneh delo dokončala. Pasar Pirnat je namestil nov tabernakelj, kovinske dele krstilnika in oltarni križ s Plečnikovim Jezusom.
V ponedeljek, 9. maja 1966, na praznik Dneva zmage, ob 15. uri je škof dr. Maksimiljan Držečnik prišel v spremstvu več kanonikov ob navzočnosti vseh okoliških duhovnikov posvetit oltar in blagoslovit prenovljeni prezbiterij.
Cerkev je bila že polna, zunaj nje pa je sprevod duhovnikov na čelu s škofom čakala ogromna množica vernikov. Pravijo, da še dotlej ni bilo toliko ljudi zbranih v cerkvi in zunaj nje.
Obred posvečenja takrat še ni bil prestavljen v slovenščino in smo ga morali vršiti v latinščini. Župnik je sproti tolmačil posamezne dele posvečevanja v domačem jeziku. V slovesnem nagovoru je škof z ginjenim glasom razlagal pomen tega velikega dogodka župnije. Daritveni oltar pomeni Kristusa med nami, to je Kalvarija, Jezus ponavzočuje svojo daritev Očetu. Ta novi oltarje preprost, a veličastno lep. Evharistična hišica - Emanuel Bog med nami s svojim Rešnjim telesom, obhajilna miza, kjer smo Božji gostje pri daritvenem obedu, sveti prostor ambon za bogoslužje Božje besede in krstilnik začetek življenja Božjih otrok. Kakor že župnik v pozdravnem govoru, je tudi škof izrazil prepričanje, da bo poslej liturgično sodelovanje vsega božjega ljudstva v tej župniji pomembno zaživelo v smislu odlokov cerkvenega zbora. Z njim bo gorela naša ljubezen do Jezusa in njegove Cerkve ob materinski roki Jezusove in naše Matere Marije in župnijskega zavetnika sv. Petra. Na tem oltarju se bo odslej opravljala Jezusova daritev. Ne moremo vsi na Kalvarijo, oltar je Kalvarija. Tu se bo zbiralo božje ljudstvo k najsvetejši daritvi. Ob končuje gospod nadpastir posvetil še nekaj besed domačemu župniku, ki ob njem somašuje srebrno mašo in obhaja 20. letnico župnikovanja pri Svetem Petru.
Oddaljene stopinje
73
Lojze Kozar ml.
Ljudje pred nami
Pred 230 leti

KATEKl^MtjSi
CZEKEMON1O V
Pred 130 leti
seje 15. maja 1772 v Boreči na Goričkem rodil Jožef Ficko, duhovnik, ki je deloval med gradiščanskimi Hrvati. Umrl je v Prisiki 28. novembra 1843. Znamenit je kot dušni pastir in kot pisatelj gradiščanskih Hrvatov. Zanje je napisal šest nabožnih knjig, med njimi tudi Razlaganye velikoga katekismusa (629 strani). Njegove knjige so bile razširjene tudi v Prekmurju. Ustanovil je 'Tičkovo ustanovo", kije bila namenjena brezplačnemu šolanju Fickovih sorodnikov ali drugih otrok iz Boreče. Več o njem glej v Stopinjah 1973, str. 95.
se je 12. maja 1872 pri Sv. Juriju ob Ščavnici rodil dr. Anton Korošec. Postal je duhovnik. Vključeval se je tudi v družbeno življenje. Bil je predsednik senata in prosvetni minister. Umrl je 14. decembra 1940 v Beogradu. Pokopan je v Ljubljani.
Pred 120 leti
seje 30. julija 1882 v Bratoncih rodil Števan Kuhar. Zapisoval je ljudske pripovedke, pregovore, pesmi in drugo ljudsko blago. Pripravil je tudi slovnico prekmurskega narečje. Umrl je še mlad 24. septembra 1915. Njegove zapise je 1. 1988 v knjižni obliki izdal V. Novak pod naslovom Ljudsko izročilo Prekmurja.
se je 13. novembra 1882 v Gornjih Slavečih rodil dr. Mirko Lenaršič. Doktoriral je iz cerkvenega prava, vendar je ostal dušni pastir. Pisal je verske članke v prekmurski tisk. Ukvarjal se je s fotografijo in razstavljal v več krajih. Umrl je 17. avgusta 1966 v Nyogeru na Madžarskem, kjer je pokopan.
74
Oddaljene stopinje
Pred 110 leti
Pred 100 leti
Pred 90 leti
seje 27. decembra 1882 v Sovjaku, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici, rodil Ivan Vuk Starogorski. Pisal je v razne revije in Časnike, pa tudi povesti. Uveljavil seje tudi kot prevajalec. Bil je nekoliko levo usmerjen, kar se odraža tudi v njegovih literarnih delih. Umrl je 12. novembra 1939.
seje 15. oktobra 1892 v Prosečki vesi na Goričkem rodil Jožef Kerec, misijonar na Kitajskem. Postal je apostolski administrator chaotungške škofije. Ko so na Kitajskem prišli na oblast komunisti, so Kereca najprej zaprli, nato pa izgnali iz države. Umrl je v Veržeju, kjer je tudi pokopan.
je 23. marca 1902 umrl kardinal dr. Jakob Missia. Rojen je bil 30. junija 1836 v kraju Mota, ki danes spada v župnijo Križevci pri Ljutomeru. Leta 1884 je bil imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1897 pa za goriškega nadškofa in čez dve leti za kardinala. Pokopan je v Marijini baziliki na Sveti Gori.
seje 18. februarja 1912 na Hotizi rodil Matija Balažič. Postal je duhovnik in je umrl 1. januarja 1965 kot župnik v Dolencih, kjer je pokopan. Ukvarjal seje tudi s pisanjem. Napisal je tudi povest v narečju Na križpotji življenja.
Oddaljene stopinje
75
se je 7. maja 1912 v Beltincih rodil Ivan Škafar. Veliko seje ukvarjal s prekmursko zgodovino. Sestavil je bibliografijo prekmurskih tiskov od 1715 do leta 1919. Zbiral je stare prekmurske tiske in rokopise. Veliko je tudi pisal. Umrl je 15. februarja 1983 v Radljah ob Dravi, kjer je bil nazadnje župnik. Pokopan je v Beltincih.
seje 14. maja 1912 v Črensovcih rodil Ivan Zelko. Postal je duhovnik. Ob dušnopastirskem delu pa se je veliko ukvarjal z zgodovino. Raziskoval je predvsem prekmursko preteklost. Znanstvene članke je objavljal v različnih revijah in zbornikih, tudi v Stopinjah. Izbrane razprave in članki so I. 1996 izšli v knjižni obliki z naslovom Zgodovina Prekmurja. Zelko je prvi in najpomembnejši znanstveni raziskovalec prekmurske zgodovine. Umrl je 13. avgusta 1986. Pokopan je v Črensovcih.
J. Godina C.M.:
Na smrt obsojeni
Kako smo padli v vogrsko ujetništvo v Murski Soboti 3. januarja 1919
Pred leti bi se mi še zdelo kruto, če bi kdo želel naj opišem tisto usodno jutro v petek dne 3. januarja 1919, ko so nas razjarjeni Ogri v Murski Soboti ujeli, vrgli v ječo in gnali pred puškine cevi, da nas ustrelijo. Sedaj bo kmalu že 10 let tega in doživel sem kar uči dušeslovje, da postane spomin na neprijetne dogodke ali reči sčasoma prijeten.
Mučen položaj v jutru 3. januarja je pri meni še zaostrila devetdnevna zgodovina pred tem dnem. Dne 24. decembra 1918 so Jugoslovani zasedli Medjimurje in del posadke kapetana Jurišiča je pri treh Bistricah hotel prekoračiti Muro in pregnati tamkajšnje ogrsko vojaštvo. Posrečilo se mi je z brodom prepeljati Jugoslovane čez reko, nato sem se javil kot prostovoljec v jugoslovansko vojaško službo tet vodil zasledovanje Ogrov. Tisti teden je kapetan Jurišič z dvema stotnijama zasedel Dol. Lendavo in Mursko Soboto. Ogrski časopisi so me označili za izdajalca domovine, ker sem z orožjem nastopil proti lastni (Ogrski) državi.
Dne 1. januarja leta 1919. zvečer sem prišel z g. B. Sevrom iz Radgone v Mursko Soboto. Poveljstvo z nekaterimi častniki je bilo nastanjeno v gradu pri grofu Sapariju, drugi smo stanovali v hotelu Dobray, moštvo pa večinoma v novem šolskem poslopju (v sedanji gimnaziji).
76
Oddaljene stopinje
Vhodi v mesto, železniška postaja in nekatera javna poslopja so bila zastražena, po mestu pa so patruljirali veseli vojaki.
Zvečer (2. januarja) je bila vojaška sodnijska obravnava, katero je vodil Jurišičev pribočnik poročnik Dolček. Služkinja je ovadila svojega gospodarja dr. D.-a, da ima orožje. Dr. C. je bil oproščen, služkinjo so pa vojaki takoj odpeljali v zapor. Potem še malo v kavarni in nazadnje k počitku v zadnji sobi v prvem nadstropju pri Dobrayju...
Moralo je biti okrog pol 6 zjutraj (3. januarja). Na vrata močni udarci. Kakor klopotanje puškinih kopit. Rezko govorjenje - v madžarščini. Po hotelu vrvenje. Zunaj streli, posamezni in zopet kakor bi se prehitevali. Vmes pok ročne granate in vpitje. Zopet še hujši udarci na vrata in ogrsko preklinjanje. "Odpri" - Dvignem se v postelji, Ali skozi okno? Je previsoko in spodaj vojaki. Ali naj streljam skozi vrata in potem ustrelim sebe? Za samomor nisem bil vzgojen. Streljati in potem se vdati bi se reklo, dovoliti, da me skalpirajo. - Udarci na vrata in šklepet z bajoneti!
Vstanem. "In albis" stopim k vratom in odklenem- Pokažeta se dva bajoneta, dvoje puškinih cevi, tretji bajonet, dva trije, štirje vojaki in mlad častnik z ogrskimi in rdečimi trakovi. Častnik stoji z revolverjem pred menoj. "Kje imate orožje?" vpraša v slabi nemščini? Pokažem revolver in meč, ki sta visela na obešalniku. "Ujeti ste!" "Kdo meje ujel?" "Redno ogrsko vojaštvo." "Kaj pomenijo rdeči znaki na vaših čepicah?" "Redno ogrsko vojaštvo smo. Ujeti ste, oblecite se!" Dvema vojakoma zapove, naj me pri oblačenju stražita.
AH meje kdo spoznal, da sem razkričani izdajalec domovine? Ti me niso. Če ni nadporočnika Tkalca zraven, potem me morda sploh ne bodo. Da me le tovariši ne bi klicali po pravem imenu! Uničiti je treba vse, kjer je označeno moje ime. Neopaženo sem med oblačenjem trgal naslovno stran iz moje beležnice. Med tem zunaj streljanje. Včasih je kakor ponehalo, potem pa zopet toliko močnejše. Kaj je z našo posadko? Alije sovražnik v veliki premoči? Morda se jim posreči vreči ga nazaj in se potem vloge v hotelu Dobrayu zamenjajo in bom jaz rekel: "Ujeti ste! Rednajugoslovanska vojska smo!" Toda do tega ni prišlo. Oblečenega me ženeta na hodnik. Tu seje naš častniški namestnik Polak glasno prepiral z ogrskim častnikom. Pogumen, ta naš Polak! Dragonski zastavonoša, mladi Stanko Perpar iz Ljubljane, je mirno zrl daleč na drugo stran hodnika, čeprav nikogar ni bilo tam. Gosp. B. Sever, edini civilist med nami, si je v sosednji sobi pri odprtih vratih z vso umevno nervoznostjo natikal manšete. Ko pride k nam, se glasno predstavim Polaku: "Moje ime Sever." In vsi me pogledajo, toda nihče nič ne reče. Hotel sem, da me vendar nihče ne bi poklical s pravim imenom, ker bi bil potem gotovo zgubljen, tako pa ne bodo vedeli, koga so ujeli.
Za tem nas močna patrulja žene po temnih ulicah do neke hiše. "Janoš bači! Janoš bači", so klicali vojaki in "Janoš bači" pride z velikimi ključi in slabotno svetilko in nas - ko smo prehodili tri, Štiri hodnike - za
Oddaljene stopinje
77
klenejo v popolnoma temno celico soboške ječe.
Šele tu se zavemo v kakšnem položaju smo. Zunaj zopet streljanje. S strojnico, topovski strel, enkrat, dvakrat, ročne granate... in zopet utihne. Upanje... Tovarišem razložim, zakaj sem se tako predstavil in prosim, naj me gotovo nobeden ne pokliče s pravim imenom. Potem v kotu celice sežgem vse listine, kjer je bilo označeno moje ime.
Kdaj pridejo po nas? In kdo pride? Morda se da uiti? Polak spleza po zidu do ozkega okenca. "Kakor roka debeli križi. Ne bo šlo!" - Kdo je prav za prav kriv poraza? Kako je z Jurišičem, ki se je snoči pozno vrnil v Mursko Soboto? Kako da nismo bili v hotelu obveščeni o napadu? "Mesto je bilo ponoči premalo zavarovano." "Sploh nas je premalo, smešno malo." "Sedaj ima Jurišič svojo baharijo, da se upa z dvema mornarjema (večjidel posadke so tvorili bivši dalmatinski mornarji) zasesti celo Ogrsko!"
Skozi okence seje začelo kakor daniti. Zdelo se nam je, da se blizu poslopja zbira množica. Na hodniku ropot, govorjenje, ukazovanje, trdo stopanje. V ključavnici glasno zarožljajo veliki ključi. Ogrsko zavpije: "Ven!" In smo šli drug za drugim. Tipali smo po temnem hodniku in otipavali bajonete na puškah vojakov, ki so se razpostavili po celem hodniku.
Pridemo na ulico. Pravkar seje delal dan. Množica ljudstva, vmes vojaki in orožniki, seveda madžarski. Huronsko vpitje. Pridružijo nam še vrsto ujetih mornarjev z obupanimi obrazi, in potem se prične ves sprevod pomikati proti katoliški cerkvi. Nastane nered. Vse križem vpije. Menda je bila zbrana vsa soboške madžaronska drhal. Vojaki nam kričijo, naj se ustavimo. Praporščak Perper, prvi, ni razumel in hotel iti naprej. Priskoči orožnik: s korobačem po hrbtu, sune ga v prsi, nazaj. Ko se ljudstvo malo pomori, zopet naprej. Iz množice sem ujel ogrski razgovor: "Kaj jih peljejo?" - "Za cerkvijo jih bodo ustrelili." - Torej še nekaj minut življenja... Tovarišem nisem povedal, čeprav meje g. Sever kar naprej spraševal, kaj da pravijo, kam gremo. Slutili so itak vsi, kam gremo.
Prosim, sedaj pa ne zahtevajte, da bi točno opisal, kako je bilo in kaj sem čutil. Pri cerkvi ljudstvo ustavljajo, nas pa peljejo za cerkev. Na praznem prostoru obstojimo. Vrsta se obrne na levo. Priprave za streljanje. "Ustrelili nas bodo" gre od ust do ust...
In potem je nekdo prišel ter sporočil, naj nas peljejo do prve železniške postaje od Murske Sobote. - In tu zaključim.
Predolgo bi bilo, če bi hotel opisati naš križev pot do Sombathelja (Steinamanger) in kako nas je 5. februarja 7 ušlo, od katerih smo pa samo trije (častniški namestnik Polak, nadporočnik Osterc in jaz) srečno dospeli v Avstrijo in odtod v Jugoslavijo. - Mislim, da Ogri še danes ne vedo, da so pod imenom Farne Petovar (kakor sem se ves čas v ujetništvu imenoval) imeli ujetega mene.
78
Nepozabne stopinje

Jože Zadravec
FOTOKRONIKA 2001
Cerkev. Občestvo verujočih. Skrivnostno Kristusovo telo. Naj se vate zaganjajo s katere koli strani, naj ti v očitkih odkrivajo obraz iz pretek-
Nepozabne stopinje
79
losti ali iz sedanjosti, tvoje najskrivnostnejše in najgloblje podobe doslej nihče ni omadeževal. Jaz te imenujem prijateljica, najljubša, najlepša, najzvestejša. Z Visoko pesmijo (1,15) si odpevam: "Glej, lepa si prijateljica moja, glej, lepa! Tvoje oči so kakor golobi!"
Na praznik treh kraljev, 6. januarja, so se slovenski škofje, duhovniki in verniki skupaj z vesoljno Cerkvijo zahvalili Bogu za vse milosti, ki so jih bili deležni v jubilejnem Svetem letu 2000. V mariborski stolnici se je to zahvalno praznovanje začelo že na večer pred trikraljevskim praznikom. S škofi je somaševalo okrog 60 duhovnikov, pel pa je mešani mladinski pevski zbor Škofijske gimnazije Antona M. Slomška. Sklepnega slavja so se udeležili tudi predstavniki raznih verskih skupnosti, slovenske policije in vojske.
Jubilejno leto minoritskega samostana v Piranu. Pred 700 leti je bil blagoslovljen temeljni kamen samostanske hiše. Ob prazniku slovenske kulture, 8. februarja, se je v samostanu sv. Frančiška v Piranu zbralo okrog 40 članov slovenske province sv. Jožefa k svojemu rednemu provincijskemu dnevu. To je bil hkrati uradni začetek častitljivega jubileja.
Prekmurskemu rojaku dr. Francetu Ciganu, ob trideseti obletnici njegove smrti, je Krščanska kulturna zveza posvetila osrednjo tradicionalno proslavo Koroška poje 2001. Petnajst pevskih in glasbenih enot, izbranih Ciganovih skladb (celotni opus obsega 1000 skladb), se je v nedeljo, 4. marca, zvrstilo v celovškem Glasbenem domu pod duhovnim vezilom, izpisanim na velikem
odrskem platnu: Naša pesem - naša vez. Poleg izbranih pevskih zborov iz Koroške je nastopil tudi cerkveni pevski zbor "Franc Cigan" iz črensovec.
80
Nepozabne stopinje
V cistercijanskem samostanu v Stični je bil sredi marca tridnevni mednarodni katoliški kongres o pastoralni oskrbi Romov. Da bo kongres v Sloveniji, je vodstvo Mednarodnega katoliškega odbora za Rome (C.C.I.T.) sklenilo na 25. kongresu v Barceloni. Za udeleženci stiškega kongresa je v opatovi kapeli imel mašo ljubljanski nadškof dr. Franc Rode.
Kongresa sta se udeležila tudi župnika dveh slovenskih župnij (Kočevje in Cerklje ob Krki), kjer je največ Romov. V Sloveniji je okrog 8000 Romov, ki pa še nimajo svojega dušnega pastirja.
Shoda mladih kristjanov mariborske škofije v celjski sejemski dvorani, 2. maja, se je udeležilo okrog 2500 mladine. Trinajst dopoldanskih forumov in petnajst popoldanskih delavnic se je popoldan združilo v skupno evharistično obhajanje, ki so ga ob navzočnosti velikega števila somašnikov vodili mariborski škofe na čelu z ordinarijem dr. Francem Krambergerjem.
Za jubilejni praznik Marije Pomočnice, v nedeljo, 20. maja - ob stoletnici prihoda salezijancev v Slovenijo ■ se je več kot 1500 romarjev udeležilo evharističnega slavja na dvorišču pred Marijaniščem v Veržeju. Pred 90 leti so začeli zidati salezijanski zavod, iz katerega je med letoma 1913 in 1941 izšlo 300 duhovniških in redovniških poklicev, od njih sta
dva postala kardinala (Trohta in Hlond). Evharistično slavje je v spremstvu več duhovnikov na čelu z višjim predstojnikom slovenskih salezijancev Lojzetom Dobravcem vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Tridnevni veliki pomladanski romarski shod pri Mariji Pomočnici na Rakovniku v Ljubljani je bil v znamenju stoletnice prihoda salezijancev v
Nepozabne stopinje
81
Slovenijo. Osrednja slovesnost je bila v nedeljo, 27. maja, vodil jo je ljubljanski nadško f dr. Franc Rode; z njim je somaševalo 55 duhovnikov.
Ob deseti obletnici slovenske samostojnosti:
V imenu Svete Trojice naj bo blagoslovljena Slovenija, moja dežela. Naj postane razkošni vrl kulture, upanja in ljubezni, cvetoče slovensko drevo medsebojnega spoštovanja, odpuščanja in sprave. Pred desetimi leti so zvonovi slovenskih cerkva, osvobojeni od polstoletnega zatišja, sproščeno v en glas zadoneli praznično, velikonočno, vstajenjsko in odrešenjsko. Da nikoli več ne bi otožno odmevali! Vseh seje dotaknil dar odrešenja; naj ga nikoli več nihče ne prežene ne iz sebe ne od drugih. Smo suvereni in svobodni ljudje in dokler smo to, smo zdravje, blagoslov in jamstvo prihodnosti za Slovenijo, smo veseli nosilci duha, smd srce na krilih narodovega hrepenenja. V imenu Svete Trojice naj bo Slovenija, moja država, prijazen dom za vse, ki v srcu dobro mislijo.
Osrednje jubilejno praznovanje slovenske državnosti, ki ga je pripravila Slovenska škofovska konferenca, je bilo na Brezjah pri Mariji Pomagaj, 17. junija. Udeležili so se je vsi slovenski škofe, slavnostni govornik pa je bil mariborski pomožni škof dr. Tone Stres.
82
Nepozabne stopinje
Nekaj tisoč romarjev se je v nedeljo, 10. junija, zbralo v Kočevskem rogu, ob Jami pod Krenom, k dvanajsti spominski slovesnosti, ki jo je vodil beograjski nadškof in metropolit mons. mag. Stanislav Hočevar, zbrane pa sta ob koncu maše za pobite domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja nagovorila tudi dr. Tine Velikonja in Ivanka Kozlevčar.
OČi svetovne javnosti so bile v soboto, 16. junija, uprte v Slovenijo, na Brdu pri Kranju sta se namreč srečala predsednika svetovnih velesil, ameriški George Bush in ruski Vladimir Putin. Žena ameriškega predsednika Laura Bush pa je med tem obiskala tudi Marijino svetišče na Brezjah. V spominsko knjigo je ta prva dama ŽDA zapisala: Bog blagoslovi Ameriko in Bog blagoslovi Slovenijo!
Med novimi člani Slovenske akademi-
je znanosti in umetnosti - častne diplome jim je 21. junija, v navzočnosti predsednika države Milana Kučana, izročil predsednik Akademije prof. dr. France Bernik
- je tudi profesor za svetopisemske vede na Teološki fakulteti Univerze v Gradcu Karel Matej Woschitz, reden Član razreda za umetnost pa je postal tudi pisatelj Drago Jančar, po očetu doma iz Kroga pri Murski Soboti.
Nepozabne stopinje
83
Mariborska škofija je junija dobila novega škofa sosednje škofije s sedežem v Gradcu, dr. Egona Kapellarija, do tedaj škof krške škofije. Novo vodstvo krške škofije je v Krki na avstrijskem Koroškem slovesno prevzel škof dr. Alois Schwarz, dotlej dunajski pomožni škof. Slovesne umestitve so se udeležili tudi slovenski škofje ordinariji.
Konec junija 2001 je bilo 33. tradicionalno romanje bolnikov, ostarelih in invalidov v osrednje slovensko narodno svetišče na Brezjah; udeležilo se ga je
tudi veliko romarjev iz Pomurskega pastoralnega področja. Mašo je vodil ljubljanski pomožni škof mons. Andrej Glavan.
Ob deseti obletnici državne osamosvojitve Slovenije, 27. junija, je nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar od predsednika države Milana Kučana prejel n a j v i š j e državno odlikovanje:	zlati
Častni znak svobode Republike
Slovenije - za izjemne zasluge pri osamosvajanju Slovenije.
84
Nepozabne stopinje
voril tudi mons. Puncer. V svojem nagovoru je med drugim navedel besede apostola Pavla: "Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Vsem ljudem skušajte delati dobro. Kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju."
Cerkev na Slovenskem se je na petrovo 2001 veselila sedemnajstih novomašnikov, štiri med njimi je škof dr. Franc Kramberger posvetil v mariborski stolnici.
Tudi Gornja Radgona je praznovala deseto obletnico slovenske državne osamosvojitve. r župnijski cerkvi sv. Petra je bilo v torek, 3. julija, spominsko bogoslužje, ki ga je vodil dekan in župnik Andrej Zrim, z njim pa sta somaševala tudi vojaški kurat dr. Jože Plut in biseromašnik mons. Franc Puncer, častni občan občine Gornja Radgona. Na Maistrovem trgu je bila slavnostna prireditev, med katero so odkrili tudi spominsko obeležje. Poleg drugih slavnostnih govornikov je sprego-
Na praznik sv. bratov Cirila in Metoda, v četrtek, 5. julija, se je v mariborski stolnici zbralo 21 jubilantov mašnikov: srebrno-, zlato- in biseromašnikov. Škof dr Franc Kramberger se jim je zahvalil za zvesto služenje Cerkvi na Slovenskem. Duhovniških jubilantov (50, 60, 65) je v letu 2001 v Sloveniji 46.
Nepozabne stopinje
85
Na Štirih katoliških gimnazijah v Sloveniji je v spomladanskem roku mature, maj in junij 2001, opravljalo 293 dijakinj in dijakov (od 1500 vpisanih v šolskem letu 2000/2001), Na vzgojno izobraževalnem zavodu Antona M. Slomška v Mariboru je maturo opravljala prva generacija (vseh vpisanih je bilo 420); njihov uspeh je bil skoraj
90-odstoten, dva maturanta sta se uvrstila v krog "zlatih maturantov" (vseh v Sloveniji 201, od teh je na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu
18); 100 % uspeh je bil na škofijski gimnaziji v Vipavi in Gimnaziji Želimlje.
Ob 100. obletnici rojstva, enega največjih slovenskih krščanskih filozofov, prof. dr. Janeza Janžekoviča (1901-1988), je v soboto, 21. julija, pri župnijski cerkvi sv Marjete v istoimeni vasi Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica) mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil in odkril doprsni kip tega velikega rojaka, ki je po besedah škofa "v temi materializma, ateizma in povojnega miselnega ujetništva osvetljeval duhovne, verske, moralne in narodne vrednote".
86
Nepozabne stopinje
Pri cerkvi sv. Miklavža pri Ormožu je v nedeljo, 29. julija, mariborski škof dr. Franc Kramberger blagoslovil kip škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča ob 125. obletnici njegovega rojstva; mariborsko škofijo je vodil med letoma 1933 in 1949, to se pravi v najbolj razviharjenem času slovenske zgodovine, vendar je ostal neomajen pastir Cerkve in naroda vsem nemškim in pozneje komunističnim neljubim pritiskom.
Srečanje treh Slovenij na Svetih Višarjah je bilo v nedeljo, 5. avgusta, udeležili so se ga slovenski romarji iz zamejstva, zdomstva in domovine. Maševal je mariborski škof dr. Franc Kramberger. V svojem nagovoru je
Nepozabne stopinje
87
med drugim povabil vse romarje, naj na praznik Marije Snežne, ko se spominjamo, da sta sveta brata Ciril in Metod na oltar bazilike Marije Snežne v Rimu položila slovanske bogoslužne knjige, izrazimo hvaležnost višarski kraljici Evrope za desetletnico slovenske samostojnosti.
Tik pred iztekom pol stoletja, odkar je bil 20. avgusta 1950 iz štiriletne ječe v ljubljanskih in mariborskih kaznilnicah odpuščen kanonik Ivan
Jerič, mu je v soboto, 18. avgusta, v Dokležovju pred župnijsko cerkvijo občina Beltinci odkrila doprsni spomenik; blagoslovil ga je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, obsežen kulturni program pa so pripravili domačini. Zbrane je nagovoril minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri vladi RS in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS+ SKD) mag. Franci But ter beltinski župan inž. Jože Kavaš.
88
Nepozabne stopinje
Otroci in mladina so v poletnih mesecih so na mnogih krajih Slovenije -in tudi Prekmurja - doživeli "košček neba", znan pod imenom "oratorij". P Murski Soboti je bil letos 10. oratorij - trajal je dva tedna; vsak dan se
ga je udeleževalo okrog 80 otrok. Oratorij je bil tudi v Beltincih, Odrancih (na fotografiji), Ljutomeru, Turnišču, Veliki Polani in Veržeju. "Slovenski oratorij 2001 "je bil v 90 župnijah, zajel je 6000 otrok, z njimi pa je bilo okrog 1000 animatorjev.
Od petka, 31. avgusta, do nedelje, 2. septembra, so bili v parku Finžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu 36. študijski dnevi oz. Draga 2001. Predavanja m "okrogle mize" so bila uglašena na temo pričakovanja slovenske manjšine v Italiji od vstopa Slovenije v Evropsko zvezo, o slovenski knjigi na poti v tretje tisočletje, o teoloških in antropoloških izhodiščih
Nepozabne stopinje
89
krščanske vere in duhovnosti v tretjem tisočletju, o vlogi laikov v Cerkvi v Sloveniji v času vstopanja v Evropsko zvezo. "Drage mladih" se je udeležilo tudi veliko mladih iz Prekmurja.
V prostorih Zavoda sv. Stanislava Ljubljana Šentvid so bili avgusta študijski dnevi Mednarodnega združenja za himnologijo (IAH); član predsedstva tega združenja je tudi prekmurski rojak dr. Štefan Ferenčak; bil je glavni voditelj študijskih dnevov. Osrednja tema študijskih dnevov je bila:
Cerkvena pesem in narodova indentiteta (s posebnim poudarkom na slovenski). Od petih sodelujočih slovenskih predavateljev (Edo Škulj, Marijan Smolik, Jože Ropitz, Matej Podstenšek) je bil tudi dr. Ferenčak. Znanstvenega posveta se je udeležilo 105 ljubiteljev ter izvedencev za cerkveno ljudsko pesem iz 21 držav.
V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani je bil v petek, 7. septembra, spominski večer na prof. dr. Viktorja Antolina, doma iz Odranec (1922-1984). Mnogi poznavalci njegovih del - ter njegovi prijatelji in znanci - ga ocenju
90
Nepozabne stopinje
jejo kot največjega izobraženca slovenske povojne emigracije. Bil je izvedenec za filozofska, pravna, družboslovna in politična vprašanja; pisna pričevanja o tem so ohranjena v Številnih člankih in knjigah, ki so izhajale v Sloveniji, Italiji, Španiji, Kanadi, Argentini in ZDA. Osrednje srečanje v čast Antolinu je bilo v nedeljo, 9. septembra 2001, v njegovi rojstni vasi. Predavanja so bila v župnijski cerkvi Sv. Trojice. Dr. Janež Arnež - njegov osebni prijatelj - je predstavil tudi zbornik njegovih doslej zbranih člankov in razprav. Spominska dneva je priredilo Kulturno društvo Osem src Odranci.
Tradicionalno srečanje slovenskih misijonarjev v letu 2001 je bilo najprej v Stični (l. in 2. avgust), zatem pa, v nedeljo, 5. avgusta, pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Srečanje so poimenovali "Misijonar in domovina". Med letošnjimi "misijonarji na dopustu" so bili tudi naši rojaki iz Prekmurja: salezijanski duhovnik iz Lipovec Avgust Horvat, jezuitski duhovnik Janez Mujdrica iz Bratonec ter sestra Hčera Marije Pomočnice Milena Zadravec iz Odranec (nepozabno je bilo njeno srečanje z udeleženci oratorija v Odrancih).
Na tridnevnem mednarodnem simpoziju (sodelovalo je 27 predavateljev) o kulturnoumetniški dejavnosti naših izseljencev po svetu, od 19. do 21. septembra, v hotelu Špik (Gozd Martuljek pri Kranjski Gori) je imel izčrpno predavanje o začetkih dramske dejavnosti med prekmurskimi
Nepozabne stopinje
91
izseljenci v ZDA predstojnik Evangelijskega teološkega centra v Ljubljani dr. Mihael Kuzmič. Na začetku 20. stoletja so slovenski izseljenci iz Prekmurja izdajali časopise, v katerih so v svojem narečju objavljali prozne in pesniške prispevke. Že leta 1920 so začeli po vzoru drugih etničnih skupin v mestu z dramsko dejavnostjo v svojem Slovenskem društvu. Dramska dela so pisali, prevajali in režirali slovenski kulturniki. Izbrana dela so pogosto združevali s kabareti, pevskimi nastopi in družabnimi prireditvami.
P Parku spominov ob župnijski cerkvi Povišanja sv. Križa v Crensovcih je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej v soboto, 15. septembra, blagoslovil doprsni kip salezijanskega duhovnika dr. Franca Cigana (ob 30. obletnici njegove smrti), rojaka iz bližnjih Žižkov, sicer pa plodovitega skladatelja (njegov glasbeni opus obsega 1000 skladb), zbiralca koroških ljudskih pesmi, vzgojitelja koroške mladine Zvezne gimnazije za Slovence ter ustanovitelja mnogih koroških zborov. Odkritje spomenika in somaševanja v cerkvi je bilo sklepno dejanje Tedna duhovnosti in kulture oz. Ciganovih dnevov. V velikem številu so se jih udeležili tudi koroški Slovenci ter multi-vizijsko predstavili življenje in delo svojega vzgojitelja. Ob dnevu Univerze v
92
Nepozabne stopinje
Mariboru, v četrtek, 2. septembra, je bil slavnostni govornik teolog akademik prof. dr. Jože Krašovec. Slavnostno univerzitetno dvorano so zasedli dekani vseh fakultet, rektorji iz Ljubljane in tujine, mariborski škof dr. Franc Kramberger v spremstvu svojih profesorjev na mariborskem oddelku Teološke fakultete v Ljubljani, zastopniki političnih oblasti ter študentje zastopniki raznih fakultet. Izčrpno in obsežno predavanje je akademik Krašovec naslovil Poti znanosti k edinosti Slovencev. Praznik Univerze je sovpadal s prvim dnem 2. svetovne konference slovenskih znanstvenikov in raziskovalcev iz sveta in domovine. Na konferenci, ki ga je že drugo leto priredil Svetovni slovenski kongres, sta med drugim predavala tudi prekmurska rojaka: prof dr. Vladimir Kos (rojen v Murski Soboti) je govoril o slovenski identiteti v japonskem okolju, dr. Irena Mlinarič Raščan (iz Odranec) pa o reintegraciji (ponovni vključitvi) v slovenski akademski prostor po izobraževanju v tujini.
Stopinje za mejo
93
Slovenska legenda v Arizoni
Ponos Prekmurca, dr. Jožeta Zoldosa, rojenega na kanadskih tleh
Kadarkoli se mi je navrgla priložnost, da sem obiskal naše rojake v Kanadi ter se z njimi srečeval v cerkvi, dvoranah s kulturnimi programi ali na prekmurski Pristavi ob Marijini kapeli, sem slišal veliko lepega pripovedovati o delavnih in študijskih držah naših ljudi. Po tihem, včasih pa tudi glasno, sem si še predvsem želel, da bi se srečal z dr. Jožetom Žoldošem, o katerem so prenekateri s ponosom pripovedovali. O njegovih
študijskih uspehih na Univerzi, v bolnišnicah, na mednarodnih seminarjih, predvsem pa o njegovih uspehih na področju plastične kirurgije. O njem mi je z vsem spoštovanjem pripovedoval prijatelj Lojze Žižek iz Scarborougha, v starem kraju pa doma iz Turnišča, sicer pa tudi hišni prijatelj družine Žoldoševih v Woodbridgeu. Mladi Žoldoš je otrok prekmurskih staršev, od katerih je prejel vzgojo, globoko vernost, pripadnost Cerkvi, hkrati pa je v kanadskem duhovnem obnebju dosegel zavidljivo visoko izobrazbo, zato meje iz prve roke zanimalo njegovo delo, njegov sedanji pogled vraščanja v kanadsko in kasneje ameriško življenje. Zelo sem spoštoval mnenje prijatelja Žižka ter ga postavil za izhodišče mojega pogovora z dr. Žoldošem. Taki so Žižkovi pogledi:
94
Stopinje za mejo
"Kako zelo sem bil vselej vesel in srečen, ko sem slišal, da se je mladina slovenskih staršev - v Kanadi, Ameriki ali Avstraliji _ odločala za univerzitetni študij, zatem pa v svoji stroki dosegala razveseljivo lepe uspehe. Še toliko bolj sem bil vesel, ko sem jih slišal govoriti, da so ponosni na svoje slovenske korenine, na Slovenijo, domovino svojih staršev, deželo pravljičnih lepot, lepi deželi in zdaj že deset let samostojni državi. V to vrsto naših rojakov še posebej spada dr. Jožef Žoldoš. Sin skromnih staršev iz Črensovec v Prekmurju, delavnih in poslovno uspešnih v Torontu v Kanadi, je že kot študent medicine za svoja raziskovalna dela pobiral prve nagrade, opravil vrsto specializacij na področju medicine, zdaj pa je univerzitetni profesor ter obetavna legenda v plastični kirurgiji v Phoenixu v Arizoni."
"Če bi Bog kite in žilice v zapestju oštevilčil, bi mi kot kirurgu bilo veliko laže odrezano zapestje znova prisaditi k preostalemu delu roke," je dr. Žoldoš dejal časnikarki, ki je avgusta 2000 obveščala bralce svojega Časopisa The Arizona Republic o uspešni sedemurni operaciji v Bolnišnici sv, Jožefa v Phoenixu. Mlad gozdni delavec Thang Tran je zaradi hipne raztresenosti izgubil roko v zapestju; pod ostrino žage je del leve roke odletel kot kos lesa. Iznajdljivi sodelavci so ukrepali, v nekaj urah je bil na operacijski mizi, "Odžagano roko je bilo treba v čim krajšem času pritrditi na ustrezno mesto," je dejal dr, Žoldoš. "Vseh petindvajset kit je bilo treba povezati z delom odžagane roke. Tako delo je dolgotrajno in utrudljivo, zahteva natanko poznanje sestave človekovega telesa. Vedeti moraš, kam je treba kite, vse žilice namestiti. Če bi jih Stvarnik zaznamoval z etiketami, bi bilo veliko laže." To je le droben utrinek iz vsakdanjika plastičnega kirurga; dovolj nazorno osvetljuje njegovo delo.
Jožek seje rodil v Torontu v Kanadi prekmurskim staršem Agati in Jožefu Žoldošu dan pred velikim šmarnom 1962. Med študijem na medicinski fakulteti je čutil silno veselje za raziskovalno delo; izpopolnjeval se je na univerzah Kanade in ZDA (Toronto, New Orleans, Pittsburgh, Phoenix, Kentucky) ter v njihovih kliničnih centrih. V letu 1992 je postal doktor čeljustne kirurgije in doktor medicine, potem profesor, namestnik direktorja, znanstveni sodelavec; v zadnjih dvanajstih letih je postal član mnogih strokovnih in znanstvenih ameriških in kanadskih združenj. Od višjih letnikov študija medicine do danes je prejel okoli dvajset nagrad, ki so mu jih iz različnih razlogov podelile razne univerze. Slovenski pregovor Dober glas seže v vsako vas je tudi v tem primeru povsem na mestu. Dober glas o obetavni zdravniški legendi v Arizoni pa je v rojstno deželo že večkrat prenašal prekmurski rojak iz Turnišča -mnogi mu rečejo večni mladenič - vselej za vse dobro pripravljeni Lujz Žižek (Toronto); pravijo mu tudi vsestranski prekmurski kulturnik, pevovodja, režiser in gostitelj.
Stopinje za mejo
95
V angleško in francosko govorečem okolju tuje zvenijo besede "Slovenija, slovensko" ... V zgodnjih otroških letih sem - sam otrok med otroki - začel spoznavati, da so moji starši iz daljne dežele, ki seji pravi Slovenija, In to ne kateri koli kraj v Sloveniji, temveč natančno določen v deželi ob Muri, deželi štorkelj, valovitih žitnih polj, kjer ljudje govorijo tako kot moji starši, mnogi prijatelji, znanci, torej prekmursko ali panonsko, To je bil prvi jezik, v katerem sem se doma sporazumeval. Šele s petim letom starosti, ko sem iz leta v leto zorel v fantiča, sem začel spoznavati jezik okolice, angleščino. Ko gledam iz dosedanjega življenjskega loka, moram reči tole: ne srednja Šola, ne različne fakultete, nobena univerza v meni ni mogla zrahljati ponosa, da sem sin _ prekmurskih staršev, iz rodu Slovencev. Pesem, beseda, običaji, šege, kultura in omika _ vse, kar sem prejemal od staršev, živi v meni od včeraj za danes, od danes za jutri.
Lahko je biti Slovenec v Torontu, kjer je veliko Slovencev ... V Phoenixu, v zvezni državi Arizoni, ZDA, je le peščica Slovencev, povrhu pa še moj priimek ne zveni ravno ameriško, zato me pogosto sprašujejo, od kod prihajam, kakšnega rodu sem. Nikoli ne varčujem z besedami, ko gre za moje starše in njihovo staro domovino, S ponosom in brez zadržkov povem, da sem Slovenec. Včasih se razvijejo tudi daljši pogovori o mojih poslovno uspešnih starših, o mojih nadvse delavnih rojakih. Z veseljem razlagam, kako so moji starši prišli v Kanado, kako revna in opustošenaje bila Slovenija v tistem času, ko sojo zapustili; tudi o tem, kako hudo jim je bilo v novi deželi na samem začetku, ko niso znali jezika, vsem težavam navkljub pa so gospodarsko tako zelo napredovali, da dandanes veljajo za nadpovprečno uspešne poslovne ljudi v Ontariu.
Lepo je biti med svojimi ... Bil sem še rosno mlad, davno je že tega, ko je bil oče hudo ranjen, ker gaje pri prečkanju ceste zbil avto. Dolgo časa je bil nepremično priklenjen na bolniško posteljo. Teža dneva in podjetja, skrbi za družino so bile na maminih ramah. Kako zelo ji je takrat prav prišla njena mama - moja mamca; zapustila je ljubljeno Prekmurje in se preselila k nam. Z njenim prihodom pa je pri nas sploh zavela prekmurska domačnost, govorica in navade. Stara mama kljub svojim letom - 94 jih šteje - Še vedno vzdržuje stari ton pri hiši in govorico, ki jo je prinesla od doma.
Angleščina postaja jezik vsakdanjika ... Kako naj bo drugače, ko pa nas desetletja obdaja angleško govoreče okolje? Angleščina postaja tudi jezik našega doma, ob tem pa tudi prekmursko narečje dobiva svojevrstno podobo, jaz bi temu rekel, da govorimo neke vrste mešanico oziroma oblika amerikaniziranega prekmurskega narečja.
Imeli smo srečo, da smo otroci lahko obiskovali slovensko šolo ob koncu tedna; zanjo so poskrbeli duhovniki v slovenski župniji. Tam je večina otrok govorila jezik osrednjih slovenskih narečij, na katerih temelji knjižni jezik; tudi učitelji in učiteljice so ga govorile; tako smo spet spoznavali druge oblike slovenskega jezika. Pri nas doma so se srečevali
96
Stopinje za mejo
Slovenci iz različnih pokrajin, pa tudi Srbi in Hrvati; tako smo spoznavali raznoterost slovanskih jezikov. Otroci smo bili dovzetni za vse oblike, kar je obogatilo našo jezikovno kulturo. Ob zadnjem obisku v Sloveniji se mi v Kliničnem centru v Ljubljani z ljudmi moje stroke ni bilo težko sporazumevati v slovenskem jeziku. Kar lepo mi je bilo pri srcu in ponosen sem bil na starše, ki so mi omogočili, da sem se naučil slovensko govoriti.
Študij medicine je za slovenskega človeka mikavna poklicna smer ... Čim bolj se izobraziti, čim globlje pogledati v stvarnost, ki nas obdaja, raziskovati, brati, skratka študirati, je bil vselej moj življenjski sen. V gimnazijskih letih še nisem natančno vedel, kam naj se usmerim. Vpisal sem se na fakulteto za gradbeništvo, po nekaj letih pa sem začutil, da mi je bližja biologija; presedlal sem na stomatologijo, tu pa sem se sčasoma usmeril v čeljustno kirurgijo; ta se v ZDA kar naprej spreminja, velja za posebno smer stomatologije. Zaradi tega se vedno več ameriških zdravnikov čeljustne kirurgije izobražuje v splošni medicini in zobozdravstvu. Stomatološki študij se pri nas v ZDA močno opira na medicinsko znanost in zdi se, da razvoj napoveduje popolno naslonitev na medicino. Na sedanje področje moje poklicne usmerjenosti sem torej prišel po zelo ovinkasti poti.
Znotraj čeljustne kirurgije v specialno smer ... v preoblikovalno ali rekonstruktivno kirurgijo glave in vratu, pa v smer zdravljenja bolnikov z nenavadnimi hibami ali popačenostmi zaradi raka; zdravljenje otrok, ki so se rodili s popačeno glavo oziroma obrazom. To torej pomeni, da sem se usmeril na področje plastične kirurgije. Nekateri kirurgi se tu specializirajo za roke, drugi za lobanjo, tretji za obraz (kozmetična smer) in še bi lahko našteval.
Našel sem se v tisti osnovni naravnanosti moje osebnosti, ki bi jo preprosto takole izrazil: potešil sem svoje hrepenenje, da svoje moči in znanje posvetim mnogim trpečim, bolnim, obupanim ter jim s kirurškimi posegi omogočim svetlo upanje v prihodnost oziroma srečo normalnega življenja.
Medicina še ni vsega odkrila ... Podoba je, kakor da smo še vedno na začetku, zato pa je medicina tudi tista stroka, v kateri sc izobraževanje - za celostno uspešno delo - nikoli ne konča. Zadnja desetletja se poznanje Človeškega telesa vrtoglavo pospešuje. Vedno bolj spoznavamo, da ga ni izvedenca za medicinska vprašanja, ki bi mu bilo pri Človeškem telesu vse pregledno. Od tod tudi porast vrste specializacij medicinske znanosti. Vzemimo mojo smer. Če samo za kratek čas neham spremljati novosti v plastični kirurgiji, če se neham izpopolnjevati, se znajdem na robu. Po vsem svetu se vrste znanstveni posveti, kijih vodijo vrhunski kirurgi. Zato veliko potujem - drug od drugega se učimo. V zadnjih nekaj letih sem se udeležil vsaj dvajset simpozijev v raznih mestih Kanade in ZDA. Z istimi poklicnimi nameni sem bil tudi v Franciji in Sloveniji; tako sem lahko izkustva in znanje v Evropi primerjal s svojimi in z ameriški
Stopinje za mejo
97
mi oziroma kanadskimi.
Narava in poslanstvo univerzitetnega profesorja ... Ko sem končal specializacijo, sem takoj - z naslovom docenta - začel tudi predavati na Univerzi Kentucky v Lexingtonu. Kot predstojnik oddelka za mikrokirurgijo sem poučeval mlajše zdravnike in študente medicine o značilnostih plastične kirurgije, hkrati pa sem se posvečal raziskovalnemu delu. Po nekaj letih predavanj sem se povsem posvetil kirurgiji, se preselil v Phoenix v Arizono, kjer večinoma delam kot zasebnik, še vedno pa kot specialist za roke in mikrovaskularno kirurgijo predavam in uvajam mlade zdravnike v lokalnih bolnišnicah.
Podoba sodobnih ameriških študentov medicine ... Od vseh študentov najrazličnejših fakultet se študentje medicine najbolj odgovorno posvečajo študiju. Pogosto se zgodi, da pri tem pretiravajo, kajpada na škodo svojega zdravja ali družinskega življenja. Študentje medicine potrebujejo svoje družine, dom, kijih razume in sprejema njegove napore v dobro ljudem; potrebujejo oporo v nepreglednih urah in dnevih intenzivnega poglabljanja v medicinsko vedo in izbrane specializacije. Sam vem, kako zelo sem bil zagnan v študij, tudi drugi moji kolegi in kolegice. To zagnanost, vedoželjnost, gorečnost in ambicioznost opažam tudi pri sedanjih študentih in mladih zdravnikih, ki se šele uvajajo v zdravniško prakso; le da imajo dandanes študentje lažjo pot do cilja; naša pot je bila veliko težja, zelo težko pa se je prebiti v ospredje, postati odmeven zdravnik na svojem področju, doseči sloves, velika gneča ljudi je namreč na tej poti, povrhu pa so Še neobvladljivi finančni pritiski.
dr Jože Žoldoš z družino
98
Stopinje za mejo
Agica in Jože Žoldoš sta doma iz Črensovec (rojena v bližnjem Trnju); ilegalno sta odšla zdoma leta 1956, v Kanado sta prispela 1957, poročila pa sta se leta 1958. Dve hčerki sta zaposleni v družinskem podjetju, trije so dosegli akademske naslove na univerzah v Torontu in Londonu. Administratorka Agica in mehanik Jože sta z vztrajnostjo in delavnostjo, varčevanjem in gospodarnostjo ustanovila večje podjetje za izdelavo velikih transportnih hladilnikov (v Torontu in okolici je nad sedemdeset prekmurskih podjetnikov). Skoraj vsako leto obiščeta domači kraj - z utemeljitvijo: Domovina, ti si kakor zdravje!
Novi dom in nova družina je pogosto po meri prejšnje ... Dom, ki so nam ga petim otrokom ustvarili naši starši, je bil in je Še vedno poln domačnosti in šola medsebojnega spoštovanja. Od otroških let, prek odraščajočih, fantovskih in študentskih let sem globoko spoštoval svoje starše. Opažam celo tole: čim starejši postajam, bolj jih cenim in spoštujem. Prišli so iz dežele ob Muri, ki je bila v povojnih letih ena sama revščina. Toda s sabo so prinesli veliko duhovo bogastvo, s katerim se ne da meriti nobeno imetje. S svojo delavnostjo so na novi celini ustvarili, ne le zase, temveč tudi za druge, človeka vredno življenje. Na noge so postavili pet otrok ter jim pomagali ustvariti ustvarjalna delovna območja. Njihov zgled trdega, napornega in vztrajnega dela seje utelesil v nas, a od vsega sem jim najbolj hvaležen, da so v slednjem izmed nas varovali in vzgajali vzmeti dobrega, odprtega, prijaznega, plemenitega Človeka. Ta čut želim ohranjati in prenašati tudi na svoje otroke. Tudi vero, ki so nam jo vcepljali od otroštva naprej, ohranjam kot dragoceno svetinjo in jo podarjam naprej. Sreča mi je bila naklonjena. Pred petnajstimi leti sem se poročil z lepim kanadskim dekletom Kathleen Keon, sinu Michaelu je enajst let; obiskuje katoliško šolo v Phoenixu. Majhna družina smo; Kathleen je odločna, samostojna žena - steber družine. Skupno življenje moje družine je najlepša krona vseh naporov. Brez družine in doma je na kocko postavljen tudi pomen vsega drugega.
Dom in družina sta najbolj obvezen parlament ... Ko se mi je ponudila ugodna priložnost v mestu, kjer sedaj delam, sem jo v soglasju z ženo nemudoma sprejel. Zapustil sem Kanado, deželo študija, otroštva in mladosti ter se odselil v ZDA. Doslej nikoli nisem tega obžaloval; bila je zelo dobra odločitev. Če pa se spet ponudi kakšna priložnost, kjer koli po svetu -pri tem je seveda še najmanj izvzeta Slovenija -, če ustreza moji poklicni ambiciji, sem vnovič pripravljen premisliti ter ukrepati, vendar vselej s stoodstotnim soglasjem
Stopinje za mejo
99
družinskega parlamenta.
Živeti v Kanadi in Ameriki, a s ponosom Slovenca ... Starši so me uvedli v slovensko govorico v prekmurski različici, po njih in družinskih prijateljih sem dobil vsaj malo vpogleda v slovensko kulturno dediščino, hkrati pa tudi slovenski narodni ponos oziroma samozavest. Živel in študiral sem v Kanadi, v medicini sem se izpopolnjeval ter opravljam zdravniško službo v ZDA. Vse te tri dežele so me vsaka po svoje zaznamovale; enojim je skupno: zelo močno jih določa narodna zavest. Ta s ponosom pove, daje Kanadčan, drugi, daje Američan, tretji, daje Slovenec.
Slovenija je nasproti drugim majhna dežela, ob še tako burnem stoletju nemirov je narod ostal pokončen; vedno je na okopih, da bi ohranila identiteto, slovensko samozavest. Da so slovenskega rodu, povedo s posebnim poudarkom. To sem vselej občudoval pri svojih starših ter drugih Slovencih, s katerimi sem se srečeval in se še srečujem.
Kanada je velikanska država, vsemu navkljub pa je trajno zasenčena ob večji politični moči južnega soseda - ZDA. Toda tudi Kanadčani so narodno zavedni, a hkrati zelo drugačni od Američanov.
Kakšen je šele ponos Američanov. Biti ameriškega rodu, z vso kulturno, politično, gospodarsko dediščino! Kako zelo se Američani zavedajo, da živijo v državi, ki obvladuje svetovno politiko. Zase trdijo, da so upravičeno ponosni, saj je njihov položaj v svetu edinstven.
Zase bi torej sklenil takole: sem rojen Kanadčan, po rodu Slovenec, živim in delam pa v Združenih državah Amerike. Slovenijo sem doslej trikrat obiskal, načrtujem pa, dajo bom obiskal tudi z družino. Vselej ko sem bil na obisku v Sloveniji, sem se za več dni zaustavil pri sorodnikih v Prekmurju. To je nepopisno, kako prijazno so me vselej sprejeli. Zanje sem bil kot eden izmed njihovih otrok, to se pravi, kakor da bi doslej vseskozi živel pri njih. Tako plemenitih ljudi, prijaznih, prijateljskih, gostoljubnih doslej še nisem nikjer na svetu srečal.
Čas se spreminja, z njim tudi ljudje ... Veliko lepega sem prejel od svoje družine, vendar pa bo moja družina, ki šele nastaja, drugačna od te, v kateri sem bil rojen. Ta drugačnost je neizbežno dejstvo, vsaka generacija je svojstvena. Kulturna dediščina, ki jo je v družino prinesla moja žena, je spet povsem drugačna od moje. Moj sin bo torej že v osnovi sprejemal iz dveh virov, poleg tega pa bo pod vplivi življenja in duha ameriškega okolja. To križanje raznoterih dejavnikov je prav gotovo razveseljivo, nadvse pomembno pa je, da svojim otrokom osvetlimo posamezne prvine naše duhovne dediščine, našega naroda, da jim odpiramo oči za duhovne vrednote, s katerimi morajo živeti ter ustvarjati prihodnji svet, ki mora biti boljši od tega današnjega. Živeti morajo z vsem človeškim dostojanstvom, svoje znanje in izkustva, načela in vrednote morajo prenašati na nove rodove.	v
Pogovarjal se je JOŽE ZADRAVEC
100
Stopinje za mejo
Lojze Kozar ml.
Prof. dr. Viktor Antolin se vrača
Ob koncu druge svetovne vojne in po njej je moralo domovino zapustiti veliko ljudi. Mnogi od njih so v tujini dosegli velike uspehe na raznih področjih. Med njimi je bil tudi Viktor Antolin izOdranec.
Rojen je bil 1. julija 1922 v Odrancih. Vpisal se je na pravno fakulteto v Ljubljani. Leta 1945 je pred komunisti zbežal na Koroško, od tam pa je odšel v Rim in dalje v svet. Študiral je filozofijo na jezuitski univerzi Gregoriani v Rimu, nato pa še v Madridu. Po doktoratu iz prava in diplomi iz socialnih ved seje poročil z Ivanko Velikonja. Leta 1956 sta se preselila v Kanado, kasneje pa v ZDA. Viktorje predaval filozofijo na raznih univerzah. Napisal je več študij in jih objavljal v slovenskih, španskih in ameriških revijah. Po mnenju poznavalcev je bil eden najbolj izobraženih Slovencev povojne emigracije. Umrl je L julija 1984.
Domovina je nanj pozabila oz. ga je namerno zamolčevala. Po odhodu leta 1945 se Viktor nikoli ne vrnil v domovino, zanj so bila vrata zaprta. Vrnil pa seje po smrti in sicer septembra 2001 po zaslugi njegovih sodelavcev, prijateljev.
V petek, 7. septembra 2001, je bilo v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani srečanje v čast prof. dr. Viktorju Antolinu. Cez dva dni, 9. septembra, pa je bilo osrednje srečanje v njegovo čast v cerkvi Svete Trojice v Odrancih. Srečanje v Ljubljani in v Odrancih so obogatile ljudske pevke iz Odranec. Veliko množico ljudi v
Na srečanju v Ljubljani: (z desne) Jožef Kociper, dr. Stanislav Raščan, dr. Peter Klobčič.
Stopinje za mejo
101
odranski cerkvi so nagovorili: Jožef Kociper, predsednik Kulturnega društva Osem src Odranci, ki je pripravilo odransko srečanje, dr. Stanislav Raščan, pobudnik in organizator srečanja v Ljubljani, škof dr. Jožef Smej, njegov sošolec v soboški gimnaziji, dr. Peter Klopčič, dr. Jože Bernik in drugi. Dr. Janez Arnež je predstavil knjigo dr. Viktorja Antolina Misli in ideje, v kateri je zbral njegove članke iz raznih revij.
L Odrance je prišla Viktorjeva žena Ivanka ter sinova Pavel in Jožef
Zbrane je nagovorila tudi Viktorjeva soproga Ivanka ter sinova Pavel in Jožef. V čast velikemu rojaku je zapel arijo iz Traviate odranski rojak Venčeslav Zadravec, solist ljubljanske Opere. Srečanja so se udeležili tudi Viktorjevi sorodniki, med njimi tudi Viktorjeva sestra Angela.
Govorniki so predstavili našega rojaka kot izredno velikega znanstvenika, človeka, kristjana, Slovenca, moža in očeta.
Prva Viktorjeva vrlina - izobrazba in razgledanost. Izobrazbo si je pridobival po različnih univerzah od Rima do Amerike. Bil je izredno prodoren mislec, kije poznal grške in druge stare filozofe pa tudi sodobne mislece.
, Antolin je bil vzoren mož in oče. Od njčga so se otroci naučili ljubezni do doma, do družine in naroda. Z ženo sta dala življenje kar trinajstim otrokom. Tega so zmožni samo heroji. Koliko skrbi je že z dvema otrokoma, kaj šele, če jih je pet ali šest! Skrbeti za trinajst otrok ob vsem Poklicnem, znanstvenem delu, je dano le malo katerim. A vendar je tudi to uresničljivo. A potrebno je še nekaj in to je Viktor Antolin imel.
To je njegova tretja vrlina: bil je globoko veren. To se vidi iz njegovih spisov, to so potrdili tudi govorniki na srečanju v Ljubljani in v
102
Stopinje za mejo
Ljudske pevke iz Odranec
Odrancih. Vero je prejel od staršev in jo potem varoval in krepil kot najdragocenejši zaklad. Ko je devetnajstleten zapuščal Odrance, mu je mati dala rožni venec. Usedel seje na kolo in odšel za vedno. A v neznani svet je odšel z rožnim vencem. Molitev gaje spremljala ves čas, ga povezovala tudi s starši, z domom, z domačim krajem. Molitev mu je bila opora tudi v trpljenju pred smrtjo, daje lahko on tolažil ženo in otroke ter druge, ki so ga obiskovali.
Dr. Viktor Antolin je zaradi zvestobe krščanstvu moral zapustiti domovino. Marsičemu se je odpovedal, da je sebe izpopolnil do take višine. S svojim delom in življenjem nam je vsem velik zgled. Zgled mladim, ki si pridobivajo znanje. Zgled staršem, ki se odločajo ali bi dali življenje enemu ali dvema otrokoma. Zgled staršem pri vzgoji otrok. Zgled vsem nam v ljubezni do slovenstva, saj Odranec in domovine ni nikoli pozabil, le možnosti za vrnitev ni imel. Dr. Viktor Antolin nam je zgled v poštenosti in modrosti. Zgled v veri in predanosti Bogu. Bog nam daje velike ljudi, zglede krepostnega življenja, da bi znali odkrivati prava pota, da na njih ne bi omagovali. Tako nam je dal tudi prof. dr. Viktorja Antolina.
Telesni ostanki velikega Slovenca Viktorja Antolina počivajo v Ameriki, njegov duh pa se vrača v domovino. Srečanje v Ljubljani in v Odrancih je bilo šele prvo srečanje z njim, v načrtu so še druga, da bi ob njegovem zgledu duhovno rasli. Spomin na velikega rojaka naj bi po besedah Jožefa Kocipra počastili tudi s poimenovanjem kakšne odranske ulice.
Stopinje za mejo
103
Franc Hrastelj
Kje je meja?
Odlomek iz zgodovinske povesti o Slomšku Otrok luči (Družina, Ljubljana 1999), v katerem avtor opisuje Slomškovo prizadevanje, da bi čimveč Slovencev združil v novo mariborsko škojijo.
Kmalu so se oglasile tudi slovenske občine onkraj Mure blizu Radgone. Slovenski župani in možje so se zbrali in podpisali skupno spomenico, naslovljeno škofu Slomšku z dne 28. maja 1858, Podpisali so jo za občino Potrna (Lafeld)vžupan Jožef Paradiž, za njim še 26 slovenskih posestnikov, za občino Žctinci (Sicheldorf) župan Jožef Kolmanič in še 34 slovenskih posestnikov, za občino Dednice (Dedenitz) župan Jožef Franc in 15 slovenskih posestnikov, za občino Zenkovci (Zellting) župan Jožef Novak in še 14 slovenskih posestnikov, za občino Gorica (Goritz) župan Janez Novak in še 17 slovenskih posestnikov. V teh občinah je živelo 1.500 ljudi, vsi sami Slovenci, ki nemščine niti niso zmožni razumeti, le kakih pet mož razume nemško za silo. Vsi ti kraji so spadali k župniji Radgona onkraj Mure, kjer je v župnijski cerkvi bilo vse nemško, le v podružnici Matere božje je slovenski kaplan iz usmiljenja do slovenskega ljudstva opravljal slovensko božjo službo. Če pa ti kraji ostanejo tudi v bodoče pod Gradcem, potem tukaj še to izostane, ker ne bo več slovenskih kaplanov, ki bi znali otroke v slovenskem jeziku vzgajati in učiti krščanski nauk:
"V imenu naših otrok Vas, prevzvišeni, prosimo, da tudi nas sprejmete za svoje."
Kako silno so vse te prošnje vplivale na škofa Slomška! Vedno znova je ponavljal njihove razloge in razlagal celotni načrt tako, da vsi slovenski kraji spadajo v novo mariborsko škofijo.
Kljub vnetemu prizadevanju škofu Slomšku ni uspelo, da bi ti kraji pripadli mariborski škofiji. Ostali so pod graško škofijo, ostali potem tudi pod Avstrijo in danes je tam le še rahla sled slovenstva.
Irena Pavlič
Nepozabno srečanje
Slovensko društvo v Budimpešti je po dveh letih zopet organiziralo potovanje v matično domovino Slovenijo. Leta 1999 smo bili v Prekmurju, tokrat pa smo se podali malo dalje. Prvi dan, 7. julija, smo bili na romanju, drugi dan pa na izletu. Iz Budimpešte se je 41 članov našega društva s posebnim avtobusom napotilo proti mejnemu prehodu Bajansenye-Hodoš. Na madžarski strani so na žalost eno družino zavrnili,
104
Stopinje za mejo
ker otroka po mnenju obmejnih uslužbencev nista imela pravilnih dokumentov.
Ustavili smo se v Murski Soboti, kjer nas je čakal Jože Vild, predsednik soboškega Društva upokojencev. On je bil naš vodič. Med potjo proti Mariboru smo spoznavali nove kraje. V Mariboru smo se nastanili v Dijaškem domu I. Po kratkem ogledu mesta smo se napotili v Slomškovo stolnico. Pred stolnico je lep trg, ki je poimenovan po škofu Slomšku. Tam stoji tudi Slomškov kip.
Slovenci iz Budimpešte s škofom Smejem pri Slomškovem grobu
V cerkvi nas je čakalo veliko presenečenje. Pričakal in pozdravil nas je stolni župnik dr. Stanislav Lipovšek. Potem je zazvonil zvon in začela seje sveta maša. Sledilo je še večje presenečenje. S škofovsko palico je stopil pred oltar pomožni škof dr. Jožef Smej. Bili smo ganjeni. Tako velik gospod, sam škof, vodi sveto mašo za nas neznatne porabske Slovence in to v prekmurskem-porabskem narečju. Taka pozornost! Res je, da smo pisali g. škofu, da pridemo v Maribor in da bi se radi srečali z
Stopinje za mejo
105
njim. Nismo pa pričakovali, da se bo zgodilo toliko lepega. Evangelij je bil v slovenskem in madžarskem jeziku. Molili smo in peli skupaj z domačini, ki so bili pri sveti masi. Poslušali smo lepo pridigo. Na koncu so nam škof podelili še blagoslov z Naj svetejšim.
Po sveti maši je stolni župnik g. Lipovšek predstavil življenje in delo škofa Slomška, ki gaje sveti oče leta 1999 razglasil za blaženega. Pri Slomškovem grobu smo molili in peli skupaj z g. škofom Smejem, župnikom Lipovškom in kaplanom Versičem.
Potem smo bili povabljeni na škofijo. Tam nas je čakalo pravo gostuvanje: osvežilna pijača, dobro vino, sendviči, pecivo. Škof Smej so bili med nami in se z nami pogovarjali po domače in v madžarščini. Vsakega posebej so pozdravili, dali roko, za vsakega so se zanimali. Mi porabski Slovenci iz Budimpešte smo bili od velikih gospodov deležni tolike naklonjenosti, prijaznosti, toplote, da smo se pozno zvečer poslovili s solznimi očmi. Tega srečanja z g. škofom Smejem se bomo vedno z veseljem in hvaležnostjo spominjali.	*
Naslednjega dne, 8. julija, smo se odpeljali na izlet po dolini reke Drave in spoznavali lepote Slovenije. Porabski Slovenci so bili dolga leta odrezani od matice, mi, ki živimo v Budimpešti 20 - 30 let, pa še bolj. Daleč je rojstni kraj Porabje, daleč je Slovenija. Težko se je ohraniti v velemestu. Zato smo ustanovili društvo, zato prirejamo taka potovanja, da bi lažje ostali Slovenci. Če nas je Bog ustvaril kot Slovence, naj tudi umremo kot Slovenci.
Stanislav Koštric		
Iz preteklosti	Resničnost bolezni	
Trpka sivina	Prezgodnja pomlad	
in zadnji udarci,	kakor prerana starost	
ko na nakovalu časa	v slovesu	
izkrvavijo stopinje ponižanja.	mladosti.	
	Odstiranja	
Jarem	polpreteklosti	
rdeče svobode,	kot	
zaslepljenih ulic	težaške delo	
od lepote	delavcev na črno.	
lažnive enakosti.	“Resničnost bolezni,	
Svileni lokvanj	zasidraj me	
je zacvetel na sinji gladini, ko sem si utrnil	na pomol večnosti!”	
solzo prihodnosti.		
106
Stopinje k tebi
Angelca in Jože Šuster
Najin zakon
Pred nekaj leti sva bila na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja povabljena v Turnišče. Sodelovala naj bi na srečanju z mladino in z zakonskimi pari.
Že pot, ki sva jo prevozila iz zavetja Savinjskih planin, naju je navdajala s posebnim občutkom Marijinega varstva in nama je pomenila pravo romanje. Piko na i je dodalo do zadnjega kotička napolnjeno svetišče Marije pod Logom. Malce zbegana sva vendarle hitro začutila, da sodelujeva z občestvom, katerega dnevi življenja niso nič drugačni od najinih. Lepi in težji trenutki so si približno enaki. Ob vprašanjih, ki nama jih je postavljal p. dr. Vinko Škafar, je lahko vsakdo pri sebi premislil in ocenil svoj odnos do zakona in družine. Z obrazov ljudi v cerkvi ni bilo težko razbrati, kdaj so nama pritrjevali ali pa se jih ni "dotaknilo".
Na vprašanje, v čem je lepota zakonskega in družinskega življenja, si odgovarjava vsak dan znova in se dopolnjujeva. Ker nisva po merilih reklame ne lepa ne bogata, sva morala in še morava iskati tiste drobne življenjske radosti, ki malo stanejo, a veliko dajejo.
Že zavest, daje nekje dom, kamor smem v zavetje, daje nekje človek, ki mu smem nasloniti utrujeno glavo na ramena, smem misliti nanj, čeprav sva daleč drug od drugega, da so otroci, za katere sva skupaj odgovorna, daje najinemu življenju smisel. Veseliva se odraščanja in
Stopinje k tebi
107
zorenja najine družine, Čeprav ne gre vedno vse po naših predvidevanjih in načrtih. Velikokrat je treba "stisniti" zobe in se spoprijeti bodisi z neuspehom, z boleznijo, z razočaranjem. Na drugi strani tehtnice so dnevi polni otroške radoživosti, uspešnih stopinj skozi življenje, nenadejanih ljubeznivosti okolja, v katerem živimo.
Kako ohranjava in izpopolnjujeva svoj zakon?
Poročena sva dvaindvajset let, vendar imava občutek, da sva doživela že toliko kot zlatoporočenca. Da bi ostal najin zakon svež in trden, sva si kmalu po poroki "omislila" vikend srečanja s pari, ki so bili poročeni približno toliko časa kot midva. Sprva smo bili sami, brez otrok in smo se lahko dolgo v noč pogovarjali, izmenjavali izkušnje, reševali vprašanja, ki morda še niso bila aktualna, a so nama kasneje koristila.
Ker tudi takrat še nisva imela televizorja (zdaj ga nimamo že več kot dve leti), je bilo več časa za najin pogovor. Po rojstvih otrok je postalo vse skupaj bolj pestro in brez dvoma tudi bogato. Po daljšem oklevanju sva začela iskati primeren kraj za naš dom. Z gradnjo hiše sva zavestno gradila tudi najin odnos. Želela sva ustvariti dom, kjer bi bilo veliko prostora za življenjski optimizem za dobrohotnost in gostoljubnost. Starejši hčerki sta naju vedno spremljali pri opravilih na "hiši". Nisva se vznemirjala zaradi stezic in predorov na kupu peska, nisva preštevala žebljev, ki sta jih porabili za pribijanje deščic. Da smo le bili vsi skupaj. Vrednost uničenega gradbenega materiala gotov ni presegla dveh Barbik.
Gradbena dela še niso dokončana, prav tako kot še ni izgrajen najin zakon. Pomagava si s sodelovanjem v zakonski skupini, z duhovnimi vajami enkrat na leto, s posredovanjem svojih izkušenj parom, ki se pripravljajo na poroko. Najvažnejše za ohranjanje zakona se nama pa zdi sprotno reševanje nastalih sporov. Skoraj nemogoče seje izogniti različnim željam, različnim načrtom, preprosto rečeno prepirom.
Če rešujemo neskladja, dokler še niso prerasla v večjo stisko, je življenje znosnejše. Enako pomembno je, da si darujemo svoj čas, svoje zanimanje, da se med pogovorom tudi slišimo.
Kaj nama pomeni Bog in kakšno mesto ima?
Tu ni potrebno veliko besed, samo odprta oči in srce za vse tisto, kar vsak dan doživljava na najini skupni poti. Zaupava in verjameva, da je Njegovo spremstvo edino poroštvo, ki daje smisel najinemu sobivanju. Darovi, kijih prejemava, niso merljivi le s človeškimi merili, ampak segajo prek okvirov sedanjega časa in prostora. Z zakramentom zakona sva povabila v najin dom tudi Kristusa, z odločitvijo in obljubo zvestobe pred duhovnikom in pred občestvom v cerkvi sva si zastavila Cilj, ki mu skušava slediti kljub svojim šibkostim.
108
Stopinje k tebi
Družina Šuster: Benjamina in Kristina (stojita), Angelca, Damijana, Jože
T globoko hvaležnostjo se večkrat zamisliva in podoživljava nedavno Jožetovo bolezen. Ko je šlo za trenutke, sva ob pravem času našla pomoč: duhovnika, ki je v najkrajšem možnem času prihitel za Najsvetejšim, prevoz v bolnišnico in tam ljudi, ki so odgovorno poprijeli za delo, Čeprav se jim je že začenjal prvomajski dopust. Nato je sledil čas, ko smo čakali, zdravniki in mi doma, kam se bo prevesila tehtnica zdravja. Dnevi, le navidez podobni drug drugemu, so nas oblikovali, v nas so se prebujala občutja nemoči, utesnjenosti, negotovosti. A vendar je naše zaupanje v božjo pomoč in molitev mnogih prijateljev rosila na nas milosti, ki se jih zavedamo Šele zdaj, marsikaj nam bo jasno v prihodnosti ali pa nikoli. Jožetu se je zdravje povrnilo, zato čutiva toliko večjo odgovornost, da se zahvaljujeva, da posredujeva veselje do življenja najinim otrokom.
Bog je najin zvesti Spremljevalec, Učitelj in Vodnik.
K Njemu se obračava z molitvijo, s prošnjo in z zahvalo.
Kaj je pomembno za skupno zakonsko in družinsko življenje?
Zakonsko življenje je za naju kot nekakšno potovanje z mnogimi vzponi, padci, s tavanjem po temi. Na tem potovanju se morava večkrat ustaviti, se pogovoriti, oceniti, kaj je bilo do zdaj dobrega in kaj ne. Preveriti morava smer, ugotavljati ali so najini nameni čisti, dobri, ali je v najinem sporazumevanju dovolj spodbud za premagovanje vsako
Stopinje k tebi
109
dnevnih težav. Trudiva se ustvarjati pogojej da bi biii pogovori z otroki čimbolj naravni, neprisiljeni in da bi se s tam zagotovila zaupljivost, ki bi jim kazala pot domov - predvsem v trenutkih strahov ali stisk.
Pomembno se nama zdi, da v trpljenju, v morebitnih boleznih, v negotovostih ne iščeva zunanjih ''krivcev1', ampak poskušava razbrati, kaj je v tem dobrega, kaj naju lahko preizkušnja nauči ali kaj nama hoče Bog povedati.
Kaj nama pomenijo otroci in kaj storiva zanje?
Imava tri hčerke, ki sva jih sorazmerno težko dočakala. Po prvih dveh spontanih splavih sva se celo pripravljala, da ostaneva sama in da kakšnega otroka posvojiva. Tako sva kasneje vsa tri rojstva doživljala kot posebno božje darilo. Da so rojeni za Večnost, sva posebno močno doživela ob krstu tretje hčerke. In še to, da otroci niso najina lastnina, ampak so samo prehodni gostje v najini družini. Tu naj bi pridobili osnovne življenjske veščine, za naprej bodo pač delali, kot jih bo vodila njihova svobodna volja in božji načrt. Trudiva se, da bi jim omogočila pravo mero svobode, da bi zmogle v svojem življenju razviti sposobnosti, ki sojih prejele v dar.
Karkoli narediva zanje sedaj, je naložba za daljši rok, kot si sploh znamo predstavljati. Predvsem jim želiva posredovati zaupanje v smiselnost bivanja ter veselje do življenja in darovanja.
Dva čudovita otroka
Ko je mati peljala v belo oblečeno deklico k oltarju, so ljudje nehali pokašljevati in so dvignili glave. Kaj neki bo zdaj? Deklica je previdno in nekoliko okorno stopala čez tri oltarne stopnice. Nato je pristopila k oltarju, položila roke nanj in narahlo podrsala po papirju, kije ležal na prtu. Mama je stopila korak nazaj. Oči vseh so bile uprte v deklico. Ona pa je obrnila glavo, kakor da bi se ozrla po ljudeh. Rahel nasmeh ji je igral na obrazu. Venček iz belih nageljnov se je rahlo zazibal, ko je deklica dvignila glavo, se zazrla nekam pod strop, kakor da vidi same nebeške angele pred Božjim prestolom. V napeto tišino je končno priplaval jasen in razločen glas: "Berilo iz prv^a pisma apostola Pavla Korinčanom."
Njeni prsti so narahlo drseli po papirju, se poigravali z majhnimi izboklinami in v njihovi razporeditvi prepoznavali črke in besede. Njena glava se je ves čas rahlo pozibavala, kakor da s pogledom srka vase nebeško lepoto. Medtem, ko je brala, se je njen pogled sprehajal po nam neznanih poljanah. Ljudje so lovili besede, kakor da bi jim deklica ponujala naj dragocenejše bisere. Besede, ki so jih že velikokrat slišali, so
110
Stopinje k tebi
sedaj dobile nov pomen. Zato so poslušali z ušesi in usti in očmi. S telesom in dušo so vsrkavali vase besede, ki jih je s povsem belega, nepopisanega papirja prebirala deklica v belem. Bili so negibni, kakor da bi jih deklica začarala. Šele, ko so izzvenele zadnje besede in je mama spet prijela deklico za roko, so se zdramili. Začeli so se premikati, pokaš-Ijevati, smrkati, si brisati oči.
"Da, to je vendar naša Blanka, naša slepa deklica, naša ljubljena prvoobhajanka."
Pot do te prve velike sreče za Blanko Škafar iz Odranec, za njene domače, za vso župnijo, ko je pri prvem svetem obhajilu prebrala berilo v Braillovi pisavi, je bila dolga in naporna.
Prvoobhajanka Blanka bere berilo v braillovi pisavi
Ko sem rodila drugega otroka, se nam je življenje obrnilo na glavo. Kljub rednim obiskom pri zdravniku se je hčerka rodila en mesec in pol prezgodaj. Po odpustu iz bolnišnice je bilo vse v redu, razen tistih stvari, ki so pri nedonošenčkih običajne, da so občutljivi in manj odporni. Sčasoma pa sva z možem opazila, da nekaj ni v redu, vendar sva oba potrpežljivo čakala, da se bodo stvari uredile.
Hčerkica je potrebovala posebno nego in prijeme, ker ni imela dovolj razvite vratne mišice. Po porodu je bila 24 ur v življenjski nevarnosti, zato sva se tudi kasneje zelo bala zanjo.
Ko smo imeli naslednjo kontrolo pri zdravnici, sva jo vprašala, zakaj ji očke plavajo iz enega kota v drugega in zakaj se ne ozre za nobenim predmetom, niti za svojo mamico. Pogledala naju je in dejala, da bo potreben pregled pri okulistu. Naročila sem jo in dobila datum 14. avgusta 1989. Med tem časom sem skrbela zanjo, potrebovala je zelo veliko nege. Voziti sem jo morala na redne dvotedenske kontrole in izvajati vaje za utrjevanje vratne mišice.
Prišel je 14. avgust. Z možem sva jo peljala v Rakičan. Po pregledu je zdravnica rekla: "Vaš otrok ne vidi, ker ima poškodovan očesni živec." Zelo me je prizadelo. Kaj bi lahko še hujšega slišala? Naslednji
Stopinje k tebi
III
“Dva čudovita otroka. "
dan je bil Marijin praznik. Kakor vsako leto smo tudi takrat šli v Turnišče, mojo rojstno vas. Po končani maši sva z možem šla okrog Marijinega oltarja. V naročju sem nesla hčerko, lepo kakor angelček. Takrat sem v mislih izročila svojega otroka Materi Božji in jo prosila, naj nama stoji ob strani. Mislim, da meje uslišala.
Blanka je odraščala, veliko je bilo grenkih trenutkov, ko smo zaman iskali pomoč pri raznih specialistih. Še več pa je bilo lepih trenutkov, polnih sreče in smeha, ker sva jo sprejela takšno, kakršna je, čeprav je malo drugačna in naju vedno potrebuje. Vedno sva se trudila, da negativnih čustev nisva pokazala.
Tukaj je bil še en otrok, ki naju je potreboval. Zelo priden in razumevajoč, skoraj preveč za svoja leta. V svoji otroški glavi je mislil, daje Blanka na prvem mestu, vendar je z leti doumel, da ni tako. Oba sta na prvem mestu, vendar vsak na svoj način.
Vključili smo se tudi v društvo Slepih in slabovidnih, hodili smo na razne seminarje, kjer smo se veliko pogovarjali, spoznali smo tudi druge družine z istimi težavami in postali prijatelji.
Čas je prehitro mineval in približevalo seje tisto neizbežno, ko bo morala v Šolo. Vse bi bilo v redu, če bi bila šola v Odrancih, ne pa v Ljubljani, tri ure in pol vožnje od doma.
Nikoli ne bom pozabila, s kakšnim cmokom v grlu sem tisto nedeljo sedela pri sveti maši. Solze so same od sebe polzele po licih, sram meje bilo, ker jih nisem mogla zadržati. Prišla sem od svete maše. Kosila se skoraj nismo dotaknili. Vsake toliko časa je nekdo vstal od mize in odšel ven jokat, da nas Blanka ne bi opazila. Prišla je ura odhoda. Avto je
112
Stopinje k tebi
že stal na dvorišču. Prišli so sorodniki in Blankini prijatelji: Damjan in Katja, ki sta se skoraj vsak dan družila in igrala z Blanko, ter Svetlana in Dina, Takratna bolečina se ne da opisati. Odpeljali smo se z domačega dvorišča proti Ljubljani. V Zavodu za slepo in slabovidno mladino smo se morali ločiti. Blanko je odnesla varuhinja. Nismo se poslavljali, ker potem enostavno ne bi mogli oditi. V zavodu je zaposlen kot učitelj telovadbe g. Tone Marton iz Prekmurja in preden smo odšli, sem pa poprosila, naj jo namesto mene včasih malo poboža in objame, ker je zelo nežna dušica in to potrebuje. Molče smo sedli v avtomobil in se odpeljali. Z nama je bil tudi sin in moževa sestra Elizabeta.
Ko smo se pripeljali do Žalca, nam je kar na lepem odpovedal avtomobil, ki smo ga dve leti prej kupili prav v ta namen, da jo bomo vozili v šolo. Porinili smo ga na rob vozišča in šli iskat pomoč. Potrkali smo na neka vrata v bližini in srečali čudovite ljudi. Družina Habe nam je ponudila prenočišče. To smo odklonili, zato so nam ponudili svoje vozilo, da se odpeljemo domov. Tega nismo upali sprejeti, da se ne bi še kaj pripetilo s tujim avtomobilom. Nazadnje je gospa Monika rekla možu: "Joj, pa saj ne morejo sami domov! Prosim, odpelji jih ti!" Videla je, da smo bili vsi pretreseni in objokani. Ta dobri človek nas je ponoči ob drugi uri pripeljal domov in odklonil, da bi prespal pri nas, ter se odpeljal nazaj v Žalec. Naslednji dan je motor vžgal. Ko pa so prišli mož, bratranec Marjan in Tanja ponj, je avtomobil spet odpovedal. Prišli so domov brez njega. Zdelo se nam je, da naš avto brez Blanke noče domov.
Bila sem obupana in bi najraje takoj šla v Ljubljano po hčerko in je več nikoli ne bi pustila od doma. Bilo mi je zelo hudo, zato sem stopila na župnišče po nasvet k zdaj že pokojnemu župniku msgr. Lojzetu Kozarju. Nikoli ne bom pozabila modrih besed: "Če tega ne boš storila in potrpela zdaj, ko je otrok že tam, boš vse to morala prestati drugo leto, kajti kot praviš, je zelo pametna in zato ne more ostati brez izobrazbe. Kaj pa ji boš dejala čez leta, ko te bo vprašala, zakaj vsi hodijo v šolo, ona pa ne. Prav sta se odločila in nekoč vama bo hvaležna. Bolečina bo počasi manjša." Te besede so mi vlile pogum in resje tako, kakor so mi gospod takrat dejali.
V začetku prvega leta Blanke nismo pustili v šoli cel teden, ampak najprej tri dni, Čez nekaj časa štiri in nekaj zadnjih tednov vseh pet dni.
Blanko sem vključila tudi v veroučno skupino, razred njenih vrstnikov, ki sojo čudovito sprejeli. Rada hodi k verouku, tam se veliko nauči in izve kaj novega.
V prvem razredu je prejela zakrament prvega svetega obhajila. Na vprašanje g. župnika, Če bi pri maši brala berilo, se je sproščeno nasmehnila in dejala: "Ja." To je bil njen prvi uspeh. Pokazala je, daje res nekaj posebnega, obenem pa, da seje sposobna vključiti v normalno življenje.
Stopinje k tebi
113
Na pobudo župnika Lojzeta Kozarja je odranska Karitas v letu 2000 zbrala denar in Blanki kupila računalnik z Braillovo vrstico, kije za njo kot druge oči. V tej dobrodelni akciji je sodelovala tudi Občina Odranci, razne ustanove in posamezniki izOdranec in okolice. Prej je bila Blanka v veliki meri odvisna od nas, veliko smo ji brali. Zdaj pa lahko sama bere s pomočjo Braillove vrstice in piše tako, da vemo tudi mi prebrati. Braillove pisave se nismo učili, ker je to pretežko in ker je Blanka tako brihtna, da pri domačih nalogah ni potrebovala veliko pomoči.
Predsednik župnijske Karitas Odranci g. Mirko Vrbnjak izroča Blanki braillovo vrstico.
v Zdaj tudi ni več dvomov, kje bo obiskovala srednjo ali poklicno šolo. Znebili smo se tiste velike skrbi, da bi še naprej vsak ponedeljek in petek bili na poti, kije samo v eno smer dolga 200 kilometrov. S pomočjo računalnika bo po osnovni šoli lahko doma nadaljevala šolanje in to je naša naj večja želja, ki se bo uresničila. Mogoče bo z medicinsko pomočjo nekoč spet malo več videla. Upam, da nam bo z Božjo pomočjo to uspejo. Nasmeh, zadovoljstvo in sreča najinih otrok je edino plačilo, ki ga prejemava za vse odpovedi in žrtve. - Silva in Ivan*Škafar
"Imava dva čudovita otroka," sta zapisala starša. Kaj pa pravi o sebi Blanka, ki obiskuje šesti razred šole za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani?
Že od rojstva slabo vidim. Kljub temu sem imela lepo otroštvo. Shodila sem šele pri tretjem letu. Doma so vsi mislili, da ne bom nikoli hodila. Ko sem bila majhna, sem vedno mislila in govorila, da sem tan-
114
Stopinje k tebi
tek. S prijatelji smo se veliko skupaj igrali in tudi ušpičili kakšno neumnost. Spominjam se, da smo nekoč zlezli na koruznjak, potem pa nismo znali priti dol. Po velikih mukah nam je le uspelo.
Najraje se spominjam svoje prababice. Cele dneve sva presedeli v kuhinji in se pogovarjali, igrali in si pripovedovali zgodbe. Prababica me je naučila tudi veliko molitev, predvsem v obliki pesmic. Večkrat sva šli k sosedovim jest ribez.
Rada sem se igrala tudi z bratom. Nekoč sva si naredila rakete iz
kartona in se vozila po kuhinji. Potem sva po kuhinji razpostavila stole in se igrala, da voziva avtomobile. Spominjam se večerov, ko sem jaz trmasto vztrajala, da se mora pogovarjati, on pa je naslednjega jutra moral v šolo. Zato so ga preselili v drugo sobo, daje imel mir.
Ko sem dopolnila šest let, sem se morala posloviti od vseh, ki sem jih poznala in oditi v Zavod za slepo in slabovidno mladino, kjer naj bi hodila v šolo. Prva pot tja se mi je zdela huda. Se huje pa je bilo, ko sta me morala starša pustiti tam med tujimi ljudmi. Bila sem tako šokirana,
da sem začela prositi dudo. Sčasoma sem se privadila na zavod in ugotovila, da mi prav nič ne manjka, saj se z domačimi in prijatelji srečujem vsak vikend. V ponedeljek me mama in očka odpeljeta v Zavod, v petek pa prideta pome in me odpeljeta domov.
V Zavodu imam veliko prijateljic in prijateljev. Rada berem knjige. Moja največja želja je, da bi postala pisateljica. Rada pišem zgodbe. To me zelo veseli. Zdaj bom začela pisati knjigo z naslovom Moje življenje. V tej knjigi bom združila dogodivščine doma in v šoli. To knjigo bom nekoč izdala. Upam, da mi bo uspelo. To je moja največja
želja.
Ob nedeljah redno obiskujem Viktorja Mariča, ki je moj zelo dober prijatelj. Z njim se zelo dobro razumem. Nekajkrat me je obiskal v Zavodu in mi zmeraj kaj prinesel. Se enkrat poudarjam, da je on moj zelo dober prijatelj, čeprav je že odrasel Človek. Upam, da bova še dolgo zelo dobra prijatelja.
In kako o svoji sestri in njunem življenju razmišlja Sebastijan, ki obiskuje prvi letnik gimnazije?
Moja sestra Blanka seje rodila, ko sem bil star tri leta. Kot otrok seveda še nisem razumel njene bolezni, zato sem se počutil zelo zapostavljenega, če
Blanka z bratom Sebastjanom
Stopinje k tebi
1 15
so starši posvečali njej več pozornosti kakor meni. Ko sem postal malo večji, je to sčasoma minevalo, a ne povsem. Še vedno sem bil jezen na mamo, če je sestra kaj naredila in ni bila za to dejanje kaznovana. Če bi jaz kaj takega storil, bi verjetno bil kaznovan. Vendar sem sčasoma doumel, da sestra ni taka kakor jaz ali drugi otroci in daje popolnoma pravilno, če so starši do nje bolj obzirni. Blanka je velikokrat potrebovala tudi mojo pomoč. Pomagal sem ji rade volje, a vendar so bili trenutki, ko mi je tudi to bilo zelo težko. S sestro sva se večinoma dobro razumela, le včasih sva drug drugemu nagajala.
Do Blanke se nikoli nisem obnašal kakor do invalida, ker sem vedel, da ni invalid. Kljub temu se nisem nikoli do nje grobo obnašal. Ona je še vedno zelo občutljiva zaradi bolezni in to sem moral tudi sprejeti. Mislim, daje moja sestra zelo pametna in da se bo v nekaterih življenjskih situacijah znašla še bolje kakor jaz.
Z Blanko se pri verouku ob sobotah srečujejo tudi njeni odranski sošolci.
Naša sošolka Blanka je zelo pametne glave in vesele narave. Je zelo pridna in delovna učenka, saj je bil njen uspeh vseskozi odličen. Je dobrega srca, nasmejanega obraza in prijaznih besed. Zelo se je veselimo, kajti pove nam mnogo zanimivih reči. Blanka tudi rada piše. Prebrala sem njeno zgodbo Lukec dobi sestrico in mi je zelo všeč. Blanka je tudi večkrat sodelovala pri sveti maši z branjem berila, prošenj ali drugih besedil. Želim, da bi ostala vedno tako dobra sdšolka. Dobri Bog naj ji pomaga v vsakdanjem življenju. - Valerija Gabor
Blanko sem spoznala v vrtcu, ko sva bili stari približno pet let. Bili sva prijateljici. Velikokrat sva posedali na okenski polici in se pogovarjali. Potem sta se najini poti ločili, ker je Blanka morala v šolo v Ljubljano. Vsem nam je lepo, ko se z njo srečujemo enkrat na teden pri verouku. Vsakokrat odnesemo kaj lepega in prijetnega od njenih pripovedovanj. - Nina Vrbnjak
Težko si je predstavljati, kako poteka pouk in življenje v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Zato smo Blanko obiskali.
Že več let smo se sošolci pri verouku dogovarjali, da bi obiskali sošolko Blanko. Letos smo se skupaj z razredničarko in župnikom odločili za obisk. V petek, 8. junija nas je avtobus odpeljal v Ljubljano. Z nami so bili tudi starši. Blanka nas je že Čakala na dvorišču. Blankina razredničarka nam je povedala, kako poteka pouk. Videli smo pripomočke za učenje. Bili smo tudi v knjižnici, kjer imajo knjige v Braillovi pisavi. Na policah imajo veliko knjig. Razredničarka je pripomnila, da so nekateri učenci prebrali vse te knjige. Nad tem smo bili vse zelo presenečeni. Predstavila se nam je glasbena skupina Slepi potnik in zapela nekaj pesmi. Njihove pesmi so nas ganile do srca in zvabile solze v oči. Tega lepega doživetja se ne da opisati. - Jure Virag
116
Stopinje k tebi
Blanka piše na braillov pisalni stroj
V Zavodu smo srečali učence, ki so tekali po dvorišču in se veselili. Zdelo seje, da poznajo šolo od vrha do tal. Vsi smo občudovali te mlade ljudi. Zdelo seje, da vidijo bolje kakor mi. Gledali so s srcem. V šoli se mi je večkrat zazdelo, da smo mi slepi potniki. Kako malo smo vedeli o življenju slepih in slabovidnih. Niti mislili si nismo, kako težko se učijo in kako vneto skrbijo zanje njihovi učitelji. V Blanki nem razredu so le trije učenci, ki ne vidijo skoraj ničesar. Blankina razredničarka nam je povedala, kako se učenci učijo, pišejo in berejo. S prijateljico sta pokazali, kako se piše na Braillov stroj in to sta potem tudi prebrali.
Blanka nas je odpeljala v zemljepisno učilnico. Vsi zemljevidi so narejeni v obliki reliefov in učenci vse spoznavajo s tipanjem. Tako spoznavajo tudi živali. V kabinetu imajo veliko zbirko nagačenih živali. Imajo tudi hiše mostiščarjev in veliko drugih umetnin, ki se jim je pridružila še odranska stopa. Odslej bodo učenci lahko s tipom spoznavali tudi to orodje, ki so ga nekdaj uporabljali v Prekmurju za izdelovanje kaše.
Blanka nam je pokazala še knjižnico. Poleg knjig v brajici so nam predstavili tudi slušne knjige. To so knjige, ki so posnete na kaseto in jih učenci poslušajo. Pokazali so nam stroje, s katerimi tiskajo knjige v brajici. Pogledali smo sobo za sprostitev in igro, ob koncu ogleda pa nam je Blanka pokazala Še svojo sobo.
Na poti domov smo se ustavili še v živalskem vrtu in pri sestrah klarisah v Nazarjah. Pot domov je bila še lepša kakor pot v Ljubljano, kajti z nami je domov potovala tudi Blanka. - Nina Vrbnjak
Stopinje k tebi
117
To je pripoved o Blanki Škafar iz Odranec. Bridka pripoved. Bridka zaradi neizprosnega dejstva, da Blanka ne vidi. A je tudi svetla pripoved. Svetla zaradi Blankinih uspehov. Oče Ivan in mama Silva svoje življenje posvečata svojima otrokoma Blanki in Sebastijanu. Ni jima žal, da sta odpovedala službo. Nobeno podjetje jima ne bi dalo tedensko dva prosta dneva za pot v Ljubljano. Res sedaj bolj skromno živijo, saj kmetija ne prinaša dobička, toda zdaj lahko Blanki omogočata boljše življenje. Pomagata jima še dedek in babica, pa moževa sestra z družino, ki začasno še živi v istem domu. Blankinih uspehov se veselijo še mnogi drugi: sorodniki, sosedje, sošolci, vsi, ki jo poznajo. Ponosni smo na Blanko, ki smelo stopa v življenje. Ponosni smo tudi na Blankinega očeta in mamo, ki jima je uspelo prinesti križ preko najhujše strmine do višine, obsijane s čudovito lučjo, da lahko radostno izjavljata: "Imava dva čudovita otroka." Pripravil: Lojze Kozar
Lojze Kozar ml.
Slabi gospodarji ?
Denacionalizacija v Sloveniji še zmeraj buri duhove. Če država Cerkvi vrne kakšno odvzeto, to je ukradeno premoženje, mnogi zaženejo vik in krik: slovenski narod bo s tem oškodovan, Cerkev jc slab gospodar, gozdovi bodo propadli, Vatikan bo prevzel to ali ono poslopje.
Dom Svetega Jožefa v Celju
118
Stopinje k tebi
Kakšna je resnica? Poglejmo nekaj dejstev. Ljubljanska nadškofija je dobila vrnjene Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, Niso še povsem obnovljeni, saj jih je dobila v precej klavrnem stanju, a vendar v tem poslopju že nekaj let deluje škofijska klasična gimnazija, dijaški dom, glasbena šola...V šolskem letu 2000-2001 je obiskovalo to gimnazijo 672 dijakov, nekaj tudi iz Pomurja. Je to v škodo slovenskemu narodu?
Na Jožefovem hribu v Celju deluje duhovno - prosvetni center ali Dom Svetega Jožefa. Škof Slomšek je leta 1852 tja povabil lazariste, ki so skrbeli za ljudske misijone in duhovne vaje. Po drugi svetovni vojni je oblast stavbo odvzela. Celjska občina jo je v precej klavrnem stanju vrnila leta 1990. Lazaristi sojo obnovili in v Domu Svetega Jožefa se sedaj dogaja veliko pomembnih srečanj. V letu 2000 so imeli v domu 8000 nočitev in še 5000 dnevnih gostov. Pripravili so okrog 300 prireditev (izobraževalne, kulturne, verske). Da delo lazaristov ceni tudi civilna oblast, pove dejstvo, da je Občina Celje leta 2000 Jožetu Planinšku, voditelju obnove in Doma, podelila priznanje srebrni grb Občine Celje. Je tudi ta dejavnost lazaristov v Škodo slovenskemu narodu?
Župniji Murska Sobota je bila vrnjena stavba pri cerkvi. Tudi ta stavba služi ljudem, prebivalcem Murske Sobote in širše okolice. V stavbi že nekaj let domuje vrtec, ki ga vodijo sestre H M P. V stavbi potekajo še druge dejavnosti, med drugim je našla svoj prostor tudi Kleklova knjigarna. Je s tem slovenski narod oškodovan?
Salezijanski družbi je bil vrnjen tudi zavod Marijanišče v Veržeju. Čeprav seje obnova šele dobro začela, poteka v zavodu že veliko raznih dejavnosti, vse v dobro ljudi, ki tam živijo ali tistim, ki od drugod tja pridejo. Komu škoduje ta dejavnost?
Pravičnost zahteva, da se ukradeno vrne. Država je lahko brez skrbi - Cerkev se je zmeraj izkazovala kot skrben gospodar. Vse cerkve, kapele, samostani so ohranjeni in v ponos vsem prebivalcem Slovenije. Mnogo gradov in drugih stavb, ki so bili desetletja po vojni v lasti države, pa propada ali pa jih ni več. Kar je last Cerkve, je last ljudi, kristjanov in ne posameznega škofa ali župnika. On je le skrbnik, upravitelj. Župniki prihajajo in odhajajo, cerkve, župnišča, kulturni domovi, gozdovi pa ostajajo. Ob njih se duhovno bogatijo vsi prebivalci Slovenije.
Lojze Kozar ml.
Enajsta božja zapoved
"Bog mi je ustvaril dušo. Ne madžarske ali francoske. Dal mi je slovensko dušo. Ne smemo delati proti Bogu, ne smemo uničiti svoje slovenske duše. Da se uničuje slovenska duša, da izginja slovenska beseda, je nekoliko kriv Mojzes. Poleg desetih zapovedih, ki jih poznamo, bi moral napisati še: Spoštuj materino besedo. Toliko prostora bi na tablah še bilo. Pa čeprav zapoved ni napisana, vseeno velja. Zato spoštujmo svoj
Stopinje k tebi
1 19
slovenski jezik, kakor da bi bila to enajsta božja zapoved."
Tako je na prireditvi Porabski dnevi, v soboto, 26. maja 2001, v Andovcih v Porabju nagovoril zbrane Franček Mukič, direktor slovenskega radia v Monoštru. Na tej prireditvi mu je predsednik Zveze Slovencev izročil priznanje Za Porabje.
Koliko se držimo enajste božje zapovedi, ki nam jo je v Andovcih dal porabski Mojzes? V Porabju in v Sloveniji. Kajti narodova duša je ogrožena tam in tukaj.
24. junija je bila na Gorenjem Seniku slovesnost ob blagoslovitvi obnovljenega Košičevega nagrobnika. Že Košič se je zavedal pomena slovenske besede, zato je pisal knjige in vzpodbujal ljudi k branju. Ohranitev jezika je nujna, če hoče narod preživeti. Ne samo slovenski. Zato je v uvodu v Kratki navuk vogrskega jezika za začetnike zapisal: "Či se ednouk pokopa vogrska rejč, more z obraza zemle potuniti i vogrski narod." Ravno tako lahko rečemo: Če se enkrat pokoplje slovenska beseda, se s tem pokoplje tudi slovenski narod.
Danes se v Porabju mnogi trudijo, da se slovenska besed? ne bi pokopala. Zato mnoge prireditve, izleti, dogajanja, zato časopis Porabje, zato slovenski radio Monošter in še marsikaj. Tudi Cerkev v zadnjem Času spet bolj pomaga pri spolnjevanju enajste božje zapovedi.
Kaj pa v Sloveniji? Filozof Ivo Urbančič je na študijskih dnevih Draga 2001 na Opčinah pri Trstu opozoril na izginjanje slovenščine, ki jo vse bolj izpodriva angleščina. Pomislimo samo na angleška imena podjetij, na angleške napise v javnosti, pa na internet, predavanja v angleščini... "Ce se bodo stvari razvijale v smeri, kot nakazujejo določena zna-nienja, bodo čez 20 let vsi Slovenci dvojezični, posledično bo čez čas zamenjan jezik in bodo vsi Slovenci govorili samo angleško."
To je črnogleda napoved, ki pa ni brez osnove. Komur je vsaj malo mar za slovenski narod, bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo ohranil slovensko besedo: doma v družini, v šoli, v javnem in družabnem življenju. Več sto let so naši predniki ohranjali slovensko besedo. Naj ne bo sedanja generacija tista, ki bi bila grobar slovenske besede in s tem grobar slovenskega naroda. Gotovo se ni lahko upirati tujim vplivom. A nič lažje ni bilo Jožefu Košiču. Le da seje on spoprijemal z drugačnimi težavami. Pri svojem deluje bil prvi in pravzaprav sam. A vztrajal je in si prizadeval z vsemi močmi, da bi se "krščanstva i Slovenstva mladike v dober kraj vugibale." In kam se nagibajo današnje mladike? V smer krščanstva ali v smer brezbrižnosti, nevere, raznih novodobnih ponudb? V smer slovenstva ali v smer naroda, ki ponudi boljši kos kruha?
"Slovenje so poprej k dobroga srca," je Košič pohvalil Slovence. Morda so celo preveč dobrega srca, da se ne znajo upreti tistemu, ki jim hoče vzeti najdragocenejše: vero in materino besedo. A Košič nam vseeno daje upanje, saj pravi, da "Sloven slovenski tak ne pozabi."
120
Stopinje k tebi
Izumiramo?
Leta 1846 je v Andovcih v Porabju živelo 312 ljudi. Vse do konca 2. svetovne vojne se je število prebivalcev vrtelo okrog 300. Leta 1977 so našteli le 143 ljudi, v jubilejnem letu 2000 pa samo 56. Tako so lahko vse žive prebivalce napisali na eno samo ploščo. A Andovci niso edina taka vas, kjer seje Število prebivalcev čez vse mere zmanjšalo. Ne le v Porabju, temveč tudi v Prekmurju in Prlekiji. Ali Slovenci res izumiramo? Bodo čez 20, 50 let v sedaj velikih vaseh ob Muri tudi lahko vse Slovence napisali na eno ploščo? Se bo naša dežela spremenila v divjino? Ali pa bodo prišli drugi narodi, z juga in vzhoda, in dali naši pokrajini povsem drugo podobo!
Ikml
Karolina Godina
Glejte, les križa...
Že petindvajset let živim v Celju. V kiosk v središču mesta prihaja nekaj izvodov Vestnika. Kupovala sem ga občasno. Zadnjih pet let, odkar živi pri meni moja bolna sestra dr. Danica Godina z našo mamo Kristino, vdovo, iz Prekmurja, skoraj redno. Tako zvem tedensko, kaj se dogaja tostran in onstran Mure.
Pravzaprav poskrbi za obveščenost naša mama, ki pri oseminsedemdesetih letih redno prebere revije, celo moje strokovne, Časopise in knjige. Občudujem njeno bralno kulturo, občudujem jo tudi, ker zna ločiti zrno od plevela. Že od nekdaj je ob veliki ljubezni do dela na zemlji našla Čas ob večerih in nedeljskih popoldnevih za branje.Tako sem tudi sedaj, kljub težki bolezni v hiši, z vsem na tekočem.
Ko sem kupila na veliki četrtek letos v Celju Vestnik, sem že ob bežnem prelistanju na cesti zagledala v njem na strani dve, pod rubriko Aktualno okoli nas, velik križ, na katerem Križani vpije: “Evtanazijo.!?” (napis nad križem). Onemela sem.
Od kod volja oskruniti sveto? Od kod zlo in prezir? Kaj je v srcu tega človeka, katerega roka je sposobna smešiti Križanega? Kaj je z uredništvom te časopisne hiše, katere naročniki Vestnika imajo mnogokje v hišah znamenje križa, da dovoli objaviti tako nizkoten umotvor? In ravno v času, ko množice kristjanov po vseh celinah, vseh deželah sveta že dve tisočletji in letos prvič v tretjem tisočletju izpovedujejo pred lesom križa resnico, daje Božji Sin po svojem križu, ko je sprejel to ponižanje, obsod
Stopinje k tebi
121
bo, kije bila namenjena sužnje, to ponižanje povzdignil v slavo in češčen-je? Ostala sem brez besed.
So meje, ki jih človek ne sme prestopiti. So stvari, ki so nedotakljive. Mislili smo, da po osamosvojitvi Slovenije ne bo več zasmehovanja in sramotenja tistega, kar nam je kot kristjanom in Slovencem najdražje in najsvetejše. Mislili smo, da ima nizkotnost svoje meje. A smo se zmotili.
Dolgo sem razmišljala, preden sem sedla k temu pisanju. Žalost me je prevzela, žalost Še posebej, da se je to zgodilo na čudoviti prekmurski zemlji.
“Oče, odpusti njim, saj ne vedo, kaj delajo?”
Članek je mag. Karolina Godina, dr. med., Celje, 25. aprila 2001 poslala na uredništvo Vestnika, kjer ga pa niso objavili.
Anketa
Stopinjam 2001 je bil priložen anketni list, ker smo od vas, dragi bralci in bralke, želeli zvedeti, kaj v Stopinjah pogrešate, kaj bi lahko bilo boljše. Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in izpolnili anketni list. Podatke je obdelal prof. dr. Vinko Potočnik iz Maribora in najprej naj podam nekaj njegovih ugotovitev. Nekaj anketnih listov je prispelo po I. juniju in v Potočnikovo raziskavo niso zajeti.
Do konca maja je prispelo 154 odgovorov, vendar vsi niso v celoti odgovorili na zastavljena vprašanja. Odgovorilo je 96 žensk in 52 moških. 51 anketirancev je starih nad 64 let, ostali so razporejeni v vsa starostna obdobja. Odgovorilo je tudi osem mladih (stari do 25 let). Dva sta evangeličana, dva druge veroizpovedi, vsi ostali pa so katoličani. Število anketirancev glede na izobrazbo: osnovna 50, poklicna 34, srednja, 39, visoka 18. Poklici pa so takole zastopani: dijak 4, študent 2, delavec 24, kmet 26, prosvetni delavec 5, uslužbenec 15, obrtnik 3, gospodinja 10, upokojenec 55. Po regijah so se odzvali takole: Goričko 29, Ravensko 51, Dolinsko 36, Prlekija 22, ostala Slovenija 11, izven meja Slovenije 2.	,
Posamezni izvod prebere povprečno okoli 4,5 bralcev. Če to Število pomnožimo s številom prodanih izvodov, potem spoznamo, da bere Stopinje okrog 20.000 ljudi.
In kaj bralci najraje berejo? Najbolj brano poglavje je Tvoje in tnoje Stopinje, torej poročila župnij. To redno prebere 93 odstotkov anketirancev. Zgodbe prebere 83 %, zgodovinske prispevke 77 %, duhovno branje 77 %, o pokojnih 75 %, o Slovencih izven Slovenije 75 %, uvodnik 75 %, pesmi 58 %, poročila o knjigah 50 %.
Ostali preberejo posamezna poglavja včasih, le redki pa nikoli.
Anketiranci so Stopinje zelo visoko ocenili, povprečna ocena je
122
Stopinje k tebi
4,5,	torej sredina med prav dobro in odlično.
Bralci najbolj pogrešajo prispevke o zakonu in družini (zelo pogreša 41 %, precej 39 %, ne pogreša 18 %). Zelo pogrešajo tudi prispevke za mlade in otroke ter prispevke o vzgoji.
Anketiranci so navedli tudi precej imen ljudi, ki bi s svojim pisanjem lahko obogatili Stopinje. Nekateri so pripisali tudi svoje pripombe, želje, nasvete. Vse to bomo, kolikor se bo dalo, tudi upoštevali, seveda ne vse takoj, temveč postopoma, sicer bi morali obseg Stopinj potrojiti.
Naj navedem še nekaj zapisov pod točko: Pripombe, želje, predlogi, nasveti.
-	S Stopinjami sem zelo zadovoljna. Da se veliko poučnega prebrati. Vsake Stopinje shranim, nobenih ne vržem vstran. Včasih, ko ni dela, prelistam še kakšne Stopinje 20 let nazaj. Zelo zanimivo! Še tako naprej in bomo vsi veseli spet novih Stopinj.
-	Komaj čakam, da izidejo Stopinje. Imajo dobro vsebino. Verjetno pa jih bere manj mladih. Pohvala gre uredništvu.
-	Le tako naprej!	_
-	Moja edina pripomba je le ta: Če bi mi Stopinje ne bile tako zelo všeč, bi jih zagotovo ne naročal, saj živim daleč od meni tako drage Slovenske Krajine, k srcu pa mi je prirasla ravno s poznavanjem živečih in iz pisanja ne več živečih rojakov iz Prekmurja.
-	Če ostane tako kot je, bo dobro! Hvaležen sem vsem, ki se trudite, da se ne zabrišejo stopinje pomurskega človeka!
-	Če je mogoče, dodajte več prispevkov za mlade, saj edino tako lahko vzgajamo mladi rod katoličanov, ki se oddaljuje od cerkve po birmi in se predajajo mamilom.
-	Še veliko uspehov v naprej!
-	Naj Stopinje še naprej izhajajo, saj jih težko Čakamo!
-	Lahko bi bilo več prispevkov za mladino in za otroke. Več zgodb tudi ne bi bilo odveč.
-	Lep pozdrav in veliko uspeha še naprej pri vašem delu. Lepših Stopinj si res ne moremo želeti. So zelo DOBRE! Bog z vami.
-	Naj cena ne raste prehitro.
-	To leto so Stopinje zelo bogate in lepe.
-	Mi sicer poznamo zelo malo pisateljev z naše strani Mure - Prlekije, vendar bi si želeli, če jih poiščete vi, da bi več pisali o našem področju. Tudi kakšne verne, dobre in zgledne družine, bi nam predstavili. -Blagoslovljen božič in obilo uspeha v novem letu 2001!
-	Imam željo in predlog! V knjigi je res dosti lepega branja. Župnije objavljajo vse, kaj se dogaja čez celo leto. Lepo bi bilo, če bi našli prostor in objavili, kdaj so proščenja v cerkvah in kapelah. Upam, da boste najin predlog upoštevali. Blagoslovljen Božič!
-	Tisk mogoče malo večji. Pri nekaterih poglavjih več fotografij.
-	Na Stopinje nimam pripomb. Zelo so mi všeč in jih rada prebiram.
Stopinje k tebi
123
Večkrat jih vzamem v roke. Ob njih se spočijem. Vsem, ki jih pripravljate, iskreni Bog plačaj! Samo tako Še naprej!
-	Pogrešam duhovne zgodbe in besede in nauke o vzgoji, čeprav je tega dosti v drugih verskih revijah (Ognjišče, Družine).
-	Samo ne prenehajte izdajati!
-	Nasvet: naj bo kvalitetnejša vezava (platnice). Bog živi vse sodelavce Stopinj.
-	Zelo sem zadovoljna s Stopinjami, ker smo tudi o vsem obveščeni, kaj vse se na našem področju dogaja. Hvala.
-	Stopinje so letos izredno bogate. V njih najdemo ogromno zanimivosti in prinašajo obilo podatkov ob spoznavanju župnij iz pomurskih področij. Za otroke in mladino bi lahko bilo nekaj privlačnih stopinj, pa čeprav tudi kakšna križanka ali zanimivi kviz in nekaj krajših prispevkov iz otroškega življenja ter likovnih izdelkov.
-	Da bi mi Bog dal še dolgo živeti in prebirati te prekrasne Stopinje.
-	Stopinjam še dolgo življenje!
-	Še naprej po tej poti.
-	Tehnični prelom besedil ne "diha". Preveč je vse nabito, stisnjeno in s tem neokusno.
-	Pogrešam več zanimivosti iz drugih predelov Slovenije.
-	Več za mladino, križanke... Skratka več za mlade, pa tudi kakšen intervju z znano osebo!!! Drugače ste pa še kar O.K.!!!
-	Meni so Stopinje zelo všeč in če jih ne bi bilo bi je zelo pogrešal in ko je leto naokrog jih že težko pričakujem.
-	Še naprej tako pridno delajte.
*	Meni Stopinje ugajajo in še naprej naj bodo takšne, da jih z veseljem berem.
-	Stopinje so po našem mnenju lepo oblikovane. Vsak najde v njih nekaj zase. Še tako naprej delajte in ustvarjajte. Lep pozdrav!
-	Prispevke o večjih pomurskih družinah, o verski vzgoji otrok in mladine, o zasvojenosti mladih - droga in zdravljenju patra Karla. Lep pozdrav!
-	Za našo župnijo so letošnje tako važne, da bi je mogla vsaka družina sprejeti kot en velik Božji dar in zaklad. Drugič bi bilo potrebno še nekaj pisati za našo mladino o duhovniških in redovniških poklicih.
-	Več zgodb vzetih iz življenja, pa manj zgodovinskih podatkov.
■	Stopinje so po mojem mnenju vsebinsko dovolj pregledne in tudi bogate. So pregled celoletnega dogajanja v našem prostoru. Se mi pa zdi, da jih Širši krog ljudi ne pozna dovolj dobro (razen tistih, ki jih lahko nabavimo pri svojem župniku) in so zato tudi premalo razširjene.
-	Za nas starejše bi lahko bilo manj tujk.
■	Več leposlovja, več zdravstvenih nasvetov, več etnologije, več necerkvene zgodovine.
~	Le tako naprej! Lep pozdrav!
124
Stopinje k tebi
- Sem bila presrečna, da sem dobila Stopinje 2001 zame to dragoceno, zdaj ko živim sama iz spominov. Sem poznala skoraj vsakega...
- Zahvaljujem se za vaš trud in vam želim veliko božjega blagoslova in pomoči. Stopinje so resnično zrcalo prekmurske duše - pogled v preteklost - sedanjost - - Naj bo naša prihodnost v iskanju stopinj učlovečenega Boga, v naši prekmurski zemlji in novi kulturi, ki nastaja!
Hvala za vse pripombe in nasvete. Tudi tiste, ki tukaj niso objavljeni, jih je pač bilo preveč. Izdajatelji in uredniki jih bomo skušali upoštevati. Vi, dragi bralci in bralke, pa se Še kaj oglasite!
Izbral in uredil: Lojze Kozar ml.
Jože Gerič
Sedem sušnih let
Sedem sušnih let, sedem žgočih pripek udari vsevprek, sedem žejnih dreves v sončni omotici umira zares.
Sedem velikih nadlog sloje čez polje in log.
Človek, kje je tvoja moč, zakaj Boga ne kličeš na pomoč?
Sedem sušnih rok je vzelo zemlje plod, sedem sušnih britev seže vprek in vprek, sedem sušnih strel udari v mrak, sedem sušnih kapelj peščenih tal ne omehča.
Sedem razpok neba z grozo nas navda. Rumena oznojenost poletja v krhkosti jagnjedov, bivanjski strah korenin.
Prihajajo apokaliptični jezdeci.
Stopinje mladih
125

Mlade stopinje
V anketi ste mnogi zapisali, da pogrešate prispevke o mladih oz. prispevke za mlade. Tega je doslej res bilo premalo. Zato vabljeni k sodelovanju vsi, ki imate kaj lepega, vzpodbudnega povedati mladim, svojim vrstnikom in drugim. Za prihodnje Stopinje lahko pošljete literarni prispevek, intervju, zapis o življenju mladih, razmišljanje o svetu, sedanjih problemih, o prihodnosti... Temeljni kriterij za objavo prispevka je; V Stopinjah je prostor za tisto, kar je resnično in lepo, kar vodi k dobremu.
Mladi in manj mladi, naj se po vas Stopinje pomladijo!
126
Stopinje srca
Lojze Kozar
Oj, ta grda potegnjenca!
To je druga Črtica, ki jo je Lojze Kozar leta 1976 napisal posebej za družinsko glasilo, imenovano Snežinka. Prva črtica, Moj prvi izpit, je bila objavljena v lanskih Stopinjah.
Še zdaj se mi včasih sanja, da se pogrezam nekam v zemljo in zaman je vsak napor, da bi noge izvlekel. Morda mi je ostal v podzavesti dogodek iz otroških let, ki ga možgani ne morejo pozabiti in ga kdaj kdaj v sanjah znova podoživijo.
Ne vem več, koliko sem bil takrat star, morda pet, šest let. Oče je bil v vojski in kmalu za njim je odšel tudi naš Franc, rekli smo mu Francko, sin neke Celjanke, ki se je pisala Kozovinc, s katero se je po otrokovem rojstvu poročil naš stric Štefan v Gradcu, čeprav otrok ni bil njegov. Kakih petnajst let je bil Francko pri nas, ker pač nikjer drugje ni imel doma.
Midva z bratom sva bila še premajhna, da bi mogla sama pasti, zato je pasla krave tetica. Vedno smo pasli v Brezdenu, ker je tam bilo vsaj nekaj trave, ker ni bilo še pravega gozda, ampak samo podrast.
Navadno smo bili štirje raziskovalci gozdov in potokov okrog Martinja: midva z bratom, z nama je bil vedno tudi "ov" Vendi, ki je imel
Stopinje srca	127
kot najmlajši med brati in sestrami vedno časa, kolikor gaje hotel in je bil več pri nas kot doma, ker so njegovi bratje in sestre bili precej starejši od njega, z nama pa je bil iste starosti; Četrti je bil Kukec in Joži, osirotel otrok brez očeta in matere in sorodnikov, ki so ga Kukecini iz usmiljenja vzeli k sebi, ko je bil še čisto majhen, da bi jim, ko bo odrasel, pasel krave.
Drug brez drugega nismo strpeli niti eno uro, vendar tokrat Jožija ni bilo z nami. Nekaj smo se sprli in ga nismo poklicali - na njegovo srečo, ko smo šli nabirat jagode na Tiloš v Brezdenu.
Bil je eden izmed tistih lepih popoldnevov, ko sem se počutil do kraja eno z murni in čmrlji, z gobami in drevjem, z nebom in oblaki, z zajci in ptički in vsemi ljudmi. Tetica je pasla spodaj v dolini ob travniku in od daleč smo slišali, kako si prepeva staro melodijo: "... pa srečala je deklico, prelepo mlado romarco," mi pa smo v nizki podrasti okrog "potegnjence" tekmovali, kdo bo prej zagledal najlepšo in najbolj dozorelo jagodo, kajti kakor hitro si jo zagledal, je bila tvoja in drugi ni imel do nje več pravice, čeprav je bil še tako blizu nje. To je bil nenapisan zakon, ki je držal bolj kakor katerakoli ustava na svetu.
Najlepše so rasle prav na robu potegnjence. Ko so namreč izsekali star grofovski gozd do golega in so korenine, ki so prej držale zemljo skupaj, preperele, seje zemlja ob dolgotrajnem deževju kot plaz potegnila po strmini navzdol, da je nastala velika rana na zeleni površini. Na takih potegnjencah je navadno tudi izvirala voda in kmalu naredila globoke jarke v ilovnata tla.
Ko smo na eni strani potegnjence obrali vse, kar je bilo še zreli jagodi podobno, je brat pokazal na drugo stran in zavpil:
"Tam je pa vse rdeče od jagod!"
In vsi trije smo se zagnali počez po potegnjenci, tam, kjer še ni dosegla prave strmine. Sonce je pripekalo in zemlja se nam je pod nogami vdirala, kakor da hodimo po kupu pšenice.
Naenkrat pa sem začutil, da ne morem potegniti nog za seboj. Nekaj me je držalo spodaj, kakor da imam noge v gostem in težkem testu. Začel sem vpiti, da ne morem ven in bratje priskočil, da bi mi pomagal, toda vdrlo se je tudi njemu. Ov Vendi je stal malo višje in se je vdiral z nama vred. Začeli smo kričati in se dreti. Rjuli smo triglasno na vso moč, da so ptice onemele in je tudi tetica obmolknila sredi zloga in rekla:
"Gospodne, smiluj se! Ka pa pa majo rt]ed seov? Vej so pa ujši kak!"
Ko pa rjovenja in klicanja na pomoč le ni bilo konec, je hitela, kar so ji noge dale, po hribu navzgor, misleč, da nas medved trga na kosce kakor dečke, ki so se delali norca s starega Elizeja. Sosedov Vendi, ali ov Vendi, se je le nekako sam skobacal iz blata, midva z bratom pa sva se držala skupaj in počasi tonila niže in niže. V blatu sva tičala že preko kolen in niti ganiti nisva mogla z nogami.
128
Stopinje srca
Seveda smo si hoteli pomagati z rokami, toda nismo dosegli drugega, kakor da smo blato razgrnili in razkopali in si z njim umazali obleko, obraz, lase, da smo bili kakor živa kepa umazanega in lepljivega blata, ki sili nekam navzdol v zemljo.
Tetica ni takoj razumela, kaj se dogaja in je vpila nad nama: "Gjej ta pa šla y0 s toga blata, ali nej? Gje kakšiva sta pa tou!”
"Šla, šla, če bi mogla," sva vpila. "Doj ideva, nutri ideva v zemid! Vb naja vlejči!"
Toda tudi tetici seje pošteno vdiralo, vendar je imela dolge roke in ko je našla kolikor toliko trdno oporo, naju je izvlekel iz blata, pri tem seje pa tudi sama tako zapackala, da bi se gotovo krohotal, ko ne bi bil v laki smrtni stiski.
"Ne derta se zdaj, liki ita se v potok prat! Zdaj je vse dobro!" "Nej je, nej! Najni črevli so v blati. Bila sva obiitiva!"
Tetica si je podvihala rokave in začela razgrebati blato, ki pa je lezlo skupaj, kakor da je živo in nikakor noče izpustiti najinih pošve-dranih čevljev. Nazadnje je le izvlekla oba bratova čevlja, mojih pa ni mogla najti, naj seje še tako trudila.
Ko sem stal poleg in hlipal, je mimogrede segla z roko v kepo blata na moji desni nogi.
"Vej ga pa na nogi maš! Zakoj ga pa te išČen? Pokaži ešče drugo nogo!"
Odstranila je blato z moje leve noge, toda bila je bosa.
Tetica si je potegnila rokav Še više in roko do ramena porinila v blato, jaz pa sem tulil in jo vlekel proč:
"Ne išči, ka neš mogla roke vb zeti! Če te Bog dou, ne išči!"
Nekaj Časa je iskala, potem pa odnehala.
Naenkrat mi je postal svet tako strašen, tako ves poln nevarnosti, da sem moral najti zavetje, moral sem domov, da se stisnem v kot za mizo in bom tako vsaj nekoliko zavarovan. Nič nisem poslušal tetice, kije vpila za menoj, naj počakam, da me bo umila in ne bom tak šel med ljudi; nič nisem poslušal, samo jokal sem in tekel, tekel prek Gorenjega travnika, skozi borov gozd proti Vancarnim in potem mimo Segnarov domov, domov!
Srečal sem nekaj ljudi, ki so me že od daleč s sočutjem spraševali, zakaj jokam, jaz pa sem se ob tem še bolj raznežil in na glas zatulil. Nekdo mi je zaklical:
"Gje pa maš Čreveo? Tij somar, vej se pa bar doj zuj tudi na tou nogou! Zakoj si pa te ne edno obut, na drugo pa bos?"
Jaz pa sem tekel in od mene so padale kepice blata in kazale sled vse nazaj do potegnjence.
Stopinje srca
129
V.N.
Poslednji odhod
Okliv Kavon s takim premetom črk kot v humoreski Papež inkog-nito v Ljubljani (Nedelo 1996, 12.V.)
Bi - ne bi? - tako tehtam, ali bi poskusil v besedah izraziti tisti poslednji odhod, tisto bridko slovo od telesa in zemlje... Svojim v branje...
Ležal je v nespečih zgodnjih nočnih urah kot tolikokrat doslej in premišljal in skušal nič misliti... Misli pa so prihajale in njih nosilci - vsi njegovi domači, vsi dragi, vsi iz knjig in umetnin... Tako je sahnil iz zavesti v polzavest in nezavest - Ko so prišli domači, že umrli in še živeči, so stali kot v bogojanski Plečnikovi cerkvi za okroglimi Črnimi stebri iz Podpeči in je bil kot doma med njimi. Ko so prihajali oni drugi, so bili kot za istega umetnika nekoliko višjimi stebri v veži v Narodni in univerzitetni knjižnici, ob črnih marmornatih mizah...
Šumeli so kot duhovi, kot zavetniki prekmurskih cerkva ob smrti Ivana Baše, graditelja prve slovenske Plečnikove cerkve, zbrani v'mističnem roju pod njenimi oboki in svodi in stropi... Onstran Lepega pota je stala v drevju Finžgarjeva hiša in njegova duša seje pojavila tam, ko je nečakinjinemu možu nespečnost dela najhuje ter ga tolažila. Ona je pa prosila: Stric, pomagaja!...Kaj šumi onstran v hiši Mane nobiscum? - se je spraševal. Kdo je na vrsti za odhod? - Rekli so te dni, daje hudo tistemu prekmurskemu profesorju, ki mi je pesmice nosil v Mladiko in sem mu djal, daje fejst fant ter ga nagradil...
In visoko v Selah se je nad Meškovim grobom zasvetilo kot kresnička: Gospod, usmili sega, je zaprosil, saj sem mu dejal: da ne boste žalostni... In spodaj na Ravnah in Prevaljah je Sušni kova duša zamolila: za ljubega Vilka... In v Mariboru Glazer in Majcen in na sremskih Poljanah Matjaž njegov - v Dravljah Pregelj: Vse nič - vse nič - vendar je vse moje ljubil in v njem Tebe, Gospod... In tam Vodnika dva - In kot dolge litanije je šumelo: vsi sošolci in sošolke, profesorji - prosite zanj... Na Zalah: Slodnjaki trije...
In zapela je truma prekmurskih pevcev in piscev, ki se v nje je poglabljal: od Temi i na, Sevra do obeh Kuzmičev, Košiča, lvanocyja, Kuharja, Klekla, Miška in Godine obeh, Škafarja, Zelka, Avgusta Pavla, Gavazzija v Zagrebu, Vurnika, Tadeja Tozona, Milana Vojska in Černigoja... Spodaj je Gradaščica Šumela v globoki, toda plitvi strugi, rože na vrtu so spale v vseh barvah, grmi zeleni so jim delali družbo - na bojih užival več na klopi sede... Ne bo več ljubil Ljubljane od rimske, baroka do Plečnika, ne hrepenel po Grintavcih, Kočni, Jezerskem...
Šumelo je še med Črnimi stebri: Spomin župnika Baše bodo oni v Bogojini - je zapisal sam Plečnik - ti bodo pa spomin njegov. Napol je šepetal imena, ki jih je včeraj še klical: Metka, Lučka - hotel seje obrniti, ker ga je zakljuvalo v srcu, v glavi - pa ni šlo... Bil je v nezavesti...
Zbogom, knjige, ki tako sem vas ljubil vse, pišejo drugi naj in bero >n se omamljajo... Zdaj bo VSE..
130
Stopinje srca
Prebujal se je v polzavest. Dedek Baša je zašepetal izza stebra v njegovi Bogojini, kjer je odraščal v svet ob Johani, drugi svoji materi že od prvih mesecev življenja... ti moj vnuk, kak si liibo moje mohorske knige, iz njih se navču slovenski. Mamca, njegova druga žena, vsa suha, je šepetala: Moja si leta dosegel... 93 sem doživela po vseh tolikih otrocih, nunah, živi-nozdravniku, pesniku Miroslavu, tvoji mami in tvoji deci...
Vse je mrgolelo ljudi - duš pred njim. Ljubi nuni, Ana z dedekovim glasom in zdravjem, nežna Evfemija, ki jima je priredila poroko v Mali Loki z Breznikom; šaljivi Naci, pesmi je mlade zapel Jožek - Miroslav in v dvaindvajsetem ugasnil: Znaš tam za grob?... Ob črnem stebru je stal ogromen mož - župnik Ivan Baša, njegov ujec po materi in krstni boter, krušni oče od 1915 do 1931. "Na, mali dičak - tako gaje navadno nagovarjal, ni bilo posebne nežnosti med njima, razumela sta se brez besed... si šče živ? Nevolaš ti, tak je viditi, ka nas vse preživeš, na dobro, samo živi pa vrli boj... In umaknil seje v svojo smrt v šestinpetdesetem letu, ves vodeničen po materi... Kako gaje s Plečnikom vred slavil in ljubil! Česar nista povedala živa, to mu je napisal zdaj.
In tedaj je pristopila in ga nežno objela kot nikoli v odraslem življenju: njegova mati, mama... Njegov oče Feri z modno zasukanimi brki, ki so krasili jetični obraz, je stal ob njej v siju zgodnje smrti, ga nepremično gledal in šepetal: To si ti, moj dičak... moj lubi... Vrli si biu, dosta si delau... Pridi počivat...
Ona pa je Šepetala: Tak san se bojala za tebe zavolo telše dice, či merješ... Tak san liibila obe tvoji ženi pa tvoje otroke. Vzdržal si...
Izza stebra se je namuznil njegov brat, ki ga je zdravnik ubil nevede, s prehitro injekcijo... Pridi, stoletnik, ne praskaj več po papirju...
Finžgarjeva duša je zaplula proti trnovski cerkvi in se srečala s Plečnikovo: Tvoj "chere Vilko" se nam bliža..." (tako gaje Mojster nagovoril na dopisnici) - Mojster nato: En steber je njegov... In pristopili sta Vera in Vida z Andrejem, ga objeli in zašepetali: Pridi...
Oklenili so se ga hči in sinovi, vnuki in vnukinje ter pravnukinje in nebeške luči, sijoče iz onostranstva, v bogojanski cerkvi so šume ugašale...
Stanislav Koštric
Nezaželjena oseba
Letalo je počasi pristalo. Prikazali so se obrisi porušenih stavb. Letališče je bilo močno zastraženo. Se še je Čutila vojna, čeprav se je končala s prisilnim mirom. Ahmed je ostal miren. Ni se vznemirjal. Lepo seje uredil. V Istanbulu si je kupil črno obleko, poslovni kovček, boljšo, zapestno uro, poročni prstan in si skrajšal brado. Tako ni imel nobenih nevšečnosti. Čimprej je zapustil letališče in se izgubil v starem delu mesta. V parku seje preoblekel in odšel v ceneno kavarno. Ob dvojni kavi
Stopinje srca
131
sredi nekakšne dimne zavese je premišljeval o prehojeni poti.
Med tistimi gorečneži ni več vzdržal. Med njimi je bil preveč utesnjen. Zdravniško delo v bolnišnici je bilo pretežko. Razmere kot v nekakšni hiralnici v srednjem veku. Najbolj pa ga je jezilo, da seje vera vmešavala v stroko. Počutil seje kakor v okovih. Dobro je načrtoval. Do zdaj je šlo brez ovir. Toda glavni podvig je še pravzaprav pred njim.
Misli so mu odtavale v nežna otroška leta. Domača vas se je stiskala pod strmimi skalnatimi pobožji. Niže se je zrcalila kamnita puščava, ki je v daljavi zelenela v rodovitno ravan ob rečni delti.
“Spet si se potepal,” se je razjezil oče. Molčal je.
“Naskrivaj hodi k vaškemu učitelju,” gaje izdala sestra, “Kam? K tistemu odpadniku?” je oče prebledel. Ni odgovoril. Zbežal je iz hiše in se skril v bližnji votlini. Resnično seje bal. Bilo gaje zelo strah. Ne bi rad životaril v tem odmaknjenem kraju, kjer je bilo vse tako strogo, vendar je učitelja še naprej obiskoval. Tistih nekaj ur osnovnošolskega pouka je bil predvsem nauk o veri. Učitelj mu je odkrival nova obzorja, neznani svet, ki za večino njegovih sošolcev sploh ni obstajaHn so ga starejši smatrali samoumevno za pokvarjenega.
Še si je naročil kave. Rad bi se umiril, se sprostil in se natančno pripravil.
Spet se je zamislil v deška leta. Učitelj se je opogumil in prišel k očetu. Njun pogovor je mimogrede slišal.
“Poslušaj Hasan, tvoj sin je zelo nadarjen. V šole mora!” je prepričeval učitelj očeta.
“Nikamor ga ne pustim!” se oče ni omehčal.
“Škoda gaje, da bi ostal celo življenje ubogi felah. Pusti vsaj, da ga pripravim za srednjo šolo!” je vztrajal učitelj. Čez čas je oče le popustil in tako seje pričelo njegovo izobraževanje.
Na boljšjem trguje zamenjal poslovni kovček za nahrbtnik, črno obleko pa za športna oblačila. Z nočnim avtobusom seje odpeljal proti zeleni meji in čakal najugodnejši trenutek za prebeg. Čez dan seje skrival v gozdu in natančno pregledoval zemljevid. Imena krajev so mu zvenela popolnoma tuje. Težko si je zapomnil neznane besede. Počasi je odkril, daje cerkev že na drugi strani meje. Torej se mora držati v smeri cerkvenega zvonika. Ko je padel mrak, ga je presenetila razsvetljena zunanjščina cerkve. Neslišno seje splazil med drevjem, prebredel plitvo reko in se preoblekel. Odvrgel je odvečno prtljago in mimo hiš krenil med polji proti železniški progi. Nenadoma so ga obsijali avtomobilski žarometi. Se preden seje zavedel, sta ga že obstopila policista. Ni se upiral. Odpeljala sta ga na policijsko postajo. Začelo seje mučno zasliševanje. Preiskali so mu vse osebne stvari ter njega samega. Nato so ga zaprli v dom za azilante, kje je čakal odgovor na svojo prošnjo za azil.
Sredi lenarjenja in dolgočasenja se je izgubljal v preteklosti. Z očetom sta se velikokrat sprla. Toda, ko gaje sili, naj se poroči z Azro, se je ognjevito uprl.
132
Stopinje srca
“Nimam je rad. Sploh je ne poznam,” je dokazoval. Saj je bila Azra prava lepotica, vendar strogo versko vzgojena. Njuna svetova se nista stikala niti dopolnjevala. Oče se ni sprijaznil. Najbolj gaje bolelo, daje nasedel učitelju. Odpovedal se mu je kot sinu, ga razdedinil in mu nazadnje prepovedal, da bi prihajal domov. Tako je postal nezaželjena oseba doma in sedaj v tuji državi, kjer pričakuje nagradno miloščino za svoj pobeg.
Ko je dobil dovoljenje za prosto gibanje, seje odpravil proti morju na zahod.
Štefan TrajbariČ
Deček s sladoledom
Popoldansko julijsko sonce je neusmiljeno pripekalo. Tudi osrednje soboške ulice, na katerih je običajno vladal pravi sejmarski vrvež, so v tem času povsem onemele. Le tu in tam je osamelo motorno vozilo zamotilo vročični mir in puščalo za sabo oblake prahu, ki so redke pešce spravljali v še slabšo voljo. Bilo je to tik po vojni, leta 1945, ko Sobota še ni premogla niti kvadratnega metra asfalta in ko tudi kasnejšega polivanja prašnih cest z rjavo lužnico Še niso uvedli.
Po Lendavski cesti je iz mesta bolj tekel kot hitel svetlolas deček in tiščal v desni roki nenavaden predmet: manjši stekleni kozarec za vlaganje kumaric, v katerem pa ni bilo nikakršne zelenjave, ampak je dno pokrivala rjavkasto bela gmota talečega se sladoleda. Očitno mu je bilo nekolikanj nerodno, saj je ob vsakokratnem srečanju s sicer redkimi pešci neobičajno polnjen kozarec v zadregi skrival za sabo.
Stevek, tako so fantka klicali po domače, je bil dijak prvega razreda nižje gimnazije. Začel je pretekle jeseni Še pod Madžari, vendar so pouk zaradi vojnih razmer predčasno prekinili. Da otroci ne bi izgubili letnika, je nova oblast sklenila, da tistega leta običajnih počitnic ne bo, ampak da v dveh poletnih mesecih, junija in julija, s šolarji poskusijo nadoknaditi vsaj del zamujenega. Izbrali so nekaj glavnih predmetov - v prvem razredu so to bili: slovenščina, matematika, zgodovina in zemljepis - in v zgoščeni obliki skušali obdelati predpisano snov. Učenci z morebitno negativno oceno so imeli ob koncu avgusta priliko Še za popravni izpit. Kdor je to dvakrat vroče poletje (za prvo vročino je poskrbelo sonce, za drugo Šola) uspešno prebrodil, seje septembra lahko vpisal v višji razred.
Števek je ob izhodu iz mesta urno zavil z glavne ceste na desno in s svojim neobičajnim "tovorom" nadaljeval pot po lokalni cesti proti Noršincem. Poljska cesta je bila sicer še bolj prašna, a skoraj prazna in za
Stopinje srca
133
hojo udobnejša. Vila seje skozi občasne akacijeve gozdiče, ki sojo vsaj tu in tam obdali s prijetno senco.
"Pa bodo striček ja kmalu prišli?" je polglasno mrmral mladi popotnik in se večkrat obračal nazaj. "Ko sem bil včeraj pri njih v Rakičanu, so mi zagotovo obljubili, da se bodo kolikor mogoče kmalu pripeljali za mano s kolesom, nakar se bova hitro odpeljala k dedeku".
Stric je bil vojak, ki gaje nova oblast, skupaj s Številnimi drugimi vojnimi obvezniki, nastanila v raki canskem gradu. Može so odeli v raznolike uniforme, ki so bile takrat na razpolago; poenoteni so bili le v peterokrakih rdečih zvezdah, ki so jim jih prišili na kape in zaradi katerih so jih vsi klicali za partizane. Eden izmed njih je bil tudi Števekov stric, pa čeprav prave partizanščine ni nikoli okusil.
Ob včerajšnjem sreeanju sta se dogovorila, da bosta danes v domači vasi nujno obiskala hudo bolnega dedka, stričevega očeta in Stevekovega starega očeta, osemdesetletnika, ki so ga izredno hudi dogodki zadnjih mesecev povsem zlomili. "Tu imaš denar in dedku pred odhodom iz Sobote kupi še kako sladkarijo," je še povedal stric, preden sta se razšla. "Po končanem pouku ti kar pojdi na pot; ucvri jo po bližnjici čez travnike. Sam bom s kolesom za tabo, kakor hitro se jim tu
Ker je bila drugega dne sobota, so pouk za kako uro skrajšali (prostih sobot takrat še ni bilo!), tako daje bil Števek kmalu po poldnevu že prost. Kosilo pri Gregorcovih, kjer sta stanovala s Franekom iz iste vasi, je hitro opravil, nato pa je že hitel proti glavnemu trgu, kjer je slaščičar
izmuznem," so bile zadnje stričeve besede.
Vzhodno stran soboškega Trga zmage je še v povojnih letih obdajala veriga pritličnih lokalov, med katerimi je bila tudi Zečirovičeva slaščičarna (Foto: Jože Kološa)
Zeeirovia tudi v najhujših časih premogel kaj sladkega. Ko je stopil skozi škripajoča vrata ene izmed
pritličnih hiš, kjer je domoval slaščičar, je hitro uvidel, da bo izbira tokrat več kot skomna. Če odmislimo brenčeče muhe, ki so glasno frfotale po pustem prostoru, je bila posoda z rjavkastim sladoledom edino, kar je dajalo zdolgočasenemu mojstru Aliji vsaj nekaj dela in zaslužka.
Ko mu je Števek v zadregi nekako izdavil željo, ki gaje pripeljala v slaščičarno, gaje slaščičar za trenutek presenečeno pogledal, nato pa ga
134
Stopinje srca
je hitro premamila trgovska žilica in mlademu kupcu seje odzval takole: "Česa drugega kot sladoled danes sicer res nimam, vendar če ga kupiš nekaj več, in če pride stric res hitro za tabo, ga bosta zagotovo nekaj prinesla tudi dedku".
Deček se je za trenutek znašel v precejšnjem precepu. Toliko mu je bilo pri njegovih desetih letih že jasno, da se sladoled in julijska vročina preveč ne marata, istočasno pa seje zavedal, da zaradi strica in še bolj zaradi dedka domov nikakor ne sme priti praznih rok. Na dodatno prigovarjanje slaščičarja in potem, ko mu je ta obljubil, da mu bo ledeno sladico, namesto v običajen tulec, naložil v priročno stekleno posodo, je bila kupčija sklenjena. Slaščičarje od nekod prinesel manjši, ne pretirano čist kozarec za vlaganje kumaric in naložil vanj nekaj kroglic že na pol staljenega sladoleda, edinega, ki ga je premogel tistega dne. Količino je najbrž opredelil po vrednosti bankovca, ki gaje deček stiskal v roki.
Za premišljanje zdaj ni bilo več časa. Stevek je pograbil kozarec z desno roko, pogledal naokrog, če ga morda kdo ne vidi in že se je znašel na pločniku, ki je mimo evangeličanske cerkve vodil proti Lendavski cesti. Roko s kozarcem je imel togo spuščeno ob sebi, tudi hodil je tik ob hišah, da ja ne bi kdo odkril, kaj nosi s seboj.
Čeprav je šlo po prašni in deloma osenčeni noršinski cesti nekoliko lažje, je našega junaka vendarle vse bolj oblivala vročica. Na vrhu je bil sicer odet v doma sešito karirasto srajco iz lahkega bombaža, precej manj primerno oblečen pa je bil spodnji del telesa. Iz dolgih, temnih hlač, ki jih je že nekoliko prerasel, je vročina kar puhtela. Predlanskim mu jih je iz precej debelega cenenega blaga ukrojil dobrovniški Ošlaj, daleč naokoli znan krojač, in so bile edine, primerne za šolo.
Shojene pešpoti ob potoku Lipnica, ene od mnogih, ki so povezovale naše kraje in ljudi in ki je junake naše zgodbe vodila domov, žal ni več.
(Foto: Metod Trajbarič)
Se huje je bilo z okornimi čevlji, ki mu jih je oče sešil iz neke vojaške torbice, ki se je kdo ve kako, znašla pri hiši. Ti so ga začeli čez čas žuliti, saj je potem, ko je videl, da strica ni od nikoder in da se sladoled v kozarcu čedalje hitreje pretvarja v rjavkasto žlobudro, začel hoditi vse hitreje in od časa do časa celo teči. Ko ga je žulj na peti začel močneje skeleti, se je domislil rešitve, ki jo je videl pri romarjih, ko sta lansko leto z mamo šla k sv.Ivanu na Razkrižje: hitro
Stopinje srca
135
se je sezul, čevlja povezal z vezalkama, juvrgel čez rame in z bosima nogama korajžno zakorakal v topel cestni prah. Tega je bil vajen, saj so otroci takrat doma celo poletje hodili bosi.
Noršinec, edine vasi, ki jo je na svoji poti bil prisiljen prečkati, se je hitro izognil na ta način, daje med prvimi hišami naglo zavil na peš pot, kije vodila ob potoku Lipnici. Sence je bilo tam sicer spet bolj malo, hoja po poti, prekriti s pohojeno travo, pa je bila kar udobna. Če bi kdo takrat sledil našemu popotniku, bi bil priča nevsakdanji podobi: videl bi neko-likanj naprej sklonjeno in hitro oddaljujočo se sloko postavo svetlolasega fantiča, ki v eni roko trdno stiska svetlikajočo se stekleno posodo, z mahanjem druge roke pa si pomaga, da bi mu bila hoja ali tek lažji. Edini dinamičnejši sestavini te slike ob pogledu od zadaj sta bili le obe zaprašeni stopali, ki sta se v enakomernem ritmu dvigali gor in dol.
Pot ob potoku seje vlekla kot kurja čreva. Ker stajo s prijateljem Franekom že ničkolikokrat prehodila, je Stevek dobro vedel, da od Sobote do domače vasi potrebuješ vsaj poltretjo uro. Danes, ko je bil sam in ko je precejšen del poti tudi pretekel, bo šlo verjetno nekoliko hitreje in bo pri spoštovanem in ljubljenem dedku morda že v dobrih dveh urah. Koliko je pravzaprav ura, ni vedel, saj si ročnih ur paglavci njegove vrste takrat še niso mogli privoščiti. Edina opora mu je bila stolpna ura moravske cerkve, ki jo je videl precej oddaljeno na svoji levi in ki se je oglašala vsake četrt ure ter odbijala čas. Rahlo pihajoč južni veter je tistega dne sicer odnašal glas zvona v nasprotno smer, vendar je iz pravkaršnjega bitja vseeno precej zanesljivo ugotovil, da je ura tri popoldne.
"Pol poti je že za mano," je zamrmral sam sebi naš popotnik. Na strica se skorajda ni več spomnil. "Gotovo so ga nepričakovano kje zadržali, saj je večkrat pojamral, da tam, kjer je sedaj, ni pravega reda in da odločitve radi spreminjajo". To, da gaje včeraj lahko obiskal v pravem pravcatem gradu, mu je bilo neznansko všeč. Gradovi so mu že s svojo zunanjostjo vselej zbujali nekako spoštovanje; da pa bi lahko prišel v notranjost katerega izmed njih, to se mu doslej še ni pripetilo! Dosti sicer ni videl, ker je bilo povsod polno vojaškega nereda, v spomin pa se mu je vendarle vtisnila večja soba, nekakšna dvorana, v katero gaje peljal stric.
Prevzel gaje velikanski črni klavir, ki je stal v enem kotu dvorane >n po katerem so mimoidoči neusmiljeno udarjali. Všeč pa so mu bila tudi tla, obložena z nekakimi letvicami, razporejenimi v zanimive ornamente. (Šlo je za umetniško oblikovan parket, kar se mu je posvetilo šele mnogo kasneje!). Da je lahko vsakdo tolkel po tipkah dragocenega inštrumenta po mili volji in da so začeli že uničevati tudi umetniško oblikovan pod (menda so z njim kurili!), seje njegovi otroški pameti sicer upiralo, vendar tega niti stricu ni upal povedati.
"Kaj če se je dedku medtem zgodilo naj hujše?" so misli mladega tekača spet povrnile v sedanjost. Med dedkovo boleznijo je namreč
136
Stopinje srca
večkrat slišal odrasle, ki so šušljali o tem, kako bodo poklicali župnika, da bo dal dedku "zadnje mazanje", kje ga bodo pokopali, kako bo s krsto ipd. Številnim vrstnikom v domači vasi je včasih skorajda nekoliko zavidal, če jim je kdo umrl in so potem vsi govorili o tem, hodili obiskovat pokojnika in se množično udeleževali pogreba. Pri njih doma je bilo glede tega kar malo dolgočas, saj se, odkar pomni, hvala Bogu, nikomur ni zgodilo nič hudega.
"Pa ja ne bodo zdaj dedek tisti, ki bodo tudi v našo družino vnesli to žalostno živahnost?" je kljuvalo v razgreti glavi mladega popotnika. Prav z dedkom sta se namreč še posebej dobro razumela, zato je zdaj osupnil nad mislijo, da ga bo morda za vedno izgubil.
"Gotovo so krivi ti preklemanski Rusi!" seje hudoval nad sovjetskimi vojaki, ki so Prekmurje zapustili šele pred kratkim. Ko so v začetku maja ti vojaki prilomastili k njim, so namreč vso družino nagnali iz razmeroma nove stanovanjske hiše, tako da so domači morali nekaj časa prenočevati kar na gumnu. Spalo seje tam slabo, ker je bil tudi bližnji sadovnjak poln vojaštva in konjev, zaradi česar pravega miru ni bilo niti ponoči.
Dedka je še posebej prizadelo tisto, kar se je dogajalo z njegovo kovačnico, ki je prav tako stala v sadovnjaku ob živi meji z zahodnim sosedom. Celo življenje seje namreč trudil, da kot kovač ni samo pridno in vešče opravljal svoje poklicne dejavnosti, ampak si je ves čas tudi prizadeval, da bi svojo delavnico čim bolje opremil. Dodatne možnosti mu je pri tem nudila njegova druga veščina: bil je dobro usposobljen "mašinar", posluževalec in voznik lokomobile, stroja, brez katerega si mlačve v tistih Časih niso mogli več zamisliti. Dokler je bil mlajši, je bil v času mlačve zato zmeraj zdoma. Števek ga je sam večkrat slišal, kako se je hvalil, da je njegov "mašinarski" delokrog segal vse od Gradca in Lipnice na avstrijski, Cmureka in Ptuja na štajerski in Rediča ter Lentibe na madžarski strani.
Za časa vojne je bil že bolan in onemogel. Tudi edini svoji strasti: kajenju pipe bi se moral skorajda odpovedati, ker ni bilo ničesar, kar bi lahko tlačil vanjo. Pomagal sije, kakor je vedel in znal in na skrivaj polnil pipo z vsemogočim, kar je bilo vsaj malo podobno tobaku. V tej zvezi gaje s Števekom vezala majhna skrivnost: ko seje po dvorišču in okoli hiše trlo ruskih in bolgarskih vojakov in so cigaretni ogorki ležali vsepovsod, je dedek naskrivaj naročal svojemu vnuku, da mu pobira te ogorke in jih prinaša njemu, nakar jih je s tresočimi prsti tlačil v pipo, hitro prižigal in iskreče se oči so ga dostikrat izdajale, kako je pri tem užival. "Pa ne povej tega nikomur!" je zmeraj zabičal svojemu vnuku.
Nobena stvar, ki seje dogajala med vojno, dedka ni tako iztirila kot to, da je njegovo kovačnico ruska vojaška komanda spremenila v zapor, v katerega so stlačili predvsem številne pijane vojake. Ti nesrečneži so izražali svojo nejevoljo tako, da so s kladivi in drugim orodjem
Stopinje srca
137
neusmiljeno tolkli po tnalu in vsem ob kar so se zadevali, kar je zlasti ponoči povzročalo neznanski hrup. Dedku, ki je vse to poslušal leže na bližnjem gumnu, je ta "koncert" spodjedel še zadnje moči.
Stevek seje tako zaveroval v dogodke izpred nekaj mesecev, daje skoraj povsem pozabil na okolico. Zdrznil se je šele, ko je nenadoma kakor je bil dolg in širok pogrnil na trda in prašna tla. Čudeč se, kako je lahko spregledal precejšnjo kotanjo, ki se je nenadoma znašla sredi poti, je brž pogledal, kaj je s kozarcem. "Hvala Bogu, cel je!" je zavzdihnil, ko je pobiral svoj dragocen tovor. Manj zadovoljen pa je bil in kar na jok mu je Šlo, ko je uvidel, da od rjavkaste sladoledne tekočine ni ostalo skoraj ničesar. Pravega sladoleda v kozarcu že itak ni bilo več in tudi motnega tekočega preostanka je bilo zaradi izhlapevanja vse manj. Zdaj pa seje Še del tega znašel razlit na umazani, prašni poti!
Ko se je za silo otresel prahu in se za trenutek vsedel na nasip ob potoku, seje šele dodobra zavedel nemogočega položaja v katerem seje znašel: strica ni bilo od nikoder, sam pa je bil utrujen in umazan brez sladice, ki jo gotovo nestrpno pričakuje na smrt bolan dedek! Sprva se ga je loteval pravi obup, saj se mu je cela zgodba s sladoledom zdela čedalje bolj nemogoča in kar jezen je bil na soboškega slaščičarja, ki gaje vanjo napeljal. Solze so se mu v julijski vročici hitro posušile, pa tudi zbegane misli v otroški glavi so se začele počasi spet spravljati v red. Dokaj trezno je ugotovil, daje - kljub vsemu - edina možnost, ki mu preostane, čim hitrejši vrnitev domov, tam pa bo skušal svojo zgodbo najprej zaupati mami, s katero sta si bila zelo blizu in ki bo nastalo godljo gotovo znala kako razplesti.
Tako se je naš popotnik hitro spet odpravil na pot, pa tudi s sladoledom umazani kozarec je še naprej tiščal ob sebi, kot da se maloprej ne bi ničesar pripetilo. Ker je bilo do doma še kar daleč, sije skušal pusto pot vsaj v mislih popestriti še s eim drugim, prijetnejšim. To mu je le deloma uspevalo, saj so ga misli hitro zapeljale tja, kjer je zadnje tedne prebil največ časa, v soboško gimnazijo. Skrbelo gaje, kako se bo končalo "počitniško šolanje", v katerega sojih nekako posilili. Z drugimi predmeti je še kar šlo, težave pa je njemu, kakor tudi vsem ostalim, delala slovenščina. Med deset, enajstletnimi sošolci namreč ni bilo nikogar, ki bi takrat kaj dosti vedel o knjižni slovenščini. S težko razumljivo madžarščino, ki so jim jo vtepali v glavo v osnovni šoli med okupacijo in s prekmurščino, ki sojo slišali doma, si namreč pri predmetu prof. Pušnika, ki je od teh zelencev zahteval kar veliko, niso mogli pomagati prav ničesar. Možje bil strog in dosleden in je kasneje večini razreda, čeprav mu je bil razrednik, dal iz slovenščine nezadostno oceno, s čemer je otročad prisilil, da seje tudi meseca avgusta pridno gulila slovenske sklanjatve in spregatve in se šele po opravljenem popravnem izpitu jeseni v veliki večini le preselila v drugi razred.
Ob takem razmišljanju so tudi Števeku, namesto česa veselega,
138
Stopinje srca
prihajale polglasno iz ust besede, ki jih bo moral verjetno že prihodnji teden zrecitirati v razredu, ko bo vprašan slovnico: "Lipa, lipe, lipi.... rak, raka, raku...." Obnavljanje puste šolske snovi je mlademu popotniku vendarle pomagalo, da mu je zadnji del poti minil kar hitro.
Doma je bilo tako, kot je predvideval. Nesrečno zgodbo o sladoledu je najprej strahoma razložil mami, ki pa gaje hitro potolažila, da ne bo nič hudega, saj je bil bolni dedek komaj še pri zavesti in seje le maločesa zavedal. Mama je zagato rešila tako, daje v kozarcu, ki gaje prinesel Števek, hitro raztopila žličko medu in nekaj nastale motne tekočine so nato - ob glasnem zatrjevanju kako mu je to prinesel Števek iz Sobote -skušali spraviti v razpokana dedkova usta. "Sladko" je bila edina beseda, ki jo je dedek še spravil skupaj, nato pa seje spet pogreznil v polzavest-ni, Čez nekaj dni pa tudi v večni spanec.
Števeka je zgodba še dolgo spremljala z neugodnimi občutki in ves čas ga je preganjal nekak občutek krivde. Že ob tistem dedkovem "sladko" se mu je zdelo, da seje prav nanj očitajoče ozrl s svojimi upadlimi očmi. Ko je nekaj dni kasneje župnik v govoru na pogrebu poudaril kako svojim bližnjim storimo premalo dobrega, je bil deček prepričan, da so te besede namenjene prav njemu in tudi nekoč kasneje, ko je slišal neke vraževerne ženske besedičiti o tem, kako je nek pokojnik prišel strašit svoje sovražnike, seje Števek zbal, da se ne bi kaj podobnega pripetilo tudi njemu. Pomirilo ga ni niti stričevo zagotavljanje, da so vsega krivi njegovi kasarniški predpostavljeni, ki da se trudijo le to, kako bi svojim podrejenim čim bolj zagrenili življenje.
Marija Zorjan
Kuhano jajce
Iz otroških dni mi je ostal marsikateri lep, a tudi grenak spomin. Doma smo bili revni kakor pač večina v vasi. Oče je odšel v Argentino, da bi za družino kaj prislužil. Doma je ostala mama in midva z bratom, ki sva še hodila v šolo. Blizu šole je imel Žid trgovino. Oh, trgovina! Kako je bila vabljiva! Tam si lahko kupil mnogo stvari. Otroci, tisti, ki so imeli denar, so najraje kupovali čokolade, take majhne, zavite v barvne papirčke. Midva z bratom sva lahko le opazovala te srečne otroke, ki so jedli čokolade in se postavljali z barvnimi papirčki.
Tudi midva sva si želela tako lepo, dragoceno čokolado. Kako priti do nje? Takrat smo malico nosili s seboj v šolo. Mama nama je nekega jutra skuhala vsakemu eno jajce. Ko sva odšla od doma, seje kar sama pojavila misel: Za jajce lahko dobita Čokolado. Že med potjo sva se dogovorila za načrt in ga hitro izpeljala. Jajci sva pred poukom odnesla k Židu v trgovino in ju prodala. Za dobljeni drobiž sva kupila čokoladi. To je bilo veselje! Hlastno sva pojedla čokoladi in shranila lep ovojni papir.
Stopinje srca
139
Učiteljica je imela stanovanje v šolskem poslopju. Opoldne, ko smo imeli malico, je odšla v stanovanje, da zase in za moža pripravi kosilo. Ravno tisti dan sta si zaželela ocvrta jajca. Stopila je trgovino in kupila nekaj jajc. Ko jih je razbila, je opazila, da sta dve kuhani. Takoj se je vrnila v trgovino in vprašala, kdo je prodal tista jajca, ki jih je ona kupila. Seveda seje trgovec takoj spomnil naju z bratom. Privihral je v šolo in zahteval denar nazaj. Seveda ga nisva imela. Zato sva slišala kar nekaj hudih besed, ko naju je ošteval in grozil, da bo denar izterjal od mame. Osramočena sva stala pred vsem razredom, ki je tako zvedel za najino potegavščino. Učiteljica pa nama je s palico skušala dopovedati, da se trgovcu ne prodaja kuhanih jajc.
Udarci so sicer skeleli, toda čokolado sva vendarle okusila. Pa tudi barvni papirčki so nama ostali.
Lojze Kozar ml.
Hudobčev mrk
Bogje rekel: "Naj bodo luči na nebesnem oboku'." Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obok, da bi razsvetljevale zemljo. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.
Pa se je v svojem kotu takoj oglasil hudobec: "Čemu ta potrata luči! Dovolj bi bila ena brlivka, če že mora kaj goreti. Kaj pa je treba ljudem hoditi v luči! Naj se rajši držijo teme, kjer jih ne bo nihče videl in bodo lahko delali kar bodo hoteli, kjer bodo resnično svobodni. Tema je za človeka, ne pa luč. No, bom že jaz vzel stvar v roke, da bo prav. Pometal bom te luči v najgloblje brezno."
Toda če je hotel do katerekoli luči, je moral stopiti iz teme. Tega pa ni bil sposoben storiti. Zato je iz svojega temnega brezna stegoval roke po Soncu in zvezdah, a doseči jih ni mogel.
"Bog je zvit, jaz pa še bolj," je zasikal črnuh in se zlobno zarežal. Splazil seje Bogu za hrbet in pograbil dve senci. Z desno roko je segel po Zemljini senci, z levo pa po Lunini.
"Za prvo silo bo že!" si je zabrundal. Toda lažje je narediti načrt, pripraviti zamisel, kakor pa jo izvesti. Tudi hudobcu stvari niso šle od rok. Senci sta bili mali in v ogromnem vesolju sta se-kar izgubili. A hudobec je vztrajal. Poskušal je senci tako namestiti, da bi skrili dve za človeka najpomembnejši luči: Sonce in Luno. Saj bi šlo, če bi vesolje mirovalo. Baje Bog vse tako nastavil, daje vsaka stvar šla po svoji poti. Zemlja je plesala okrog Sonca in se ob tem še nagajivo vrtela. Luna pa ni bila nič boljša. Tudi ona seje zavrtela v razigrani ples okoli Zemlje. In z Zemljo vred je plesala še okrog Sonca. In hudobec seje pridušal, da niti Sonce ne miruje, daje skratka vse vesolje zaplesalo veličastni ples v čast svojemu
140
Stopinje srca
Stvarniku. Že zato je hotel nekaj ukreniti. Tega vendar ni mogel mirno gledati. Toda kakorkoli je nastavljal senci, Zemlja se mu je kar naprej izmikala in ni mogel ljudem zakriti luči.
Spoznal je, da hkrati ne bo mogel zakriti Sonca in Lune. Za to, da pravilno namestiš senco, je potrebna najvišja koncentracija. A če se je skoncentriral na Zemljino senco, ni mogel paziti na Lunino in tako je luč kar naprej zmagovala. Hudobec seje odločil, da bo najprej zakril Luno in se nato lotil še Sonca. Trdno je držal Zemljino senco in z njo mahal po vesolju. Gledal je Luno, ki seje s polnim obrazom vsa razsvetljena smehljala.
"Te bom že ugnal! Kmalu bo ugasnil tvoj nasmeh!"
Po dolgem trudu mu je končno uspelo. Natančno je ugotovil pot, po kateri pleše Luna in se še sam zavrtel v istem ritmu. Tako seje Luni vse bolj približeval. Zemljino senco pa je trdno držal v rokah. Bil je pripravljen, da gre zdaj do konca. In resje Zemljino senco rinil vse bliže Luni. Ta se za to ni niti malo zmenila. V istem ritmu je plesala naprej, vse više in više na nebo.
"Še malo, pa te ne bo več. Za vedno boš pokrita, pogreznjena v temo!" Hudobec je rinil senco previdno naprej in resnično seje dotaknila Lune.
"Zdaj pa bo!" je zasoplo dejal hudobec in težko dihal. Kar potil se je, Čeprav je moral zapustiti svoje vroče brezno. "Tako delo je nadvse natančno in utrudljivo. A glavno, da bom uspel. Vsaj to nočno luč moram zakriti. Za začetek. Potem bo šlo lažje, ko bom imel več izkušenj."
Zemljina senca je bil ubogljiva. Lezla je čez Lunin obraz, kakor jo je hudobec porival. Na Zemlji so se nekateri ljudje vznemirjeno ozirali v nebo.
"Luna umira. Pošastjo požira."
"Še dobro, da ne živimo na Luni," so brezbrižno govorili drugi in šli naprej po svojih opravkih.
Luna je videla Zemljino senco, a se ni vznemirjala. "Pa kaj, če mi odžira sončno luč! Saj zase luči ne potrebujem. Tudi toplote ne rabim. Znam plesati tudi v temi. A če je moja naloga, da ljudem razsvetljujem noč, bo Gospod Bog že tako uredil, da bo prav."
Tudi Lunini bližnji in daljni sosedje in sorodniki se niso vznemirjali. Nekateri Zemljine sence niti opazili niso.
"Kaj pa je to Zemljina senca!" so rekli Kosci in mirno zamahovali dalje. Severnica pa ni trenila niti z očesom, kaj šele, da bi se premaknila s svojega mesta. Veliki voz je počasi rinil naprej po nebeškem kolovozu, da prepelje določeno količino svetlobe in se za Zemljino senco, ki je zakrila že pol Lune, ni zmenil.
Hudobec pa seje vse bolj veselil. "Končno se mi bo posrečilo to, za kar si prizadevam že od začetka. Zakril bom Luno in na Zemlji bo bistveno manj svetlobe. Z zvezdami bom že opravil. Ostalo mi bo le še
Stopinje srca
141
Zemljina senca je lezla čez Lunin obraz, kakor jo je hudobec porival.
Sonce. A tudi tega bom ugnal. Samo sedaj moram paziti, potem bo že Šlo. Ne sme mi senca zdrsniti iz rok. Samo počasi in previdno!" sije prigovarjal.
Na Zemlji se je vse bolj temnilo. Luna je resnično izginjala. Krajec svetlobe je bil vse tanjši. Končno se je hudobcu posrečilo in je z Zemljino senco prekril vso Luno. A zdaj je bil strašno razočaran. Senca sploh ni bila tako temna, kakor seje prej zdelo. Dokler ga je motila luč, ki je sijala z Lune, ni opazil, kako uboga je Zemljina senca. Luno je sicer prekrila, a skriti je ni mogla. Sončni žarki so uhajali z vseh strani in zdaj je Luna dajala sicer občutno manj svetlobe, toda bila je mnogo
mnogo lepša kakor prej. Njen obraz je zažarel v Čudoviti rožnato rdeči barvi. Ljudje na Zemlji so se ustavljali in strmeli v nebo. "Take lepote pa še nismo videli!"
Hudobec je bil razočaran in besen. Toliko truda, zdaj pa to! Jezen je spustil Zemljino senco, da je z druge strani počasi spolzela z Lune. In spet je zableščal Lunin obraz v vsem sijaju. Svetloba je kar lila z nje na Zemljo, kakor da bi hotela nadoknaditi zamujeno.
Hudobec pa se je cvileč zavlekel v globoko brezno in si grizel kremplje. Neuspeh gaje podžigal, daje koval nove načrte. Še bolj smele. Se bolj hudobne.
"Zadeve se nisem lotil s pravega konca. Moral bi začeti pri Soncu. Ponoči ljudje itak spijo in jim je malo mar, Če Luna sveti ali ne. Če pa jim zakrijem Sonce, bodo pa moji. Tema jih bo zagrnila in ne bodo mi mogli ubežati."
Ko je to sklenil, je bil takoj boljše volje. Nehal sije gristi kremplje in je tuhtal, kako bo izpeljal svoj načrt.
Tistega dne je Hudobec vzel Lunino senco in se odpravil na lov. Zdaj je moral biti še toliko bolj previden, ker se ni mogel skrivati v temi. Moral je na piano, da ga je obsijala luč. Za svoj veliki cilj je bil pripravljen žrtvovati celo svoj plašč teme. Ogrnil seje v svetlobo, da bi uspel in premotil ljudi. Previdneje stopal po stezi svetlobe in porival pred sabo Lunino senco. Obenem je bila ta senca ščit, ki ga je varoval pred Sončnimi žarki. Ko se je z Lunino senco bližal Zemlji, mu je pri srcu zaigrala peklenska melodija. "Zdaj bom zmagovalec. Zdaj mi bo končno uspelo. Vse sem natančno načrtoval in pripravil."
In vse je Šlo po načrtu. Previdno seje bližal Zemlji in jo končno tudi dosegel. A kmalu je spoznal, da seje nekoliko uštel. Senca je bila pre
142
Stopinje srca
majhna. Nikakor ne bo mogla pokriti vse Zemlje. To gaje tako vznemirilo, da bi mu senca skoraj padla iz krempljastih rok.
Tedaj pa se je ozrl na Zemljo in videl množice ljudi, ki so z vseh strani hiteli tja, kjer je Lunina senca lezla čez Zemljo. Namesto, da bi ljudje bežali pred temo, so hiteli k njej.
"Glej, glej! Saj gre še bolje, kakor sem načrtoval!" so se hudobcu zasvetile oči. Od veselja je zavriskal. V njegovem jeziku je bil vrisk vse kaj drugega, kakor je to pri ljudeh. Slišalo seje nekaj takega kakor hripavo konjsko hrzanje, kakor sikanje, grgranje in prasketanje. "Zdaj bodo ljudje končno moji. Nič hudega, če je senca majhna. Bo dovolj velika, da bo pokrila vse te neumne ljudi."
Zdelo seje, da hudobec resnično zmaguje. Senca seje vlekla čez hribe in doline. Šonca je bile vse manj. In za mrakom seje plazila prava tema. V dobri uri seje svet povsem spremenil. Ljudje so obstali, si zakrivali oči in strmeli v ugašajočo luč. Psi so se prestrašeni skrivali v svoje ute, kokoši so hitele v kurnike in jata ptic je preplašeno preletela vas.
"O, ho, ho," seje smejal hudobec, daje grozljivo bobnelo skozi vesolje. "Množice ljudi imajo rajši temo kakor luč. Če bi to vedel, bi že prej izpeljal ta načrt.”
Porinil je Lunino senco čisto na Sonce in ga povsem zakril. Na Zemlji je zavladala tema vse od Srebrnega brega daleč čez Rabo in še naprej. Dan seje skoraj v hipu spremenil v noč. Avgustovska vročina je izginjala in zavel je prijeten hlad. Toda ljudje niso trepetali, nasprotno, bili so navdušeni. Vriskali so. Zaslišala seje harmonika in petje. Hudobec je začudeno pogledal ljudi. Čemu se le veselijo. Saj so prišli pod njegovo oblast. V njegovem kraljestvu pa ni veselja, temveč le obup in žalost.
"Le čemu vsi strmijo v nebo?" seje razjezil hudobec. Saj Sonca ni in če Sonca ni, ni kaj videti!"
Tedaj seje tudi on ozrl. Lunina senca je sicer skrila Sonce. Toda na vse strani je izza temne Lunine sence uhajala svetloba in ustvarjala čudovito sliko. Kakor da bi iz teme izhajala luč. Luč, Sončna luč je neuničljiva. Nobena tema je ne more skriti.
"Poglejte, ali ni čudovito!" so vzklikali ljudje tudi na Srebrnem bregu. "Pa naj še kdo pravi, da ni Boga. Kako je čudovit! Kako je moder! Kako veličastno je vse ustvaril! Hvaljen bodi Vsemogočni Gospod Bog!"
Ob teh besedah si je hudobec zatisnil ušesa. Strašno je zatulil, da so se stresli vsi hudobci v najbolj oddaljenih breznih vesolja. Lunino senco je seveda izpustil iz rok in se pognal v najtemnejše brezno. Tam je stokal in pihal od jeze in obupa, ker se mu je izjalovil tudi ta tako edinstven in veličasten načrt. "Konec je z mano! Nikoli ne bom zakril nebesnih luči. Nikoli ne bom močnejši od njega, ki je luči postavil na nebo. Nikoli ne bom pridobil ljudi. Moje kraljestvo teme bo ostalo na veke prazno. Ne ganem se več iz tega brezna."
Stopinje srca
143
Zamašil je vse luknjice, da ni mogla več nobena svetloba do njega. To pa je bilo dobro tudi zato, da ni mogla iz brezna nobena njegova kletev, niti trohica žalosti in obupa. In tako je namesto Luči bila premagana Tema. Hudobcu se ni posrečil načrt ne z Luninim in ne z Sončnim mrkom. Zgodilo seje ravno nasprotno. Mrknil je hudobec, kije hotel ljudem skriti luči.
Ker je Zemlja okrogla, se lunina senca ni mogla obdržati na njej. Ko jo je hudobec izpustil, je začela polzeti na eno stran in kmalu je zdrsnila z Zemlje.
Ljudje so zapuščali Srebrni breg in vse druge brege, na katerih so se zbrali, da bi občudovali ugašanje in rojevanje Sonca. Veseli in srečni so odhajali.
"Luč je zmagala. Lahko smo mirni. Nikoli več ne bomo doživeli take teme. Dan se nikoli več ne bo spremenil v noč. Naj živi luč! Naj živi Sonce! Naj živi Luč od Luči!"
Rezka
Kmet brez zemlje
Bil je kmet, pravi enostavni kmečki gospodar, ki je vstajal ob prvi jutranji zarji in zaspal, ko so se na temnem nebu prižgale prve zvezde...
Tako od svojega otroštva, tako celo mladost in tudi skozi trdo vsakdanje življenje vseh svojih sedemdeset let.
Nič posebnega ni bil. Imel je toliko zemlje, da so od nje lahko živeli, delal je v Nemčiji, da bi lahko svojim otrokom zgradil novo hišo, prišel je domov in delal naprej, da bi se otroci Šolali in upal, da bo kdo od njih ostal na domačiji in zgradil ob njegovi hiši še eno svojo hišo...
A prišlo je čisto drugače. Njegovo življenje je počasi odtekalo kot Mura, ko hiti naprej, da se zlije v večjo reko in z njo hiti proti večnemu morju - a otroci so odrasli in niso ostali doma. Odšli so vsak na svojo stran, on pa je ostal doma sam s svojo ženo in svojo živino in svojo zemljo...
Leta so ga upognila, roke so oslabile, noge so zadrhtele... A še zmeraj je imel dve kravi, eno svinjo, deset kokoši in svoje njive. Bil je kmet, živel je, čeprav težko tako kot celo življenje...
Potem pa je prišla bolezen - ni mogel več delati... Otroci so prišli, ga nagovorili in prodali krave, zaprli kokoši v hlev in dali zemljo v najem... On je ozdravel, ali delati ni mogel več... Ob nedeljah je počasi vzel kolo in obšel vse domače njive, četudi so zdaj pripadale drugim...
Pred nekaj tedni pa je prišlo tako daleč, da so otroci spet prišli domov in odločili: prodali bomo njive! Nihče od njih ne rabi zemlje, živine nimajo več, naj oče in mati sedaj živita v miru brez skrbi, kaj bo z zemljo!
144
Stopinje srca
On je po tej odločitvi odšel ven, saj je vedel, da nima smisla kaj proti govoriti. Tako je edino pametno in prav! Otroci lepo skrbijo za njega in ženo, delati ni potrebno več... Samo, on je bil KMET in ni mogel tako živeti...
Kmet ne more živeti brez zemlje, brez vonja po pokošenem senu, brez jutranje rose, kmetje kmet samo, ko dela na zemlji, ko v stali mukajo živali in ko kokoši oznanijo, koliko je ura... Pa kaj bi to pravil drugim! Kdo bi to razumel! O tem se kmetje ne pogovarjajo, oni svojega srca ne nosijo na dlaneh, oni molčijo, trpijo - pa četudi potem to srce poči od bolečine...
V nedeljo, ko ljudje grej o k "velki" maši ob desetih, so ga našli. Padel je s kolesom, ko seje peljal ob svoji njivi in tam - umrl... Tam na svoji zemlji, brez katere ni mogel živeti, tam je zaprosil angela, da ga odpelje, da ga reši teh muk - imeti dušo in srce kmeta, a živeti brez zem-Ije... .	.	,	.............
Sedaj počiva na domačem pokopališču tik ob svoji njivi. Mislim, da se smehlja... Njegovo telo se pretvarja v zemljo, iz katere je bil vzet, a njegova duša prav gotovo pogosto poleti iz nebeških višav na ravno polje in se sprehodi med sveže zoranimi njivami, ali pa poboža zrele žitne klase, ki valovijo v vetru... Sedaj je del zemlje, del svoje zemlje, ki mu jo je dal Gospod...
Kajti kmet brez zemlje ne more živeti...
Rezka
Ljubim te, Slovenija
"Dober dan! Vaše potne liste prosim!"
Uradniško - prijazni glas mi pove, da smo prišli čez mejo. Da, doma sem!
Že stokrat, več kot stokrat sem doživela te trenutke in zmeraj me gane, ko po carinikovih besedah zvem, da sem spet v svoji domovini. In v dnu srca se nekaj zgane, nekaj rahlega, nežnega, ljubečega in me vso prevzame. Spet sem prišla v svojo domovino!
Pravijo, da ni več moderno pisati o ljubezni do domovine, da ni več moderno glasno izgovarjati besede ponosa in veselja do domačih krajev -jaz pa sem še zmeraj tako starokopitna in se sploh ne mislim popraviti, pa se vas raznežim, ko pridem domov.
Živeti zunaj svoje domovine je svojevrstna avantura, ki te zmeraj nanovo vabi, da se vrneš tja, kjer te poznajo ceste in ljudje. Zato me hrepenenje vodi nazaj kot zvezda vodnica in se umiri Šele, ko noge stopijo čez mejo, ko se oči napasejo na zelenilu naših bregov in ko ušesa zaslišijo sladko melodijo domačega jezika.
Stopinje srca
145
Živim za te trenutke, ko me pot čez mejo pripelje nazaj v domovino. Zmeraj sem jo ljubila in zmeraj jo bom. Ko je bila Še del druge države, sem točno poznala tisto magično črto, ki se je potem spremenila v mejo. Ko je bila vojna, sem krvavela z njo in jokala kot otrok, ko sem prišla, da bi pobožala njene rane. In ko je postala prvič samostojna država, se mi je zdelo, da mi bo srce počilo od ponosa.
Ljubim svojo malo domovino, ljubim jo vso in srečna sem, daje tako majhna, da ni velika. Tako jo lahko vso, vsak delček in vsak kraj, skrijem v svoje srce in jo nosim s seboj po celem svetu. Ponosna sem na njeno majhnost in raznolikost, posebej še na njeno zeleno barvo.
A ljudje! Domači ljudje! Meni se kar smehlja, ko se sprehajam med njimi, poslušam, kako govorijo, vidim mlade, ki v svoji prešernosti povejo iskreno mnoge stvari, tudi kakšno pikro na moj račun ("črna nuna"), a vendar se smehljam, to je tako toplo in domače, da me greje kot vroče sonce vse do dna duše.
In ko pride čas, da spet grem v svet, da grem spet čez mejo, v tuje kraje, zmeraj del mojega srca ostane tam za mejo, tam kje je domovina... Ona sama pa gre z menoj kot naj lepše sanje, kot najdražja pesem, kot hrepenenje, ki me bo spremljalo, dokler sem živa... Pa tista bolečina, za katero sem mislila, da bo enkrat izginila, prav tista bolečina me zmeraj na novo spomni, daje domovina za vsakega človeka samo ena... Po svetu sem našla mnogo drugih domovin, povsod tam, kjer sem živela, kjer so me ljudje imeli radi, kjer sem pustila sledove svojega dela - povsod sem našla eno domovino, a tista prava rojstna, slovenska, tista je samo ena, tam kjer sem doma...
Ljubim te, Slovenija! Sončna stran Alp je tvoje mesto, kjer te je Bog posadil in kjer so te zalile solze tvojih ljudi, da si zrasla, da si postala lepa in krasna kot nobena dežela na svetu! Mnogi kraji na svetu so krasni. Kar sapo mi je vzelo, ko sem jih zagledala. Mnogi kraji na svetu so pomembnejši od tebe, so močnejši, bolj bogati, bolj urejeni - a za mene si ti edina na svetu, domovina moja!
Prišla bom, dokler me bodo noge držale, prišla bom domov, da se srce umiri ob tvojem zelenilu, da se oči napijejo sreče domačih krajev, da se ušesa naužijejo pesmi domačih ljudi - potem bom lažje pomagala vsem drugim ljudem graditi njihove domovine.
In ko bom nekoč prišla v večno domovino,.vem, čisto zagotovo vem, - bo ona imela za mene tvojo podobo, Slovenija moja!
146
Stopinje srca
S črvivoga prečnjeka edne stare Skrinje
Štrkov Jožek
V hižo Gbspodovo hodimo veseli
Bogdaj. Naj van zravna odgovor dan, tetica, kelko dečkov z naše vesi se zdaj škoula: zaidnok dva, Svetkof Ivan odi v gimnazijo v Soboti, Lujzi Metčecov pa v minoritsko v Naptiiji. Drugo leto se rendamo štirje v soboško gimnazijo, či napravimo sprejemni izpit, Kelko dijakov je pa v celoj fari tbmiškoj, šče ne ven, ve je ednok prešten, gda se v nedelo zberejo pred gospbckov šegeštijov.
Naj z Vanekon K. (buntašovin) podučavle za sprejemni izpit san Miki, naš vučiteu. Se trudi z nama ži mejsec dnij, kak či bi on mogeu delati izpit. V proston časi nama igra na gosli, eli nama čte kaj s Slovenca, za vajo v knižnoslovenskon jeziki. Za njin pa moreva muva, bole šajtra-vo.
Šče raj kak v škoulo bdimo v cerkev. Mij ministrantje cilou; odtis-tijmau, kak so g. dikan dali napraviti nove vbrgule, radi drčemo gor na okbruš. Tan težimo klačnjek, žnjin napihavlemo mej, kak kovač v 1<ovačnici, ka te ide sapa žnjega v žvegle pa tiilavke. Pohujcavlemo se na klačnjeki s cejle mouči, po potrejbi šče dva naidnouk, ovak cajgar za sapo spadne do teu pa vbrgule zanejmijo, To se nesmi zgoditi, te škbnik priletij, nan bodikaj zgučij, eli nas spošika dol z okoruša pa pritruca na klačnjek šteroga pevca. Škonik nan držau navuk: cajgar naj ne kaple niže od sredine, tildi te, gda se igra “piano” - to je potiiu, gda pa zbor spejvle bole naglas, orgle pa igrajo “forte”, to je močno, te naj klači mej eden močnejši knap, nej kakši lejki piružlek. Gda se pa spejvle s cejle mouči pa igra “fortissime”, te se pa naj dva pohujcavleta nanjen, či eden ne zadolej.
Tak vište tetica, mamo zdaj v cerkvi pravo telovadbo; ta je jakša kak tista na vouži vel koga zvona, nazoči smo pri najsvetejšoj daritvi pa nej trbej biti na meri. Na okoruši so zdaj naša mala nebesa. Ej da bi vij čiili, tetica, kakše nebeške glase davlejo orgle od sebe, milina je poslušati! Cejla cerkev stremij pa na okoruš obrača očij!
A ne /e, da lepo zvene, zraven še lepo dehte -Diši pa tudi cvet deklet s kodri vrh glave -da se mažejo in Hšpajo, nam že nos pove...
Stopinje srca
147
Ne ven, či ste zarazmili te odstavek, napijsani poškau v knižnoj slovenščini, eli kak eti prosti Judje pravijo: po štajarski. To vanje enoten slovenski jezik, zgučani od zobražencov, v šteron se knige pa novine Štampajo. Novejši spisovateli vsen priporačajo, naj tanahamo domače narečje (vesnfčki govor) pa pišemo v kmžnon jeziki, ka do razmili vsi Slovenci po vsej krajaj. No, tak jes tudi malo proban; povedati ščen, ka mij kajkaj lUkamo te naše farne pevke, zato ka ži odeleč dišijo po žajfaj i mazilaj z bošnjakove ladice. Nosijo se tak bole po gospocko pa stejplejo s kundrastimi glavami. No ve so dečki tudi nej dosta odzaja, tisti z ostu-fami. Na edne pa driige se zglednemo samo te, gda se sčekavlemo na klačnjek, gda si pa nanjen, nemreš več liikati na pesmare, zato ka se moreš nagnoti za kikeu, te pa doldiineš s klačnjeka pa ti cajgar dolspadne. Ednok smo se v zijanji preveč podiifali, cajgar nakli nahali, te nas škonik nej samo skrejgau, liki nas zatožo g. dikani; uni so prignali Ferenčeka, občinskega sirmačeka, šteri se klačnjega šče bole obradiivau od nas. On sigdar guni mej s cejle mouči, nej ka bi naglejilvau kaj dnigo kak cajgar v zarižnji. Eli se zgodij, ka pijan ge obležij, te smo mij pa dobri za to zvfšeno službo. - Naj van šče poven, ka naš novi kaplan pomagajo tildi škoniki; pri žmetnejšij pesmaj, ge edni glasovi v driige vujdavlejo, vodijo pesmare, njin mašejo z rokami pa davlejo znak, gda naj hapijo spejvati. Zdaj škoniki nej trbej več migati pesmaron z glavo v, ve ma zadosta dela, ka z vsejmi štirami igra na novij orglaj. Znate, tetica, tak je Šče nej bilou fajn v torniŠkof cerkvi: Četveroglasno spejvanje, spre vaj ano s punoglas-nov mužikov novij orgel, vse zvečij, vse brnij, srce šče skočiti vo s prsi!
Gda bon velki, bon jes tudi Šou v takse škoule, ge fcijo zborno spejvanje pa igrati na orgle. Oča pa mati sta tildi radiva, ka zdaj raj odin manjiištrivat, što ne bi bilu! Oča so mi cilou obečali, ka mi kupijo harmonij Či bon jij v vsen bogau brezi zandiranja. Harmonij je menje kak orgle, eli je praj prva Škoula za nje. To van pišen, tetica, ka te svedok te očine obltibe pa te jij držali za rejč, jeli ka boute? - Či vij tan v kloštri nimate orgel, je prite vidit k nan, kak pobožni gi^tate! Ravno tak kak mij eti v varaškoj fari. BormeŠ lejko falo davlemo našemi veleskrbnomi g. dikani, ka so nan zriktali v cerkvi mala nebesa. Šče vij tetica se veselite z nami!
Zdravi bojte pa zbogon stante!
148	Stopinje srca
Kak pregnati svetsko zdiiho pa knapi popraviti naturo
F. b. J. K., Jožek, dobila san tvoje nazveščenje silne radosti, štero vživi eŠ v svoj en “malon paradižomi”. Što se ne bi radiivau, či ni kak zdaj raj odi v cerkev kak prle! Cilou pa či je tou moje sestre nadobudni sin! Veselje mi pa nej scejla gratalo, dečkec dragi; v tvojen navdtišenon pisanji je nikaj naopačnoga, skoro odornoga, eden nevaren zaprejdek. Se bojin, ka gaje v tvoje dečinsko veselje notrismeu san peklenšček!
Li ti je ostala natura taksa, kak pred vašin dtipliškin gostuvanjon. Pa kak san se ži veselila po Pištinon pismi, kak se ti po nikšoj čudi natura praj zasuknola na bouše. Svi se z Rozinov B.-ov obej smijali, gda svi Čteli, ka si lekaj med vašin velegostilvanjon zgubo “sakšo voldu do ženidbe”. Kak se ti praj zamrzilo trijdnevno gostiivanjsko druženje, ka si se skoro cmijzdro, ka si zgt)bo svojivi sestri pa ostau san ledičen v hiži. Najjakše se čtelo tvoje pregadanje, kak sta vašiva viskiva jaliča “kumaj razfudala žmetno gostiivanjsko sago” pa kak ste s krampami kumaj gor-zdrli zemlou s poda, sklačeno od divjega plesa. Se Šče pošpajsau, kak se sirotek miliš sansebi, ka si ostau “san ledičen v hiži z ednin starin pa z ednin mlajšin zakonskin paron”. Pa kak si se zakuno, ka se ženo nigdar nouš. San breknula prti Rozini: li ga pa ednok srečala pamet!
Zdaj pa vidin, ka te ta napast satanska izda nej zapistila. Tejsto vaše lokanje po gizdavkaj na okoruši je nej nedužen brlenc, liki grejšna razvada, v štero vas notrismejče san hudi duj, ka boš znau! On vas trga krej od zbranosti i pobožnega ponašanja na posvečenon kraji pa napelavle vaše misli v sčista posvetno poželenje. S takšin liikanjon, nespodobnim za ministranta ti kaple dol nej samo cajgar orgelskega meha, liki ravno tak cajgar tvoje pobožnosti i milošče bože v tvojoj mladoj dušici. Nej škoda za njou?!
Kak ži dostakrat, ponovno siliš v svejt odraščenij, se posili pšeš med velke čiglij si šče njereš eli mali piinkač. Ka ti šenta mejšajo kenjičico svetne frluce, nej je lepše gledati na oltar lipou oblečene mešnike v svetoj službi nekrvavo aldiivanoga Odkiipitela, pa zlate podobe v oltar raspostavlene? Napravi že denok ednok križ čerez svojo sprevrženo naturo pa se ne pašči v odraščenje, ve si pa šče dičarec pa boj ponižnega duha! Čas je, ka sprevidiš svojo zblojenost pa se pobošaš. Ka postaneš spodoben dečko, Šteromi se lejko radiije sakši dober stariš. Samo
Stopinje srca	149
v takšen stanji se lejko včakaš obistinjenja očine obliibe, zapomni si! Či se pa prepistiš peklenŠČekovin ciiglon, se san oropleš dugo pričakovanega dara pa raduvanja z angelskov mužikov. Jes bi te pa li rada vidi la, kak z velkin veseljon pa zadoščenjon igraš nanjen, na ton cerkvenon inštrumenti. Bogi v cest pa na veselje lepote želnin luden.
Šče adno ti priporačam raj mi ne piši več po knižno, liki samo v našen domačen maternon jeziki; se mi tak vidi, ka tou adna gizda goride eli napuj, to je pa kak znaš eden od sedmerij glavnij grehov.
Ve bi mogoče mogla pisati svaki (oči tvojemi), ka bi te v red zeli, eli se mi tak vijdi, ka so vas zaidnok zadosta pokaštigali vaš g. dikan pa vas zgonili vb z vašega “maloga paradižoma”.
Ne nafUcni se, liki premisli vse, ka ti polaga na srce tvoja tetica s klbštra peštanskoga -
* v velkoj želi tvojega zdravoga diihovnoga razvitka.
S. Sholastika
Sreča na oderskij deskaj eli zakoj na vesi nimamo mame
Zafalin van na pismi, tetica, malo ste me obšalili, naj vam bou, vij ste v kloštri zatou, kanan davlete navuke. Naš okoruš vas je preveč segriu eli san jes več nafrčkau kak je istina. Mogeu bon se bremzati, tak v jeziki kak v pismi.
Nazliik oščolavanji hudoga duha nan Oča Bog našega razgledovanja nej šteu za tak velki pregrejšek; včasi zaten nanje prvoščo ži drugo veselje. Božične pa novolejtne svetke smo naj mre preživeli z ednin talon tildi posvetno, eli kak pravijo gospodje - kulturno - v novon Farnon domi. Na friško shoblanon odri smo špilali adno igro; meni so dali vlogo, nej kakšo stransko, liki glavno. Pomislite! Špilau san revčeka Andrejčeka, Šteri tak bole po noriji kak po pameti povrže dom, mater pa ide po svejti iskat srečo. Misli kaje sreča nikaj takšega, ka sada prijeti pa v žep djati. Hodi hodi dičarec po dugij cestaj zglajenij, sertavle popotnike takše pa bvakše, eli nieden nima sreče v rouki. Šterc njemi povej, ka srečo lejko najde samo doma, pri materi, nej pa v šernon svejti. Nazadnje gda ži skoro obnemore, se li napouti prti domi, eli doma najde mrtvo mater. Nesrečen dicak zbeteža, mru bi od žalosti, či ne bi mbu skrbne tetice. Ona ga zvrači-la pa prikazen pokojne matere z dobrimi tanači.
150
Stopinje srca
Vij bi gvtišno radi znali, či san jes toga dičaka dobro odšpilau. Non se falo, eli občinstvo nanje s cejle mouči ploskalo (z rokami fkiip pokalo), tiidi g, kaplan - oni so nas igro nafčili - so bilij jako zadovolni. Jes pa šče bole, nej zaman ka san se nikaj nej zmejšau. Znate, mi skoro nej trbelo prišepetavati. Eli da bi vij znali, kak znajo novi kaplan igralce pofčiti, se v vse vloge poglobiti! G. dikan pravijo: perfektno, enkratno.
Glavno žensko vlogo - mojo mamo - je špilala adna nedlička dekla (ne poven, čida). Tak pa li fajna bila, kak zrelojabuko rdečij lic, san seje nej mogeu nagledati. G. kaplan sojo šče našminkali, bi pravo, skoro po nepotrejbnon. Čiglij sojo malo postarali, njoj zarisali brazde na čeli, njoj posrebrili vlase, je šče izda fajna bila, vdrte mi. Ve tetica tildi, kij me k sebi žela (zato san se spomlo na vas).
Zdaj gda je vse minoulo, mi skoro žau, ka več ne špilamo na odri. Ve smo čiili praviti, ka bi špilali šče po vesnicaj zviin naše fare, da se pa svejt jako smejče v bojne praske, tak ka s toga nikaj nou. Škoda. Zdaj po igri si premišlavlen, bogmoj, ka pa či de z menov rejsan tak, ka bon van-drau po svejti, iskau srečo pa je nindri ne najden? Kak so nan rastumačili igro naš režisejr (g. kaplan), nan šče pokazati, ka je sreča nezgrabliva, nemreš jo zgrabiti. Eli meni se seadno tak vidi, ka san jo zgrabo bar za tisti kratek cajt na odri. Jako se mi povidilo špilati, v to formo kak predlani našoj Ani pa ednin gomilskin moškon, kak san van ži pisau. Sigdar bon pomlo, ka san premalo rad mdu svojo mamo, pa me Bog pokaštigau, jo zeu k sebi. Šče bole pa tou, ka san jo lej ko zazavau s tov sladkov rečjdv: MAMA. Nej samo v igri, tildi na vajaj. Kak je ta rejč mejka pa mila, nej tetica? Vse na svejti bi dau za tou, ka bi svojo mater zvau MAMA! Bormeš istina. Zakoj smo na kmetaj tak nikši trdi, gučimo samo: mati, oča, nikuli nigdar: mama, ajtek?! Sosidni narodi bole štima-jo mater: Vogri z adnov rečjov povejo edesanya - po naše sladka mati (Martika Vikina cilou anyukam - mamika moja), čerez vse spoštlivo, podobno tildi Hrvatje majo zavelko svojo majko, majčice... Van ovadin, tetica: me jako melo, ka bi potožo to materi naravnoč, te san se pa dobro vedoč, ka bi njin žmetno bilou, vjo za jezik. Gvišno bi se starali, mogouče šče bole kakjes. Nazadnje sanjo vopotočo sestri Ani. Potroštala me, ka na vesi to nej navada, cilou nej pri starejšij materaj.
-	Misliš postrilžnjekaj - denen kcoj, - kak san jes -
-	Što ti tak pravi - se zosagala, - miivi z Micov že nej! -
-	Vlivi nej, samo kakši božni bečarje. Ti raj povej, ak do tebe
Stopinje srca
151
deca zvala, gda boš je mej la, mama eli mati?-
-	Jes ne ven, - mi odvrne, - to je šče v božij rokaj, eli zato bi raj bila mama kak mati, viš ka materi ži šterci pa ciganje pravijo: ej mati, nan mate kaj dati? -
-	Tak je praf, samo pri ton ostani! - njoj ve lin.
Kak bi se pa vij dali zvati, tetica, či bi meli deco? Gviišno za mamo, nej? Tak je lekaj redno po varašaj. Eli čiravno san na vesi, mi ta MAMA z igre ne da mera, ne zamerte. Najraj bi napisan pesen od nje. Rejsan. Samo se bojin, ka mi s ten nikaj nou leži. Sče cmizdro bi se poleg nje. Končimar - zakoj bi segau za nedoseglivin?! Zabadav mantrača. Znan li mata sestri praf: naša mati te nimajo menje radi kak kakšašte nale-potičena gospa mama - mi dopovidavleta. - Samo gledaj, ka boš jij ti mou zadosta rad! - mi zabičata kcoj. To si trbej zeti k srci.
Sče zadnje pitanje, tetica: ste vij najjšli srečo v svejti? Bi rad znau, odpišite mi. Či sva si v rodi, pa šče ledičniva oba, si lejko vse povejva, nej tak? Samo to moje spišuvanje od mame naj med nama ostane. Ne pišite od toga mojoj materi, ka njin nou žmetno pri srci. Naj se milijo tudi van: čiglij so deleč, so šče izda vaša rodna sestra. Bojmo si zdobra. Segreti od lejpoga spomina na srečo, zagrableno na kratek čas, vas pozdravla
vaš nevalani J
Vse za farane, za poštenje i pravo spoznanje
Častita sestra Sholastika!
Vaše skrblivo pismo je prišlo v neprave roke. Naslovili ste ga na našega zvonara, eli na žalost s spoti i vin priimkon: on se naj mre ne piše Vrtelek, liki Horvat. ‘Vrtelek’ je couna, žaljivi vzdejvek, zavolo šteroga san buu prisiljeni vaše pismo gorodprejti. Zbojau san se, ka našega ča-stivrejdnoga zvonara kani kakša peršona ošpotavati v nepodpisanon pismi. Seadno se van opravičiijen, šče posebno zatou, ka san buu primorani vase pismo tildi prečteti. Vloženega v novi kupert s pravin atreson san ga zročo naslovniki. Najšeu san ga na bolniškoj posteli z močnov nadiihov i vrocinov. Proso meje, naj njemi pismo prečten. To san fčino brezi vdgučanja. Oba sva v idila, ka se vsebinsko bole nanaša na mene, odnosno na nas duhovnike kak na zvonara. Po dugšen pomenkovanji me je betežnik naprbso, naj van jes odpišen v njegovon imeni. Kak vidin, ste
152
Stopinje srca
meli lejpi namejn prejk njega vplivati na njegovoga prijatela, cemeštra gomilskoga, ka bi na meren način odgajau svoj odvejtek (cilou dičaka). Tiidi to nalogo jemlen na sebe s punin soglasjon i zaviipanjon našega zve-jstoga, v betegi preskušanega služabnika. Vse napisano je naslejdek najnoga dogučavanja.
Začniva s starejšimi. Na naslovnika se obračate s pitanj on, kčemi se jes kak dušni paste r smej če n v imovinske zadejve svojij faranov. V opisanon primeri, šteri konči lejko ma za naslejdek rodbinsko svajo, kak se upravičeno bojite, san biiu samo dobrovolni posrejdnik, nikaj drugo. Lastnik odnosno veleposestnik je Šteu dobiti dobre kupce, pa san njemi je spravo. Se razmi - ludij, šteri so mi v cerkvenoj službi bliže. Til mi nemre nišče očitati pristranosti eli krivice! - V zadejvi pobiranja dohodka ravno tak gledamo, ka ne delamo nikomi krivice. Ravnamo se po priporočili pušpekije, od sirmaškij hiž pobiramo m e nje. Vorte mi na častno rejč.
Zaskrbleni ste tudi, č. sestra, či bodočin zdavancon damo duhovniki zadosta časa, ka se v takzvanij zaročkaj spoznajo medsebov pa či je duhovno pripravimo na odgovoren stan 7. šakramentuma. Lejko van s pričami zatrdin, ka v ton tali ne dovolin naglice i bodoče zakonce med rednin trikratnin ozavanjon pozoven sigdar na zdavanski navuk. Tomi sledij spitasanje mladožencov z regul naše vdre i katekizmuša. Bojte brez skrbij, č. sestra, nišče se pri nas nej prefriško dženo! Čiravno živimo v bojnon Časi, se v tdj zadejvi nesmimo prenagliti. To polagan na dušo vsen bodočin zakoncon.
Zdaj se pa spustiva z odraščenij peršon na male, nedorasle. Tisto 1 tikanj e ministrantov po farnij pevkaj je, vorte mi, nej tak velki moralni spadaj, kak se van vidi. To je na javnon mesti takrekoč sama po sebi zastopliva rejč. Dičakovo pismo, šteroga falaček ste primeknoli k svoje-mi, nan to svedoči. Večkrat ga prečteva z g. kaplanon i se zabav leva žnjin. Či se kelkotelko razrnimo na dičinjo duševnost, lejko razberemo, ka deca srce na dlani nosijo: vsakši občutek naravnoč vdpovejo. Nature pa mi deci nemremo preminiti, nej scejla popraviti, lejko jo samo kaj skrešemo, v glavnon pa ostane takša, kakšo je Stvarnik vdehno sakšemi stvorenji pase ravna sledkar po ton, kak jo dejte nasledtije po svojoj rodovini, zednin pa gorprimle vse mogoče vplijve okoline. Scejla naturno je, č. sestra, ka zavoše dičak šče drugo cvetje, či njemi pa rodna mati zapiči v nedelo cejli piišeo na prša pa njemi vtekne šče šimirobček v žep.
Priporačate, sestra Sholastika, naj ministrantje v nikšen primeri ne
Stopinje srca
153
gonijo orgelskoga meha, naj to opravlajo starejši moški. Fala za tanač, tozadevno vas lejko pomirin: šče letos de na vrsti elektrifikacija dol-njeprekmurskij vesnic - po uradnoj napovidi banovinske uprave.
Najbole me smeknolo pri srci vaše očitanje - dopiistite, ka to odkrito poven - zakoj se duhovniki vplejčemo v kulturo na vesi. Za zgled navajate najno prirejanje iger z g. kaplanon. Izrečno se nagiblete k Strahi, ka z goripostavlanjon iger veško mladino preobračamo v pbrgarsko (po novon pravimo malomeščansko). Te vaš straj je sčista odveč, č. sestra! Či samo naziv ‘mama’ spodrijne ‘mater’, nede nikše škode, v ton ne vidiva nikše porgarije! Ravno tak nej v pisanji po endtnon knižnoslovenskon jeziki, namesto v domačen, na mešen prostori razumlivon narečji. To je tiidi deleč od sakšega napiija, brezi diskusije!
Vaše nepovolno mišlenje od vplejtanja duhovnikov v kulturno delo je po mojen samo naslejdek nepoznavanja našij razmer na vesi, zednin pa vaše prestroge kloštrske odgoje. Naj povdarin, razmere na vesi so inačiše kak v varaši (na priliko v Budapešti). Za pravo razmejvanje van dan na znanje, ka v našoj novoj državi primenkuje zobraženij ludi eli kak se viičeno pravi - inteligencije zato si te pravice ne jemlemo samij, liki nan jo je dala najvišiša cerkvena oblast (i posrejdno tiidi svetna), v doglednon časi tiidi legislativno. Telko v vednost tak van kak za vaše predstojništvo. Kultura je potrejbna tudi prostorni liistvi, zato ka je zvezana s splošnin človeškin naprejdkon, cilou pa z javnov moralov. V te namejn smo zozidali Farni dom, v njen kanimo gojiti kulturo. Nej za prazno zabavo, vdrte; z igrami ščemo navdihavati na dobročinenje i ludomile lastivnosti našij faranov. To bi mogli v prvoj vrsti opravlati naši gg. vučitelje, eli se ogiblejo toga dela, kaje nej posebi plačano, po drugoj strani so pa bole sveckoga (liberalnega) duha (edni niti v cerkev ne hodijo). Znajte, č. sestra, ka preberamo samo igre s poštenov vsebinov zglednega krščanskega živlenja, spisane od dobrij pisatelov, zatou vas naše gledališko delo naj ni kaj ne skrbij. V toj zvezi san dobo nej samo pohvalne odzijve po prvoj vekšoj igri (Slehernika v staroj cerkvi), liki san fala Bogi zadobo dobrodošlo pomoč vsestransko zmožnoga kaplana gospoda Alojza Kozara; on prevzemle velki tau tak cerkvenega kak zviincerkvenoga dela. Špilanje iger je potrejbno tiidi zavolo narodnega osveščanja našij kmečkij liidi, šteroga v škouli na žalost ne dobijo zadosta. Celovita narodna odgoja je zdaj v zbiirkanon bojnon časi šče cilou potrejbna. Či toga dela ne prevzememo krščeniki, ga prle eli sledkar
154
Stopinje srca
opravijo liberali eli cilou komunisti - na nekrščanskon (poganskon eli boljševiškon) fundamenti. To bi pa bila velka vsenarodna škoda i nesreča. Zi zdaj skažiivlejo brezverci velko mouč v štampi i vsakovrstnoj propagandi. Očivesno nan pretij boljševiška reberija, navdehnjena s Španije i Sovjetije, pa nej samo na Slovenskon, liki po cejloj državi, znabiti šče šerše v srednjoj Europi. Toga se mamo bojati.
Vupan, ka san po svojoj zmožnosti kelkotelko dau odgovor na vsa vaša žgoča pitanja i skrbij, zastavlena našemi betežnomi zvonari.
V pričakuvanji, ka najdemo skupen jezik v duŠnopasterskon deli i krščanskoj odgoji našega lustva, se priporačan vašemi zavupanji, častita sestra Sholastika, pa vas lipou pozdravlan, kak tudi vse naše sestre, tan bivajoče. Priporačan van v molitev ves naš slovenski narod v časi velke svetske preskiišnje.
-ji, dekan P.S. Či mogoče želite kaj domačega slovenskega tiska (napr. Novine, Marijin list, Kalendar Srca Jezusovega), nan nazvejstite. Rade voule van pošlemo.
Vladimir Kos
To mestece je treba doživetid
To mesto ne zaupa oceanu, med griči varno je odmaknjeno.
Kot da začel sem prvo stran v romanu, sem stopil vanj s prijateljev močjo.
In treba je v tem mestecu živeti, da v cvetih Češnje čutiš vonj krvi... In čutiš bol z oranžami zoreti in slutiš dih ekstaz pod zvezdami.
Mogočna gora Fudži hiše gleda, češčena v plašču tisočletnih gub.
Ljudem se ne mudi; morje je skleda; ob njej mehko zeleni Čaj diši.
Ni dosti jih, ki ti reko smehljaje: “Sam Bog se v našo cerkvico je skril.” In česa se spominjajo najraje?
Da prav za vsakogar je križan bil...
Stopinje srca
155
Rop Nebes
Morda boš spremljal mojih strun besede...
V Veliko noč iz vigredi teko, ki v cvet je zažarela v zlati zori, ob praznem grobu, mrzlem kakor led.
Morda se spomniš na vrnitev z groba in - Nanj, ki je za naju hodil v smrt.
Morda poznaš dogodek v Rajskem vrtu... Njegova smrt Nebes je sveti rop.
Za naju je prenašal bolečine -še veš za krono, vtisnjeno v glavo? Za pljuč pritisk, ki zadušiti hoče?
In kdo je bil ta Človek? Božji Sin.
Za naju vedel je. Gradbenik časov.
Za vse je vedel v zankah Satana.
Ljubeč trpeč je strl zla vladarja in vstal od mrtvih - zmage zlat dokaz!
Sedemindvajseti januar. Tokio 2000 in 1.
Prav tiho, tiho pada sneg na cesto, kot da poznajo skupaj s hišami, kjer z ene mož brez posla gleda mesto, in v eni starko Sato križ boli.
Prav nežno, nežno pada sneg na strehe, nekje pod njimi veka detece.
V smetišču išče vran grižljaj utehe -mladič ga čaka onstran sten megle.
Prav kosmih, kosmih sneg z oblakov pada, okrog luči snežinke plešejo,	•
kot daje vsaka v našem mestu rada, ljudje pa v svodu sonce iščejo...
A moj šepet “Pozdravljene, snežinke!” pod kandelabrom v led se spremeni.
Zgubile zame so nekje spominke na smeh otrok na snegu v Beltincih.
156
Stopinje srca
Pomladno zaupno (in malce japonsko)
VeŠ, kaj na strunah teh Te prosim danes?
Ko vzodnik nosi z morja vonj cvetov razcvelih češenj v Izu na bregovih, pod lačnim vriščem ptičjih karavan.
Oh, skoraj bi pozabil predstavitev: naš sveti Jožef “od nebeških bank”.
Je že tako, da mnogim je uganka -je pevec? zvezda? športnik zmagovit?
Saj zvezda si, deviški mož Marije, Brezmadežne device - matere.
Iz tkiv deviških Njega telesa je Božji Sin naravo si zgradil.
Veš, kaj na strunah teh Te torej prosim?
Da bi v stvareh, ki pravimo jim svet, odkrival zloge, ki se dajo peti -saj spadam v črno zvrst družine Kos.
Malce pozna serenada večnosti
Ljubi Sveti Duh, oseba večna!
Z večnima osebama Očetom, Sinom neustvarjene narave -molim Te.
Ljubi Sveti Duh, oseba večna medsebojnega daru Očeta, Sina -brez začetnega trenutka: molim Te.
Ljubi Sveti Duh, vesel sem Tvoje večnosti!
Edinstven si z Očetom, s Sinom -Gost ostani duše moje, prosim Te.
Stopinje srca
157
Čisto navadna trava.
(V japonskem “tanka” slogu = 5 vrstic po 5, 7,5,7 in 7 zlogov.)
Zdrava si, zdrava trava s solzami noči, ki ti jih sonce barva v mavrično roso, trava vesoljske krvi,
Pečarovci pod zvezdami
Pečarovci, Pečarovci - najden košček raja! Kjer svoda se dotika grič, luč polje opaja.
Z nebes se sveti Sebeščan z zvonom pogovarja: kako naj noč, kako naj dan z milostjo ožarja.
Ko sonce vstane, pametne vstanejo živali.-
In z zvestih src se dvignejo k Bogu madrigali.
O, v delu križ je tudi tu, v križu blagoslovi. Zato je zemlja brez strahu združena z domovi.
Pečarovcem pod zvezdami v sen se pesem zliva.
Ljubeča pesem z angeli
Božji svet uživa.
In sonce rado jih ima, dežjih ne pozabi. Od daleč že nas cerkvica z griča v goste vabi.
Prekmurska zemlja - svet obljub, ki še zmeraj čaka: na um, pero, na stroj in plug.
Cas pa tikitaka.	.
Srce Boga - človeka
Zapel bom, tudi če zapro mi okna, ki z njih me zro zasanjane oči, posluša kritik ustvarjalnih strok-zapel bom tisto tvojo melodijo.
158
Stopinje srca
Kako si živ, ne daleč, tam v nebesih, kako vesel si naše druščine!
In koli krat se z večno srečnih stez podajaš v svet iz naših src lesenih!
Kako bi kdaj vse to bilo mogoče, če Ti bi bil brez pravega srca?
Srce duha in snov združuje v moč, ko čuti, kaj je v snov prelita stvarnost, »
Na to srce se bom naslonil srečen -naš svet pozna do zadnjih skritih tkiv; in kar je več, o, ne izmemo več: srce nas ljubi, božje nevsiljivo.
Tone Ciglar
Sedem dni večnosti
Spodnje štiri “hvalnice” so vzete izmed sto, ki sestavljajo še ne objavljen ciklus Sedem dni večnosti. Zbirka je hotela biti hvalnica Bogu ob 2000-letnici krščanstva, ko smo se spominjali dni stvarjenja, odrešenja in poveličanja, torej vseh sedem dni večnosti.
MAK
Ogrnjen v škrlatni plašč si razkošje sredi plevela in trav. Kot odet v plamen žariš med pšeničnimi klasi.
Stopinje srca
159
Tvoje svatovsko oblačilo bi ti odprlo nebeška vrata brez plačila. Namenjen pa si nam zemljanom, da deliš usodo preprostih ljudi.
Ti poznaš krvave žulje, priča si potokom znoja, stisk tlačanov, sužnjev in bolj arov. Ti poznaš neskončno goro trpljenja, s katerim je bilo treba obrati bomo žetev med bodečim osatom v trudu in nečloveškem naporu.
Udomil si se med temi garaškimi ljudmi. Tu vztrajaj še naprej in ognjevito oznanjaj, da so kmetje mučenci dela in skrbi, zato si ti tu v barvi krvi, kot priča, kako zemlja kruh rodi.
Tam, kjer ni trpljenja, tudi tebe ni. Poškropijo te s strupom kot plevel -in padeš kot mučenec tudi ti.
In zgodi se, da telo se nam redi, duh pa vse bolj nemo v prazno strmi...
O mak, ognjeno rdeč, priča mučencev od davnine do današnjih dni. Bodi zahvaljen, ker nisi spregledal žuljev in krvi naših krnečih ljudi.
Bog naj te de v vazo na nebeški gostiji naših dobrih ljudi.
PETELIN
Kmalu spat in zgodaj vstat!
Ohranil si naravni ritem življenja: dnevu namenjaš delo, noči počitek.
Tisočletja preden je človek iznašel zapletenost kolesja mehanskih ur, si ti bil zvesta in točna budilka: ob prvem, ob drugem, ob tretjem... petju, so se menjale straže, se prebujali in vstajali ljudje.
160
Stopinje srca
Nič ne veš, da je šel čas svojo pot in da si ti ostal tam, kjer si bil nekoč. Še vedno greš z mrakom spat, s prvimi znaki zore pa že skočiš v nov dan. In čudiš se, da se nihče ne odzove tvojemu klicu. Samo sosedov petelin zazna tvoj glas, ki ga vzdražiš, da ti v odgovor zapoje še bolj naglas.
Ljudje so, kljub tvoji budnici, mirni za zapahnjenimi okni, klima jim uravnava temperaturo in menja zatohli zrak, tehnika pa omogoča, da jim je noč kot dan in dolgo v dopoldan še vedno mrak.
Hvala Bogu, daje še kdo, ki se dneva veseli in poje jutranjice za vse zaspane ljudi,
Dragi petelin, prosim te, skoči na plot, in zapoj na vse grlo, kar ga premoreš, da si še vedno dobra budilka, ki nam jo poslal je Gospod.
Stopinje srca
161
BROD
Reka - podoba našega življenja: tostran in onstran, levi in desni breg. Ista reka, dva bregova, dve resničnosti: tu in tam, včeraj in danes, v času in v večnosti...
Brod - povezuje nasprotja, vzpostavlja odnose. Ne tu in ne tam ne domuje, po nemirnih valovih večno samo potuje. Stalni popotnik, nikjer doma, roma od enega do drugega brega, zdaj tostran zopet onstran, na bregu časa, na bregu večnosti.
Večni romar, ki se ne utrudi, saj ga žene samo življenje, on se samo prav nastavi; moči nima v sebi, le spretno krmari. Preprost je in varčen: izkoristi vse že dane stvari.
Plava, vendar se za vsak primer	«
z eno roko krepko drži, saj nikdar ne veš, kdaj muhasta reka lahko s tabo oddrvi.
Le toliko se toku upira, da kot jadrnica na morju, v svoj trup silo reke ujame.
162
Stopinje srca
Sveti križ Božji, varuj vse popotnike, da srečno pridejo na pravo stran življenja. Bodi kot sv. Krištof, pomagaj, prenašaj, da nas valovi življenja ne odneso.
Večni popotnik -vedno se ti na drugo stran mudi, kot bi pozabil kaj, se ti že naslednji trenutek nazaj mudi.
Ti veliki dobrotnik preprostih ljudi. Kot sv. Krištof prenašaš ljudi.
AVTO
Bog, pravijo, daje človek po svoji konstituciji bitje, ustvarjeno za hojo - dvonožec.
Pokončno, vzravnano bitje.
In res, prehodil je Zemljo neštetokrat podolgem in počez.
Pa je vedno znova storil kot polž, ki stavi z lisico, dajo na cilju prehiti: vedno znova komu zleze na hrbet in medtem ko sedi, se hitro giblje. Zajaha osla, povzpne se konju na hrbet, prisili to in ono žival, pa tudi človeka, da mu posodi svojo moč in svoje noge.
V svoj voz vpreže ne le konja, tudi parni in električni stroj ali bencinski motor.
Avtomobil - prevozno sredstvo.
Človek sede drvi, drvi vedno hitreje. In vse bolj udobno in več presedi. In vleče ga, ne le par konj, ampak 20, 40 in še več konjskih moči. Kako močan je človek, ko sedi, nobena žival ga več ne dohiti.
Stopinje srca
163
Vrti se, vrti, in vse več sedi.
Stroj se namesto njega iz kraja v kraj podi.
On pa udobno sedi.
Samo da glavo pokonci drži, da prav uravnava vse svoje moči.
Saj res, to je predvideval že na začetku Bog, saj je davno, preden je prišel človek na zemljo, napolnil z gorivom mogočne razervoarje v prostrastvih globin zemlje.
Zato, prav je, četudi veliko sedi, samo da ve, da tudi za to Boga časti.
Rezka
Vse ceste
Vse ceste so polne stopinj. V snegu so sledovi stopinj.
Še morje je polno stopinj, še pesek je v sebe skril tisoč stopinj. Pa vendar: ene STOPINJE samo ostanejo, neizbrisne so. STOPINJE napisane, prebrane, s solzami zalite, po domačem kruhu dišeče z domačo govorico okrašene, STOPINJE ki jih berem ne z očmi,
s srcem...
164
Jubilejne stopinje
JUBTCEJ
3PINJE
Franc Kramberger
Ob 80-letnici pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja
V tajništvu Škofijskega ordinariata v Mariboru sta na posebni mizici dve železni škatli s kartotečnimi listi, v eni so za žive, v drugi pa za umrle duhovnike. Kdor želi dobiti pravo podobo o življenju in delu katerega duhovnika, je potrebno, da poišče njegovo kartoteko in vse najvažnejše o njem bo imel pred seboj.
Kartotečni list za pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja je od vseh najbolj popisan. Obe strani sta skoraj polni, morda tudi zato, ker je bil sam dolga leta ravnatelj škofijske pisarne in je moral po službeni dolžnosti dopolnjevati in dopisovati, tudi kar seje tikalo njega.
Vendar ne gre za dve strani kartotečnega lista, gre za mnogo več -za 80 let življenja, 58 let duhovništva, od tega 25 let pastoralnega dela na župnijah, 33 let kanonikata in dela na Škofijskem ordinariatu ter Škofijskem cerkvenem sodišču, za 27 let ravnatelj e vanj a v škofijski pisarni in prav toliko let službe stolnega prošta, gre za 20 let odgovornega poslanstva generalnega vikarja in 19 let službe mariborskega pomožnega škofa. Razumljivo je, daje na kartotečnem listu skoraj že zmanjkalo prostora. Že prvi pogled v kartoteko našega jubilanta pove, daje izjemno bogata osebnost, ki je obdarovana z mnogimi darovi in karizmami. Ob tem papirju človek zagleda pravi mozaik naslovov, služb, dolžnosti, Študija in dela, a vse skupaj daje podobo našega osemdesetletnika.
Jubilejne stopinje
165
Škof dr. Jožef Smej
Ne bom opisal njegovega življenja:in dela. To so strokovno in objektivno naredili drugi ob njegovi 70-letnici: v zborniku Stopinje za leto 1992, str. 19-25, v Koledarju Mohorjeve družbe 1992, str. 167-169, v Družini 1992, štev. 7, str. 7 in še kje drugje.
Vilko Novak ga je predstavil kot pesnika, romanopisca, zgodovinarja, bogoslovnega pisatelja, prevajalca leposlovnih in znanstvenih del; drugi so ga opisali kot duhovnika in prvega moža iz Prekmurja s škofovskim posvečenje; zopet drugi s svojega zornega kota. Naj bo tako ali drugače, ime Jožef Smej se bo v zgodovini Prekmurja bleščalo med imeni zaslužnih mož, kakor Mikloš Kuzmič, Jožef Košič, Franc lvanocy, Jožef Klekl st. in drugi.
Na tem mestu želim odgrniti zaveso in pokazati na en sam utrinek najinega skupnega delovanja v naši krajevni Cerkvi, mariborski škofiji.
Bilo je v Slomškovem dijaškem semenišču v času mojega rav-nateljevanja. Ko seje že zvedelo po radiu, da meje papež Janez Pavel 11. imenoval za mariborskega škofa, je naš jubilant prišel zvečer k meni. Kot dolgoletni sodelavec pokojnega škofa dr. Maksimilijana Držečnika in dober poznavalec razmer na Škofijskem ordinariatu in v škofiji sploh je vedel, da novemu škofu ne bo lahko, saj so bile takrat posebne okoliščine. Srečanje je bilo kratko, samo pri vhodnih vratih. Čestital mi je, a bolj kot to, mi je kot novemu, še neizkušenemu škofu dejal: "Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro!" Tega kratkega, a zame bogatega srečanja, ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: "Ne boj se! Jaz šem s teboj!"
In res, od dneva, ko sem prevzel Škofijo, mi je zvesto pomagal, posebej ko je bil sam imenovan za pomožnega škofa, 25. aprila 1983. Iz njegovih ust nikoli nisem slišal: Ne morem, ne bom, ne utegnem, naj to naredi kdo drug, ne znam in podobno. Naš jubilant je mož, ki nikomur ne zna reči besede "ne". Vsakemu ustreže, četudi je tako obdan z delom, da se ne vidi iz njega.
Že 19. leto obdelujeva isto vrsto Gospodovega vinograda in orjeva isto brazdo na Gospodovi njivi, v Slomškovi škofiji. V jubilejnem in svetem letu 2000 je njegovo poslanstvo prevzel novi pomožni škof dr. Anton Stres, toda naš slavljenec ostaja kljub osemdesetim letom zvest pomočnik in sodelavec.
166
Jubilejne stopinje
Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov. Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli. Življenje duhovnika, škofa je poseganje v sedanjost krajevne in vesoljne Cerkve, pa tudi v zgodovino in sedanjost svojega naroda; je bogatenje in utrjevanje narodove vernosti, duhovnosti, kulture. Vse to se vidi v življenju jubilanta, tega pokončnega moža s širokim znanjem, obilno pastoralno izkušnjo, duhovno globino, hkrati pa s poosebljeno skromnostjo in močno ljubeznijo do Cerkve, do Prekmurja, do vsega, kar je prekmurskega in slovenskega, tudi onstran državne meje. Vse to žari iz njegove izredno delavne osebnosti.
V imenu vse škofije se mu za vse sobratsko zahvaljujem, ob jubileju pa iskreno Čestitam z željo, naj ga tudi po osemdesetem letu spremlja obilje Božjega blagoslova, varstvo Božje Matere, priprošnja blaženega Slomška in Božjega služabnika Danijela Halasa.
Stanislav Zver
Za 80-letno razdeljevanje DOBROTE
Rojen v Slovenski krajini,
v njenem srcu - Bogojini, pod Vršičem, ki sliši prekmursko.
(rojen 15.02.1922)
Odet v oblačilo mašništva,
v Sombotelu - v tujini, pod morije svetovne vihro.
(posvečen 8.12. 1944)
Je	v vojne groze senci, tam
v svet delil bližino božjo, pod kelihom zastrto, leta četrtino.
(sem. duh. 1944-1945)
A	v Dokležovju ob Muri,
v domači grudi, nekaj tednov, jo pod brazde duš sejal.
(kaplan 1945-1945)
Kaplan v Dobrovniku, pri apostolu, v istem letu je postal, pod Jakobovim vzgledom vse razdal.
(rector eclesiae 1945-1945)
Jubilejne stopinje
167
Ustavi	v Turnišču ga Vnebovzeta, v veselje leta tri, zato pod sonetjem plete venec Materi, (kaplan 1945-1948)
Široko	v Dobroto so kaplanu roke ujete, v Soboti prelestne darove dele, vsem pod lučjo Njavišjega, vse dobro žele. (kaplan 1948-1964)
Ko	v goste pride Jud ali berač, in v sobi biva Rom, kot gostač pod streho župnika, je vsak domač. (žup. upr.; župnik 1965-1969)
Odšel	v služenje je vse škofije, saj v klicu, nadpastirja volje, pod skrivnostjo, Luč zaznava. (stolni kanonik 1969, ravnatelj škofijske pisarne 1973, stolni prošt 1975, generalni vikar 1980)
Feniks	v njem Duha, se iz Spominčic pne, v ahathistos se Bogojodici, pod naslovom škof Cerniški. (pom. škof 1983) VENDAR
Ujetost	v ljubezen do vilinske lepote, v deželi ob Muri in Rabi razsute, pod pozabo skriti ne zmore.
Jo	v Stopinjah besede, v sledi zlatega peresa, v psalmih župnika z vasi..., pod Kapljo na vedru, radostno izpoje.
Žejo	v znanje o nekdanjosti, spreminja,« v poznanje rodovom sedanjim, in pod Okrogline obokom, vsem otrokom.
Enako	v grbu, palici pastirski, v Šibile sporočilo, tlijo pod grudo domačo žarki ljubezni.
168
Jubilejne stopinje
Faros v zalivu Slovenske krajine, v veličini poznanja božje pisave, pod krili duše, sveti njegove.
Utrinek v kresnički, v vrsticah teh, v snet, je zgolj ujeta sled, pod svetlobo veličine...
... ki jo živit
DUHA NAS VELIKAN že - 80 - let.
P.s. Bog Vas, dragi rojak, ohrani med nami še mnogo let - čestita in želi župnija domača.
Župan Alojz Flegar izroča priz-
Franc Gomboc
Janez Gregor, častni občan občine Tišina
V knjigi "Od murskih ravnic do vinskih goric", Življenjepisi Prekmurcev in Prlekov ob Muri, uredila Marija Makarovič, Radenci 2001, najdemo na straneh 95 do 110 tudi življenjepis "diamantnega" mašnika Č. kanonika in župnika v pokoju Janeza Gregorja.
Njegovo življenjsko pričevanje povzemam takole:
Rojen 10. decembra 1911 v Murski Soboti. Na očeta, ki je padel v prvi svetovni vojni, ima edini spomin, ko ga je s kolesom peljal k babici v Satahovce, kjer je potlej živel.
Želel je postati šofer. Po božji previdnosti pa je postal "šofer za duše svojih faranov." Njegova mati Julijana, rojena Bencak, je bila v mladih letih pri svojem sorodniku, župniku Alojzu Kuharju, pri Nedeli v Gornjih Petrovcih. OČe Štefan Gregor je bil fijakar pri soboškem grofu Szaparyju. Vozil je duhovnike in zdravnike k bolnikom.
Naš jubilant je svoja mladostna leta preživel pri babici in dedku v Satahovcih. Po osnovni šoli je
nanje župniku Janezu Gregorju obiskoval gimnazijo v Murski
Jubilejne stopinje
169
Soboti in v Ljubljani, kjer je maturiral. V duhovnika je bil posvečen leta 1935, Njegovo prvo službeno mesto je bilo Rajhenburg (Brestanica) s 14 podružničnimi cerkvami. Tam je veliko prepešačil, morda mu je to pripomoglo, daje pri 90 letih še čil in zdrav, Med vojno je bil vojni ujetnik v Liibecku, nato hišni duhovnik pri 83 letni grofici Eszterhazy v Csakvaru na Madžarskem. Po kratkem kaplanovanju v Beltincih je 1943. leta prišel na Tišino za kaplana. Tuje postal tudi župnik. V zasluženi pokoj je stopil 1. avgusta 2001. Se pravi, daje že 58 let na Tišini.
V soboto, 30. junija 2001, mu je na svečani seji župan občine Tišina Alojz Flegar podelil diplomo, na kateri je zapisano: Občina Tišina podeljuje naziv Častni občan Janezu Gregorju.
Razlog: Bil je in je še danes prijeten sogovornik z vsakim ne glede na njegovo versko ali politično pripadnost. Posebej seje razveselil razvoja krajev ob Muri, ki so z leti postajali vse lepši. Poudariti je treba tudi njegov prispevek k obnovi župnijske cerkve Marijinega rojstva, k postavitvi spominskega obeležja "prekmurskemu Slomšku" dr. Francu lvanocyju, k obnovi kapel in nabožnih znamenj.
Naj se diplome še dolgo veseli 1
Jože Gerič
V spomin Štefanu Balažiču
Pokončen mož pokončnega duha, iz skromne zemlje polanske doma. Otrok zasanjane ravnice preprost in tih, z jelšami in hrastom zraščen. V mladosti zgodnji hitel pogled ti je v višine in želel božje si bližine. Ko glas Gospodov je poklical na evangeljsko pot, kot deček Samuel odzval si se takoj.
Odslej tvoj ornament Frančiškovo uboštvo, pesem ptic,
svobodni let z bratom vetrom.
Posvetni slavi, bogastvu in slastem si se odrekel, dobil nazaj si boljši delež
Božjih globočin in visočin. Dozorel klasje zgodaj v stoterni sad, vse drugim dal si svoje brat.
Služabnik božji v malem in velikem zvest do konca svojih let. Naj večni ti Sodnik podeli neskončni sij nebes.
170
Odhojene stopinje
Jožef Smej
Sodelavcem STOPINJ v spomin
1.	Janez Šoštarec, up. župnik
V začetku leta 2001 mi je pisal: "Ti me boš pokopal, ker si gledal v moj grob."
Prerokba seje izpolnila. V sredo, 2. maja 2001, popoldne so ga pri Sv. Trojici v Slov, goricah ob romarski župnijski cerkvi našli mrtvega. Po slovesu pri Sv. Trojici v petek, 4. maja, sem vodil pogreb na Krajni. Tam je pokopan tudi njegov brat upokojeni župnik Jožef, ki je umrl leta 1976. In takrat naj bi tam na pogrebu njegovega brata v duhu res gledal tudi v Janezov grob (prim. Stopinje 6 - 1977, 131-133).
Janez se je rodil 10. februarja 1918 v verni kmečki družini na Krajni. Gimnazijo je končal v Mariboru. Skupaj z deset let starejšim bratom Jožefom seje vpisal v bogoslovje v Djakovem. Bogoslovni študij je nadaljeval v Sombotelu, kjer je bil 7. februarja 1943 posvečen v duhovnika. Po novi maši na Tišini je med vojno služboval kot kaplan v Alsobagodu in v Lendavi. Po vojni pa v Ljutomeru, na Bizeljskem, v Črensovcih in pri Sv. Juriju v Prekmurju. Po kaplanskih postajah na Šestih krajih je bil župnijski upravitelj pri Sv. Benediktu v Kančevcih, v Zagorju, na Kobilju in končno kot župnik v Dolencih. Leta 1978, ko je dopolnil 60
Odhojene stopinje	171
let življenja, seje kot upokojeni župnik 15. julija naselil v frančiškanskem samostanu pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah.
Zelo zanimiv je njegov članek Zapozneli žonglerski talent (Stopinje 6 - 1977, 189-191).
Odlikujejo ga tekoč jezik, svojevrsten slog in izvirne primere.
Vsak letnik Stopinj je z zanimanjem prebral.
Že več let pred smrtjo sije dal na božji njivi postaviti nagrobnik z napisom: MED ROJAKI ČAKA OBUJENJE ŠOŠTAREC JANEZ, MAŠNIK.
Kak mesec, preden se je poslovil, mi je o Božjem služabniku mučencu Danijelu Halasu, s katerim je služboval v isti dekaniji, povedal: "Halas je bil zares duhovnik svetniškega življenja." Škoda, da ga nismo še kaj več vprašali o drugih dveh duhovnikih, njegovih rojakih, o dveh Jožefih Kleklih. Tako legajo v grob marsikatera dragocena pričevanja...
2.	Prof. Leopold Mihelič, biseromašnik
Rodil seje 3. oktobra 1906 v župniji Ptuj - Sv. Peter in Pavel, v duhovnika je bil posvečen 10. julija 1932 v mariborski stolnici. Kot kaplan je služboval v Slovenski Bistrici. V tistem času je naredil tudi profesorski izpit. Po vojni je odšel v Francijo in v ZDA. Leta 1992 seje vrnil v domovino in živel pri svojih sorodnikih v Mariboru, Kuzmičeva 3. Tam je umrl 25. maja 2001. Na pobreškem pokopališču je 31. maja vodil pogreb Škof dr. Franc Kramberger.
Mihelič je bil v mariborskem bogoslovju sošolec Božjega služabnika Danijela Halasa. Halas je bil sobni prefekt v bogoslovnem semenišču. Mihelič je pripovedoval, daje bil Danijel vzoren bogoslovec. Od tedanjih 12 gojencev IV. letnika (šolsko leto 1931/32) živita še dva: Jožef Orešnik, biseromašnik v pokoju in dr. Martin Kolenc, zdravnik v pokoju.
Mihelič ni bil sicer v ožjem smislu sodelavec Stopinj, vendar seje zanimal za Halasa in je rad prebiral Stopinje.
3.	Matija Hajdinjak, up. župnik
V petek, 29. junija 2001, zgodaj zjutraj^je nepričakovano umrl v soboški bolnišnici (Rakičan).
Rodil seje 13. januarja 1945 v kraju Žižki (črensovska župnija). Po osnovni šoli seje odpravil v Vipavo in je tam na Srednji verski šoli maturiral. V duhovnika je bil posvečen v Murski Soboti^ 29. junija 1969, skupaj z drugimi desetimi diakoni. Njegove dušnopastirske postaje: duhovni pomočnik pri sv. Jakobu v Slov, goricah, kaplan v Lendavi, župnijski upravitelj v župniji Marija Širje, župnik pri Sv, Bolfenku v Slov.
172
Od hoj ene stopinje
goricah (1975-1993), župnik v Martjancih (1993-1999) in potem duhovni pomočnik prav tam.
Potem ko so se v soboto, 30. junija, v marijanski cerkvi poslovili od njega dekanijski duhovniki, je bil v nedeljo, 1. julija, pogreb v Crensovcih. Okrog 100 duhovnikov je somaševalo zanj. Tam na Božji njivi ob rojaku dr. Ivanu Zelku čaka vstajenje.
O dogodkih v marijanski župniji je M. Hajdinjak izčrpno poročal v šestih letnikih zbornika STOPINJE (1995 - 2000). '
Dokler bo stal Dom sv. Martina v Martjancih, bo živel tudi spomin na župnika Matijo Hajdinjaka.
4.	P. mag. Štefan Balažič
V sredo, 25. julija 2001, je v Karlobagu okrog 15. ure nepričakovano umrl, potem ko je dve uri prej še z udeleženci duhovnih vaj somaše-val.
Rodil seje 22. septembra 1941 v Mali Polani. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Osijeku in v Zagrebu (nadškofijska gimnazija). Kot kapucinski redovnik je začel bogoslovni študij na Teološki fakulteti v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Innsbrucku. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1967 v mariborski stolnici. Prvi magisterij iz teologije je naredil v Ljubljani. Njegovo magistrsko delo ima naslov: "Okrožnica Humanae vitae, predzgodovina, smisel, odmevi, dopolnitev episkopatov." Obsega 87 strani. Drugi magisterij je naredil v Rimu, na Antonianumu, in sicer iz pedagogike. V Gradcu je leta 1983 diplomiral iz pastoralnega svetovanja.
Njegove službe: 1971 vzgojitelj kapucinskih bogoslovcev, 1973 namestnik predstojnika slovenskih kapucinov, 1976-1985 provincial in spet provincial od 1996 do prezgodnje smrti.
Kot župnijski upravitelj v Martjancih (1988-1993) je organiziral proslavo 600-letnice župnijske cerkve in župnije ter pripravil vse potrebno za zidavo Duhovnega centra v Kančevcih. Matija Hajdinjak, naslednik p. Balažiča v Martjancih, je zapisal: "Z avgustom 1993 seje končalo petletno dušnopastirsko delo patrov kapucinov v marijanski župniji. Tako p. Štefan Balažič, kakor p. Stanko MatjaŠec sta se 1. avgusta poslovila in se preselila na Bedenički breg v duhovni center v Kančevcih. Vsem trem patrom: Štefanu, Stanku in Pashalu, ki so se s svojim zavzetim dušnopas-tirskim delom globoko zapisali v zgodovino marijanske župnije, naj bo tudi na straneh Stopinj izrečena iskrena zahvala" (Stopinje 24-1995, 235). Leta 1994 je p. Štefan odšel v Celje, leta 1999 pa seje preselil v škofjeloški kapucinski samostan.
Na pogreb p. Štefana so 30. julija v Štepanjo vas prihiteli vsi trije slovenski škofje ordinariji in tudi apostolski nuncij.
Strokovni članki p. Štefana, predvsem v Cerkvi v sedanjem svetu in v Stopinjah bodo ohranili svojo aktualnost tudi v prihodnje.
Odhojene stopinje	173
5.	Štefan Toth, števanovski župnik
Rodil se je 22. septembra 1955 na Gornjem Seniku materi Tereziji, Slovenki. Bogoslovje je študiral v Gydru in bil v Sombotelu na telovo 18. junija 1981 posvečen v duhovnika. Po novi maši 21. junija na Gornjem Seniku je bil nastavljen za župnika v Števanovcih. Poleg svoje župnije je leto dni soupravljal tudi dve ostali slovenski župniji v Porabju, Dolnji in Gornji Senik.
Od 17. septembra 1984 je Slovenska bogoslovna akademija v Rimu priredila lvanocyjev simpozij. Na tem simpoziju je sodeloval tudi župnik Stefan. O lvanocyju je iz Kalendarja Srca Jezušovoga 11 (1914) prebral med drugim tudi tole: "V čemer pokojni gospod dr. Franc lvanocy m imel para in zaradi česar so ga raznolični liberalčki najbolj črtili: to je bila njegova velika ljubezen do svojega slovenskega ljudstva in navdušenost za slovenski jezik. Vpričo vseh neprijateljev je neustrašeno oznanjal, da ima tudi Slovenec naravno pravico do svojega jezika, ki ga ne sme nikdar in pod nobenim pogojem zavreči" (str. 95).
Stefan kot župnik v Števanovcih ni zavrgel slovenskega jezika. Iz raznih okoliščin pa ga ni mogel v cerkvi povsem izpeljati. Pogreb, ki je bil v četrtek, 2. avgusta v Števanovcih, je pokazal, daje župnik Štefan po svojih močeh v besednem bogoslužju uporabljal materinščino. Pred mašo so verniki v do kraja napolnjeni cerkvi molili rožni venec v slovenskem jeziku. Pogrebno slovesnost je vodil generalni vikar sombotelskega škofa Jozsef Brenner. Ob njem sta bila pisec tega članka in dr. Laszlo Gyiirki, kdrmendski župnik in dekan. Med okrog 50 duhovniki jih je bilo 9 iz Prekmurja. Berilo (Rim 8, 31-39) je v knjižni slovenščini zelo lepo prebral domačin laik. Ustrezna dela iz Tretje evharistične molitve sta v slovenščini odmolila prej omenjeni pisec in prelat Martin Poredoš. Poleg drugih pesmi so navzoči verniki peli evharistično pesem "Tebe ljubi moja duša", na grobu pa " O duša idi k svojemu Bogu, ki te je ustvaril..."
Po maši v cerkvi sem spregovoril kot prvi govornik, nato števanovski cerkveni odbornik in še predstavnik Porabskih Slovencev Martin Ropoš. Vsi trije seveda v slovenskem jeziku. Cerkveni odbornik je naglasil gorečnost župnika Štefana do duš, posebej do bolnikov. Našteval je slovenska imena krajev, kamor je hodil župnik Štefan na sprevidenje: Števanovci, Verice, Andovci, Otkovci, Slovenska ves, Sakalovci... Martin Ropoš pa je med drugim povedal: "Pred kratkim smo se razveselili, ko smo zvedeli, da na Gornji Senik dobimo domačega slovenskega duhovnika (Ferenca Merk lija - op J. S.). Bogu hvala, smo rekli. Sedaj bomo imeli dva slovenska duhovnika, in sicer ne samo v Števanovcih, ampak tudi na Gornjem Seniku. Gospod Bog nas vendarle ima rad in ne dopusti - tako smo se radovali - da bi izumrle naše lepe porab-ske molitve in z molitvami vred tudi naša slovenska duša. Prepričani smo, da Bogu najbolj ugaja, če se mu vsak vernik priporoča, v svoji materni
174
Odhojene stopinje
besedi. Naše veselje pa ni trajalo dolgo. Vse kaže, da Porabski Slovenci nismo vredni, da bi hkrati imeli dva slovenska duhovnika kot pred časom števanovskega gospoda Ludvika Markoviča (1908-1981) in gornje-seniškega gospoda Janoša Kiihara (1901-1987). Gospod Kuharje bil steber slovenstva tu v Porabju in je dočakal lepa leta. Dana mu je bila najlepša smrt, ki si jo lahko želi dušni pastir: pred 15 leti je umrl v cerkvi pred oltarjem pred sveto mašo. Njegov učenec Štefan Toth je tudi doživel podobno smrt ob števanovski cerkvi, samo bolj tragično, ker je za seboj pustil mater, ki je ostala sama (...). V zadnjem času je naš gospod Štefan bil že zelo bolan. Zato ne bodimo krivični, marveč pomislimo na to, daje njegova smrt bila daritev Bogu, podobna daritvi plebanuša Janoša Kiihara. Učitelj in učenec sta se zagotovo že srečala tam pri Bogu Očetu." Naš sobrat Štefan sicer ni bil sodelavec Stopinj v ožjem smislu. Dovolil pa je, daje bila njegova nova maša opisana v Stopinjah (letnik 11 - 1982, 143 - 148, avtorja Lojze Kozar ml. in Jože Zadravec) in je dal na voljo vire za zgodovino števanovske župnije (Stopinje 23 - 1994, 74 - 81).
Naj ta zapis velja v spomin tudi drugim "sodelavcem" Stopinj, to je dragim bralcem in širiteljem, ki jih je Bog poklical k sebi v času od izida STOPINJ 2001 do novih STOPINJ 2002.
Franc Tement
Odšla sta
V letošnjem zgodnjem poletju sta se preselila na njivo večnega počitka dva zelo zaslužna člana naše slovenske skupnosti v ZDA Tony Tkalec in Marija Rebrica.Oba sta bila dolgoletna naročnika in vestna bralca Stopinj. Pa ne le to, oba sta bila zavzeta kulturnika med našimi slovenskimi rojaki. Tony Tkalec je dolga leta zavzeto sodeloval pri oblikovanju in tudi pri oddajanju slovenske ure na čikaškem radiu, ki seje oglašal sleherni petek.
Tudi pokojna Marija Rebrica (sestra Gizelle Rebrica, ki se je že pred dobrimi desetimi leti preselila v večnost in je bila dolga desetletja pojem med kulturniki v ZDA), se je obilno kulturno udejstvovala med svojimi rojaki. Zlasti je rada nastopala s pozdravnimi nagovori ob raznih kulturnih srečanjih. Ne smemo pa pozabiti pri tej ženi izredno široko srce za razne oblike pomoči med rojaki v Ameriki, posebej je veljala njena ljubezen mnogim potrebnim v njeni stari domovini. Ta žena je mnogo pripomogla pri graditvi nove cerkve v čast Antonu Martinu Slomšku na Gornji Bistrici. Njen delež je pomemben tudi pri izgradnji kulturnega doma v Lemontu, ZDA.
Odhojene stopinje
175
Tonv Tkalec
V 59. letu življenje je zavratna bolezen (rak) 5. maja 2001 prerezala nit življenja Tonetu Tkalcu. Z ženo Darinko sta imela sina in hčerko.
Tone Tkalec je bil list slovenske domovine, rojen na Gornji Bistrici v Prekmurju. Gimnazijo je obiskoval v Črensovcih, gostinsko šolo pa v Novem mestu, kjer je tudi nekaj časa predaval. Leta 1972 je prišel v New York, nato pa k bratu Ivanu v Chicago. Tu je spoznal in se poročil z Darinko Rebrica.
V Chicagu in okolici je delal v raznih podjetjih, dokler mu je zdravje dopuščalo.
Tone je bil član društva Prekmurje Socila Club in slovensko ameriško radio kluba, kjer je deset let sodeloval pri programih radijske oddaje.
Bil je predsednik Prekmurskega kluba, član SKC in Slovensko verskega središča v Lemontu. Sodeloval je kot bralec beril pri božji službi. Imel je prijeten nastop in zato so ga ljudje zelo radi poslušali.
Tonyje bil do vsakogar ljubezniv in ob slehernem srečanju z rojaki je bil vedno zaželjen. Rad seje ukvarjal s športom, mnogo je prepeval in menda ni bilo slovenske pesmi, ki je on ne bi znal posebno lepo zapeti. Slovenski rojaki ga bodo zelo pogrešali, saj je bil splošno priljubljen in spoštovan. Viden dokaz za to je bil njegov veličasten pogreb.
Tony, spočij se v Bogu, Med številnimi pri-_ w. ,	iatelii boš ostal vedno prisoten s svojim prijaznim
Družina pokojnega nasmeškom.
Tonyja Tkalca
Iz pisma Tonyjeve soproge:
Dragi gospod župnik Tement!
Rada bi se vam iz srca zahvalila za ganljivo izraženo sožalje ob izgubi mojega ljubega moža Tonyja in naše ljube mame Marije Rebrica.
Bridko me je pretresla moževa izguba, pa seveda tudi vso rodbino. S smrtjo soproga Tonyja bo naše življenje za mnogo let izgubilo sončno veselje. Za svojim očkom zelo žalujeta tudi hčerka Nataša in sinek Jozon. Razumljivo, saj je bil Tony oče, ki mu ga daleč naokoli ni bilo para. Zelo pa žalujemo tudi za mamo, ki so nas otroke že zmlada učili, kako moramo Boga spoštovati, se mu zahvaljevati za vse dobro, tudi za preizkušnje. Taka huda preizkušnja je za nas dvojna smrt: odhod dragega Tonyja in smrt dobre mame. Oba sta bila globoko zavedna Slovenca. V naših srcih bo njun spomin ostal nepozabljen.
176
Odhojene stopinje
Marija Rebrica
Marijo Rebrica je Bog poklical k sebi 21. maja 2001. Doživela je 86 let s številnimi križi požlahtnjenega življenja.
Marija Rebrica je zagledala luč življenja na Gornji Bistrici v Prekmurju. Marija je izgubila očeta v prvi svetovni vojni. Njegovo ime je med mnogimi drugimi vklesano na spomeniku za črensovsko cerkvijo, na spomeniku padlim vojakom med prvo svetovno vojno. Spomenik je dal postaviti tedanji črensovski kaplan dr. Jožef Meško. Od velike žalosti je po šestih mesecih rojstva najmlajše Marije umrla tudi mati. Ostali so nepreskrbljeni trije otroci: Gizella, Marija in
brat Jožef. Otroci so našli zatočišče pri sorodnikih in tam tudi odraščali. Marija seje izučila za šiviljo. Življenje je poklonila trem otrokom: Mariji, Nacetu in Darinki.
Ko so sestra Gizela, hčerka Marija in sin Nace odšli v Ameriko, se jim je leta 1962 pridružila tudi ona s hčerko Darinko. Kolikor je mogla, je hčerki pomagala v frizerskem salonu. Mama Marija nikoli ni pozabila svoje domovine. Rada je priskočila na pomoč, kjer je mogla in kjer je bila pomoč najbolj potrebna. Pokojnica ima znatne zasluge pri gradnji nove cerkve na Gornji Bistrici. Celotno organizacijo je vodila njena sestra Gizella.
w Mama Marija je bila članica društev: Sv. Ane KSKJ štev. 170 fare sv. Štefana. Bila Članica tudi Materinega društva, Prekmurje Scila Kluba, Slovenskega Radio kluba in Slovenskega kulturnega centra. Po dokončani izgradnji cerkve A.M. Slomška na Gornji Bistrici je darovala sama za zvon, ki je sedaj nameščen pri mrliški vežici na pokopališču na Gornji Bistrici.
Marija Rebrica je mnogo darovala in delala za Slomškov sklad. Vedno je sprejemala in poskrbela za duhovnike, ki so obiskali Ameriko, med njimi je bilo kar nekaj Škofov.
Marija Pomagaj v Lemontu je bil njen drugi dom. Tja je rada zahajala in se v svojih življenjskih težavah priporočala njenemu varstvu. Pogosto je rada dejala, da z močnim zaupanjem v Boga lahko narediš mnogo dobrega. Njen dober posluh in mehak pevski glas je nemalokrat olepšal naše slovensko petje, pa naj je bilo v cerkvi ali v Kulturnem domu.
Zelo ponosna je bila na svoje ugledne in spoštovane družine: Marije Glavač, Naceta in Ivanke Rebrica in Toneta Tkalca.
Življenje mame Marije Rebrica ni bilo z rožicami postlano, saj je zelo zgodaj izgubila svojo mater. Tudi sicer je bilo njeno življenje trdo, a polno zaupanja v Boga.
Tiskane stopinje
177
Uiuvcntus) po vprašanjaz i p r •	u.m.—Aa (los|1 >	,
o pol štirih Potem gk ‘ k :'.*	dnevi grškega m r nT?i
marijo, apostolsko ven , . nedeljo, zato so sc kristi m, . * ! nih zapovedi. 7 zakrame' 1 v nedeljo že pred sončnim v i 'i '' in ljubezni. Sledi petje isl (6--120) piše cesarju Tni-n /'1°dom. Ru । popoldanska božja sluz e.sscnt soliti stato dir • ' ° i° Usla0®ni na In sedaj? Na pragu tro quasi Deo dicere seru™ an,C 'uccm conver evanje nedelje podpirak ado na natančno dolnče.. '')Vlcen' ' <1 P 10.97 ia se je razmahnilo prazicti izmenično himna k," .a” ni‘ zbratI že t preživljali čim dlje od । prebil srčnr i i n° knstusu kot Bogu " () J : konca tedna" je prcnapSpm	kolnozneie!
avnostmi. I apez. Janez i ‘>'ustal)cna navada, zapisana iu// v času Muifa sv. i.a .'boj pomešati obhajanja n)bhajanjc nedelje v času kanoničnih vizitacij v letih . Drugi vatikanski koncil |';	^javnem mestu naše Slovcnšm> (brez \ i
liki
etih pa zapojejo vsi
in pel
em
Franc Kuzmič
Ustvarjanost dr. Jožefa Smeja v obdobju 1992 - 2001
Bibliografija del škofa dr. Jožefa Smeja za obdobje 1963-1992, ki jo je sestavil Franc Kuzmič, je bila objavljena v Zborniku soboškega muzeja 3 (Murska Sobota 1994) na str. 131-141. Po desetih letih in hkrati ob visokem življenjskem jubileju - februarja bo namreč dočakal svojo 80 letnico življenja - se je izpod njegovega peresa nabralo ponovno dokaj veliko enot, bodisi znanstvenih, leposlovnih ali prevodov. Na tem mestu se tudi gospodu dr. Smeju in knjižnici teološke fakultete v Mariboru zahvaljujem za pomoč pri nekaterih nejasnostih, ki so se pojavile med sestavljanjem bibliografije.
1992
Duhovna podoba misijonarja Kereca v njegovih pismih, v: Zbornik simpozija o msgr. Jožefu Kerecu. Ljubljana (Katehetski center) 1992, 77-84
1993
Franc Ivanocy : (1857-1913), v: Dom in svet (Maribor) 6 (1993), 171-178
Gospod, spomni se moje kongregacije, ki si jo imel v lastni od začetka, v: Virtuti et musis 29 (1993) 2, 42-48
178
Tiskane stopinje
Introitus za Kleklove dni, v: Stopinje 1993, 139-142
Moj drugi brevir, v: Oznanjenje (Stranice) 14 (1993), 79-81
Ob slovesu od dr. Franca Bajleca, v: Stopinje 1993, 160-162. - Podpis J. S.
Odšel je Karel Puhan, v: Stopinje 1993, 164-165. - Podpis J. S.
Pismo Jožefa Košiča iz leta 1863, v; Stopinje 1993,62-65
Premišljevalna molitev, v: Stopinje 1993, 19-27
Profesorju Jožetu Benkoviču v spomin, v: Stopinje 1993, 163-164. -Podpis J. S.
Slikar Jože Zel, v: Stopinje 1993, 142. - Podpis J. S.
Soneti z akrostihom ob jubilejih 1992-1993, v: Stopinje 1993, 73-74
Szentbeszed Tomislav Šantak ujmisen, v: Stopinje 1993, 157-158 Življenjski jubileji 80 let, v: Stopinje 1993, 156-157. - Podpis J. S. 1994
Čudodelni Devici na Gorci, v: Stopinje 1994, 104-106
Direktorij za službo in življenje duhovnikov. Prevedel Jožef Smej. Ljubljana : Družina, 1994. 102 str. ; 20 cm
Družinski rožni venec. Iz Svetega pisma izbral Jožef Smej. 1. ponatis. Ljubljana : Slovensko biblično gibanje, 1994. 22 str. ; 15 cm
Družinski rožni venec. Iz Svetega pisma izbral Jožef Smej. Ljubljana : Slovensko biblično gibanje, 1994. 22 str. ; 15 cm
Kleklovo snovanje mesečnika Dober Pastir leta 1899, v: Stopinje 1994, 36-40
Marijin venec, v: Ognjišče (Koper) 30 (1994) 7/8, 27
Marijanska župnija v perspektivi 600 let, v: Kronika (Ljubljana) 42 (1994) 2, 61-71
Nekateri spomina vredni možje marijanske (pra)župnije, v: Zbornik soboškega muzeja 3. Murska Sobota (Pokrajinski muzej) 1994, 105-109
Tiskane stopinje	179
Ob odhodu župnika Rada Juneža, v: Stopinje 1994, 157-158
Osemdesetletnica Jakoba Šešerka, v: Stopinje 1994, 152
Posvečena samota : duhovne vaje za duhovnike. Stranice : Oznanjenje, 1994. 178 str. : ilustr. ; 22 cm
Premišljevalna molitev ob evangelijskih odlomkih, v: Stopinje 1994, 1923
Spremna beseda, v: Jože Topolovec: Kdo je angel? Stranice (Oznanjenje) 1994, str. 174
Spremna beseda, v: Amabilis Šolar: Kronika frančiskank Brezmadežne. Slovenska Bistrica (Provincialno vodstvo FBS) 1994, str. 7-8
Življenje in pomen Jožefa Košiča, v: Košič in njegov čas. Zbornik razprav o Jožefu Košiču. Budimpešta (Košičev sklad) 1994, 53-59
1995
Dr. Valter Dermota - in memoriam, v: Stopinje 1995, 188
Dve pismi iz leta 1779 za osvetlitev vprašanja šolnikov in šolstva v
Prekmurju, v: Zgodovinski časopis (Ljubljana) 49 (1995) 4, 607-611
Kleklova dušnopastirska dejavnost skozi prizmo osebne svetosti, v: Kleklov simpozij v Rimu. Celje (MD) 1995, 37-44
Križev pot. Maribor: Slomškova založba, 1995. 57 str. ; 20 cm
Nastajanje, izid in začetne težave Marijinega lista, v: Stopinje 1995, 4450
Premišljevalna molitev ob rožnem vencu, v: Stopinje 1995, 23-28
Prvi introitus za Kleklov simpozij, v: Stopinje 1995, 141-142
1996
Birma na Gornjem Seniku, v: Stopinje 1996, 113-115. - Podpis S
Nekaj biserov iz Matejevega evangelija, v: Stopinje 1996, 17-19
O Mariji ni nikoli dovolj, v: Virtuti etmusis 32-2 (1996) 15-18
Po sledeh škofa Slomška, v: V edinosti (Ljubljana-Maribor) 1996, 11-13
180
Tiskane stopinje
Pot k veri. 4. spop. izd. Celje (MD) 1996, str. 111-131. (Soavtor)
Problemi gornine, desetine in robote v Bogojini v 17. in 18. stoletju, v: ČZN (Maribor) 1996, zv. 2, 163-173
Soneti ob duhovniških jubilejih - 1995, v: Stopinje 1996, 49-50
V spomin sodelavcem Stopinj, v: Stopinje N96, 153-154
Varga Sandor; A lendvai plebania templom tbrtenetebbl. Gyor 1992, v: Stopinje 1996, 157-159
Večna hvala tebi, angel varuh, v: Zlata lestev do nebes : zbirka naj lepših pripovedi o angelih. Ljubljana (Družina) 1996, 8-11
Velikan s Krajne: Jožef Klekl st., 1874-1948. Stranice : Oznanjenje, 1996. 341 str. : ilustr. ; 21 cm
1997
Adventna - Marjanu Turnšku za god, v: Lipica (Maribor) 67 (1997) 17. -/Pesem/
Družinski rožni venec. Iz Svetega pisma izbral Jožef Smej. Ljubljana ; Slovensko biblično gibanje, 1997. 23 str.; 16 cm
Duhovna priprava na jubilejno leto 2000, v: Stopinje 1997, 17-19
Hvaležno se jih spominjamo, v: Stopinje 1997, 155-159
Knjigi na pot, v: Peter Krečič: Bogojina : Plečnikova cerkev Gospodovega vnebohoda. Murska Sobota (Pomurska založba) 1997, 7-9
Murski Črnci in njihov jubilej : 1897-1997. Murski Črnci 1997. 105 str.: ilustr.; 21 cm
Ob izidu novega prevoda Svetega pisma, v: Stopinje 1997, 39-40
Pot k veri. Ponatis 4. spopolnjene izdaje. Celje (MD) 1997, str. 111-131. (Soavtor)
Problemi slovenskega jezika v porabski župniji Kethely leta 1783, v; ČZN (Maribor) 1997, zv. 1, 38-42
Seje Mikloš Kuzmič v svojem prevodu evangyeliomov res naslanjal na Štefana KOzmiča?, v: Slavistična revija (Maribor) 45 (1997) 3-4, 533-544
Tiskane stopinje
181
Skrb Mikloša Kuzmiča za dijake, v: Zgodovinski časopis (Ljubljana) 51 (1997) I, 5-15
Svetemu pismu : v imenu ljudstva vse blagoslove, v: Stopinje 1997, 3235. - (Intervju, pogovarjal seje Jože Zadravec)
Trije biseromašni jubileji, v: Stopinje 1997, 152-154
1998
Bomo kristjani v tretjem tisočletju še zmeraj ločeni?, v: Stopinje 1998, 29-31
Duhovna priprava na jubilejno leto 2000, v: Stopinje 1998, 31-32
Janežičev prvi dnevnik, v: Stanko Janežič: Moj prvi dnevnik 1944-1946. Maribor (Slomškova založba), Trst (Mladika) 1998, 166-168
Mikloš Kuzmič med državnim aparatom, cerkveno oblastjo in fevdalno gosposko, v: Zgodovinski časopis (Ljubljana) 52 (1998) 1, 37-49
Ob Čergičevem zapisu pentametra Illuminatorum characteristicon, v; Stopinje 1998, 57-60
Pomen molitve rožnega venca, v: Franc Sušnik: Rožni venec. 2. izd. Maribor (Slomškova založba) 1998, str. 41-42
Prof. dr. Jože Rajhman : in memoriam, v: Družina (Ljubljana) 47 (1998) 33, 17
Slovenstvo Ivana Slepca (1872-1936), v: Stopinje 1998, 49-54
Spremna beseda, v: Milanka Dragar: Ljubezen duha. Stična (Cistercijanska opatija) 1998, str. 59-60
Težave in skrbi Mikloša Kuzmiča kot vicearhidiakonovega namestnika v letu 1779, v: Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor) 1998, zv. 1, 121-131
1999
Babica pripoveduje..., v: Oznanjenje (Rogatec) 20, 1999, 18-26
In memoriam: Ivan Matko in Avguštin Sraka, v: Stopinje 1999, 313-314
In memoriam: Jože Kološa-Kološ, v: Stopinje 1999, 308-310
182
Tiskane stopinje
Izrazimo čast slavnim možem, v: V edinosti (Ljubljana-Maribor) 1999, 193-197. - (Soavtor Franc Kramberger)
Janos Szily in slovenska okroglina (ob 200 letnici Szilyjeve smrti), v: Stopinje 1999, 45-47
Knjiga in njen pisatelj, v: Lojze Kozar: Licenci at Janez. Celje (M D) 1999, 5-8
Knjigi na pot, v: Damjan Prelovšek: Plečnikova sakralna umetnost. Koper (Ognjišče) 1999, 7-8
Meditacija ob Sagadinovi sliki Lončar, v: Stopinje 1999, 43-45
Mihi Sancta et Čara. Prevedel Jožef Smej. Maribor (Slomškova založba) 1999. 93 str. ; 18 cm
Novakov prevod Madacheve tragedije človeka, v: Stopinje 1999, 55-56
Ob prevodu Slomškovega duhovnega vodila Mihi Sancta et Čara v: Mihi Sancta et Čara. Maribor (Slomškova založba) 1999, str. 61-65
Ob vzhajajočem tisočletju, v: Communio 9 (1999) 4, 308-315
Premišljevanje ob litanijah k Bogu Očetu, objavljenih v Kiizmičevi Knigi molitveni, v: Stopinje 1999, 30-33
Slikar prof. Vlado Sagadin, v: Stopinje 1999, 43
Spomini na prof. dr. Vilka Novaka, v: Stopinje 1999, 89-92
Spremna beseda, v: Franc Vogrinčič: Krog skozi stoletja. Krog (Pripravljalni odbor) 1999, 2-4
Spremna beseda, v: Rozi Ternik: Križev pot : Kalvarija v Radljah. Ljubljana (Družina) 1999, str. 3-4
2000
Avgust Pavel, Tako pojem psalme v naročju slepe doline, v: Stopinje 2000, 196-197
Blaženi Anton Martin Slomšek, v: Stopinje 2000, 29-31
Čestitka ob osemdesetletnici prelatu in profesorju dr. Stanku Janežiču ob 80-letnici življenja, v: V edinosti (Ljubljana-Maribor) 2000, 181-182
Tiskane stopinje
183
Duhovniki iz župnije Bogojina, v: Stopinje 2000, 56-62
Dvanajsti zbirki na pot, v: Stanko Janežič: Nove zarje. Maribor (Slomškova založba) 2000, 143-145
Franc Kosar: 1823-1894, Braslovče : Župnijski urad, 2000. 28 str. ; 21 cm
Frideriku Gumilarju v spomin, v: Stopinje 2000, 190-191
In memoriam: Ludvik Duh in Alojz Gabor, v: Stopinje 2000, 187-189
Jubilejno leto 2000, v: Stopinje 2000, 38-40
Lovšetovim spominom na pot, v: Zdenko Lovše: Ne jaz, ampak Bog. Ljubljana (Družina) 2000, str. 5-8
Poslovil seje Štefan Dominko, v: Stopinje 2000, 192
Pot k veri. Ponatis 4. spopolnjene izdaje. Celje (MD) 2000, str. 111-131. (Soavtor).
Prekmurska legenda, v: Oznanjenje 22, 2000, 42-43
Priključitev Prekmurja Sloveniji : ob 80-letnici, v: Mohorjev koledar (Celje) 2000, 71-74 '
Slomšek in Prešeren v luči edinosti kristjanov, v: V edinosti. Ljubljana-Maribor 2000, 74-82
Spomini na Lojzeta Kozarja (1910-1999), v: Stopinje 2000, 125-131
Spremna beseda, v: Ivan Jerič: Moji spomini. Murska Sobota (Zavod sv. Miklavža) 2000, LIH
Szily Janos piispok es a "Tothsagh", v: Vasi szmele (Szombathely) 54 (2000) 3, 386-394
Szily Janos piispok tbrekvesei a szloven nyelvii pastorizacid es a "Szlovenszki Szilabikar" cimii szloven Abecek6nyv ujranyomasa erdekeben, v: Vasi honismereti es helytdrteneti kozlemenyek (Szombathely) 3 (2000), 8-13
V perspektivi tisoč let (1000-2000), v; Stopinje 2000, 47-52
184
Tiskane stopinje
V spomin Tereziji Luk, sodelavki Stopinj (1926-1999), v: Stopinje 2000, 194-195
2001
Bakovci in njihova zgodovina. Murska Sobota : Stopinje, 2001. 91 str.;
23 cm. (Z vratnic Slovenske okrogline)
Dan, ki se mu ne moremo odreči, v: Stopinje 2001, 44-46
Dr. Franc Markoj a-Markfi (1811-1861), benediktinec, rektor univerze, v: Stopinje 2001, 55-62
Knjigi na pot, v: Miroslav Slana: Slovenski sij svetosti : mladi mučenec Lojze Grozde. Maribor (Slomškova založba) 2001, str. 5-6
Nekaj spominov na prof. dr. Vaneka Šiftarja, v: Šiftarjev zbornik. Maribor (Pravna fakulteta) 2001, 149-155
Sestop s površine, v: Božje okolje (Ljubljana) 25 (2001), 7-8, 13
Skrb dekana Vendela Ratkoviča in dekanijske komisije za čistejši jezik v Malem katekizmusu Mikloša Luttarja iz leta 1888, v: Slavistična revija (Ljubljana) 49 (2001) 1/2, 85-93
Vesoljno Cerkev predstavljajo škofije, v: Vogelni kamen (Ravne na Koroškem) 3 (2001), 5, 3-5. - (Intervju)
Zbirki na pot, v: Terezija Luk: Cvet iz osamelih gred. Murska Sobota (samozaložba) 2001, 5-7
ŠE NEKAJ DODANEGA O SMEJU
Novak Vilko: Smej Jožef, v: Enciklopedija Slovenije. Zv. 12. Ljubljana (Mladinska knjiga) 1998, 83
Zver Stanislav: Pesem gorčičnega zrna, v: Stopinje 1998, 63-64
Tiskane stopinje
185
Ivan Jerič: Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, M. Sobota, 2001
Druga Jeričeva po smrti objavljena knjiga (v uredništvu Alojza Benkoviča, Stopinje) obravnava najbolj razviharjeni čas prekmurske zgodovine - madžarizacijo v najsilovitejši, uradno vpeljani obliki in prevratne dogodke na prelomu 19. in 20. stoletja.
Po sklenitvi dualizma so Madžari spočeli idejo o edino legitimnem madžarskem političnem narodu v okviru svoje države, drugim, po njihovem “nezgodovinskim narodom” pa so odrekali nacionalno legitimnost. V Prekmurju so madžarizacijo začeli t.i. nemešnjaki (kmetski plemiči), ob pomoči nastajajočega malomeščanstva. V Soboti so v ta namen ustanovili Kazino; ta je sistematično pomadžarjevala ljudske šole in krajevna imena, izdajala madžarski list (MeV - M. Sobota z okolico) in ustanovila splošno pomadžarjevalno prosvetno društvo (VMKE -Madžarsko prosvetno društvo Vendske krajine).
Prva naloga asimilacijske politike je bila pomadžarjenje državnih uradov, to so dosledno izvajali z nastavljanjem trdih Madžarov iz notranjosti države. V tej zvezi Jerič ugotavlja, da Madžari prekmurskim Slovencem niso pustili niti trohice narodne svobode. Vendar seje ljudstvo že od vsega začetka znalo uspešno upreti potujčevanju. Prva protiutež so bile Mohorjeve knjige, nato narečno pisane knjižne izdaje kot nadaljevanje prekmurske knjižne tradicije - vse to na pobudo lvanocyjevega kroga. Pomadžarjenju slovenskega podeželja seje krepko in uspešno upirala katoliška duhovščina s svojim doslednim bojem za slovenski verouk. Žal jo v tem niso podprli evangeličanski duhovniki, lesti so bili že od vsega začetka vneti madžarizatorji in dejavni člani VMKE-ja. Jerič dokazuje, kako je bilo cerkveno in kulturno življenje evangeličanov "prvi zastavonoša madžarizacije". K sreči so katoliški dušni pastirji bili v večini, saj so tudi zastopali dve tretjini prekmurskih Slovencev. Kljub pritiskom je naraščalo Članstvo mohorjanov, saj je v letih 1891 - 1900 štelo že skoraj 2500 članov. Sombotelski škof Istvan Vi Imos je upal zajeziti njihov vpliv s pobudo za izdajanje "vendskih" knjig, vendar domači narečni tisk (Kalendar najsvetejšega srca Jezusovega, Marijin list) ni izrinil mohorjevk, marveč celo dvignil Število naročnikov. Pač pa je ta tisk prekmurske Slovence dokončno narodnostno zbudil.
V sestavku o slovenski narodni skupini Jerič piše, da jo je sestavljala v glavnem narodno zavedna skupina’katoliških duhovnikov in kako seje le-ta tesno povezala z ljudstvom in slovenskim tiskom. Po smrti dr. Franca Ivanocyja so prevzeli pobudo narodnostnega boja njegovi učenci: oba Klek la, oba Kuharja, Ivan Baša, Jožef Sakovič in slednjič Jerič. Idejni vodja t.i. radikalno jugoslovanske skupine pa je bil Števan Kuhar, zbiralec prekmurskega narodnega blaga. Za narodno prebujenje Prekmurcev imajo zasluge tudi lazaristi s svojimi duhovnimi vajami, zlasti v okviru beltinskega misijona (1907). Odtlej sc prekmurski starši
186
Tiskane stopinje
pošiljali otroke študirat v Celje in Ljubljano. Tako so Prekmurci prišli do svoje slovenske inteligence, ki seje zavestno usmerila v slovensko osredje in na slovanski jug. K temu je prispeval svoj delež tudi salezijanski zavod v Veržeju.
Osrednji del knjige zavzema avtorjev življenjepis, združen z njegovim vključevanjem v narodnopolitično udejstvovanje na strani radikalno jugoslovanske skupine. O svojem političnem delu piše Jerič zgolj faktografsko, ne da bi ga posebej izpostavljal. Bolj v pripovedni obliki se razpiše le ob svoji vrnitvi z obeh front (srbske in soške), ob množičnem razbijanju in ropanju trgovin, ko se postavi na čelo boja za red in mir. Tu spodbije tezo Miška Kranjca o direktnem vplivu oktobrske revolucije na ta dogajanja v Prekmurju. Tem anarhističnim izgredom so očitno nadele revolucionarnega duha ideološke grupacije kasneje organiziranih levih sil slovenske politike.
V poglavju Borba za pripadnost Prekmurja Jerič opiše najprej soboški shod (1918), na katerem naj bi se Prekmurci izrekli za Madžarsko, a so se na njem že pojavljali medklici za Jugoslavijo. Na ljutomerskem shodu je Klekl že z resolucijo zahteval priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, kot tudi posebna eksperta za Prekmurje na mirovno konferenco v Parizu. Na radgonskem shodu (konec 1918) pod Jeričevim predsedstvom se je zbrala že elita prvoborcev za slovenske narodne interese. Tu so govorili že dr. Slavič, general Maister i.dr. Jerič je poudarjal pravico do samoodločbe narodov (Wilson). V tej zvezi seje pojavilo vprašanje, na kak način manifestirati samoodločbo naroda, s plebiscitom ali z vojaško zasedbo. Narodna skupina seje pripravljala na eno in drugo, pritegnila v ta namen domače dijake, študirajoče v Ljubljani, organizirala mreže širiteljev katoliškega tiska in navezovala stike z ljutomerskim in radgonskim narodnim svetom.
V prizadevanju za vojaško zasedbo Jerič piše, kako sta z Mihaelom Kuharjem odpotovala v Ljubljano prosit deželno vlado, naj ukrene vojaško zasedbo Prekmurja, a v Ljubljani sploh niso vedeli, kje Prekmurje leži. Napotili so ju na vojaško oblast. Na divizijskem poveljstvu so se sicer dali poučiti, a vojaške zasedbe niso obljubili. Pokrajinska vladaje izdala le plakate z zahtevo po Prekmurju. Po ponesrečenem vojaškem pohodu Hrvata Jurišiča (jan. 1919) in ko tudi Maister ni mogel poslati vojske v Prekmurje - rabil jo je na Štajerskem in Koroškem - so prekmurski narodnjaki končno poslali deputacijo v Beograd. Predsednik vlade dr. Korošec ji je zatrdil, da bi vojaška zasedba Škodovala slovenski strani na diplomatskem področju. Deputacija je dosegla le, da so iz Beograda poslali resolucijo v Pariz z zahtevo, naj mirovna konferenca priključi Prekmurje k Jugoslaviji.
Jerič v nadaljnjem opisuje, kako je nezanimanje slovenske vlade za Prekmurje nagnilo katoliške duhovnike, da so začeli misliti na avtonomijo v okviru madžarske države. Ta si je za to krepko prizadevala,
Tiskane stopinje
187
obljubljajoč prekmurskim Slovencem jezikovno, upravno in kulturno avtonomijo. Jugoslovanska skupina seje avtonomije bala, saj bi preprečila zedinjenje s Slovenci onstran Mure. Večina duhovščine s Kleklom vred seje začasno vnela za avtonomijo, Jerič pa je le vztrajal za priključitev k Jugoslaviji. V tem smislu je korigiral Kleklov načrt avtonomije, ki potem v Budimpešti ni prodrl, temveč dokončno propadel.
Po opisu vmesne rdeče vladavine Bele Kuna na Madžarskem - v Prekmurju Vilmoš Tkalec - se Jerič razpiše o Prekmurski legiji, njenem poskusu posredovanja na političnem prizorišču in kako jo je antanta prepovedala. Jerič je osebno apeliral na francoskega eksperta (majorja Reverdyja) za zedinjenje Prekmurja z Jugoslavijo, mu natančno zarisal narodnostno mejo. Rezultat tega je bil, daje Teritorialna komisija pariške mirovne konference prisodila Prekmurje Jugoslaviji (julija 1919). Jerič je v zanosu zmage brž sestavil še spomenico za priključitev porabskih Slovencev, a ta je bila žal zapoznela. Na osnovi odločitve mirovne konference je jugoslovanska vojska končno zasedla Prekmurje v avgustu 1919.
Za Jeričevo zgodovinopisno delo je pomembna tudi spremna beseda Vinka Škafarja. Medtem ko je Jerič v obdobju svoje razprave prekmurski evangeličanski Cerkvi lahko pripisal le raznarodovalno oznako v odnosu na slovenski živelj, je Škafar zajel širše obdobje reformacije na Slovenskem, poudarjajoč pomen in vlogo prve slovenske knjige tako v osredju slovenske narodne skupnosti kot v prekmurski pokrajinski književnosti. Po njegovem sta obe avtohtoni in zgodovinski Cerkvi, katoliška in protestantska, prispevali svoj delež za slovensko narodno samobitnost, vsaka v drugačnem zgodovinskem trenutku. V tej luči in ob pritegnitvi literarnozgodovinskih izsledkov akad. dr. Janka Kosa o vlogi reformacije in protireformacije je hotel JeriČevi knjigi dati večjo verodostojnost in zgodovinsko avtentičnost. Končno je označil pomen obeh JeriČevih del in pokazal na njuno mesto v razvoju slovenske narodne biti in njene samostojnosti.
J. Ftičar
Vilko Novak: Zbogom, življenje, 2000 Ljubljana (samozaložba)
Blizu dvesto strani obsegajoča pesniška zbirka s podnaslovom Nekaj pesmi vsega življenja obsega domala ves Novakov pesniški opus.
Uvodni del je posvečen spominu njegovih življenjskih sopotnic Vere in Vide ter sina Andreja, preostalo pesniško gradivo pa je razdelil na tri vsebinske sklope: osebne, prigodne in narečne pesmi.
Novakove pesmi v celem odlikuje globoka miselna pronicljivost ob močni čustveni
188
Tiskane stopinje
razgibanost, razpeti na vseobsežni diapazon življenja in dela posameznikov, ki jim pesnitev posveča. Vseskozi jih navdaja himnična domoljubna vznesenost, zlasti z avtorjeve ožje domovine. Pesmi z obrobja slovenskega narodnega prostora prežema globoka čustvena prizadetost ob usihanju narodne zavesti tamkajšnjega slovenskega življa in slutnji njegove bližajoče se narodne smrti. Velik optimizem in zanos pa veje iz verzificiranih posvetil veljakom slovenskega kulturnega življenja z zvrhano mero vzhičenosti nad njihovim ustvarjalnim delom. Slednje še posebej velja za kulturnike Novakove ožje domovine in Pomurja.
Oblikovno so pesmi sestavljene pretežno v svobodnem verzu, marsikatera pa spominja na klasične metrične sheme, zlasti na starogrški heksameter, vseskozi pa jih ožarja posrečen spoj literatnega sladokusca in tenkočutnega narodopisca. Slednje velja zlasti za narečne pesmi, saj imajo nostalgičen pridih starožitnosti preminulega - gmotno sicer skromnega, a duhovno in sploh duševno bogatejšega patriarhalnega kmečkega sveta.
J. Ftičar
Jožef Smej: Bakovci in njihova zgodovina, Murska Sobota, 2001
Izšla je že tretje knjiga dr. Jožefa Smeja, posvečena krajevnemu zgodovinopisju, tokrat nam predstavlja Bakovce v Prekmurju. S svojo že ustaljeno metodo nadrobnega iskanja in razbiranja zgodovinskih virov tudi tokrat zakoliči najprej zgodovinske mejnike kraja, nato šele zajame vse vidike življenja obravnavanega kraja v svojem prikupno kramljajočem slogu. Knjiga je izšla v zbirki Z vratnic Slovenske okrogline. Spremno besedo ji je napisal Martin Poredoš.
Dokaj skope zgodovinske podatke o kraju (lek
sikoni) pisec dopolni iz raznih virov, predvsem madžarskih srednjeveških listin in arhivov. Le-ti povedo, da so Bakovci kot kraj obstajali že pred letom 1323. Posebno poglavje posveti avtor kraju v fevdalni družbeni ureditvi. Nadrobno obdela posestniška razmerja v vasi, nazive in število svobodnjakov ter tlačanov in njihova imetja. Sledi dokument o dajatvah vasi in tlaki v turškem podložništvu sredi 17. stoletja. V poglavju o kanoničnih vizitacijah oriše najprej protestantske z začetka 17. stoeltja, širše pa se pomudi ob kasnejših katoliških. V tej zvezi ugotavlja, daje bilo v Soboti in okolici več evangeličanov kot katoličanov, le v Bakovcih je bilo več katoličanov kot evangeličanov. Poglavje zase zavzema bakovski plemič Adelffy, dvomi advokat (1716-1771) in z njim v zvezi sirotišnica z gimnazijo v madžarskem mestu Kbszeg; tu seje konec 18. in do srede 19. stoletja šolalo blizu 250 slovenskih dijakov iz Prekmurja, do leta 1920 pa celo 450. Med njimi so bila tudi znana imena prekmurskih duhovnikov
Tiskane stopinje
189
- pisateljev: Ivan Baša, Jožef Borovnjak, dr. Franc Ivanocy, Jožef Klekl ml., Franc Kolenc, dr. Franc Rogač. Najobsežnejše poglavje v Smejevi knjižici je Cerkev v Bakovcih; v njem dopolnjuje tovrstni spis Martina Poredoša v Stopinjah 1991, opiše zgodovino Adelffyjeve kapele in odločitev bakovskih vernikov za novo kapelo leta 1890. Le-to je dal povečati č. kanonik Ivan Jerič. Po zgraditvi župnišča v Bakovcih leta 1981 pod vodstvom soboškega župnika Martina Poredoša je bila ustanovljena nova, samostojna župnija v Bakovcih. Naslednje leto so cerkev povečali, leta 1995 pa obnovili njeno notranjščino.
Naslednji poglavji nam predstavita duhovnike in redovnice iz tega kraja, kot tudi tiste, ki so tu delovali. Enako temeljito je avtor obdelal osnovno šolo v Bakovcih, ustanovljeno 1870 in naštel vse učitelje na njej do leta 1991. Na kratko je orisal tudi kulturno dejavnost v vasi. Predvojni kulturni utrip sta zaznamovala Še dramska sekcija, instrumentalna in vokalna glasba. Izstopala je zlasti bakovska godba na pihala, prva tovrstna v Prekmurju, in nastopala po vsej okolici. V sklepnem poglavju je razvidna vsa povojna gradnja krajevne infrastrukture. Knjigo dopolnjujejo in likovno krasijo faksimili srednjeveških rokopisov in dokumentarni fotoposnetki krajevnih znamenitosti in vaških društev.
Jože FtiČar
Janko Kleibencetl: Ljudje v mojem srcu, 1997 Koper
Kratke črtice avtorjevih spominov iz otroštva, pripovedi o trdem boju za obstanek na revni prekmurski zemljici. Kalejdoskop tipičnih kmečkih značajev, orisanih z nekaj skopimi realističnimi potezami, z rahlo, nevsiljivo merico humorja. Zbirko je ilustriral Bogdan Potnik.
Na zavihku knjižice beremo, da o Goričkem v Prekmurju na tak način ni pisal še nihče (Silvo Fatur). Resnici na ljubo je treba reči, daje prekmurskega človeka na Goričkem že desetletja prej predstavil pisatelj Lojze Kozar, in to v Številnih povestih.
J. Ftičar
Janko Kleibencetl: Sezonci, 2000 Maribor, zbirka Od srca do srca
Pripovedi o sezonskih delavcih iz Prekmurja, zvečine z Goričkega, njihovem iskanju zaposlitve, odhajanju na sezonska dela blizu in daleč, o njihovem počutju pri trdem vsakdanjem delu in hrepenenju, polnem domotožja. Z avtentičnimi pripovedmi, posnetimi iz pripovedovanj znancev, je avtor rešil pozabe številen sloj prekmurskega prebivalstva, ki seje s sezonskim delom prebijal skoz življenje in lajšal težke socialne razmere na podeželju. Literariziran tekst brez posebnih literarno-obiikovalskih pretenzij odlikuje dokaj objektivno izrisana realistična pripoved; zlasti nazorno prikaže pisatelj nasilje madžarskih okupacijskih oblasti nad prekmurskimi fanti med drugo vojno. V svojo zbirko je
190
Tiskane stopinje
vključil tudi spomine Ivana Camplina, prekmurskega izseljenskega duhovnika na Francoskem, V razdelku Kruh in čas je avtor na kratko orisal življenjske in delovne pogoje revnih kmetov in sezoncev iz številnih družin vse do razpada fevdalizma 1848 v deželah srednje Evrope (Avstrija, Nemčija, Francija, Madžarska, Jugoslavija).
Knjigo poživljajo narečni izrazi (žal jezikovno nekorigirani) in dokumentarno posnete fotografije.
Jože Ftičar
Košičevi dnevi XIII, M. Sobota, 2001
Spremno knjižico k letošnjim kulturnim dnevom v Bogojini uvaja slavnostni nagovor domačina prof. Jožeta Vugrinca; v njem z vznesenimi apeli Prešernovih verzov spodbuja rojake k domoljubju, k zreli samozavesti in medsebojni strpnosti.
Ob vstopu v novo tisočletje je bil tudi program letošnjih KošiČevih dnevov, že 13. po vrsti, posvečen najmlajšemu rodu. Tako tudi glavno vsebino tokratnega biltena sestavljajo v glavnem prispevki šolarjev - njihovi že kar literarno snojoči spisi. Ob njih so nanizane pesmi za otroke Štefke Gjerek, in nekaj na Bogojino vezanih spisov zgodovinskega značaja: zemljiški posestniki v Bogojini in sosednjih vaseh v 16. stoletju (Franc Kuzmič), ob tem še obisk pri starosti bogojanskih duhovnikov Ivanu Čampiinu (Janko Kleibencetl, Jože Puhan).
Snopič zaokrožajo sočasni odmevi treh že tradicionalnih dejavnosti; folklorne skupine Jožef Košič, Lovskega društva Bogojina in Likovne kolonije (na temo Kmečka opravila v prejšnjem stoletju). Tokrat vsebinsko skromnejšo brošurico zaključujeta - kot že nekaj let nazaj -tehtna strokovna sestavka; Preverjanje kakovosti vin v Podravju in Bogojini (Anton Vodovnik) in Ocenjevanje vin (Jože Puhan).
Morda bi Košiče ve dneve (ie-ti se radi razširijo v tedne) Še bolj približali ljudem, ko bi v spremljajočem biltenu predstavili najuspešnejša predavanja in prireditve.
J.Ftičar
Franci Just: Med verzuško in pesmijo, M. Sobota (Franc-Franc), 2000
Gre za novo knjigo o prekmurski književnosti-po Novakovem Izboru prekmurskega slovstva 1976. A medtem, ko Novak sklene svoje literarnozgodovinsko razpravljanje s koncem dvajsetih let, Franci Just poseže v dvajsetata in trideseta leta in celo v čas med obema vojnama.
Poglavitna novost Justove knjige je v tem, da odslikava "oba obraza prekmurskega pesništva"; pesniško bero v prekmurskem nadnarečnem knjižnem jeziku, kot tudi ono v knjižni slovenščini. Oboje
Tiskane stopinje
191
je tu prvič zbrano na enem mestu (čez sto pesmi); tako "verzuši" kot pesmi nudijo vpogled v pesniško snovanje Prekmurja, oziroma takrat še bolj nazivane Slovenske krajine.
V svojem obsežnem delu (200 strani) se avtor ne omejuje le na poezijo, kot bi sklepali iz naslova, temveč se nadrobno razpiše o celotnem kulturnem utripu pokrajine in mu sledi iz roda v rod, upoštevaje domala ves periodični tisk in njegove odmeve v literaturi. Ob tem sledi literarno-stilnim tokovom širšega slovenskega in evropskega okolja in jim z izostrenim posluhom najdeva odmeve v domači literaturi. Obenem spremlja pesniško snovanje prekmurskih rojakov v izseljenstvu (zlasti v ZDA).
Potem ko na kratko oriše slovstveno dogajanje v
Prekmurju pred 20. stoletjem, obdela nadrobno periodični tisk v prekmurščini, ob njem pa še onega v knjižni slovenščini, prvega v okviru prekmurskega jezikovno-književnega sistema, drugega v območju knjižnoslovenskega. Konfrontacija obeh sistemov je neogibno pripeljala do spopada literarno-estetskih konceptov med njihovimi zastopniki in kakor ga dojema Just - v pravcato jezikovno vojno na Prekmurskem. Šele po tej konstelaciji ustvarjalnih sil se mu odkrije prava podoba prekmurske poezije v prvi polovici 20. stoletja, prerojena še zlasti z nastopom mlade prekmurske inteligence, šolajoče se v Ljubljani in Mariboru. Po predstavitvi njenih glavnih predstavnikov potem pobliže obravnava njihovo pesniško ustvarjanje, vendar ne posamič ali kronološko, temveč v motivno-tematskih sklopih: kot nabožno, priložnostno, domoljubno poezijo, nato še vojno, izseljensko, socialno in krajinsko pesništvo.
Strokovna izvajanja avtor sproti ponazarja s teksti na desni strani knjige, skupaj z dodatnimi pojasnili.
Franci Just nam v svojem široko zastavljenem in strokovno komentiranem delu odstre novo poglavje prekmurskega leposlovja in nam pokaže, kako se je v bolj ali manj tradicionalni knjižni prekmurščini nadaljevalo tudi po priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji (1919).
Četudi nas manj šal ni ca "verzuška" morda zavaja v predsodek, da pisec narečnim verzi fikatorjem ne prisoja tolikšne oblikovne dovršenosti in estetsko-umetniške teže kot pesnikom v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku, nas poglobljeno branje njegove študije lahko prepriča, daje dojel srce in duha enih in drugih snovalcev vezane'besede. Prestregel je celo najneznatncjše sapice evropskih literarnostiInih in idejno-filozofskih tokov, kolikor so se odtisnili v delih prekmurskih literatov.
Z izčrpno strokovno razlago in dokumentacijo, podkrepljeno s temeljitim literarno-teoretskim poznavanjem gradiva je Franci Just zapolnil veliko vrzel v odkrivanju prekmurske poezije prve polovice 20. stoletja, zato sodi njegovo delo v knjižno vitrino slehernega prekmurskega izobraženca in ljubitelja prekmurskega leposlovja.
J« rllCai
192
Tiskane stopinje
Viktor Antolin: Misli in ideje, Zbirka esejev, Studia slovenica, Ljubljana - Washington 2001, 250 strani. Prof. dr. Viktor Antolin, rojen 1922 v Odrancih, umrl 1984 v Emmitsburgu, eden najbolj izobraženih Slovencev povojne emigracije, je veliko razmišljal in pisal. Janez A. Amež je zbral njegove članke, ki so bili objavljeni v listu Nova doba, v Glasu SKA, Ameriški Domovini, Sloveniji, Zborniku Svobodne Slovenije in v tujih revijah v letih 1946-1972. Članki so razdeljeni v poglavja: Slovenstvo, Kultura in politika, Komunizem, Prigodni članki. To je temeljna knjiga za razumevanje sedanjega časa, kajti brez poznavanja preteklosti, ne moremo razumeti sedanjosti. To je tudi knjiga o ljubljeni Sloveniji, ki jo je Antolin vedno nosil v svojem srcu. To je knjiga, ki prinaša pogled v prihodnost in daje usmeritve.
Antolin je dobro poznal bistvo komunizma, zato je že leta 1950 zapisal: "Človeška narava prenese nasilje le do neke mere, toda končno se maščuje nad nasilniki. Zato ne more biti nobenega dvoma, da bo komunizem končno propadel in da tudi v kulturi ne bo ustvaril trajnih vrednot." (str. 54) Že v sedemdestih letih je slutil to, kar danes imamo. Ko govori o velikih žrtvah slovenskega naroda, pravi: "Toda vse to bo nekoč poplačano z veliko radostjo naroda, ki bo na svoji zemlji svoj gospod." (str. 36) Antolin je opredelil nalogo Slovencev doma in po svetu, nalogo, ki še danes ni v polnosti izpolnjena: "...vrniti domovini svobodo in domovino Bogu." (str. 233)
Knjigo Viktorja Antolina je vredno brati. Vredno seje ustavljati ob njegovih mislih in idejah. Kdor hoče veljati za razgledanega, izobraženega človeka, jo bo gotovo vzel v roke.
Ikml
Karolina Godina
Zvezde odsevajo le na mirnih vodah
Ob izidu knjig Moji spomini in Zgodovina madžarizacije v Prekmurju Ivana Jeriča
Leta 1994 sem v prispevku za dnevnik Delo ob 75-letnici združitve Prekmurja s Slovenijo v uvodu zapisala: "Spomini prebivalcev Slovenske krajine na dneve in mesece pred 75 leti so sicer žalostni, toda ker so bili tisti časi trpljenja kronani z zmago, je umestno, da se j ih tudi v samostojni Sloveniji spominjamo s hvaležnostjo in z veseljem. Prekmurje je letos poravnalo svoj dolg najbolj zaslužnemu za osvoboditev izpod madžarskega jarma, velikemu možu, duhovnemu voditelju in preroditelju svojega ljudstva, duhovniku Jožefu Kleklu, pisatelju, uredniku, socialnemu in političnemu delavcu, s Kleklovimi dnevi '94 ter z odkritjem in blagoslovitvijo njegovega spomenika v Črensovcih. S pričujočim
Tiskane stopinje
193
Jožef Godina z nečakinjo, poznejšo mag. Karolino Godina, dr. medicine, 21. julija 1965 po avdienci pri svetem očetu.
člankom Na smrt obsojeni (Slovenec 248/1928, 18) prekmurskega Slovenca, Kleklovega birmanca Jožefa Godine, duhovnika, pisca, urednika in borca za priključitev Prekmurja k takratni Jugoslaviji, ki je kot mlad podporočnik v madžarski vojski prvi pripeljal jugoslovanske vojake čez Muro na prekmurska tla, se še posebej s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so bili za združitev Prekmurja s Slovenijo obsojeni na smrt" (Delo, 29. december 1994). Delo je članek s fotografijo Jožefa Godine na moje dvakratno posredovanje objavilo pod glavnim naslovom "Bil je obsojen na smrt", spremenjenim brez mojega dovoljenja, in podnaslovom "Sesti n-sedemdeset let stari zapis Jožefa Godine o tem, kako je januarja 1919 padel v ogrsko ujetništvo in z veliko sreče ostal živ" ter okvirnim naslovom "Petinsedemdeset let po združitvi Prekmurja s Slovenijo" in
sicer v rubriki Reportaže-zanimivosti-razvedrilo, moje ime in priimek pa v celoti izpustilo. Tako sem bila prvič v svojih publikacijah zamolčana.
Fotokopijo članka Jožefa Godine "Na smrt obsojeni" v Slovencu sem poleg drugih njegovih zapisov dobila v Narodni in univerzitetni ' knjižnici v Ljubljani, kjer so me opozorili, da je nekaj njegovih zapisov tudi na mikrofilmih.
Leta 1994 sem v članku "Ob grobu kiparja Franceta Goršeta in biseromašnika Jožefa Godine" (Ognjišče 11/1994, 28), kar je bilo objavljeno tudi v Stopinjah, med drugim zapisala: "Razmišljam o Godinovem napisu, Ti si duhovnik vekomaj, ki si gaje izbral v latinščini, materinem jeziku Cerkve, kakor da bi hotel na pravo mesto postaviti tisto, kar mu je knjiga v domovini ob "piscu in borcu" zamolčala. Ob biserni maši, že v osamelosti getsemanskih vrtov in senci križa, je prerokoval: "Še šest mesecev. Ne boj se, jaz ne bom umrl v bolečinah, kar zgrudil se bom. Ne žaluj, naravni zakon je, da umrem pred teboj, bom pa tudi po smrti vsak dih s teboj." V duhu še vidim solzni obraz in poljub na papir, ko sem mu po desetletni prepovedi prinesla dovoljenje za vstop v svoje Prekmurje, za katero je bil kot mlad podporočnik v priključevanju Prekmurja k
194
Tiskane stopinje
Jožef Godina z nečakinjama Karolino in Danico Godina, poznejšo dr. prof, germanistike, 9. avgusta 1966 v ZDA napoti v Baragovo deželo.
J. Godina (v sredini) z družino najmlajšega brata Štefana, s katerim je bil od mladosti povezan, na veliko noč, 14. aprila 1968 v Celovcu.
Jugoslaviji obsojen na smrt. Nobene maščevalnosti. Le tiho naročilo: "Pojdi in se zahvali v mojem imenu..."
Podatke za ta članek sem našla v knjigi Krajevni leksikon (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1980), kjer pod Dolnjo Bistrico piše: "Od tod doma: Ferdo Godina (r. 1912), avtor romanov, novel in mladinskih Črtic, v katerih opisuje sovjo ožjo domovino; Jožef Godina (r. 1898), publicist, urednik, po prvi svetovni vojni borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji." Od takrat Jožefa Godine v leksikonih in enciklopedijah več ne zasledim.
Pred mano sta knjigi Moji spomini in Zgodovina madžarizacije v Prekmurju Ivana Jeriča, prekmurskega katoliškega duhovnika, borca z velikimi zaslugami za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, soborca in somišljenika Jožefa Godine, ki sta izšli v dobrem letu dni. Z vesel
jem sem ju prebrala. Ivana Jeriča sem osebno poznala, saj sem ga večkrat srečala že kot dijakinja Višje gimnazije v Murski Soboti. Nazadnje sem ga, že bolnega in
ostarelega, obiskala v Bakovcih. Kmalu sem spoznala, da sta Jožef
Godina in Ivan Jerič sorodni duši: neutrudljiva iskalca resnice, dva velika Slovenca, v trpljenju preizkušena katoliška duhovnika, neomajna kristjana, ki sta civilizacijski kodeks-deset božjih zapovedi povezovala z naravnimi zakoni, izobraženca širokih obzorij z dobrim poznavanjem svetovnih političnih tokov, ki so pljusknili tudi na prekmurska tla in začeli deliti celo duhovniške vrste. Njuna velika ljubezen do materinega jezika, do prekmurske zemlje tudi za ceno naj večjih žrtev, njuna pokončnost v veri in bogati talenti, ki sta jih zastavila v službi Bogu in ljudem, so me že v mladosti pritegnili. Zato se zahvaljujem Alojzu Benkoviču, župni-
Tiskane stopinje
195
J. Godina na obisku 29. maja 1972 pred domačo hišo na Dolnji Bistrici 89. Od desne: nečakinja Karolina, sorodnik Jožef Hozjan, v oknu brat Štefan z ženo Kristino
jskemu upravitelju v Stranicah, ki je Jeričeve zapise uredil in s tem iztrgal pozabi veliko gradiva za svetno in cerkveno zgodovino Prekmurja, kakor tudi Marjani Longar in njeni družini, kije odstopila Jeričeve zapise s slikovnim gradivom, ter založbama Zavod sv. Miklavža in Stopinje. Jeričeva bogata zapuščina je dragocen vir informacij za bodoče slovenske raziskovalce, predvsem tiste, ki nosijo v srcu svoje Prekmurje, in tiste nepristranske zgodovinarje, ki so že doumeli zgodovinsko dejstvo, daje bila OF medalja z dvema platema. Resnica je vedno samo ena in dragocena, kakor je pred smrtjo zapisal poljski pričevalec: "Le plevel je zastonj ! Resnica se rojeva v bolečini. Kolikor bolj se je laž zakoreninila v nas, v naši družbi, toliko bolj bo krvava pot do resnice. Brez resnice pa družba ne more dolgo živeti."
Kot zdravnica z večletnim statusom raziskovalke na svojem področju pa moram kljub veliki resnicoljubnosti pisca Ivana Jeriča k polemičnim spisom v letošnjem Vestniku (22.2, 8.3., 12.4.2001. M.S.), predvsem v zvezi z nasilno smrtjo prekmurskega katoliškega duhovnika Daniela Halasa, župnika v Veliki Polani, za katerega teče postopek za razglasitev za
blaženega, poudariti, daje gradivo Ivana Jeriča le dragocen vir informacij, ne pa znanstveno raziskovalno delo ali celo dokazno gradivo za sodišče že zaradi preobsežnosti dela za enega samega pisca, tudi če ne bi upoštevali njegove starosti in bolehnosti. Vsi, ki smo se ukvarjali z znanstveno raziskovalnim delom, vemo, da raziskovalec v močni želji, da se dokoplje do resnice, utegne videti tudi tisto, česar ni. S tem subjektivnim, Človeškim faktorjem mora računati tudi voditelj raziskovalnega dela. Le-to je namreč težak psihofizični napor že za mlajšega Človeka, kaj Šele za starega in bolnega, da bi se dokopal do vseh informacij, potrebnih za dokaz resnice.
Ivan Jerič v svojih zapisih večkrat oTnenja Jožefa Godino. Ne morem se strinjati z njegovo oceno pomena Godinovega boja z madžarsko patruljo pri Dolnji Bistrici v knjigi Zgodovina madžarizacije v Prekmurju na strani 92, ko je Jožef Godina 24. decembra 1918 kot mlad podporočnik v madžarski vojski prvi pripeljal jugoslovanske vojake čez Muro na prekmurska tla in tako osvobodil svojo rojstvo vas Dolnjo Bistrico. Svojo oceno tega boja Ivan Jerič že na strani 104 sam razvred-
196
Tiskane stopinje
J. Godina, biseromašnik, 29. junija 1985 v Pliberku v Avstriji. Od desne: lazarist Lojze Letonja, sorodnik dr.
Karel Bedernjak, koroški duhovnik Ivan Olip.
noti, ko pravi: "Ob razhodu narodnega sveta (I. Jerič, J. Godina, M. Kuhar, A. Kuhar op. K.G.) sem napisal za Slovenca apel na slovensko javnost, v katerem sem dal obračun o našem delu za rešitev Prekmurja, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči in da smo torej pred zgodovino in svojim ljudstvom opravičeni." In ko Jožef Godina ne bi bil tvegal življenja z jugoslovanskimi vojaki v boju z madžarsko patruljo računajoč na pomoč generala Maistra, bi res bilo napravljeno vse, kar je bilo v njihovi moči? Bi bili res pred zgodovino in svojim ljudstvom v celoti opravičeni?
Jožef Godina je svoj boj natanko opisal v Slovencu in v Spomenici generalu Maistru. Po njem je ta opis povzel vseučiliš-ki profesor dr. Matija Slavič,
velik borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji, kije sodeloval tudi na
mirovnih pogajanjih v Parizu, za svoj prispevek Narodnost in osvoboditev Prekmurcev v knjigi Slovenska krajina (Zbornik ob petnajstletnici osvobojenja, Beltinci 1935), Pri urejanju zapuščine Jožefa Godine na njegovem domu v Pliberku na Koroškem, kjer je tudi pokopan, sem našla te dogodke tudi na kaseti, na kateri je posnet pogovor Jožefa Godine z nekdanjim Maistrovim borcem, poznejšim mariborskim stolnim proštom dr. Josipom Meškom. Bil je v četi jugoslovanskih vojakov generala Maistra. Pri Razkrižju je slišal streljanje iz Godinovega boja pri Muri. Ocena pomena tega boja prof, dr. Matije Slaviča se povsem ujema s tem, kar mi je večkrat pripovedoval Jožef Godina, ko sem se srečevala z njim. Prav tako dvomim, da bi Jožef Godina ravno ta svoj zapis iz Slovenca med okupacijo iz bojazni, da bi se Madžari maščevali, če bi ponovno zasedli Prekmurje, "izrezal", kot trdi Ivan Jerič na strani 108. Za resničnost take trditve mora imeti raziskovalec dodatne podatke, dokaze, ki jih nisem našla niti pri Alojzu Benkoviču, ki je knjigo uredil, niti pri Marjani Longar, kije odstopila gradivo v obdelavo. Jožef Godina je bil namreč že od leta 1943 v begunstvu, ko mu je uspel pobeg pred nemško aretacijo na Gorenjskem zaradi slovenstva. Iz Rima je odšel v ZDA in šele leta 1969
Tiskane stopinje	197
se je kot upokojeni duhovnik naselil blizu domovine v Pliberku na Koroškem, od koder je nekaj let hodil v Slovenijo le na obiske, vse do desetletne prepovedi vstopa v Jugoslavijo. Ta prepoved je bila na njegovo željo, da še zadnjič vidi svojo rojstno vas Dolnjo Bistrico, po mojem posredovanju v Beogradu in Ljubljani preklicana šele nekaj mesecev pred njegovo smrtjo leta 1985. Tudi če bi nekje v knjižnici (kraja in datuma svojega "iskanja" Ivan Jerič ne navaja) med okupacijo svoj članek na enem mestu izrezal iz strahu zase in za starše, ki so veliko pretrpeli za časa priključevanja Prekmurja k Jugoslaviji in so živeli na prekmurskih tleh, kakšen pomen bi imelo to za pisca in urednika Jožefa Godino, ki je vedel, da se ta njegov opis tistega boja nahaja tudi v Slavičenih publikacijah, kijih Ivan Jerič na isti strani knjige navaja? Prepričana sem, da je Ivan Jerič nekje videl mesto "izrezanega" Godi novega članka, vendar bi za trditev, daje Jožef Godina to napravil sam, moral navesti dokaze.
Ko sem obiskovala Jožefa Godino v njegovi starosti, sem mu rada kaj prebrala. Večkrat je moje branje prekinil: "Ne beri! Moje življenje se izteka. Vse moje je shranjeno v knjižnicah. Raje se pogovarjajva." Deset mesecev pred smrtjo (umrl je 16. januarja 1986 v deželni bolnišnici v Gradcu) pa mi je s posvetilom izročil v čuvanje knjigo Slovenska krajina. V prispevku prof. dr. Matije Slaviča Narodnost in osvoboditev Prekmurcev je opis svojega delovanja z rdečim podčrtal. Ko mi je dal to knjigo, ta svoj zadnji dokument, sem vedela, da se za vedno poslavlja od mene človek, ki mi je leta 1978 v Pliberku v spominsko knjigo zapisal: "Dragica! Nihče mi ni tako pristne domovine, polne družinske domačnosti, prinesel v begunstvo v Ameriko kakor ti: najprej po pismih, ki si mi jih pisala še kot otrok-šolarka, leta 1966 pa z obiskom skupaj s sestro Danico v Ameriki. Tebi se moram največ zahvaliti, da domovine nisem preveč pogrešal. Tisočkrat: Bog povrni! Tvoj striček Rev. Jožef Godina."
Pred nekaj tedni sva se z mamo, vdovo Kristino, v Veliki Polani poklonili spominu našega rojaka, nasilno ubitega prekmurskega ' katoliškega duhovnika Daniela Halasa.
Na misel so mi prišle besede Nobelovega nagrajenca Ivan Andrica. V svojem delu Poti in znamenja piše: "Človeka pogosto pobijajo s sovraštvom. V širšem ali ožjem krogu ljudi se to goji, ohranja, širi, krepi in tako dolgo zgoščuje, dokler ne nastanejo pripomočki in se ne najdejo roke, ki stvari dokončajo in izvršijo umor. Vendar je človeka mogoče ubiti tudi z nerazumevanjem. Z dolgim, trdovratnim, doslednim pomanjkanjem razumevanja. To orožje je ržTVno tako zanesljivo kakor sovraštvo, samo deluje malo počasneje, zato pa so muke hujše in strašnej-še. Človek-žrtev ne pade od enega udarca, temveč izhira. In povrh tega je Še v očeh nepoučenih videti, da je večinoma tudi sam kriv za svojo usodo."
Molila sem: "Daniel Halas, prekmurski mučenec, izprosi nam mir, kajti zvezde odsevajo le na mirnih vodah!"
198
Tiskane stopinje
Jožef Kav as
Spomin na Ivana Jeriča
Od 18. avgusta 2001 stoji pred dokležovsko župnijsko cerkvijo doprsni kip Ivana Jeriča. Spomenik je blagoslovil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Zbrane je nagovoril tudi župan Občine Beltinci ing. Jožef Kavaš.
V čast mi je, da spregovorim nekaj besed v spomin velikemu možu naše domovine, častnemu kanoniku, Maistrovemu borcu g. Ivanu Jeriču. Danes, ko mu postavljamo pomnik, je prav, da se spomnimo njegovega dela za narod. Pred desetimi leti, leta 1991, ob stoletnici rojstva Ivana Jeriča, smo Slovenci zaživeli resničnost lastne slovenske države. Sen mnogih rodov Slovencev, prizadevanje mnogih posameznikov, je obrodilo sad.
Narodno delo na območju Slovenske krajine ni bilo lahko. Zaradi močnega pritiska madžarizacije je narodno delo med Slovenci na Ogrskem zahtevalo obilo poguma. Okolje, kjer je že razširjanje Mohorjevih knjig veljalo za sovražno dejanje, je ostalo slovensko govoreče le zaradi močnih, pogumnih posameznikov. Tisti Čas je ponujal več izbir. Mnogo jih je iz koristoljubja podleglo raznarodovalnim pritiskom. Drugačna drža je zahtevala številne osebne odpovedi. Duhovnik dr. lvanocy bi lahko izbral dobro obetajočo kariero daleč od svojega naroda, toda izbral je duhovništvo med svojimi rojaki. Ta "oče prekmurskih Slovencev" je vzgojil krog narodno zavednih duhovnikov, ki so nadaljevali njegovo duhovno in narodno delo. Njegov učenec je bil tudi Jožef Klekl st., kije predvsem s slovenskim tiskom vzgajal k narodni zavednosti in moralm trdnosti. Njegov zgled je vzpodbujal duhovnike, dijake in Študente k narodnemu delu. Okrog Jeriča se je v tistih časih zbrala skupina mladih dijakov. Kljub svoji mladosti so pokazali zrelost in delovali med ljudmi ter jih nagovarjali za Slovenijo, za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji. Ta skupina je v trenutkih, ko je izgledalo Prekmurje že izgubljeno, zbrala toliko poguma in s pomočjo generala Maistra ustanovila Prekmursko legijo, ki naj bi vojaško zasedla Prekmurje, do česar potem ni prišlo ob posredovanju antantne komisije za premirje. Dr. Slavič, ki je bil naš izvedenec za Prekmurje pri mirovni konferenci v Parizu, je prav Jeriču poslal prvo obvestilo o odločitvi mirovne konference.
Ivan Jerič je svoje delo nadaljeval po končanih Študijih kot duhovnik, župnik in dekan med rojaki v Prekmurju. Kot poslanec Slovenske ljudske stranke je bil parlamentarec v Beogradu. Velike zasluge ima za obstoj gimnazije in za vzpostavitev okrožnega sodišča v Murski Soboti. Aktivno se je lotil reševanja ekonomsko socialnega položaja v Prekmurju. Dosegel je pogodbe z borzo dela v Parizu in Berlinu ter sprejem zakonske zaščite delavcev ob sezonskem delu v Franciji in Nemčiji. S sezonskim
Tiskane stopinje
199
delom je rešil velik problem brezposelnosti in pomanjkanja v Prekmurju. Ob agrarni reformi je pomagal in svetoval ljudem. Ostal je zvest svojim načelom tudi ob prepihu druge svetovne vojne. Med vojno so ga napadali madžarski okupatorji, po vojni pa novi oblastniki. Kljub njegovim nedvomnim zaslugam gaje nova komunistična oblast obsodila na štiri leta, ki jih je presedel v ječi. Vse njegovo delo je bilo prezrto in namerno zamolčano v obdobju enoumja. Vendar se njegovega dela ni dalo uničiti. Setev velikih mož naše okrogline je dala obilno žetev ob vzpostavitvi slovenske države. Vendar naša pot z dosego državnosti ni končana. Dani so idealni pogoji za kulturni in gospodarski preporod Slovencev. Vse to je mogoče le ob globoki hvaležnosti vsem posameznikom, ki so skozi stoletja z ljubeznijo ohranjali slovenski jezik in kulturo. Njihov zgled, njihov pogum in osebna krepost naj nam bodo vodilo za ohranitev vrednostnih temeljev slovenstva. Spoznavajmo svoje temelje in bodimo odprti za resnico v vsakem trenutku. Njegov spomin kliče k odpravi krivic, ki so mu bile storjene po drugi svetovni vojni. Občina Beltinci se mu je simbolno že lansko leto poklonila s posmrtnim priznanjem. Naj se z današnjim dogodkom ne zaključi zahvala velikemu rojaku. Naj mlade generacije spoznavajo bogastvo svoje zgodovine brez zamolčanja tako velikih del, kot jih je storil za svoj narod Ivan Jerič.
Jože Gerič
V spomin Matiju Hajdinjaku
Zbogom.
Tako nepričakovano sredi poletja si obstal, strepetal v večnost. Tvoja poslednja maša. Tvoja zadnja stopinja na obronku mesta, tvoj zadnji vzdihljaj v obledelem odtenku sten, tvoja zadnja bolest v skrhanem bivanju.
Neslišno se oddaljujeva vsak k svojemu bregu, drhte odhajava.
Čas mejnike postavlja danes enemu, jutri drugemu neizbežno.
Samo ena pot je, trnjeva, križeva, samo en^,rasničnost je resnično resnična, samo eno spoznanje je bridko, pelinovo.
Oba se spotakneva ob pepel, posujeva tišino z molkom.
200
Stopinje
Angela Duh
Marija, varuj me ti
S svojim plaščem me ogrni, v dom nazaj me varno vrni. Dušo z upanjem napolni, prošnjo mojo mi izpolni.
Pred Teboj bom pokleknila, ponižno bom glavo sklonila. Marija, Tebi ponujam roko, pomagaj, kadar mi bo hudo.
Skoz viharje Ti me vodi, prosim, reši me v zablodi.
Tvoj otrok ostala bom, Mati, vodi me v svoj dom.
Andrej Maroša
Ob žetvi
Z zarjo jutranjo fantje so vstali, hitro so svoje kose sklepali: Klip, klep, klip, klep se v jutro glasi, V kamrici svoji se dekle zbudi.
V soncu jutranjem rosa usiha, tam za vasjo pa vabi že njiva. Čaka na žanjce morje rži, klasje bogato k zemlji teži.
Pada pod koso klasje rumeno, v snope ga zbira dekle veselo. V križe ga zlagajo pridne roke. Kruha obilje bo zopet za vse.
Moj dom
Jaz pri Muri sem doma, v lepi vasi sred' polja: tam je stara lipica, zraven majhna hišica.
Tu je mama pevala, ko je mene zibala, ko je mene zibala, me na čelo križala.
Ko sem mlad še fantič bil, vsega sem se veselil: pa odšel sem v daljni svet, tam živel sem mnogo let.
Sreče pa v tujini ni, mnogo žalostnih je dni, mnogo žalostnih je dni, tujec sam si sred' ljudi.
Videl mnogo sem sveta, sreča pa je le doma: tu živeti si želim, tu, le tu se veselim.
Menije najdražji kraj, moj preljubi rojstni kraj, moj preljubi rojstni kraj, ti si moj zemeljski raj.
Stopinje
201
Čez deročo Muro
Čez deročo Muro plava brod, vetrič ga večerni ziblje, sonce žarke čezenj siplje, da ves zlat lesen je krov.
Pod jelševjem tam je stari mlin, mlinar bel po brvi stopa, mlin ropoče "klipa, klopa", vrisk priplava prek ravnin.
Joj, prejoj! Saj to je le spomin: broda ni in ni več mlina, vsa otožna je ravnina, reka mrtva do globin.
Miroslav Slana - Miros
Ta svet je le zvezdni utrinek
TISTEGA pravega sveta ni več naš svet je le zvezdni utrinek rosna paša za oči zadnje poglavje slovenskih večernic odklikanih na medmrežju -
TISTI svet je cvetel kot babičina cvetlična greda ni hreščal kot televizor dišal je po dedkovi pipi hrustljavi piškot petelinji greben v soncu rosa na štiriperesni detelji -
SPOMINI duhovna gibanica: prva plast ljudje zvesti letnim časom druga plast vsake kvatre post tretja plast ljudje rasejo z drevesi vsak dan je bil novorojenec planet zase na jablani prvi škorec mak in plavice v pšenici prepelice v zenici sončnic hvalnica srpov delu ki je molitev jesen slikarka z darovi zimski lesket kolin
rožljanje rožnih vencev babic in dedov
oluščili so fižol scufali perje napisali oporoko s srčno krvjo zarezali zadnjo brazdo
se utrnili v zvezdni prah -
IN rodilo seje novo jutro s spominom filmskega traku utrinek •
z žilami pikapolonic zemljina skrivnost zvezdni utrinek se nikoli ne vrne
njegov odsvit ostane v srcu -
202
Razigrane stopinje
OREHI
Fotograf
Vpiši mesto v Slovenskih Goricah (iz te župnije je mariborski škof dr. F. Kramberger) in alpski prelaz v Julijcih. Na neoznačenih poljih dobiš priimek duhovnika, umetniškega fotografa, doktorja cerkvenega prava, rojenega na Gornjih Slavečih. Letos obhajamo 120 - letnico njegovega rojstva. Iz črk, ki ostanejo (označene z zvezdicami) pripravi prostor za sajenje zelenjave.
Pisatelj I.
1	*	•	*			
2				*	«	•
3	*	«	•	«		©
4			*	♦	*	
Razigrane stopinje
203
1. žensko ime, nekdanja slovenska smučarka Svetova; 2. žensko ime, hči svetopisemske Ane in Joahima; 3. moabski kralj, omenjen v 4 Mz 22,2; 4. žensko ime, glavna oseba Kozarjeve povesti o učiteljici. Na poljih z zvezdico dobiš ime in priimek duhovnika, pisatelja (Na križpotji življenja), katerega 90 - letnico rojstva letos obhajamo.
žensko ime (goduje 19. marca); 4. kraj pri Medvodah; 5. evropska divja
ovca. V dveh označenih stolpcih dobiš ime in priimek duhovnika iz Boreča, župnija Gornji Petrovci, kije deloval med gradiščanskimi Hrvati in zanje pisal verske knjige. Letos obhajamo 230-letnico njegovega rojstva.
Pisatelj III.
1. kraj blizu Sv. Jurija ob Ščavnici (Gornji, Spodnji); 2. hrvaškem mesto na vzhodu Slavoniji ob Donavi; 3. nasprotje mladosti; 4. tovarna bele tehnike iz Velenja; 5. risarski ali slikarski osnutek
204
Razigrane stopinje
Kolorado, ZDA; 4. žensko ime; 5. letni čas; 6. nasprotje razumnosti. Na označenih poljih dobiš prvi verz ljudske pesmi, ki jo je zapisal Števan Kuhar, čigar 120-letnico rojstva letos obhajamo.
Nagrobni napis
Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi ljubijo denar. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Mr 12, 4344
Prepisovalec evangeljskega odlomkaje zagrešil hudo napako. Dodal je tri svoje besede. Poišči jih in vpiši v spodnjo vrstico. Nato s pomočjo številk prenesi črke v spodnje polje, da dobiš nagrobni napis dr. Francu Ivanocyju, kije bil rojen pred 145 leti.
1	2	3	4	5	6	7	3	5	8	9	10	11	12	13
7	6	9	3	4	3
Ti”	7	13	12	11	3
4	5	10	11	12	13
8	9	2	1	8	5
Razigrane stopinje
205
ta le v eni Črki. - 1. mesto in pristanišče v severni Dalmaciji - delavec v gradbeništvu; 2. alpska dolina v Julijcih - črna duhovniška obleka; 3. prostor za kurjenje-naslov K ozarjeve knjige (...in srce); 4. tropski sadež - domača žival; 5. morski razbojnik - železov kršeč, mineral za izdelovanje žveplene kisline; 6. delni prispevek - železna vez pri sodu. -Spremenjene črke, označene z zvezdico, dajo priimek slavista iz Vidma, r. 1871. Letos obhajamo 60 - letnico njegove smrti.
1. listnato drevo - zid; 2. del sobe, prostora - žival, ki se spakuje; 3. grenko zelišče - bog riža v šintoizmu (iz istih črk kakor ž. ime Irina); 4. mesto ob Savinji - duhovnik Ivan iz Dokležovja, lani je izšla njegova knjiga Moji spomini
Na osenčenih poljih dobiš naslov zbornika, ki. obhaja 30-letnico izhajanja-
206
Razigrane stopinje
prostor za volitve papeža; 3. predaja novic ali stanja; 4, človek brez las
Na označenih poljih dobiš ime in priimek duhovnika od Sv. Jurija ob Ščavnici, katerega 130-letnico rojstva obhajamo.
Misel
1	i	2	3	4	5	6
2 \	7	8	9	10	## ##	## ##
3	11	12	13	14	2	3
1, del Človeštva; 2. del roke; 3. del stenske ure.
Črke iz zgornjega lika s pomočjo številk prenesi v spodnji lik, da boš v dveh vodoravnih vrstah prebral misel, s katero Jožef Smej končuje zapis o zgodovini soboške župnije v prvih Stopinjah (leta 1972).
7	8	5	6	10	12	9	3	1	2	5	10
11	14	9	4	5	10	12	13	10	2	5	13
Posetnice
Iz velikih črk sestavi rešitev.
Z4AC4 IŠČE MIR
Našla ga bo v salezijanskem zavodu v Veržeju, ki obhaja 70-letnico blagoslovitve. Kako se ta zavod imenuje?
FERKO ŽEJEC
je bil mladostni prijatelj misijonarja na Kitajskem, rojenega v Prosečki vasi na Goričkem, katerega 110-letnico rojstva obhajamo. Kdo je ta misijonar?
Razigrane stopinje
207
KOMISIJA A.B.S.
proučuje življenje edinega slovenskega kardinala, rojenega v vasi Hrastje-Mota, umrlega pred 100 leti. Kdo je ta kardinal?
VELIKO ZNA
o naši preteklosti, kdor bere spise slavnega moža. V tem letu obhajamo 90-letnico njegovega rojstva. Kdo je ta zgodovinar iz Črensovske župnije?
A VAŠ FARNIK
ve, kateri duhovnik iz beltinske župnije je raziskoval našo preteklost in pisal o njej? Letos obhajamo 90-letnico njegovega rojstva.
Knjige
N	A	D	L		N	M	O	J	I	K	L
I	ž	I	K	č	I	J	N	o	K	S	I
č	E	P	O	s	T	A	J	E	G	v	c
I	R	N	E	M	A	K	O	A	I	E	E
B	M	I	E	R	E	N	R	J	J	č	N
A	A	N	I	J	N	P	L	N	E	N	C
B	V	S	M	O	N	K	A	J	E	I	I
A	O	R	C	E	A	P	E	U	G	K	A
L	K	A	š"	M	U	17	N	I	V	L	T
P	J	K	E	O	J	I	I	Z	E	V	J
O	A	R	V	E	č	N	Z	A	N	K	A
T	p	I	J	L	N	J	A	©	Z	E	N
V zgornjem liku poišči 10 naslovov knjig Lojzeta Kozarja. Besede išči v vseh smereh: vodoravno, navpično, poševno, naprej in nazaj. Črke, ki ostanejo, dajo naslov še enega Kozarjevega zapisa. Naslov katere knjige
manjka?
Orehe nastavil: Ikml
208
Razigrane stopinje
Rešitve pošljite do 1. maja 2002 na naslov: Stopinje, Panonska 48, 9233 Odranci. Čaka deset knjižnih nagrad. Nagrajence bomo izžrebali izmed tistih, ki boste poslali pravilne rešitve. Imena nagrajencev bodo objavljena v Stopinjah 2003. Obilo veselja in uspeha pri igranju z orehi.
Stopinje 2002 - Orehi
Skrite vasi: (glej koledarski del, strani 5-27)
1.	2.	3.	4.
5.	.	6.	7.	8.
9.	10.	11.	12.
Fotograf: _
Pisatelj 1:
Pisatelj 11: _
Pisatelj III:
Izrek:
Nagrobni napis:______
Slavist:
Zbornik:
Politik:
Misel: .
Posetnice:!,	2,	3.
4,	5.
Knjige (naslov zapisa iz črk, ki ostanejo):
Ime in priimek:
Kraj:_
Pošta:
Razigrane stopinje
209
ZRNO NA ZRNO POGAČA
Besede vpisuj navpično. V vsaki besedi spremeni eno črko in sicer v polju, ki je označeno z zvezdico. Tako boš odkril pot od semena do moke in nato od moke do kruha.
S	*			♦		♦			*		M
E			♦					♦			O
M					♦		♦			♦	K
E		•									A
M				*			•			♦			k"
O	*		♦										R
K		♦			♦			*			*		U
A						♦			♦			♦	H
Potovanje
Kako najhitreje prideš od reke Rabe do Trsta? V besedi RABA spremeni eno od Črk, da dobiš novo besedo. Nato v tej besedi spremeni eno od črk in tako do konca. Katero črko moraš zamenjati, kaže zvezdica.
Kako v štirih potezah narediš most čez reko Krko na Goričkem? (enak postopek kakor zgoraj).
210
Moje in tvoje stopinje
DOM DUHOVNOSTI BENEDIKT V KANČEVCIH - DOMOVI DUHOVNOSTI V SLOVENIJI
Ker glede na poročila o delovanju Doma duhovnosti iz prejšnjih let ni bistvenih sprememb, bi rad letos zapisal nekaj misli in vprašanj glede domov duhovnosti v Sloveniji. Za tako majhen prostor kot je Slovenija je precej takšnih središč duhovnosti, ki jih vodijo župnije, dekanije, duhovna gibanja ali redovi. Seveda je vprašanje, ali hiša, ki daje na razpolago le prostor (obnovljena prazna župnišča) brez lastnega programa, osebja, oskrbe, ... spada v to skupino.
Kolikor mi je znano, v slovenskem prostoru doslej še ne obstaja študija o delovanju teh domov. V glavnem dela vsak samostojno. Če je delovanje usklajeno, se to dogaja znotraj redov in gibanj. Le enkrat na leto, v junijski prilogi tednika Družina, je mogoče videti celoten pregled nad programi, ki so ponujeni za poletne mesece. Za poletje 2001 je programe v organizaciji župnijskih uradov, duhovnih gibanj in redov ponudilo 34 hiš v Sloveniji. Zunaj meja so Slovenci lepo vabljeni še v Katoliški dom prosvete v Tinjah (Avstrijska Koroška) in na razna romanja: Assisi, Taize, Paray-le-Monial, Altotting... Ni krovne organizacije, ki bi povezovala delo vseh domov. Nekateri si to želijo, drugi pa bi ostali le pri svojem. Sodelovanje domov duhovnosti bi gotovo vplivalo tudi na kvaliteto njihove ponudbe v slovenskem prostoru in na povezanost preko meja, ko si naša država prizadeva za vstop v Evropsko skupnost. Seveda je
Moje in tvoje stopinje
Dom duhovnosti s cerkvijo sv. Benedikta -kraj tihote in miru.
pomembno vprašanje, koliko se moramo in tudi želimo prilagajati standardom, ki so v veljavi v naši državi in v Evropski skupnosti. Po nekaterih hišah imamo zaposlene, po drugih pomagajo prostovoljci; nekateri so za dela, ki jih opravljajo, kvalificirani, drugi ne...
Številne programe v Sloveniji ponujajo različni redovi (cistercijani, lazaristi, jezuiti, salezijanci, frančiškani, minoriti, kapucini, hčere Marije Pomočnice, uršulinke, sestre svetega križa, frančiškanke Brezmadežnega spočetja, šolske sestre de Notre Dame, šolske sestre sv. Frančiška Kristusa kralja, sestre družine Kristusa odrešenika...), gibanja (Pot, Marijino delo), skup
nosti (katehistinj in katehistov, katoliške mladine, krščanskih družin, SKŽ, Emanuel), društva (katoliški pedagogi), centri (ignacijanske duhovnosti, Sinaj). Z večjo povezanostjo bi morda lahko programi še pridobili na kvaliteti in bi se odprle tudi možnosti za izpeljavo zahtevnejših projektov.
Dom duhovnosti lahko deluje v različnih oblikah:
1.	Ponuja le prostor: kuhinjo z nujno opremo, spalnice, skupne prostore z nujnimi pripomočki.
2.	Ponuja tudi oskrbo (po dogovoru), za program pa poskrbi skupina sama.
3.	Poleg oskrbe za gostujoče skupine ponuja tudi lastne programe. Ker za takšno ponudbo hiša potrebuje tudi pedagoške sodelavce za pripravo in izvajanje programov, večinoma lastni programi pomenijo tudi finančno izgubo, ki jo pokrivata prvi dve obliki.
Pomembno je vprašanje, ali želimo čim več skupin, ne glede na njihovo usmerjenost (zaradi denarja ali statistike), ali pa se zavestno odločamo le za eno smer in še to po možnosti z lastnimi programi (osebno vodene duhovne vaje v tišini, svetopisemska naravnanost ali pa bolj živahno delo z otroci in mladino...). Raste pa tudi število teh, ki bi se za določen čas radi sami umaknili v tišino in pri tem bili deležni neke oblike duhovnega spremljanja. Naša hiša je stara deset let in je prvenstveno grajena za odrasle, vendar je večina naših gostov iz vrst otrok in mladine. Težko je istočasno odgovoriti na pričakovanja obojih, ker so različne potrebe in tudi standard. Ali naj dom duhovnosti postane hotel, ki je sicer
212
Moje in tvoje stopinje
Dom duhovnosti - ko je vse veselo in živahno.
udoben, vendar mnogim finančno nedosegljiv? Končno naj bi bile duhovne vaje vsaj v neki meri povezane s preprostostjo in askezo.
Dejavnost našega doma duhovnosti je precej pogojena tudi s tem, da v severovzhodnem delu Slovenije leži na področju, ki ni gosto naseljeno, v zaledju nima kakšnega večjega mesta in je z javnimi prevoznimi sredstvi težko dosegljiv. Zato naš dom ni najbolj primeren za skupine, ki bi se redno tedensko ali mesečno srečevale (molitvene, svetopisemske, zakonske skupine). Zato pa je lega ugodnejša za te, ki se za nekaj časa želijo umakniti v tišino, zbranost, ali pa za župnijske skupine ZPS, pevcev, zakoncev, mladih, prvoobhajancev in birmancev s starši, ki k nam prihajajo enkrat na leto na enodnevna srečanja. Hvala
župnikom in žup-ljanom našega področja, ki s svojim sodelovanjem ali s svojimi darovi v obliki molitve, prispevkov za bivanje, denarnih darov in poljskih pridelkov podpirate naš dom, Tako ste soustvarjalci pri tem, kar je življenje naše hiše.
Pred časom je prof. Paul M. Zulehner z Dunaja objavil študijo o "Skupnosti kot kraju zdravljenja", v kateri ugotavlja, da je potreba po zdravljenju in duhovnosti velika in Cerkev bi tukaj morala ponovno postati prvi naslov. Tudi naš dom duhovnosti sv. Benedikta v Kančevcih bi rad bil kraj, kjer bi ljudje lahko doživeli možnost duhovne prenove, zdravljenja.
br. Miha Sekolovnik
Martin Maroša
Srečanja molilcev za duhovne poklice v Veržeju
SZM - salezijanska zveza molivcev za duhovne poklice seje rodila leta 1975 v Želimljem. Zbral se je hišni svet, zaskrbljen zaradi upadanja poklicev. Sklenili so bolj vestno spolnjevati Jezusovo priporočilo: "Prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!" Mag. g. A. Koširje vedel, daje sobrat g. Ivan Zupan, ki je misijonar! I nekaj let v južnoameriški republiki Boliviji, ko je preživljala težke čase, ustanovil neko molitveno zvezo molivcev za domovino. Obrnil se je nanj in mu
Moje in tvoje stopinje
213
predlagal, da bi kaj podobnega storil pri nas za duhovne poklice. G. Ivan je nalogo z veseljem sprejel. Povezal seje z gospodom Jankom Novakom, zadolženim za poklice; razposlala sta mnogo pisem z razlago o načrtu. Uspeh je bil spodbuden: čez nekaj mesecev sta imela že več kot dva tisoč članov iz vseh delov Slovenije, tudi iz Pomurja. Začeli so s srečanji na Rakovniku. Za molivce iz Pomurja je bilo predaleč. Zaprosili so, da bi se zbirali v Veržeju. G. Ivan seje dogovoril z veržejskim župnikom in I. oktobra 1979, na praznik sv. Mihaela, za Veržej dan žegnanja, seje vršilo prvo srečanje. Čez tristo molivcev je že ob 9. uri napolnilo cerkev. Po pozdravu veržejskega župnika in predstavnika ŽPS so romarji začeli moliti in prepevati. Več duhovnikov je bilo na razpolago za spoved. Iz Ljubljane so dospeli g. Rudi Borštnik, predstojnik slovenskih salezijancev, g. Ivan Zupan, voditelj molivcev ter gospoda Ivan Turk in Janko Novak. Slovesno somaševanje ob 10. uri je vodil g. Borštnik in molivcem lepo razložil cilje in pomen združenja. Sledilo je skromno romarsko kosilo, ki so ga obogatile veržejske gospodinje s prleškimi specialitetami.
Avtobus je pripeljal motilce za duhovne poklice.
Kmalu smo se vrnili v cerkev. Pridružili so se nam nekateri duhovniki iz dekanije z dekanom gospodom Francem Puncerjem načelu. Ob 14. uri smo izpostavili Najsvetejše. Dvanajst duhovnikov krog oltarja je vodilo pete litanije in nato razne skupine vernikov rožni venec. Eden od duhovnikov je pred vsako desetko za uvod povedal duhovno misel.
Sledile so molitve za duhovne poklice, posvetitev Jezusovemu in Marijinemu srcu, posebno pa molitve za papeža
Janeza Pavla L, ki je pred dvema dnevoma nenadoma umrl. Zaključili smo z molitvami za srečno smrt in prejeli blagoslov Najsvetejšega.
Molivci in duhovniki so priporočali, da bi se taka srečanja ponavljala. To smo storili naslednje leto na praznik Marije Pomočnice z istim programom po slovesni maši pa tudi s procesijo po veržej s k ih ulicah. Tedaj so molivci, še bolj navdušeni, prosili, da bi srečanja bila vsako leto v maju. Tudi to smo obljubili in obljubo držali do danes. Leta 1991 smo se končno odločili za srečanja vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Tedaj je goreča molilka iz srednje Bistrice g. Olga Jerebic dosegla, daje avtobus vsak mesec pripeljal molivce iz Bistric, Žižkov, Melinec in Ižakovec. Na žalost je pred nekaj meseci v prometni nesreči bila zelo poškodovana in je še vedno napol hroma. Vendar nam daje lep zgled globoke vere in
214
Moje in tvoje stopinje
potrpežljivosti, saj vdana v božjo voljo moli in trpi, kot Jezus na križu ter se daruje za svetost duhovnikov in za nove duhovne poklice.
Odkar je nastala Škofijska zveza molilcev v Mariboru, so se mnogi naši molilci vpisali tudi tja, kar je čisto prav, saj vsi delamo in molimo za iste cilje in so tako bolj povezani s svojo župnijo in škofijo. Na naša mesečna srečanja še vedno prihaja okrog sto molilcev, včasih tudi manj ali pa več.
Nekateri dobri molilci so odkrili drugo zelo zanimivo združenje, "Svetovno nadbratovščino Marije pomočnice", ki jo je ustanovil sv. Janez Boško leta 1869 in potrdil papež naslednje leto. Obogatena je s številnimi odpustki. V Don Boskovem duhu dobrote in pobožnosti do evharistije in Marije Pomočnice kristjanov imajo člani molitveno srečanje tudi vsakega 24. v mesecu, da molijo za duhovne poklice in za družine, da bi v njih vzcvetela molitev in bi z Marijino pomočjo bile usposobljene za vzgojo novih duhovnih poklicev. Na srečanjih se za ta apostolat pripravljajo.	,	.
Svetovno središče nadbratovščine je v Torinu, kjer je bila ustanovljena; za Slovenijo na Rakovniku, kjer je 8. decembra lani nastala prva uradna skupina, za Pomurje pa v Veržeju, kjer je prva skupina Članov naredila obljubo zvestobe 24. maja 2001 po skoraj dveletni pripravi. V Pomurju imamo več skupin, ki se zbirajo po vaseh vsakega 24. v mesecu in se pripravljajo na vključitev. Kdor se nam želi pridružiti, naj se javi na Rakovnik ali na Marijan išče v Veržeju.
Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja
APAČE - Apače dobivajo v tem letu lepšo podobo. Če je koga pot zanesla zadnje mesece skozi Apače, gaje verjetno presenetilo, da so cele Apače eno samo gradbišče.
Nad vsem tem pa so se na daleč vidnem visokem gradbenem odru opravljala obnovitvena dela na zvoniku župnijske cerkve. Dela smo začeli 17. aprila in končali v avgustu. Obnovili smo ostrešje zvonika, ga prekrili z bakreno pločevino, na vrhu namestili nov križ, zvonik je dobil novo fasado, nove polkne na stolpnih linah, popolnoma je obnovljena stolpna ura, ob tem še prekrit del severne ladje ter zamenjana pločevina na strehi cerkvene ladje okrog zvonika. Kar nekaj usklajevanj je bilo potrebno z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora, da so dela lahko stekla. Ob tem smo še restavrirali stoletje stara barvna okna v prezbiteriju cerkve.
Projekt obnovitvenih del na cerkvenem zvoniku je pripravil arhitekt
Moje in tvoje stopinje
215
Ob blagoslovitvi obnovljenega zvonika.
Aleksander Šmidlehner iz Murske Sobote, ki mu je gradbeni odbor zaupal nadzor nad obnovitvenimi deli. Izvajalci del so bili: Gradbe-ništ-vo Pintarič iz Spodnje Ščavnice, Branko Sraka iz Svetega Benedikta v Slovenskih Goricah kleparska dela, Mizarstvo Tropenauer iz Apač, Slikopleskarstvo Janez Škraban iz Murske
Sobote, stolpno uro pa je obnovil mojster Temlin iz Veščice.
Verniki in prebivalci apaške župnije so bili velikodušni s svojimi darovi, saj so prispevali večino sredstev; dobršen del finančnih sredstev pa je primaknila občina Gornja Radgona.
Obnovljen zvonik župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja je blagoslovil in daroval zahvalno mašo g. škof dr. Anton Stres, 16. septembra 2001.
Z obnovitvenimi deli bomo v naslednjem letu nadaljevali. Na cerkveni
Naši dnevi so obogateni z darovi, ki nam jih daje Gospod...
Apače. 1C. *• 2001
Obnovljen zvonik v Apačah
ladji smo že odstranili omet, saj jo bomo »oblekli« v novo fasado.
Ob vseh obnovitvenih delih pa duhovnih dogajanj nismo puščali ob strani. V mesecu maju smo se vsak dan zbirali k šmarnični pobožnosti v župnijski cerkvi in po kapelah. Kot je navada, so po vaseh bile vremenske maše za ugodno vreme in dobro letino.
4.	maja na god sv. Florjana so gasilci iz Šestih gasilskih društev v apaški dolini, ob spremljavi pihalnega orkestra Apače prikorakali v župnijsko cerkev ter s sodelovanjem pri sveti maši počastili gcJd svojega zavetnika. Med sveto mašo so zapeli Florijanovi pevci. Nepozabno doživetje se je po maši nadaljevalo pred cerkvijo, kjer so župl-jani gasilcem v zahvalo pripravili pogostitev.
Zakrament prvega svetega obhajila je 27. maja prejelo 23 prvoobhajancev.
216
Moje in tvoje stopinje
Maša za gasilcec ob prazniku sv. Florjana.
16.	junija so se člani molitvene zveze rože živega rožnega venca udeležili duhovne obnove v Kančevcih. Pater Donat Kranjec nas je z duhovno bogatimi nagovori o veličini in pomenu molitve opogumljal v našem poslanstvu. Dan smo sklenili z evharistično daritvijo.
3.	julija se je več naših vernikov udeležilo maše za domovino v Gornji Radgoni ob deseti obletnici vojne za Slovenijo.
Ob godu sv. Marte, 30. julija, se je skupina, ki tedensko ureja in krasi župnijsko cerkev, udeležila škofijskega romanja župnijskih gospodinj v Novo Cerkev. Sveta maša, skupno kosilo in popoldanske večernice v Dobrni so bile lepo doživetje za vse udeležence.
Mešani pevski zbor ob snemanju za Radio Maribor, junija 2001.
Ob vaških žegnanjih v Lutvercih, pri Treh križih in v Žepovcih smo Še slovesno blagoslovili obnovljen križ pri Lebarovi domačiji v Spodnjem Konjišču.
Slovesno je bilo farno žeg-njanje ob prazniku naše farne zavetnice Marije Vnebovzete 15. avgusta. Somaševanje je vodil in pridigal monsignor Franc Halas, župnik iz Kobilja.
Zadnjo nedeljo v avgustu smo kot vsako leto poromali na Ptujsko goro. Romanje smo nadaljevali na sončni Prihovi ter ga zaključili v Slovenski Bistrici.
»Nasi dnevi so obogateni z darovi, ki nam jih daje Gospod«.
BAKOVCI - Leto 2001 je jubilejno leto bakovske župnije. 19. marca 1981 je mariborski škof dr. Franc Kramberger pravno ustanovil novo župnijo Bakovci. Zato je vse letošnje dogajanje v znamenju dvajsetletnice župnije.
Začetek jubilejnih slovesnosti so bili kulturni dnevi in duhovna obnova. V soboto, 17. marca 2001, je bila v vaškem domu v lepo obnov-
Moje in tvoje stopinje
217
Dekliški pevski zbor župnije Bakovci na proslavi dneva staršev.
Ijeni dvorani svečana proslava ob dnevu staršev - materinskem dnevu pod geslom: Družina - varnost, toplina, ljubezen. Proslavo so skupaj s sodelavci pripravile mladinke pod vodstvom Anite Bakan. Na proslavi so sodelovali mladinski pevski zbor, cerkveni pevski zbor, pihalni orkester iz Bakovec, otroci iz vrtca in pevski zbor upokojenk. Drugi del proslave je bil posvečen dvajsetletnici župnije. Na proslavi je staršem in mladini spregovoril p. Karel Gržan.
Predstavitev knjige J. Smeja Bakovci in njihova zgodovina.
Peta birma v župniji Bakovci. 24. junij 2001.
Dan pred Jožefovim, 18. marca 2001, je bila v župnijski cerkvi slovesna maša, ki jo je vodil škof dr. Jožef Smej. Predlagal je 19. marec za dan ustanovitve nove bakovske župnije. To je bil dan zahvale Bogu za župnijo, pa tudi vsem tistim, ki so omogočili, daje nastalo novo farno občestvo. Hvaležno smo se spomnili tudi g. č. kanonika Ivana Jeriča, ki je zadnjih deset let pred smrtjo preživel v naši župniji. S svojim pastoralnim delom in molitvijo je položil duhovne temelje novi
župniji. Njemu je bil posvečen tudi kulturni večer 18. marca v vaški dvorani, ko je g. Alojz Benkovič predstavil obe knjigi Ivana Jeriča: Moji spomini in Zgodovina madžarizacije v Prekmurju.
Istega dne, 18. marca, je p. Lojze Markelj začel duhovno obnovo ob jubileju, in kot pripravo na peto sveto birmo v župniji. Duhovna obnova je bila namenjena staršem in botrom, birmancem in mladini.
10. junija 2001 je škof dr. Franc Kramberger imel srečanje s starši, botri in birmanci. Tudi ta slovesnost je bila povezana s kulturnim dogodkom bakovske župnije in krajevne skupnosti. Gospod škof dr. Jožef Smej je ob navzočnosti škofa ordi-
218
Moje in tvoje stopinje
Obnovljena Marijina kapelica v bakovski cerkvi.
narija dr, Franca Krambergerja in drugih častnih gostov predstavil svojo knjigo Bakovci in njihova zgodovina. V knjigi je med pomembnejšimi zgodovinskimi osebnostmi, povezanimi z zgodovino Bakovec, močno poudarjena vloga Antona Adelffyja in njegove žene pl. Ane GomboŠy, ki je bila Bakovčarka. Vse svoje premoženje sta prodala in ustanovila sirotišnico in gimnazijo v Koszegu, kjer se je izšolalo in dobivalo denarno pomoč okrog 450 prekmurskih dijakov. Knjiga je dragoceni biser v mozaiku prekmurske zgodovine.
Vse jubilejno dogajanje v župniji Bakovci je bilo lepo okronano in zaključeno s slovesnostjo svete birme 24. junija 2001.
Vse te zunanje slovesnosti, kulturni dnevi, pa tudi knjiga Bakovci in njihova zgodovina bodo dosegli svoj namen, če bodo poglobili zavest pripadnosti Bogu, svoji,župniji in svoji domovini v vseh vernikih in krajanih mlade bakovske župnije.
BELTINCI - Kakor v prejšnjih štirinajstih letih, smo tudi v tem pastoralnem letu delovali po dveh načelih, in sicer: 1. ohraniti množičnost in hkrati delati z majhnimi skupinami ter 2. čim več naj se dogaja okrog cerkve in kapel.
Bodoča uspešna pastorala bo namreč v majhnih skupinah. Tako mora biti župnija pravzaprav skupnost majhnih skupin. V majhni skupini lahko vernik lažje izraža svojo osebno vero.
Jedro našega delovanja so bila srečanja ob mašni daritvi, obhajanju zakramentov in molitvenih srečanjih.
Tako je med tednom zjutraj prihajalo k sv. maši tudi do 200 vernikov, ob nedeljah pa je prišlo k Štirim sv. mašam okrog 2400 vernikov. Za božič, veliko noč in druge praznike je bilo to število veliko večje.
Enkrat na mesec je 8. sveto mašo s svojim petjem in z uvodi popestrila mladina in mladinska skupina Laetitia, 10, sveto mašo otroci in otroški zbor, večerno sveto mašo pa skavti.
Ob nedeljah popoldne smo se zbirali v majhnih skupinah. Prvo nedeljo je bilo molitveno srečanja Društva Srca Jezusovega in Marijinega ter seja članov ŽPS in cerkvenih ključarjev, drugo nedeljo srečanje misijonske skupine in Frančiškove skupine, tretjo nedeljo srečanje svetopisemske skupine, četrto nedeljo pa so bila občasna srečanja župnijske Karitas.
Moje in tvoje stopinje
219
Srebrna maša mag. Staneta Nežiča v Beltincih.
Prav tako smo imeli ob nedeljah po svetih mašah (osmi, deseti in večerni) tudi srečanja s starši vero učencev:' z vsakim razredom vsaj trikrat.
Otroški zbor je imel pevske vaje vsak petek ob 14. uri, mešani zbor v petek zvečer, mladinska skupina Laetitia pa v soboto ob 16.30 uri.
Katehezo - verouk: predšolski, osnovnošolski in mladinski smo imeli po vaseh. Tako smo bili vsaj en dan blizu vernikom po vaseh in se z njimi srečevali. Hkrati pa spoznavali njihovo življenje. Otrok in mladine pri katehezi je bilo okrog 900. Poučevali smo trije kateheti: župnik, kaplan in sestra Ema.
Med pastoralnim letom so bili tudi važnejši dogodki in praznovanja, in sicer:
Proščenje v Rousovi kapeli: prva nedelja v oktobru
Predzakonski tečaj: tri sobote od 27. januarja od 10. februarja
Starševski dan: 25. marec	*
Velka spoved: v soboto 31. marec in nedelja 1. april
Zaključek mladinskega verouka: 22. april
Tridnevnica za 8. razred: 7., 8. in 9. maj (p. Lojze Markelj)
Veroizpoved in zaključek osnovnošolskega verouka za 8. razred: 13. maj Prvo sveto obhajilo: 27. maj
Zaključek osnovnošolskega verouka: 3. junij
Župnijsko proščenje v Beltincih in srebrna maša g. mag. Stanka Nežiča:
220
Moje in tvoje stopinje
17.	junij
Proščenje v Gančanih: 24. junij
Proščenje v Lipovcih: 1. julij
Oratorij 2001: od 9. do 15. julija
Proščenje v Ižakovcih: 15. julij
Teden duhovnosti in razvedrila za animatorje oratorija: od 23. do 27. julija v Ankaranu
Blagoslovitev novega križa na polju v Gančanih: 24. julij
Blagoslovitev novih kipov Marije Pomočnice, sv. Jožefa Delavca in velikega križa v Bratoncih: 24. julij
Proščenje na Melincih: 5. avgust
Zlata maša g. č. kanonika Janeza Zorka: 26. avgust.
ROMANJA:
Mladina je romala s svojim avtobusom v Stično, bolniki pa na srečanje bolnikov in invalidov na Brezje.	w
Župnijsko romanje je bilo na avstrijsko Koroško in avstrijsko Štajersko, in sicer: Marija na otoku na Vrbskem jezeru, Gospa Sveta, Maria Lankovitz (tišinska Marija) in Barnbach.
S prvim avgustom je prišlo do zamenjave župnikov in kaplanov. Župnik Jože Hozjan se je po petnajstih letih zaradi bolezni (sladkorna) odpovedal župniji in odšel za župnika k sv. Sebeščanu v Pečarovce. Novi župnijski upravitelj je postal Alojz Benkovič iz Bogojine. Kaplan Dejan Horvat pa je bil premeščen na dvojezično župnijo v Lendavo. Za kaplana v Beltince je prišel Jože Rogač iz Bogojine.
Obema želimo veliko božjega blagoslova pri pastoralnem delu, da bo beltinska župnija ostala še naprej ena od najboljših župnij - biser slovenske Cerkve.
BOGOJINA - Vsaj čutom zaznavne stopinje, vtisnjene v “dogajanje” župnije, naj nekoliko osvetli dotični zapis. Z mislijo, da resnični pričevalec veselega oznanila mora združevati postajo Kalvarije in Vstajenja, smo začeli novo pastoralno leto, ki je s seboj prineslo tudi vstop v novo tisočletje.
Tretji adventni teden, ki se je s četrto adventno nedeljo prelil v božič, smo v župniji spet posvetili našim družinam (Teden naših
Mešani cerkveni pevski zbor iz Bogojine med nastopom v Lendavi.
Moje in tvoje stopinje
221
družin). Opazno je, da iz leta v leto en'večer v tem tednu vse več ljudi preživi pred Najsvetejšim.
Zlata maša g. Ernesta Veleberija.
Zelo opazna je bila v minulem pastoralnem letu raznovrstna dobrodelna dejavnost Župnijske karitas. Pomoči in pozornosti so bili deležni otroci, ostareli in bolniki. Skupaj z bogoslovcem “vojakom” je organizirala tudi dobrodelno tombolo, katere izkupiček je bil namenjen misijonarju Janezu Puhanu na Madagaskarju, oziroma malgaskim otrokom. Skupina karitas pa ni počivala
niti med poletnimi počitnicami saj so organizirali oratorij, ki se ga je udeležilo 72 otrok in v igri, molitvi in raznih delavnicah tri dni “iskalo svoj košček neba”. Pri tem jim je pomagalo dvanajst mladih animatorjev, ki jim v imenu župnije izrekam vso pohvalo in zahvalo. Tudi vsem članom župnijske Karitas na čelu s tajnico Dragico Šabjan, iskrena zahvala.
Mladi, ki so se podobno kot leto prej, tedensko zbirali v treh veroučnih skupinah (v Bogojini, Filovcih in Strehovcih) je obiskalo več “gostov meseca”, med njimi tudi misijonarka Marija Sreš in zdravnik Jure Gorjanc, ki je spremljal D. Karničarja pri njegovem himalajskem podvigu. Konec februarja in v začetku marca pa smo v župniji po treh letih spet imeli predzakonski tečaj, ki se gaje udeležilo 52 mladih.
Ob slovenskem kulturnem prazniku smo se živih in rajnih kul-' turnikov spomnili z mašo in duhovno-kulturnim programom.
v Duhovnih obnov so bili deležni: prvoobhajanci (20) s starši, ŽPS, člani Župnijske karitas, ključarji, člani gospodarskega sveta in osmošolci (18). Na duhovnih vajah pa so bili ministranti, nekaj mladih in staršev.
Romanja: farno je bilo usmerjeno na Brezje; ŽPS in GS in člani ŽK pa so romali na Koroško (Črna, Prevalje); mladi seveda niso opustili Stične.
Trinajsti Košičevi dnevi so bili posvečeni mladim in otrokom. Ob vrsti prireditev: folklorni večer, nastopi domačih pevskih skupin, Hubertova maša... je mladim in malo manj mladim usmerila pogled k našim koreninam razstava članov LIKOS-a na temo “stare kleti”.
Ob farnem proščenju so somaševali duhovniki “rojaki” na čelu z g. škofom dr. Jožefom Smejem. Božjo besedo pa je bo tej priliki oznanjal tišinski kaplan Jožef Rogač.
222
Moje in tvoje stopinje
Tudi desetletnice slovenske samostojnosti nismo pozabili. Z dokaj bogatim duhovno-kulturnim programom so se tega praznika spomnili Ivančarji ob priliki njihovega vaškega proščenja (Rojstvo Janeza Krstnika).
Osrednja farna slovesnost minulega pastoralnega leta pa je bila 8. julija, ko je obhajal zlato mašo g. Ernest Veleberi, upokojeni župnik, ki živi v Duhovniškem domu v Mariboru. Zlatomašniku je pridigal, kar je gotovo nekaj izjemnega, isti pridigar kot natanko pred petdesetimi leti bo isti uri, g. škof Jožef Smej. Od tam, izpred 50 let je bila intonirana tudi pridiga z mislijo, ki jo je g. Ernest kot novomašnik izrazil svojemu pridigarju: “Vse v večjo čast božjo”. Našemu zlatomašniku iskreno želimo še žlahtnejše jubileje mašništva.
Seveda ne smemo pozabiti tudi naših pvcev, ki si s pogostimi vajami pod vodstvom Štefana Pucka in Valerije Somen “krepijo” sodelovanje pri bogoslužju. Razveseljiv je tudi “nastavek” otroškega zbora, ki bo mladinskem zboru in skupini Talita “širi krog Najvišjemu pojočih src”.
Tudi glede snovnega stanja v župniji nismo v dremežu, saj počasi zbiramo sredstva za nove orgle, stare so skoraj povsem dotrajane. V Filovcih pa so še bolj pridni, ob povečani in za pogrebne maše prirejeni mrliški vežici, ki jo je blagoslovil g. škof Jožef Smej, so se lotili tudi temeljite obnove vaške kapele Marije Pomočnice.
Naj bo vse naše “duhovno in snovno” delo v župniji na začetku novega tisočletja vsaj skromen odmev v večjo božjo čast,
CANKOVA - Veroučno in pastoralno leto 2000-2001 smo začeli s slovesno sveto mašo, recitalom in molitvijo k Svetemu Duhu v nedeljo, 10. septembra 2000. Šolsko mladino moramo pohvaliti, da se hitro vpišejo in z veseljem prihajajo k verouku. To velja tudi za šolarje iz vasi Lemerje, Puževci in Zenkovci. Iz teh vasi hodijo v šolo v Puconce, k verouku pa v kapelo svetega Križa v Lemerju, če so katoliške vere; evangeličani pa hodijo v Bodonce ali v Puconce. Žal pa smo nazadovali pri udeležbi na mladinskih verskih razgovorih. Pri katehezah, svetih mašah, razgovorih in drugih duhovnih in verskih prireditvah je bila vedno prisotna misel na sveto leto 2000. Nekaj fantov in deklet se je udeležilo vseslovenskega srečanja mladih v Stični. Duhovno lepo smo oblikovali nedeljo v Čast blaženemu škofu Slomšku. Udeležili smo se evharističnega shoda za celotni naddekanat v Murski Soboti. Posebno doživetje je bilo svetoletno romanje našega pastoralnega področja v stolnico v Mariboru in potem še obisk cerkve Svete Trojice v Slovenskih Goricah. 24. decembra 2000 je bil v župnijski cerkvi enourni nastop, ki ga je pripravil pevski zbor Binkoštne Cerkve iz Nuskove. Ob lepo narejenih jaslicah in lepo okrašeni božični smreki (pripravili zvonarjevi - družina Bernad in doktorica Mirjana Petrovič, zobozdravnica) je bil na praznik Svete Družine, 31.
Moje in tvoje stopinje
223
Obnovljena kapela sv. Marjete v Domajincih.
decembra 2000, blagoslov otrok - "drobne dece". In popoldne na Silvestrovo smo iz dna hvaležnega srca rekli Bogu hvala za vse prejete dobrote.
V letu 2001 je bilo dušnopastirsko delo bolj umirjeno, zato pa je lahko bilo bolj poglobljeno. Vendar smo že začeli razmišljati o dveh pomembnih dogodkih, ki bi naj bila leta 2001, to je sveti misijon in sveta birma. Z minoritskim provincialnim ministrom p. Slavkom Stermškom smo se dogovorili, da bi oni vodili sveti misijon na Cankovi in sicer od 16. do 25. marca 2002.
18.	februarja 2001 je obhajal 90-letnico rojstva Jožef Praši s Cankove skupaj s svojo ženo Karolino r. Gomboc pa diamantno poroko (65 let). Trije otroci z družinami in župnijsko občestvo z župnikom vred so se pri sveti masi zahvaljevali Bogu in njima za lepo življenje in krščansko držo tudi v trenutkih preizkušenj. Sta redna nedeljnika in vedno pripravljena pomagati. Sin in hčerka pojeta pri cerkvenem zboru, vnuk Dejan je organist, vnuk Dario pa sodeluje pri mladinskem cerkvenem zboru. Sam Jožef Praši je zelo mladosten, saj še sedaj sodeluje pri tam-buraškem zboru, imenovanem Odpisani. Ta tamburaški zbor nastopa doma, pa tudi po domovini in tujini (Madžarska, Avstrija).
Spomladi 2001 so vaščani Domajinec nadaljevali z obnovo kapele svete Marjete. Skupaj s posameznimi mojstri in lastnim delom so popolnoma obnovili zunanjščino in notranjščino kapele. P>-ed slovesno sveto
224
Moje in tvoje stopinje
Krst Maruše in Tajde
mašo jo je 22. julija 2001 blagoslovil škof dr. Franc Kramberger. Pred veliko množico ljudi, ki so prišli od blizu in daleč, je škof izrekel vse priznanje vaščanom za žrtve pri obnovi, trem (Francu Benku, Antonu Gederju in Idi Pančor) pa je podelil posebne plakete Škofijskega ordinariata v Mariboru s priznanjem in zahvalo. Kapela v Domajincih je stara 120 let. Več o njej je bilo napisano v Stopinjah 1999.
Zelo lepo je bilo romanje na Sveto Goro pri Gorici. Romanje smo določili za 28. julij. Ta datum nas spominja na začetek prve svetovne vojne. 28. julija 1914 je namreč Avstro-Ogrska napovedala vojno državi Srbiji. Na tem romanju smo se spomnili in v duhu povezali Slovence v štirih državah. Naša župnija je sicer ob avstrijski meji, vendar pa nismo daleč od Slovencev na Madžarskem. Slovencev v Avstriji smo se spomnili, ko smo se peljali po avtocesti mimo Gradca, Celovca in Beljaka do Trbiža, ki je že v Italiji. Mimo Svetih Višarij smo zavili po avtocesti v čudovito Kanalsko dolino, ki se razširi v Rezijo in v pokrajino okrog Vidma (Udine). Spomnili smo se Slovencev v Reziji in vseh Slovencev v Italiji. Z avtoceste smo se odpeljali v Ronkah (Ronchi) proti Doberdobu, kjer je spomenik 100.000 vojakom, ki so padli med prvo svetovno vojno na tem območju (Doberdob, Sveti Martin, Sveti Mihael, Gorica in drugi kraji). Doberdob slovenskih fantov grob. Tam se "droben ptič" - naš avtobus - ustavi in molili smo za vse pokojne in za mir. Preko Gorice smo se pripeljali na Sveto Goro, kjer so nas naši (domačini s Cankove, ki tam okrog sedaj živijo) prav lepo sprejeli. Pri sveti maši smo molili za Slovence doma in po svetu.
Drugo romanje, 1. septembra 2001, je bilo krajše, a vendar lepo in duhovno bogato. Obiskali smo Ptuj, Leskovec, Sveto Trojico v Halozah, Žetale in Ptujsko Goro.
8.	septembra 2001 je bil v župnijski cerkvi koncert komornega zbora ob obletnici smrti Jožefa Borovnjaka, župnika na Cankovi. Koncert
je pripravilo KUD "Avgust Pavel" Cankova, pod vodstvom predsednice Marjetke Rinderer iz Skakovec. Komorni zbor sestavljajo fantje in dekleta (dijaki in študentje) iz naše župnije, vodi jih Dejan Praši s Cankove.
Moje in tvoje stopinje
225
Duhovno življenje v župniji oblikujejo poleg prvega svetega obhajila, izpovedi vere, farnega in vaških proščenj, tudi sveti krsti, cerkvene poroke in pogrebi. Od lanskega septembra do septembra 2001' smo k večnemu počitku pospremili nekaj sorazmerno starejših ljudi, žal pa tudi nekaj sorazmerno mlajših. Med starejšimi so: Ana Gergjek s Cankove (umrla v 90. letu starosti), kije bila vsak dan pri sveti maši in je mati devetih otrok; Leopold Jug (v 90. letu), Jožef Pančor (v 87. letu), Marija Žilavec (v 90. letu), Antonija Flisar (v 84. letu). Nekaj mlajših je umrlo zaradi kapi; najmlajši pa je bil Silvester Sukič, rojen 1967, druga naj mlajša pa Ivana Benko, rojena leta 1960. Vse te, pa tudi druge pokojne je objokoval farni zvon, žive pa vabil, naj molimo zanje. Če nas smrt razžalosti, nas pa sveti krst toliko bolj razveseli, posebno še, če starši prinesejo h krstu kar dva (dvojčke). Tako smo se 26. maja 2001 razveselili krsta dvojčic Maruše (Marije) in Tajde (Bertajde, goduje 8. oktobra). Dvojčici sta se rodili zakoncema Slavku Madjaru in Marjeti r. Vogrinčič s Cankove. Dvojčici lepo napredujeta v veliko veselje staršem in starejši sestrici Maši.
Duhovno so nas obogatila tudi prireditve, ki jih pripravijo v občinskem prostoru razna društva: kulturno, turistično, športno, gasilsko in druga društva ter šola. Zelo odmevni so na primer Jožefovi dnevi okrog praznik svetega Jožefa, kmečke igre, proslava ob kulturnem prazniku, enodnevna likovna kolonija naših šolarjev, srečanje nogometašev, Zlata lisička, Žetev in mlatitev po starem. Zelo nas je razveselila gasilska desetina izKorovec, ki seje letos na gasilski olimpiadi na Finskem uvrstila na 8. mesto. Gasilci s Cankove so nabavili novo gasilsko cisterno. 26. avgusta 2001 je bila na Cankovi velika prireditev, tudi z blagoslovom nove cisterne. Letos je bil prenovljen tudi osrednji park na Cankovi z novim vodometom. Tudi ta park je blagoslovil domači župnik z željo, da bi vse to, pa Še druge nove pridobitve bile ljudem v veselje in v zahvalo Bogu, ki daje ljudem dobre navdihe in zdravo pamet za lepo sooblikovanje božje narave.
ČRENSOVCI - 14. maja 2000 je bila v Črensovcih revija pevskih zborov iz lendavske dekanije.
Po petih letih gradnje so bila uspešno zaključena dela na novem župnijskem domu, ki ga je blagoslovil Škof Kramberger. Novi župnijski dom je posvečen Sveti Družini. Veliko dvorano Doma krasi ena naj večjih umetnin Štefana Hauka. Umetnino so si ogledali že Številni ljubitelji umetniških stvaritev.
16.	februarja 2001 se je preselil k svojemu Bogu salezijanski duhovnik Štefan Žerdin, rojen leta 1922 v Žižkih. Pokojni Štefan Zerdin je nekaj časa pred smrtjo bival na Trsteniku. V Veržeju ga je pokopal salezijanski nadškof pomočnik Stanislav Hočevar. Slovesa seje udeležila nepregledna množica vernega ljudstva. S smrtjo g. Žerdina seje zmanj
226
Moje in tvoje stopinje
šalo število duhovnikov v črensovski župniji. Število pa je izenačil letošnji novomašnik Marjan Maučec, ki je opravil prvo daritev 6. julija v črensovski cerkvi. Marjan Maučec pripada minoritskemu redu. Tudi diakonsko posvečenje je prejel v črensovski "katedrali".
Vrsta nekdanjih osmošolcev iz Črensovec in Bistrice je obhajala jubilej sklepa osnovne šole, nekateri tudi srečanje z Abrahamom. Vsa ta jubilejna srečanja so bila ob navzočnosti nekdanjih učiteljev povezana z daritvijo svete mase. Sošolci so se spomnili svojih kolegov, ki so že legli v grob. Obiskali so njihove grobove, jih okrasili s cvetjem in svečami ter molili za njihove duše.
Prav lepo jubilejno slavje je bila zlata poroka zakoncev Vincija in Terezije Nerad. Slavje je vodil sin duhovnik Janez ob somaševanju domačega župnika častnega kanonika Franca Tementa.
Naj bo s ponosom omenjeno, daje naša župnija zavzeta molilka za duhovne poklice. Pogosto se zberejo številni molilci z gorečo prošnjo: "Gospod, duhovnikov nam daj." Naj dobri Bog uresniči to gorečo prošnje naše celotne farne skupnosti.
DOBROVNIK - V začetku meseca oktobra nas je nenadoma, zadet od srčne kapi, v 58, letu zapustil Ludvik Gone, dolgoletni član Župnijskega sveta in ključar iz Žitkovec.
Tudi iz naše župnije smo poromali na svetoletno romanje pomurskih župnij v mariborsko stolnico.
Božičnico so pripravili otroci Dvojezične osnovne šole Genterovci in moški pevski zbor Dobronaki Notazok. Za božič smo dobili nove jaslice. Zanje se moramo zahvaliti družini Makoter - Vugrinčič iz Dobrovnika. V prezbiteriju župnijske cerkve smo po zaslugi dobrih ljudi nabavili nove preproge.
Na župnišču smo na novo uredili kanalizacijo, sanirali vlažne stene in na hodniku položili keramične ploščice. Delo je strokovno opra-
Prvoobhajanci v Dobrovniku.
vil mojster Hack Jani s sodelavci.
Zaradi starosti in bolezni se je Hack Ferenc odpovedal službi organista v naši župniji. To službo je opravljal 52 let in dva meseca. Zahvalili smo se mu za njegovo zvestobo Cerkvi in župniji. Nasledil gaje 20 - letni študent Borut Šantak iz Dobrovnika.
Mlademu organistu
Moje in tvoje stopinje
227
želimo obilo Božjega blagoslova in vztrajnosti.
V postnem času smo v Domu duhovnosti v Kančevcih imeli duhovno obnovo za birmance in njihove starše.
Prvič je prejelo Jezusa 18 prvoobha-jancev. Izpovedi vere se je udeležilo 17 osmošolcev. Na praznik Svete Trojice je bila slovesnost svete birme. Škof bir-
Izpoved vere.
Birma v Dobrovniku.
movalec dr. Jožef Smej je potrdil v veri 48 birmancev.
Župnijsko proščenje sta vodila p. Janez Mujdrica, misijonar iz Zambije in Tuške Jozsef, župnik in dekan iz Lentija. Popoldne je bilo srečanje bolnikov in ostarelih.
Z dovoljenjem škofa ordinarija dr. Franca Krambergerja smo v radmožanskem gozdu pri Marijinem	drevesu
blagoslovili kapelico z Marijino podobo. Na tem mestu se zbirajo številni romarji od blizu in daleč.
Dva tedna je bil pri nas na pastoralni praksi Danijel Lasbaher, bogoslovec 5. letni-, ka iz župnije Gornja Radgona.
V mesecu oktobru smo namenili molitev rožnega venca za uspeh svetega misijona, ki bo v postnem času.
DOKLEŽOVJE - Minilo je sveto leto 2000, ki je bilo zaznamovano z mnogimi pobožnostmi, romanji, prireditvami. Stopili smo v novo tisočletje, ki nas nagovarja z novo vsebino pastoralnega dela. Vsaka župnija kakor tudi naša mala želi odgovoriti na nove izzive časa. Zato se zmeraj kaj dogaja. Naj omenim dva vsakoletna župnijska dogodka in dva, ki se zelo redko zgodita v župniji.
Prvo sveto obhajilo omenjam, ker kmalu ne bo več toliko otrok, kot jih je bilo letos. Če pogledamo fotografijo: nasmejane otroke, srečne starše, 'kar lepo zgleda. Le da bi še njihovo življenje bilo naprej tako srečno, veselo pod Marijinim varstvom.
228
Moje in tvoje stopinje
Prvo obhajilo v Dokležovju.
Naj omenim eno od naših romanj župnijskega pastoralnega sveta in moškega pevskega zbora, ki je bilo tudi poučno obarvano. Obiskali smo najprej v Hočah orglarsko delavnico in se prepričali, zakaj so orgle tako drago in dragoceno glasbilo, kako nastajajo, koliko je dela z njimi, preden slišimo lepe melodije. Potem smo odšli na Prihovo v Marijino božjepotno cerkev,
kjer smo imeli mašo in slišali lepe melodije novih orgel in ubrane glasove našega pevskega zbora in tako počastili nebeško mater. Po maši so nas seveda lepo pogostili z žlahtno kapljico in pecivom. Sedaj nas je čakalo srečanje naših vinogradnikov z velikimi sodi in strokovnim vodstvom škofijske vinske kleti v Slovenski Bistrici. Ko so se naši možje obogatili z znanjem, kako priti od grozda do dobrega vina, so tudi poskusili nekaj vrst žlahtne kapljice. Sledila je pesem, lepo razpoloženje in prijetno kosilo in po kosilu je nastala tudi lepa fotografija.
Sedaj še dva izredna dogodka. Prvi seje zgodil 18. avgusta 2001, ko smo odkrili in blagoslovili doprsni kip duhovnika, kanonika in velikega borca za prekmurski jezik in samo Prekmurje Ivana Jeriča. G. Škof Smej, čez 20 duhovnikov, minister But, župan Jože Kavaš in Še veliko gostov, gasilci, vojaška častna četa in lepa množica ljudi so počastili ta dogodek v Ivanovi rojstni vasi Dokležovju.
Sedaj še dogodek, ki pa je dogodek stoletja. Dobili smo nove cerkvene koncertne orgle. Že pred tremi leti je bil na pobudo župnika ustanovljen moški pevski zbor. Ko so se glasovi že ujeli, se je sprožila misel, da potrebujemo tudi boljše orgle. Stare elektronke so že odslužile. Tako smo v dogovoru z ŽPS in pevci naročili pri Škofijski . orglarski delavnici v Hočah ŽPS in moški pevski zbor na romanju. nove orgle. Po treh letih so orgle postavljene na cerkveni kor svetega Štefana v Dokležovju. Res, da vidimo šele zunanjost. Niso še uglašene in okrog 800 piščali še ni dobilo svojega mesta. Vse bo pa na red do 4. novembra 2001, ko bodo
Moje in tvoje stopinje
229
Nove orgle v Dokležovju.
blagoslovljene in verjetno "nebeško" lepo zapele... Ce ne verjamete, poglejte fotografijo in pridite pogledat in poslušat. Hvala vsem donatorjem v Dokležovju, ki so nas pri tem podprli z darovi in posebej občini Beltinci. Tako je cerkev bolj bogata in naše petje bo bolj ubrano in zbrano.
DOLENCI - Tako kot vsako leto smo se tudi letos v velikem številu, še predvsem veroučenci, zbirali v mesecu oktobru k pobožnosti molitve rožnega venca. Namen molitve je bil za birmance, da bi se vredno pripravili na prejem tega zakramenta, katerega bodo prejeli po dveletni pripravi v tem veroučnem letu. In tudi majniška pobožnost je
Novo župnišče v Dolencih med gradnjo.

bila usmerjena v to smer.
Kot je bilo zapisano v Stopinjah lanskega leta o hitrem napredovanju gradnje novega župnišča, je bil ta cilj v grobem tudi dosežen, saj seje župnik na zadovoljstvo vseh faranov, posebej na svoje, konec oktobra tudi vselil. Čeprav je bil v lanskih Stopinjah že načrtovan blagoslov, se to zaradi objektivnih razlogov Še ni uresničilo. Upamo, da v bližnji prihodnosti. Saj počasi dobiva zaželeno obliko tako notranjščina kot zunanjščina. Staro župnišče je v celoti izginilo. Ves material od starega župnišča, katerega pa ni bilo malo, seje porabil za razširitev in ureditev
prostora okrog cerkve.
V petek, 8. decembra na praznik Brežmadežne, smo se udeležili slovesne sv. maše v mariborski stolnici, pri kateri je bil med ostalimi bogoslovci I. letnika sprejet v Marijino kongregacijo bogoslovec Aleš Kalamar iz naše župnije. Prošnja vseh nas je bila in je, da bi ga Marija Brezmadežna spremljala na tej poti.
Na god sv. Štefana smo kot župnija gostili mešani pevski zbor iz župnije sv. Urban - Destrnik, ki je s svojim ubranim petjem povzdignil mašno slovesnost in pripravil lep nastop po maši.
230
Moje in tvoje stopinje
Izpoved vere osmošolcev
Na 5. postno - tiho nedeljo je naš mešani cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. Jožefa Slavička sodeloval na tradicionalnem nastopu letos pri sv. Sebeščanu v Pečarovcih.
Zaradi minimalnega števila drugošolcev (samo dva) letos ni bilo slovesnosti prvega sv. obhajila.
Na nedeljo sv. Trojice so Štirje letošnji osmošolci izpovedali vero in Bogu oblju
bili zvestobo Kristusu in življenju po evangeliju. Če sklepam po njihovem osemletnem veroučnem prizadevanju, upam, da se bodo te želje tudi z Božjo pomočjo uresničevale.
GORNJA RADGONA -Kljub manjšemu zatišju je utrip verskega življenja v župniji Gornja Radgona bil živahen. Slovesnost farnega žegnanja je v tem letu povzdignil naš rojak g. Vili Kaučič, kaplan v opatijski cerkvi sv. Danijela v Celju. V sklopu farnega praznovanja smo se srečali tudi s starši, botri in sorodniki bogoslovcev in semeniščnikov ter razpravljali o veličini in pomenu ter
poslanstvu duhovnika v novem tisočletju. Spoznali smo, da smo dolžni spolnjevati Jezusovo naročilo: ''Prosite gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev."
Biseromašna daritev monsignorja Franca Puncerja.
Tudi v tem letu so bile šmarnice lepo obiskane pri mnogih kapelicah in križih. Prav posebej pohvalno so se ponovno vključili otroci in verniki v vasi Crešnjevci, ki so z veseljem prihajali k obnovljeni kapelici. Tradicionalno smo ohranjali srečanje zakoncev jubilantov, srečanje bolnih in ostarelih, idr. V času od lanskega poročanja pa do danes so se v naši župnijski cerkvi poročili samo štirje pari. V tem letuje bilo kar 7 zlatih porok. Med zlatoporočenci so Franc in Ljudmila Weis iz Gornje Radgone, Anton in Marija Škrlec iz Stavešinskega Vrha, Anton in Antonija Novak iz Stavešinskega Vrha, Anton in Marija Novak iz Gornje
Moje in tvoje stopinje
231
Radgone, Franc in Olga Vrzel iz Gornje Radgone, Anton in Jožefa Holc iz Maribora, Perko Ludvik in Pavla, pa morda še kdo, ki ni na zunaj obhajal te žlahtne obletnice. Zlatoporočenci naj bodo spodbuda mladim parom, da pred Bogom posvetijo svojo zvezo in pogumno stopijo na pot posvečenaga zakonskega življenja
Trstenjakov dom so v veliki meri uporabljali naši skavti, ki že peto leto uspešno delujejo v župniji. Posebna zahvalna maša in srečanje skavtov, njihovih staršev in somišljenikov je bilo v nedeljo, 9. septembra, v Stavešinskem Vrhu. Ob uspešno opravljenih taborih in urjenju v skavtskih veščinah si želimo, da bi večkrat polepšali nedeljsko bogoslužje in bili luč svojim vrstnikom.
Za miklavževanje so se po zaslugi katehistinje s. Mirjam Belaj posebej odrezali člani križniškega reda iz sosednje Avstrije in obdarili prvoobhajance. Kljub vsemu so tudi starši in drugi dobrotniki na čelu z Občino in Klasekom izrazili "Miklavževo" dobroto.
Na materinskem dnevu so otroci, skavti, člani mladinske skupine ter mešanega pevskega zbora tudi letos osrečili matere in očete s svojim nastopom.
Uspešno so bile izpeljane tudi adventne in postne delavnice, ki so jih vodili skavti s svojimi sodelavci. Tudi lučka miruje s svojo svetlobo polepšala božično praznovanje številnim vernikom iz župnije in dekanije po zaslugi skavtov.
Spominsko mašo ob četrti obletnici smrti akademika dr. Antona Trstenjaka je tokrat vodil dr. Avguštin Lah. Po maši smo se skupaj podali na pokopališče, kjer smo položili cvetje, prižgali sveče in molili skupaj za mir in pokoj njegove duše.
Na podlagi podpisa pisma o dobri nameri iz leta 2000 smo v sodelovanju Univerze v Mariboru, Trstenjakove ustanove, Občine Gornja Radgona in župnije Sv. Petra v Gornji Radgoni uspešno izvedli druge Trstenjakove dneve. Začeli smo jih s slovesno sveto mašo, ki jo je vodil g. škof dr. Anton Stres. V nadaljevanju je potekal znanstveni posvet na temo "ČLOVEK-1ZOBRAŽEVANJE-ČLOVEK". Spregovorili so; prof, dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze v Mariboru, dr. Marija Švajncer, dr. Rudi Kotnik, dr. Martin Kramar, dr. Norbert Jaušovec, dr. Franci Čuš, dr. Ivan Ferbežar in dr. Majda Pšunder. Predavanja so imela pozitivni odmev v širši slovenski javnosti. Na ta način smo dostojno zaznamovali zgodovinski spomin na velikega slovenskega Tnisleca, teologa, duhovnika in častnega občana Gornje Radgone akademika dr. Antona Trstenjaka. Pričakovali smo večjo udeležbo učiteljev, drugih izobražencev in domačih vernikov.
Predavanja teološkega tečaja v Gornji Radgoni so bila v tem letu zelo dobro obiskana. Spregovorili so: p. dr. Branko Cestnik o tem, kako se naj Cerkev zavzema za uboge, mag. Jože Plut o tem, kako živeti vero v slovenski vojski, p. dr. Christian Gostečnik o zapletu odnosov in
232
Moje in tvoje stopinje
uršufinka s. Andreja Godnič o njenem misijonu v Peruju. V okviru materinskega dne pa nas je nagovorila dr. Metka Klevišar kako poživljati vero v večnost ob umirajočih. Povprečni obisk nad 100 poslušalcev vsak večer, predvsem iz župnij desnega brega reke Mure, je znamenje, da smo se z uvedbo teoloških predavanj v Gornji Radgoni pravilno odločili.
Spomladi leta 2001 smo se na seji članov ZPS in gospodarske komisije odločili, da s posebno namensko nabirko po župniji zmanjšamo naš dolg, kij>a imamo pri Trstenjakovenj.domu. Številni pobiralci, predvsem člani ŽPS in ožji sodelavci, so bili pripravljeni potrkati na sleherna vrata prebivalcev naše župnije, tudi pri nevernih. Večinoma so bili sprejeti z razumevanjem in tako smo zmanjšali naš dolg skoraj za 8 milijonov SIT. Sredstva zbiramo tudi naprej in želimo, da ga z letom 2002 v celoti tudi poravnamo. Bogu hvala za številne dobrote, ki nam jih izkazuje po velikodušnih ljudeh. V znak hvaležnosti vsem pobiralcem in sodelavcem smo skupaj preživeli Gospodov dan v mesecu juliju na Kukojci, na Goričkem z zahvalno mašo ter ogledom učne poti na Tromejniku, kjer nas je prijazno sprejel župan Občine Kuzma g. Škalič. Ustavili smo se tudi pri evharističnem križu v Trdkovi in si ogledali cerkev sv. Kozma in Damijana z znamenitimi umetninami Lojzeta Perka.
Pri prvem svetem obhajilu je bilo 61 otrok. Tudi to leto je z osmim razredom uspešno krmarila katehistinja Lidija Hamler. Osmošolci so 4. junija slovesno izpovedali vero. Pričakujemo, da bodo to vero tudi živeli in se vključili v mladinsko skupino, k skavtom ali v pevski zbor in tako osmislili svoje mlado življenje. Mlajši mladinci so se duhovno poglobili pri Svetem Križu nad Belimi Vodami.
Tudi letos smo se udeležili romanja ostarelih in bolnih na Brezju. Pot smo nadaljevali v Kamnik in si tam ogledali frančiškanski samostan z znamenito Plečnikovo kapelo, nato pa smo se ustavili še v Petrovčah. Posebno slovesno je bilo letos na Ptujski Gori, saj se nas je več kot 200 iz naše župnije zadnjo nedeljo v mesecu avgustu pri ptujskogorski Mariji že štiridesetič pridružilo številnim romarjem iz dekanije Ljutomer. Tudi tokrat nas je, kot običajno, s svojo besedo in navdušenjem duhovno vzpodbudil minorit p. Maks Klanjšek. Popoldne smo nadaljevali naše romanje v Marijino baziliko v Brestanici in v Senovo, kjer nas je prijazno sprejel g. župnik Janez Nanut. Romanje smo sklenili na domačiji g. kaplana Jožeta Praha ob prigrizku, pogovoru in ubranem petju.
Poromali smo tudi v Mariazell, kjer smo prav tako v znani Marijini božjepotni cerkvi zaslutili moč njene mogočne priprošnje. Še posebej ganljivo je bilo videti polno cerkev vojakov iz avstrijske Štajerske z njihovim vojaškim škofom na čelu, kako so pobožno sodelovali pri sveti maši. Ustavili smo se še v drugi božjepotni cerkvi Marija Lankovitz. Pridružili smo se tudi svetoletnim romarjem na Svetih gorah. Mladi so po božiču poromali v Barcelono na tradicionalno evropsko mladinsko molitveno srečanje, ki ga vsako leto v drugem evropskem mestu priprav-
Moje in tvoje stopinje
233
Ijajo bratje iz Taizeja. Prav tako so se mnogi mladi udeležili mladinskega srečanja v Stični, v maju pa shoda v Celju in nočnega romanja na Ptujsko Goro. Pri mladinskih srečanjih je bilo več zanimivih gostov. Le nekaj mladih se je udeležilo srečanja mladih v Medugorju, ki je bilo še prav posebej odmevno. V župniji uresničujemo sklep minulega leta, da ob petkih eno uro pred večerno mašo častimo Naj svetejše ter molimo za mir ter za nove duhovniške in redovniške poklice, še posebej za naše semeniščnike in tri bogoslovce. Želimo, da bi nas v bodoče bilo še več.
Kar 55 se nas je podalo v nedrje planin. Nepozaben je bil ogled Snežne jame in nato vzpon na Raduho. Tudi tokrat je bilo posebno doživetje maša v kapelici ob koči na Loki.
V tem letu smo uspešno obnovili več verskih znamenj. Sem sodi poslikava pročelja kapele v Lomanošah, kar je opravil g. MertOk iz Beltinec. Strokovno je bila v celoti obnovljena Zemljičeva kapela v Crešnjevcih, kjer je bila zamenjana in z bakrom oblečena streha, sanirani temelji in na novo narejena celotna fasada. Tudi vse poslikave so bile v celoti obnovljene. Vaščani Črešnjevec so se na Čelu z gradbenim odborom odlično odrezali, saj so zbrali nad dva milijona SIT. Od blagoslovitve naprej, ki jo je opravil domači župnik in dekan Andrej Zrim ob navzočnosti domačih dušnih pastirjev, vaščane vabi k molitvi novi 80 kilogramski zvon, ki je dar gospe Marte Bregar.
Druga kapela, ki je kakor nevesta v vsej lepoti zasijala sredi polj, je Rozmanova kapela v Orehovskem Vrhu, ki je prav tako doživela temeljito obnovo. Obnovljeni so bili temelji 'in fasada. V celoti je bila narejena nova streha, ki je oblečena z bakrom, zamenjana so bila okna in vrata ter obnovljen kip Marije Brezmadežne. Kapelo je blagoslovil domači župnik in dekan ob navzočnosti domačih duhovnikov in rojaka Cirila Kocbeka. Vaščani so zbrali lep del sredstev, na pomoč pa so priskočili Rozmanovi, ki živijo v tujini in številni drugi dobrotniki. V ' obeh primerih je obnovo finančno podprla Občina Gornja Radgona. Celotni stroški so tudi tukaj znašali nad dva milijona SIT. Odslej se bo tudi tukaj občasno oglašal zvonček, ki sta ga darovala zakonca FaŠalek iz Šratovec kot sorodnika lastnikov Rožmanove kapele. Poslikave je od zunaj in od znotraj lepo dokončal g. Kancler,
Najverjetneje je obnova obeh kapel vzpodbuda vaščanom Polic, ki so k obnovi kapele pristopili pred kratkim. V tem letu sta bila obnovljena tudi križa, in sicer v Lastomercih in v Plitvi«kem Vrhu. Prav tako smo obnovili korpus, kije pred župnijsko cerkvijo.	.
V tem letu smo kljub odplačevanju kreditov pri Trstenjakovem domu uspeli narediti novo asfaltno prevleko na platoju pred cerkvijo. Tukaj smo namestili tudi oprijemala kot pomoč za starejše ljudi, kar jim je v veliko pomoč. Stroške asfaltne prevleke je prevzela Občina Gornja Radgona, za kar smo še posebej hvaležni.
" Na cvetno nedeljo je minilo 60 let, odkar je msgr. Franc Puncer,
234
Moje in tvoje stopinje
Prenovljena kapela v Črešnjevcih.
dolgoletni radgonski župnik in od vsega začetka sodelavec Stopinj, prejel mašniško posvečenje. Tega smo se verniki radgonske župnije s hvaležnostjo spomnili na cvetno nedeljo, 8. aprila, s posebno zahvalno	mašo.
Biseromašnika smo v procesiji od Trstenjakovega doma s presmeci in zelenjem pospremili v župnijsko cerkev, kjer je v krogu svojih nekdanjih kaplanov in domačih dušnih pastirjev obhajal častitljivi jubilej. Neizmerno veliko je bilo ljudi, ki so s svojo navzočnostjo želeli izreči Bogu HVALA za ta neprecenljivi dar. Čeprav jih je bilo toliko, ni bilo težko počakati, da je ob koncu biseromašne daritve vsak vernik pristopil k jubilantu in mu podal roko v zahvalo. Slavnostni pridigar, kije orisal njegovo življenjsko pot, je bil nečak dr. Ivan Rojnik. Po maši
smo se vsi zadržali v prijetnem pogovoru in pesmi ob dobrotah, ki sojih za to slovesnost pripravile naše gospodinje ter ob dobri kapljici. Vsemogočni Gospod naj živi biseromašnika, da bo v vsem elanu duhovniškega poklica obhajal tudi diamantno mašo.
Tudi letos je Gospodar življenja odpoklical kar nekaj vzornih vernikov. Med njimi naj omenimo Frančiško Kovačič, rodno sestro dveh duhovnikov, ki je dan za dnem prihajala v naše svetišče, daje dajala slavo in čast Bogu; prav tako tudi Marijo Potisk in Cito Bračič. Poslovila seje tudi Marija Recek, dolgoletna zvonarka pri vaški kapeli v Policah. Vse so bile članice živega rožnega venca in molilke za nove duhovniške in redovniške poklice. Njihov odhod nas opominja, naj zapolnimo prazna mesta zvestih molilk in zvestih obiskovalk pri vsakdanji maši. To kar so v življenju verovale in upale, je postalo resničnost. Naj uživajo večni mir in pokoj in tudi v večnosti molijo za nas.
3.	julija je bila v Gornji Radgoni osrednja proslava na državni ravni ob deseti obletnici vojne za Slovenijo. Slovesno mašo je ob navzočnosti dekanijskih duhovnikov in mag. Jožeta Pluta vodil domači
Moje in tvoje stopinje
235
Maša za domovino.
župnik in dekan Andrej Zrim. V nagovoru se je spomnil časov, ko je po Radgoni rožljalo orožje in ko so gorele hiše in ko so bili ljudje še prav posebej povezani med seboj. Mašo so oblikovali skavti, mladinska skupina in mešani pevski zbor. Po maši so se verniki, ki so napolnili cerkev, preselili na Majstrov trg, kjer je bila svečana proslava. Častna četa Slovenske vojske je
sprejela predsednika države. Spregovoril je g. župan Miha Vodenik, predsednik države Milan Kučan in prav posebej odmevno-častni občan msgr. Franc Puncer, kije orisal veličino slovenstva od časov Karantanije pa do danes. Vse navzoče je povabil, naj v večji meri ohranjajo zavest pripadnosti, kulture in slovenskega jezika. Ob koncu je bilo odkritje spomenika v treh delih, ki ga je izdelal kipar Mirko Bratuša. Ta znamenja sta blagoslovila domači radgonski župnik Andrej Zrim in evangeličanska duhovnica Vladimira Mesarič.
GORNJI PETROVCI - NEDELA - Diamantno mašo sem obhajal tudi v župniji Sveti Jurij v Prekmurju, kjer sem 'kot novomašnik leta 1935 nastopil prvo kaplansko mesto. Tamkajšnji župnik, sedaj dekan g. Martin Voroš, je izbral nedeljo, 15. oktobra 2000. Prisrčno se mu zahvaljujem. Diamantno mašo sem ponovil tudi v Odrancih, kjer počiva moj najboljši prijatelj msgr. Lojze Kozar.
Od 5. postne nedelje leta 2001 sem bil prisiljen zaradi zdravja (peša mi srce, pa tudi ušesa in oči) ob nedeljah in praznikih prestaviti sv. mašo v Martinju na večerno uro.
V mesecu maju 2001 smo vsak dan brali izbrane odlomke iz knjige Franca Hrastelja Otrok luči.
V nedeljo, 20. maja 2001, je zopet odlično uspel koncert pevskih zborov iz dekanije ob naši romarski cerkvi sv. Ane v Boreči.
Na dan duhovniškega posvečenja, v sredo, 6. junija, sem tudi jaz poromal s sobrati v Sombotel in Koszeg. -
Dekanijske vizitacije, 26. junija, so se udeležili vsi veroučenci. Le dva nista mogla priti, sta se pa opravičila.
V nedeljo, 22. julija 2001, sem bil tako zelo bolan, da so odpadle maše v Boreči' na Gorenjem Seniku in pri Nedeli, le v Martinju sem zvečer maševal.	.
Proščenjsko mašo in blagoslov motornih vozil pri sv. Ani v Boreči je 29. julija opravil p. Miha Sekolovnik.
236
Moje in tvoje stopinje
Župan F. Shlihthuber čestita župniku Ivanu Camplinu ob imenovanju za Častnega občana.
Na lastno prošnjo sem bil razrešen službe župnika v Gornjih Petrovcih in stopil v stalni pokoj. Od 1. avgusta 2001 je novi župnik župnij Gornji Petrovci in Markovci g. Anton Furar. Z novim župnikom sva somaševala pri Nedeli na prvi petek, 3. avgusta, in na proščenjsko nedeljo, 19. avgusta, v Martinju. S 1. avgustom sem tudi razrešen "kaplanske" službe na Gorenjem Seniku, kjer so dobili novega župnika g. Ferenca Merklija. Za slovo sva somaševala v nedeljo, 5. avgusta, v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Ob tej priliki me je presenetilo darilo sombotelskega škofa dr, Konkoly Istvana, ki mi je poslal knjigo Lorincz Zoltana Szent Marton, Savaria sztildtte. Besedilo je v treh jezikih: v madžarščini, v angleščini in v nemščini.
Pravosodni minister Republike Madžarske mi je s posredovanjem dr. David lbolya napisal izredno ljubeznivo pismo, posebej v slovenščini in posebej v madžarščini. Obenem mi je predal srebrni medaljon z garancijskim listkom in
citatom papeža Pija II.: Madžarska je ščit krščanstva.
Veleposlanica Republike Slovenije g. Ida Močivnik mi je za "plemenito in požrtvovalno delo med porabskimi Slovenci" poklonila knjigo Plečnikovi kelihi, v slovenščini, nemščini in angleščini.
Na predlog generalnega konzula Republike Slovenije sem za dan državnosti, 22. junija 2001, v Monoštru prejel priznanje in zahvalo za dolgoletno in prizadevno delo na področju ohranjanja slovenskega jezika in krepitev slovenske narodne skupnosti na Madžarskem.
Končno mi je Občina Gornji Petrovci na slavnostni seji, 18. avgusta 2001, podelila priznanje "častni občan Občine Gornji Petrovci" zaradi vsestranskih zaslug.
2.	septembra so se verniki v župnijski cerkvi Svete Trojice pri Nedeli zahvalili župniku Ivanu Camplinu za dolgoletno delo v župniji. Nataša Kuhar Čerpnjak in Irena Kalamar sta med drugim povedali: "Vaše stopinje, posebno zadnjih dvajset let, kažejo, da ste nas imeli ves Čas radi in da nas imate radi še sedaj. V naši župniji puščate močan pečat svojega dela, ki nas bo še dolgo spremljal. Hvala vam za vse. Naj danes za vas to ne bo dan slovesa od župnije in njenih župljanov. To naj bo dan, ko boste odložili skrbi in dobili priložnost, da več časa posvetite sebi in svoji domačiji. Od nje naj se vam še dolga leta odpira pogled na goričko pokrajino okrog Srebrnega brega. Zjutraj, opoldne in zvečer, ko bo glas zvona iz zvonika kapele Presvetih src nad vašo hiško v Martinju zapel svojo
Moje in tvoje stopinje
237
melodijo, se boste v molitvi spominjali nas, mi pa vas. Vsi vas imamo radi: najmlajši, ki ste jih sprejemali v Kristusovo Cerkev in jih učili ljubiti Boga in bližnjega, starejši, ki jih je vaša beseda opogumljala na poti skozi življenje in tudi vsi rajni, ki ste jih pospremili na njihovi zadnji poit k Očetu. Hvala vam tisočkrat!"
Zakonski jubilanti pri Gradu.
GRAD - Drobni dogodki, vsak zase in vsi skupaj so označevali prehojeno pot od zadnjih do sedanjih Stopinj. Od ene "vel'ke meše" do druge "vel'ke meše" se spletajo take drobne niti, na katerih se bolj ali manj zrcali utrip v župniji.
Vsaka sveta maša je zahvalna in Bogu prijetna daritev. Če se iskreno potrudimo in s čistim ter iskrenim srcem sodelujemo, prejemamo več njenih sadov. Na velikonočni ponedeljek (16.4.2001) smo se v župniji z zahvalno sveto mašo spomnili zakonskih parov, ki v letu 2001 obhajajo svoj "okrogli" jubilej. Povabili smo jih k sodelovanju in odzvalo se je 22 parov, ki so obhajali 20, 25, 30, 35, 40, 45
in po en par, ki je obhajal 50 in 55-letnico poroke. Vsi pari so v slovesni procesiji šli v cerkev pred Marijin oltar, kjer je večina izmed njih pred Bogom in pričami izrazila svojo privolitev in Bog je s svojim pečatom potrdil njihovo medsebojno ljubezen. Skupaj smo se Bogu zahvalili za trdnost in zvestobo zakonskega življenja. Ta priložnost je tudi vzpodbuda mladim in vsem, ki dvomijo v vrednote zakona, naj sklenejo svoje skupno življenje tudi pred Cerkvijo. Kljub preizkušnjam, ki jih prinese življenje, je možno vztrajati v skupnem življenju v "sreči in nesreči, v bolezni in zdravju." To nam dokazujejo jubilanti in mnogi drugi zakonski pari, ki ostanejo vsa leta zemeljskega življenja zvesti svoji obljubi, ki sojo ob poroki dali drug drugemu. Po končani slovesnosti v cerkvi je nastal skupni spominski posnetek.
Razen rednih srečanj v župniji, so člani ŽS imeli (24. februarja 2001) svojo
238
Moje in tvoje stopinje
duhovno obnovo v Kančevcih. Tudi prvoobhajanci in njihovi starši so se prav tako (12. maja 2001) zbrali na duhovni obnovi v Kančevcih. Na binkošti (3. junija 2001) se je 12 mladih prvič srečalo z Jezusom pod podobo sv. hostije. Na praznik Svete Trojice (10. junija 2001) je 15 osmošolcev ob izpovedi vere sklenilo, da bodo še naprej skrbeli za svojo rast v veri. Cerkveni pevci so se udeležili (25. marca 2001) koncerta postnih pesmi v PeČarovcih in srečanja pevskih zborov (20. maja 2001) pri Ani v Boreči.
Iz župnije se je 14 romarjev'"skupaj z domačim župnikom udeležilo (od 24.do 28. oktobra 2000) svetoletnega zahvalnega romanja v Rim in AssisL Čeprav je bilo naporno, smo se z lepimi vtisi in duhovno obogateni vrnili domov. Kot župnija smo se z enim avtobusom udeležili (18. novembra 2000) svetoletnega romanja v mariborsko stolnico. Z enim avtobusom smo (22. avgusta 2001) romali na Svete Višarje in tam imeli romarsko mašo v slovenskem jeziku.
V veroučnem šolskem letu 2000.2001 seje vključila za pomoč pri poučevanju verouka v domači župniji absolventka pedagoške fakultete Štefka Fujs iz Radovec. Obenem seje odločila za osebno izpopolnjevanje, zato seje vpisala v prvi letnik Teološko pastoralne šole v M. Soboti. Na sveti večer pred polnočnico (24. decembra 2000) so, ob sodelovanju vseh treh zborov veroučenci ob pomoči katehistinje Štefke pripravili božični prizor: "Luč, ki je razsvetlila temo”, ki nas je uvedel v božično skrivnost.
Na griču, obdanem z drevesi, ne daleč od roba ceste, ki meji Grad z Dolnjimi Slaveči, ob Vrečičovi domačiji (Nada Ficko, Grad 159) že celo stoletje stoji križno znamenje. Po družinskem izročilu so Vrečičovi iz Vidonec leta 1905 kupili to domačijo, ki je bila SukiČova in ob njej je že stal križ. Gospodarji so se priženili in priimki so se spreminjali (Vrečič, Šinko in sedaj Ficko). Da se je križ ohranil, gre zahvala preteklim rodovom in tudi sedanji družini, ki gaje dala obnoviti. Tako smo obnovljen les križa in znova prebarvane podobe ter urejeno okolico v nedeljo, 29. julija 2001, blagoslovili. Domačim in vsem, ki jih pot zanese mimo, je tudi to znamenje vere in upanja v preizkušnjah življenja.
Od 8. do 15. avgusta 2001 je občina Grad obhajala svoj prvi občinski praznik. V času tega praznovanja (sobota 11. avgusta) je bila v Kovačeve ih blagoslovljena obnovljena mrliška vežica in obnovljen križ na pokopališču. Ob tej priložnosti je na željo vaščanov bila ob vežici tudi sv. maša. Naslednji dan (nedelja, 12. avgusta) je bila ob otvoritvi tudi blagoslovljena lokalna asfaltirana cesta Radovci - Vidonci - Otovci. Po "veLki mesi” (18. avgusta) je bila ob otvoritvi blagoslovljena asfaltirana cesta v Tomašovi grabi pri Gradu.
Na predvečer Marijinega praznika ob 19. uri je v župnijski cerkvi maševal novi dekan murskosoboške dekanije g. Martin Vbrbš, župnik pri Sv. Juriju. Na sam praznik je vodil slovesnost magister Silvester Fabijan,
Moje in tvoje stopinje	239
župnik v Ihanu. Pri vseh mašah smo obnovili posvetitev Mariji. Teden dni pozneje (v sredo 22. avgusta) je mag. Silvester Fabijan na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani uspešno zagovarjal svojo doktorsko disertacijo in si pridobil naziv doktor znanosti. Tudi mi mu iskreno čestitamo!
Sestre sv. Križa iz Male Loke (s. Terezija Žerdin in s. Mirjam Ferčak) so tudi letos (1.9.2001) vodile enodnevno srečanje za dekleta, ki sodelujejo pri bogoslužju. Pomagale so Še tri animatorke. Tema je bila: Marija - hči, žena in mati. Udeležilo seje 24 deklet. Zaključile so s sv. mašo, ki jo je vodil dr. Karel Bedernjak, župnik v Martjancih.
Vibriranje lesenega poda na koru je vplivalo na razglasitev orgel, zato smo se odločili, da k dosedanjim tramom pod ležišče orgel dodamo še 'T' profil in ga tako utrdimo. Delaje opravilo Tesarstvo Janez Fras s.p. iz Skakovec. Orgle so znova uglašene, zato naj služijo svojemu namenu. Tudi leseni pod cerkvenih klopi je bil popravljen.
Že nekaj časa smo se pripravljali na zunanjo in notranjo obnovo župnišča. V poletnih mesecih smo začeli z deli, ki so trajala od 18. junija od 10. julija, torej tri tedne. Slikopleskarska delaje prevzel g. Zvonimir Kolmanko s.p. iz Motovilec ter brušenje in lakiranje parketa g. Jože Smej s.p. iz Beltinec. Tako so vsi prostori v notranjosti župnišča prepleskani, zaščitene in lakirane so lesene obloge, vsa okna in delno tudi cevi za centralno. Lamelni parket, ki je v prostorih, je zbrušen in ponovno trikrat lakiran. Obnovljena je celotna fasada župnišča z okenskimi policami, lakirani vsi strešni napušči, žlebovi z odtoki in križi na oknih.
Ob teh drobnih nitkah, na katerih se zfcalijo vsaj nekatera duhovna in materialna dela, naj bo vsem, ki jim je vera usmeritev in ljubezen pot do Boga in do ljudi ter vsem, ki kakorkoli v duhovnem in materialnem smislu skrbijo za cerkev, župnišče in župnijsko skupnost - iskreni Bog plačaj.
HOTIZA - Versko življenje v majhni župniji ponavadi poteka po utečenem zaporedju, ki ga od Časa do časa vznemirijo posamezni dogodki ali prireditve, ki izstopajo od običajnosti.
Posebej je veliki teden čas, ko večina župljanov opravi velikonočno spoved in se tudi udeleži obredov velikega tedna. Vse bolj pa je trpka resnica, da so mnogi kristajni zelo otopeli, da jih niti največji prazniki več ne nagovorijo, jih ne.pritegnejo k praznovanju. Veroučenci so še redni obiskovalci veroučnih srečanj in nedeljske mašne daritve.
Posebej so šolarji vztrajni v mesecu maju, ko vsakodnevno obiskujejo šmarnice in si pridno zapisujejo geslo.
Tudi slovesnost prvega svetega obhajila je zaradi malega števila prvoobhajancev (le devet) zelo prisrčna, domača in doživeta tako za prvoobhajance kakor za njihove starše in sorodnike.
240
Moje in tvoje stopinje
Prvo obhajilo na Hotizi
Starši in prvoobhajanci so se na slovesnost prvega svetega obhajila pripravili z duhovno obnovo v Domu duhovnosti v Kančevcih nekaj dni pred slovesnostjo prvega svetega obhajila.
Pred veliko nočjo smo v cerkvi malce preuredili prezbiterij. Zamenjali smo strohnele klopi in z novimi polepšali notranjost svetišča.
Želeli smo tudi
preurediti notranjost svetišča, predvsem tla, pa je vse to le prevelik finančni zalogaj za malo župnijo. Brez pomoči od drugod se bo to težko naredilo.
Leto 2001 je bilo za našo župnijo tragično leto. K zadnjemu počitku smo namreč položili štiri mlade župljanje.
Najprej smo pokopali triinpetdesetletno Marijo Žižek, mater že dveh odraslih otrok in marljive učiteljice v Osnovni šoli v Crenšovcih.
Ne dolgo zatem smo onemeli stali ob odprtem grobu, v katerega so pogrebci položili Šestintridesetletnega Petra Sabo, ki je bil še samski in je živel pri ostareli materi.
Zatem smo se zopet zbrali v velikem Številu in pospremili na božjo njivo dvainpetdesetletno Aniko Ritlop. Huda bolezen je bila močnejša od njene močne volje po življenju.
Ko pa so v mesecu juliju zvonovi naznanili smrt osemintridesetletne Terezije Antolin, je onemel vsak vaščan. V prerani grob smo položili mater petih otrok. Ni bilo človeka, ki se mu ne bi zarosilo oko ob pogledu na otroke, ki so hlipali ob grobu svoje matere. Neusmiljena smrt je iztrgala skrbno mater in ženo iz družinskega gnezda. Sočutje se mora sedaj izraziti v nesebični pomoči sirotam. Vseh pet otrok obiskuje šolo.
Z mesecem septembrom smo začeli veroučno in birmansko leto. Oseminštirideset veroučencev iz petega, šestega, sedmega in osmega razreda bo v mesecu maju prejelo zakrament svete birme.
To zahteva mnogo dela in priprave tako z veroučenci, z njihovimi starši in botri. Vsi si bomo prizadevali, da utrdimo svojo vero. Temu cilju bodo namenjena srečanja s starši, posebna srečanja z birmanci, kakor tudi v neki meri vso versko življenje v župniji.
Poleg te posebne priprave na birmo bodo tudi druge dejavnosti, ki
Moje in tvoje stopinje
241
poživljajo versko življenje župijanov. Poudarek je na molitvi, posebej pri vse bolj zanemarjeni družinski molitvi. Posebej potrebno pa je ovrednotiti nedeljsko praznovanje in bogoslužje.
Vse bolj se zavedamo, da moderno in v svoj ozki krog zaprto življenje vedno bolj hromi življenje v družinah, potem v župnijskih občestvih, kar povzroča zapiranje vase in brezbrižnost do bližnjih. Posamezniku in občestvu bo potrebno vrniti, vzbuditi vero v človeka, vero v pravo ljubezen, vero v dobroto in s tem seveda vero v dobrega Boga,
Del kolednikov trikraljevske akcije.
KANČEVCI - Kakor vsaka župnija tako ima tudi naša svoj pastoralni načrt, ki ga poskuša udejanjati v duhovno korist župijanov in ostalih, ki nekako tradicionalno gravitirajo k nam. Analiza uspehov in neuspehov uresničitve bi sicer pokazala marsikaj, vendar v tem našem prispevku nimamo tega namena. V Stopinjah za leto 2002 želimo nanizati samo nekaj dogodkov iz naše enoletne kronjke.
Trikraljevska akcija - V dneh po božiču do praznika svetih treh kraljev so naši otroci že tretjič izpeljali to plemenito akcijo. Vsepovsod, kamor so prišli, so nabirali za misijone, hkrati pa tudi za potrebe naših cerkva: v nekaterih vaseh za ogrevanje župnijske cerkve (za odplačilo dolga za ogrevalna telesa in montažo le-teh), v drugih
za ureditev notranjščine prosenjakovske kapele, v tretjih za nov sclanski leseni zvonik. Tokratna akcija sicer ni bila tako uspešna kakor dve prejšnji, vendar kljub vsemu lepa, za kar prisrčna hvala otrokom-kolednikom in darovalcem. Zbrali smo: za misijone 176.720,00 Sit, za Kancev® 248.240,00 Sit, za Prosenjakovce 75.000,00 Sit, za Selo 39.000,00 Sit. Skupaj 538.960,00 Sit.
Prvo obhajilo - Na letošnje prvo obhajilo so se otroci in starši pripravljali z enodnevno duhovno obnovo v nedeljo, 27. maja, in s tridnevnico v čast Svetemu Duhu od 31. maja do 2. junija. Udeležba na obeh pripravah je bila polnoštevilna. Za dan prvega obhajila smo izbrali binkoštno nedeljo. Slovesnost je vodil p. Miha Sekolovnik, voditelj Doma duhovnosti, somaševala pa sta p. Andrej Božič iz Vipavskega Križa in domači župnik p. Donat. Ob lepem sončnem vremenu in velikem številu ljudi je 12 naših otrok prejelo
242
Moje in tvoje stopinje
Prvo obhajanci s katehistinjo in duhovnikoma.
evharističnega Jezusa v svoje srce.
Boleči izgubi - Letos sta kančevska župnija in Dom duhovnosti izgubila dva velika prijatelja in dobrotnika. Najprej g. Matija Hajdinjaka, upokojenega marijanskega župnika, ki je župniji podaril fresko bL Antona Martina Slomška na zunanji steni prezbiterija, Dom duhovnosti pa je redno oskrboval z vinom iz župnijskega vinograda.
Bog gaje poklicalvk sebi 29. junija 2001. Druga boleča izguba je nenadna smrt p. Štefana Balažiča, kapucinskega provinciala in graditelja Doma duhovnosti, ki ga je Bog poklical po zasluženo plačilo 25. julija 2001 med duhovnimi vajami v Karlobagu na Hrvaškem. Gotovo lahko brez pretiravanja rečemo: »Brez p. Štefana tega Doma ne bi bilo!« Predvsem njegovi izredni pripravljenosti izvršiti Božjo voljo in njegovim sposobnostim gre zasluga, da Pomursko pastoralno področje ima tako potrebno funkcionalno in preprosto stavbo na tako tihem in zgodovinsko pomembnem kraju. Uresničil je snovanja in želje g. škofa in pomurskih duhovnikov, čeprav s skoraj nadčloveškimi močmi.
Proščenja - Letošnji proščenji v Selu in DomanjŠevcih je domači župnik opravil sam, ker ni mogel dobiti drugega duhovnika. Za proščenje v Prosenjakovcih je prišel dr. p. Edi Kuhar, benediktinec, prošenjakovski rojak, sedaj spovednik pri božjepotni baziliki v Maria Zellu. Vernike je nagovoril v madžarskem in slovenskem jeziku. Benediktovo proščenje, god sv. Benedikta in posvetitve cerkve, pa je opravil p. Stane Bešter, ptujski gvardijan. Ob tej priložnosti je tudi napovedal župnijski misijon v postnem času prihodnje leto in zbranim priporočil molitev za uspeh le-tega.
Stiki s Slovenci iz Porabja - Lani, 14. oktobra 2000, smo poromali na Madžarsko: v Sombotel, Jak in Monošter. Glavni cilj je bil Sombotel, mesto, ki je podarilo sv. Martina in v katerem je deloval prvi sombotelski Škof dr. Janos Szily. Mašo smo imeli v cerkvi sv. Martina, pred katero stoji lep svetnikov spomenik. Pri maši se nam je pridružil (ni somaševal) prijazni župnik in nekaj madžarskih vernikov. Zato smo imeli eno berilo v madžarskem jeziku ... Drugi cilj našega obiska je bila stolnica, ki je bila ob koncu druge
Moje in tvoje stopinje
243
svetovne vojne poškodovana in jo še vedno popravljajo ... Tretji obisk je veljal ogledu škofijskega muzeja, v katerega zakladnici so med ostalim tudi bogoslužni predmeti povezani s škofom Szilyjem. Ob obisku Sombotela smo navezali prisrčne stike z dr. Marijo KiŠ in z Marijo Kozar, ki sta nam organizirali ves ta obisk kakor tudi kosilo, pri katerem sta nas v imenu Slovenskega društva počastili z dobrim vinom. Domov grede smo se še zaustavili in si ogledali lepi cerkvi v Jaku in Monoštru; v Monoštru smo si ogledali tudi slovenski dom Lipa, v katerem domuje slovenski radio.
Letos, 16. junija 2001, so nam porabski Slovenci vrnili obisk. Pod vodstvom že omenjenih dveh gospa - Kozar in Kiš - je prišlo 36 izletnikov - Slovencev in nekaj Madžarov - v Kančevce. Srečanje smo začeli z mašo v župnijski cerkvi v porabskem narečju, pridiga je bila v prekmurskem, pesmi pa so bile v porabskem narečju in slovenskem knjižnem jeziku. Maši se je pridružilo tudi nekaj bedeničkih faranov, lanskoletnih romarjev v Sombotel. Po maši so gostje pri Klizmičevi plošči položili venec z napisom: »Slovensko društvo Sombathely«. Sledil je zajtrk, ki so ga pripravili župnik, Dom duhovnosti in nekatere žene iz župnije. Po ogledu Doma duhovnosti so se naši gostje odpravili proti Ljubljani in Slovenskemu Primorju ... Na koncu se ponuja primerjava, čeprav bleda: Bedenički župnik Mikloš KOzmič in sombotelski škof Janoš Szily sta bila sodelavca in prijatelja, župnija Kančevci in Slovensko društvo Sombatel pa sta navezala prvi prijateljski stik, kj naj ne bi bil zadnji.
Ekumensko sodelovanje - Živimo na versko mešanem področju. Malo je družin, ki bi bile povsem katoliške; večinoma so mešane. Že v vsakdanjem življenju so verniki ene in druge veroizpovedi navajeni, da ustvarjajo ekumensko ozračje. To poskušamo po svojih močeh udejanjati tudi na cerkvenem področju. Še naj lepše nam uspeva v Andrejcih, kjer imamo »ekumensko kapelo«, kapelo, ki jo uporabljamo evangeličani in katoličani. V Andrejcih je že več kot 10 let, enkrat letno, ekumensko molitveno srečanje, pri katerem se vedno zbere lepo Število vernikov obeh veroizpovedi. Poslušamo Božjo besedo in njeno razlago, skupaj molimo in pojemo pesmi, ki so lastne enim in drugim. Letošnje tovrstno srečanje smo imeli 13. avgusta. Vodila sta ga g. Evgen Balažič in p. Donat Kranjec ... Drugo ekumensko liturgično opravilo pa je biloob blagoslovitvi mrliške vežice v Andrejcih, in sicer 8. julija 2001. Opravila sta prav tako g. Evgen in p. Donat.
50-letnica smrti župnika Faflika - Dne 19. avgusta 2001 smo obhajali 50-letnico smrti bedeničkega župnika g. Franca faflika. 35 let je nesebično deloval v naši župniji (od I. julija 1916 do 16. avgusta 1951). Bilje goreč duhovnik, izvrsten pridigar, ekumensko naravnan, spoštovan od katoličanov in evangeličanov ... Zahvalno
244
Moje in tvoje stopinje
mašo za dobrega pastirja je ob 10. uri vodil pomožni škof g. dr. Jožef Smej. Somaševali pa so: g. Franc Rodila, lendavski dekan emeritus in župnik v Veliki Polani, ki ga je g. Faflik krstil (prišel je s 35-timi polanskimi farani in prinesel lepo ikebano v znamenje hvaležnosti), g. Martin Horvat, soboški župnik in prodekan (g. Faflik je bil Sobočanec. Njegova rojstna hiša je bila tam, kjer stoji danes Kerecova hiša, nasproti stare bolnišnice), g. dr. Stanko Zver, bogojinski župnik, p. Miha Sekolovnik, voditelj Doma, in domači župnik p. Donat. Lepemu Številu domačih vernikov in tistim, ki so prišli iz V. Polane, M. Sobote in od drugod, je gospod škof z ljubeznijo orisal lepo duhovno podobo zaslužnega župnika, ki se ga starejši ljudje, še zlasti bedenički farani, spominjajo, spoštljivo o njem govorijo, nekateri pa še vedno iz hvaležnosti prinašajo cvetje na njegov grob.
KAPELA - Vsak dogodek pusti za seboj posledice, ki so kot odmevi, ki se slišijo še naprej daljši ali krajši Čas. Odvisno od velikosti in važnosti dogodka. Tako se tudi v življenju ene župnije v enem letu marsikaj zgodi, kar odmeva v Širši ali daljni okolici. Nekaj takih dogodkov naj bo tudi opisanih v našem pomurskem koledarju Stopinje.
Markantna točka, na
Panorama Kapele s pogledom na Prekmurje.
kateri stoji duhovni dom kapelskih faranov župnijska cerkev sv. Marije Magdalene, je na 314 m visokem Kapelskem vrhu. Od te točke lahko pogled obiskovalca zaplava na vse strani, saj je pogled edinstven. Iz premnogih ust obiskovalcev - turistov, izletnikov, gostov zdravilišča Radenci in romarjev se sliši vzklik: lepo! Kronist je v župnijsko kroniko zapisal, da se od tod v lepem vremenu vidi 41 cerkva in 5 zvonikov. O resničnosti tega zapisa se lahko vsakdo pride prepričat, če mu v srcu kljuje misel, da je to nemogoče.
Kapela je župnija od leta 1763. Tedaj je stala tukaj še večja kapela pod patronatom koroškega šentpavelskega benediktinskega samostana. Sedanja cerkev je zgrajena kot centralna stavba s kupolskim svodom. Zgrajena je bila v klasicističnem duhu v letih 1823 - 24. Prezbiterij je bil poslikan 1839. leta, osrednji prostor pa je okrasil s freskami
Moje in tvoje stopinje
245
Radkersburgu. rihajal od tam
potujoči furlanski slikar Jakob Brollo 1885. leta. Ta freska slikarija je še do danes lepo ohranjena.
Kapelska posebnost;
Medtem ko druge župnije obhajajo svoj župnijski praznik ali proščenje enkrat na leto ob prazniku zavetnika cerkve in župnije, ga obhajamo na Kapeli kar trikrat na leto. To pa zato, ker so do ustanovitve župnije to področje upravljali kot svojo podružnico duhovniki župnije sv. Janeza v Redno je
na Kapelo maševat kaplan trikrat na leto in sicer: 1. na belo nedeljo; 2. na praznik zavetnice sv. Marije Magdalene; 3. na nedeljo po Marijinem imenu, to je drugo nedeljo v septembru.
V spomin na to se še danes na te dneve obhaja proščenje.
Župnijsko cerkveno življenje se odvija skozi vse leto. Vse leto se spominjamo Jezusovega življenja in njegovega dela. Začne se z adventom. Takoj na začetku je že praznik sv. Miklavža, dobrotnika. Takrat skupaj stopimo z našo občino, ki ima posluh za sodelovanje in pripravimo lepe darove za okrog 150 naših
otrok. To je enkratno doživetje, saj Miklavž z angelčki in parklji prevetri majhne in večje otroke. - Potem delamo jaslice. Pri njih sodelujejo otroci in njihovi starši z nabiranjem mahu, poskrbeti je potrebno za smreke in jaslice tudi narediti. Skupina jasličarjev z vso srbjo uresniči svoje zamisli. - V zimskem času naredimo največ v naši veroučni šoli. Saj so takrat otroci še sprejemljivi, na spomlad se v njih prebuja nova energija, potem pa že začno misliti na konec šolskega leta. - Cvetna nedelja in velika noč je že začetek lepega
Zakonski jubilanti 2000.
246
Moje in tvoje stopinje
zelenja, cvetlic in letne toplote. - Eden najlepših praznikov v župniji je prvo sveto obhajilo.
Vsi se pa veselimo šolskih in veroučnih počitnic, saj je to čas hlajenja živcev in pridobivanja nove energije za jesen. Lep dogodek v jesenskih dnevih je srečanje zakonskih jubilantov. Skupno se Bogu zahvalimo ob okroglih obletnicah poroke za božji blagoslov in moč za skupno življenje.
In že je tu jesen, ko se po naših vrhovih oglasijo klopotci. Takrat se spomnimo kitice iz pesmi En hribček bom kupil od našega Antona Martina Slomška.
Pred župnijo in župljani je velik projekt - nove orgle. Prihodnje leto naj bi zazvenele z našega cerkvenega kora. Nauk orgel nam mora biti vedno prisoten: V orglah je veliko piščali, ki zvenijo ubrano. Tako bodimo tudi uglašeni mi v župniji, kljub različnostim, kakor ena družina.
KOBILJE - 12. januarja sem se odpravil na potovanje k našim zdomcev v Avstralijo. Dolga in naporna je bila pot od Evrope na jug Avstralije. Namenil sem se v Melbourn, kjer sem si v spremstvu gostiteljev podrobneje ogledal poleg mnogih drugih stvari tudi razstavo zgodovine priseljevanja beguncev iz Evrope. Pri urejevanju te razstave je sodelovala tudi slovenska učiteljica Lucija Srnec.
Drugo, kar sem si ogledal, je bila anglikanska katedrala v istem mestu v bližini železniške postaje, ki je zelo tehnično urejena.
Maševal sem v slovenski cerkvi sv. Cirila in Metoda v Kewu. Tu sem na kratko predstavil svojega sorodnika božjega služabnika Danijela Halasa. Čez nekaj dni sem s frančiškanskim patrom Filipom z letalom odpotoval v Sydney. Najbolj sem želel videti čudovito opero, ki leži na prelepem
mestu v sydnejskem zalivu. S p. Filipom sva si ogledala mesto in izredno dolgo katoliško katedralo. Ne bi bil sodoben turist, če si blizu te cerkve ne bi ogledal razstave starih avtomobilov.
Obiskal sem še dolgo vrsto slovenskih rojakov. S posebnim zanimanjem sem se ustavljal pri prekmurskih rojakih. Pokazali so mi never-
Blagoslov upokojenskega prapora.
Moje in tvoje stopinje
247
jetne stvari, poleg arhitekturnih biserov še vrsto zanimivosti iz rastlinskega sveta.
Ogledal sem si tudi dom za ostarele v Kewu, Tudi slovensko je bilo slišati, čeprav meje najprej pozdravila Japonka, nato Angležinja, Hrvatica in Slovenka, pa še dve GoriČanki, mislim, da sta iz markovske
Pevski zbor
župnije.
V Avstralijo sem potoval z Brnika v Frankfurt, nato preko Češke, južne Rusije, Kaspijskega morja, severne Indije v Siam s pristankom v Bangkoku in dalje do Avstralije. Po enem mesecu sem se 12. februarja napotil nazaj v Evropo. V času odsotnosti meje nadomeščal frančiškan p. Primož Milavec z Brezij.
20.	maja 2001 smo kobiljanski upokojenci blagoslovili svoj prapor.
8.	septembra 2001 meje pomožni škof dr. Jožef Smej po predlogu škofa Krambergerja razglasil za papeževega hišnega kaplana (monsinjo-ra). V cerkvi seje zbralo za naše razmere veliko duhovnikov in vernikov.
“Klan na taborjenju.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - V župniji Križevci pri Ljutomeru je bilo pastoralno leto dokaj mirno. Imeli smo samo 40 prvoobhajancev, za prihodnost nam statistika obeta še večji upad. Toda pogumno in z zaupanjem v Boga zremo v prihodnost.
Poseben utrip naši župniji dajejo skavti. V začetku julija so se izvidniki in vodnice odpravili na poletni tabor v Lomanoše, ki je
trajal skoraj teden dni. Postavili so si šotore, jedilnice, ograjo, na jambor pa so obesili dve zastavi: skavtsko in slovensko, ker skavti ne težijo samo k vzgoji mladih v skavtskem duhu, ampak tudi k temu, da vzgojijo mlade v odgovorne in zavedne državljane. Med skavtskim letom, ki traja od oktobra do maja, imajo vsakotedenska srečanja čete in klana, ki se končajo s skavtskim izpitom. Skavti so v naši župniji
248
Moje in tvoje stopinje
Blagoslov Stajnkovega Obnovljena kapela v
organizirali adventno in velikonočno delavnico za otroke (kjer so otroci pod vodstvom skavtov delali adventne venčke in barvali velikonočna jajca), pustovanje in materinski dan. Za skavte velja: Bodite pripravljeni! In odgovarjajo: Vedno pripravljeni! Za služenje Bogu, bližnjemu in domovini.
V preteklih letih
Četa “ Vkiiperdjonih Prlekov ”
križa.	Iljaševcih.	smo v naši župniji
obnovili skoraj vsa verska znamenja, Tako je v tem letu 13. maja domači župnik g. Štefan Vinkovič blagoslovil obnovljen Stajnkov križ v Logarovcih. Pri obnovi Marijinega kipa je bila na notranji strani opažena letnica 1897, kar pomeni, da križ stoji najmanj sto let. Ni znano, v kakšen namen je bil postavljen, toda letos so temu prvotnemu in neznanemu pomenu dodali misel »naj bo ta križ vsem vaščanom, vsem zanamcem in vsakemu naključnemu mimoidočemu popotniku v mir in tolažbo in znamenje povezanosti med seboj.«
V avgustu, točneje 19. 8. smo v Iljaševcih praznovali 130-letnico postavitve kapele. Ob tej priložnosti so vaščani na novo pokrili zvonik, naredili zaščitno obrobo in ponovno obnovili zunanjost. G.
Vlado Skuhala je povezal in navdušil ljudi, tako da je vsakdo dobro opravil svoje delo.
Kapelica je bila postavljena 1871. leta in je četrta po starosti med osemnajstimi v župniji. Organizatorji postavitve kapele pred 130. leti so bili možje, ki so potem 22 let kasneje sodelovali tudi pri ustanovitvi prostovoljnega gasilskega
Moje in tvoje stopinje
249
društva v lljaševcih. Iz tega lahko razberemo povezanost in utrip vaškega življenja v tistem času.
Pri sv. maši so se spomnili vseh živih in umrlih vaščanov in padlih vojakov iz vasi. Govornik je zbrane na koncu pozdravil s Prešernovimi besedami: »Naj vas Bog živi, vse ljudi, ki dobro v srcu mislimo!«
Birma v Kuzmi.
KUZMA - V župniji sta zaznamovala leto dva dogodka: sveta birma, proščenje in blagoslovitev barvnih okenskih podob kapele sv. Cirila in Metoda v Trdkovi.
Sveta birma v letu 2001
V torek, 22. 5. 2001, je Škof ordinarij opravil veroučno skušnjo z birmanci in^anonično vizitacijo v župniji Kuzma.
Takoj po prihodu v župnijo je bilo srečanje škofa z g. županom in ravnateljem osnovne šole pri »Evharističnem križu« na tromeji ter ogled kapele sv. Cirila in Metoda v Trdkovi.
Pred večerno sv. mašo je bilo srečanje škofa z birmanci v župnijski cerkvi. V sproščenem pogovoru so pokazali izredno lepo znanje veroučne snovi in pripravljenost na prejem zakramenta potrditve. Po večerni sv. maši je bil razgovor s ključarji in člani ŽPS. Vsi člani so pripravljeni dušnemu pastirju pomagati. Birmovanje je bilo v soboto, 26. 5. 2001. Med slovesno sv. mašo, ob lepem in doživetem sodelovanju birmancev, botrov, staršev, pevskega zbora, številnega župnijskega občestva je prejelo sv. birmo 49 pripravnikov iz domače župnije in eden iz župnije Grad.
Doživetje staršev ob prazniku birme je opisala Slavica Krpič, mati birmanke in prvoobhajanke.
»Prvo, kar Človek v življenju odkrije in zadnje, po Čemer steguje roke, naj dragocenejše, kar ima v življenju, pa četudi se ne zaveda, je družinsko življenje. Pravijo, da je maj* naj lepši mesec v letu. Zame je bil mesec maj leta 2001 zares nekaj posebnega. Moji dve
hčerki: Evelina in Jasmina, sta doživeli eno izmed prelomnic v svojem verskem življenju. Evelina je prejela svoje prvo sveto obhajilo, Jasmina pa je prejela drugi sveti zakrament - birmo.
Po vsestranskih pripravah sta napočila težko pričakovana dneva v naših življenjih. Ko sem bila prisotna pri mašah, sem se vrnila v
250
Moje in tvoje stopinje
spomine na svoje prvo obhajilo in birmo. Ob pogledu na moji dve hčerki sem našla tudi kanček svoje podobe, ko sem sama prejemala ta dva zakramenta. Navdajali so me prijetni občutki, polni radosti, veselja in hkrati pričakovanja, kaj bo življenje prineslo mojima hčerkama na njuni življenjski poti.
Ljubezen matere in varstvo očeta dajeta otroku toplino doma. Nihče ne more zmeriti skrbi, ki jo skupno vložita, da bi bili otroci srečni. Za naju, starša, sta bila ta dneva naporna, a hkrati zapisana z zlatimi črkami v najino knjigo življenja. Kot starša sva izpolnila prvi del najine dolžnosti do svojih otrok in molila sva zanju, da bi ostali vse življenje zvesti Bogu.
Praznik poln pesmi in veselja je bil na nebu, na polju, v gorah in belih cestah in je bil najlepši v naših srcih.«
Prvo sveto obhajilo
Naslednji dan, v nedeljo, 27. 5. 2001, je bil praznik prvega svetega obhajila.
Prvoobhajanka Evelina KrpiČ gaje doživljala takole:
»Ko sem bila prvič pri svetem obhajilu, sem bila zelo vesela. Končno je prišla nedelja - Gospodov dan. V cerkvi pri maši smo prvoobhajanci pred oltarjem povedali vsak svoje besedilo. Nato nam je gospod župnik začel deliti sveto obhajilo. V dolgi beli obleki sem se počutila svečano in lepo.
Po končani masi sem se slikala z botro in s starši. Po končanem slikanju smo prvoobhajanci skupaj z župnikom šli v veroučno učilnico. Tam nas je gospod župnik pogostil s sendviči in pijačo.
Komaj čakam vsako nedeljo, da grem k maši in k svetem obhajilu.
Nedelja v maju, okus in občutki po prejetju mojega prvega obhajila, mi bodo ostali v spominu.«
Blagoslovitev barvnih okenskih podob kapele sv. Cirila in Metoda v Trdkovi
Proščenje sv. Cirila in Metoda v Trdkovi in blagoslov barvnih oken.
Jožica Kuhar, članica župnijskega sveta Kuzma, je ob blagoslovitvi prisrčno pozdravila gospoda kanonika in rektorja bogoslovja dr. Marjana Turnška, domačega župnika Rudolfa Ficka, bogoslovca, gos_poda župana Jožefa SkaliČa in župnijsko občestvo. Poleg tega je še podala nekaj zgodovinskih podatkov o kapeli.
Moje in tvoje stopinje
251
Barvna okna v kapeli.
»Do leta 1923 je vas Trdkova spadala pod župnijo Gornji Senik. Želja vaščanov, da bi v vasi postavili kapelico, seje uresničila 1925. Takratni gasilci in verniki so zgradili zvonik, ki je bil sicer brez zvona, zadnji del zvonika pa je služil za shrambo gasilskega orodja. Kapelico so posvetili v čast Srcu Jezusovemu in sv. Florijanu. Leta 1959 so gasilci pridobili svoj prostor, tako da so pridni vaščani takoj začeli z gradnjo kapele. Nameščen je bil oltar, ki je bil izposojen od župnijske cerkve v Murski Soboti. Do leta 1946 je bil last križniških sester. Od župnije smo dobili prvi zvon. Idejo, da bo kapela posvečena sv. Cirilu in Metodu, je dal gospod škof Jožef Smej ob priliki obiska v Trdkovi skupaj s pokojnim župnikom Janezom Eljašem. 27. oktobra 1963 so verniki izročili prenovljeno kapelo v varstvo sv. Cirila in Metoda. Blagoslovitev kapele je opravil gospod škof Maksimiljan Držečnik ob prisotnosti domačina zdaj pokojnega gospoda Lovrenca Salaja.
Od takrat naprej se v kapeli poučuje verouk, občasno se mašuje, maja pa obiskujemo šmarnice. Pridni in delavni verniki s pomočjo župnije nenehno skrbijo za svojo kapelo. Tako so leta 1993 obnovili dotrajano streho. Izvajalec je bil Ludvik Šinko, notranjost in v oltar je obnovil David Čerpnjak s pomočjo	domačih
vernikov. Fasado pa je podarila družina Avguština Andrejeka.
Ker so bila dotrajana tudi okna in vrata, smo se odločili, da jih zamenjamo z novimi in to ob svetem letu 2000 za večjo duhovno poglobitev in znamenje svetoletne milosti. Da bi kapela dobila večji sakralni pomen, so se verniki na pobudo Antona Andrejeka,
našega župnika in bogoslovca Dejana odločili, da jih zamenjamo z barvnimi podobami: Brezijanske Marije Pomagaj, blaženega škofa
252
Moje in tvoje stopinje
Antona Martina Slomška, sv. Jožefa in sv. Terezije deteta Jezusa. V novih vratih pa je medaljon sv. Cirila in Metoda. Poleg tega je zamenjan lestenec, klopi in druge malenkosti.«
Članica ZPS je izrazila tudi zahvalo: »Majhna je naša vas, a kljub temu je iz srca darovala skoraj vsaka hiša po svojih zmožnostih, zato bi se iskreno zahvalila vsem, ki ste na kakršen koli način pripomogli, da smo se danes zbrali pri tej slovenosti. Hvala za dobro zamisel in pobudo družini Antona Andrejeka in za poklon medaljona brezjanske Marije Pomagaj. Prispevalo je tudi občina Kuzma. Zahvala gre tudi družini Rogan, ki skrbi za kapelo že vrsto let. Iz srca želim, da naj nas vzamejo pod sveto obrambo vsi svetniki.« Gospod kanonik in rektor bogoslovja je s priprošnjo župnijskega občestva blagoslovil kapelo, »... v katere sakralnem prostoru se bomo zahvaljevali Bogu, prosili božjega varstva, priprošnjo Marije, svetnikov sv. Cirila in Metoda in blaženega škofa Antona Martina Slomška. Istočasno pa se bomo zahvaljevali za vse dobrote, katere prejemamo.«
Tretji važen dogodek je bil v vasi Matjaševci. 2. septembra 2001 se je župnijsko občestvo zbralo pri blagoslovitvi obnovljenega križa (Totov križ) družine Bunderla. V letu 1989 ob priliki sv. birme je naš kraj zajelo veliko neurje. V tem neurju je strela naredila veliko škode, uničila je tudi križ v Matjaševcih. Lastniki so tedaj s pomočjo vaščanov obnovili križ s podobo Križanega in matere Marije. 27. aprila je bil križ blagoslovljen. Pred blagoslovom je duhovnik vernike nagovoril: »Zakaj je Bog to dopustil?« Odgovoril jim je: »Z našim verovanjem nimamo nikakršne prednosti pred naravnimi zakoni!«
Zob časa je naredil svoje, zato so se lastniki in vaščani Matjaševec zopet odločili, da olepšajo to krščansko znamenje. Pri blagoslovitvi je duhovnik tako nagovoril vernike: »Vsak križ nam bodi znak božje dobrote in ljubezni. Istočasno pa tolažba in zaupanje.« Molitev pri vsakem križu pa naj bo vzklik: »zgodi se tvoja volja in prošnja z željo, danes bolj kot včeraj, jutri pa znova zgodi se, bolj kot danes.«
S hvaležnostjo se spominjamo tudi naših bratov in sester, ki so šli v večnost. Najprej najstarejšega občana in vernika Janeza Kisilaka, umrlega v 92. letu starosti. Posebno tistih, ki jih je Bog poklical v rosnih letih, kot Valentina Bunderla, katerega starši in sestra so ostali z duhovno bolečino.
Ostanimo z njimi duhovno povezani tudi preko groba.
LENDAVA - Na praznik svetega Štefana L madžarskega kralja in ustanovitelja madžarske države, smo na cerkvenem trgu ob župnijski cerkvi blagoslovili bronasti kip svetega Štefana L kralja. Blagoslovitev je opravil g. škof dr. Jožef Smej. Spominsko sveto mašo ob somaševanju 40 duhovnikov je vodil g. dr. Konkoly Istvan, sombotelski škof. Navzoči so bili predstavniki oblasti iz Republike Madžarske in Slovenije. Ob veliki
Moje in tvoje stopinje
253
Kip sv. Stefana v Lendavi.
množici Madžarov in Slovencev smo tako^ počastili tisočletnico ustanovitve madžarske države. Ob kipu svetega Štefana I. kralja, pa smo istočasno postavili podstavek za kip blaženega A. M, Slomška. Bronasti kip A. M. Slomška, visokega 220 centimetrov, bi radi postavili do Slomškove nedelje 2002. Morda bi kdo izmed bralcev Stopinj bil pripravljen darovati za Slomškov spomenik?
Svetoletno romanje v večno mesto Rim je bilo kot uvertura v novo pastoralno leto. Starši in kateheti se zavedamo velike odgovornosti za verski pouk naših šolarjev. Verouk obiskuje v petih vaseh in v Lendavi približno 600 šolarjev. Skoraj 200 šoloobveznih otrok pa žal ni vpisanih v veroučno šolo. Verouk imamo porazdeljeno
po jezikovnih skupinah: samo slovenske skupine, samo madžarske skupine in dvojezične skupine. Kateheti moramo obvladovati oba jezika. Birma je v župniji vsako leto. Birmanci se dve leti intenzivno pripravljajo na prejem zakramenta in so na koncu 8. razreda pri sveti birmi. Pobožnost v Čast Srcu Jezusovemu na prve petke oblikujejo birmanci. Dvakrat so se pred birmo udeležili duhovnih vaj v sedmem razredu v Kančevcih, v osmem razredu pa v Veržeju. 81 birmancev je na binkoštno soboto bilo potrjeno v veri. Zaradi znanja madžarščine prihaja vsako leto birmovat g. škof Jožef Smej. V počitnicah so se birmanci namakali v jadranskem morju in na portoroški plaži uživali v vročem soncu. Da smo mlade med šolskim letom čimbolj pritegnili k sodelovanju, je bilo pod vodstvom g. kaplana organiziranih več pevskih in vokalnih skupin, ki so dejavno sodelovali in oblikovali nedeljska bogoslužja. Nekaj nastopov so imeli tudi v drugih župnijah. Ob prireditvi "Žive jaslice" v Postojnski jami so nastopili z božičnim programom. Mladina, ki jemlje resno svoje krščanstvo, se rada udeležuje srečanj in duhovnih vaj. Sodelovali so tudi pri vseh srečanjih na ravni dekanije in področja. Na mladinskem kvizu v Mariboru so osvojili tretje mesto. Z novim gr kaplanom so s kolesi poromali v Turnišče na predvečer Marijinega Vnebovzetja. S prvim avgustom 2001 je namreč za novega kaplana prišel v Lendavo g. Dejan Horvat, rojak iz Stehovec, ki je bil leto dni kaplan v Beltincih. Dosedanji kaplan g. Matija Tratnjek pa je odšel za kaplana v Brestanico. Ministrantsko skupino je vodil g. župnik in smo z dvema skupinama tekmovali na dekanijskem ministrantskem kvizu. V znanju smo nekoliko sicer šepali, toliko bolj pa smo se odrezali v nogometu, saj smo osvojili drugo mesto, in to še krvavo plačali.
254
Moje in tvoje stopinje
Prvoobhajanci so med najzvestejšimi obiskovalci šmarnic. 58 drugošolcev je na troj iško nedeljo prejelo prvič Jezusa v svoje srce.
Župnijski praznik svete Katarine smo obhajali skromno zaradi obnove notranjščine župnijske cerkve. Svete maše smo na ta dan opravili domači dušni pastirji, pri skupni bratski mizi pa smo bili povezani z dekanijsko duhovščino.
Birma v Lendavi.
O župnijski cerkvi v Lendavi smo lani zapisali, da se v njeni notranjosti vršijo obnovitvena dela. Več kot pol leta so trajala različna dela, ki bi jih le bežno omenili: najprej smo morali demontirati klopi in jih odpeljali v mizarsko delavnico, kjer bodo popolnoma	obnovljene.
Odrstanili smo tlak iz cerkve in izkopali v globino 30 centimetrov, da smo
Lendavski prvoobhajanci.
lahko naredili izolacijo in namestili talno gretje po celi cerkvi. Zaradi vlažnosti sten smo morali v višini štirih metrov odstraniti omete znotraj in zunaj ter stene na novo ometali z sušilnimi ometi. Vso električno napeljavo smo morali popolnoma obnoviti. Položili smo nov tlak v cerkvi in se na 3. adventno nedeljo zopet "vselili" v cerkev. Svete maše smo obhajali v župnijski dvorani dobrih šest mesecev. Za božič smo že spovedovali v novih spovednicah. Spomladi smo notranjščino cerkve prebelili. Nameščen je nov daritveni oltar, ambon, krstni kamen in mizica za darove - vse iz kararskega marmorja. Zamenjali smo vsa okna. Obnovljena so tudi vsa vrata. Namestili smo nove luči. Zunanjščina cerkve dobi še to jesen novo preobleko. To je samo nekaj naštetih večjih obnovitvenih del. Veliko je nevidno storjenega, majhne stvari, ki pa bodo dale svoj pečat, ko bo naša cerkev zablestela v vsej svoji baročni lepoti. Naši župljani se zavedajo odgovornosti, da mora naš skupni dom biti lepše posebej za veliki jubilej, ki ga obhajamo. Letos namreč mineva 250 let, odkar je bila cerkev posvečena. Zadali smo si veliko nalogo in jo
Moje in tvoje stopinje
255
želimo skupno uresničiti. Ne moremo pa mimo, da ne bi omenili težave, ki so nastopile z obnovo. Ker je cerkev kulturni spomenik, se vsa obnovitvena dela izvajajo ob nadzoru Spomeniške službe iz Maribora. Veliko nevšečnosti smo imeli prav z odgovornimi iz Zavoda, celo z gradbenim inšpektorjem smo imeli opravka. Najbolj boleče pa je, da so vso to zadevo še napihnili krajevni mediji. Z Božjo pomočjo smo tudi to preizkušnjo prestali. Bog plačaj vsem darovalcem, predvsem župljanom, ki redno darujejo za obnovo cerkve, hvala izrednim darovalcem, posebej tistim v tujini, Ameriki in Kanadi, pa vsem skritim ubogim vdovam, ki redno vržejo svoja dva novčiča v zakladnico naše cerkve. Vsem in vsakemu posebej Bog povrni. Mimo drugega krutega dogodka tudi ne moremo. Po polnočni maši so nepridipravi vlomili v župnijsko cerkev ter odnesli iz jaslic JezuŠčka, dva dragocena keliha in nekaj drugih manj pomembnih reči. Vlom se je potem še enkrat zgodil na slovenski kulturni praznik, ko so nam odnesli iz cerkve ozvočenje in dragoceni križ iznad tabernaklja. Kje je kultura našega naroda? Do danes nismo izvedeli o storilcih ničesar, kaj Šele, da bi dragocenosti mogli dobiti nazaj - verjetno ni upanja. Alije pri teh dejanjih policija nemočna?
V svetem letu smo imeli misijon. Potrebo po duhovni prenovi čutimo vedno znova, zato smo v mesecu ianuarju obnovili misijon. Štiri dni so sejali seme božje besede očetje jezuiti za slovensko in madžarsko govoreče vernike pp. Benedikt Lavrih, Lojze Markelj, Rona Gabor in Šoti Janos. Do naslednjega misijona
bomo vsako leto v mesecu januarju imeli večdnevno duhovno obnovo, ki jo bodo vodili isti misijonarji.
Za moralno prenovo naše župnije in našega naroda molimo in zadoščujemo vsakega trinajstega v mesecu. Molitev okronamo 13. maja z marijansko procesijo po mestu. Procesije so nasploh lepo obiskane -velikonočna, telovska - verniki tudi na zunajTadi pokažejo svojo pripadnost Cerkvi.
Skrb zbujajoče so statistične Številke naše župnije, saj smo priča iz leta v leto drastičnemu padanjo števila novorojenih in porastu števila umrlih. V zadnjih letih je razlika zelo očitna, saj je vsako leto za polovico več mrtvih kot novorojenih. Vzrok je iskati v politiki do naše od Ljubljane odrinjene prekmurske dežele, saj so mladi ostali čez noč brez dela na cesti. Gospodarstvo so uničili. Morda namerno? Tisti, ki imajo
Misijonarji.
256
Moje in tvoje stopinje
delo, morajo za borih nekaj tisoč tolarjev garati cele dneve, posebej Še mlade mamice, ki bi se naj posvečale družini. Lahko bi našteli še druge žalostne dejavnike, ki pospešujejo izumrtje naše župnije, ki se ne ponašajo s sinodalnim vodilom "Izberi življenje".
Vsako romanje je duhovna obnova za župljane, če gremo na božjo pot v duhu cerkvenih navodil. Podali smo se v Medžugorje, k Mariji Bistriški, Zagreb in Ludbreg na Hrvaškem, na Brezje, v Stično in v Celovec ob Slomškovi nedelji. Dovolj prložnosti za duhovno osvežitev.
Po objavi Halasove romarske poti si prizadevamo, da bi na kraju, kjer je ob reki Muri ležalo mrtvo telo božjega služabnika Danijela Halasa, postavili versko znamenje - križ. Naša dobronamernost po vsej verjetnosti ne bo obrodila sadov, saj po najnovejši varianti državna meja poteka prav po tem ozemlju.
MURSKA SOBOTA - Tokrat bomo v Stopinjah posebej opisali delo otroškega, mladinskega in odraslega pevskega zbora. Vsi trije zbori dajejo ton župnijskemu življenju pri sv. evharistiji, pri raznih bogoslužjih in pri kulturnem dogajanju.
Otroški pevski zbor že vrsto let živahno deluje v župniji. Vodijo ga sestre salezijanke s pomočjo mladih instrumentalistov. Na klaviature jih je več let spremljala Martina Lapoši. Lansko leto stajo zamenjala Uroš Raščan in Klara Maučec. Tudi kitaristi mladinskega pevskega zbora vedno radi priskočijo na pomoč. Ob praznikih ali posebnih priložnostih spremljajo petje nekateri
Otroški pevski zbor, ki ga vodijo sestre otroci sami: na kitaro, flav-
salezijanke.
to, blokflavto, violino in male inštrumente.
Namen otrok je predvsem: slaviti Boga z glasom, ki nam gaje dal in pomagati ljudem, da globlje doživijo sv. mašo in pri njej lažje sodelujejo. Otroci s svojim navdušenim petjem pritegnejo k večjemu sodelovanju napolnjeno župnijsko cerkev pri nedeljski družinski sv. maši ob 9. uri. Dvakrat na mesec prepevajo otroci, dvakrat pa mladi. Za večje praznike in posebne priložnosti se združijo z mladinskim pevskim zborom in prepevajo skupaj. Otroci so posebej navdušeni, ker takrat pojejo na koru. V hipu se jim zdi, da so postali veliki.
Moje in tvoje stopinje	257
Veliko otrok je vključenih v pevski zbor. Preteklo šolsko leto je njihovo število preseglo 50. Seveda so eni bolj vztrajni, drugi manj. Okoli božiča jih je bilo toliko, da smo pred oltarjem komaj našli prostor za vse. Tudi njihova starost je pestra. Najmlajši še niso šolarji, večji pa ob prestopu v osmi razred preidejo k mladinskemu pevskemu zboru. Velika starostna razlika je včasih res ovira, obenem pa priložnost za medsebojno bogatenje in učenje.
Nekateri otroci prihajajo iz Rakičana in so od župnijske cerkve oddaljeni več kilometrov. Starši so se sami dogovorili glede prevoza otrok na vaje. Enkrat jih pripelje eden, drugič drugi. Lepo je videti njihovo pripravljenost in sodelovanje.
Udejstvovanje v domači župnijski cerkvi so zadnja leta popestrili s sodelovanjem na skupnih srečanjih župnijskih otroških pevskih zborov Pomurja in celotne Slovenije. Leta 1997 so tako prepevali na reviji v Turnišču, potem v Radencih in nato na reviji, ki smo jo pripravili v naši župniji. V preteklem šolskem letu so nas znova povabili na. revijo v Radence. Meseca maja so se z veseljem pridružili ostalim otroškim pevskim zborom Pomurja in skupaj prepevali na prazniku Marije Pomočnice v Veržeju. Vsako leto so se ob don Boskovem prazniku udeležili tudi srečanja otroških pevskih zborov iz vse Slovenije na Rakovniku. To srečanje predstavlja za otroke velik napor, a jim prinaša toliko več veselja in notranje radosti. Vedno znova se ga že vnaprej veselijo. Dolga vožnja, ura in pol intenzivnih skupnih pevskih vaj, kratek odmor in nato sv. maša v svetišču Marije Pomočnice. Ob spremljavi orkestra se blizu tisoč mladih grl zlije v veličastno harmonijo. Doživetje, za katerega se splača potruditi! Ob vrnitvi domov so nekateri starši izjavili, kako seje otrokom poznalo to srečanje: bili so bolj umirjeni, prijazni in v njih je bilo več vedrine.
Pesmi, ki jih prepevajo na vajah in pri sv. maši, otrokom sežejo v dušo. Pesem jim prihaja na usta, tudi ko hodijo po ulici, se vozijo s kolesom, ko so v šoli ali doma. Lepe misli jim napolnjujejo srce in plemenitijo duha.
Vsako menjavo organista ali zborovodje otroci občutijo, a se kmalu navadijo na novo osebo. Tako so se zahvalili v letošnjem poletju s. Mariji Imperl za vodenja zbora, obenem so z veseljem sprejeji s. Marto Zadravec, ki je v tem Šolskem letu prevzela vodstvo zbora. Želimo jim veliko veselih uric skupnega druženja in prepevanja v slavo Bogu in v veselje ljudem.
Mladinski pevski zbor župnije Svetega Nikolaja v Murski Soboti deluje že pet let. Povezuje dijake in študente, katerim je skupno veselje do petja, druženje z vrstniki in ljubezen do Boga. V zboru sodeluje 25 mladih pevk in pevcev. Srečujejo se vsako soboto na rednih vajah in pred mašami ter nastopi.
258
Moje in tvoje stopinje
Zbor je v preteklih letih vodilo več zborovodij. Prvo leto je deloval pod taktirko Olge Kous, naslednji dve leti ga je vodila Gabriela Bratina, nato pa eno leto maestro Marjan Potočnik, Trenutno deluje pod budnim očesom in spretno roko Tomija Bušinoskega.
Pevci večinoma sodelujejo pri družinski maši vsako drugo in četrto nedeljo, pojejo pa tudi pri prazničnih in slovesnih mašah ter drugih priložnostih v župniji. Tako s svojim petjem sooblikuje slovesnosti prvega obhajila, birm, porok... Ob posebnih priložnostih pa se mladinski zbor združi in sodeluje tudi z župnijskim otroškim in mešanim zborom.
Zbor se predstavlja tudi izven bogoslužnih okvirov, tako tudi Širši javnosti. Mladi so letos že tretje leto v mesecu juniju v sodelovanju še z dvema zboroma in drugimi mladimi izvajalci pripravili koncert v župnijski cerkvi. Izkupiček teh koncertov je bil namenjen v dobrodelne namene. Vsako leto sodelujejo tudi na dobrodelnem koncertu, ki ga prireja Karitas. Svoja prizadevanja pa so pevci predstavili tudi v drugih krajih: v Kančevcih, v Ljutomeru, na Dobu.
Mladinski pevski zbor in animatorji na obisku pri Slovencih v Stuttgartu.
Največji podvig je bil obisk v Stuttgartu. Tam so se mladi pevci srečali s slovenskimi rojaki. Na gostovanju so bili pevci zelo lepo sprejeti. Našim rojakom so skušali prenesti delček domovine, tudi s pesmijo. Peli so pri mašah v Aalenu in Stuttgartu, v obeh krajih pa so priredili še koncert. Poleg tega so spoznali
svoje vrstnike, z njimi zaigrali nogometno tekmo in preživeli zabavne večere.
Pesmi, ki jih pojejo, so zelo raznovrstne. Gre za mašne dele, mladinske pesmi, ljudske cerkvene in posvetne pesmi, črnske duhovne pesmi... Pri tem uporabljajo različne instrumente: orgle, kitare, flavto...
Da bi obvladali vse te pesmi, so potrebne vaje. Poleg rednih vaj ob vikendih odhaja zbor tudi na intenzivne vaje. Delu pa mora slediti tudi zabava, zato pevci skupaj prirejajo piknike, se srečujejo ali se udeležijo izleta.
Mladinski zbor tako ni samo neka obveznost, ampak gre za celoto, ki je prepletena s prijateljskimi vezmi, ki odražajo ljubezen do bližnjega in ljubezen do Boga, s svojim petjem pa slavi Njegovo ime.
Čeprav mešani pevski zbor sv. Nikolaja prepeva skozi celo leto, nedeljo za nedeljo in ob praznikih ter ob raznih župnijskih slovesnostih, se pevska sezona pokriva s šolskim letom, saj v počitnicah ni rednih
Moje in tvoje stopinje
259
pevskih vaj. Ostajajo le tiste enourne vaje pred sveto mašo. Minula sezona je bila za naš zbor bogata v vsakem pogledu. Čeprav šele drugo leto vodi zbor maestro Marjan Potočnik, je zbor postal razpoznaven v Murski Soboti in tudi drugod.
23.	septembra 2000 je zbor sodeloval na Škofijski reviji odraslih mešanih pevskih zborov v Turnišču. Revija je bila posneta in predvajana na Radiu Maribor. 29. oktobra 2000 je bil zbor povabljen na Področno revijo cerkvenih pevskih zborov v Razkrižju. V minuli sezoni pa je prvič sodeloval na Območni reviji odraslih pevskih zborov, ki je potekala v organizaciji Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Revija je bila v soboški Galeriji 11. maja 2001. Zbor je bil deležen odlične strokovne kritike ter bil izbran za Medobmočno revijo odraslih pevskih zborov, ki je bila 20. maja 2001 v Gornji Radgoni. Tudi tokrat so zbor odlično ocenili.
Zbor ne poje le v domači cerkvi, ampak se, kadar je mogoče, odzove vabilom na gostovanje. Tako smo 22. oktobra 2000 gostovali v Ribnici na Pohorju, kjer župnikuje nekdanji soboški kaplan Fredi Mlinarič. Po nedeljski maši, med katero smo prepevali, nas je gostitelj popeljal v bližnji Planinski dom in nas tudi navdušil za lepote hribovitega Pohorja. V predbožičnem razpoloženju smo 17. decembra 2000 gostovali na Razborju, kjer deluje p.Karel Gržan. Prepevali smo pri lepo pripravljeni sveti maši, z orglami, trobento (prof. Janez Vouk) ter seveda s petjem smo pripravili krajši božični koncert, s srcem prisluhnili 'pričevanju dveh fantov, ki sta zaključevala svoje odrešilno bivanje v skupnosti "Srečanje", ki ji duhovno in tudi materialno stoji ob strani p. Karel. Srečanje s "Srečanjem" nas je tudi vzpodbudilo, da smo čez nekaj mesecev tudi sami postali podporni člani društva "Srečanje". Največ občestva smo imeli 18. marca 2001 v mogočni Plečnikovi cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, ki je bila ob molitvenem srečanju družin povsem polna. Skupaj s pevci iz Razkrižja, ki jih prav tako vodi naš zborovodja Marjan, smo prepevali pri slovesni maši, ki jo je ob somaševanju številnih ljubljanskih duhovnikov vodil škof Jože Kvas. Po maši smo priredili še krajši koncert oziroma akademijo v čast sv. Jožefu. Med gostovanja lahko štejemo tudi petje ob blagoslovitvi križa na vrtu dr. Nikolaja Shepessyja v Beltincih. Gospod doktorje k blagoslovu povabil kar cel soboški zbor in bil naš odličen gostitelj. Nekaj posebnega je bilo naše gostovanje v Baški, toda o tem pozneje.
Združeni pevski zbor sv. Nikolaja terzbor sv. Janeza Nepomuka iz Razkrižja je priredil tudi štiri samostojne koncerte in sicer božičnega, ki smo ga izvajali v naši župnijski cerkvi in na Razkrižju ter velikonočnega, ki je bil prav tako v naši cerkvi, ter v Evangeličanski cerkvi v Moravskih Toplicah.
V okviru pevskega zbora deluje tudi mošk' zbor, ki večkrat popestri bogoslužje s kakšno pesmijo, včasih pa poje samostojno tudi pri sv. maši. Moški zbor je pel tudi na božičnici v Domu starejših v Rakičanu,
260
Moje in tvoje stopinje
ob blagoslovitvi Kleklove knjigarne, ob materinskem dnevu, na nekaterih pogrebih...
Da je zbor vse to zmogel, je imel poleg rednih vaj ob nedeljah zvečer tudi več izrednih, pa tudi več intenzivnih celodnevnih ali tudi večdnevnih pevskih vaj. Zborovodju so v veliko pomoč korepetitorji: ob domačima Mihaeli Šeruga in dr. Mateji Horvat še včasih gostje Marjetka Urbanič in Dušan Prelog. K pevski pripravi spada tudi sproščenost telesa in duha. Za to je skrbela fizioterapevtka Metka Vlaj. Najbolj intenzivne -tedenske vaje smo imeli v Baški, kjer smo bili gostje počitniškega doma Dane Šumenjak po zaslugi skrbnega upravnika g. Bojana Nemca in naših sponzorjev. Uživali smo ob krasnem vremenu, odlični kuhinji, ob mirnem in že dovolj toplem morju, zvrhanem košu dobre volje in seveda "trpeli" ob vajah. Višek delovnega - počitniškega tedna je bil praznik apostolov Petra in Pavla 29. junija, ko smo ob 19. uri peli pri lepo obiskani sv. maši v župnijski cerkvi sv. Trojice v Baški. Ob 21. uri pa smo imeli celovečerni koncert. Svoj koncertni program smo popestrili še s tremi hrvaškimi skladbami. 28. junija smo poromali (peš) k Mariji Gorički, peli pri sv. maši ter obiskali prvo komuno bivših odvisnikov na Hrvaškem, ki jo od vsega začetka vodi župnik Marinko. Polni lepih vtisov z eno samo željo, da bi se kaj takega ali podobnega še ponovilo, smo se v soboto, 30. junija, vračali domov v Mursko Soboto.
Naš zborovodja organist Tomi in nekaj pevcev seje tudi udeležilo drugega seminarja za organiste, zborovodje in animatorje cerkvenega petja v salezijanskem zavodu v Veržeju. Srečanje seje začelo v četrtek, 30. avgusta, in se končalo s slovesno mašo v župnijski cerkvi v M. Soboti, ki jo je vodil in zbrano občestvo navduševal za lepoto cerkvene glasbe dr. Stanislav Matičič iz Ljubljane. Pri bogoslužju je prepeval zbor seminaris-tov pod vodstvom maestra Marjana Potočnika in ob spremljavi organista prof. Jožeta Vagnerja. Na seminarju v prijaznem zavodu se je zbralo okrog trideset v glavnem mladih slušateljev, ki so prisluhnili predavanju iz področja duhovnosti (predavatelj dr. Karel Bedernjak), o orglah in liturgiji (prof. Angela Tomanič), o vokalni tehniki (predavatelj prof Tadej Sadar) in o metodiki zborovodstva (maestro Marjan Potočnik). Razumljivo, daje bilo tudi veliko pevskih vaj, saj so v dveh dnevih in pol naštudirali in tudi dobro odpeli dokaj zahteven program. Nekaj organistov je sodelovalo pri orgelski delavnici (prof. Tomanič), vsi pa na okrogli mizi, ki jo je vodil glasbeni urednik Radia Ognjišče prof. Tadej Sadar. Na njej so spregovorili o dostopnosti notnega gradiva, o forumu organistov, o internetu... Vsi navzoči so v anonimni anketi izrazili svoje zadovoljstvo in željo po ponovnem strokovnem in družabnem srečanju.
V župniji obstaja še skupina pevcev, ki jo vodi organist Peter Vogrinčič. Ta skupina s pesmijo dviga celotnemu občestvu duha k Vsemogočnemu pri osmi in večerni nedeljski maši.
Prav tako pa s pesmijo spremljajo mnoge pokojne, predvsem na
Moje in tvoje stopinje
261
Blagoslov Kleklove knjigarne, 3. marec
2001.
rakičanskem pokopališču, k Njemu, ki je rekel, daje Pot, Resnica in Življenje. Tudi ob prvih petkih, ko tako radi pojemo pesem: "O Srce Božje, slišim tvoj glas ..." razveseljujejo s petjem tiste v Domu starejših v Rakičanu, ki so telesno onemogli, vendar so tako pri močeh, da zmorejo svojega duha dvigati kvišku; in tiste, ki se zbirajo ob prvih petkih v ra-kičanski kapeli.
Bog daj, da bi se tem mnogim pevcem pridružili še mnogi, ki jih je Vsemogočni obdaril z glasom petja.
Naše gospodarsko delo seje nadaljevalo tudi v letošnjem letu. Že meseca januarja smo začeli z ureditvijo prostorov, v katerih je začela 3. marca 2001 delovati Kleklova knjigarna. Tako se nam odslej ne bo treba voziti v Maribor po hostije, ne po nabožne predmete, ne po strokovno literaturo, bodisi teološko ali duhovno. Vse najdemo v Kleklovi knjigarni, tudi za sv. krst, prvo sv. obhajilo, sv. birmo... Da imamo v
Soboti Kleklovo knjigarno, smo hvaležni vsem duhovnikom, predvsem pa direktorju Zavoda sv. Miklavža gospodu dr. Karlu Bedernjaku in gospodu škofu dr. Jožefu Smcju, ki je knjigarno blagoslovil.
Delovni čas Kleklove knjigarne je: od ponedeljka do petka od 9.00 - 12.00 in od 15.00 do 18.00. Ob sobotah pa od 8.00 - 13.00.
V petek, 25. maja, smo začeli z zamenjavo dotrajanih oken v župnišču. Tako smo zamenjali 24 oken, ena balkonska vrata in šest manjših oken. Nova okna so dvokrilna enodelna iz hrastovega lesa. Takoj, ko smo zamenjali okna, smo se odločili za temeljito obnovo notranjosti župnišča: zamenjavo nekaterih tlakov, zamenjavo vseh cevi za centralno kurjavo in vseh odtočnih cevi. Nova je tudi vsa električna napeljava in nove sanitarije v treh sobah. Uredili smo tudi kletne prostore. Na dvorišču župnišča smo postavili vrtno uto, ki se dobromjema z vso okolico.
Na prvo nedeljo meseca maja smo se zbrali na proščenju v Krogu. Letošnje proščenje, ki ga je vodil dr. Stanislav Matičič, je bilo nekaj posebnega. Veselili smo se namreč popolne obnove kapele sv. Florijana, ki je leta 1999 praznovala sto petdeset let. Predsednica Krajevne skupnosti gospa Gizela Lupšina, ki je vodila zunanjo obnovo kapele, je pred sv. mašo rekla: "Naša kapela stoji na križišču poti in tukajšnji ljudje so se od nekdaj zavedali, da je to njihova izhodiščna točka, kjer so dobivali
262
Moje in tvoje stopinje
Obnovljena kapela sv, Florjana v Krogu (1849 - 2001)
prve nauke za pot v življenje, Še naslednjih stopetdeset let bo zvon oznanjal nov dan, vabil k molitvi, oznanjal slovo in pel večerni AVE." Za prenovo notranjosti kapele je poskrbel vaški kapelski odbor.
Sledil je blagoslov obnovljene kapele sv. Florijana. Vso delo, ki je bilo opravljeno pri obnovi kapele, je blagoslovil dr. Stanislav Matičič, ki je bil tudi slavnostni pridigar.
Pri redovnih sestrah HMP je prišlo do sprememb. Odšli sta s. Elizabeta Petek in s. Marija Imperl. Župnija je hvaležna obema, saj sta obe z veseljem in zavzetim delom v pastoralnem župnijskem delu in v vrtcu pustili sledove svojega dela. Prepričan sem, da bo marsikateri mladi živel iz duhovnega bogastva, ki sta ga sejali s. Elizabeta in s. Marija. S. Marija nadaljuje svoje delo na Rakovniku v Ljubljani, s. Elizabeta pa na severu Madžarske v mestu Eger.
Z veseljem pa smo pozdravili dve novi sestri: s. Marto Zadravec in s. Ivico Oblak. Želimo jima Božjega blagoslova v soboški župniji. Hkrati smo hvaležni inšpektorialnemu vodstvu, da smo dobili nove redovne sestre. Molili bomo, da bi mlada dekleta tudi iz naše župnije odgovorila na Božji klic in tako postale pričevalke Božje ljubezni.
Župnijski vrtec LAVRA deluje že tretje leto v župnijskih prostorih. Prej pa je deloval v redovni hiši sester Hčera Marije Pomočnice. Skupine so polno zasedene. Vzgojiteljice pod pedagoškim vodstvom s. Jožice Merlak se trudijo, da bi otrokom nadomestile starše, zato so vedno z njimi in ob njih. Župnijsko občestvo pa je veselo, ko ti otroci sodelujejo pri 10. maši skoraj vedno takrat, ko obhajamo Gospodov ali Marijin praznik, pa ta ni dela prost dan. Marsikomu so se že orosile oči, ko je iz otroških src slišal Marijino pesem. Hvaležni smo vodstvu vrtca LAVRA
za vključevanje otrok v župnijsko dogajanje.
Drugi dogodki v župniji
V	nedeljo, 3. septembra, smo imeli proščenje v Rakičanu (Marija, začetek našega veselja). Slavnostni pridigarje bil dr. Stanislav Matičič iz Ljubljane.
V	soboto, 9. septembra, smo romali na Ptujsko goro (dva avtobusa), kjer je bil molitveni dan za duhovne poklice.
V	soboto, 16. septembra, smo se z mladimi udeležili (en avtobus) vseslovenskega srečanja v Stični. Osrednji pričevalec je bil Tim Guenard
Moje in tvoje stopinje
263
iz Francije (bivši poklicni boksar), glasbeni gost pa je bil Adi Smolar.
Na Slomškovo nedeljo (24. september) smo poromali z enim avtobusom v Borečo k sv. Ani, kjer je konzistorialni svetnik mariborske škofije gospod Ivan Camplin praznoval svoj diamantni jubilej, 65 let duhovništva.
Leto 2000 je papež Janez Pavel II. imenoval sveto in jubilejno leto. Ob tej priložnosti smo v Soboti v nedeljo, 1. oktobra, pripravili evharistično slavje II. naddekanata mariborske škofije pod geslom: Kdor mene uživa, bo živel vekomaj. Ob 14. uri je bila molitvena ura nato pa ob 15. uri somaševanje, ki gaje vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. V pripravi slavja so sodelovali tudi bogoslovci. Masaje bila zunaj na odru, ki ga je postavilo podjetje Komunala iz Sobote. Bilo je lepo slavje, čeprav je močno deževalo. Računamo, daje bilo 3000 ljudi.
V	soboto, 7. oktobra, sta sprejela večne zaobljube minoritska brata Robert Horvat iz Rakičana in Tomaž Majcen s Ptuja.
V	petek, 3. novembra, smo se na "novi svetek" zbirali mladi in starejši ob Najsvetejšem in razmišljali ob Jezusovih besedah: "Kdor uživa ta kruh, bo živel vekomaj."
V	soboto, 18. novembra, smo verniki iz Pomurskega pastoralnega področja v svetem letu romali na grob blaženega Antona Martina Slomška v mariborsko stolnico.
Svojo duhovno obnovo so v Kančevcih 18., 19., 25. in 26. novembra imeli birmanci.
V okviru tedna Karitas smo v naši župniji zbirali živila, denar in oblačila. Skupina žena, ki deluje v župnijski Karitas, zasluži vso priznanje za zavzeto in požrtvovalno delo, ki ga prostovoljno opravlja skoraj po celi soboški dekaniji. V četrtek, 30. novembra, pa je v naši župniji v okviru tedna Karitas potekala akcija zbiranja oblačil, živil in denarja.
V sredo, na dan sv. Miklavža (6.12.), smo jmeli slovesno sv. mašo, ki jo je vodil lendavski župnik gospod Tomislav Šantak. Popoldne ob 16. uri pa je Miklavž obdaroval otroke. Razdelili smo 670 daril. Na nedeljo sv. Miklavža (10.12.) smo imeli župnijsko proščenje. Pri vseh mašah je pridigal dr. Stanislav Matičič iz Ljubljane.
Na praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja v petek, 8. decembra, se je veselila celotna soboška župnija. Mariborski pomožni škof in naš prekmurski rojak dr. Jožef Smej je ta dan blagoslovil obnovljeni kip Marije Pomočnice, ki je bil oskrunjen 26. junija. Kip je razbil hrvaški državljan iz Vukovarja.
V	četrtek, 14. decembra, smo imeli adventno-božični koncert. Nastopili sta Shirlie Roden (vokal) in Alenka Zupan (flavta).
V	ponedeljek, 18. decembra, so vzgojiteljice župnijskega vrtca LAVRA razveselile otroke s predstavo BOŽIČNA ZGODBA.
V	soboto, 30. decembra, smo imeli božični koncert združenega cerkvenega pevskega zbora iz Razkrižja in Sobote. Tokrat je bil koncert
264
Moje in tvoje stopinje
Božični koncert združenega cerkvenega pevskega zbora iz Razkrižja in Sobote.
dobro obiskan, pevci pa so nam pripravili še en lep božični večer.
V soboto, 6, januarja 2001, smo pripravili zaključek adventne akcije Otroci za otroke.
Ekumensko srečanje je bilo v tem novem tisočletju v naši cerkvi ob 10. uri. To so že tradicionalna srečanja, ki pa nam veliko pomenijo pri našem skupnem sobivanju.
Šestošolci so imeli v
svojem programu priprave na birmo, duhovno srečanje v Kančevcih in to 14., 20. in 21. januarja.
V	okviru Ivanocyjevih večerov je Društvo krščanskih izobražencev Pomurja povabilo na predavanje prof. dr. Gabi Čačinovič-VogrinčiČ na temo: Ali ima družina svoj smisel. Predavanje je bilo v sredo, 17. januarja.
V	sredo, 31. januarja, na dan sv. Janeza Boška, smo se redovnim sestram salezijankam (HMP) zahvalili za njihovo pastoralno delo v župniji.
V	četrtek, 15. februarja, so otroci in starši župnijskega vrtca LAVRA v grajski dvorani zaigrali odrsko igro Sneguljčica.
Od 16. do 18. in od 23. do 25. februarja je potekal Teološki tečaj z naslovom Preprosto in pristno.
V	postnem času so ob petkih pripravljali križev pot: skupina Prenova v Duhu, animatorji, študenti, mladinci prvega letnika, člani ZPS, pevci Mešanega pevskega zbora, bralci beril, otroci, starši in vzgojiteljice vrtca LAVRA.
V	soboto so pevci mladinskega zbora skupaj z bogoslovcem Dragom Sobočanom organizirali taizejsko srečanje v cerkvi.
V	nedeljo, 18. marca, je pri dopoldanskih mašah maševal salezijanski duhovnik gospod Metod Lampe iz župnije Grahovo. Ves darovani denar pri dopoldanskih mašah (306.000,00 SIT) smo darovali za notranjo opremo cerkve v Grahovem.
V	soboto, 24. marca, je bila na predvečer materinskega dne kulturna prireditev z odprtjem razstave z motivi na temo MATERINSTVO.
V	nedeljo, 25. marca, smo se pri 9. maši zahvalili ministrantom za njihovo služenje pri oltarju.
Na veliko noč smo imeli procesijo po sledečih ulicah: Gregorčičeva, Slomškova, Slovenska, Ulica arhitekta Novaka.
Na velikonočni ponedeljek, 16. aprila, smo pripravili velikonočni
Moje in tvoje stopinje	265
koncert združenega pevskega zbora iz Ražkrižja in Sobote. Pevci so navdušili številne poslušalce.
V	sredo, 19. aprila, je bilo srečanje mariborskega pomožnega Škofa dr. Antona Stresa z birmanci. Škof je nagovoril tudi starše birmancev in se pogovarjal s Člani ŽPS.
V	torek, 24. aprila, smo ustanovili skupino molilcev Marije Pomočnice, Ta skupina se zbira k molitvi vedno 24. v mesecu.
V	sredo, 2. maja, je mariborski pomožni Škof podelil 140 birmancem zakrament sv. birme.
V	nedeljo, 13. maja, so prvič prejeli sv. obhajilo otroci iz vasi. Vseh prvoobhajancev je bilo 36.
V	petek, 18. maja, je bil v cerkvi koncert vokalnega društva BEL CANTO.
V	nedeljo, 20. maja, so prvič prejeli sv. obhajilo otroci iz Sobote. Vseh prvoobhajancev je bilo 84.
V	organizaciji kluba PAC smo imeli dva koncerta: Staf-at Mater ob spremljavi pevskega zbora glasbene šole iz Velenja v torek, 22. maja, Orkester harmonik iz Novega Sada pa 4. junija.
V	petek, 25. maja, je imel v Soboti vizitacijo gospod dekan Martin Poredoš.
V	nedeljo, 27. maja, je 106 osmošolcev pred župnijskim občestvom izpovedalo svojo vero.
Na binkoštno nedeljo, 3. junija, je bilo proščenje (binkošti) v Satahovcih. Pri obeh mašah je pridigal upokojeni župnik iz Martjanec gospod Matija Hajdinjak.
V	soboto, 16. junija, je bil v organizaciji mladinskega cerkvenega zbora celovečerni koncert, na katerem so nastopili: Mladinski cerkveni pevski zbor sv. Nikolaja pod vodstvom Tomija Bušinoskega, Vokalna skupina Bel Canto (umetniški vodja Gabriela Bratina in ženski akademski pevski zbor VugaŠ pod vodstvom Mi leve Kralj-Buzeti. Pevski program so popestrili solisti: Edita Žalik, kitara; Urška Ferko, flavta; Tomi BuŠinoski, orgle. Prostovoljni prispevki s koncerta so bili namenjeni Združenju a kakovost življenja OZARA.
V	nedeljo, 1. julija, je bilo proščenje (sv. Peter in Pavel) v Lukačevcih. Maševal in pridigal je gospod dr. Stanislav Matičič iz Ljubljane.
Letošnji oratorij je potekal v dveh zaporednih tednih: od 2. do 6. julija in od 9. do 14. julija. Letos je že bila 10. obletnica oratorija v soboški župniji in to nam je dalo pobudo, da smo ga organizirali dva tedna. Oratorija se je udeležilo 110 otrok in 30 animatorjev. Poleg sv. maše, pogovorov in športa so v obeh tednih otroci imeli prvi teden izlet na Goričko h Gradu in v Lenarčičev mlin, drugi teden pa v Veržej v Babičev mlin, Ostercovo pekarno in salezijanski Zavod.
V petek, 13. julija, smo imeli posvetitveni dan fatimski Materi
266
Moje in tvoje stopinje
Božji. Sv. mašo je vodil in pridigal gospod Tomislav Šantak, župnik iz Lendave.
V nedeljo, 15. julija, je bilo proščenje na Pušči. Sv. mašo je vodil dr. Stanislav Matičič iz Ljubljane. Posebnost proščenja je bilo branje evangelija in kratek povzetek pridige v romskem jeziku.
V nedeljo, 15. julija, je bilo ekumensko srečanje na Hodošu. Tema srečanja je bila: ZAKON-SPOLNOST-ETIKA. Predavatelja sta bila mag. Simona Prosič, evangeličanska duhovnica in dr. Jožef Magdič, psihiater in zdravnik.
Od 6. do 10. avgusta so mladi animatorji skupaj s s. Elizabeto Petek imeli duhovno obnovo pri sv. Primožu na Pohorju.
V	torek, 14. avgusta, so mladi kolesarili po Prekmurju. Cilj njihove poti je bilo Turnišče, kjer so se z ostalimi mladimi iz Pomurja srečali pri Mariji pod Logom.
V	nedeljo, 19. avgusta, smo se z enim avtobusom udeležili srečanja odraslih in starejših pri Gradu.
V	petek, 14. septembra, je bilo prvo proščenje v bolnišnični kapeli v Murski Soboti. Ob navzočnosti direktorja bolnišnice gospoda Bojana Korošca, glavne sestre internega oddelka gospe Metke Lipič-Baligač, drugih zdravstvenih delavcev in bolnikov je na god Povišanja sv. Križa sv. mašo vodil naš rojak škof dr. Jožef Smej. Celotno sv. mašo pa je s petjem oblikoval Mešani pevski zbor soboške župnije.
w Tudi romali smo veliko: Na Svete gore, k Mariji Bistrički, Stranje in Škocijanske jame, Kurešček, Brezje, Mariazell, k Sv. Jožefu v Ljubljano, na Višarje, v Medjugorje, Lurd, Sombotel, Stično, h Gospe sveti.
ODRANCI - Na jubilejno sveto leto 2000, ko je bila naša župnijska cerkev Svete Trojice razglašena za sveto-letno romarsko cerkev, nas bo spominjala plošča pred vhodom v cerkev, ki je bila blagoslovljena ob sklepu jubilejnega leta na praznik Gospodovega razglašenja. Še prej, v decembru, so potekale razne dejavnosti za rast vere. Pred polnočnico so mladi pripravili igro Meseci pričakujejo Jezusa.
Prvoobhajanci s starši.
Moje in tvoje stopinje
267
Radi smo prihajali k jaslicam, ki jih je tudi letos pripravil Franc Kavaš s svojimi pomočniki. Ob betlehemsko štalico je postavil maketo Valentinčičevih zvonikov, ki jih na žalost ob gradnji cerkve niso smeli postaviti. Trije okrogli zvoniki, ki so kipeli v nebo, pa so oznanjali, da se bliža čas, ko bo cerkev dobila svojo pravo podobo.
Ravno to je bila še zadnja odločitev odranskih vernikov v jubilejnem letu. Tako se sedaj pripravljamo na veliko delo, na gradnjo zvonikov, da bo cerkev Svete Trojice zasijala v vsej svoji lepoti, kakor si jo je zamislil arhitekt Valentinčič, Plečnikov učenec. Sedaj urejamo dokumentacijo in zbiramo denar v upanju, da bodo ob stoletnici Valentinčičevega rojstva leta 2004 zvoniki že stali.
Najprej pa moramo graditi, oblikovati sebe, svojo duhovno podobo. V ta namen je ob koncu januarja p. Lojze Markelj vodil tridnevno duhovno obnovo pred praznikom celodnevnega češčenja. Blagoslovil je tudi ploščo, v spomin na štiri misijone, ki se že potekali v odranski župniji-	.
Da bi se duhovni poklici prebudili tudi med nami, sta nas od 4. do
6.	maja nagovarjala bogoslovca Frančišek Horvat od Male Nedelje in Jože Povh iz Tepanja.
V postu smo pri križevem potu lomili meče in tako nazorno kazali, da hočemo živeti z vsemi v miru in se oklepati le Jezusovega križa. Dvakrat smo se zbrali v naravi, v Pašnjeku. 11. marca seje zbralo okrog 500 odranskih vernikov, 31. marca pa 250 mladih iz pomurskih župnij. Ta doživetja nas bogatijo in spominjajo, daje Bog zmeraj in povsod z nami.
V maju so nas bogatile legende o Mariji. 19. maja smo pripravili šmarnično slavje v naravi, kjer so člani župnijskega sveta postavili kapelo kakor nekoč ob telovskih procesijah. Otroci in odrasli so veselo prepevali, molili in spremljali duhovni program.
Duhovno so nas bogatili tudi razni verski kulturni dogodki:
-	Kozarjevi dnevi: 12. novembra nas je s svojimi in Cankarjevimi deli nagovoril Tone Kuntner, 9. decembra smo se ustavili ob Kozarjevem konjičku urarstvu, 17. decembra pa sta Cecilija Emeršič, učenka 4. letnika orglarske Šole in Matej Podstenšek, profesor orgel, napolnila našo cerkev in naše duše s čudovitimi zvoki orgel.
-	Na Štefanovo in na nedeljo Sv. Družine je pri maši pel Moški pevski zbor iz Odranec pod vodstvom Franca Zvera, ki vodi tudi župnijski pevski zbor.
-	Koledniki so 30. decembra obiskali vse družine, zapeli in prinesli blagoslov. Obenem so zbrali 312.000 SIT za misijone.
-	Ob sklepu jubilejnega leta je pri maši zapel Moški kvartet iz Martinja in predstavil svojo kaseto Božične pesmi.
-	4. februarja so se s pesmijo predstavili pevci in pevke zbora Dr. Bogdan Derč iz Ljubljane, ki ga vodi naš rojak Venčeslav Zadravec, sicer solist ljubljanske Opere. Obenem je bil to njegov prvi nastop v domačem kraju.
268
Moje in tvoje stopinje
-	Osmega oratorija od 7. do 12. avgusta se je udeležilo rekordno število otrok (160) in animatorjev (20).
-	Kulturno društvo Osem src je 9. septembra v cerkvi pripravilo srečanje v čast rojaku prof. dr. Viktorju Antolinu, ki so ga predstavili Številni ugledni gostje. .
Romali smo v Maribor na Slomškov grob, na Brezje (bolniki in ostare
Pevski zbor Dr. Bogdan Derč pod vodstvom Venčeslava Zadravca.
li), na Svete Višarje, v Turnišče (peš pred veliko mašo), po Halasovi romarski poti (šmamičarji, člani ŽPS, odrasli).
V nedeljo, 19. avgusta, smo se spomnili blagoslovitve znamenite odranske lesene cerkve. Ob 50-letnici blagoslovitve smo pripravili spominsko slovesnost. Verniki, letnik
1951, so pred oltar prinesli	—I
goreče sveče v zahvalo za Franc Kavaš ob maketi znamenite dar sv. krsta in za vse	odranske lesene cerkve.
milosti, ki sojih oni in drugi verniki prejeli v leseni cerkvi. Z zanimanjem so si mnogi ogledovali razstavo in lično maketo lesene cerkve, ki jo je mojstrsko izdelal Franc Kavaš.
Odrančani so neupogljivi in vztrajni. Ker po drugi svetovni vojni niso smeli cerkve zidati, so si postavili leseno. Sele po mnogih žrtvah so lahko postavili sedanjo, ki še tudi ni dokončana, kakor tudi naša duhovna stavba nikoli ni dokončana. Vendar smo pripravljeni na odpovedi in žrtve, da bi obe stavbi dokončali: svojo osebno, sebe samega in naš skupni dom, župnijsko cerkev. Pri obojnem prizadevanju naj nas spremlja blagoslov Troedinega Boga.
Moje in tvoje stopinje
269
PEČAROVCI -	16,
september 2000 - Romanje mladih v Stično, 23. september
Domači zidarji ob pomoči delavcev poskrbijo, da dobi župnišče lepši videz. Začnemo z ometavanjem notranjosti župnišča.
10,	november
Celodnevno češčenje, ki ga vodi p. Lojze Markelj DJ,
25.	december ob 9.30 -
Birmanci s škofom v Pečarovcih.
božična maša. Otroci
pripravijo kratek program. Cerkev je polna. Ljudje stojijo vse do oltarja in še zunaj.
31.	december - Z zahvalno mašo smo se Bogu zahvalili za vse materialne in duhovne dobrine, ki smo jih bili deležni v svetem letu 2000.
14.	januar 2001 - Slišali smo petje božičnih pesmi. Prepevale so nam članice Zenskega pevskega zbora Puconci,
20.	januar - Mrzla proška - proščenje sv. Sebeščana. Udeležba pri sv. mašah ob 8. in ob 10. Je bila skromna.
28.	januar - Člani ZPS so se udeležili duhovne obnove v Kančevcih.
18.	marec - Otroški pevski zbor sodeluje v Kančevcih na Bedeničkem popoldnevu.
1. april - Duhovna obnova za prvoobhajance in starše. Udeležili so se je vsi prvoobhajanci. Nekaj staršev je manjkalo. Vsi so bili s programom, ki ga je pripravil in izvedel p.
Miha, zelo zadovoljni.
29.	april - Topla proška župnijsko proščenje. Slavnostni pridigar je bil g. dr. Karel Bedernjak. Vreme je bilo lepo in udeležba pri mašah tudi lepa.
20.	maj - V Kančevcih duhovna obnova za birmance in starše. Udeležili so se je vsi
Prvoobhajanci.
270
Moje in tvoje stopinje
Osmošolci v Pečarovcih.
birmanci in tako dobili nov kamenček v mozaik priprave na zakrament odraslosti.
24.	maj - Začetek devetdnevnice v čast Sv. Duhu kot priprave na birmo. Razen birmancev so se devetdnevnice v lepem številu udeležili tudi ostali verniki.
2.	junij - Sv. birma. Zakrament sv. birme je podelil g. škof dr. Franc Kramberger.
3.	junij - Prvo sveto obhajilo. 13 otrok je prvič pristopilo k angelski mizi. Letos jih je bilo nekaj več kot prejšnja leta.
22.	junij - Romali smo v Medjugorje skupaj z verniki iz Martjanec. Veliko smo molili in navdušeno peli Marijine in še druge verske pesmi.
1.	avgust - Vesel sem in Bogu hvaležen za dve leti, ko sem upravljal župnijo sv. SebešČana. Bil sem med dobrimi, iskrenimi ljudmi.
S prvim avgustom zapuščam župnijo Ivan Kranjc.
Novi in hvala Bogu stalni župnik bo g. Jože Hozjan - goreč in izkušen pastoralni delavec. Bog naj blagoslavja njegovo delo.
PERTOČA - V župnijski cerkvi imamo podobo sv, Helene in ob njej velik lesen križ. Oziramo se nanj, saj nas spominja na pomembne dogodke. Na križu nas je Jezus odrešil. Njegov križ je našla sv. Helena. Križ pa je tudi del našega življenja. V izjemno sušnem poletju smo se še bolj obračali h križu in prosili za dež. Ne le zemlja, ampak tudi ljudje in živina smo bili žejni in mnogi celo vse
Prvo obhajilo na Pertoči.
Moje in tvoje stopinje
271
poletje odvisni od dovoza vode z gasilskimi cisternami. Pa smo vzdržali! Ta preizkušnja nas ni odvrnila od Boga. Mogoče nas je celo še bolj povezala z Gospodarjem vesoljstva.
Nova vrata v pertoški cerkvi.
Z Bogom so se srečali tudi premnogi naši pokojniki, saj se jih je spet preveč poslovilo od zemeljskega življenja. Le nekaj pa jih je prišlo na ta svet. Razmerje med umrlimi in rojenimi je na žalost v letu 2001 kar 3:1. Večina izmed umrlih so bili redni obiskovalci nedeljskih ter prazničnih maš. Desetletja so odpirali velikanska vhodna vrata naše srednje velike cerkve. Zdaj jih več ne bodo. Pa tudi ostali verniki jih več ne odpiramo, saj so bila narejena nova vhodna vrata. Najprej za glavni vhod, potem pa tudi za stranski in zakristijski vhod. Nova vrata so delo mojstra Štefana Forjana iz Serdice. Čeprav so vsa vrata (tudi nova) čez dan povečini zaprta, pa so nam za obisk maše
vedno na široko odprta. Na novo so narejene poti do cerkvenih vrat. Delavci zidarskega mojstra Marjana Madjara s Pertoče so položili nove prane plošče. Da bi jih le čim več uporabljali!
Z veseljem vstopajo v svojo cerkvico, vaško kapelo, tudi vaščani Ropoče. V kapeli Jezusovega srca smo uvedli mesečno mašo ob petkih. Verniki Ropoče pa tudi sosednjih Krašč se radi udeležujejo teh maš, ki pomenijo čaščenje Jezusovega srca. Ob njegovem srcu pa se tudi mi učimo prave Božje ljubezni in potrpežljivega prenašanja življenjskih križev.
Se lepše pa je v gerlinski kapeli. Že pred leti je bila deloma obnovljena. Tokrat pa smo jo »preoblekli« v toplejša oblačila. Namesto hladnega tlaka so tla prekrita z lesenim podom. Razmajana okna so zamenjana in več ne piha skozi Špranje. Električni radiatorji pa pozimi grejejo učence pri verouku, ki ga imamo v kapeli ob ponedeljkih, in obiskovalce maše. Kapela je ponoči osvetljena z reflektorji. Vsa ja električarska dela je opravil domačin mojster Marijan Flegar. Še posebej stari ljudje zaradi velike oddaljenosti od župnijske cerkve radi pridejo k maši v donlačo kapelo.
V maju se zadnja leta križi ob cestah ob večerih spremenijo v kapele na prostem. Tudi v letu 2001 so bile majniške molitve na čast Mariji zelo obiskane. Redne šmarnice pa so bile v cerkvi in po kapelah.
Hvaležni smo Bogu za vso pomoč, vse milosti za lažje prenašanje križev. V novo leto vstopamo z željo, da bi ga z Božjo pomočjo lepo preživeli.
272
Moje in tvoje stopinje
RADENCI - Naše stopinje, stopinje vernikov radenske župnije, vstopajo v že izhojene gazi. Še vedno smo najmlajša župnija Pomurskega pastoralnega področja, vendar so naše stopinje že smele, včasih celo drzne, in naš korak vedno bolj krepak. Da bi tako tudi ostalo, da se naše stopinje ne bi izgubile, da jih ne bi morda zametel sneg ali zasulo blato....
Ce smo pred 20 in več leti samo sanjali o našem skupnem domu tu v Radencih, kjer izvira kot biser čista voda treh src, smo v letih, ki so sledila, te želje tudi uresničili. In pred nami je čas, ko morajo biti naši koraki usmerjeni gor, kakor je nekoč v teh STOPINJAH že zapisal p. Pavel Berden:
"Stopinje v snegu.
Te vodijo po poti gor po bregu.
Trudno, težko vlekel je nekdo noge, počival je, oziral se pred se, potem pa spet je krenil dalje, vztrajno, mirno, kazalo smer in pot srce je verno.
Stopinje vodijo vednako gor ....
Gor, to je bilo in bo nam vzor."
V pastoralnem letu v župniji ni bilo kakih posebnih dogodkov, bilo pa je mnogo drobnih stvari, ki včasih dajo misliti, ko načrtujemo delow v prihodnje.
Če bi sledili korakom pastoralnega leta, velja omeniti Miklavžev obisk najmlajših, ki je v naši župniji že kar tradicionalen. Dejavna župnijska Karitas je pomagala, da je Miklavžev obisk potekal nemoteno in da so se vsi prijetno počutili. Svetloba v očeh in nasmeh na obrazu najmlajših, ko jih je po glavici pobožal Miklavž in jim dal skromna, a vsebinsko bogata darila, je naj lepša zahvala za vložen trud.
Adventni čas s spletanjem adventnih večkov v organizaciji KUD Bubla je v prostore Salezijanskega mladinskega centra privabila lepo število mladih in manj mladih, ki so v izdelavo prečudovitih venčkov in božičnih voščilnic vložili ne samo svoje znanje, ampak in predvsem svoje srce in dušo in premalo je bilo izdelkov za vse, ki so s svojim prispevkom želeli pomagati v dobre namene. Mnogo pa je bilo družin, ki so v adventu želele ponuditi prenočišče Marijinemu kipu, ki je potoval po župniji, zato je bilo poskrbljeno, daje bilo teh kipov več. Hvala Bogu za tako pripravljenost.
Božična devetdnevnica kot priprava na Jezusov prihod nas je združevala v cerkvi in ob petju povabila h Kralju, ki prihaja, in skupaj z Marijo smo peli hvalnico Moja duša poveličuje Gospoda. V vznemirljivih dneh pričakovanja smo svojo dušo umirili v poslušanju božičnih pesmi otroških pevskih zborov na stopnišču pred cerkvijo pod okrašenimi smrekami in ogledom čudovite božične razstave v
Moje in tvoje stopinje	273
prostorih Salezijanskega mladinskega centra. Z roko v roki sta KUD Bubla in župnijska Karitas vse nastopajoče tudi pogostila.
Božičnico ali mašo za najmlajše na sveti večer so na svoj način doživljali ne samo najmlajši, ampak to mašo iz leta v leto obiskuje tudi vse več starejših župljanov in vernikov od drugod. To mašo so s svojim sodelovanjem popestrili otroški in mladinski zborček. Polnočna sveta maša je bila krona vsega božičnega praznovanja. Pester predpolnoČni program, ki gaje pripravila mladinska skupina ter sodelovanje mešanega pevskega zbora in prepevanje in igranje skupine mladih glasbenikov je v srca vernikov dobre volje pričaralo tisti mir, ki so ga bili deležni pastirji na betlehemskih poljanah tisto noč, ko se je v revnih jaslih rodilo Dete. Piko na i pa so k temu vzdušju dale še jaslice, ki so, tako kot vsako leto, bile tudi letos nekaj posebnega. Navdušeni "gradbinci" sojih načrtovali in gradili že kar cel mesec pred božičem.
Delček tega vzdušja, ki smo ga bili deležni vsi obiskovalci cerkev, sta dušna pastirja ponesla tudi bolnim in ostarelim na njihove domove. Tiste, ki preživljajo svojo jesen življenja v Domu za ostarele v Rakičanu, pa so v predbožičnem času obiskali člani župnijske Karitas in jim njihove bolniške sobe s petjem in besedo vsaj za nekaj časa spremenile v cerkev v malem.
Prehod v novo stoletje in tudi novo tisočletje ni prinesel nič pretresljivega, kot so nekateri napovedovali in nekateri morda pričakovali. Nekaj več zunanjega proslavljanja ob pokih petard in veseljačenju ter ognjemetu je tako kot vedno tudi letos prinesel na novega leta dan glavobole in zaspanost. Mnogi pa so ta prehod pričakali v cerkvi ob molitvi rožnega venca s svojima dušnima pastirjema in si po polnoči stisnili roko in si voščili srečo in zdravja, pri sveti maši, kjer so izročili v božje varstvo prihodnost svojih družin, svoje domovine in celega sveta.
Mesec januar je don Boskov mesec, zato ga v naši salezijanski župniji doživljamo globlje v molitvi, prežeti z don Boskovim duhom skrbi za mlade. S tridnevno pripravo z nagovori osnovnošolcev, srednješolcev ostale mladine, Članov Župnijskega pastoralnega sveta, ostalih župnijskih sodelavcev in predvsem staršev in vzgojiteljev smo se pripravili na zunanjo slovesnost don Boskovega praznika, na sam praznik pa smo celodnevno počastili Jezusa v Najsvetejšem.
Z molitvijo križevega pota nismo čakali na postni čas, ampak smo že v mesecu februarju ob petkih in nedeljah popoldne obnavljali Jezusovo trpljenje po različnih namenih, predvsemza našo mladino in naše spreobrnjenje. Kogar so se globoke misli in besede našega gospoda župnika vsaj malo dotaknile, si je želel takih molitvenih srečanj še več.	.	_	.
Velikonočni čas je v vsej svoji mogočnosti združil vse, ki so želeli
274
Moje in tvoje stopinje
sodelovati pri liturgiji ali v velikonočnih delavnicah in pripravi prelepe velikonočne razstave butar, pisank in še česa, kar pač spremlja velikonočno praznovanje.
Mesec maj je z vso svojo pomladno lepoto privabljal mlado in staro v župnijsko cerkev in k vaškim kapelicam k molitvi šmarnic. Marijin kip so vsak dan krasile sveže nabrane šmarnice, ki so jih z velikim navdušenjem prinašali najmlajši. O, da bi mesec maj (in tudi oktober, ko v miren jesenski večer doni po vaseh in v župnijski cerkvi molitev rožnega venca) trajal vse leto. Bil pa je to tudi mesec priprave na sveto birmo in sveto obhajilo, ko se je tudi vse farno občestvo veselilo navdušenja mladih in malih, ki so prvič sprejeli v svoje srce Jezusa in darove sv. Duha.
Mladi so svojo odvečno energijo sproščali v Salezijanskem mladinskem centru, svojo dušo pa umirjali pri sobotnih večernih pogovorih, udeleževali pa so se tudi skupnih dekanijskih mladinskih srečanj.
Več kot prejšnja leta, smo to leto dali poudarka srečevanju starejših. Na lepo majsko nedeljo so bili vsi povabljeni k zakramentu sv. bolniškega maziljenja, po maši pa pogoščeni v dvorani pod cerkvijo. Ogledali so si tudi krajši kulturni program. Tudi tako imenovani Dan prijateljstva, ki smo ga združili z zunanjo slovesnostjo praznika sv. Cirila in Metoda, našega farnega žegnanja, je bil v znamenju srečanja predvsem starejših župijanov, prijateljsko srečanje vseh šoloobveznih otrok in mladih pa je bilo v mesecu septembru in je sovpadalo z začetkom veroučnega leta. Uspelo je, bilo je prijetno.
Morda ne čisto za konec. V župniji se je nadaljevala obnova vaških kapel in znamenj. Ob finančni pomoči širše družbene skupnosti in ob prizadevanju posameznikov, ki so za to žrtvovali svoj prosti čas, sta bili lepo obnovljeni obe kapelici v Boračevi, ki jih je na nedeljo Marijinega vnebovzetja blagoslovil župnik g. Peter Ivančič ob somaševanju domačina g. Bajzeka, sicer profesorja na Salezijanski univerzi v Rimu, ki je avgust preživljal med svojimi domačimi. Nadaljuje pa se obnova kapelice na Kapelski cesti, o kateri v kroniki beremo, da je bila postavljena na mestu, kjer je mučeniške smrti umrla Kovačova Polona, ki je branila svojo čistost pred morilci.
Tako se utirjamo v že izhojene poti. Včasih nam to uspeva bolj, včasih manj. Včasih so naše stopinje ravne, spet kdaj nam korak zavije na stranpot. Pravijo, da brez božje volje še las ne pade z glave in da Bog dopušča tudi padce, obenem pa daje milost, da se lahko spet dvignemo. Če se bomo ravnali po smernicah, ki smo si jih zastavili za naslednje veroučno leto 2001-2002 in si prizadevali za čistost, bomo morda ob letu lahko zapisali kaj bolj vzpodbudnega o tej temi. Seveda to ne bo lahko. Nobenemu ni lahko "voziti slalom" med tolikimi reklamami, filmskimi, besednimi in drugimi vabili v
Moje in tvoje stopinje
275
nečistost. Ni lahko! A je mogoče. Za to pa si je potrebno veliko prizadevati in veliko, veliko moliti.
Nov lestenec v obnovljeni cerkvi.
RAZKRIŽJE - V naši župniji v preteklem letu m bilo nič kaj posebno novega. Res pa je, da nam vsak dan prinese nove izzive in nove življenjske izkušnje. Morda se tega ne zavedamo, a učimo se celo življenje.
V mesecu oktobru smo končali s pleskanjem cerkve. To delo je trajalo štiri mesece. Dva pleskarja od obrtnika Skrabana iz Murske Sobote sta na dvigalu dosegla vse kotičke naše velike romarske cerkve. Tako nam ni bilo treba postavljati odra. Istočasno smo prepleskali vsa vrata. Na obokih je odpadlo veliko ometa, ker je bila cerkev zadnjič prebeljena leta 1920. Zaključek del je bil na zadnjo nedeljo v oktobru. Pri sveti maši smo se zahvalili Bogu in vsem dobrotnikom, da je delo potekalo dobro. Posebej še občini Razkrižje in županu Stanku Ivanušiču za vso pomoč. Istočasno je domači župnik
obhajal deseto obletnico mašništva. Pri slovesni sveti maši je pridigal črensovski kaplan Ivan Krajnc. Z lepimi besedami je orisal duhovništvo: delo, skrb, veselje in trpljenje duhovnika. Po maši so' bili vsi udeleženci povabljeni v šotor pri cerkvi. Tako seje veselje nadaljevalo ob bograču in drugih domačih jedeh. Vsem iskrena hvala.
Na cvetno nedeljo se spominjamo Jezusovega vhoda v Jeruzalem. Ta dan je že pravi predokus velike noči. Za našo župnijo še posebej, saj smo pri slovesni sveti maši blagoslovili nov lestenec. Vstali Kristus prihaja med nas kakor luč in razsvetljuje temo našega življenja. Lestenec je izdelal ljubljanski pasar Franc
Prvo obhajilo na Razkrižju. Erjavec. Res je, da ga je delal
276
Moje in tvoje stopinje
skoraj dve leti, vendar je izdelek zelo lep in primeren naši veliki cerkvi. Na njem je 90 luči, težak je okrog 200 kg in velik 3 m. Naši cerkvi gaje podaril dobrotnik z Gorenjske. Pri maši smo se mu lepo zahvalili in ga imenovali za častnega farana naše župnije, zato je prejel simboličen ključ od vrat naše cerkve.
Kakor v drugih župnijah smo v mesecu maju brali šmarnice. »Kar ni v navadi, se pri ljudeh zelo težko prime,« pravijo. Poskušali smo uvesti Šmarnično branje po kapelah, vendar se ni obneslo. Tako prihajajo starejši in mlajši v cerkev. Zdi se, daje vsako leto vedno več šmarničarjev. Prav je, da znamo to preprosto ljudsko pobožnost uvesti v našo vsakdanjo majniško molitev. Marija nam je tako blizu kot mati, rešiteljica, tolažnica in priprošnjica.
Veliko jsroščenj e na čast svetemu Janezu Krstniku je vodil pater dr. Vinko Škafar. Ker je bilo lepo vreme, je bilo zelo veliko ljudi, niti za božič ali veliko noč ni naša cerkev tako polna kot prav na to proščenje. Prišli so iz Prekmurja, Štajerske in kar je Še posebej pohvalno, veliko tudi s Hrvaške. V preteklosti smo bili s Hrvati zelo povezani. Tam imajo nekateri sorodnike, prijatelje, skupaj so v službi in mislim, da je cerkev prva, ki mora v bodočnosti ta dva naroda zopet povezati. V cerkvi ni meja, vsi smo Kristusovi. Že dan pred proščenjem smo se zbrali pri Ivanovem izviru. Tam nam je zlatomašnik g. Ernest Veleberi povedal nekaj iz svojega življenja.
V mesecu maju so šli naši pevci na izlet v Podnanos pri Vipavi. Najprej so peli pri nedeljski sveti maši, nato pa imeli koncert. Popoldan smo bili gostje primorskih župljanov. Proti večeru smo se dobre volje in polni lepih vtisov vračali domov.
Mesec avgust je bil za naše ministrante Še posebej lep. Predno so se končale počitnice, smo šli za tri dni v Veržej in Banovce. Najbolje se počutijo, ko so skupaj. Poleg duhovnih spodbud salezijancev so nam ostali lepi spomini na čofotanje v vodi in dogajanje na toboganu.
V mesecu septembru smo z mladimi potovali v Stično. Vse je bilo zelo lepo pripravljeno in doživeto. Skoda le, da nas iz naše župnije ni bilo več.
Končale so se počitnice in duhovniki smo se v mesecu oktobru zbrali na dekanijski rekolekciji na Razkrižju. Med nami je bil gospod Škof dr. Anton Stres.
Duhovniki ljutomerske dekanije s škofom dr. Antonom Stresom
V naši dekaniji deluje 19 duhovnikov in sicer 11
Moje in tvoje stopinje
277
župnikov, sedem duhovnih pomočnikov in en kaplan. Pred II leti, ko sem prišel v to dekanijo, je bil pet kaplanov in trije duhovni pomočniki. Te številke nam zgovorno kažejo, daje potrebno moliti za nove duhovniške poklice. Žetev je velika, delavcev pa malo.
SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI - Dogodki, ki se iz leta v leto vrstijo, skušajo osvetliti utrip življenja v župniji. Tudi v pastoralnem letu 2000/01 se je zvrstilo veliko župnijskih dogodkov, ki so močno zaznamovali versko življenje župljanov župnije Sv. Jurij ob Ščavnici. Roko na srce, neradi poslušamo pridigarje, govornike in pisatelje, ki se nenehno ponavljajo. Dogaja se, da se tudi župnijski dogodki iz leta v leto ponavljajo, zato je neprijetno vsako leto opisovati o rednih dogajanjih v župnijskem občestvu. Zato v omenjenem prispevku ne mislim ponavljati župnijskih dogodkov, ki so že utečeni in potekajo vsako leto. Osredotočil bi se rad samo na štiri dogodke, ki so malce bolj zaznamovali duhovni in verski utrip v župniji.
Blagoslov obnovljenih Mitterreitherjevih orgel v podružnični cerkvi Svetega Duha na Stari Gori. - Podružnična cerkev Sv. Duha na Stari Gori je bila zidana v letih 1674 -1697. Baročno stavbo je dal po izročilo postaviti sin grofa Schachentunna. Kraj in okolica sta znani po rimski cesti in prazgodovinskih gomilah. Do leta 1787 je tako kot župnija spadala pod Solnograško nadškofijo, v lasti pa so jo imeli benediktinci iz Šentpavla na Koroškem. Ni torej nič posebnega, če je orgle v župnijski cerkvi pri Svetem Juriju postavil bavarski orglar Andrej Mitterreither, ki se je v orgelsko sapnico podpisal: Andreas Mitterreither, Gratz, 1732. Mitterreitherji so orglarji iz Landhuta, Wildenwarta in Altottinga. Andreas je delal v Altottingu in je med leti 1730 - 1752 izdelal na Bavarskem in Zgornjeavstijskem več orgel, pozitivov in regalov v krajih, ki so bili pod jurisdikcijo benediktincev. Virov, kako je zašel na področje Slovenskih Goric, nimamo, si je pa to dejstvo - kot že omenjeno - mogoče razložiti z lastništvom kraja in cerkve, pa tudi z načinom dela rokodelcev v tistih časih. Sodeč po letnici pri podpisu izdelovalca, so te orgle eno zgodnjih del mladega mojstra, ki je moral očitno poprijeti za delo tudi kje bolj daleč od domačih krajev, da si je nabral izkušnje in sloves. Na orgelski omari je veliko znamenj, ki kažejo, daje omara še nekoliko starejša in gre najverjetneje za leta 1732 prirejen starejši instrument, ki nosi vse značilnosti starobavarske šole. Leta 1796 so v župnijski cerkvi Svetega Jurija postavili nove orgle. Mitterreitherjeve pa so prestavili v podružnico Sv. Duha. Zaradi starosti, pristnosti in izdelave so orgle prvovrsten rokodelski, glasbeno in umetnostno zgodovinski spomenik.
Orgle je zelo vestno in marljivo obnovil restavrator orgel g. Andrej Lenarčič iz Ljubljane. Denarna sredstva za obnovo so
m
Moje in tvoje stopinje
prispevali: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (4 milijone tolarjev), občina Sv. Jurij ob Ščavnici (3 in pol milijone tolarjev) in župljani župnije Sv. Jurij ob Ščavnici (1 milijon in pol tolarjev). Skupna vrednost obnove je torej znašala 9 milijonov tolarjev. Vsem, ki ste denarno podprli obnovo tako starodavnih orgel: iskreni Bog plačaj! Orgle je blagoslovil - na misijonsko nedeljo, 22. oktobra 2000 - in predal svojemu namenu, rojak, naslovni škof, dr. Vekoslav Grmič.
Župnijska Karitas Sv. Jurij ob Ščavnici. - Podajmo kratek pregled minulega dela. Žal nam ni vse uspelo, kar smo želeli. Zato prosimo župljane in vse ljudi dobre volje, da nam pomagajo z nasveti, opozorili... Vse, kar smo storili, smo storili v iskreni želji pomagati sočloveku. Saj neki pregovor pravi: " Če želiš biti srečen vse življenje, pomagaj sočloveku. Za to pa je potrebna dobrota in to dobrota, ki je ljubezen, celo večja od nje, je dobrohotnost,
Prvoobhajanci pri Svetem Juriju. ki pravi , hočem, da si srečen".
Živimo skupno življenje, ki pa je lahko hladno in temno.Svet pa potrebuje topline, miline in dobrote. Pomislimo na premnoge, ki jih bolezni in tegobe, nesreče in revščina polagoma izrinjajo. Bridko pogrešajo ob sebi veder obraz, čakajo na sočutno besedo, hrepenijo po družbi in prijateljstvu.Pomisli na krhke in ostarele, ki redko začutijo toplo dlan, saj so zakoreninjeni v svoji osamljenosti. Na to smo mislili tudi sodelavci Karitas, zato smo tudi v letošnjem letu - ob božiču in veliki noči - obiskali bolne in ostarele po domovih upokojencev, ter jih skromno obdarovali. V mesecu novembru 2000 smo organizirali dobrodelni koncert "KLIC DOBROTE" zajiodročje celega Pomurja.Koncert je bil v osnovni šoli Sv. Jurij ob Ščavnici. Potrudili smo se in storili vse, kar je bilo v naši moči, da bi koncert dobro uspel.Nasmejani, vedri in razposajeni obrazi nastopajočih in okrog 800 obiskovalcev nas v tem potrjujejo. Izkupiček smo predali družini za w pomoč pri zdravljenju male Urške. Letos pa smo se sodelavci Župnijske Karitas, ki ji predseduje gospa Marta Ajlec, odločili Korparjevim v Sovjaku v hišo pripeljati tekočo vodo. V sredo, 18. julija smo začeli z ročnim izkopom. Proti večeru je v skoraj dvesto let stari hiški iz pipe že pritekla tekoča voda. Dobri ljudje so tudi tokrat z veseljem priskočili na pomoč z delom, hrano in pijačo. Ob rednem delu, ki zajema pomoč ljudem v obliki denarnih
Moje in tvoje stopinje
279
Župnijski pastorialni svet.
sredstev, hrane in obleke, razmišljamo o posebni skupini prostovoljcev. Ti bi radi hodili pomagat ljudem, ki živijo v slabih razmerah. Njihov osnovni namen bi bil predvsem vzgojne in izobraževalne narave. Bolj kot konkretno pomoč se velikokrat izkaže za primernejšo obliko pomoči učenje in privajanje k osnovnim gospodinjskim in drugim opravilom. Ob tem pa velja seveda staro pravilo, da nič ne more nadomestiti tople človeške besede razumevanja in ljubezni.
Misijon pri Svetem Juriju ob Ščavnici - Od 02. do 10. decembra 2000 smo imeli v naši župniji sveti misijon. Vodila sta ga misijonarja p. Lojze Markelj in p. Tomaž Podobnik. Na misijon smo se pripravljali skoraj leto dni. Vsak dan in vsako nedeljo smo v cerkvi molili za uspeh. Enkrat na mesec pa smo imeli v ta namen tudi sveto mašo.Od družine do družine po župniji pa je romala podoba Matere Božje, ob kateri so župljani molili, da ne bi milostni
trenutki misijona šli neopazno mimo nas. Upamo, da smo se dobro pripravili na ta čas duhovne prenove celotnega župnijskega občestva. Misijonarja Lojze in Tomaž sta z ljubeznijo in vero lomila kruh Božje besede, ki je - upam - padlo na rodovitna tla v naših srcih. Tudi srečanja z zakonci so bila zanimiva, saj sta oba oznanjala lepoto skupnega življenja in veselja, če se družina lepo razume. Tudi vzgoja je pomemben element družine, zato sta poudarjala pomembnost vzgoje, ki naj bo v duhu evangelija.Kar pa pomeni, naj se otroci ne umažejo z grdimi stvarmi, ki jih ponuja svet. Tudi mladini sta pokazala, kako priti do srečne družine, kako se obnašati do svojega partnerja in kako rasti v svetu polnem sovraštva in nasilja. Droge in alkoholizem so največji sovražniki človeka, predvsem pa največja past, v katero se lahko ujamejo mladi. Veliko vas je bilo, ki ste se dobro pripravili na misijon in ste * z veseljem prisluhnili misijonarjema. Žal pa moram povedati, daje bilo tudi v naši župniji veliko takih, ki se niso zmenili za duhovno dogajanje v času misijona. Težko je s človeškimi merili oceniti uspeh misijona, zato sodbo prepuščamo dobremu Bogu, ki pozna človeka bolj, kakor Človek pozna samega sebe. Kljub temu pa lahko rečemo, da je misijon v naši župniji relativno dobro uspel.
280
Moje in tvoje stopinje
Blagoslov obnovljene kapele v Seliščih.
V zavesti krsta moramo torej čutiti pripadnost domači župnijski skupnosti in to ne samo ob krstu, birmi, poroki ali pogrebu. Prav je, da bi večkrat doma v družini v medsebojnem pogovoru odprli vprašanja, ki sta nam jih posredovala misijonarja o svojem živem in dejavnem ali manj živem članstvu v naši župnijski skupnosti. Ob teh razmišljanjih naj nas vodijo: razumevanje, strpnost, dobrota, predvsem pa ljubezen.
Obnova vaške kapele v Seliščih. - Okrog 300 vaščanov SeliŠč in vernikov od drugod se je 12. julija 2001 v lepem nedeljskem dopoldnevu zbralo k sveti maši in blagoslovu temeljito obnovljene vaške kapele v Seliščih. Obnovljeno kapelo je blagoslovil domači župnik Štefan Grabar ob asistentu, patru Simonu iz Maribora. Po blagoslovu je spregovorila vaščanka, hkrati tudi članica Župnijskega pastoralnega sveta, ga. Stanka Ajlec. V zahvalnem govoru je o spregovorila, kako so se pripravljali na obnovo, kako je potekala in se je v imenu vaške skupnosti zahvalila vsem, ki so kakor koli pomagali pri obnovi. Med drugim je še poudarila : Vaščani smo ponosni na svojo kapelo. Radi se zbiramo ob njej, še posebej v mesecu maju pri šmarnicah. Odslej bomo še raje prihajali in z vernimi srci molili, peli
in slavili Boga in Marijo. Tudi domači župnik seje vaščanom Selišč zahvalil in jim čestital ter položil na srce sledeče besede: "Dragi vaščani Selišč in ostali dobrotniki obnove! Kadar vam bo hudo,ko boste na lastnem telesu in duši doživljali trpljenje in bolečine, vedite, da ste šele takrat najbolj Jezusovi in Marijini. Takrat se spomnite na čudovito znamenje, ki stoji sredi vasi, spomnite se vaše kapele in Žalostne Matere Božje in takoj vam bo lažje pri srcu. Vaša lepo obnovljena kapela je znamenje, da v tej vasi živijo dobri, preprosti, marljivi in verni ljudje. Po obnovi kapele še poskušajte obnoviti tudi sebe, da boste vsi postali boljši ljudje in prenovljeni kristjani. Vsem, ki ste kakor koli pomagali pri obnovi z denarnimi sredstvi, delom, molitvijo in z darovanim trpljenjem: iskreni Bog plačaj I
Gospod, pričakuješ, da te ljubimo bolj kot vse stvari in vse ljudi. Hočeš, naj bomo zaradi Tebe pripravljeni zapustiti vse: očeta in mater, brate in sestre, domovino in prijatelje, premoženje in celo
Moje in tvoje stopinje
281
svoje življenje. Gospod, daj moči vsem župljanom naše župnije, da ti bomo kot občestvo - skozi živo župnijsko dogajanje - tudi v bodoče izkazovali svojo ljubezen. Da te bomo ljubili z vsem srcem, vso dušo, z vsem mišljenjem in z vsemi svojimi močmi. Gospod, še naprej nam ostani blizu in nenehno blagoslavljaj vsa naša prizadevanja za dobro!
SVETI JURIJ V PREKMURJU -Pravimo, da vsak nov dan prinaša nove radosti in skrbi. Vse pa je povezano z našo odgovornostjo. Podobno velja za izteklo pastoralno veroučno leto in dogodke v župniji Sveti Jurij v Prekmurju. Nič posebnega, novega, pretresljivega. Pa vendar posebnega. Zelo zgovorno in pričevalno nas je nagovarjala gradnja kapele sv. bratov Cirila in Metoda v Sotini. Začelo seje. Prišli smo po nasvet, kaj bi nam vi svetovali? Radi bi postavili eno malo znamenje, kapelico. Poznate našo družino, več nas je, vsak na svojem domu. Toda srečni, da smo ostali skupaj, ena družina. Odločitev za gradnjo v zahvalo v upanju, da bo
Blagoslovitev nove kapele sv, Cirila in Metoda v Sotini.
novo versko znamenje - kapela okras Sotine in znamenje medsebojnega sodelovanja, povezanosti in edinosti
različno verujočih in mislečih. In danes lahko rečemo, da kapela ni samo okras Sotine, čeprav se lično ujema z bližnjo in oddaljeno
okolico. Ampak je v duhu apostolov sv. bratov Cirila in Metoda povezala vaščane in vse farane župnije Svetega Jurija. Res je, da se je priprava nekoliko zavlekla, toda danes ugotavljamo, daje bilo tako prav, saj je potem vse potekalo urejeno. Zato hvala vsem, ki so k temu pripomogli. Hvala gradbenemu inženiringu Atrij - Odranci, g. Kolariču, vsem na UE Murska Sobota, pristojnim za soglasja, da se je lahko gradnja pravočasno začela. Dorflači in vsi drugi so bili pripravljeni pomagati. Tako je kapela dan za dnem dobivala svojo podobo. K temu so prispevali: zidarstvo Hajdinjak, Sveti Jurij, tesarstvo Geder, Gornji Črnci, kleparstvo Sinko, Skakovci in Elektroinstalaterstvo Šadl, Pertoča. Precejšen del so prispevali tudi domačini: mizarstvo Forjan in Skledar, pleskar Drago Bertalanič. Najbolj pa je glasen zvon, ki gaje uredil Alojz Madjar. Ta zvon je bil klicar že v Avstriji, potem dolga leta v Bakovcih, veseli pa smo da,
282
Moje in tvoje stopinje
Nova kapela v Sotini.
poje danes v Sotini. Naj večja zahvala pa gre vsem dobrim sosedom, vaščanom, sotinskim gasilcem in vsem, ki ste sodelovali pri gradnji kapele. Vse drobne nevidne stvari polepšajo in poživijo vsako praznovanje. Tako je bilo tudi 8. julija, ko je g. pomožni škof Anton Stres blagoslovil novo kapelo. Prvič je bil v teh krajih in nas
nagovoril v duhu Cirila in Metoda - Kristus je Odrešenik vseh. V tem upanju je bila isti dan krščena Maja, najmlajša članica Kolerjeve družine, hčerka Jožefa in mame Andreje r. Bunderla iz Fikšinec, vnukica Justine in Jožefa. Hvala duhovnici evangeličanske cerkvene občine Gornji Slaveči Simoni Prosič, predstavnikom binkoštne cerkve Nuskova, ki so s pesmijo prispevali k praznovanju. Ob 150 - letnici bratovščine Cirila in Metoda za edinost kristjanov, ki jo je ustanovil blaženi škof Slomšek smo bili zbrani ob novi kapeli v Sotini. Znamenje edinosti in upanja, da življenje lahko poteka složno, da vedno znova drug drugega nagovarjamo, bogatimo in osrečujemo. Sc prav posebno pa to velja za mirno roko in bistro oko g. TinČa Mertuka, ki je kapelo poslikal.
Božično “Pričakovenje" so pripravili verouČenci.
Če nas je v minulem letu nagovorila novogradnja kapele, niso nič manj pomembni tekoči dogodki v župniji. Vsako prvo nedeljo v mesecu molimo za nove duhovne poklice. Uspelo nam je zasaditi -obnoviti rožo živega rožnega venca.
Moje in tvoje stopinje
283
Na Dolnjih Slavečih je zrasla. Poganja pa že nove mladike. G. Ivan Camplin je obhajal diamantno sveto mašo pri Svetem Juriju, prav tukaj je bilo njegovo prvo kaplansko mesto. Redno sodelovanje s Karitas Stepanja vas - Ljubljana, miklavževanje, nastop MPZ - KPD Rogašovci in sporočilno zgovoren nastop mladih pod vodstvom Jože in Metke pred polnočnico in med božičnimi prazniki z naslovom Pričakovanje. Molitveno osmino za edinost kristjanov smo zaključili z ekumenskim bogoslužjem v naši cerkvi. Radi se udeležimo teh srečanj. To je pot, ki pelje naprej.
Češčenje na veliko soboto je potekalo pri novem oltarju in božjem grobu. Lepo obiskano. Ob veliki noči smo napovedali tudi načrte za naprej. Nujno potrebne so nove orgle v cerkvi, radi pa bi imeli tudi novo župnišče. Skupno na delo! Farna in vaška proščenja - buče -proške so nas povezovale v preteklosti. Tudi skupna skrb in odgovornost za našo župnijo naj nas poveže. Še prav posebno pa priprava na sveto birmo leta 2002.
TIŠINA - Ko se človek ozira v preteklost, ga spremlja občutek hvaležnosti in zadovoljstva, saj spoznava, da je božja ljubezen neizmerna. Velik in pomemben dan je doživljala župnija Tišina, ko se je 24. septembra 2000 na Slomškovo nedeljo ob navzočnosti več duhovnikov in ob množici vernikov g. častni kanonik Janez Gregor zahvaljeval Bogu za 65 let duhovništva. Ne samo, da je gospod častni kanonik obhajal diamantni jubilej, ampak je tudi njegovo življenje pravi diamant, saj s svojo molitvijo in daritvami svetih maš nenehno moli in prosi za svoje vernike. Temu lepemu jubileju so prisostvovali vsi bivši kaplani in duhovniki rojak, Jožef Gider, Alojz Ratnik in Friderik Mlinarič.
Somaševanje rojakov in bivših kaplanov.
Na praznik vseh svetih smo kakor vsako leto zvečer ob 18.00 v župnijski cerkvi molili vse tri dele rožnega venca. Molimo smo: za vse letos umrle farane, za vse rajne farane, posebno za tiste, ki se jih nihče ne spominja in za rajne dobrotnike cerkve. Molitve
284
Moje in tvoje stopinje
Prvo obhajilo na Tišini.
se vsako leto udeleži 50 do 60 vernikov.
lvanocyjeve dneve smo imeli 8. in 9. decembra v kulturni dvorani na Tišini. 8. decembra je bila okrogla miza o življenju in delu duhovnika Danijela Halasa; z naslovom: "Iz smrti klije življenje.” Sodelovali so duhovniki Stanko Zver, Ivan Camplin, Franc Halas in Franc Kodi la. V petek, 9.
decembra, je predavala dr. Zdenka Zalokar - Divjak. Spregovorila je o družini in vzgoji danes.
V petek, 22. decembra, je bil v župnijski cerkvi Marijinega rojstva božično - novoletni koncert otroškega in mladinskega pevskega zbora osnovne šole Tišina. Na koncertu je sodeloval tudi Mladinski pevski zbor Ludvika Pliberška iz Maribora.
Za srečen in urejen zakon je potrebna priprava na zakon, saj se zakonci današnjega časa srečujejo z mnogimi preizkušnjami in življenjskimi izzivi. Tečaj o pripravi na zakon, ki je bil tri nedelje zapored od 18. 2. do 4. 3. 2001, je obiskovalo samo 10 mladih.
2.	maja 2000 je umrl duhovnik g. Janez Šoštarec, župnik v pokoju. Stanoval je v samostanu pri Sveti Trojici (Gradišče). Rojen je bil 10. 2. 1918 na Krajni, župnija Tišina. Od njega smo se poslovili 4. maja na pokopališču na Krajni. Pogreb je vodil g. škof dr. Jožef Smej ob navzočnosti 31 duhovnikov in mnogih vernikov.
V Šoštarecovi družini so imeli dva duhovnika. Starejši Janezov brat Jožef se je rodil 11.4.1907. Duhovnik Jožef je opravljal svoje poslanstvo v mnogih krajih bivše Jugoslavije. Tako Jožef kot Janez sta bila goreča duhovnika in zvesta delavca v Gospodovem vinogradu. Oba počivata v rojstni vasi na Krajni. Bog jima povrni z večnimi darovi in naj naši župniji izprosita novih duhovnih poklicev.
Mesec maj je mesec šmarnic, mesec češčenja Božje in naše matere Marije. Razen v župnijski cerkvi so se otroci in verniki zbirali k molitvi in šmarniČnemu branju v kapelah po vaseh. Šmarnična pobožnost nudi lepo priložnost, da starejši izpričajo svojo vero pred otroci.
Veroučenci I. razreda so prvič pristopili k angelski mizi 13. maja. Po opravljeni prvi sv. spovedi so odprli svoja srca prijatelju otrok Jezusu. Da bi otroci čim lepše doživeli dan prvega srečanja s Kristusom pod podobo kruha, so skupaj s starši imeli v Kančevcih duhovno obnovo. Vseh prvoobhajancev je bilo 41.
Moje in tvoje stopinje
285
13.	maja ob 19. uri je bila v občinski dvorani na Tišini predstavitev knjige "Od murskih ravnic, do vinskih goric". V knjigi so zapisani življenjepisi Prekmurcev in Prlekov ob Muri. Za izid knjige je poskrbelo KUD Bubla iz Radenec. Hvalevredno je, da ne pozabimo ljudi, ki svoje življenje posvetijo prebivalcem ob Muri. Spoštovanje dela naših prednikov je znamenje, da bomo odgovorno živeli in delali za dobro ljudi ob Muri mi in prihodnji rodovi.
Veroučenci 8. razreda so pred zaključkom osnovne šole slovesno izpovedali vero. Na ta dan so se pripravili z duhovno obnovo v Kančevcih. Župnijsko občestvo je 3. junija z molitvijo spremljalo 43 fantov in deklet, ki so obljubljali zvestobo Bogu in Cerkvi. Bog daj, da bi bili zvesti dani besedi in bi svoje mladostno življenje oblikovali
po vzoru Jezusa Kristusa.
Izpoved vere.
Romanja: Že nekaj let naši verniki radi obiščejo Medugorje. Kraj molitve in svete spovedi daje vernikom novo moč in jih utrjuje v dobrem. V Medugorje smo romali od 26. do 29. aprila. Župnijsko romanje smo imeli 14. julija. 150 vernikov je romalo na Brdo pri Lukovici, kje je bila maša, obiskali smo še cerkve v Dobu pri Domžalah, v Komendi, v
Velesovem in romarsko svetišče na Brezjah.
Mladina: mladi so se zbirali v župniji k veroučnim srečanjem. Radi so sodelovali pri nedeljskem in prazničnem bogoslužju in obiskovali področna molitvena srečanja. Mladi so se 15. septembra udeležili vseslovenskega srečanja mladih v Stični.
Prvega avgusta 2001 je nastopil službo župnika Ivan Kranjec, do tedaj župnik v Martjancih in župnijski upravitelj v Pečarovcih. Kaplan g. Jožef Rogač je odšel na novo delovno mesto za kaplana v Beltince. G. častni kanonik Janez Gregor, Jd je dolga leta vzorno in goreče opravljal dušnopastirsko delo v župniji, seje odpovedal službi župnika in ostaja med svojimi verniki kot duhovni pomočnik. Vse naj naprej spremlja božji blagoslov in Marijino varstvo.
Naš župnijski praznik Marijino rojstvo, ko imamo farno proščenje, smo obogatili s kratko duhovno obnovo. Duhovno obnovo je vodil p. Lojze Markelj. Povabil nas je k spreobrnjenju. Na dan farnega proščenja je župnik v Gornji Radgoni in dekan dekanije Ljutomer g. Andrej Zrim umestil novega župnika. K praznovanju Marijinega rojstva, seje kljub slabemu vremenu zbralo lepo število vernikov.
286
Moje in tvoje stopinje
Kramberger.
Ponovitev nove maše p. Marjana Maučeca
TURNIŠČE - Novo katehetsko-pastoralno leto 2000/01 smo v septembru začeli s srečanjem vseh staršev veroučencev.
Na kvatrno nedeljo smo poromali k Sveti Trojici.
V soboto, 23. septembra, je pri nas snemal Radio Maribor oddajo "Župnijski zbori pojo". Nastopilo je dvanajst pevskih zborov, čez tristo pevcev. Gost srečanja je bil tudi naš škof ordinarij dr. Franc
V mesecu oktobru so se veroučenci zbirali k molitvi rožnega venca in konec meseca pripravili ročno izdelane rožne vence za razstavo v stari cerkvi.
V oktobru je bila v stari cerkvi zaključena obnova fresk, obnovljen portal pri glavnem vhodu in gotsko okno. Investicija je znašala 6.100.000 tolarjev. Polovico smo poravnali župljani, drugo polovico Ministrstvo za kulturo.
Ob koncu meseca novembra je župnijska Karitas organizirala več odmevnih akcij. Poleg zbiranja pomoči v denarju in trajnih živilih so pripravili 350 adventnih venčkov. Na miklavževo nedeljo je sveti Miklavž obdaril 250 malih otrok ob sodelovanju župnije, župnijske Karitas in Občine Turnišče. V to obdaritev smo vključili vse otroke od enega leta starosti do vključno male šole.
Ves advent je bil usmerjen v doživljanje božičnih skrivnosti. Po množičnih adventno-božičnih osebnih spovedih se je Kristus znova rojeval v naših srcih. Božičnica s pesmijo zborov iz Renkovec, Turnišča, Nedelice, Gomilic, Lipe ter mladih iz Gomilic, božična igrica, prizor živih jaslic pred župnijsko cerkvijo, sveta zbranost in tišina brez vsakega pokanja je zagotovo v nas rojevala božjo in človeško ljubezen.
Na Štefanovo je naš mladinski zbor pod vodstvom organista g. Mateja Pucka sodeloval pri živih jaslicah v Postojnski jami,
Statistika ob novem letuje pokazala trend vedno večjega staranja in počasnega izumiranja tukajšnjega prebivalstva. Spregovorijo naj številke: v letu 2000 je bilo krščenih 38, umrlih 54, poročenih 26, število razdeljenih obhajil 92.000; naročnikov verskega tiska: Družina 180, Ognjišč 420, Mohorjevk 10, Potj k Bogu 250... Po zaslugi zelo prizadevnih poverjenikov in članov ŽPS, ki so skupaj prehodili vso župnijo, potrkali na vsaka vrata, smo uspeli obdržati isto število
Moje in tvoje stopinje	287
verskega tiska. V letu 2001 je celo 15 naročnikov več na revijo Ognjišče, četudi je nekaj hiš ostalo praznih, brez ljudi.
Takoj prvo nedeljo v januarju smo imeli že tradicionalno srečanje članov rož rožnega venca. Hvala vsem zvestim molivcem, ki ste kakor Mojzesove povzdignjene roke k Bogu za božje ljudstvo, da ne omagamo sredi puščave življenja.
V adventni akciji Otroci za otroke so veroučenci zbrali 62.500 tolarjev, v trikraljevski akciji 495.000 tolarjev.
V nedeljo, 21. januarja, smo v župniji začeli pripravo na zakon, ki se ga je šest nedelj zapovrstjo udeleževalo petinštiredest fantov in deklet. Pri zadnjem srečanju sta sodelovala zakonca Breznik iz Maribora.
Trideset mladih se je v zimskih počitnicah udeležilo tridnevnih duhovnih vaj na Homcu pod vodstvom kaplana g. Janka Babiča.
V nedeljo, 11. februarja, so se starši in prvoobhajanci zbrali na duhovnem srečanju v_ Kančevcih pri Svetem Benediktu. Starše je animiral dr. p. Vinko Škafar z zakoncema Breznik, prvoobhajance p. Miha Sekolovnik s sodelavci. To srečanje nas je vse izjemno duhovno obogatilo in je pomenilo novo rast v pripravi na prvo sveto obhajilo. Sklenili smo, da bodo odslej v naši župniji takšna srečanja redna.
V postnem času so vsako nedeljo in petek vodili križev pot veroučenci višjih razredov in mladina. Na drugo postno nedeljo, 11. marca, nas je obiskal škof ordinarij dr. Franc Kramberger. Vodil je vse tri dopoldanske maše. Pri sedmi maši so posebej sodelovali člani ZPS, pri deveti maši veroučenci 5. in 6. razreda oziroma 7. do 9. razreda skupaj s starši. Po sveti maši je starše in veroučence škof tudi nagovoril. Pri tretji dopoldanski maši so sodelovali mladi in se po maši srečali s škofom.
V postnem času so Člani odbora župnijske Karitas obiskali vse starejše in bolne po domovih. Za praznik staršev, na četrto postno nedeljo, so mladi pripravili 1.200 šopkov in se v bogatem kulturno-duhovnem programu zahvalili staršem za njihovo skrb in ljubezen.
Na peto postno nedeljo so mladi sooblikovali "BenediČki popoldan", s tem da so vodili križev pot v naravi.
Tako smo stopali v veliki teden. Večina naših vernikov je bilo že okrepljenih z zakramentom sprave. Pri velikonočni procesiji je ob gasilcih sodelovala tudi godba.
Na belo nedeljo seje župnijski mešani pevski zbor pod vodstvom g. Mateja Pucka, ki je tudi dekanijski referent za cerkveno petje in organizator srečanja, udeležil dekanijske revije cerkvenih pevskih zborov v Lendavi.
V mesecu maju so se veroučenci in odrasli zbirali v župnijski cerkvi in po kapelah ob šmarnični pobožnosti ter spremljali otroka luči, blaženega Slomška. Posebej prvobhajanci so pridno prihajali k
288
Moje in tvoje stopinje
Prvoobhajanci iz Turnišča.
pripravi na prvo sveto obhajilo. To je bila številčno najmanjša	skupina
prvoobhajancev v zadnjih petdesetih	letih.
Prvoobhajancev je bilo le petintrideset.
TurniŠki osmošolci so 20. maja slovesno oblečeni pred podobo Marijinega milostnega kipa, kjer so postali božji otroci, prejeli prvo sveto obhajilo, bili
potrjeni v veri, obljubili zvestobo Kristusu in Cerkvi in slovesno izjavili: "Verujem v Troedinega Boga..., obljubim, da bom naprej hodil k- maši, prejemal svete zakramente, se ogibal slabe družbe, se vključeval v mladinske skupine in življenje Cerkve Na ta veličastni trenutek so se pripravljali z duhovno poglobitvijo v Veržeju od 18. do 19. maja,
V juniju smo poromali z dvema avtobusoma na tradicionalno srečanje bolnikov in invalidov na Brezje.
V istem mesecu se je začelo triintridet animatorjev pod vodstvom kaplana g. Janka Babiča pripravljati na otroški oratorij 2001: "Vsakemu košček neba". Od dneva ponovitve nove maše p. Marjana Maučeca, v ponedeljek 9. julija, seje 175 veroučencev začelo vsak dan zbirati v župnijski oratorij. Tako smo se že drugo leto v naši župniji veseli, razigrani in polni novih pričakovanj, zbirali ob jutranjem dvigovanju zastave in petju himne. Po poslušanju odlomkov iz zgodbe o pogumnem Janu smo svojo spretnost, iznajdljivost - ideje strnili v 14 delavnic: turistično, novinarsko, plesno, lutkovno, kiparsko, dopisovalno, podjetniško, delavnico domačih dobrot, zlatarsko, glasbeno, delavnico izdelkov iz papirja in slame, delavnico risanja na svilo, lepljenja na steklo in delavnico Muca copatarica. Tako smo izkoristili dopoldanski čas. Po kosilu smo svoje možgane in telo sprostili v različnih športnih igrah: nogomet, odbojka, med dvema ognjema, košarka. Izvedli smo tudi igre brez meja, ki so vsebovale sedem iger. V lendavskem bazenu smo se otresli vseh skrbi in smo veselju in brezskrbnosti pustili prosto pot. Svoje moči smo preizkušali tudi v kolesarjenju, saj smo prevozili približno 15 kilometrov. Na poti smo se ustavili na pokopališču in obiskali grob pokojnega duhovnika Danijela Halasa v Veliki Polani. Še več truda smo vložili na pohodu do podružnične kapele v Lipi, kjer smo opravili sveto spoved in zahvalno mašo. Vračanje je bilo še prijetnejše, saj smo bili na traktorski prikolici, s čimer smo vzbujali
Moje in tvoje stopinje
289
Turmški osmošolci
pri ljudeh posebno zanimanje.
Svoje šestdnevno druženje smo sklenili s slovesno akademijo, kjer smo staršem pripravili pregled celotedenskega dogajanja in se ob tej priliki zahvalili vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali, da smo lahko bili to, kar smo.
Prisrčna zahvala velja
vsem voditeljem, vsem dobrotnikom, glavni kuharici ga. Mariji Lutar in vsem pomočnicam, bogoslovcu g. Andreju Sraki in vsem, ki ste z molitvijo in materialnimi darovi spremljali otroško veselje,'igrivost, navdušenje, pesem, igro dobre polovice vseh naših veroučencev, ki so se udeleževali oratorija.
S prvim avgustom je po odločitvi škofa ordinarija dr. Franca Krambergerja prišlo do zamenjave kaplana. Dosedanji kaplan g. Janko Babič je odšel v Šoštanj, iz Šoštanja pa je k nam prišel za kaplana g. Slavko Haložan. Kaplanu g. Janku iskreni Bog plačaj za vsa iskanja, pobude in delo predvsem z mladimi. Na novem pastoralnem delu mu želimo obilje Božjega blagoslova.
Ves mesec julij smo delali na strehah med staro in novo cerkvijo. Celotna investicija je znašala čez štiri milijone tolarjev.
Sledil je osrednji dogodek za našo župnijo: duhovna priprava na veliko mašo, ki sta jo duhovno usmerjala kapucina dr. p. Vinko ' Škafar in p. Miha Sekolovnik. Težo dneva so nosili tudi dekanijski duhovniki v okviru različnih skupin od rož rožnega venca, molilcev, ministrantov, mladine, pomoči pri spovedovanju, vabljenju na romarski shod, organiziranju procesij iz sosednjih župnij, bedenju... Vse to je vodilo k čudovitemu praznovanju praznika Marijinega vnebovzetja, ki je v Turnišče privabilo okrog 15.000 ljudi. Osrednjo sveto mašo ob 10. uri je vodil mariborski pomožni Škof dr. Jožef Smej, ki je že zjutraj ob 8. uri obhajal sveto mašo v madžarščini. Sveto mašo v madžarščini je neposredno prenašal radio Slovenija.
Naslednjo nedeljo je bilo v naši župniji dekanijsko srečanje starejših, bolnikov in invalidov. Bogoslužje je vodil novomašnik p. Marjan Maučec, ki nas je vzpodbujal, da tudi na jesen življenje ne pozabimo na naše mesto v živi Cerkvi, ki jo lahko s svojo molitvijo in tudi trpljenjem gradimo, obnavljamo in prenavljamo pri temelju. Za konec še ena drobna, a zelo zgovorna zanimivost: leta 1991 je bilo vseh veroučencev 651 - v osemletki, leta 2001 441 - v devetletki.
290
Moje in tvoje stopinje
VELIKA POLANA - Tudi v pastoralnem letu 2000/01 se je v naši polanski župniji zvrstilo mnogo različnih dogodkov. Naj bodo tukaj omenjeni samo najbolj važni.
1. oktobra smo se kljub slabemu vremenu v lepem številu udeležili evharističnega slavja 2. naddekanata v Murski Soboti.
Vseslovenskega zahvalnega romanja v Rim v mesecu oktobru se je udeležilo sedem naših faranov. Svetoletnega romanja PPP v Maribor se nas je nabralo za poln avtobus.
Prvo obhajilo v Veliki Polani.
Doma v župniji je za advent naša KARITAS pripravila in ponudila ljudem adventne venčke. Tudi Miklavž je obiskal najmlajše v prepolni cerkvi. Na Štefanovo so nam mladi s pesmijo in glasbo popestrili sv. mašo. V božičnem času smo si ogledali BOŽIČNO NOČ na Razkrižju pri Ivanovem izviru. Tudi trikraljevska
akcija je v naši župniji lepo uspela. Statistika se izboljšuje, posebno pri porokah in krstih. V mesecu februarju smo imeli v veroučnem domu predzakonski tečaj. Udeleževalo se gaje 44 fantov in deklet, starejših od 18 let. Pozimi smo nabavili nekaj nove opreme v cerkvi. Kupili smo nov luster. Denar je prispeval naš dobrotnik Matija Lackovič iz Francije. Večkrat se nas spomni. Za vse mu naj Bog bogato poplača! Domači župljani so lepo prispevali za novo nebo, ki so ga izdelale šolske sestre v Mariboru. Prvič smo ga uporabili letos, pri velikonočni procesiji, ki je šla po novi poti. Tudi za to vsem Bog
povrni!
Prvi oratorij v polanski župniji.
16.	marca, na dan mučeniške smrti božjega služabnika župnika Danijela Halasa, smo imeli v polanski cerkvi sv. mašo s somaševanjem. Pridigal je dr. Karel Bedernjak, ki je lepo razložil svetništvo in Halasovo	krepostno
življenje, katerega krona je bila njegova mučeniška smrt. Zelo lepo je sprejeta Halasova romarska pot. V
Moje in tvoje stopinje
291
naši polanski župniji sta dve postaji: župnijska cerkev in Halasov grob na pokopališču. Imamo tudi spominsko knjigo. V dveh mesecih seje v to knjigo vpisalo preko 100 posameznikov ali skupin.
Na velikonočni ponedeljek je bila zahvalna sv. maša za 22 zakonskih parov - jubilantov, ki so v tem letu obhajali zlati ali biserni jubilej. Na belo nedeljo se je naš cerkveni pevski zbor v novih oblekah udeležil pod vodstvom g. organista in zborovodje Jožeta Gerenčerja srečanja cerkvenih zborov lendavske dekanije v cerkvi sv. Katarine v Lendavi.
Mesec maj je potekal v češčenju Matere božje in priprave na prvo sv. obhajilo. S trinajstimi kandidati za prvo sv. obhajilo in njihovimi starši smo se skupaj s Hotižanci, prvoobhajanci in starši dveh goričkih župnij Grada in Kuzme udeležili enodnevne duhovne priprave v Domu duhovnosti pri sv. Benediktu v Kančevcih. Bilo je lepo in koristno. Svoje prvo srečanje z eharističnim Jezusom so doživeli otroci - prvoobhajanci na zadnjo nedeljo v maju. Izpoved vere smo imeli na nedeljo sv. Trojice, 10. junija. Letos smo imeli lepo število osmošolcev - 21.
V juniju je bila' obnovljena streha na cerkvenem stolpu. V celoti je bila zamenjena
kritina, sedaj je bakrena. Nov je križ in krogla. Precej zahtevno delo je opravil kleparski mojster Ludvik Šinko iz Skakovec. Denar so prispevali župljani in dobrotniki. Vsem za vse iskrena hvala!
Farno proščenje s tridnevnico je vodil v čast Srcu Jezusovemu naš dragi polanski rojak p. Placid Prša, ki že več let deluje v Celovcu.
Tudi v počitnicah nismo samo počivali. Za škapulirsko proščenje v Mali Polani je bila obnovljena ograja okrog kapele.
Na Krišofovo nedeljo, 22. julija, smo imeli lepo srečanje dedkov in babic pri sv. maši v cerkvi in lepo druženje v Domu krajanov. To srečanje vsako leto pripravi župnijska KARITAS s sodelavci. Mašo je vodil in lepo pridigal novomašnik iz sosednjih Črensovec p. Marjan Maučec, minorit. V naslednjem tednu, 25., 26. in 27. julija, smo imeli prvič v polanski župniji ORATORIJ. Udeležba je bila lepa, sodelovanje prav tako.
292
Moje in tvoje stopinje
Blagoslov lurske kapele v Mali Polani.
Na Jakobovo, 25. julija, nas je močno pretresla žalostna vest, da je nenadoma umrl naš rojak -odličen duhovnik in vzoren redovnik p. Štefan Balažič, provincial slovenskih kapucinov, star še ne 60 let. Rad je prihajal v domačo faro in rojstno vas Malo Polano. Z enim avtobusom smo se udeležili pogreba v Ljubljani. Naj počiva v božjem miru in prosi za nas!
Tudi doma v polanski župniji je letos že več ljudi umrlo nenadoma: dva soseda cerkve in župnišča stara 44
let, mlada žena in mati pri 28 letih in moški, ki seje lani poročil v našo faro star 33 let. Bodimo pripravljeni!
Donatovo proŠčenje, 5. avgusta, je vodil zlatomašnik in bivši polanski župnik g. Ernest Velebari, ki sedaj živi v Domu duhovnikov v Mariboru.
Na malo mašo, 8. septembra 2001 ob 15. uri, je bila blagoslovljena nova lurška kapelica v Mali Polani v Bukovju, ki sta jo pred svojo hišo na dvorišču dala postaviti Štefan in Marija Vuk, po domače Draščova, Bogu in Mariji v zahvalo in priprošnjo. Tako imamo sedaj v polanski župniji dve lurški kapelici: eno v Veliki Polani pred cerkvijo, drugo pa v Mali Polani na dvorišču, kjer imajo žago.
Lurška Marija naj prosi za nas!
VERŽEJ - Pastoralno delo salezijanske skupnosti v Veržeju zajema župnijo Veržej ter v okviru Salezijanskega zavoda (Marijanišča) širše Pomursko pastoralno območje.
V okviru župnije smo se člani župnijske Karitas udeležil jesenskega Klica dobrote v Celju in skupaj z otroškim pevskim zborom pripravili miklavževanje v dvorani občine za 120 otrok. Isti zbor in verženska mladina so pripravili tudi božičnico za otroke in polnočno božično sv. mašo. Na praznik sv. Štefana je Mladinski pevski zbor pripravil v župnijski cerkvi božični koncert. Za praznik sv. Janeza Boška smo se z otroškim pevskih zborom udeležili množičnega praznovanja na Rakovniku, kjer je pri sv. maši v Čast sv. Janezu Bosku pelo Čez 800 pevcev. V soboto, 10. februarja, smo imeli
ULMSKA
Moje in tvoje stopinje
293
v župnijski cerkvi srečanje pomurske mladine. Za postni čas smo v župniji izvedli akcijo Pri nas lepo govorimo. Na 1. postno nedeljo smo namreč župljanom razdelili posebne nalepke, ki opozarjajo na prepoved preklinjanja, obrekovanja in opravljanja. Med ljudmi je bila ta pobuda Župnijskega pastoralnega sveta lepo sprejeta. Župnijski romanji smo imeli kar dve, in sicer spomladansko, ko smo/omali na Trsat in Rab ter zadnjo nedeljo v avgustu na Ptujsko goro, Šentrupert, Škocjan in Bučko. Na veliki četrtek smo sprejeli med prvoobhajance 19 otrok iz Veržeja, Bunčan in Banovec, ki so potem prvič sprejeli Jezusa v svoje srce na binkošti, 3. junija. Starši prvoobhajancev so imeli posebno duhovno pripravo, ki jo je vodil g. Ivan Turk in kar je še posebej razveseljivo, vsi so opravili spoved in na sam praznik skupaj z otroki pristopili k sv. obhajilu.
5.	aprila je praznoval svojo 70-letnico redovnih zaobljub salezijanec in misijonar g. Martin Maroša iz Melinec, sedaj spovednik in iskan duhovni voditelj. Isti redovni jubilej je meseca avgusta praznovala tudi sestra frančiškanka Brezmadežnega Marijinega spočetja Dominika Kavaš iz Odranec.
V letošnjem letu salezijanci praznujemo sto let prihoda v Slovenijo in 60 let, kar je nemška vojska izgnala Marijo Pomočnico iz zavoda Marijanišče v Veržeju. Leta 1912 so namreč pričeli v Veržeju salezijanski sotrudniki ob pobudi in pomoči domačina duhovnika dr, Frana Kovačiča zidati vzgojni zavod za
salezijanske gojence iz vzhodnega dela Avstro-Ogrske. V letih 1913 do 1941 je tristo fantov doseglo v pomočjo Marijanišča v Veržeju duhovniški in redovniški poklic. Med njimi tudi dva kardinala: Trohta in Hlond.
V soboto, 19. in v nedeljo 20. maja, «e je verženska župnija in salezijanska skupnost v Marijanišču zahvalila Bogu in Mariji Pomočnici za blagoslov teh let.	. .
Že v soboto zvečer smo v župnijski cerkvi sv. Mihaela obhajali slovesno mašo, ki jo je vodil g. župnik iz Dokležovja Anton Horvat. Po sv. maši smo kip Marije Pomočnice v procesiji odnesli y zavod Marijanišče, kjer je bil pred 60 leti. Tam so se v zavodski kapeli zbrali častilci in romarji ter v molitvi in pesmi pričakali polnočno sv.
Prvo obhajilo v Veržeju.
294
Moje in tvoje stopinje
mašo, ki jo jev vodil verženski župnik in ravnatelj salezijanske skupnosti Peter Štumpf. Malo pred polnočjo so peš priromali k Mariji vaščani iz dveh kilometrov oddaljenih Bunčan. Tako se je pri polnočni sv. maši zbralo lepo število Marijinih Častilcev.
V nedeljo, 20. maja, smo s pomočjo dobrotnikov in salezijanskih prijateljev v Veržeju pripravili lep praznik in povabili mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja. Mašnega slavja, ki ga je ob somaševanju salezijanskega višjega predstojnika Lojzeta Dobravca, domačina Srečka Frasa, župnika v Rušah in
Procesija z Marijinim kipom. dekanov ljutomerske in lendavske dekanije, g. Andreja Zrima in g. Lojzeta Kozarja ter duhovnikov iz obeh dekanij in sobratov salezijancev, vodil g. škof, je prisostvovalo 1500 ljudi iz Veržeja, okolici in celega Pomurja. Pri maši so peli združeni otroški cerkveni pevski zbori iz župnij Odranci, Kobilje, Veržej, Murska Sobota, Črensovci, Beltinci, Razkrižje, Radenci in Ljutomer. Pelo je okrog tristo otrok, ki jih je spremljal priložnostni orkester. Gospod škof je med mašnim nagovorom poudaril pomen čaščenja Marije Pomočnice in vzgojnega poslanstva MarijaniŠČa za Pomurje tudi v prihodnosti. Gospod škofje dejal: "Veržej je pomurski Rakovnik." Po sveti maši smo se udeležili procesije.
V molitvi, pesmih in melodijah pihalne godbe iz Bakovec smo pospremili kip Marije Pomočnice, ki so ga nesli gasilci iz Veržeja, Bunčan in Banovec po verženskih ulicah. Mnoge hiše, kjer so doma verni ljudje, so bile okrašene s cvetjem, prižganimi svečami in Marijinimi podobami ter kipi. Procesijo smo , .	. r, v .	zaključili v župnijski cerkvi
Srečanje družin v Veržeju. sv Mihaela, kjer smo prejeli blagoslov z Najsvetejšim.
Moje in tvoje stopinje	295
Na vnebohod, 24. maja, smo imeli celodnevno češčenje Najsvetejšega, Čez 60 otrok iz Veržeja, nekaj iz Ljutomera in sv. Jurija ob Ščavnici in 20 animatorjev seje od 2. do 7. julija udeležilo poletnega oratorija v Marijanišču. V molitvi, igri petju in izletih so otroci doživljali lepe počitniške trenutke.
Na praznik župnijskega zavetnika nadangela Mihaela smo v nedeljo, 30. septembra, povabili višjega salezijanskega predstojnika prof. g. Lojzeta Dobravca, ki je v lepo okrašeni župnijski cerkvi ob somaševanju svojih sobratov vodil nedeljska bogoslužja in vernike vzpodbudil v veri do Boga.
Od novembra 2000 do decembra 2001 smo gostili v prostorih Salezijanskega zavoda (Marijanišče) 71 različnih skupin iz vse Slovenije, nekatere pa tudi iz zamejstva.
V 36 skupinah so bili udeleženci večinoma iz Pomurja, v ostalih 35 skupinah pa iz drugih krajev Slovenije. Skupaj je bilo 3200 udeležencev, večinoma mladih. Za kar 25 skupin smo program pripravili in izvajali tudi sami.
Predstavljamo samo nekatere programe, ki smo jih uresničili: priprave na sv. birmo in obhajilo, za birmanske skupine iz raznih župnij, intenzivni pevski vikendi za zbore, razstava dekoracije daril in cvetja, motivacijski delavni tabori, srečanja ministrantov (duhovno, športno, kvizi), duhovne vaje in duhovne obnove za različne skupine, silvestrovanje mladih, skavtski tabori, srečanje pomurske mladine, postne duhovne vaje za mladino, srečanje družin, poletni oratorij, tabor za slabovidne, slikarska razstava, počitniški programi za različne skupine in seminar za organiste in zborovodje.
Prvič po letu 1940 seje v Marijanišču zbralo 26 salezijancev, ki so od 19. do 25. avgusta opravili svoje letne duhovne vaje. V septembru in oktobru leta 2000 smo obnovili sanitarni in bivanjski del stavbe, ki je namenjen za programe različnih skupin. Julija 2001 je podjetje PGP Ljutomer pod vodstvo ekonoma salezijanskega brata g. prof. Janeza Krnca pričelo s prvo fazo obnove in jo s koncem septembra 2001 uspešno zaključilo. Obnovljeni so bivanjski prostori za salezijansko skupnost.
V okviru Mavrice, organizacijska enota Zavoda Janeza Smrekarja, se začenja tudi poslanstvo na področju izobraževanja in preventivne vzgoje. V tem okviru smo organizirali dva motivacijska tabora za
Ob teh dejavnostih pa vendar lahko samo kličemo: "Žetev velika, delavcev pa malo! Obudi Gospod novih duhovnih poklicev v Cerkvi na Slovenskem, da bomo zmogli storiti to, kar Ti želiš!"
296
Kazalo
Kazalo
Martin VfirCš: Stopinjam na pot.................................. 3
Lojze Kozar ml.: Koledarski del.................................. 4
Stopinje svetih
Karel Bedernjak: Pomen svetništva .............................. 28
Halasova romarska pot.....................«..................... 31
Stopinje Duha
Jože Zadravec: V razponu glasbe in petja........................ 32
Jani Ravenko: «Zeleni ogenj življenja«........................... 37	k
Jožko Ftičar: Štefan Hauko, naš akademski slikar................ 39
Rezka: Deliti kruh življenja ................................... 42
Oddaljene stopinje
Jožef Smej: Ob predstavitvi Stopinj 2001 ....................... 44
Jožef Smej: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja ............................................ 48
Jožef Smej: Franc Šbull in njegovo pisanje v reviji Religio..... 52
Jožef Smej: Franc Faflik, bedenički župnik, varuh spominskih obeležij ...................................... 58
Vilko Novak: Kdo jih je poznal?................................. 60
Fože Ftičar: Iz martiniške kronike ............................. 63
Franc Puncer: Moja župnija ..................................... 69
Lojze Kozar: Ljudje pred nami .................................. 73
Jožef Godina: Na smrt obsojeni ...............................   75
Nepozabne stopinje
Jože Zadravec: Fotokronika ..................................... 78
Stopinje za mejo:
Jože Zadravec: Slovenska legenda v Arizoni ..................... 93
Lojze Kozar ml.: Prof. dr. Viktor Antolin se vrača............. 100
Franc Hrastelj: Kje je meja?................................... 103
Irena Pavlič: Nepozabno srečanje ............................... 103
Stopinje k tebi:
Angeca in Jože Šuster: Najin zakon ............................ 106
Dva čudovita otroka (pripravil Lojze Kozar) ................... 109
Lojze Kozar ml.: Slabi gospodarji ............................. 117
Lojze Kozar mk: Enajsta božja zapoved .......................... 118
Ikml: Izumiramo? .............................................. 120
Kazalo	297
Karolina Godina: Glejte, les	križa ............................ 120
Anketa (Lojze Kozar) ............................................ 121
Stopinje mladih
Mlade Stopinje .................................................. 125
Stopinje srca
Lojze Kozar: Oj, ta grda potegnjenca ............................ 126
V.N.: Poslednji odhod ........................................... 129
Stanislav Koštric: Nezaželjena oseba...........................   130
Štefan Trajbarič: Deček s sladoledom...........................   132
Marija Zorjan: Kuhano jajce ..................................... 138
Lojze Kozar ml.: Hudobčev mrk ................................... 139
Rezka: Kmet brez zemlje ......................................... 143
Rezka: Ljubim te, Slovenija...................................... 144
Štrkov Jožek: S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje............ 146
Vladimir Kos: Pesmi (To mestece je treba doživeti. Rop nebes, Sedemindvajseti januar, Pomladno zaupno, Malce pozna serenada večnosti, Čisto navadna trava) .............».................... 154
Tone Ciglar: Sedem dni večnosti ................................. 158
Jubilejne stopinje
Franc Kramberger: Ob 80-letnici pomožnega škofa dr. Jožefa S meja ............................................... 164
Stanislav Zver: Za 80-letno razdeljevanje DOBROTE............... 166
Franc Gomboc: Janez Gregor, častni občan Občine Tišina .......... 168
Odhojene stopinje
Jožef Smej: Sodelavcem Stopinj v spomin.......................... 170
Jožef Smej: Janez Šoštarec ...................................... 170
Jožef Smej: prof. Leopold Mihelič................................ 171
Jožef Smej: Matija Hajdinjak..................................... 171
Jožef Smej: p. Štefan Balažič.................................... 172
Jožef Smej: Štefan Toth ......................................... 173
F.	Tement: Odšla sta.....................*..................... 174
Tiskane stopinje
Franc Kuzmič: Ustvarjalnost dr. Jožefa Smeja v obdobju 1992-2001.............................................. 177
L Jerič: Zgodovina madžarizacije ............................     185
V.	Novak: Zbogom, življenje ................................   187
J.	Smej: Bakovci in njihova zgodovina ..........:............. 188
298
Kazalo
J. Kleibencetl: Ljudje v mojem srcu, Sezonci ................... 189
Košičevi dnevi XIII ............................................ 190
F. Just: Med verzuško in pesmijo ............................... 190
K.	Godina: Zvezde odsevajo na mirnih vodah..................... 192
Razigrane stopinje Orehi .......................................................... 202
Tvoje in moje stopinje
Dom duhovnosti Benedikt v Kančevcih -domovi duhovnosti v Sloveniji................................... 210
Srečanje motilcev za duhovne poklice v Veržeju.................. 212
Važnejši dogodki župnij PPP..................................... 214
POKRAJINSKA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA
MURSKA SOBOTA, p. o. ŠTUDIJSKI ODDELEK
Grajska 2
Beležke
299
300
Beležke


POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA
ŽUPNIJA
Poštna št
Apače	9253
Bakovci	9000-M.Sobota
Beltinci	9231
Bogojina	9222
Cankova	9261
Cezanjevci	9240-Ljutomer
Črensovci	9232
Dobrovnik	9223
Dokležovje	9231-Beltinci
Dolenci	9204-Šaiovci
Gornja Radgona	9250
Grad	9264
Hotiza	9220-Lendava
Kančevci	9206-Križevci
p. Miha (Dom duhovnosti)	
Kapela	9252-Radenci
Kobilje	9227
Križevci pri Ljutomeru	9242
Kuzma	9263
Lendava	9220
Ljutomer	9240
Mala Nedelja	9243
Markovci	9204-Šalo vci
Martjanci	9221
Murska Sobota	9000
Odranci	9233
Pečarovci	9202-Mačkovci
Pertoča	9262-Rogašovci
Petrovci (Martinje)	9203
Radenci	9252
Razkrižje	9240-Ljutomer
Sv. Jurij ob Ščavnici	9244
Sv. Jurij v Prekmurju	9262-Rogašovci
Tišina	9251
Turnišče	9224
Velika Polana	9225
Veržej	9241
Evangeličanske župnije:	
Bodonci	9265«
Domanjševci	9206-Križevci
Gornji Slaveči	9263-Kuzma
Hodoš	9205
Križevci v Prekmurju	9206
Murska Sobota	9000
Moravske Toplice	9226
Petrovci	9203
Puconci	9201
Tel-št. (02)
569-1063
543-1032
542-2056
547-1050
540-1015
580-1100
570-1073
579-9180
543-1406
559-1077
564-8850
550-9050
576-1001
554-1078
041 705-042
565-1305
579-1439
587-1406
555-1023
578-8330
581-1065
586-1020
552-1095
548-1394
534-9660
570-1181
551-1057
557-1028
556-1288
566-1640
589-1012
568-1021
558-8520
546-1704
573-5123
570-1083
588-1346
549-1006
555-1037
559-1038
554-1003
522-1304
548-1234
556-1039
545-9120
J t__________j____________.____________	a