KNJIŽNA POROČILA IN RECENZIJE / DE NQVIS LIBRIS RELATIONES ET IUDICIA
Marjan Pungartnik, Razbojnik Kandut in druge pohorske povesti.
Maribor: Grafiti studio, 2001, 159 str.
Mlada in obetavna novinarka Vesna Milek je v eni zadnjih številk Poleta med drugim napisala, da je v 21. stoletju morda ponovno nastopil čas za pravljice.
Ko sem brala Pungartnikovo knjigo Razbojnik Kandut in druge pohorske povesti, sem se nekajkrat spomnila na njeno misel. Bržkone tudi zato, ker sem na svojih pohorskih narodopisnih poteh nemalokrat zapisovala in podoživljala poleg enkratnih življenjskih pripovedi domačinov tudi takšne, ki so povezane s skrivnostnimi bajeslovnimi bitji. Če so se okrog pripovedovalca gnetli še otroci, sem z obžalovanjem ugotavljala, kako so mestni otroci, ki odraščajo na asfaltu, prikrajšani za takšne, v domačih logih zakoreninjene pripovedi, kjer se resničnost meša z domišljijo in nasprotno.
Marjan Pungartnik je še preživljal svoje otroštvo v času in prostoru, ko so si, kot sam piše, otroci na paši med seboj pripovedovali povesti, kakor so si jih zamislili, polne nenavadnih dogodkov, čarovnij in strašljivosti. S pričujočimi »etno pravljicami» pa, kot prav tako piše avtor, »samo nadaljujem tam, kje smo pred štiridesetimi leti nehali.«
V enaintridesetih pravljicah, ki so bolj redko prežete s preprostim humorjem, večinoma s skrivnostnostjo in srhljivostjo, nastopajo različna bajeslovna bitja. Nekatera med njimi (npr. ajdi, škopnik, vile) imajo domovinsko pravico tudi drugod po Sloveniji. Poleg vodnih ljudi se predstavi med drugim pravljično nepremagljivi pa tudi svojeglavi junak in razbojnik Kandut in prav tako pravljično prikupna Bukova vila. Seveda je lepa, kakor se za vilo spodobi, in domišljava, kar prav tako ne gre zameriti lepoticam.
V Pungartnikovih pohorskih povestih pa se srečamo tudi z resničnimi pohorskimi ljudmi, s kmeti, hlapci, deklami in dninarji, ki so se v potu svojega obraza prebijali po kmetijah in kajžah. Jeznik, Kopnik, Micaja, Čohej in Rezej, pa dekla Berta so pisatelju posodili imena in morda celo delčke veselih ali tragičnih življenjskih zgodb. Pisatelj je svojo, nadvse očitno navezanost na ljudi svojega otroštva občutljivo izpričal z besedami: »Njihova imena nisem samo uporabil, temveč sem jim s pravljicami hotel vrniti nekaj hvaležnosti za to, da so sploh bili, da so bili tlel mojega otroštva.«
V	tehtnem uvodu h Pungartnikovi knjigi je prof. Alenka Glazer med drugim napisala, da je Marjan Pungartnik prisluhnil ljudem svojega kraja kot pesnik. Nedvomno pa je kot domačin lahko Se bolj občuteno podoživljal njihovo žitje in bitje, njihove stiske in radosti, njihove strahove in želje.
Avtor se je, prav tako kakor v nekaterih prejšnjih delih, tudi v pričujočih povestih sicer naslonil na pohorsko ljudsko pravljično izročilo, vendar ga je z veliko mero v domačih krajih prizemljene domišljije nadvse ustvarjalno preoblikoval, nadgradil in ponudil v branje vsem, ki radi zahajamo v pravljični svet.
Marija Makarovič