„V čakanje je pripolzela groza, groza, če bi te ne bilo. Odmevali so koraki; s te ceste, z one ceste so prihajali. Sedla sem k mizi, spet sem slišala korake, a to je bilo le moje srce."
„Beži, no — beži."
„Planila sem k oknu in zaželela sem si ljudi, mnogo ljudi, da bi ugibala, kje si ti med njimi. Pa je bilo vse tiho, čisto tiho."
„Tako?"
„In potem, potem — prišel si. O, ti, ti!"
„Tako?"
„Je res, kaj ne, da je res? Kakor v bajki mi je. Kako si dober, dober ..."
„Tako?"
„Kaj te ni?"
Ona se zdrzne in prebledi. Oči se širijo in širijo in trudoma se nasloni nazaj. Tam v kotu je ženska in neme besede plavajo v motnih pogledih od njega do nje. Že se razmahne širok nasmeh krog njegovih ustnic, tedaj se skloni in nagloma vpraša:
„Kaj si rekla?"
Janko Samec:
V težki duši.
G.
[le j, ti si mi bila kot zarja jutranja, ki z vrhov visokih se v polje razlije; si bila mi solnce, ki večnosti sije, večer, ki nad zemljo pokojen se sklanja
In kakor dva srečna, nevedna otroka v življenju sva stala. Prišli so viharji — in, kar prej bleščalo se v svetli je zarji, je šlo kot da vzela vse noč je globoka.
O če bi vsaj vedel, kaj srce zdaj hoče! Le to mi je jasno v tej težki minuti, da vse siromašno mi niti ne sluti, zakaj se nad lastno bolestjo grohoče?
274