RADIOLOG IA 
JUGO SLAVICA 
Anno 11 Iulius 1977 Fase. 2 
PROPRIETARII IDEMQUE EDITORES: SOCIETAS RADIOLOGIAE ET MEDICINAE NUCLEARIS INVESTIGANDAE ET SOCIETAS MEDICINAE NUCLEARIS INVESTIGANDAE FOEDERATIVAE REI PUBLICAE IUGOSLAVIAE 
LJUBLJANA 
Radiol. Iugosl. ! UDK 615.849 (OS) (497.1) 





ac1n ® 
(tobramicinijev sulfat) 
... ZLASTI PRIMEREN 
ZA ZDRAVLJENJE INFEKCIJ, KI JIH POVZROCAJO REZISTENTNE HOSPITALNE KLICE ... 
septikemija (tudi neonatalna sepsa); 
hude, komplicirane in ponavljajoce se infekcije urinarnega trakta; infekcije spodnjih dihal; 
gastrointestinalne infekcije (tudi peritonitis); infekcije kože, kosti, mehkih tkiv in opeklin; 
. infekcije osrednjega živcevja (tudi meningitis). 
KONTRAINDIKACIJE 
Obracin je kontraindiciran pri bolnikih, ki so preobcutljivi zanj. 
STRANSKI UCINKI 
Najpogostnejše so kožne reakcije v obliki izpušcaja, srbecice in urtikarije. Poleg tega so možne spremembe ledvicnih funkcij, posebno pri bolnikih, ki so imeli okvaro ledvic 
v anamnezi ali pa so jih zdravili dalj casa z vecjimi dozami, kot se obicajno priporocajo. 
LEK 
i
TOVARNA FARMACEVTSKIH 
:.o:f..NIH 

LJUBLJANA v sodelovanju z Eli Lilly & Co.. Indianapolis. 

TOZD FARMACIJA 




RADI O LOG IA IUGOSLAVICA 
PROPRIETARII IDEMQUE EDITORES: SOCIETAS RADIOLOGIAE ET MEDICINAE NUCLEARIS INVESTIGANDAE ET SOCIETAS MEDICINAE NUCLEARIS INVESTIGANDAE FOEDERATIVAE REI PUBLICAE IUGOSLAVIAE 
LJUBLJANA 
ANNO  11  IULIUS  
Fasc. 2  1977  
Collegium redactorum:  

N. Allegretti, Zagreb -B. Bošnjakovic, Beograd -M. curcic, Beograd -M. Dedic, Novi Sad-A. Fajgelj, Sarajevo -V. Gvozdanovic, Zagreb -S. Hernja, Ljubljana -D. Ivancevic, Zagreb -B. Karanfilski, Skopje -B .Kastelic, Ljubljana -K. Kostic, Beograd -B. Mark, Zagreb -N. Martincic, Zagreb ­
Z. Merkaš, Beograd -L. Milaš, Zagreb -J. Novak, Skopje -I. Obrez, Ljub­
ljana -F. Petrovcic, Zagreb -S. Popovic, Zagreb -B. Ravnihar, Ljubljana -Z. Selir, Sremska Kamenica -š. Spaventi, Zagreb -G. Šestakov, Skopje 
-M. Špoljar, Zagreb -D. Tevcev, Skopje -B. Varl, Ljubljana 
Redactor principalis: 
L. Tabor, Ljubljana 
Secretarius redactionis: 
J. škrk, Ljubljana 
Redactores: 
T. Benulic, Ljubljana -S. Plesnicar, Ljubljana -P. Soklic, Ljubljana -B. 
Tavcar, Ljubljana 
Radiol. Iugosl. UDK 615.849(05)(497.l) 
Izdavacki savet revije Radiologia lugoslavica: 
M. Antic, Beograd -Xh. Bajraktari, Priština -M. Dedic, Novi Sad -N. lvo­vic, Titograd -M. Kapidžic, Sarajevo -A. Keler, Niš -M. Kubovic, Zagreb -S. Ledic, Beograd -M. Lovrencic, Zagreb -M. Matejcic, Rijeka -Z. Mer­kaš, Beograd -P. Milutinovic, Beograd -J. Novak, Skopje -P. Pavlovic, Rijeka -S. Plesnicar, Ljubljana -L. Popovic, Novi Sad -M. Porenta, Ljub­ljana -V. Stijovic, Titograd -l. šimonovic, Zagreb -J. škrk, Ljubljana ­
L. Tabor, Ljubljana -l. Tadžer, Skopje -B. Tavcar, Ljubljana -B. Varl, 
Ljubljana 

Izdavanje casopisa u 1977. godini potpomogle su sledece ustanove, instituti, zavodi, bolnice i organizacije udruženog rada: 
-Raziskovalna skupnost Slovenije (u svoje ime, i u ime istraživackih zajed­nica svih drugih republika i pokrajina SFRJ) 
Udruženje za radiologiju i nuklearnu medicinu SFRJ (organizacioni odbor 
X. kongresa radiologa Jugoslavije, Sarajevo) 
Udruženje za nuklearnu medicinu SFRJ 

Otorinolaringološka klinika KC v Ljubljani 
Doprinosi ustanova na osnovu samoupravnih dogovora: 
-Onkološki inštitut v Ljubljani 
-Inštitut za rentgenologijo v Ljubljani 

-Institut za radiologiju Klinicke bol:nice u Novom Sadu 
-Radiološki institut M.dicinskog fakulteta Priština 
Pomoc reviji: 
-Radiološki instituti iz Beograda 

-Centar za onkologiju i radiologiju, Osijek 
Narucnici reklama: 
-BOSNALIJEK -Sarajevo 
-SIEMENS -Erlangen 
-ELEKTRONSKA INDUSTRIJA -Niš 
-INTERIMPEX -Skopje 
-KRKA -Novo mesto 
-LEK -Ljubljana 
-ELEKTRONABAVA -Ljubljana 
-SLOVENIJALES -Ljubljana 
-TOSAMA -Domžale 

Univerzalna decima1na klasifikacija: Institut za biomedicinsko informatiko, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani 
Tajnica redakcije: Milica Harisch, Ljubljana 
NAPOMENA: svi clanci objavljeni u reviji Radiologija Iugoslavica recenziraju se sa strane clanova Collegiuma redactores. 
RADIOLOGIA IUGOSLAVICA 
Anno 11 IULIUS Fasc. 2 1977 
SADRžAJ 
RENDGENSKA DIJAGNOSTIKA 
Naša iskustva sa kompjutorskom tomografijom mozga, Gvozdanovic V., S. ši­
munic, V. Nutrizio, J. Papa, V. Marinšek-cicin šain, ž. Crkvenac . 133 

Rendgenska dijagnostika funkcijonalne inkontinencije mokracne bešike i 
procena uspeha operacije, Klanjšcek G, S. Havlicek 155 

Punkcija diskusa in diskrografija, Popovic J., L. Tabor 159 
Mogucnost primjene fluorografije kod detekcije urinarne kalkuloze, Dukic S. 167 Rentgenska diagnostika lezije intervebralnega diskusa brez uporabe kontrast­
nih sredstev, Tabor L., J. Popovic . 171 
RADIOTERAPIJA I ONKOLOGIJA 
Benigni tumori želuca, Diklic G. . 147 

Karcinom duodenuma infrapapilarne lokalizacije, šeric M., B. Goldner, M. Lalic, 
M. Bulajic, M. Arambašic 151 

Obsevanje vsega telesa pri bolnikih z anaplasticnim mikrocelularnim karcino-
mom bronhija, Zwitter M., B. Jereb 185 
NUKLEARNA MEDICINA 
Ocenjevanje iztisnega deleža levega prekata, Varl B., M. Porenta, I. Kranjec 179 
RADIO FIZIKA 

O izkoristku rentgenske cevi, St<crle M. 

Recenzije 201 Obaveštenja 
204 
207 


Strucne obavesti 

Radiol. lugosl. 1 UDK 615.849(05)(497.l) 


RADIOLOGIA IUGOSLAVICA 
Anno 11 IULIUS 
Fasc. 2 1977 
TABLE OF CONTENTS 
DIAGNOSTIC RADIOLOGY 
Computorized cranial tomography, Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, 
J. Papa, V. Marinšek-cicin šain, ž. Crkvenac . . . . . . . . . . 13.3 
Diagnostic radiology of the bladder functional incontinence, Klanjšct::k G., 
S. Havlicek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Puncture of the disc and discigraphy, Popovic J., L. Tabor . 159 
Fluorography in urinary calculosis detection, Dukic S. . . 167 

Diagnostic radiology of intervertebral disc lesion without using contrast 
media, Tabor L., J. Popovic . . . . . . . . . . . . . 171 
RADIOTHERAPY AND ONCOLOGY 
Benigh tumors of the stomach, Diklic G. . . . . . . . . . . 147 

lntrapapilar duodenal carcinoma, šeric M., B. Goldner, M. Lalic, M. Bulajic, 
M. Arambašic . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 

Tota! body irradiation in patients with small-cell carcinoma of the Jung, 
Zwitter M., B. Jereb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185 
NUCLEAR MEDICINE 

Evaluation of the left ventricular ejection fraction, Varl B., M. Porenta, 
I. Kranjec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 
RADIOPHYSICS 
193 


Efficiency of X-ray tube, Sterle M. 

201 Reports 204 Professional notes 
Book reviews 
207 

Radiol. Iugosl. UDK 615.849(O5)(497.l) 
r 7 
KLINicKI BOLNicKI CENTAR, ZAVOD ZA RADIOLOGIJU, MEDICINSKI FAKULTET ZAGREB -REBRO 


NAšA ISKUSTVA SA KOMPJUTORSKOM TOMOGRAFIJOM MOZGA 
Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. Papa, 
V. Marinšek-cicin-šain, z. Crkvenac 
Sadržaj: Autori su opisali novu radiol-ošku dijagnosticku metodu kompjutorsku tomografiju (CT). Iznose kratki povijesni pregled, osnove tehnike i aparature, normalni i patološki nalaz i prve obavijesti ,o CT-cijelog tijela. 
Prikaz anatomskih struktura i lezija se osniva na velikoj osjetljivosti CT da razlikuje medjusobno slicna tkiva. 
Primljene podatke obradjuje kompjutor i prikazuje ih na katodnom ekranu, odakle se mogu uciniti polaroidne snimke. 
Metoda se može izvocliti bez obzira na dob i stanje bolesnika te bez opasnosti ponavljati, što omogucuje pracenje dinamike procesa i efekt terapije. 
Autori su jeclnoipogodišnjim radom stekli vlastita iskustva na preko 
5.000 pregleda kod više od 3.500 bolesnika. 
UDK 616.714+ 616.831:616-0756.8:681.3 

Deskriptori: EMI scanner, komjuterizirana tomografija, kranijum, aksialni slojevi, fizikalni principi, tehnika pregleda, intrakranijalne strukture, intrakranijalne lezije. 
Radiol. lugosl., 2; 133-145, 1977 

L J 
Uvod. -Kompjuterizirana tomografija povecanja snimaka za prikaz promjena (CT) je 'iz temelja nova, revolucionarna, na sitnim perifernim arterijama i vena­neuroradiološka dijagnosti-.:ka metoda. ma, substrakcija za odstranjenje nepo­Ona je bezbolna i bezopasna, jednostav­željnih sjena, analiza glavnih ogranaka na i pouzdana, može se ponavljati i izvo­luka aorte, »kompletna angiografija« tliti bez obzira na stanje i dob bolesnika. (prikaz kompletnog karotidnog i verteb­U samo tri godine postajanja postigla je robazilarnog arterijskog sustava). Kod veliku popularnost kod bolesnika i lijec­pneumoencefalo-i ventrikulografije radi­nika, vrlo brzo je potvrdila svoju vrijed­lo se sa što manjom kolicinam zraka, nost i naglo se proširila po cijelom svi­uvedena je rotaciona tehnika, izradjeni jetu. mamut aparati s automatskim centrira­
njem središnje zrake u svim položajima, Povijest. -Još p1•ije tri godine pažnja prirnjenjivana su kontrastna sredstva za neuroradiologa je bila posvecena pobolj­prikaz ventrikularnog sistema (Dimer-X, šanju i pronalaženju niza neuroradiološ­Amipaque). Za mijelografije su s više ili kih dijagnostickih metoda -karotidne manje uspjeha isprobana razna konstrast­
i vertebrozilarne angiografije, pneumo­encefalografije i rnijelografije. Tražena su 
na sredstva, koja omogucuju prikaz sub­bolja kontrastna sredstva, brže angiograf­arahnoidalnog prostora i cijele medule sko serijsko simultano snimanje u dva spinalis (Conray 60, Dimer-X, Amipaque). smjera, selektivna i superselektivna arte­
Tada se gotovo neocekivno pojavila po­

rijska kateterizacija, mogucnost tehnike 
sve nova koncepcija pregleda -kompju­Rad primljen 8. 3. 1977 terizirana tomografija. 
134 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. 
U pocetku je ta metoda upotrijebljena za analizu mozga i lubanje, ali je našla svoju korisnu primjenu i za analizu orbi­ta, da bi se ubrzo pocela primjenjivati na cijelo tijelo. Baš zbog mogucnosti analize cijelog tijela, CT je od 1976. godine dobi­la neuobicajenu popularnost. Za razliku od mnogih epohalnih otkrica, koja su na­ilazila na nerazumijevanje, CT je odmah ispravno ocijenjena. Osim njezinog pro­nalazaca Hounsfielda (1969-1972) i prvih klinickih ispitivanja, koja je proveo Am­brose (1972-1973) torne je pridonijela i Lindgrenova izjava: » ... CT constitutes the most important advance in radiology since the discovery of the roentgen rays« (1975) kao in angažiranje vodecih struc­njaka (Taveras, New, Newton, Kricheff, Di Chiro, Greitz, Kazner, Wende). Dok je u 1973. godini publiciran svega jedan rad, to se broj clanaka o CT u 1976. godini po­peo na preko dvije stotine. 
Naš prvi kontakt s CT je bio na Teh­nickoj izložbi XIII. I. C. R. u Madridu 1973. godine. 
U okviru Radiološke i Neurokirurške sekcije Zbora lijecnika Hrvatske prikazan je u Zagrebu propagandn•i film uz kratko objašnjenje. Godine 1974. uslijedilo je razgledavanje aparata za CT u Baselu, Frankfurtu i Stockholmu. Nekoliko deset­ljeca nemoradiologija je upotrebljavala invazivne metode, a sada se pruža moguc­nost bezbolnog i bezopasnog pregleda• uz znatnu redukciju dosadašnjih metoda. 
Naša iskustva pocinju S. 6. 1975. godi­ne aparatom EMI Scanner. Vec prvih da­na dolazimo do iznenadjujucih rezultata. Po·.:eli smo dijagnosticirati naše prve me­ningeome, glioblastome, intracerebralne hematome, infarkte, pa cak i jedan hole­steatom. Operativna verifikacija dala nam je pocetnu sigurnost i povecala po­vjerenje u egzaktnost metode. Tada još relativno oskudna literatura bila nam je glavni oslonac teoretskog upoznavanja s patologijam. Tri tjedna nakon pocetka rada održali smo prvo predavanje o CT u Sekciji za radiologiju Zbora lijecnika 
Papa, V. Marinšek-c:icin-šain, ž. Crkvenac 
Hrvatske u Zagrebu. U toku 1975. i 1976. godine na tom mjestu smo održali još nekoliko predavanja -tehnika, neurino­mi akustikusa, analiza orbita, cerebrova­skularni inzulti i tumori. 
Razvitak, slican našem, prolazile su druge ustanove s kojima smo u posljed­nje tri godne u kontaktu (Basel, Miin­chen, Frankfurt, Mainz). U tom razdob­lju se CT definitivno afirmirala kao vo­deca neuroradiološka dijagnosticka me­toda, koja se tehnicki neprekidno i vrlo brzo usavršava. 
CT je postala ubrzo vrlo tražena meto­da pretrage u nas. Jedini aparat u cijeloj zemlji nije ni izdaleka u mogucnosti za­dovoljiti ni dio najakutnijih i najtežih slucajeva, a pogotovo ne sistematsku ob­radu svih slucajeva, koji imaju indikaciju za pregled. 
Istovremeno s razvitkom CT krani.iu­ma, razvija se i CT cijelog tijela. Ovdje se radi o rješavanju težih problema teh­nicke naravi (veci volumen ispitivanog objekta, pomicnost ispitivanog organa zbog respiracije, pulzacija i peristaltike) koji se od 1976. godine velikom brz'inom usavršavaju. Danas se više planira na­bava CT aparata za cijelo tijelo (Whole body scanner) nego CT aparata za mo­zak (Brain Scanner). 1, 2, 3, 4, 5, 10, 34, 46, 47. 
CT kranijuma. -Glava bolesnika se stavi i fiksira u središnji dio pokretnog okvira na kojern se s jedne strane nalazi rentgenska cijev, a na suprotnoj detekto­r'i. Rentgenska cijev služi kao izvor rtg­zraka, a detektori za njihovo prihvacanje nakon prolaza kroz glavu da bi ih pretvo­rili u elektricne impulse i istovremeno multipliciral'i. Prema stupnju oslabljenja rtg-zraka prolazom kroz odredjene medi­je glave, elektricni ce impulsi biti ja·.:i ili slabij'i. Oni se prenose u kompjutor, koji brzinom od 1,400.000 matematskih jedini­ca u sekundi obradjuje 300.000 podataka za svaki sloj. Ti se podaci prenose na magnetski disk s koiega se mogu prika­
Naša iskustva sa kon1pjutorskon1 to1nografijon1 n1ozga 135 
zati u obliku slike na ekranu katodnog osciloskopa ili u obliku brojcanih vrijed­nosti otisnutih pomocu linearnog pisaca na papir (»pr'int-out«,). Posebnim se regu­latorima bira željena kvaliteta slike s ob­zirom na kontrastnost i oštrinu. Svaki se nalaz može fiksirati i na magnetoskopsku vrpcu, odakle se po potrebi može repro­duc•irati i arhivirati. S ekrana katodnog osciloskopa može se uciniti snimke po­laroidnom tehnikom. 
U toku snimanja rtg-cijev vrši linearna gibanja, a pokretni okvir se stupnjevito okrece oko bolesnikove glave. 
Vrijerne potrebno za istovremeno sni­manje dva susjedna sloja debljine 8 ili 13 mm kod mirnih bolesnika iznos•i 4,5 minute, a kod nemirnih 6,5 minuta. 
Opseg kretanja okvira iznosi 180° ­2300 . Na taj nacin dobivamo poprecne presjeke lubanje i mozga koj'i su anatom­ski pokazali vrlo veliku preglednost i ja­snocu. Te aksijalne presjeke mozga mo­guce je na novim tipovima aparata pre­tvoriti u poluaksijalne, sagitalne i late­ralne. 
Od 1973. godine pa do 1976. došlo je do znatnog poboljšanja te aparature. Umje­sto dva ima trideset dijagnostickih de­tektora, vrijeme snimanja je skraceno na svega 20 sekundi, opseg kretanja okvira sa cijevi i detektorima je mnogo vece, ·a ima 'i niz dodatnih aparata -kao napr. »floppy disc«, s kojeg se nalaz može na posebnom ekranu reproducirati na bilo kojem mjestu. Takodjer je moguca i re­produkcija u boji, kao i povecanje slike. 
Osim tvrtke EMI postoji danas niz drugih proizvocljaca: Hitachi, CGR, Gene­ral Electric, Siemens, Ohio Nuclear, Ar­tronix. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 13, 15, 17, 30, 31, 34, 35, 36, 39, 43, 45, 46, 47. 
CT cijelog tijela. -Daleko veci napre­dak nego kod CT-kranijuma ucinjen je kod CT-cijelog tijela. Dok su 1974. godine postojale samo dvije tvornice »Whole Body Scanner« danas ih vec ima 14, a sve zajedno proizvode 18 vrsti tipova aparata. 
Kod CT-cijelog tijela važno je cla slika organa razlicite apsorpcije bude što oštri­ja. Zbog toga aparati imaju 30-600 de­tektora, opseg rotiranja cijevi iznosi 360 -720° , a vrijeme snimanja skraceno je vec na svega 4-5 sekundi, pa i manje. 
Umjesto skupih detektora s NaJ uvode se detektori s komprimiranim ksenonom. 
Golem napredak elektronike omogucio je snimanje u boji, povecanje pojedinih isjecaka slike, direktno ocitavanje broj­canih vrijednosti apsorpcionih koeficije­nata i dr. 
Medjutim, mora se naglasiti da razvoj elektronike ne daje ni naslutiti, koje su sve njezine mogucnosti i koji su joj do­meti u usavršavanju ove metode. 
Aparate za CT-cijelog tijela tržištu nu­di niz tvrtki: Pfizer, Ohio Nuclear, Syn­trax, EMI, Philips, Elacint, Artronix, Va­1•ian, General Electric, Picker, Searle, Massachusetts General Hospital, Siemens. 
»Fenomen CT«. -CT uživa golemu po­pularnost kod bolesnika i lijecnika u ci­jelom svijetu. To je lako razrnmjeti, ako se stavimo u situaciju bolesnika i da al­ternativno možemo birati izmedju CT i jedne klasi--:ne neuroracliološke dijagno­sticke metode. 
U proljece 1974. godine u USA su b'ila u pogonu svega dva aparata za CT, a na­kon 2 godine vec ih je 147. Ukupna pro­cjena potreba za CT aparatima u USA (s dominacijom aparata za cijelo tijelo) je cca 1.000 tj. 1 aparat na svakih 220.000 stanovnika. 
S obzirom na skupocu aparature pita­nje njegove nabave nije jednostavno. 
Zbog velikog proš'irenja te metode u bliskoj buducnosti, proizvodnjom CT-apa­rata pocele su se baviti i tvornice, koje do sada nisu imale nikakve veze s medi­cinom. Potražnja za tim aparatima je ve­ca od ponude. Pojedini tipovi još nisu kliniclci ispitani. Rokovi isporuke 
,traju 'i do 2 godine. Istovremeno velike tvorni­ce klasicnih rentgenskih aparata stoje pred dilemom, da li uopce proizvoditi po­
136 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. 

jedine tipove aparata, narocito onih sku­pih za neuroradiološku dijagnostiku. Za dvije do tri godine situacija ce biti znat­no jasnija. 
Naša iskustva. -Osnovni uvjet za us­pješan pregled je da bolesnik bude u to­ku snimanja maks•imalno miran. Sedira­nje nemirnih i nekooperabilnih bolesnika i male djece nije dovoljno. U tim sluca­jevima redovno i s uspjehom primenjuje­mo opcu antesteziju. Kontraindikacija za pregled nema. 
Indikacije za pregled su sve intrakrani­j alne bolesti. 
Narnještanje bolesnika i vršenje snima­nja obavlja rentgenski tehnicar. Radiolog prati pregled i odredjuje njegov tok (po­sebni položaji, dopunski i medjuslojevi, apliciranje kontrastnog sredstva, print­out). 
Za analizu stražnje lubanjske jame po­trebna je jaca fleksija glave, a za analizu orbita jaca ekstenzija. 
Intravenska ili infuzijska aplikacija kontrastnog sredstva odredjuje se na te­melju kl'inicke dijagnoze ili u toku pre­gleda kod sumnje na neku leziju. Kon­trastno sredstvo redovno apliciramo kod svježih infarkta, procesa u stražnjoj lu­banjskoj jami, kod a-v malformacija i aneurizama, kao i kod svakog nejasnog slucaja. 
U našim uvjetima kompletni pregled traje izmedju 35 i 45 minuta. Do sada nismo imali nikakvih incidenata i svi su bolesniC'i vrlo dobro podnijeli pregled. Od važnosti je da bolesnik bude i psihic­ki pripren,ljen za pregled i da se potpci­no relaksira. 
U razdoblju od 5. 6. 1975. do 31. 12. 1976. godine izvršili smo preko 5.000 pre­gleda na više od 3.500 bolesnika. Snimlje­no je više od 30.000 polaroidnih snimaka. Starost bolesnika se kretala od 19 tjeda­na do 92 godine. Medju bolesnicima je bilo više od 60 % ambulantnih, a ostatak hospitalizirani. 
Papa, V. Marinšek-Cicin-šain, Z. Crkvenac 
Invazivne neuroradiološke dijagnostic­ke metode su od pojave CT znatno ma­nje izvodjene -pneumoencefalografije za cca 70 % manje, ventrikulografije za gotovo 100 '%, a karotidne i vertebroba­zilarne angiografije za cca 40 O/o. 

Normalni nalaz CT kranijuma. -Kom­

pjuterizirana tomografija toliko pojacava 
minimalne razlike gustoce raznih vrsta 
tkiva, da je moguce razlikovati sivu od 
bijele supstance mozga, ventrikularni si­
stem, subarahnoidalne prostore na kon­
veksi tetu i na bazi mozga, giruse, fisure 
i cisterne, opfr-:ke živce i strukture oka. 
Kod aplikacije kontrastnog sredstva opa­
cificiraju se i horioidalni pleksusi. Ova 
visoka ojetljivost kompjutorske tomogra­
fije ocituje se i u prikazu ovapnjenja u 
glanduli pinealis i glomusima horioidal­
nih pleksusa, koje redovito nalazimo, cak 
i kod mladih individua, dok kraniogrami 
take promjene rijetko otkrivaju. Pojedine 
intenzivne sjene (kost, koštani grebeni, 
piramide) »bacaju« sjene na okolinu, što 
može dovesti do kl•ivog zakljucka da se 
radi o patološkim promjenama (napr. o 
menigeomu ili neurinomu akustikusa). 
Isto tako tanka mjesta kosti ili zrakom 
ispunjene celije »osvjetljavaju« okolinu, 
š.to se može zamijeniti s niskim koefici­
jentom apsorpcije (napr. infarkt, astroci­
tom). Ta pojava »prebacivanja« sjene ili 
transparencije na okolinu može se stano­
vi tim iskustvom prepoznati, a ako nismo 
sigurni treba ponoviti odgovarajuci sloj 
u nešto promijenjenom položaju glave ili 
nakon i. v. aplikacije kontrastnog sred­
stva. Zaostali zrak u ventrikularnom si­
stemu nakon prethodno izvršene pneu­
rnoencefalografije ili ostaci uljnog kon­
trasta (Pantopaque), kao i pomic_anje gla­
ve bolesnika za vrijeme snimanja, tako­
djer ce uzrokovati artefakte, koji se me­
djutim mogu lako prepoznati. 
Poznavanje normalne anatomije intra­

kranijalnih struktura i poznavanje kla­
sicne neuroradiologije ce, uz nešto isku­
Naša iskustva sa ko111pjutorskon1 ton1ografijo1n mozga 
stva, pomoci da se lako identificiraju po­jedine strukture. 
Potrebno je naglasiti da je kompjuteri­zirana tomografija prvi put u povijesti medicine omogucila prikaz ventrikular­nog sistema pod fiziološkim uvjetima. Pneumoencefalo-i ventrikulografija su zbog 'insuflacije zraka dovodile do dilata­cije komora, a obdukcioni nalaz je bio nepouzdan zbog pre-i postomortalnih promjena. 1, 2, 3, 5, 6, 8, 9, 10, 11, 13, 15, 17, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 28, 30, 31, 34, 35, 36, 39, 42, 43, 45, 46, 47, 48, 49. 
Patološki nalaz CT kranijuma. -Pa­tološka promjena, ovisno o gradji i veli­cini, ce Više ili manje apsorbirati rtg-zra­ke, što se na ekranu katodnog oscilosko­pa ili na polaroidnoj snimci vidi kao »bijelo« (zasjenjeno) ili »crno« (transpa­rentno) mjesto. To je direktni prikaz pa-tološke promjene. Ima medjutim i takvih patoloških promjena, kod kojih je ap­sorpcija rentgenskih zraka ista kao i nor­malnog okolnog moždanog tkiva. Takve lezije se mogu prepoznati samo ako su tako velike da izazivaju dislokacije i de­formacije ili dilatacije moždanih komora, cisterni i subarahnoidalnih prostora ili dislokaciju glandule pinealis i glomusa horioidalnih pleksusa. To su indirektni znakovi postajanja patološkog procesa, koji su nam još donedavno bili jedini znakovi kod pneumoencefalografije. Neke lez•ije, koje ne vidimo na nativnoj seriji u toku CT pregleda, možemo jasno pri­kazati intravenskom aplikacijam kontra­stnog sredstva, jer se više ili manje imbi­biraju. Transparencije nalazimo najcešce u podrucju koje je bogato tekucinom, kao što su edemi, nekroze, detritus i sl. U tu grupu spadaju infarkti, neka post-



Slika 2 -Opsežni kronicni infarkt: veliko transparentno polje desno frontoparijetalno s posljedicnom dilatacijom frontalnog roga postranicne komore 
138 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. Papa, V. Marinšek-c:icin-šain, ž. Crkvenac 
hemoragijska stanja u stanovitom stup­nju spontane resorpcije, traume i post­operativna stanja. Takve su promjene manje ili više oštro ogranicene, slicne ci­stama i ob'icno ne komuniciraju s ventri­klima. Transparentne zone se mogu naci i unutar tumora ako je došlo do nekroze, a oko metastaza ili apscesa takve trans­parentne zone predstavljaju perifokalni edem. Kronicni subduralni hematomi/hi­gromi, astrocitomi, a-v fistule i apscesi takodjer daju izgled transparencije. 
Zasjenjenja nalazimo kod svježih krva­renja lokaliziranih intracerebralno, sub­i epiduralno, intraventrikularno, zatim kod ovapnelih hematoma, u hemoraškim infarktima, kod meningeoma, papiloma, ,metastaza, oligodendrogliorna, glioblasto­rna, krvarenja u tumorima, kod aneuriza­ma i a-v malformacija. 

Rjedje susrecemo patološke promjene koje se ne razlikuju od okoline. Osim što izazivaju dislokacije okolnih struktu­ra, obicno se imbibiraju i. v. dodatkom kontrastnog sredstva. U tu grupu spada­ju pojedini astrociromi l. i II. stupnja kod kojih se unutar ciste vide solidni di­jelovi tumora, subduralni hematomi u od­redjenom stupnju, zatim metastaze, a a-v 
malformacije i aneurizme. 
Prema podacima iz literature i prema našem iskustvu CT je u dijagnostici tu­mora veoma pouzda.na (suprate.ntorijal­na lokalizacija u preko 99 'O/o , a subtento­nijalna u preko 96 '%). 
Od osobitog su interesa retrobulbarna regija, intra-supraselarna regija i regija stražnje lubanjske jame. 
Prikaz retrobulbarnih prostora je do sada bio insuficijentan. Orbitalna ve.no­grafija i orbitografija su bolne, opasne 

Slika 3 -Intracerebralni hematom: desno Slika 4 -Glioblastom: lijevo fronto-parije­parijetalno ovalna, oštro ocrtana, gusta, ho­to-okciJpitalno neoštro ocrtana zona miješa­mogena sjena nog izgleda i .posljedicna dislokacija okolnih 
struktura u desno 

Naša iskustva sa kon1pj utorskon1 tomografijo1n n1ozga 
i ne uvijek pouzdane. Danas, analizom or­bitalne regije pomocu komjutorske to­mografije, možemo prikazati koštani zid orbita, bulbus oka, korpus vitreum, lecu, ocne mišice i živce i retrobulbarno ma­sno tkivo. 
Kod supraselarnih procesa CT nam je­dina daje pravu predodžbu o lateralnom, paraselarnom širenju procesa, prikazuju­ci tocan opseg ekspanzije i njegove po­sljedice (blokada cisterni, hidrocefalus,). Takve promjene naj·-:ešce nalazimo kod tumora hipofize i kraniofaringeoma. 
Razmjerno su ceste kombinacije trans­parencija i sjena jaceg intenziteta uz par­tije koje se koeficijentom apsorpcije raz­likuju od okoline. To obicno nalazimo kod procesa koji su praceni petifokalnim edemom kao što su napr. glioblastomi, apscesi, metastaze i hemoraški infarkti. 
Mehanika nastajanja zasjenjenja, u ne­kim slucajevima, nakon primjene kon­trastnog sredstva, nije još definitivno raz­jašnjena. Posve je sigurno da i minimal­na prisutnost kontrastnog sredstva u krv­noj cirkulaciji može biti otkrivena kom­pjuteriziranom tomografijom. Tako se može protumaciti ponekad prikaz pojedi­nih arterija i vena, redovno venoznih si­nusa i horioidaln'ih pleksusa pri normal­non1 nalazu. 
Zasjenjenje pojedinih tumora, a-v mal­formacja, kapsula apscesa i starih infark­ta je djelomice posljedica hipervaskula­rizacije tih podrucja. Medjutim, misli se da pri torne sudjeluje i oštecenje hema­tocefalne barijere zbog cega dolazi do ekstravazacije kontrastnog sredstva u pa­tološki promijenjeno tkivo. Na taj nacin možemo objasniti i trajanje zasjenjenja 


Slika 5 -Menigeoma: desno frontalno-pa­rasagitalno oštro ocrtana, intenzivna zona zasjenjenja sa centralnim transparencijama i devijacijom falksa u lijevo, -centralna 
nekroza u meningeomu falksa cerebri 


140 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. Papa, V. Marinšek-cicin-šain, ž. Crkvenac 
1-2, pa i više sati nakon •injiciranja kon­trasta. 
U podrucju stražnje lubanjske jame CT je stvorila potpuno nove mogucnosti di­jagnostike neurinoma akustikusa, koji se uz primjenu kontrastnog sredstva mogu utvrditi u 100 '% slucajeva. I ostali pro­ces•i stražnje lubanjske jame se prikazuju kao sjene (meduloblastomi, ependimomi, sarkomi, papilomi) ili kao transparencije (astrocitomi, hemangioblastomi, epider­moidi, apscesi). 
CT omogucava nalaz aneurizme promje­ra od najmanje 1 cm. Važniji je medju­tim prikaz okolnog hematoma nastalog nakon rupture aneurizme. 
Arteriovenozne rnalformacije su obicno mrljastog karaktera, jer se sastoje od konvoluta krvnih žila i hematoma nasta­lih od ranijih krvarenja. Injiciranjern kontrastnih sredstva ponekad se a-v mal­formacija može prikazati skoro kao i ce­rebralnom angiografijorn. Ipak, aneuriz­rne i a-v malformacije se, za sada, nakon CT obrade, iz prakticnih neurokirurških razloga moraju dopuniti i angiografijom. 
Posve novo podrucje, do sada prakticki nedostižno neuroradiološkom ispitivanju, predstavljaju •infarkti i krvarenja. S obzi­rom na teško stanje bolesnika klini<:ar se u takvim slucajevima teško odlucivao za angiografiju. Danas medjutim bolesnika možemo obraditi s CT makar se nalazio i u vrlo teškom stanju, pa i odmah nakon klinickog dijagnosticiranja infarkta ili spontanog krvarenja kao i nakon kranio­cerebralne povrede. Važnost CT u cere­brovaskularnoj patologiji je što sigurno i brzo može diferencirati krvarenje od in­farkta, a što i klinicaru ponekad pricinja poteškoce. Nadalje, CT omogucuje prace­nje osnovne patologije i njezine posljedi­ce (edem, pogoršanje/povecanje, prodor krvarenja u ventrikle, itd.). Kod hemora­gije pomaže u odlucivanju i pronalaženju podesnih slucajeva za operativnu inter­venciju. 
Pitanje hidrocefalusa se može vrlo ce­sto riješiti pomocu CT, lrnja nam istovre­meno prikazuje stupanj dilatacije i uz­rok smetnje cirkulacije likvora (napr. pi­nealom, kraniofaringeom, koloidna cista, proces u stražnjoj lubanjskoj jami). Kod komunicirajucih hidrocefalusa daljnje ob­jašnjenje može dati gama-cisternografija, a u posljednje vrijeme i CT kombinirana intratekalnim mJ1C1ranjem kontrastnog sredstva (Amipaque) što omogucuje ana­lizu subarahnoidalnih prostora i utvrdju­je komunikaciju ispunjavanjem ventriku­larnog sistema. 

Dakako, može se raditi i o hidrocefa­lusu u vezi s atrofijom. Proširenje ven­trikularnog sistema i sulkusa na konvek­si tetu, te c•isterni i fisura je vrlo cest na­laz kod ljudi starije dobi. Ovakvi se slu­cajevi sada mogu sistematski i bez opas­nosti ponavljano obradjivati i pratiti, što 

Slika 7 -Kronicni subduralni hematom: ii­jevo fronto-parijetalno transparentna, oštro ocrtana, polmnjesecasta zona i posljedicni 
pomak ventrikularnog sistema u desno 

Naša iskustva sa ko1npjutorskon1 ton1ografijo1n n1ozga 
predstavlja golemo podrucje istraživanja i kompai"iranja nalaza CT, neurološkog i psihijatrijskog statusa. 
Upalne i degenerativne promjene pred­stavljaju nova neispitana podrucja. Treba navesti vec prije spomenute apscese, za­tim multiplu sklerozu, fakomatoze, cere­bralne infantilne paralize, malformacije i nekrotiz'ira j uci encefalitis. 
Edem, koji do sada nije bio dostupan neuroradiološkoj dijagnostici (osim even­tualno u vidu dislokacije krvn•ih žila pri angiografiji ili moždanih komora uz mi­kroven trikuli ju pri . pneumoencenfalogra­fi ji) danas je predmet živog interesa. Bez obzira dali se radi o postkomocionoj, pe­rifokalnoj ili cirkulatorno uzrokovanoj promjeni, CT je idealna metoda za prace­nje napredovanja ili povlacenja edema, kao i za kontrolu efekta terapije. Sam edem se kod CT vidi kao neoštro ocrtana 

Slika 8 -Hidrocefalus: jace proširenje obje postranicne komore 
transparencija uz znakove dislokacije okolnih mediosagitalnih struktura. 
CT omogucuje i pracenje razvoja tu­mora, postoperativnog toka, efekta dre­naže hidrocefalusa, te spontane resorpci­je krvarenja. Smatra se da se vecina pa­toloških procesa može pomocu CT di­rekto i pouzdano prikazati. Diferencijalna dijagnoza je medjutim vrlo cesto prih.:no teška. Prstenasta se sjena može nac'i unu­tar malignog tumora, kao i oko starog in­farkta, na rubu metastaze i u kapsuli apscesa. Zbog toga je nalaz CT katkad deskriptivan (lokalizacija, velicina, oblik, ogranicenost) a manje etiološki. Defini­tivna se dijagnoza vecinom može donijeti u tijesnoj suradnji s klinicarom, uz de­taljno poznavanje anamneze, klinicke sli­ke i svih relevantnih laboratorijskih nala­za, a katkad tek na osnovu neurokirurš­kog odnosno neuropatološkog nalaza. 1, 2, 33 5, 6, 7, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 27, 28, 29, 30, 36, 37, 39 40, 41, 43, 44, 45, 47, 48, 49, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57 58, 59. 
Terminologija CT. -S obzirom da je CT posve nova metoda, pojavili su se i problemi u vezi s njezinom terminologi­jam u opisu nalaza, kao i s njezinim na­zivom. Ti problemi postaje u svim zem­ljama koje posjeduju CT što se vidi iz razlicitih naziva za tu metodu. 
Najcešce upotrebljavana i najkraca je »CT«, a 1nože znaciti »con1puter-tomo­graphy«, »kompjuterizirana tomografija«, »kompjutorska tomografija«, »kompjutor­tomografija«. Ovaj naziv i kraticu upo­trebljavaju najviše americki autori, a udomacila se i kod nas. 
Francuski autori upotrebljavaju vrlo ce­sto kraticu i naziv »TATC« tj. »la tomo­graphie axiale transverse computerisee«. 
Engleski autori preferiraju »CAT« ­Computer Aided Tomography« ili »Com­puterized Axiale Tomography«. Oznaka »aksijalna« se može napustiti s obzirom da danas aparati omogucuju vec poluak­sijalne, frontalne i lateralne snimke. 
142 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutrizio, J. Papa, V. Marinšek-c:icin-šain, :1:. Crkvenac 
U njemackoj literaturi se najviše rabi kratica »CCT«, koja je izvedena iz engles­kog naziva »Cranial Computerized Tomo­graphy«, ima znacenje »Die axiale Com­puter-Tomographie des Gehirnschadels«. 
Postoje i nazivi kao što su: »Compute­rized transverse axial scanning (tomogra­phy)«, »Computer assisted tomography of the head«, »Computerized axial tomogra­phy with the EMI Scanner«, »Compute­rized tomography of the brain« i druge varijante tog naziva. 
Uvodjenjem CT-cijelog tijela (»Whole Body Scanner«) vjerojatno ce biti prihva­cena kratica »CT« s dodatkom organa ili regije koja ce biti pregledavana. 
Za naše uvjete mislimo da je prikladna kratica ,,CT« i naziv »kompjuterizirana tomografija« ili »kompjutorska tomogra­fija«. Moglo bi se pokušati s kraticom »KTM« tj. »kompjuterizirana tomografija mozga«, ali ne bi bila sasvim ispravna, jer CT vrši pregled cijele glave, kraniju­ma, sa svin1 strukturama, a ne samo pre­gled mozga. Upotreba hrvatskog naziva nije ni »hrvatska« (s obzirom da su dvije od tri rijeci stranog izvora) ni prikladna za medjunarodne kontakte. 
Ni opisivanje nalaza nije jedinstveno. 

Radiolog i nehotice upotrebljava uobifa­jenu radiološku terminologiju. »Tamno« mjesto naziva transparencijom, a »svijet­lo« mjesto naziva zasjenjenjem. 
Ima autora koji govore o »bijeloj« zo­ni (kost, krv, kalcifikacije) i o »crnoj« zoni (ventrikli, ciste, detritus). 
Nije neuobicajeno da se govori o pove­canoj (pojacanoj) i smanjenoj (oslablje­noj, sniženoj) »gustoci«. 
Kod svih se ovih naziva u opisivanju neke lezije misli na komparaciju s okol­nim zdravim moždanim tkivom. 
Nama se cini da je najbolje govoriti o povecanju (pojacanju) ili smanjenju (sni­ženj u) apsorpcije rentgenskih zraka od­nosno o povecanju 'ili smanjenju apsorp­cionog koeficijenta odnosno koeficijenta apsorpcije. 
Napominjeno da pri analizi snimka CT »lijeva« strana zaista znaci lijevu, a »de­sna« desnu stranu, a ne kao što je, ob­ratno, u klasicnoj radiologiji. 
Zakljucak. -Kompjuterizirana tomo­grafija kranijuma je iz osnova nova, bez­opasna, bezbolna i pouzdana neuroradio­loška dijagnosticka metoda. Njezini do­meti u buducnosti se danas još ne mogu sasvim sagledati, jer se neprekidno i ubr­zano usavršava. S obzirom da vec sada predstavlja opcenito prihvacenu tehniku pregleda s mnogo prednosti pred nizom dosadašnjih invazivnih metoda, kao i na osnovu vlastitog iskustva na preko 5.000 pregleda, autori smatraju da je CT vode­ca dijagnosticka metoda u radiologiji. 
Našu obavezu, da zainteresirane obavi­jestimo o novoj radiološkoj dijagnostic­koj metodi, ispunjavamo s izvjesnim za­kašnjenjem. Da smo to •ranije, 
ucinili ovaj bi clanak bio oskudniji, tek infor­mati van i napisan prema podacima iz li­terature i prospekata o CT-aparatima. Sa­da, nakon jednoipogodišnjeg vlastitog is­kustva smatramo da je u nas dozrelo vri­jeme, da ptihvatimo ovu novu dijagno­sti-;:ku metodu, koja više nije samo neu­roradiološka. 
Summary 


COMPUTORIZED CRANIAL TOMOGRAPHY 
The a.1thors described a new radiologic 

. 
diagnostic methocl -computerized tomo­graphy (C'r). They present a short historical survey, the-basic techniques and apparates, 
.1ormal a nd pathologic finclings and the first 
_ 

mformat10n on the CT of the whole body. 
The display of anatomical structures and lesions is based on the great sensitivity of CT in distinguishing similar tissues one from another. 
The received data are computer processed and showed .on a cathode screen from which t.1e polaroid pictures _can be taken. The pos­
_ 

s.b1hty of the_ numencal display of absorp­t10n values pnn ted 111 a prin t-out is also an innovation. 
Naša iskustva sa kon1pjut,orskon1 to1nografijo1n 1nozga 
This method can be applied regardless of patient's age and condition and can be re­peated without any risk, what makes pos­sible to follow the dynamic of the process and the effect of therapy. 
The authors have come to their owi1 ex­periences during one and a half-year work at the examinat1ons performed on more than 3.500 patients. 
Literatura 

l. Ambrose, J.: Computerized Axial Scan­ning (Tomography), Part 2. Clinical Applica­tion, Br. J. Radiol., 46: 1023-1047, 1973. 
2. 
Ambrose, J. A. E., Lloyd, G. A. S. and Wright, J. E.: A Preliminary Evaluation of Fine Matrix Cornputerized Axial Tomogra­phy (EMISCAN) in the Diagnosis of Orbital Space-Occupying Lesions, Br. J. Radiol., 47: 747-751, 1974. 

3. 
Ambrose, J.: Computerized X-Ray Scanning of the Brain, J. Neurosurg., 40: 679-695, 1974. 

4. 
Ba[cer, H. L. jr.: Computed Tomogra­phy and Neuroradiology, A. Fortunate Pri­mary Union, Am. J. Roentgen., 127: 101­110, 1976. 

5. 
Baker, H. D., Campbell, J. K., Houser, 



O. W. and Reese, D. F.: Eearly Experience with the EMI Scanner for Study of the Brain, Radiology, 116: 327-333, 1975. 
6. 
Baker, J. L. and Thomas, E.: Compu­tierte Trans-Axiale Tomographie des Kopfes (EMI Scanner), Ri:i-Fo, 4: 292-293, 1975. 

7. 
Berger, P. E., Kirks, D. R., Gilday, 



D. L., Fitz, C. R. and Harwood-Nash, D. C.: 
Computed Tomography in Infants and Chil­dren: Intracranial Neoplasm, Am. J. Roent­gen., 127: 129-137, 1976. 
8. 
Bergstri:im, M. and Sundman, R.: Pic­ture Processing in Cornputed Tomography, Am. J. Roentgen., 127: 17-21, 1976. 

9. 
Brooks, R. A. and Bi Chiro: Theory of Image Reconstruction in Computed Tomo­graphy, Radiology, 117: 561-572, 1975. 

10. 
Collard, M., Dupont, H. et Ni:iel, G.: 



Ere nouvelle de la neuroradiologie: la to­mographie axiale transverse computerisee -T. A. T. C. (EMI Scanner) et ses indica­tions, J. Radiol. Electrol., 56: 453-469, 1975. 
11. Cornel, S. H., Christie, J. H. and Lyon, 

L. W.: Computerized Axial T,om.ography of the Cerebral Ventricles and Subarachnoidal Spaces, Am. J. Roentgen., 124: 186-194, 1975. 
12. Davis, K. R., New, P. F. J., Ojemann, 

R. G., Crowell, R. M., Morawetz, R. B. and Roberson, C. H.: Computed Tomographic Evaluation of Haemorrhage Secondary to Intracranial Aneurysm, Am. J. Roentgen., 127: 143-153, 1976. 
13. 
Davis, D. O. and Pressman, B. L.: Com­puterized Tomography of the Brain, Radiol. Clin. N. Am., 2: 297-313, 1974. 

14. 
Davis, K. R., Roberson, K. R., Taveras, 



J. M., New P. F. J. and Trevor, R.: Diagno­sis of Epidermoid Tumor by Computed To­mography, Radiology, 119: 347-353, 1976. 
15. Davis, K. R., Taveras, J. M., Roberson, 

G. N. and Ackerman, R. H.: Some Limitati­ons of Computed Tomography in the Dia­gnosis of Neuroradiological Diseases, Am. J. Roentgen., 127: 111-123, 1976. 
16. Davis, K. R., Taveras, J. M., New, P. 

F. J., Schnur, J. A. and Roberson, G. H.: Ce­rebral Infarction Diagnosis by Cornputeri­zed Tomography, Analysis and Evaluation of Findings, Am. J. Roentgen., 124: 643-660, 1975. 
17. 
Deck, M. D. F., Messina, A. V. and Sac­ket, J. F.: Computed Tomography in Meta­static Disease of the Brain, Radiology, 119: 115-120, 1976. 

18. 
Dogan, S., Gvozdanovic, V., Ivacic, V., šimunic, S., Diirrigl, V., Franjic, J. i Mik­laušic, A.: Comparison of Clinical Findings, EEG, Brain Scintigraphy and C. A. T. in Children with Cronic Hemiplegia, European Congress of EEG and Clinical Neurophysi­ology, Abstracts, Venezia, 29.-30. 9. and l. 10. 1976. 

19. 
Enzman, D., Marshall, W. H. jr., Ro­senthal, A. R. and Krisa, P. J.: Computed Tomography in Graves' Ophtalmopathy, Radiology, 118: 615-620, 1976. 

20. 
Gado, M. H., Phelbs, M. E. and Cole­man, R. E.: An Extravascular Component of Contrast Enhancement in Cranial Compu­ted Tomography, Part I., Radiology, 117­589-593, 1975. 

21. 
Gado, M. H., Phelps, M. E. and Cole­man, R. E.: An Extravascular Component of Contrast Enhancement in Cranial Compu­ted Tomography, Part II., Radiology, 117: 595-597, 1975. 

22. 
Gawler, J., Du Boulay, G. H., Bull, J. 



W. D. and Marshall, J.: Computer-Assisted Intracranial Tum.ours, Lancet, 24: 419-423, 1974. 
23. Gawler, J., Sanders, M. D., Buli, J. 

W. D., Du Boulay, G. and Marshall, J.: Com­puter Assisted Tomography in Orbital Disea­ses, Br. J. Ophth., 58: 571-587, 1974. 
24. 
Greitz, T. ancl Hindmarsh, T.: Compu­ter Assisted Tomography of Intracranial CFS Circulation Using a Water-Soluble Con­trast Medium, Acta Racliol., 15: 497-507, 1974. 

25. 
Greitz, T.: Computer Tomography for Diagnosis of Intracranial Tumours Compa­red with other Neuroracliologic Procedures, Acta Radiol., Supl., 346: 14-20, 1975. 


144 Gvozdanovic V., S. šimunic, V. Nutdzio, J. Papa, V. Marinšek-cicin-šain, ž. Crkvenac 
26. 
Grepe, A.: Cysternography with Non­Ionic Water-Soluble Contrast Medium Met­rizamide, A Prelimianry Report, Acta Radi­ol., 16: 146-160, 1975. 

27. 
Gvozdanovic, V. Dogan, S., šimunic, S., Marinšek-cicin-šain, V., Franjic, J. and Mi­klaušic, A.: Cranial Computerized Tomogra­phy in the Diagnosis of Chronic Infantile Hemiplegia, in: Lanksch, W. and Kazner, E.: 


Cranial Computerized Tomography, Sprin­ger-Verlag, Berlin-Heidelebrg-New York, 430 -436, 1976. 
28. 
Gvozclanovic, V., Nutrizio, V., Papa, J., šimunic, S., Marinšek-cicin-šain, V., Crkve­nac, z., Subotic, R., šurdonja, P. and Jeli­cic, I.: Gomputerizecl Tomography in the Diagnosis of Acousticus neurinoma, Acta med. Iugosl., 30: 355-367, 1976. 

29. 
Gvozdanovic, V., šrenger, ž., Nutrizio, V., šimunic, S., Papa, J., Marinšek-cicin­šain, V. i Crkvenac, ž.: Kompjuterizirana tomografija u analizi ekspanzivnih procesa u orbiti, Libri oncol., S: 5-12, 1976. 

30. 
Gyldensted, C. and Kosteljanetz, M.: 



Measurements of the Normal Hemispheric Sulci with Computer Tomography: A Preli­minary Study on 44 Aclults, Neuroradiolo­gy, 10: 147-149, 1975. 
31. 
Hatam, A., Bergvall, U., Lewander, R., Larson, S. and Lind, M.: Contrast Medium Enhancement with Time in Computer To­mography, Differential Diagnosis of Intrac­ranial Lesions, Acta Racliol. (Supl.) 346: 63 -68, 1975. 

32. 
Hindmarsh, T.: Elimination of the Wa­te-soluble Contrast Media from Subarach­noidaI Space, Investigation with Computer Tomography, Acta Radiol., (Supl.), 346, 1975. 

33. 
Hindmarsh, T. and Greitz, T.: Com:pu­ter Cysternography in the Diagnosis of Communicating Hydrocephalus, Acta Radiol. (Suppl.), 346: 91-97, 1975. 

34. 
Hounsfield, G. N.: Computerizecl 



Transverse Axial Scanning (Tomography) Part i., Description of System, Br. J. Ra­diol., 46: 1016-1022, 1973. 
35. 
Hounsfield, G. N.: Picture Quality of Computecl Tomography, Am. J. Roentgen., 127: 3-9, 1976. 

36. 
Kazner, E., Lanksch, W., Steinhoff, H. uncl Wilske, J.: Die Axiale Computer-Tomo­graphie des Gehirnschadels-Anwendungsmi:i­glichkeiten und klinische Ergebnisse, Fort­schr. Neurologie-psychiatrie, 43: 487-574, 1975. 

37. 
Kenclal, B. E., Lee, B. C. P. and Cla­veria, E.: Computerized Tomography and Angiography in Subarachnoidal Haemo.rrha­ge, Br. J. Racliol. 49: 483-501, 1976. 

38. 
Lampert, V. L., Zeleh, J. V. and Co­chen, D. N.: Computed Tomography of the Orbits, RaclioLogy, 113: 351-354, 1974. 


39. 
Lanksch, W. and Kazner, E.: Cranial Computerized Tomography, Springer-Verlag, Berlin-Heidelberg-New York, 1976. 

40. 
Lightfoot, W. E. and Pressman, B. D.: 



Increased Intracranial Pressure: Evaluation by Computerized Tomography, Am. J. Ra­diol., 124: 195-198, 1975. 
41. Messina, A. V. and Chernik, N. L.: 

Computed Tomography: The »Resolving« In­tracerebral Haemorrhage, Radiology, 118: 609-613, 1976. 
42. Momose, K. J., New, P. F. J., Grove, 

A. S. jr. and Scott, W. R.: The Use of Com­puted Tomograiphy in Ophthalmology, Radio­olgy, 115: 361-368, 1975. 
43. 
Mi.iller, H. R., Wi.itrich, R., Hi.inig, R., Elke, M. and Hochstetter, A. V.: A. Graphi­cal Reporting System for Computerized Axi­al X-Ray T,omography (EMI Scanner), Eu­rop. Neurology, 11: 197-207, 1974. 

44. 
Naidich, T. P., Epstein, F., Lin, J. P., Kricheff, I. and Hochwald, G. M.: Evaluat­ion of Pediatric Hydrocephalus by Compu­ted Tomography, Racliology, 119: 337-345, 1976. 

45. 
New, P. F. J., Scott, W. R., Schnur, J. 



A.: Computerized Axial Tomography with the EMI Scanner, RadioLogy. 110: 109-123, 1974. 
46. 
Olclenclorf, W. H.: lsolated Flying Spot Detection of Radiosensity a Complex Ob­jects I. R. E., Biomed. Electr., 8: 68-72, 1961. 

47. 
Paxton, R. and Ambrose, J.: The EMI Scanner. A Brief Review ·of the First 650 Patients, Br. J. Radiol., 47: 530-565, 1974. 

48. 
Pressman, B. D., Kirkwood, J. R. and Lavis, D. O.: Computeri.zed Transverse To­mography of Vascular Lesions of the Brain, Part i.: Arteriovenous Malformations, Am. J. Roentgen., 124: 208-214, 1975. 

49. 
Pressman, B. D., Gilbert, G. E. and Davis, D. O.: Computerized Transverse To­mography of Vascular Lesions of the Brain, Part II.: Aneurysms, Am. J. Roentgen., 124: 215-219, 1975. 

50. 
Berry, B. J. and Bridges, C.: Compute­rized Transverse Axial Scanning (Tomogra-• phy), Part 3., Radiation Dose Consic.lerations, Br. J. Radio!., 46: 1048-1051, 1973. 


Sl. Pevsner, P. H., Bubuel, R. G., Leeds, 

N. and Finkelstein, M.: Subependirnal and Intraventricular Haemorrhage in Neonates, Radiology, 119: 111-114, 1976. 
52. 
Reich, N. E., Zeleh, J. V., Alfidi, R . .T., Meaney, T. F., Duchesneau, P. M. and Wei­stein, M. A.: Computerized Tomography in the Detection of Juxtasellar Lesions, Raclio­logy, 118: 333-335, 1976. 

53. 
Scott, W. R., New, P. F . .T., Davis, K. 



R. and Sclmur, .T. A.: Computerizecl Axial 
Naša iskustva sa kompjutorskom tomografijam mozga 
Tomography of Intracerebral and Intraven­tricular Haemorrhage, Radiology, 112: 73­80, 1974. 
54. 
Sigel, R. M. and Messina, A. V.: Com­puted Tomography: The Anatomic Basis of the Zone of Diminished Density Surround­ing Meningeomas, Am. J. Roentgen., 127: 139 -141, 1976. 

55. 
šimunic, S., Gvozdanovic, V., Nutrizio, V., Dogan, S., Barac, B., Brinar, V i Bene, H.: Kornpjutorska tomografija u dijagnozi i pracenju cerebrovaskularnog inzulta, Zbor­nik V. kongresa neurologov in psihiatrov Ju­goslavije, l., 321-324, Ljubljana 1976. 

56. 
šimunic, S., Gvozdanovic, V., Božice­vic, D., Zurak, N. i Ivekovic, V.: Mogucnosti primjene kompjutorske tomografije kod ne­traumatskih intrakranijalnih krvarenja, Zbo1111ik V. kongresa neurologov in psihiat­rov Jugoslavije, I, 359-362, Ljubljana 1976. 


57. Vermes, M., Di Chiro, G., Newby, N. 

R. and Herdt, J. R.: Positional Shift of In­traventricular Blood C!ots Demonstrated by Computed Tomography, Radiology, 118: 341 -342, 1976. 
58. Villasante, de, J. M. and Taveras, J. M.: 

Cornputerized Tomography (CT) in Acute Head Trauma, Am. J. Roentgen., 126: 765­778, 1976. 
59. Zimermann, R. A., Patel, S. and Bila­nuk, L.: Demonstration of Purulent Bacte­rial Intracranial Infection by Computed To­mography, Am. J. Roentgen., 127: 155-165, 1976. 
Adresa autora: Prof. dr Gvozdanovic V., Klinicki bolnicki centar, Zavod za radiologiju Medicinskog fakulteta Zagreb, Rebro, 41000 
Zagreb. 


IXOTEN R 

dražeje 

Citostatik za oralnu terapiju održavanja nakon što je rem'is,ija postignuta intenzivnom pocetnom terapijom EndoxanR . 
INDIKACIJE: 
Limfogranuloma toza Limfosarkom 

-Makrofolikularni limfoblastom Brill-Symmers 
-Retikulosarkom 
-Mult-ipli mijelom 
Waldenstromova bolest Kronicna limfahcna leukemija Karc'inom jajnika 
Karcinom dojke 
-Mikrocelijski bronhijalni karcinom Seminom 

Drugi kemosenzitivni solidni tumori kod kojih se upotrebljava EndoxanH Kronicna mijeloicna leukemija 
PAKOVANJE: 
50 i 200 dražeja 
PROIZVODI: 

»BOSNALUEK« -Sarajevo u saradnji »ASTA« -Bielefeld 
r 1 
MEDICINSKI CENTAR SLAVONSKA POžEGA, RADIOLOšKA SLUžBA 
BENIGNI TUMORI žELUCA 
Diklic G. 
Sažetak: Tijekom 7 godina verificirali smo 58 benignih novotvorevina u želucu. Podatci naš,ih pregleda odnose se na populaciju koja broji 73071 od cega 21743 starija ·od 45 godina. Svi benigni tumori nadjeni su kod ljudi starijih od 45 godina. Incidencija benignih tumora želuca u našoj populaciji iznosila je 10,9-na 100.000. Kod 13 pacijenata pri­stupljeno je operativnom zahvatu, što iznosi 22,6 % operir=ih prema ukupno verificiranim benignim novotvorevinama. Kod cetvorice ili u procentu kod 6,9 % novotvorevina koje su rendgenološk,i imponirale kao benigne patolog je našao vec prisutnu malignu alteraciju. U istom tom periodu kod 167 pacijenata posumnjali smo rendgenološkim pregledom na prisutnost malignog neoplasti6nog procesa u želucu. 
UDK 616.33-006.5 

Deskriptori: radiologija, želudac novotvorbe, polipi, papilomi, mezen­
himomi, morbiditeta, dijagnostika 

Radio!. lugosl., 2; 147-150, 1977 
L 

Uvod. -Dobrocudne novotvorevine ili benigni tumori želuca pobudjuju interes uglavnom zbog mogucih komplikacija ko­je se uz njih vežu, a u prvom redu naj­znacajnijih maligne alteracije i krvare­nja. U vecini publikacija u kojima se oni opisuju navode se maleni brojevi verifi­ciranih slucajeva. 
Seiwerth ž. i Dubravcic D. citirajuci podatke iz literature navode da je u New York Hospital u 26 godina bilo 115 u La­hey Clinic u 28 godina 115, a u New Or­leansu u 20 godina 80 verificiranih benig­nih tumora u želucu. Ivancic B. i sarad­nici iznose podatke o statistickoj obradi ucesta1osti benignih tumora želuca izne­šenim u svjetskoj literaturi. Navode da je na Mayo k1inioi 1,3 %, u Clevelandu 3 '%, u Chicagu 9,8 % a u klinici Charite 2,2 % zastupljenost benignih tumora u želucu. Domaci autori opisuju: Ivaniše­vic B. i saradnici 21, Seiwert ž. i Dubrav-
Rad primljen 12. 7. 1977 
J 

cic D. 12 i Dedic M. sa saradn'icima 14 benignih novotvorevina u želucu. 
Svi autori se slažu u konstataciji da benigni tmnori želuca mogu maligno alte­rirati i predstavljati izhodište širenja ma­lignog neoplasticnog procesa, ali se ne slažu u procjeni ozbiljnosti te prijetnje. Vecina autora iznosi podatke o operira­nim tumorima i komparira njihov broj sa u istom periodu operiranim malignomi­ma želuca. Takve komparacije pokazuju znatno izraženiju zastupljenost maligno­ma što je i posve razumljivo. Na opera­ciju dolaze prakticki uz male iznimke svi dijagnosticirani malignomi želuca, dok je postotak operiranih benignih tumora u odnosu na njihovu ukupnu zastupljenost znatno niži. Usporedjivanje brojeva ukup­no verificiranih malignoma sa verificira­nim benignim tumorima želuca otkriva znatno vecu prisutnost benignih prema malignim tumorima i ona je kod naših pacijenata iznosila 35 % a prema Robert 
2'' 
148 -' Diklic G. 
C. Horn i do 90 '%, što daje sasma drugu sliku o toj patologiji a u usporedbi sa podatcima koje dobivamo od analize ope­riranih pacijenata. 
Klinicka slika. -a) Histologija: Kao dobrocudne novotvorevine u želucu mo­žemo sresti vece ili manje nakupine svih onih tkiva fooja i normalno cine njegovu anatomsku strukturu, a samo iznimno i novotvorevine zalutalih tkiva udaljenih organa. Daleko najcešce su novotvorevine epitelijalnog porijekla, ,polipi i papilomi i njihova ucestalost se ,krece od 70 do 90 '%-tne zastupljenosti kod svih benignih tumora u želucu. Novotvorevine mezenhi• malnog porijekla: miši--:nog, masnog, pot­pornog i živcanog tkiva i novotvorevine krvnih žila nalaze se vrlo rijetko i u pu­blikacijama o benignim tumorima, pojav­ljuju se pretežno u manjim ili pojedinac­nim slucajevima. U tom pogledu je izu­zetna publikacija ruskih autora koja do­nosi podatke o cak 97 bolesnika lijecenih zbog benignih tumora želuca ne epiteli­jalnog porijekla. Novotvorevine se naj­cešce nafaze u antJrai1nom djelu želuca, u vecini slucajeva kao pojedinacne, a rije­dje multiple. Njihova vehcina je od jedva uocljivih kao koštica trešnje, pa do veli­cine srednje velike šake, a vrlo rijetko i veca. Konture novotvorevina mogu biti oštre ili više manje nazubljene, karfiola­ste forme, a u slucajevima egzulceracije i znatnije neravne. Ovisno o porijeklu, tu­mori leže u lumenu želuca (epitelijalni) 'ili submukozno, intermuralno i subseroz­no (ne epitelijalni). Sa podlogom su ve­zani širokom osnovam ili preko tankog više ili manje izduženog vrata. Ovisno o nacinu povezanosti sa stjenkom želuca iz­ražen je veci ili manji stupanj mobilnosti novotvorevine. Nisfoo sjedeci tumori na širokoj osnovi najceš·-:e su adenomatozni i ne eptiel'ijalne novotvorevine u kojima je i ucestalost maligne alteracije izraženi­ja nego kod dobro pomicnih polipa. 
b) Simptomatologija: Autori se slažu da je klinicka simptomatologija dobro­cudnih novotvorevina želuca nekarakteri­sticna, rnc1m patognomicna za vrstu tu­mora 3, 4, S. Pojava klinicke simptoma­to1ogije obicno je vezana uz neku od komplikacija, a najcešce uz: krvarenje, tumorom izazvanu obstrukciju piloricnog ili duodenalnog kanala i pojavu maligne alteracije u benignoj novotvorevini. 

c) Rendgenološki nalazi: Koliko je ldi­nicka simptomatologija benignih tumora 
· u želucu nekarakteristicna, toliko je rend­genološki upravo uvjerljivo karakterish-:­na i dozvoljava u vecini slucajeva dono­šenje prilicno pouzdanih zakljucaka o stupnju benigniteta. Rendgenološki pre­gled nužno je obaviti u stojecem stavu i prevodjenjem pacijenta u sve ležece po­zicije ukljll'-':ujuci i Trendelenburgov stav. Pregled zapocinjemo analizam sluznickog reljefa u tankom namazu kontrasta, a na­stavljamo punjenjem želuca kontrastnom kašom uz tubus kompresiju te primjenu dvostrukog kontrasta u varijaciji umjet­nog dovodjenja plinova ili iskorištavanja skoro redovito prisutnog dostatnog zrac­nog mjehura u želucu. Radi dokumenti­ranja i detaljne analize moraju se ucin•iti snimke, a poligrafija kao dopunska meto­da daje vrlo korisne podatke o elasticite­tu stjenke i ponašanju tumora prema pro­lazu peristaltickih valova. 
Rendgenološki se benigne novotvorevi­ne ispoljavaju kao veci ili manji višak sjene kod primjene plinova kao kontra­stne podloge. 
Stjenka želuca na kojoj je iZJrastao tu­mor najcešce je elasticna i kroz nju pe­ristalticki valovi neometano prolaze. Sluz­nicki nabori neposredno uz tumor naj­<:ešce su samo razmaknuti ili normalno elasticni, oštrih kontura, primjereno ši­roki i uredno oblikovani. Kod tumora u kojima je izražena egzulceracija ili uzna­predovala maligna altercija mogu se uoci­ti nakupljanja kontrasta u ulkusnoj niši ili ocvrsnuce djela stjenke želuca na ko­joj tumor visi. Konzistencija, oblik, veli­cina i broj novotvorevina omogucava ra­dilogu da eventuelno nasluti i histološku gradju tumora, ali ne da ju i verificira. 
Benigni tu1nori želuca 149 
d) Naši pacienti: Analiza se odno­si na pacijente koj'i žive u Požeškoj kot­lini sa svih strana oivicenoj vijencem srednje visokih brda. Zbog geografskih osobina tog kraja i tradicije skoro sav živalj je upucen da medicinsku pomoc traži u Medicinskom centru Slavonske Požege. Zbog vrlo slabo izraženih migra­cionih kretanja kucanstva imamo srecu i mogucnost da godinama pratirn.o skoro istu populaciju i da rezultate našeg rada, uz vrlo malo korekcija možemo na nju aplicirati. Prema popisu od 1975 g. naša populacija je brojala 73.071 žitelja od cega 21 743 su ljudi stariji od 45 godina. U vremenu od l. l. 1970 do 31. 12. 76 g. u Rendgen kabinetu Medicinskog centra Slavonske Požege dijaskopijorn želuca ,smo pregledali oko 5000 ljudi. U prosjeku smo svakog pacijenta tri puta kontrolira­li što daje podatak da smo u tom perio­du ucinili ukupno 16 036 pregleda. 
Pregledima su bili obuhvaceni skoro 

iskljucivo ljudi muškog i ženskog spola srednje i starije dobi. Kod 167 pacijena­ta izrazili smo sumnju na vjerojatno po­s tojeci maligni neoplasticni proces u že­lucu, a kod 58 pacijenata na benignu no­votvorevinu u želucu. Kod naših pacijena­ta je bila izražena 34,7 '% zastupljenost benignih novotvorevina prema u istom periodu verificiranih malignoma. Inciden­cija benignih turnora želuca na 100 000 iz­nosila je 10,9 racunana na cjelu popula­ciju a preracunata samo na ljude starije od 45 god. kod kojih smo vecinu novotvo­revina i verificirali iznosi 38 na 100 000. Procentualna izraženost benignih tumora kod pregledanih pacijenata iznosila je 1,12 %-
Zbog velicine tumora ili izražene kli­ni<:ke s•imptomatologije kod 13 pacijenata ili 22,4 '% kod kojih je rendgenološki ve­rificirana benigna novotvorevina želuca pristupljeno je operativnoj terapiji. Pato­histolog je 7 puta našao polypus adeno­matosus, 3 puta adenocarcinoma papyl­lare, 1 puta polypus adenomatosus u ma­lignoj alteraciji, 1 puta fibrom i jednom je opisno izražena sumnja da se vjero­jatno radi o neurinomu. Usporedjujuci broj ukupno dijagnosticiranih benignih turnora želuca sa brojem operiranih kod kojih je patohistolog vec našao prisutnu malignu alteraciju u benignom tumoru nalazimo da je 6,9 % kod naših pacijena­ta bio izražen malignitet. Kod pacijenata u cijim tumorima je patohistolog vec na­šao prisutnu malignu alteraciju rendge­nološki za to još nismo •irnali uocljivih znakova i radiolog u svom nalazu nije izrazio sumnju na mogucu prisutnost ma­ligne alteracije. 
Makroskopski na operativnim prepara­tirna takodjer nije bilo uocljivih znakova rnal'igniteta. Sluznicki nabori u neposred­noj okolini turnora bili su intaktni, ela­sticni i primjerno široki, a stjenka na kojoj je tumor izrastao izgledala je ela­sticna sa sjajnom posve normalnom se­rozom. 
Zakljucak. -Histologija tumora i stu­panj njegove benignosti ili malignosti i nadalje ostaje neprikosnovena domena patohistologa. Radiologov nalaz i u njemu eventualno izražena sumnja o gradji tu­mora može klinicaru samo olakšati da se uspješnije opredjeli za najoptimalr:iji na­cin daljeg vodjenja terapije. Smatramo opravdanu sugestiju autora 4., koji pred­lažu dvotre6insku resekciju želuca u pra­vilu kod svih benignih tumora želuca za koje se izabere operativna terapija, a i u ustanovama gdje još u toku operativnog zahvata nije moguce patohistološki pre­gledati tumor. 
S u 111111 a ry 
BENIGN TUMORS OF THE STOMACH 

In a seven years period, 58 benign tumors of the stomach were diagnosed in the area of Slavonska Požega (73070 inhabitamts). Thus, the iincidence of stomach's benign tumors was found to be 10.9 cases per 100 000. In all cases the patients age was over 45 years. Subsequent his tological exa­mination of the surgical specimen revealed 
150 Diklic G. 
the presence of malignant tissue in four pa­tients, that is in 6.9 per cent of the observecl cases. In the same period 167 cases with ma­lignant tumor of the stomach were cliagno­secl. It is believecl, that the racliologic clia­gnostics contribute to the final cliagnosis and may be pertinent in inclicating the therapeu­tic approach. Nevertheless, the conclusive cliagnosis is stili basecl on the histological finclings, therefore, the surgical approach seems to be inclicatecl in ali cases were a be­nign tumor of the stomach is cliagnosecl. 
Literatura 

l. Teschenclorf W.: Lehrbuch eter Rontge­nologischen Differentialcliagnostik Band 2, Thieme, Stuttgart, 1954. 
2. Schinz, H. R.2 Lehrbuch cler Rontgen­cliagnostik. Thieme, Stuttgart, 1965. 
3. 
Rozenštrauh, L. S. et al.: Vestn. rentge­nol. 2, 14, 1973. 

4. 
I vaniševic, B. et al.: Benigni tumori že­luca, Lijecn. vjesn., 89, 825, 1967. 

5. 
Dedic, M., H. Bošen.: Benigni tumori že­luca. Med. pregl., 21, 439, 1968. 


6.-Seiwerth, ž., D. Dubravcic: Benigni tu­mori želuca kao uzrok gastrointestinalnog krvarenja, Acta chir. Iugosl. 16, 183, 1969. (Zbornik radova, Osijek 1969.) 
7. 
Saltikov S.: SpecijaLna patološka morfo­logija IV. Zagreb 1950. 

8. 
Anderson W. A. D.: Patologija. Beograd 1975, 948. 


Adresa autora: Dr. Diklic G., 55300 Slav. Po­žega, Bolnica, L. Ribara 2. 
r 7 
INTERNA KLINIKA »B« MEDICINSKOG FAKULTETA UNIVERZITETA U BEGRADU, INSTITUT ZA PATOLOšKU ANATOMIJU MEDICINSKOG FAKULTETA UNIVERZITETA U BEOGRADU 

KARCINOM DUODENUMA INFRAPAPILARNE LOKALIZACIJE 
šeric, M., B. Goldner, M. La.lic, M. Bulajic i M. Arambašic 
Sadržaj: Prikazan je slucaj retke, infrapapilarne lokalizacije karcinoma duodenurna. Radiološka dijagnoza malignoma dopunjena je nalazom fibro-gastroduodenoskopije i histološkom slikam. Trijas ovakvog pre­operativnog postupka je važan za pravilan izbor hirurške metode le­cenja. 
UDK 616.33/34-006-073.75 

Deskriptori: radiološka dijagnostika, želudac, duodenum, tumori dige­stivnog tratkta, karcinom duodenuma, diferencijalna dijagnoza. 
Radiol. lugosl., 2; 151-154, 1977 
Uvod. -Primarni karcinom ne spada u cesta oboljenja, jer su primarni malig­ni tumori duodenuma retki. Hoffmanu i Pack na 350.286 autopsija nalaze karci­nom duodenuma u 0,03 '%, dok Jaffer­son na 109.201 obdukcija nalazi ga samo u 0,04 '% slucajeva. (1.) Od prvog opisa duodenalnog karcinoma, kojeg je kao is­crpan i tacan autopsijski nalaz objavio Hambuerger još 1746 godine, do sada su u literaturi zabeležena samo 602 slucaja (2.). Dijagnoza je vecinoma bila postav­ljana postmortalno ili prilikom operacije. 
Zanimljivo je da se i danas ovim pro­blemom bave i objavljuju saopštenja i radove gotovo iiskljucivo hirurzi i pato­anatomi iako su naše mogu<.nosti od­makle toliko da se tacna dijagnoza može postaviti i u toku klinickog ispitivanja, o cemu je i rec u našem prikazu. 
Karcinom duodenuma se javlja obicno u šestoj ili sedmoj deceniji života i to 
J 

dva puta Cešce kod muškaraca (3.). Pre­ma lokalizaciji, karcinom duodenuma je podeljen u tri grupe: suprapapilarnu, pe­ripapilarnu i infrapapilarnu. Papila Va­teri je izabrana za merilo podele zato što tumor smešten nad njom u njenoj blizini 'ili ispod nje uzrokuje razlicite pa­tofiziološke poremecaje, a samim tim i razlicite klinicke simptome i nalaze. Od tri pomenute, najredje se srecu karcino­mi infrapapilarne grupe. Prema nekim statistikama oni su približno u odnosu na lokalizaciju zastupljeni sa 20 '% iznad pa pile, 65 '% na pap'ili i u njenoj okolini i u 15 '% slucajeva ispod pa pile. (4.) ,U Kleinermanovom (5.) pregledu, 453 slu­cajeva primarnih duodenalnih karcinoma koji su kao autopsijski nalaz bili objav­ljeni u literaturi do 1954. godine, samo je nj:ih 18 % bilo smešteno ispod papile. 
Prema makroskopskom izgledu primar­ni karcinomi duodenuma mogu biti vege­tantni, ulcerozni, difuzno ili prstenoliko 
Rad primljen 12. 7. 1977 infiltrativni, a najcešce su mešani (6.). 
152 šeric M., B. Goldner, M. Lalic, 
Histološki su to obicno adenokarcinomi porekla cilindri·.nih celija crevnog epi­tela, cesto koloidno degenerisani (7.). 
Klinicki znaci, kako je navedeno, naj­više zavise od položaja, a zatim od obli­ka i velicine tumora prisutnog u duode­numu. žutica se srece kada je tumor smešten peripapilarno. Suženje lumena duodenuma kod vegetantnih i infiltrativ­nih oblika (prstenoliko) u svim lokaliza­cijama dovodi do zastoja hrane i povra­canja. 
Pošto su ti karcinomi obicno egzulceri­

sane površine, cesto se u stolici nalazi krv. 
Opšti znaci, kao što su gubitak u težini i bol su uvek prisutni, ali nisu karakte­risticni ni podjednako zastupljeni, što za­visi od dužine trajanja bolesti i zahvace­nosti susednih organa. Karcinom dvanae­stopalacnog creva infrapapilarne lokaliza­cije manifestuje se znakovima bolesti tek onda kada uzrokuje suženje lumena tog dela creva. Bolovi, trajno povracanje že­ludacnog sadržaja i žuci prolivi i mršav­ljenje prate ovu lokalizaciju karcinoma. 
Dužina trajanja simptoma u objavljenim operisanim slucajevima iznosila je pro­secno 2-3 meseca (8. 9.). 
U suprapapilarnoj i peripapilarnoj gru­pi duodenalnih karcinoma palpatorni na­laz je negativan do poznog stadijuma bo­lesti. Kod infrapapilarne lokalizacije, na 
transverzalnom delu venca, tumor se u nekim slucajevima može napipati nepo­sredno nad umbilikusom. 
Radioskopija gastroduodenuma u vecini slucajeva otkriva malignu invaziju dva­naestopalacnog creva. Radiološku sliku karakterišu nepravilnost kontura u pre­delu invazije, rigiditet, odnosno aperistal­tika tog segmenta, brisan reljef sluznice, suženja razli6tog stepena tog dela, kao i razni stepeni dilatacije dudenouma pred preprekom. 
M. Bulajic i M. Arambašic 
zbog muke gadjenja, povracanja i gubit­ka u telesnoj težini. Tegobe su pocele mesec dana pre hospitalizacije, a klinic­kom slikom dominira povracanje ostata­ka neprobavljene hrane s primesama žu­ci. Posle povracanja bolesnik oseti olak­šanje, da bi se iste tegobe nakon par sati ponovo javile. 
Pri prijemu svestan orijentisan, afebri­lan, bledo-sive boje, slabije uhranjen. Trbuh je lako bolno osetljiv na palpaciju u epigastrijumu i paraumbilikalno levo, 

Slika 1 -Filiformno, segmentno suženje u trecem delu duodenalnog venca u dužini od 3 srn. Prekid kontura zidova tog dela sa zbri­sanim crtežom reljefa sluznice u ugašenom 
peristaltikom 


Prikaz slucaja:  
Slika 2 -Isti slucaj. Proširenje dela duode­ 
Bolesnik M. K. 70 godina,  br. istorije  numa pred preprekom. Lakunarni defekti na  
bolesti 1370/76, primljen je u  kliniku  krajevima suženog dela duodenuma  

I<arcino111 duodenun1a infrapapilarne lokalizacije 153 
meteoristican. Jetra i slezina ne prelaze rebarne luke. 
Kod bolesnika je za vreme hospitaliza­cije sprovedeno opsežno klinicko ispitiva­nje. Biohumoralni sindrom je sem ubrza­ne sedimentacije (SE 45/87) i anemije la­kog stepena u granicama normale. Labo­ratorijski pregled stolice radjen je tri puta i uvek je bila prisutna krv u stolici. Ocuvana prolaznost žucnih puteva je po­tvrdjena nalazom žucnih pigmenata u sto­lici. 
Rendgenski pregled gastroduodenuma je pokazao koncasto suženje treceg dela duodenalnog venca, sa prekidom konture i bez refljefa sluznice uz proš•irenje duo­denuma pred preprekom. 
Nakon radiološkog pregleda izvršena je fibro-gastroduodenoskopija. Duodenosko­pijom je vidjena vegetantno ulcerozna tu­mefakcija velicine 2 srn u infrapapilar­nom delu duodenuma, koja sužava nje­gov lumen i infiltruje zid pretvarajuci taj deo u rigidnu cev. 
U toku fibro-duodenoskopije uzet isecak za patohistološki nalaz. 
Patohistološki nalaz: 
Manje grupice malignih epitelnih celija pseudoglandularnog izgleda sa pojacanim !ucenjem sluzi. 
Zaklju.ak: Adenocarcinoma gelatinifor­me (Prof. Dr. M. Arambašic). 
Diskusija. -Primarni duodenalni kar­cinom se pre ere primene fibroendosko­pije teško mogao utvrditi bez laparato­mije. 
Odredjeni klinicki simptomi od kojih su neki bili prisutni i u prikazanom slu­caju, mogu pobuditi sumnju na malig­nom duodenuma. To su znaci crvene ob­strukcije sa anoreksijom i povracanjerp, prisutna, najcešce okultna krv u stol'ici sa propratnom anemijom i abdominalrii bol koji obicno potice od infiltracije tu­mora u parijetalni list peritoneuma. Ob­struktivna žutica ne mora biti prisutna kada je karcinom lokalizovan van papile, kao što je u našem slucaju nije ni bilo. 


Slika 3 -Patohistološka slika materijala uzetog pri fibroduodenoskopiji. Maligne epitelne celije pseudoglandularnog izgleda sa pojacanim lucenjem sluzi 
Seric M., B. Goldner, M. Lalic, M. Bulajic i M. Arambašic 
Radiološki nalaz može biti sugestivan kao u prikazanom slucaju. Teškoce kod radiološkog pregleda treceg dela duode­nalnog venca poticu i od toga što je on smešten iz korpusa želuca, pa se obicno teško izdvaja na snimku. Sem toga i dru­ge maligne pramene kao što su primarni limfosarkom duodenouma i okoline, infil­trativna invazija karcinoma pankreasa u duodenum, primarni malignom choledo­chusa mogu dati slicnu radiološku sliku duodenalnog suženja. 
Ako se pri proceni klinickih, laborato­rijskih i radioloških nalaza postavi sum­nja na malignu duodenalnu stenozu, fi­broendoskopija ce uz ciljanu biopsiju kao u prikazanom slucaju dati preoperativnu potvrdu ne samo postajanja vec i prirode malignog oboljenja. Time se ujedno i olakšava izbor hirurške metode lecenja koja jedino ima smisla u ovakvim sluca­jevima. 
Zakljucak. -Uobicajenim radiološkim metodama postavljena je dijagnoza ma­l'ignoma duodenuma infrapapilarne loka­lizacije. Nalaz je bio potvrdjen fibroduo­denoskopijom, a histološki pregled uze­tog materijala ukazao je na vrstu malig­nog oboljenja -karcinom. 
Otkrivanje i verifikacija karcinoma in­frapapilarne lokalizacije u duodenumu je multidisciplinarni rad, mada radiološki pregled ostaje kao nezamenljiv dijagno­sfr.ki postupak. 
Summary 

INFRAPAPILARE DUODENAL CARCINOMA 
In the present paper the autors have re­ported a very rare case of infrapapilare duo­denal carcinoma. Diagnosis have been based on radiological method of examination certi­fied with fibro-gastroduodenoscopical and hystological findings. 
Literatura 

l. Bocus, H.: Gastroenterology, Sec. Ed. Vol. II WB Saunders Co, Philadelphia-Lon­don, 1969. 
2. Edmon, P.: Duodenal Cancer, Acta. Chir. 

Scand., 1973, 139, 759-762. 
3. 
Brenner, Rl., Ch. Brown.: Primary carci­noma of the duodenum: Report of 15 cases. Gastroenterology, 29, 189-198, 1955. 

4. 
Moss, M. W., P. M. McCart, G. Juler, 



R. D. Miller and I. Calif: Primary adenocar­cinoma of the duodenum, Arch. Surg. 1974, 108/6, 805-807. 
5. Kleinerman, J., K. Yardumian, and H. T. 

Tamaki: Primary carcinoma of the duode­num, Ann. Lnter. Med. 1950, 32, 451-456. 
6. Friesen, S, R., A-S. Hermreck and F. A. 

Mantz: Glucagon, gastrin, and carcinoid tu­mors of the duodenum, pancreas and sto­mac: polypetide »apudomas« of the foregut. Amer. J. Surg. 1974, 127/1, 90-101. 
7. 
Grosdidier, J., B. Richaume and P. Feu­gier: Cancer primitive de l'angle D,-D, chez une femme de 30 ans. Sem. Hop. (Paris), 1971. 

8. 
Dencer, H.: Evaluation of operative bio­psy periampullary tumors. Acta. Chir. Scand. 1972, 138, 190-194. 

9. 
Corent, A., B. Debesse, J. Ph. Barbier and F. Carnot: Carcinoma of the third part of the duodenum presingt with anemia. Sem. Hop. (Paris), 1974, 50/52-53, 3167-3174. 


Adresa autorice: Dr. Marija šeric, radio­log, Interna klinika »B«, 11000 Beograd, Ul. Dr. Subotica br. 13. 
ONKOLOšKI INšTITUT, LJUBLJANA 


RENDGENSKA DIJAGNOSTIKA FUNKCIJONALNE INKONTINENCIJE MOKRACNE BEšIKE I PROCENA USPEHA OPERACIJE 
Klanjšcek G., S. Havlicek 
Sažetak: U clanku opisane su glavne promene, koje se mogu rendgeno­loški ustanoviti pomocu cistografije sa metalnim la1ncicem kod bolesni­ca s inkontinencijom mokracne bešike. Podvucen je znacaj rendgenske dijagnostike insuficijencije pre operacije kao i procena uspeha opera­cije same. Rendgenska dijagnostika je vrlo znacajna i neophodno po­trebna metoda u dijagnostici i pracenju lecenja inkontinencije mokrac­ne bešike kod žena. Rendgenska pretraga može se ponavljati i tirne pratiti tok bolesti. 
UDK 616.62-008.222-073.7 

Deskriptori: radiologija, mokracna bešika, urinska inkontinencija, rendgenska dijagnostika 
Radiol. lugosl., 2; 155-158, 1977 

L J 
Uzroci •inkontinencije mokracne bešike poznati su. Radi se o kombinaciji razli­citih povreda dna male kadice odnosno njezinih sastavnih delova, pre svega mi­š"ica i vezivnog tkiva. Osnova »stress in­kontinencije« jeste slabost i popuštanje dna male karlice, što ima kao posledicu nekontrolisano oticanje mokrace kod pri­tiskanja, kašlja, dizanja tereta itd., a u težim slucajevima cak i u mirovanju. 
Rendgenolog mora na osnovu snimaka da oceni stanje stress inkontinencije pre operacije i posle nje. Rendgenski nalaz od bitne je pomoci takoder kod izbora indikacija za operacijoni zahvat. Dovolj­nom sigurnošcu naime možemo rendge­nološki oceniti i stepen inkontinencije te uspeh same operacije. 
Rendgenska pretraga jednostavna je i bolesnice je vrlo lako podnose. Upotreb­ljavamo metod cistografije sa lancicem. 
Kontrast u kofr.::ini 150 do 300 ml uštrca­vamo kroz katetar. Kao kontrast služi nam obicno Urotrast ili Urovison 60 Ofo. što je inkontinencija izraženija •ili teža, to manje kontrasta možemo bolesnici dati. U svim težim slucajevima naime kontrast rano pocinje curiti iz bešike protiv volje bolesnice, koja može zadržati toliko manje kontrasta koliko je inkon­tinencija jaca. Slikamo u dva pravca, naj­pre u mirovanju, zatim za vreme priti­skivanja odnosno mikcije. Služimo se sa­mo A-P projekcijom i snimanjem sa stra­ne t. j. u L-L projekciji. Polukose snimke ne cinfo10, jer smo došli do ubedenja da pomocu njih ne možemo poboljšati rend­gensku dijagnostiku. Prema našim isku­stvima podaci dobiveni pomocu snimaka u dve osnovne projekcije, koje su oko­mite jedna na drugu, dovoljni su. Metalni lamcic pokazuje nam tok uretre, njezin 

Rad primljen 14. 3. 1977 pocetak i kraj odnosno njezinu dužinu. 
Klanjšcek G., S. 1-Iavlicek 
Kod cistografije sa lancicem treba da posmatramo i izmerimo sledece prome­ne: 
l. kolicinu kontrasta u ml -ob'icno od 150 do najviše 300 ml, ovisno od stepena inkontinencije, 
2. 
oblik mokracne bešike, 

3. 
oblik dna bešike, 

4. 
dorzalni uretro-vezikalni ugao, 

5. 
kranio-kaudalnu dužinu uretre, 


6. 
»otstupanje« vrata mokracne bešike od dorzalno-kaudalnog ;ruba simfize (pod nazivom »vrat« bešike podrazumeva se veziko-uretralni prelaz). 


Neki strani autori, narocito nemacki (1, 2), pridaju veliko znacenje udaljenosti izmedu »vrata« bešike i kaudalnog ruba sednjace (os ischii). Ovaj razmak po miš­ljenju pomenutih autora kao i po našim podacima kraci je kod inkontinentnih ne­goli kod zdravih žena, a kod mikcije · još 
se više skrati. Taj znak medutim mi ne ocenjujemo niti merimo iz razloga, što zbog razli:titog stepena punjenja bešike ovaj je razmak nemoguce tacno oceniti, pa su rezultati nepouzdani. Sve potrebne podatke možemo naime dobiti pomocu drugih vec spomenutih merenja koja su po našem mišljenju bolja i tacnija. 
Kod cistografije sa lancicem napravimo najpre snimku u antero-posteriornom pravcu, u mirovanju. Odmah iza toga po­novimo slikanje u istom pravcu za vre­me pritiskanja. U slucajevima s inkonti­nencijom mokracne bešike izmedu obe slike postoji znatna i bitna razlika. Dno bešike menja svoj oblik. Dok dno bešike 
kod zdrave žene ima oblik kaudalno (na dole) okrenute kupole, to kod inkonti­nencije za vreme mikcije dobija oblik ko­nusa, ciji je vrh okrenut na dole (kau­dalno). U isto vreme dno bešike se kod inkontinencije spusti, a dužina uretre istovremeno se skrati odnosno srnanji. Ovo skracenje uretre iznosi obicno 1 cm i više, n. pr. od 4,5 na 3,5 cm. što vece je ovo skracenje, to je jace izražena inko:n­t,
inenoija. Ovaj rendgenološki znak po na­šem je mišljenju jako pouzdan i dosta 
SKICA 1 

KOVINSKA VERIŽICA 
normalno inkontinenca 
KOVINSKA ZNACKA OB ZUNANJEM ORIF. URETRE 

Skica 1 -šematski prikaz mokracne bešike u mirovanju i za vreme pri tiskivanja ili po­kusa mikcije. Dno bešike dobija oblik konu­sa na dole. Dužina uretre se za vreme mik­ci.i_e ili pritiskivanja skrati za 1 cm ili više. Dno mokracne bešike, uretra i vanjski ori­ficijum uretre markirani su metalnim lanci­
cem i znackom 

SKICA h SKICAH 



Skica 2 a -šematski prikaz mokracne beši­ke sa strane. Dorzalni uretro-vezikalni ugao 
iznosi normalno 90-100° Skica 2 b -šematski prikaz mokracne beši­ke kod inkontinencije. Dorzalni uretro-vezi­kalni ugao može dostici do 1800. Dužina uret­re se skracuje. Vrat mokracne bešike se uda­
ljava od donjeg ruba simfize 

važan, jer nam omogucava ocenu stupnja inJmntinencije (skica 1). 
Na snimcima sa strane -latern-late­ralno -dobivamo još više podataka. Po­novo možemo izmeriti kranio-kaudalnu 
dužinu uretre i ustanoviti spuštanje dna bešike za vreme mikcije. 
Najpouzdaniji podatak sa latern-late­ralne cistografske rendgenske snimke je­ste dorzalni uretro-vezikalni ugao, koji u mirovanju iznosi oko 90 do 100 °. Kod in­
Rendgenska dijagnostika funkcionalne inkontinencije mokracne. 
SKICA l o 
SKICA l b 





NORMALNO 

Skica 3 a -šematski prikaz vrata mokracne bešike napram donjem rubu simfize kod 
normalnog stanja Skica 3 b -šematski prikaz udaljavanja vr.ta mokracne bešike od simfize i spušta­nje dna bešike. Dorzalni uretro-vezikalni 
ugao se izravnava 

kontinencije u težim slucajevima može biti uvecan vec u mirovanju, a još više se on poveca za vreme mikcije. U teškim ili krajnjim slucajevima ovaj ugao može da dostigne cak vrednosti oko 180 °. Po­sle uspele operacije inkontinencije ovaj se dorzalni uretro-vezikalni ugao u naj­više slucajeva jako smanji i može pasti cak •ispod 90 °, no u svakom slu-:aju on ne prelazi granice pravog ugla (skica 2a, b). Na snimcima sa strane dobijamo još je­dan drugi važan podatak. Možemo naime izmeriti »otstupanje« -udaljavanje »vra­ta« bešike od dorzalno-kaudalnog ruba simfize (2). Ovaj znak doduše nema apso­lutne vrednosti; on medutim postaje veo­ma znacajan, ako usporedujemo udalje­nost vrata od simfize u mirovanju, za vreme mikcije i najzad pre operacije i posle nje. Uvecanje udaljenosti vrata be­šike uvek je praceno spuštanjem dna be­šike. Uvecanje udaljenosti za vreme mik­cije znak je teže insuficiencije mišica dna male karlice i pubovezikalnih liga­menata -pre svega zbog oslabljenh mi­s1ca i razvucenih veza u ovom predelu (skica 3a, b). 
Podizanje uretro-vezikalnog prelaza od­nosno vrata mokracne bešike možemo da­kle nakon operacije dokazati merenjem dorzalnog uretro-vezikalnog ugla istovre­meno s odredivanjem smanjenja ugla na­giba uretre od vertikale i dizanja dna bešike same. 
Sve opisane rendgenološke pretrage po­kažu nam tako normalno stanje, kako stepen inkontinencije kao i uspeh opera­cije. Svakako su najvažnije slike sa stra­ne (latero-lateralne), jer nam baš te snim­ke daju najviše podataka, najtacnije me­re i najpouzdanije su (5). 
Rendgenska dijagnostika je dakle ne­ophodno potrebna pomocna metoda u di­jagnostici i lecenju stress inkontinencije mokracne bešike. 
Summary 

DIAGNOSTIC RADIOLOGY OF THE BLAD­DER FUNCTIONAL INCONTINENCE 
The functional incontinence of the bladder -the so called »stress incontinence« is the result of the weakness or damage of the mu­scles and ligaments on the bottom of the small pelvis. The radiologist must find out the signs and the stage of the incontinence bf:cfore the operation. After operation, the success of the treatment or the operation is examined by radiological examinations. The »chain cystography« with X-raying in two directions -in the state of rest and during the stressing or micturition -is used as the radiological diagnosis of the incotinence. The main · signs watched during the X-ray exa­mination are as follows: the shape of the whole bladder, the shape of the bottom of the bladder, the cranio-caudal length of the urethra, the dorsal urethro-vesical corner, and the changing distance between the »neck« of the bladder and the symphysis. The estimation of the incontinence depends also on the capacity of accepting the con­trast substance; a normal bladder has the capacity of about 300 ml, an incontinent bladder has a smaller one corresponding with the stage of the illness. The radiologic diagnostic method is indispensable for the treatment of incontinence of the bladder in women. The examination can be repeated se­vera! times to follow up the development of both, disease and treatment. 
Klanjšcek G., S. Havlicek 
Literatura 

l. Kremling H.: Zur Diagnostik bei funk­tioneller Harninkontinenz. Zbl. Gynak. 83, 1792, 1961. 
2. 
Kremling H.: Zur Rontgendiagnose der Harninkontinenz. Geburtsh. Frauenheilk. 20, 633, 1960. 

3. 
Ki.imper H. J., K. Semm: Die Blasenin­kontinenz aus gynakologischer Sicht. Urolo­ge B 10, 55, 1970. 

4. 
Lazarevski M. et al.: Colpocystography in cases of genital prolapse and urinary stress incontinence in women. Amer. J. Ob­stet. Gynec. 122, 704, 1975. 


5. Stamey T. A., A. J. Schaeffer, M. Condy: Clinical and roentgenographic evaluation of endoscopic suspension of the vesical neck for urinary incontinence. Surg. Gynec. Ob­stet. 140, 355, 1975. 
Adresa autora: Doc. dr. G. Klanjšcek, On­kološki inštitut, Vrazov trg 4, 61000 Ljublja­na. 
L J 
ORTOPEDSKA KLINIKA -KLINicNI CENTER LJUBLJANA 


PUNKCIJA DISKUSA IN DISKOGRAFIJA 
Popovic J., L. Tabor 
Povzetek: Funkcija diska in diskografija za diagnostiko degenerativnih sprememb diska je manj uporabljena metoda kot so druge. Nujna je pri intradiskalni aplikaciji kortizonskih preparatov ali encimov, pri zdravljenju degeneracije diskusov. 
V normalni diskus lahko vpeljemo 0,5 do 0,7 ccm tekocine. Pri degenera­tivnih spremembah je možno vpeljati vec kot toliko tekocine. Kolicina tekocine nam pokaže stopnjo degeneracije. Pri vpeljavi tekocine bolnik zazna pojacanje svojih prejšnjih bolecin. Pri vpeljavi kontrastnega sred­stva dobimo razlicne oblike sence, ki pokaže normalni diskus, degenera­tivne spremembe ali hernijo diskusa. 
UDK 616.721.-079 

Deskriptorji: ortopedija, intervertebraLni disk bolezni, diagnostika, radio­
grafija, punkcije 

Radiol. lugosl., 2; 159-165, 1977 

Uvod. -Punkcijo diska in diskografijo je prvi opravil Schmorl (1928) na trup­lih, da bi proucil sestavo pulpoznega jed­ra. Imenoval jo je nukleografija •in ta termin se ponekod uporablja še danes. Pravilnejši izraz je diskografija, ker se pri degenerativnem procesu ne da natan­ko diferencirati jedra od obroca, kažejo pa se patološke spremembe v celotnem disku (fisure, razpoke). D'iskografijo za diagnozo degenerativnih sprememb inter­vertebralnega diska je na živem cloveku prvi izvedel švedski rentgenolog Lind­blom (1948). Takole pravi: »Diagnosticna punkcija diska z injiciranjem kontrastl nega sredstva pokaže rupturo ali protru­zijo. ce postane obicajna ishialgicna bo­lecina mocnejša pri injiciranju, pomeni, da je punktiran disk tisti, ki je odgovo­ren za kompresijo korenine ali živca. Zdi se, da je metoda zelo pomembna.« Zara­
clanek prispel 10. S. 1977 
J 

di tehnicnih težav pa avtor ni pogosteje uporabljal te metode. 
Kmalu za njim so diskografijo upo­rabljali in opisovali številni avtorji. Pri nas uporablamo diskografijo kot preisko­valno metodo pr.i degenerativnih spre­membah v disku od leta 1972. Pri vseh avtorjih, ki zdravijo degenerativne spre­membe v diskih z diskopunkcijsko meto­do, je to glavna preiskava, zato je vedno obvezna. Do redko katere metode pa imajo avtorji takšna protislovna stališca -od popolnoma odklonilnega stališca pa do trditev o skoraj popolni zaneslji­vosti in varnosti. 
I. Tehnika pri punkciji lumbalnih di­skov. -Vecina avtorjev svetuje bocni položaj, drugi. pa položaj na trebuhu, pri ·.:emer podlagajo pod trebuh svitek, da bi upognili hrbtenico. Pri nas uporabljamo položaj na desnem ali levem boku (s1i­ka 1) s podloženim lumbalnim predelom 
Popovic J., L. Tabor 
in s skrcenima kolenskima in kolcnima a) Transduralni pristop sklepoma do 90 ° . 
Igla se vpelje po srednji liniji, kot pri Pristopi za punkcijo diska so možni lumbalni punkciji med procesus spino­št,irje: (slika 2) zusi in gre skozi duralno vreco v disk. 

Slika 1 -Položaj bolnika za punkcijo diska in diskografijo 

Slika 2 -Pristopi za punkcijo diska 

Punkcija dislrnsa in diskografija i61 
Ko predremo fibrozn obroc, se cuti kot vpad v disk, igla nato lažje drsi po di­sku. Pravilen položa igle kontroliramo na zaslonu elektronskega ojacevalca. Globi­na mora biti približno v sredini diska ali malo bolj dorzalno, med srednjo in zadnjo tretjino v stranski projekciji, v anteroposteriorni projekciji pa mora igla stati v sredini diska. Zmeraj je treba kontrolirati obe projekciji. ce gre igla po sredini, ne prizadene korenine. Ta pristop je možen samo za zadnje tri lumbalne di­ske, mogoce je namrec, da je zaradi spre­menljive višine konusa medula spinalis že v višini drugega diska. 
b) Periduralni pristop 

Igla gre 1-1,5 cm lateralno od proce­sus spinozus z zdrave strani hrbtenice. Nato gre navzdol medialno, po medialni površini intervertebralnega sklepa in po periduralnem prostoru med duralnim mešickom in korenino ter vpade v disk. Ta pristop je dober pri širokih interver­tebralnih diskih in ozkem duralnem me­šicku. Najlažje je izvedljiv pri punkciji diska Ls-S1. 
c) Lateralni pristop 

Igla mora biti daljša kot pri prejšnjih dveh pristopih, dolga približno 18 cm. Vbod napravimo 8-10 cm od srednje li­nije takoj nad cristo iliaco in pod kotom 45 ° . Igla gre spredaj od procesus trans­verzusom v disk. Potovanje igle kontrol'i­ramo pred elektronskim ojacevalcem. Ta pristop je možen kot edini za diske, ki ki so nad corpusom L2, kjer je že hrbte­njaca. 
c) Operativni pristop 

ce pri eksploracij'i lumbosakralne hrb­tenice pod sumom na hernijo disci ne najdemo hernije, svetuje Osna (1962) di­skografijo za dolO'.itev višine lezije za casa operacije. 
V nekaterih primerih se punkcija di­ska ne posreci, in sicer predvsem zaradi anatomskih posebnosti diska. Lateralni pristop se ne posreci pri zelo širokih processus transversus, dorzalni se ne po­sreci, kadar je arkus zelo širok, ko veli­ki osteofiti preprecujejo pristop in ko je zoženje diska tako veliko, da prakticno ni intervertebralnega prostora. Vcasih, ce je disk popolnoma degeneriran in fibro-
.. 
--: 
, f' .. f, .. 
.. r,",. ..... 
, 
.o , "' 
'. , ' .... , .... ' 





"' .· 


Slika 3-Pravilen položaj igle pri punkciji 
diska 


Slika 4 -Po kontroli igel v dveh projekcijah 
injiciramo kontrast 

162 Popovic J., L. Tabor 
ziran, ne moremo 1nJ1cirati tekocine, tudi ce vpeljemo iglo. Obicajno je najtežja punkcija diska Ls-S,. 
Iglo vpeljemo v disk brez sile. ce se igla nasloni na telo vretenca, jo moramo izvleci ter pregledati njeno prehodnost s fiziološko raztopino, potem jo ponovno uvedemo ter spremenimo smer. Zaželeno je, da punktiramo disk samo enkrat, ker se z veckratnimi vbodi lahko pokvari di­skografska slika. Najboljši položaj igel je na anteroposteriorni projekciji v sre­dini, v stranski projekcij"i pa med sred­njo in zadnjo tretjino diska, to je na me­stu pulpoznega jedra (slika 3). ce igla ne stoji tako, jo je potrebno korigirati. šele ko je v pravilni legi, uvedemo v disk kon­trastno sredstvo. (Slika 4.) 
Za diskografijo se uporablja enaka kontrastna sredstva, v vodi topna jodna kontrastna sredstva kot za mielografijo. Mi uporabljamo Conray 60 in Rompa­con 280. 
II. Podatki, dobljeni s punkcijo diska 
a) Prostornina diska 
Izraz prostornina diska pomeni kolici­no možne vbrizgane tekos':ine v disk. Pri zdravih diskih pri punkciji ni možno uve­sti vec kot 0,5-0,7 ccm tekocine v lum­balnem predelu. Pri degenerativnih spre­membah se perinuklearna votlina pove­ca. cim bolj so izražene fisure fibroznega obroca, tem vec tekocine je možno uve­sti v disk. Prostornina se pri tem poveca na 1-2 ccin, pri popolni rupturi diska pa tudi za vec ccm, ker tekocina izteka iz diska. 
Vprašanje votline v disku je zelo spor­no De Seza in Levernieux (1952) trdita, da je to perinuklearna špranja, ki dovoli uvesti tekocino pri punkciji. Razpoke di­ska pa so po pravilu vezane s to peri­nuklearno špranjo in tvorijo tako naj­razlicnejše figure in oblike, ki nastanejo, ker se tekocina po zakonih hidrodinami­ke razteka po njih. 

Drugi avtorji (Erlacher 1952) trde, da v disku niso nikoli mogli ugotoviti votli­ne. Ti avtorji pravijo, da tekocina, ki jo uvedemo pri punkciji difundira in se ab­sorbira v pulpozni masi. Osna (1962) me­ni, da sta mogoca oba mehanizma. 
Kakor koli je že, v vsak disk je mogo­·s':e uvesti doloceno kolicino tekocine in ta kolicina kaže stanje diska. Zato tudi termin »prostornina diska« najbolj ustre­za. 
V normalen disk je torej mogoce inji­cirati 0,5-0,7 ccm tekocine. ce hocemo spraviti vanj še vec tekocine, nam poriva bat injekcijske brizge nazaj. To je znaci­len znak za normalen disk. cim bolj je izražen degenerativni proces, tem lažje in brez vsakega upiranja uvedemo kontrast­no sredstvo. Vec kot 2 ccm tekocine, ki jo lahko vbrizgamo v disk kaže na pro­laps diska in iztekanje tekocine iz njega. 
Hirsch (1951) trdi, da je na podlagi sa­mo tega podatka mogoce sklepati o de­generativnem procesu. Osna (1962,) na podlagi operativnih rezultatov pravi, da je to res v 87,5 Ofo. Visok odstotek govori 
o veliki diagnosticni vrednosti danega te­sta. 
b) Reprodukcija klinicnih simptomov 

Lindblom (1948) je ugotovil, da tekoci­na •injicirana v disk velikokrat povzro·:i bolecino. Opazil je, da je bila procedura neboleca, ce je bil disk normalen. Boleci­na je nastala v glavnem pri inj,iciranju te­kocine v degenerirani disk. Vcasih je pre­hod igle cez posteriorni longitudinalni li­gament bolec, kot da bi se dotaknili ab­scesa. 
Glavna lastnost •izzvane bolecine je, da potencira bolecino, ki jo bolnik že ima. Bolnik ponovno zacuti hujšo atako svoje bolecine. Za diagnostiko je najvažnejše to, da bolnik »zazna svojo bolecino«. S tem lahko ugotovimo število prizadetih diskov, ki so vzrok bolecinskega sindro­ma in ugotovimo, kateri disk je vzrok te ali one simptomatike. 
Punkcija diskusa in 
c) Diskografska sl'ika 

Normalen intervertebralni disk ni rent­gensko zaznaven. Ko uvedemo kontrastno sredstvo v disk, vidimo v njem elemente in lahko sklepamo o njegovem stanju. Rentgensko sliko moramo napraviti takoj po injiciranju kontrastnega sredstva. že cez pol do tricetrt ure se po naših do­gnanjih zacne kontrastno sredstvo izgub­ljati v lumbalnem predelu, senca postane necista. cez dve do tri ure se kontrastno sredstvo docela razgubi in ga v disku n•i vec videti. Diskogram pokaže tole: 
-položaj in velikost pulpoznega jedra 

-obstoj fisur, delnih in popolnih rup­tur v fibroznem obrocu 
izbuhnjenje diskov. 

Tako je diskografija v nasprotju s pre­gledno retgensko sliko, na kateri so vidni v glavnem posredni podatki o degenera­
oblika kroglice ali elipse 
oblika obratne ­crke C 
oblika crke H 

oblika gumbnice 

Slika 5 -Normalna diskografska slika 

diskografija 163 
ciji diska, in mielograf'ijo, ki pokaže sa­mo enega izmed pogostnih pojavov dege­neracije diska -to je hernijo diska, »metoda, ki neposredno signalitira pato­loški proces diska« (Osna 1962). 
Na normalnem diskogramu je vidna samo senca pulpoznega jedra. Opazovali smo razlicne oblike -kontrastne sence: okrogle, v obliki crke C z odprtimi kraki naprej, nazaj ali na stran, ali kot vzpo­redni senci, ki gresta v smeri hrustanc­nih plošc in se združita z vertikalno sen­co v obl'iki gumbnice. Vcasih je senca v obliki crke H, vcasih homogena, vcasih pa bolj pik;:asta. Ta ali ona oblika sence kontrastnega sredstva nima niti diagno­sticnega niti prognosticnega pomena. Po­men pa ima velikost te sence. Pulpozno jedro zavzema obicajno tretjino diamet­ra diska. Vsako povecanje te sence gre na racun degenerativnih sprememb. 

Popovic J., L. Tabor 
zacetne degenerativne 
spremembe 
protruzija dorzalno __ _ 
prolaps dorzalno __ _ 

Slika 6 -Patološka diskografska slika 
Pri degenerativnih spremembah v di­sku je za diskografsko sliko znacilno iz­ginjanje specificne nuklearne sence, kon­trastna senca se poveca, ker pronika lmn­trast v razpoke fibroznega obroca. Senca kontrastnega sredstva dobiva najrazlic­nejše oblike; to je odvisno od smeri, ve­likosti in števila razpok v diskusu. Pd po­polnih .razpokah diska v,
idimo kontrastno senco pod dorzalnim londitudinalnim li­gamentom (protruzijo), ali pa nastane perforacija v ligamentu (prolaps), kon­trastno sredstvo gre v vertebralni kanal. Razširi se po epiduralnem prostoru na­vzgor ali navzdol. 
III. Pomen diskografije. -V diagno­stiki degeneracije diska je ta metoda najdragocenejša. Kljub temu ne bi bilo 

Slika 6 a -Zgornji diskus kaže izražene de­generativne spremembe, spodnji pa hernijo diskusa 
pravilno, ce bi jo imeli za glavno in vo­dilno metodo pri diagnostiki tega tako razširjenega obolenja. Ne mislimo, da bi bilo pametno svetovati, naj bi bila disko­grafija splošno diagnosticna metoda. Kl'i­nicne in druge preprostejše rentgenske metode pregleda popolnoma omogocajo napraviti diagnozo. Punkcija diska in di­skografija imata prav tako omejen po­men kar zadeva •indikacije za operativno zdravljenje. 
O indikacijah za operac110 in o casu kdaj operirati se rešuje predvsem na osnovi klinicne slike in klinicnega pote­ka obolenja. Glavni pomen diskografije je pri odlocitvi za zdravljenje degenera­cije diskusov z direktno uvedbo v diskus kortizonskih preparatov, oziroma enci­n1ov. 

Punkcija cliskusa in diskografija 165 

Slika 7 -Zgornji diskus je normalen, spod­nji diskus kaže hernijo diskusa z izlivom kontrasta 
Surnma ry 
PUNCTURE OF THE DISC AND DISCIGRAPHY 

The puncture of the disc is less frequently used in the diagnostics of the degenerative changes of the intervetebral disc. It is, how­ever, essential when intradiscal application of cortisone or enzymes is to be made for therapeutic purpose. 
From 0,5-0,7 ml of fluid can be injected into a normal disc, more than that, when degenerative changes are present, the quan­tity of injected fluid being directly propor­tional to the degree of degenerative changes. The patient usually perceives exacerbation of his previous pain at the tirne of the injec­tion. The configuration of the injected con­trast medium may be diagnostic for a nor­mal disc, for degenerative changes or for herniation of the disc. 
Literatura 

l. Erlacher, P. R.: Nucleography. J. Bone Joint Surg. 34-B, 204, 1952. 
2. 
Hirsch, C.: Studies on the mechanisrn of low back pain. Acta Orthop. Scand. 20, 262, 1951. 

3. 
Lindblom, K.: Diagnostic puncture of in­tervertebral disc and sciatica. Acta Orthop. Scand. 17, 231, 1948. 

4. 
Osna, A. I.: Primenenije punkciji diska i diskografiji v diagnostike degenerativnih procesov pojasnicnih mešpozvonkovih dis­30, 1962. 

5. 
Schmorl, G.: -Ober die patologische Ana­tomie der Wirbelbandscheiben. Beitr. Klin. Chir. 151, 360, 1928. 

6. 
Sede de, S., Levernieux, I.: Les acciden ts de la discographie. Re. Rhum. 19, 1027, 1952. 


Naslov avtorja: As. dr. Janko Popovic, Or­topedska klinika, 61000 Ljubljana, Zaloška 9. 




.ltktv0-nabao.a 

SPECIALIZIRANO TRGOVSKO, ZVOZNO-UVOZNO PODJETJE 
Z ELEKTROTEHNicNIM MATERIALOM, 
LJUBLJANA -TITOVA 40, P. O. 

Predstavništva: Beograd, cct-:ak, Novi Sad, Zagreb, Rijeka 
nudi pod ugodnimi pogoji elektrotehnicni material 111 opremo vseh jugoslo­vanskih proizvajalcev. 
lzvaža in uvaža ves elektrotehnicni material in opremo ter opremo za inch.i­strijo. 
Zastopa tuje firme: CATU Bagneux, SCHRACK -Wein. 
r 7 
HIRURšKA KLINIKA »DR. BLAGOJE KOVAcEVIc«, ODSEK žENSKE UROLOGIJE, SARAJEVO 
MOGUCNOST PRIMJENE FLUORAGRAFIJE KOD DETEKCIJE URINARNE KALKULOZE 
Dukic S. 
Sadržaj: Uvodenje fluorografije kao dijagnosticke metode pretrage u masovnom ispitivanju urinarne kalkuloze predstavlja najjeftiniji, naj­brži i najsigurniji nacin za otkrivanje asimptomatske i manifestne kal­kuloze koja se vodi pod mnogim drugim c\ijagnozama i omogucava pra­vovremeno lijecenje, profilaksu i metafilaksu iste. 
Provodenje svih ovih mjera bilo bi moguce stvaranjem clispanzera za urinarnu kalkulozu, koja je kao masovna socijalna bolest c\anas u po­rastu, posebno kod mladih osoba. 
UDK 616.63-003.7-073.7 

Deskriptori: radiologija, urinarna kalkuloza, clijagnostika, fluorosko­
pija, morbiditet 

Radio!. Iugosl., 2; 167-169, 1977 

Fluorografija je metoda indirektne rentgenološke fotografije. Slika nastaje prolaskom rentgenskih zraka kroz poje­dine organe, (na pr. kroz pluca) a snima 
se fotografskim aparatom. 

Na trecem internacionalnom kongresu fluorografije održanom u štokholmu 1958 godine, za ovu radiološku metodu pre­trage prihvacena je službena kratica RP­radiographiae. 
Masovna radiofotografija stanovništva je danas bez sumnje jedna od najboljih depistažnih metoda za otkrivanje nepo­znatih tuberkulozn•ih i mnogih drugih nespecificnih promjena na plucima i gru­dnom košu. 
Glavno podrucje primjene fluorografi­je je u masovnom snimanju pluca sta­novništva pojedinih regiona i zemalja. Fluorografija se takodje koristi kod ne­kih angioloških i tomografskih metoda 
Rad primljen 25. 3. 1977 
J 

pretrage gdje se koriste velike kolicine filmskog materijala, te u traumatologiji i kod operativnih zahvata na plucima. 
Mjesec dana nakon otkrica rentgeno­vih zraka (decembar 1895 g.) Italijani Ba­telli i Garbasso su u casopisu »Il nuovo cimento« opisali uredaj za fluorografsko snimanje. Za rutinsko snimanje pluca prvi puta je primjenio fluorografiju De Abreau 1936 godine u Rio de Janeiru. Holferder je boraveci u Brazilu upoznao tehniku fluorografskog snimanja 1938 1939 godine i sistematski snimio stanov­n•ištvo pokrajine Macklenburg (Njemac­ka) napravivši za godinu dana 900.000 snimaka. Tako je fluorografija zakoracila na teren Europe i ubrzo bila prihvacena u naprednim zemljama Danskoj, Norveš­koj, švedskoj i dr. 
Kod nas su prva snimanja fluorograf­skom metodom napravili 1940 godine Gvozdanovic i Ivancic, a prva snimanja pluca Gvozdanovic i Smokvina. 
168 Dukic s. 
Da bi se rješili neki tehnicki problemi snimanja slike na ekranu trebalo je da ;prnde skoro 40 godina. Aparati koji su imal1i klasicni format snimka 24 X 24 mm zamijenjeni su onim: koji imaju vece formate snimka 50 X 50 m, 70 X 70 mm, 100 X 100 m, a u najnovije vrijeme se koriste oni koji daju snimke formata 150 X 150 mm, a koj.i su ujedno i jako pregledni. Mada su nešto skuplji, bolji su jer daju više detalja. Gonadna doza iznosa. 0,3 mr po snimci što je 2 do 10 puta manje nego kod dijaskopije ali i 2 do 10 puta vece nego kod snimanja na snimku normalne veh.:ine. Pored ovoga fluorografija je brza i jeftina metoda radiološke pretrage. 
Na mogucnost korištenja iste u dija­gnostici urinarne kalkuloze navele su me ove cinjenice kao i više drugih mome­nata. 
Naime Bosna i Hercegovina spada u li­togena podru.:ja. U petnaestogodišnjem materijalu Hirurške klinike u Sarajevu zabilježeno je 4.480 slucajeva sa urinar­nom kalkulozom, ali ne postoje podaci o rasprostranjenosti iste po pojedinim re­gijama. Ovakve podatke nije moguce do­biti anketama na terenu, a još manje se mogu pribaviti korištenjem postojece evidencije u zdravstvenim ustanovama. Postojece stanje možda donekle ilustruje podatak da je slucajnim brojanjem jed­noga dana utvrdeno da na Urološkom od­jeljenju Hirurške klinike u Sarajevu od 60 pacijenata preko 50 % leži zbog kal­kuloze il'i njenih sekvela. 
Prema mnogobrojnim podacima iz svjetske literature kalkuloza je u porastu posebno kod mladih osoba. U SSSR-u (Gruzija) na 10.000 stanovnika ima 18 bolesnika, a u SAD (Južna Karolina) 19,2. 
Ovakva situacija, posebno u Bosni i Hercegovini, navela je na razmišljanje o mogucnosti korištenja fluorografije u de­tekciji urinarne kalkuloze. 
Prvi probrii snimci urinarnog trakta uradeni su u Zavodu za tuberkulozu BiH u novembru mjesecu 1975 godine. Pet osoba koje su se slucajno našle u Zavodu pristali su tada dobrovoljno na snimanje urotrakta. Snimke su uspjele iznad oce­kivanja. (Slika br. l.) 

Na dan 4 decembra 1975 godine ura­deno je fluorografsko snimanje kod 15 bolesnika koji su imali smetnje u smislu urinarne kalkuloze, a nešto kasnije kod još pet bolesnika. 


MoguCnost pri1njene fluoragrafije kod detekcije urinarne kalkul-oze 
Kao što se vidi na snimcima su dobro prikazane lumbalne lože i zdjelica mada ima i tehnickih nedostataka. Vec golim okom na snimcima se mogu vidjeti soli­tarni konkrementi, cak i manjeg promje­ra. Pri upotrebi kamera za c·itanje fluoro­grafskih snimaka koje povecavaju do 30 puta dobiju se slike normalne velicine urinarnog trakta (nativna snimka). Soli­tarne kamence prikazuje slika broj 2. 
Na snimkama se multipla i izljevna kalkuloza veoma jasno uocavaju. (Slika broj 3.) 
Prikazujuci prvih 20 bolesnika koji ni­su namjerno birani željeli smo da poka­žemo da je moguce otkriti urinarnu kal­kulozu fluorografskim snimanjem i da ujedno skrenemo pažnju na mogucnost uvodenja fluorografije kao pogodne me­tode u masovnoj detekciji urinarne kal­kuloze. 
Pared toga smatramo da bi bilo ne­ophodno organizovati dispanzersku služ­bu za urinarnu kalkulozu, što bi omogu­cilo rano otkrivanje as•iptomatske i ma­nifestne kalkuloze koje se danas vode pod raznim dijagnozama, kao i provode­nje profilakse, metafilakse i vodenje ne­ophodne evidencije. 


Slicna organizacija dispanzerske službe u razvijenim evropskim zemljama dala je jako dobre rezultate i omogucila da se na pr. sa prevencijom cistinske kalkulo­ze pocne još od najranijeg doba. 
Ovakav prilaz tretmanu urinarne kal­kuloze stvorio bi nove uslove i mogucno­sti za uspješnu borbu protiv ove sve pri­sutnije socijalne bolesti. 
Summary 
FLUOROGRAPHY IN URINARY 



CALCULOSIS DETECTION 

The rnain aim of the report is to show that the fluorography of the urinary tract can be used as the cheapest, the fastet ,and th. safest method in the asimpto­rnatic urinary calculosis diagnostic pro­cedure. The fluorography seems to be very helpfull in the early diagnosis of the urinary calculosis ant that gives the better chanses for its healing. The incidence of the urinary calculosis is steadily growi ng expe­cially arnong the young people and for that reason it is necesarry to establish the well organized system of dispensaries. 
Li teratura 
l. Black, D.: Renal disease. Blackwell Sci­entific Publ., Oxford 1972. 
2. 
Dirnitrijevic D.: Fluorografija i njene perspektive. Srpski Arh. Celok. Lek. 45, 432, 1947. 

3. 
Dukic S.: Fluorografija kao metoda u masovnom otkrivanju urinarne kalkuloze. 


3. 
Internacionalni simpozij urologa Jugosla­vije. Niš 1976. 

4. 
Fortic B.: Znacaj i metoda fluorologije. 


Narod. Zdrav. 12, 46, 1956. 
5. 
Gvozdanovic V.: Fluorografija i njezino znacenje za kolektivne preglede. Lijecn. Vjesn. 63, 513, 1941. 

6. 
Gvozdanovic V.: Naša iskustva sa fluo­rografijom. Lijecn. Vjesn. 69, 73, 1947. 

7. 
Medicinska enciklopedija. Br. 4. Leksi­kografski zavod FNRJ, Zagreb 1960. 

8. 
Wegelius C.: M. D. F. C. C. P. The future of mass chest dis. Chest 52, 286, 1967. 


Adresa autora: Dr. Svetozar Dukic, Ilidžan­ska cesta 38/111, 71000 Sarajevo, BiH. 




uredslra oprema radni Jrabineti pisaci stolovi uredslri ormani sedeci nameštaj 
LJUBLJANA mestni trg 10 

r 7 
ORTOPEDSKA KLINIKA -KLINicNI CENTER LJUBLJANA 
RENTGENSKA DIAGNOSTIKA LEZIJE INTERVERTEBRALNEGA DISKUSA BREZ UPORABE KONTRASTNIH SREDSTEV 
Tabor L., J. Popovic 
Povzetek: Opisana je funkcionalna anatomija lumbalne hrbtenice in na­drobnejši prikaz mehanizma lezije intervertebralnega diskusa. 
Podani so diagnosticni kriteriji, ki omogocajo razpoznavo in izmero okvare intervertebralnega diskusa iz preglednih slik in rentgenogramov funkcionalne preiskave lumbalne hrbtenice. 
UDK 616.721.1-073.7 

Deskriptorji: ortopedija, intervertebralni disk, intervertebralni disk bo­lezni, rentgenska diagnostika 
Radiol. lugosl., 2; 171-177, 1977 

L J 
Uvod. -Hrbtenica je segmentno gra­nuJeJo. Govorimo tudi o antefleksiji in jen organ. Anatomsko med seboj primer­retrofleksiji. V frontalni ravnini je možna ljive strukture se ponavljajo. Locimo ver­laterofleksija v levo in desno. Rotacija tebralni segment ter intervertebralni mo­v levo in desno stran poteka v transver­toricni segment. zalni ravnini. 
Vertebralni segment je razdeljen na te­Kaj oznacuje funkcionalno normalno lo vretenca in na nevralni lok s svojimi hrbtenico? procesusi. Motoricni segment tvori mo­-telesu daje trdnost in oporo. Pri po­bilno zvezo med vertebralnimi segmenti. jacanem tonusu in napetosti muskulature Rentgenološko je viden samo koš•.::eni predstavlja negiben zašcitni organ vertebralni segment, motoricni segment -po potrebi se spremeni v gibljiv or­pa predstavlja prazen prostor med dve­gan, k'i deluje kot elasticna vzmet ma vertebralnima segmentoma. -varuje analogno lobanji centralni 
Svojstvena znacilnost lumbalne hrbte­živcni sistem nice je, da je med dvema skoraj negib­-omogoca gibanje ljivima deloma aksialnega skeleta. Pri Na rentgenski sliki nevidni elementi 
tem sta pomembna transi torna segmen­(vezi, sklepne kapsule, hrustanec) tvorijo ta Th12 in Sl. skupaj s skeletom pas•ivni del. Temu na­sproti stoji hrbtna in trebušna muskula­
Gibanje lumbalne hrbtenice v sagitalni tura kot aktivni del. 
ravnini oznacujeta fleksija in ekstenzija Za gibljivost in staticno -dinamicno oziroma defleksija kot jo nekateri ime­

ravnotežje aksialnega skeleta ni bistvena clanek prispel 10. 5. 1977 samo anatomija segmenta v ožjem srni­
Tabor L., J. Popovic 
slu. Sem spadajo še druge strukture, ki so v višini segmenta oziroma nad in pod njim. 
Vsi elementi, ki so v sestavu enega seg­menta, predstavljajo anatomsko in funk­cionalno enoten, skladno grajen organ. 
Funkcionalna sposobnost hrbtenice je v precejšnji meri odvisna od interverte­bralnega diskusa. Vsaka sprememba di­skusa ima lahko za posledico funkcional­ne okvare hrbtenice. Intervertebralni di­skusi zavzemajo približno 1 h dolžine lumbalne hrbtenice. Disk se sestoj•i iz treh razlicnih delov: kartilaginoznih plošc, fibroznega obroca, in pulpoznega jedra. Kartilaginozne ploš·-':e pokrivajo centralni del telesa vretenca in se spre­daj ter lateralno dotikajo robne letve. Se­stoje iz hialinega hrustanca. Zdi se, da delujejo kot epifizni in sklepni hrusta­nec. 
Fibrozni obroc tvori trdo fibrokartila­ginozno oporo za fibroželatinozno pulpoz­no jedro. Sestoji iz serije koncentricnih lamel, katerih fibre potekajo poševno. Fibre razlicnih lamel so pod dolocenim kotom položene druga proti drugi. Spred­nji del obroca se prilega mocnem spred­njemu vzdolžnemu ligamentu. Zadajšnji periferni pripoj ni tako cvrst. Obroc je zadaj bolj prost in je na zadnji vzdolžni ligament manj trdno pripet. Obroc delu­je tudi kot ovoj za plasticno jedro. 
V lumbalni regiji zavzema jedro manj kot 1/t, vsega volumna diskusa. Jedro for­miranega intervertebralnega diskusa je napol želatinozne konsistence; mikro­skopsko sestoji iz proste trodimenzional­ne mreže kolagenih fibril. 
Intervertebralni diskus ima trojno funkcijo: 
-povezuje vretencna telesa med se­boj 
-dovoljuje gibanje med posamez­nimi vretenci 
-prenaša težo telesa. 

Zaradi teh funkcij ni cudno, da ima specificno strukturo in da je vse pogo-steje vzrok velikokrat dokaj zapleteni 
kl"inicni sliki. 
Tkivo diskusa je podvrženo zelo zgod­njim spremembam, kot le redko kateri organ. Vzroki za te zgodnje procese sta­ranja so v na:.:inu prehrane diskusa. Di­skus je braditropno tkivo, ki se prehra­njuje kot navajajo številni avtorji samo z difuzijo. Po drugi strani pa nekateri raziskovalci opazujejo krvne žile v karti­laginoznih plošcah med razvojem disku­sa. Trdijo, da je okrog kartilaginozne plošce sklenjen krog krvnih žil, med tem ko so v centru samo limfna pota. Te žile izhajajo iz spongioze teles in potekajoc perpendikularno dajejo radialne kumuni­kativne veje do periferije, kjer komunici­rajo s periostalnimi žilami. Ta prekrvavi­tev polagoma obliterira do 20. leta sta­rosti. 
Intervertebralni disk odraslega je po­polnoma avaskularen in se prehranjuje z difuzijo skozi kartilaginozne plošce. Menjava tekocine na meji diskusa _je od­visna od onkoticnega in hidrostaticnega pritiska v diskusu in okolici. 
Degeneracija diskusa je najbolj razšir­jena kronicna bolezen cloveka. Ta se kaže z vsihanjem pulpoznega jedra, raz­pokami fibroznega obroca in s premestit­vijo elementov tkiva nukleus pulpozusa, ki je pod pritiskom, v raztrganine fibroz­nega obroca, vcasih pa tudi cez raztrga­nine zunaj diskusa. 
S tem je kot smo že rekli prizadeta funkcija hrbtenice, pokaže pa se še vrsta bolecinskih in refleksnih pojavov. Poleg tega lahko nastopijo resne motnje v funk­ciji spinalnih živcev in hrbtenja:.:e, prav tako pa lahko tudi motnje v krvnem ob­toku, naprimer v arteriji vertebralis. 
Klinicni pojavi niso nujni, še vec, veli­kokrat jih ni. 
Na osnovi dosežkov patologov, anato­mov, nevropatologov in operativnih najdb lahko govorimo o nekih zakonitostih v klinicnih pojavih pri degeneraciji disku­sa. 
Rentgenska diagnostika lezije intervertebralnega diskusa ... 
Locimo naslednje stadije: 
a) Premestitev pulpoznega jedra zno­traj diskusa. -Pulpozno tkivo izgublja svojo centralno lego in se vklinja v raz­poke fibroznega obroca. Sledi lahko dra­ženje živcnih koncicev fibroznega obroca in longitudialnega ligamenta. Govorimo 
o lumbalgiji, cervikalgiji, lumbagu. Oživ­cenje intervertebralnega diskusa ni po­vsem dognano. O tem so mnenja razlic­na. Nekateri avtorji so dokazovali živcne elemente intradiskalno in sicer v fibroz­nem obrO';:u kot tudi v pulpoznem jedru. ce sklepamo po mnenju vecine avtorjev živcn•ih elementov v jedru ni, pac pa so v zunanjih plasteh obroca in v vzdolžnem ligamentu. Degeneracija diskusa povzro­ca rupture v anulusu. Skozi te razpoke se vrašca v diskus bogato vaskularizirano granulacijsko tkivo, ki lahko pripelje s seboj senz•ibilne koncice. Tako nastane patološka baza za bolecine v križu. Vca­sih se te bolecine širijo tudi drugam, v okoncine, notranje organe, proti srcu in 
kolkom. 
b) Patološka gibljivost med segmenti hrbtenice. -Pseudospondilolisteza lahko nastane, ko se okvari diskus in se njego­va višina zmanjša. Možen je pomik seg­menta navspred ali navzad. 
Ta staticno funkcionalna motenost ima za posledico spazem mišic. To povzroca preutrujenost in negotovost drže. Pride lahko do popolne razpoke diskusa, vanj se pri·;:ne vrašcati fibrozno tkivo, patolo­ška gibljivost se lahko popravi. 
c) 
Popolne razpoke diskusa. -Za ta štadij so znacilne popolne razpoke v di­skusu zaradi cesar se izboci pulpozno tki­vo in nastane hernija. Pritisk na lumbal­ne korenine zaradi hernije ali zarastlin daje sliko lumboshialgije. Za ta štadij so znac"ilne nevrološke motnje. 

d) 
Degenerativni procesi na drugih seg­mentih. -Degenerativni procesi sekun­darnega znacaja se razširijo tudi na dru­ge strukture hrbtenice. Pojavijo se spre­membe na interevertebraln•ih sklepih; po­



sledica je spondilatroza. Ta je pogoste­je prisotna lumbalno kot cervikalno ali torakalno. 
Degeneracija navadno ne zajema samo enega diskusa, obicajno vec. Ti procesi se ne razvijajo samo v starosti. Dolocen odstotek mladih bolnikov kaže izrazito klinicno sliko degeneracije diskusa. Mož­no je, da nekateri vplivi zunanjega oko­lja (fizicna preobremenitev, ohladitev, traurna, mikrotrauma), kakor tudi spre­membe dolocenih sistemov v organizmu povzroce motnje v kemizmu diskusa. Po­sledica tega je pojav degenerativnih spre­memb. Ti procesi degeneracije potekajo pocasi, leta in desetletja. Znac'ilno je, da destruktivni procesi znotraj diskusa pote­kajo hitreje kot pa reparacijski. Znano je, da je fibroza posledica dogajanja ob koncu degenerativnih procesov v diskusu 'in velja za samoozdravljanje degenerira­nega diskusa. 
V rentgenski diagnostiki lezije interver­tebralnega diskusa je vec možnosti, ne oziraje se na regijo hrbtenice. 
V rab'i so najveckrat naslednji posegi: -pregledna slika v AP, stranski in obeh postranskih projekcijah, 
funkcionalna preiskava, 
-mielografija, 
-nukleografija. 

Oglejmo si prvi dve preiskovalni me­todi: pregledno slikanje ter funkcionalno preiskavo. 

Material in metode: 

Kako pristopimo k rentgenskemu pri­kazu lumbalnega dela aksialnega skeleta. 
-Rutinska preiskava lumbalne hrbteni­ce je v njenem srednjem položaju -ne­vtralnem položaju. Pacient mora stati. Obicajno smo dolžni opraviti vsaj dva posnetka: 
-v AP projekciji in 
-latern-lateralni projekciji 

Za prikaz intervertebralnih foraminov je nujna polstranska projekcija; isto ve­lja za •intervertebralne sklepe. Ta projek­
Tabor L., J. Popovic 
cija ima posebno vrednost pri traumat­skih lezijah ter kongenitalnih anomalijah. 
Pravilna tehnika slikanja odnosno pri­kaz nekega dela skeleta je ozko povezan z dobro anatomsko predstavo obravnava­ne regije. Samo zanesljiva anatomska orientacija ter možnost trodimenzionalne presoje na skeletu omogocata dobre rent­genske slike. 
Pravilo, da nobena retgenska slika za prikaz aksialnega skeleta ni dovolj dobra, je vedno znova potrjeno. Pri vseh diagno­sticnih posegih mora biti prisoten rentge­nolog, ki sicer sodeluje v podrocnem kli­nicnem ti.mu. V dolocenih primerih mora pacienta sam klinicno pregledati. 
Pri patologiji lumbalne hrbtenice je pomemben pregleden p1"ikaz spinalnega kanala. Kanal mora biti dobro locljiv v vseh projekcijah, pedikli morajo biti prav tako dobro vidni. Velikokrat šele tomo­grafija omogoca oziroma daje potrebne informacije. 
Omenjeni rentegnogrami lumbalne hrb­etnice nas poducijo le o morfoloških in strukturnih spremembah. V se pomemb­nejše pa postajajo informacije o funkcio­nalnih dogajanjih na aksialnem skeletu. 
Za funkcionalni rentgenski preizkus lumbalne hrbten'ice so osnovni tehnicni pogoji isti kot pri preglednih slikah. Pa­cient mora pri pre'izkusu brezpogojno sta­ti. Nekateri avtorji zahtevajo pri tem še dodatno obremenitev hrbtenice. 
Temeljni pogoji tega posega so: 

-da prikažemo lumbalno hrbtenico v maksimalni možn'i antefleksiji 
ter maksimalno možni retrofleksiji 

pri tem ne sme sodelovati mede­nica 
zelo pomemben je prikaz hrbtenice v laterofleksiji na levo in desno. Izhodiš-.:e vsake funkcionalne preiska­ve je slika v srednjem položaju. 
Celoten postopek (pregledne slike in funkcionalni preizkus) je tako imenovana rentgenska popolna diagnosticna obdela­va hrbtenice. 

Pri tem ne smemo zanemariti nasled­
njega: 
-natanko moramo biti seznanjeni s klinicno sliko 
-pred posegom moramo bolnika pri­merno pouciti o poteku funkcionalnega preizkusa 
-funkcionalni preizkus terja vcasih vel'iko casa, potrpljenja in izkušenosti 
-seznanjeni moramo biti z vsemi zgodnjimi subjektivnimi in objektivnimi klinicnimi znamenji, ki napovedujejo komplikacijo med preiskavo ter zahteva­jo takojšnjo prekinitev posega 
-pri preiskavi mora biti prisoten rentgenolog-klinik, ki obvlada širšo dia­gnostiko lokomotornega aparata 
-tehnicna oprema mora biti primer­no zmogljiva, kot morajo biti tudi folije in filmi odgovarjajoce kvalitete oziroma karakteristike. 
Zavedati se moramo, da funkcionalno rentgenološko obdelavo aksialnega skele­ta moremo in smemo opravljati le v usta­novah, kjer so dani vsi tehnicni in medi­cinski pogoji za ta poseg. 
Kot je bilo že povedano pregledne sli­ke informirajo samo o morfoloških in strukturnih spremembah. Nicesar ne ve­mo o funkcionalnem dogajanju na aksial­nem skeletu. 
Funkcionalna rentgenska preiskava da­je mnoge širše informacije: 
-o stanju ligamentarnega aparata 
-o funkcionalnem oz. staticno-funk­cionalnem statusu intervertebralnega di­skusa 
-možne zakljucke o eventuelni me­hanicni kompresiji živcne substance. 
Diskusija. -Na kratim receno, s funk­cionalno preiskavo lahko pogosto poja­snimo naslednje: 
-lezija intervertebralnega diskusa 
-stabilna ali nestabilna fraktura 
-funkcionalni ali organski blok med 
segmenti. 
Ako hocemo odgovoriti na vsa ta vpra­šanja, moramo na rentgenogramih bodisi 
Rentgenska diagnostika lezije intervertebralnega diskusa ... 
r ­
L 
5 

Slika 1 -Angulacija lumbalne hrbtenice v sagitalni ravnini med seg. L4-LS. Interver­tebralni prostor L4-LS je zožen in navzad klinast -spremenjene staticno funkcionalne 
prilike 
preglednega, bodisi funkcionalnega slika­nja upoštevati naslednje: 
-obhko in izraženost lumbalne lor­cloze 
-angulacije lumbalne hrbtenice v sa­gitalni in frontalni ravnini 
-odnose med segmenti. 
Za presojo odnosov med segmenti je odlocilno naslednje: 
-morfologija intervertebralnega pro­stora 
odnos med malimi sklepi 
-razdalja med procesus spinozusi 
-odnosi med spino-lamelarno linijo, 
dveh sosednih segmentov. 

Ne glede na vse doslej povedano je od vseh oblik rentgenskih preiskav skeleta hrbtenice poseg brez uporabe kontrastnih sredstev najveckrat v rabi. 
S to vrsto preiskav je možno dobiti do­kaj tocne podatke o patološkem procesu, njegovi lokalizaciji in o vrsti patološkega dogajanja. 
V patologiji intervertebralnega diskusa na preglednih slikah in na rentgenogra­mih funkcfonalnega preizkusa razlikuje­mo neposredna in posredna znamenja. 
Neposredni znaki lezije intervertebral­nega diskusa niso pogosto vidni. 
Sem prištevamo: 

a) 
Ne posebno izraženo senco v kanalu medule spinalis, ki jo povzroca izbocen bolezensko spremenjen diskus. Ta znak se po mnenju avtorjev dobro vidi na stranskih tomogramih lumbosakralne hrbtenice. Naše tovrstne izkušnje niso vredne upoštevanja. 

b) 
Pojav vakuuma ali »razpoke« v di­skusu. Avtorji so mnenja, da ta znak na­stane vsled vecje sprostitve tekoc"ine pri zgodnjih bolezenskih spremembah v di-



176 Tabor L., J. Popovic 

Slika 3 -Funkcionalni preizkus-nagib v de­sno pokaže klinasto razprt intervertebralni prostor L4-LS vsled staticno funkcionalne 
nestabilnosti 

skusih. Tudi to znamenje zapažamo le poredko. 
Posredni rentgenski znaki degenerativ­nih procesov v in tervertebralnem disku­su so: 
a) 
Zmanjšana fiz"iološka lumbalna lor­doza (ta pogosto povsem izgine) ter de­viacija lumbalne hrbtenice najveckrat na bolno stran. Ta dva znaka sta dokaj po­gostna. Prisotnost teh sprememb »osi« v sagitalni oziroma frontalni ravnini je od­visna tudi od nacina slikanja. Odlocilen je rentgenogram pri stojecem bolniku. 

b) 
Spremenjena stabilnost hrbtenice oziroma pojav staticne -funkcionalne nestabilnosti. Le-to je dokaj pogosto zna­


menje okvare intervertebralnega diskusa. Ta pojav je najveckrat zgoden znak dege­neracije diskusa. Pove.ana gibljivost med segmenti kaže na to, da je zaradi lezije diskusa okvarjena fiksacijska funkcija. 
c) 
Klinasta oblika intervertebralnega prostora je naslednji znak, ki kaže na lezijo diskusa. Te spremembe oblike in­tervertebralnega prostora govore o pre­mikih znotraj diskusa. Pomenijo preme­stitev nukleus pulpozusa, so znak zacet­ne bolezenske prizadetosti oziroma dege­neracije diskusa. Navadno je »os« hrbte­nice bodisi v eni izmed ravnin ali v obeh hkrati angulirana, najveckrat v frontalni ravnini. Ni tako poredko, da je pri tem segment rotiran in vsled torzijskega drse­nja »lateraliziran«. 

d) 
Zožitev intervertebralnega prostora kot znak izgube normalne višine inter­vertebralnega diskusa je zelo pogost po­jav na retgenski sliki, ki izpricuje bole­zensko dogajanje na diskusu. Najpogo-


' 

FLEK$. 

Slika 4 -V fleksiji se pojavi pomik seg­menta LS navzad -staticno funkcionalna nestabilnost vsled lezije intervertebralnega 
diskusa 

Rentgenska diagnostika lezije intervertebralnega diskusa. 
steje ga najdemo med L4-L5 in L5-Sl. Seveda ta znak ni dokaz diskus hernije. 
e) Naplašcenost na robovih teles vre­tenc. Te »kostne izrastke« kot jih neka­teri radi imenujejo, moramo vrednotiti skupaj z ostalimi morfološkimi in struk­turnimi spremembami v podrocju inter­vertebralnega prostora. 
Lociti moramo med spondilozo in in­terverterbralno osteohondrozo. Pri spin­dilozi so robni osteofiti (ce jih smemo tako imenovati) prisotni ob normalni iz­meri intervertebralnega prostora. Le-to pa vedno ne dokazuje okvare oziroma de­generacije diskusa. Intervertebralna oste­ohondroza z zoženim intervertebralnim prostorom, robno naplašcenostjo -oste­ofiti in subhondralno sklerozo je dokaz težjih sprememb na diskusu oziroma v obmocju intervertebralnega prostora. 
f) 
Subhondralna skleroza ob terminal­nih plošcah teles vretenc kot osamljen pojav dokazuje, da so se pritiski znotraj intervertebralnega prostora sprem.enili, da so nenavadni in neenakomerni. To pa je pogosto pri lediranem diskusu. 

g) 
Schmorlova hernija je dokaz nefizio­loškega dogajanja v podrocju interverte­bralnega prostora -lahko le na locus minoris resistentiae -na mestu obliteri­rane oziroma bivše chorde dorsalis. Dej­stvo je, da ta pojav pogosto spremlja di­skus hernijo. Pri tem pa je nadvse po­membna lokalizacija teh »vozlov«. 


Zakljucek. -Ni nikakršnega dvoma, da je mogoce na preglednih rentgenskih slikah zanesljivo najti znamenja, ki v vi­sokem procentu primerov dokazujejo de­generativne spremembe diskusa. 
Z dodatno rentgensko funkcionalno preiskavo pa je ta procent še vecji; po mnenju nekaterih avtorjev dosega tudi 80 %-Seveda najdbe na pregledni -na­tivni sliki pogosto nimajo topr.::nega po­mena za lokalizacijo diskusa, ki daje kli­nicne simptome. Veckrat so nesigurne. 
Pregledne slike skupaj z rentgenogrami funkcionalnega preizkusa so v dolocenih procentih primerov nezadostne posebno kar zadeva ugotavljanje višine diskusa, ki povzroca akutno klinicno sliko. Po mnenju raziskovalcev je takih primerov med 15 % in 35 '%-

Rešitev tega problema pa pogosto nudi preiskava s kontrastnimi sredstvi. 
Velja zakljucek, da vseeno ne kaže pri vsaki na diskus hernijo sumljivi leziji in­tervertebralnega prostora takoj zaceti re­ševati problem z mielografijo ali disko­grafijo. 
Skrbna proucitev nativnih rentgenogra­mov skupaj s podatki funkcionalne pre­iskave in klinicno sliko v zadovoljivo vi­sokem procentu reši problem indikacije operativnega zdravljenja diskus hernije. 
Summary 

DIAGNOSTIC RADIOLOGY OF INTERVER­TEBRAL DISC LESION WITHOUT USING 

CONTRAST MEDIA 

Functional anatomy of lumbal spine is de­scribed and details of mechanism for inter­vertebral disc lesion are presented. By app­lying rentgenographs of functional examina­tion of lumbal spine, which are basic for the discovery and evalution of intervertebral disc, damages, diagnostic criteria are reviu­
wed. 
Literatura 
l. Armstrong I. R.: Lumbar disces lesion. 

Livingstone, Edinburg, London (1965). 
2. 
Dandy W. E.: Concealed ruptured inter­vertebral disc. I. A. M. A. 117, (1941), 821. 

3. 
Debevec F.: Bolezni lumbosakralne hrb­tenice· s posebnim poudarkom na biomeha­nicnih razmerah. Disertacija, Ljubljana 1973. 

4. 
Frieber S., Hirsch C.: Anatomical and clinical studies on lumbar disc degeneration. Acta Orth. Scand. 19, (1949), 222. 

5. 
Tabor L.: Rentgenološko-klinicna študi­ja kongenitalnih anomalij hrbtenice in potencialna invalidnost. Disertacija, Ljublja­na 1970. 

6. 
Viernstein K„ Hipp E.: Der• lumbaJe Bandscheibenvorfall Ztschr. fi.ir Orthop. 92, 


(1959), 11. 

Naslov avtorja: Prof. dr. Ludvik Tabor, Klinicni center, Inštitut za rentgenologijo, Ortopedska klinika, 61000 Ljubljana, Zaloška cesta 9. 








fflicropore@ 
MICROPOROZN I OBLIŽ 
POPOLN OBLIŽ ZA RANE 

Po desetih letih klinicne uporabe vidimo, da MICROPORE -obliž za rane zmanjša vse primere cinkoksidove reakcije obliža. MICROPORE je najbolj znan obliž za rane iz umetnih svilenih vlaken, ki ga koža lahko prenaša, je mikroporozen kljub nanešenemu lepilu, torej; prepušca zrak in izlocke. Fiziološko indiferenten sloj lepila, nikakega draženja kože, nobe­nih ostankov lepila pri odstranitvi, prepušca rentgenske žarke. IMICROPORE prav posebno priporocamo za neposredno pokrivanje rane, kot za pricvrstitev obvez, cevcic itd. 

SAVRŠENI FLA STER (MELEM) ZA RANE 
Nakon deset klinicke upotrebe vidimo da MICROPORE flaster za rane smanjuje sve oblike reakcija cinkovog oksida kod flastera. MICROP,jest najpoznatiji flaster za rane 
ORE iz umjetnih svilenih vlakana, kojeg koža lahko podnosi. On je, uprkos nanešenom ljepilu, mikroporozan -· dakle: pi-epušta zrak i izlucenja. Odlikuju ga fiziološki indiferentan sloj ljepila, nenadraživanje kože, potpuno bez tragova ljepila kod odstranjivanja te propuštanje rentgenskih zraka. MICROPORE osobito preporucujemo za neposredno pokrivanje rane, kao i za pricvršcenje zavoja, cjevcica itd. 
, X


c.t,:;.;;_:'.'.,_...·.-.m,i;;;,..:7' 
HYPOALLERGENIC e 

micropore 
MICROPO..ZNI OBLIŽ 
MICROPORE je medicinski microporozni obliž za pokrivanje kirurških ran, poškodb ter pri­trjevanje obvezilnega materiala na rane. Obliž propušca rentgenske žarke in se lahko ste­
rilizira. 
1,25 cm X 9,1 m na navijalcih po 24 kom v škatli 2,50 cm X 9,1 m na navijalcih po 12 kom v škatli 5,00 cm X 9,1 m na navijalcih po 6 kom v škatli 

1,25 cm X 9, 1 m brez navijalcev po 24 kom v škatli 2,50 cm X 9,1 m brez navijalcev po 12 kom v škatli 5,00 cm X 9,1 m bi-ez navijalcev po 6 kom v škatli 7,60 cm X 9,1 m brez navijalcev po 4 kom v škatli 
TOSAMA Domžale v sodelovanju s firmo 31!! 
r 1 
KLINIKA ZA NUKLEARNO MEDICINO V LJUBLJANI 
OCENJEVANJE IZTISNEGA DELEŽA LEVEGA PREKATA;•, 
Varl B., M. Porenta in I. Kranjec 
Povzetek: Avtorji so dolocali iztisni delež levega prekata pri 20 pre­i"Skovancih z normalnim delovanjem srca. Uporabili so prvi prehod in­dikatorja 99'"Tc skozi srcne votline. Iztisni delež levega prekata so izra­cunali po metodi, ki upošteva utripno razliko prostornine, in po me­todi, ki upošteva utripno razliko radioaktivnosti. Obe metodi so pri­merjali med seboj in jih kriticno ocenili. Menijo, da je nuklearnomedi­cinsk,i nacin ocenjevanja iztisnega deleža levega prekata kratka, ne­boleca in malo nevarna metoda, ki je posebej prikladna za hudo ogrožene bolnike. 
UDK 612.173.3:621.039.85:546.718 

Deskriptorji: nuklearna medicina, iztisni delež levega prekata, normalni preiskovanci, ""'Te, primerjava metod. 
Radiol. Iugosl., 2; 179-184, 1977 

Uvod. -Iz poskusov na živalih so ugo­tovili, da so najbolj natancni kazalci de­lovanja levega prekata (LV) tisti, ki opi­sujejo hitrost sprememb, npr. hitrost spremembe pritiska v prekatni votlini, hitrost iztisa in hitrost pospeševanja iz­tisa (Rushmer 1970). Omenjene kazalce pa je najveckrat težko izmeriti pri clo­veku. Dovolj dobro pa nam •iztisno delo­vanje LV ocenjuje iztisni delež levega prekata (LVEF) ali odstotek iztisnjene diastolicne prostornine (Rackley (1971). Danes najbolj natancna metoda ocenje­vanja LVEF je rentgenska (RTG) kon­trastna preiskava LV. Pri hudo ogroženih bolnikih jo je težko izvesti, zato si po­magamo z neinvazivnimi metodami, tako kot ehokardiografskimi in nuklearnome­dicinskimi (NM). 
Namen našega prispevka je opisati kratko, neboleco in malo nevarno NM metodo ocenjevanja LVEF. 
clanek prispel 31. 3. 1977 
J 

Material in metode. -Izbrali smo 20 preiskovancev, starih od 16 do 56 let. Devet bolnikov je prišlo na scintigrafijo možgan zaradi razlicnih Ž'ivcnih obolenj. Scintigrafijo LV in možgan smo naredili socasno z istim indikatorjem. Pet bolni­kov je prišlo na scin tigrafi jo LV zaradi opredelitve sistolicnega šuma, dva sta bila poslana zaradi primarnega obolenja srcne mišice, dva zaradi zvišanega krv­nega pritiska, eden zaradi bolecin pri srcu in eden zaradi suma na obsrcno cisto. Pri bolnikih, ki so prišl'i na scinti­grafijo možgan, smo na normalno delo­vanje LV sklepali na podlagi anamnesfr:­nih podatkov in fizikalnega pregleda. Pri bolnikih, ki so prišli na scintigrafijo LV zaradi srcnih težav, pa smo na normalno delovanje LV sklepali na podlagi drugih neinvazivnih preiskav. 
Scintigrafijo LV smo naredili s pomoc­jo scintilacijske gama kamere Nuclear 
Delo je omogocila Raziskovalna skupnost Slovenije 
4• 
Varl B., M. Porenta in I. Kranjec 
Chicago Pho-Gamma 1201 in analizatorja scintigrafskih podatkov Hewlett-Packard 5407 A. Bolniku smo dali pred preiskavo piti perklorata, da bi tako preprecili ko­picenje indikatorja v šc'itnici, slinavkah in sluznicah. Med preiskavo je bolnik le­žal na hrbtu. Detektor scintilacijske ka­mere z visok:oobcutljivostnim kolimator­jem smo obrnili za 30° v desni sprednji poševn•i položaj (RAO). 99mTc z dozo od 10 do 20 mCi v 0,75 do 5 ml fiziološke raztopine smo vbrizgali v eno izmed podlehtnih ven. Scintigrafske podatke smo zbirali prvo minuto po vbrizgu indi­katorja in jih spravili na magnetni disk 
štev. 


sunkov 

A Slika 1 -Interesni podrocji LV (1) in ozad­

o 1 2 3 4 sek. 
Slika 2 -casovna funkcija radioaktivnosti LV: maksimum (A) in minimum (B) srednje­frekvencnega nihanja. 
Figure 2 -Time-activity function of LV: rnaximum (A) and minimum (B) of middle-fre­
quency oscillation. 
Ocenjevanje iztisnega deleža levega prekata 
scintigrafskega analizatorja. Pri ponov­nem predvajanju scintigrafskih podatkov smo najprej pregledali prvi prehod indi­katorja skozi srcne votline. Vse slike, na katerih se je prikazal LV, smo seštel'i v skupno sliko leve srcne faze. Na tej sliki smo s svetlobnim pisalom zarisali dvoje interesnih podrocij, LV in ozadje (slika 1). Ozadje je obdajalo LV v obliki pod­kve, ki je bila ob •izstopišcu aorte iz LV odprta. Površini obeh interesnih podrocij sta bili enaki. Nato smo za celotno ob­dobje leve srcne faze oblikovali slike z vzor-::nim casom desetinke sekunde in naredili za oboje ·interesnih podrocij ca­sovne funkcije radioaktivnosti. Diastolic­no sliko LV smo dobili iz casovne funk­cije LV tako, da smo sešteli vse slike iz najvišjih tock srednjefrekvencnega niha­nja, v sistolicno sliko pa smo sešteli vse slike iz najnižjih tock srednjefrekvenc­nega nihanja (slika 2). Dobljeni sliki smo filtrirali z inverznim kontrastnim filtrom (slika 3). LVEF smo izracunali po dveh metodah: Dodge-Sandlerjeva (Dodge in sod. 1960) je temeljila na utripni spre­membi prostornine LV, Parkerjeva (Par­ker in sod. 1972) pa na utripni spremem­bi radioaktivnosti v LV. 

l. Dodge-Sandlerjeva metoda (slika 4): na diastolicni in sistolicni sliki LV smo dolocili aortno zaklopko ter narisali vzdolžno (L) os, ki je potekala od sre­dine aortne zaklopke do konice. Povr­šino (A) smo izmerili s planimetrom. Diastolicno (EDV) in sistolifoo (ESV) prostornino smo izracunali po naslednji enacbi: 
EDV, ESV = 0,848 A2/L (1) 

Izracunani prostornini smo vstavili v koncno enacbo: 
L VEF = (EDV -ESV)/EDV (2) 

2. Parkerjeva metoda (slika 5): od ca­sovne funkcije LV smo racunalniško od­
levi prekat left ventricle 


Slika 3 -Scintigram LV: neobdelan (1) in Slika 4 -Racunanje prostornine (V) LV po filtriran z inverznim filtrom (2) Doclge-Sancllerjevi metodi Figure 3 -Scinti gram of LV: unprocessed Figure 4 -LV volume (V) calculation by 
(1) ancl filtered with inverse filter (2) Doclge-Sancller's methocl 
Varl B., M. Porenta in I. Kranjec 
LVEF 

štev. sunkov 
1.o 
X X 
X x 
0.9 
x.. X 
'x. 
)< 
0.8 
X 
1' -----X X 
X 
X 

r--x-.x-­
X X 
O. 7 
X X 
X 
X X X )<. X 
X 
X 
0.6 
EDA-ESA 
LVEF=-­
CDA 

Slika 5 -Racunanje LVEF po Parkerjevi metodi Figure 5 -L VEF calculation by Parker's method 
šteli casovno funkcijo ozadja. Iz tako popravljene casovne funkcije LV smo iz­brali najvecjo diastolicno (EDA) in pri­padajoco sistolicno (ESA) radioaktivnost. Omenjeni vrednosti smo vstavili v kom:­no enacbo: 
LVEF = (EDA-ESA)/EDA (3) 

Rezultati. -L VEF smo izracunali pri 20 preiskovancih z normalnim delova­njem LV po opisanih dveh metodah (dia­gram 1). Po Dodge-Sandlerjevi metodi smo dobili vrednosti 0,80±0,10 (±1 SD) z razponom od 0,66 do 0,93. Po Parkerje­vi metodi pa smo dobili vrednosti 0,64 ±0,08 z razponom od 0,46 do 0,77. Med obema metodama (diagram 2) je bila sig­nifikantna razlika (p<0,005) in slaba ko­relacija (r = 0,50). 
Diskusija. -Uporabljena NM metoda ocenjevanja L VEF je temeljila na prvem prehodu indikatorja skozi srcne votline. Podatke o fazi srcnega utripa smo dobili iz casovne funkcije LV. Ker je radioal<­tivnost v LV premo sorazmerna z njego-
r-----­

o., 1.5 sek. 

O. 5  X­ 
X  X  X  
0.4  
O. 3  
O. 2  
0.1  
o.  o  
A  B  

Diagram 1 -V rednosti L VEF po Dodge-San­dlerjevi (A) in Parkerjevi (B) metodi Diagram 1 -L VEF values by Dodge-Sand­ler's (A) and Parker's (B) method 
A 
1. 
>( >( 

•5 x=.6y+37 
r=0,50 
p 0,005 

•5 1. B 

Diagram 2 -Primerjanje LVEF po Dodge­Sandlerjevi (A) in Parkerjevi (B) metodi Diagram 2 -L VEF comparison of Dodge­Sandler's (A) and Parker's (B) method 
Ocenjevanje iztisnega deleža levega prekata 183 
vo prostornino, pomenijo najvišje tocke srednjefrekvencnega nihanja casovne fun­kcije konec diastole, najnižje pa konec sistole (Budinger 1972). S tem smo se izognili tehnicno zapleteni metodi, po ka­teri nam daje podatke o fazi srcnega utripa socasno posnet elektrokardiogram (Zaret in sod. 1971,). Ker je bila radioak­tivnost v LV ob koncu posamezne diasto­le ali sistole premajhna, da bi dobili ka­kovostno sliko, smo morali sešteti dia­stolicne oziroma sistolicne slike celotne leve sr.:ne faze. 
Iz RTG kontrastnih preiskav so pozna­ne naslednje vrednosti L VEF: po Kenne­dyju in sodelavcih (1966) 0,67 ±0,08, po Gibsonu in Brownu (1975) pa 0,71 ±0,06, Naše vrednosti po Dodge-Sandlerjevi me­todi so od Kennedyjevih vrednosti vecje za 19 %, od Gibsonovih pa za 12 %-Po Parklerjevi metodi, s katero se ujemajo tudi vrednosti drugih neklearnomedicin­skih raziskovalcev (Ashburn in sod. 1974), pa smo dobili vrednosti L VEF od Ken­nedyjevih nižje za 4 %, od Gibsonovih pa za 10 '%-Višje vrednosti pri Dodge-Sand­lerjevi metodi so lahko posledica razlicne kakovosti RTG in NM indikatorja, lahko pa so posledica slabše razmejitve LV pri NM preiskavah, zlasti L osi. 
Ocenjevanje LVEF s pomocjo utripnih sprememb radioaktivnosti v LV je odvi­sno od pravilne izbire interesnega po­drocja LV in od pravilne izlocitve radio­aktivnosti ozadja (Ashburn in sod. 1974). ce je interesno podrocje LV premajhno, so vrednosti L VEF previsoke. ce pa je interesno podrocje LV zajelo tudi del aorte, so vrednosti L VEF prenizke (Ash­burn in sod. 1974). Ozadje LV sestavljajo veliki krvni bazeni, ki ne pripadajo LV, in ožilje tkiva, ki leži v sosešcini srca (Warker in sod. 1972). Velikim krvriim bazenom se izognemo s primerno projek­cijo, radioaktivnost tkivnega žilja pa iz­merimo z interesnim podrocjem, ki ga za­rišemo okrog LV. ce bomo radioaktivnost ozadja nezadostno izkljucili, bodo vred­nosti L VEF prenizke. ce bo interesno po­drocje ozadja zajelo tudi aorto, bodo vrednosti L VEF previsoke. Previsoke vrednosti L VEF pa bomo tudi dobili, ce ga bomo ocenjevali iz rastocega dela ca­sovne funkcije LV (Ashburn in sod. 1974). 
Ker so bile vrednosti L VEF pri Par­kerjevi metodi najve.:krat prenizke, me­nimo, da nismo zadostno izkljucili ozad­ja. Pridružujemo s mnenju Van Dykea in sodelavcev (1972), da je merjenje ozadja s podkvastim interesnim podrocjem le pomožnega znacaja. Zato je tudi razum­ljiva slaba korelacija med obema uporab­ljenima metodama. 
V zakljucku ugotavljamo, da so NM metode ocenjevanja LVEF, ki temeljijo na utripni spremembi prostornine, pri­mernejše od NM metod, ki temeljijo na utripni spremembi radioaktivnosti. Ko bo mogoce natancneje izlociti radioaktiv­nost ozadja, pa bodo metode, ki temelji­jo na utripni spremembi radioaktivnosti, dajale tocnejše rezultate. 
Summary 
EVALUATION OF TRE LEFT VENTICU­LAR EJECTION FRACTION 
Left ventricular ejection fraction was as­sessed in 20 subjects with normal heart func­tion. The first transit of the tracer ""'Te was used. Left ventricular ejection fraction was calculated by means of the left ventricular radioactivity changes. Both methods were compared and critically evaluated. The nuc­lear determination of left ventricular ejec­tion fraction is supposed to be a brief, pain­less and low-hazard examination which is specially suited far seriously ill patien ts. 
Literatura 
l. Ashburn, W. L. in sod.: Left ventricular volume and ejection fraction deterrnination by radionuclide angiography. Sem. nucl. med. 3 (1973), 165-176. 
2. Budinger, T. F.: Clinical m1d research quantitative nuclear medicine systern. Sym­posium on medica! radioisotope scintigra­phy, Mante Carla, 1972. 

184 Varl B., M. Porenta in I. Kranjec 
3. Dodge, H. T. in sod.: The use of biplane angiocardiography for the measurement of left ventricular volume in man. Amer. heart. 
j. 60 (1960), 762. 
4. 
Gibson, D. G. in D. J. Brown: Continuous assessment of left ventricular shape in man. Brit. heart. j. 37 (1975), 904-910. 

5. 
Parker, J. A. in sod.: A new technique for the calculation of left ventricular ejec­tion fraction. J. nucl. med. 13 (1972), 649­651. 

6. 
Rackley, C. E.: Measurernent of left ven­tricular volume in man. Circulation 44 (1971), 675-678. 


7. 
Rushrner, R. F.: Cardiovascular dyna­mics. 3. izd. Saunders. Philadelphia, London, Toronto 1970. 

8. 
Van Dyke, D. in sod.: Cardiac evaluation from radioisotope dynamics. J. nucl. med. 13 (1972), 585-592. 

9. 
Zaret, B. L.: A noninvasive scintigraphic method for detecting regional ventricular di­sfunction in man. New engl. j. med. 248 (1971), 1164-1169. 


Naslov avtorja: prof. dr. B. Varl. dr. med., Klinika za nuklearno medicino v Ljubljani, Zaloška 7, 61000 Ljubljana. 
r 7 
ONKOLOšKI INšTITUT V LJUBLJANI 
OBSEVANJE VSEGA TELESA PRI BOLNIKIH Z ANAPLASTicNIM MIKROCELULARNIM KARCINOMOM BRONHIJA 
Zwitter M., B. Jereb 
Izvlecek. Sedem bolnikov z lokaliziranim anaplasticnim mikrocelular­nim karcinomom bronhija in 4 bolnike z razširjeno boleznijo smo zdravili z obsevanjem primarnega tumorja, simptomatskih metastaz in z obsevanjem vsega telesa na telekobaltu 2-3 krat tedensko po 15 rad do skupne doze 100-200 rad. V skupini z lokalizirano boleznijo je bilo poprecno preživetje 8 mesecev, med bolniki s hematogenimi metastazami ob sprejemu pa 4 mesece. 5 bolnikov je bilo med ob­sevanjem vsega telesa brez težav, ostali so tožili za splošnim slabim pocutjem. Objektivno smo pri vecini bolnikov videli zmerno levko­penijo in/a1i trombocitopenijo z najnižjimi vrednostmi 2-4 tedne po lmncanem obsevanju. V teku 1 meseca po koncu obsevanja nam ni umrl noben bolnik. Pri 3 bolnikih, ki so umrli z levlmpenijo ali trorn­bocitopenijo lahko depresijo hematopoeze pripišemo tudi invaziji ma­lignoma v kostni mozeg, ki smo jo dokazali v vseh treh primerih. 
UDK 616.233-006.6:615.849.l 

Deskriptorji: radiologija, bronhialne novotvorbe, karcinom, radiotera­pija, radioterapija doziranje, komplikacije 
Radiol. lugosl., 2; 185-192, 1977 

L J 
Uvod. -Ob spoznanju, da velik del V tem porocilu bomo opisali samo rakavih bolnikov podleže bolezni zaradi frakcionarno obsevanje vsega telesa. En­diseminacije procesa, so nastali prvi po­kratno obsevanje vsega telesa z visoko skusi »sistemske« -na celo telo usmer­dozo in s transplantacijo kostnega moz­jene terapije. V prvem desetletju tega ga (20, 21), frakcionirano obsevanje trupa stoletja so prvic poskusili z obsevanjem in proksimalni delov okoncin (16), obse­vsega telesa kot najstarejšim nacinom si­vanje ene in nato še druge polovice tele­stemske citostaticne terapije. Med obe­sa (8) se uporabljajo pri druga-.:nih indi­ma vojnama je bilo obsevanje vsega tele­kacijah in z drugacnimi ucinki, zato jih sa dobro poznano in se je kot Teschen­tukaj samo omenjamo. dorfova metoda v Evropi oziroma Heub­Indikacije za obsevanje vsega telesa so leinova terapija v Ameriki uporabljala za kronicna limfaticna levkemija ter malig­zdravljenje bolnikov z napredovalnimi ni ne-Hodgkinovi limfomi z izjemo histi­malignim:i limfomi in levkemijami (4). Za­ocitnega limfoma (19). Pri teh boleznih je radi odkritja kemicnih citostaticnih sred­primerjalna študija s slucajnim izborom stev je po letu 1945 obsevanje telesa pad­med obsevanjem vsega telesa in polike­lo v pozabo; leta 1964 ga je ponovno upo­moterapijo s ciklofosfamidom, vinkristi­rabil Johnson (12). V zadnjih petih letih nom in pronisonom (COP) pokazala ne­nam številne objave (4, 10, 11, 12, 14, 18, signifikantno boljše rezultate v korist si­
19) pricajo, da si stara metoda zopet išce stemske radioterapije, pri cemer imajo 
svoje mesto. ti bolniki prednost tudi zato, ker ni po­trebno vzdrževalno zdravljenje (3). Obse­
clanek prispel 7. 5. 1977 vanja vsega telesa pa vendarle ne smemo 
Zwitter M., B. Jereb 
razumeti kot konkurencno metodo, tem­vec kot obogatitev naoinov zdravljenja. Prav za bolezni, ki smo jih našteli med indikacijami je namrec znacilno, da je moc z razlicnimi sredstvi -z obseva­njem, z monokemoteraprijo, s polikemo­terapijo ali celo samo s kortikosteroidi -pri vecini bolnikov dose.::i remisijo bo­lezni ob prvem sprejemu. Terapevt je v zagati ob prvem ali drugem relapsu bo­leZJni, ko nima vec ucinkovitega zdravlje­nja. Obsevanje vsega telesa se lahko upo­rabi kot prva terapija ali pa kasneje po neuspehu citostatikov. 
Na Onkološkem inštitutu v Ljubljani se je obsevanje vsega telesa uporabilo pvi nekaj bolnikih z levkemijami kmalu po letu 1945. V letu 1976, ko smo ga po­novno uvedli v zdravljenje, se je na ta nacin zdravilo 6 bolnikov z malignimi ne­Hodgkinovimi limfomi, 14 bolnikov z anaplasticnim mikrocelularnim karcino­mom bronhija in 3 bolniki z drugimi tipi pljucnega karcinoma. Pri bolnikih s kar­cinomom bronhija so enkratno obsevanje vsega telesa že poskusil'i. Doza je bila 100-200 rad, zaradi boljše hematološke tolerance so v polovici primerov izvedli avtotransplantacijo kostnega mozga in na 
r

podlagi izkušenj s 13 tako zdravljenimi bolniki trdijo, da je bilo preživetje -signi­fikantno daljše (srednje preživetje 193 dni) kot v primerljivi skupini 15 samo simptomatsko zdravljenih bolnikov (sred­nje preživetje 32 dni,
) (20). Pri bolnikih z anaplasticnim mikrocelularnim karcino­nomom bronhija smo tokrat prvic preiz­kušali metodo frakcionarnega obsevanja vsega telesa. Pri tem nas je vodilo spo­znanje, da gre za zelo senzibilen, hkrati pa zelo maligen tumor, ki zgodaj meta­stazira (4, 6, 9) in v vecini primerov pri­pelje do smrti bolnika razsoj bolezni, ne pa primarni tumor. Niti kirurgija, niti lo­kalna radioterapija, obe usmerjeni na primarni tumor, bolnika ne ozdravita; s takim zdravljenjem navaJaJO enoletno preživetje 5-20 '%, srednje (mediano) 
prež,ivetje pa 150-230 dni (1, 7, 15, 17). Za preprecitev in zdravljenje metastaz so poizkušali s sistemsko kemoterapijo in z nekaterimi citostatiki so dosegli obcasne rem'isrije. Najboljše uspehe so imeli s kombinacijo ciklofosfamid, vinkristin, metotreksat in pronison (5). S to kombi­nacijo so dosegli remisijo ali stagnacijo bolezni pri 85 '% bolnikov, vendar je bilo povprecno trajanje remisije le dva mese­ca in pol in stranski toksicni u-':inki so bili znatni. Enoletno preživetje bolnikov, zdravljenih z lokalnim obsevanjem in kombinirano citostaticno terapijo je 24­44 '%, srednje preživetje pa okrog 300 dni (5, 7, 17). Izhajajoc iz slicnosti v morfo­logiji, klinicnemu poteku in radiosenzi­bilnosti med malignimi limfomi ne-Hodg­kinovega tipa in anaplasticnim mikroce­lularnim karcinomom bronhija smo tudi pri tej bolezni sklenili preizkusiti zdrav­ljenje z obsevanjem vsega telesa. V pri­merjavi s kemoterapijo smo pricakovali manj stranskih toksicnih posledic in pa boljši ucinek na eventualne možganske metastaze. Citostatiki namrec ne preha­jajo skozi hemato-encefalno bariero in zato se mnogim bolnikom med zdravlje­njem s citostatiki pojavijo metastaze v možganih. 
Pregled bolnikov in metode dela. ­V casu od l. 2. do 31. 7. 1976 je bilo na Onkološki inštitut prvic sprejetih 22 bol­nikov z mikroskopsko potrjeno diagnozo anaplasticnega mikrocelularnega karcino­ma pljuc. Samo citološki pregled sputu­ma nam ne zadoš·.::a za opredelitev tipa karcinoma. Od 22 bolnikov smo j'ih izbra­
li 14 za obsevanje vsega telesa, upošteva­je bolnikovo splošno kondicijo in njegov pristanek na nov nacin zrdavljenja. 11 boln•ikov je pri obsevanju vsega telesa prejelo skupno dozo vsaj 100 rad in ti bodo v tem porocilu podrobneje obravna­vani. Pregled bolnikov nam kaže tabela l. Po klinicnem pregledu ob sprejemu smo bolniku naredili krvne in biokemicne pre­
Obsevanje vsega telesa pri bolnikih z anaplasticnim ... 187 

Tabela 1 -Osnovni podatki za 11 bolnikov z anaplasticnim mikrocelularnim karcinomom bronhija, ki smo jih zdravili z obsevanjem vsega telesa 
iskave, rtg pregled pljuc, sc'intigrame ske­leta, možgan, jeter, scintigram vsega tele­sa z Ga67 , punkcijo kostnega mozga, do­datne preiskave pa po simptomatiki, da bi tako ugotovili razširjenost bolezni. 
Bolnikom smo obseval'i primarni tu­mor in v primeru simptomatike tudi od­daljene metastaze na telekobaltu 5 krat -tedensko po 200 rad do tumorske doze 3000 rad ali z biološko ekvivalentno dozo. Tehniko obsevanja vsega telesa smo po­vzeli po Johnsonu (12). Bolnik sedi na stolu s prucico pod nogami, s komolci na kolenih in dlanmi cez ušesa ter se obseva z boka, z obeh strani isti dan. Razdalja med izvorom in sagitalno ravnino bolni­ka je 380 cm (slika 1). Obsevalni cas izra­cunamo iz enacbe: 
kjer je: 
t obsevalni cas za dozo D v (min) STD razdalja od izvora do sagitalne rav­nine bolnika v (cm) 
D doza za frakcijo obsevanja v (rad), definirana na sredino najvecjega premera n1edenice 
Do(so) doza v casovn•i enoti (dose rate) pri razdalji 80 cm in polju 14 X 14 cm v tekocem mesecu v (rad/min) 
TAR tumor-air ratio, ki ga od.:itamo iz grafikona (glej Johnson, 10), potem ko smo bolniku izmerili premer me­denice. 
Bolnikom smo obsevali vse telo 2-3 krat tedensko z dnevno dozo 15 rad do 
skupne doze 100-200 rad. Ker bi bilo pri 
STD2 
802 X Do(so) X TAR 
X D 
sedecem bolniku neprikladno merjenje 
doze na sredini medenice, to je v rektu­

Zwitter M., B. Jereb 

Slika 1 -Položaj bolnika, aparata in celice ionizacijskega dozimetra pri obsevanju vsega telesa na telekobaltu 
mu, smo izracunano dozo preverjali z me­ritvami vstopne in izstopne doze na liniji najvecjega premera medenice. Izmerjene vstopne doze odstopajo od izracunanih za najvec ±3'%, izstopne pa za ± 12 %-
Rezultati. -Nacrtno preiskovanje je odkrilo oddaljene metastaze pri 4 od 11 bolnikov. Pri dveh od teh bolnikov je bil že pri klinicnem pregledu postavljen sum na razsoj bolezni, pri dveh (šlo je za me­tastaziranje v kostni mozeg) pa ne. Pri opisovanju ucinkovitosti novega nacina 
zdravljenja bomo skupini z lokalizirano in z razširjeno boleznijo opisali loceno. Med 7 bolniki z domnevno lokalizirano boleznijo je po zdravljenju pri vseh bo­lezen ponovno napredovala -pri treh na pljucih, pri ostalih pa so se pojavile metastaze. Srednje trajanje prostega in­tervala od zacetka zdravljenja do pro­gresa bolezni je 5 mesecev, srednje preži­vetje pa 8 mesecev. Po kratkem prostem intervalu in preživetju izstopa v tej sku­pini bolnik B. S., št. protokola l. Pri tem bolniku je bila klinicna slika ob spreje­mu sumljiva na metastaze v kosteh in kostnem mozgu, vendar smo uspeli meta­staze dokazati šele med zdravljenjem. 
Med 4 bolniki z oddaljenimi zasevki so bili 3, ki smo jim dodatno lokalno obse­vali samo pljucni tumor. V nobenem od teh primerov nismo videli stagnacije ali remisije metastaz. cetrtemu bolniku smo dodatno lokalno obsevali tudi možganske metastaze; pri njem smo nove zasevke odkrili po 3 mesecih. Povpre.::no preživet­je te skupine bolnikov je 4 mesece. 
Pri opisovanju komplikacij bomo obe skupini obravnavali skupaj. 5 bolnikov je bilo med obsevanjem vsega telesa brez težav, ostali so tožili za splošnim slabim pocutjem, pomanjkanjem apetita in nav­zejo. Objektivno po obsevanju vsega tele-• sa razen depresije hematopoeze nismo opazovali patoloških sprememb. V 5 pri­merih smo zabeležili levkopenijo med 350 in 2200 l/mm3 . Pri dveh od teh bolni­kov (B. S., št. protokola 1 in Z. A., št. protokola 20) je imela levkopenija, pove­zana z bilateralno pnevmonijo v enem primeru in s pljucno aspergilozo v dru­gem ter obakrat ob progresu pljucnega tumorja in njegovih metastaz svoj delež pri smrti bolnika. Pri 8 bolnikih smo opazovali trombocitopenijo z vrednostmi med 7000 in 70.000 Tr/mm3 . Ta se je kli­nicno pokazala pri enem bolniku z moc­nejšimi hematomi po injekcijah, pri dru­gem pa s hudo hemoptoe ter neposredno 
Obsevanje vsega telesa pri bolnikih z anaplasticnim ... 
pred smrtjo s krvavitvijo iz ušes in nosa. obsevanja, v dveh prime1ih pa šele cez Tudi pri tem bolniku (V. B., št. protoko­2 in 4 mesece. la 26) smo pred smrtjo opazovali progres Pri enem od treh bolnikov s hudo de­tumorja na pljucih in v jetrih. V perifer­presijo hematopoeze smo že pred zdrav­ni krvni sliki nismo v nobenem primeru ljenjem v aspiratu kostnega mozga od­zasledili znakov okvare eritropoeze. Naj­krili maligne celice, pri ostalih dveh pa nižje vrednosti so levkociti in trombociti je bila maligna •infiltracija kostnega moz­dosegli povprecno 2-4 tedne po koncu ga dokazana post mortem pri obdukciji. 
_ 

ime in priimek: __ B_. S_. _št.protokola : _1 _____ _ 
obsevanje vsega telesa  tran sfuzije  
l  u,  IH Hl  '  JH  Hi  
teden: 1  2  3  4  5  6  7  8  9 10  


status 

klinicni znaki· f.brilis 
hematotoksicnosti 
' . 

navzeJG ­
drugi toksicni pojavi 

Slika 2 -Krivulja krvne slike bolnika B. S., št. protokola l. Pri obdukciji je bila dokazana maligna infiltracija kostnega mozga 
Zwitter M., 13. Jereb 
ime 1n priimek F.V. št. protokola : _15 _____ _ 
obsevanJe vsega telesa 

H +U +UH 
teden: 1 2 3 4 5 6 7 8 g 10 11 

klinicni znaki hema t ot o ks i c nost i 
drugi toksicni pojavi navze;o 
Slika 3 -Krivulja krvne slike bolnilrn F. V., št. protokola 15. 
Diskusija. -Na osnovi izkušenj z 11 bolniki ni mogoce ugotoviti ucinkovitosti obsevanja vsega telesa pri zdravljenju bolnikov z anaplasticnim mikrocelular­nim karcinomom bronhija. Po enem letu je bil še živ en bolnik; srednje (mediano) preživetje naše serije bolnikov je 145 dni, povprecno preživetje pa 180 dni. Ta re­zultat lahko primerjamo s podatki o pre­živetju bolnikov, ki so bili zdravljeni sa­mo z lokalnim obsevanjem ali pa še s kombinirano citostaticno terapijo, kot smo jih navedli v uvodu. Nov nacin zdravljenja ni mnogo spremenil maligne­
Obsevanje vsega telesa pri bolnikih z anapiasticnhn ... 
ga poteka bolezni. Vzrok za to je lahko v premalo radikalnem lokalnem zdravlje­nju -imeli smo tri primere recidiva primarnega tumorja -in v režimu obse­vanja vsega telesa. Enkratna doza 15 rad je najbrž za anaplasfr::ni mikrocelularni karcinom premajhna, da bi znatno priza­dela odstotek preživelih celic, pogosto po­navljanje tega postopka pa pomeni vse vecjo okvaro regenerirajocega se kostne­ga mozga in s tem zniža najvecjo skupno dopustno dozo. 
Ob tem smo opazovali nesorazmerno hude primere depresije hematopoeze. Levkopenij v tako hudi obliki avtorji, ki so na slicen nacin kot mi obsevali bolni­ke z malignimi limfomi, ne opisujejo. Naša razlaga je, da je bil kostni mozeg pri naših bolnikih cešce prizadet zaradi infiltracije z malignimi celicami; to smo dokazali v vseh treh primerih s hudo de­presijo hematopoeze. Ta razlaga je toliko bolj sprejemljiva, ker smo opažali v teh primerih padajoce vrednosti levkocitov in/ali trombocitov še po dveh do štirih mesecih po koncu obsevanja. Glede tok­sicnosti obsevanja vsega telesa torej ka­žejo naše izkušnje, da je potrebna poseb­na previdnost pri bolnikih z invazijo ma­lignoma v kostni mozeg. Pregled aspira­tov kostnega mozga (pregledata naj jih hematolog in citolog) pred zdravljenjem je nujen za varno vodenje terapije. Temu bi kazalo dodati še enega od testov funk­cionalne rezerve kostnega mozga, od ka­terih je test z deksametazonom (2) za bol­nika še najmanj neprijeten. 
Zakljucek. -Na podlagi naše sicer majhne skupine 11 bolnikov se nakazuje, da režim obsevanja vsega telesa, ki se uspešno uporablja pri bolnikih z malig­nimi limfomi, ni tako uspešen tudi pri anaplasticnem mikrocelularnem karcino­mu bronhija. Pri tem, ko vemo, kako sla­bo prognozo imajo bolniki s tem tipom pljucnega karcinoma, nas dosedanji slabi uspehi ne smejo odvrniti od iskanja no­vih poti zdravljenja. 
Zahvala. -Za pomoc pri obsevanju vsega telesa gre naša zahvala VISJim rentgenskim tehnikom Elviri Mrovlje, Di­ki Morelj i,n Radu Poženelu, prav tako pa tudi dr. ing. Marku Habicu. 
Summary 

TOTAL BODY IRRADIATION IN PATIENTS 
WITH SMALL-CELL CARCINOMA 
OF THE LUNG 

Seven patients with localized small-cell carcinoma of the lung and 4 patients with disseminated disease were treated by radia­tion to the primary tumor, to the sympto­matic metastases and to the whole body, the latter treatment b':!ing administered on a Co-60 unit, 15 rads 2-3 times a week to a total dose of 100-200 rads. The mean survi­val of patients with localized tumor was 8 month, of those with disseminated disease 4 month. Five patients tolerated the treat­ment without symptoms, the main compla­int in the other 6 was malaise. Most pati­ents reacted with moderate leukopenia and thrombocytopenia with the lowest levels 2-4 weeks after treatment. No patient died within one 111011th of treatment. 3 patients died of bone marrow depression, atributab­le -in each case to the trnnor invasion of the bone marrow. 
Literatura 

l. Beling U., J. Einhorn: Radiotherapy for carcinoma of the lung. Acta Radio! (Ther) 3: 281-286, 1965. 
2. 
Bohinjec J.: Test funkcije kostnega mozga z deksametazo,nom. Disertacija. In­terna klinika Medicinske fakultete v Ljub­ljani, 1971. 

3. 
Canellos G. P., V. T. DeVita, R. C. 



Young et al.: Therapy for advanced lym­
phocytic lymphoma. A preliminary chemo­
therapy (CVP) and intensive radiotherapy. 
Br J Cancer 31, Suppl II: 474-480, 1975. 

4. 
Chaffey J. T., D. S. Rosenthal, G. Pin­kus et al.: Advanced lymphosarcoma trea­ted by total body irradiation. Br J Can­cer 31, Suppl II: 441-449, 1975. 

5. 
Eagan R. T., L. H. Maurer, R. J. For­cier et al.: Combination chemotherapy and radiation therapy in small cell carcinoma of the lung. Cancer 32: 371-379, 1973. 

6. 
Eagan R. T., L. H. Maurer, R. J. For­cier et al.: Small cell carcinoma of the lung: staging, paraneoplastic syndromes, treatment, and survival. Cancer 33: 527-532, 1974. 


Zwitter M., B. Jereb 
7. 
Fess W., N. Schmidt, H.-J. Schmidt­Hermes: Fri..ihergebnisse einer zytostatischen Zusatzbehandlung zur radio1ogischen Hoch­volttherapie des inoperablen kleinzelligen Bronchialkarzinoms. Strahlentherapie 148: 560-563, 1974. 

8. 
Fitzpatrick P. J., W. D. Rider: Half Bory Radiotheapy. Int J Radition Oncol Biol Phys 1: 197-207, 1976. 

9. 
Hansen H. H., F. M. Muggia: Staging of inoperable patients with bronchogenic carcinoma with special reference to bone marrow exarnination and peritoneoscopy. Cancer 30: 1395-1401, 1972. 

10. 
Johnson R. E.: Management of genera­lized malignant lymphomata with »syste­mic« ,radiotherapy. Br J Ca.ncer 31, Suppl II: 450-455, 1975. 

11. 
Johnson R. E.: Remission induction 



r

and remission duration with prinary radio­therapy in advanced lymphosarcorna. Can­cer 29: 1473-1476, 1972. 
12. 
Johnson R. E.: Total body irradiation (TBI) as primary therapy for advanced ly­mphosarooma. Cancer 35: 242-246, 1975. 

13. 
Johnson R. E., G. T. O'Conor, D. Levin: 



Primary management of aclvanced lympho­sarcoma with radiotherapy. Cancer 25: 787­791, 1970. 
14. Kazem I.: Total Body Irradition in the Management of Malignant Lymphorna. Ra­diologia Clin 44: 457-463, 1975. 
15. 
Laing A. H., R. J. Berry: Treatrnent of small-cell carcinorna of bronchus. Lancet 1: 129-132, 1975. 

16. 
Loeffler R. K., M. R. Puterbaugh: The therapeutic use of fractionated subtotal body irradition. Am J Roentgenol 123: 170­178, 1975. 

17. 
Nixon D. W., R. W. Carey, H. D. Suit et al.: Combination chemotherapy in oat cell carcinoma of the lung. Cancer 36: 867-872, 1975. 

18. 
Quasim M. M.: Total body irradition in non-Hodkgin lymphoma. Strahlentherapie 149: 364-367, 1975. 

19. 
Quasirn M. M.: Total body irradition in non-Hodgkin lymphorna and its effect on bone marrow and peripheral blood. Strah­lentherapie 153: 232-235, 1977. 

20. 
Seanger E. L., E. B. Silberstein, B. 



Aron et al.: Whole body and partial body radiotherapy of advancecl cancer. Arn J Ra­diol 117: 670-685, 1973. 
21. Thomas E. D., H. L. Lochte, J. H. Can­non et al.: Supralethal whole body irradiat­ion and isologous marrow transplantation in man. J Clin Invest 38: 1709-1716, 1959. 
\ 

Naslov avtorja: Matjaž Zwitter, zdravnik, Onkološki i11štitut, Vrazov trg 4, 61000 Ljub­ljana. 
r 7 
ZAVOD SRS ZA ZDRAVSTVENO IN TEHNicNO ZAšcITO PRI DELU, CENTER ZA VARSTVO PRED SEVANJI, LJUBLJANA 
O IZKORISTKU RENTGENSKE CEVI 
Sterle M. 
Povzetek: Izkoristek rentgenske cevi se obicajno pripisuje odvisnosti od anodne napetosti. V clanku je eksperimentalno potrjeno, da je od­visnost izkoristka na anodi rentgenske cevi res taka, toda pri napeto­stih pod 100 kV predvsem odvisna od usmerjanja anodne napetosti ne pa odvisna od uspešnejše interakcije med elektroni in materialom anode. Z narašcajoco napetostjo je vpliv usmerjanja vedno manjši, vpliv ucinkovitosti interakcije pa vedno vecji. 
UDK 621.386.004.15 

Deskriptorji: fizika, rentgenska cev, izkoristek 
Radiol. Iugosl., 2; 193-200, 1977 

V bistvu je rentgenska cev naprava, ki transformira kineticno energijo hitrih elektronov v energijo kvantov sevanja. Velika vecina elektronov, ki udarjajo ob anodo se ne zavre dovolj naglo, da bi pretvorili svojo energijo v energijo kvan­tov sevanja. Ti elektroni anodo segrevajo. Razmerje med številom elektronov, ki pretvarjajo svojo energijo v sevalno ener­gijo in številom vseh elektronov, ki udar­jajo ob anodo, imenujemo izkoristek rentgenske cevi, in ga izražamo v odstot­kih. Elektricna moc rentgenske cevi je dana s produktom anodne napetosti U A in anodnega toka IA : 
p = IA X UA 

Ker je izkoristek rentgenske cevi tem vecji, cim višja je anodna napetost UA in cim vecje je atomsko število Z materiala tarce (fokusa) in ker je intenziteta seva­nja odvisna tudi od elektric11e moci rent-
J 

genske cevi, intenziteta snopa rentgenske­ga sevanja X znaša: 
X= konst. X P X Z X UA 

kjer konstanta znaša okoli 1,45 X 10-6 v primeru, da anodno napetost UA izražamo v kV. Razmerje med intenziteto sevanja 
X in elektricno mocjo rentgenske cevi je izkoristek rentgenske cevi YJ: 
X/P = Y) = 1,45 X 10-6 X z X UA 

Izkoristek rentgenske cevi je neodvisen od jakosti anodnega toka IA. še enkrat vecji anodni tok pomeni še enkrat vec zavrtih elektronov na anodi in še enkrat vec zavornih kvantov rentgenskega seva­nja. 
Ker je izkoristek rentgenske cevi v li­nearni odvisnosti od atomskega števila Z materiala tarce, pri konstrukciji rent­genske cevi težimo za cim višjim števi­lom Z. V poštev pri.dejo tantal (Z= 73), volfram (Z= 74), iridij (Z= 77) in plati­

-
. 3 E 
C 
C 
E 
0,5 mm. v 

v 
....... 

v . 
-
G) 
'/ 
:­
o 
.,,,,.,,. 
u, / 
v 


.... 2 
... 
-
·>< 




_/"1 mmAI 
G) 


__ y 

'C 
o 
t 

o 



O 10 20 30 40 50 60 70 so 90 100 
. anodna napetost U A ( kV) 
Slika 1 -Odvisnost intenzitete s.nopa rentgenskega sevanja od naodne napetosti v oddalje­nosti 1 m 
8 -------------..-"T""------,.----,---, 

_,,,,,. 
ei 



.i.--'.U.-1---.-..-4--.r-.lir---+--+---I 
ro 


_._ __ ._ ____ _., _______ 
OL--...L..---i1-_.,_ _ 
2 

o 1 2 3 4 5·10 nm 
Slika 2 -Spekter rentgenskega sevanja pri anodni napetosti 200 kV: usmerjene napetosti (krivulja a.) in izmenicne napetosti (krivulja b.) 
O izkoristku rentgenske cevi 
na (Z = 78). Zaradi visokega tališca vol­frama (3372° C) in zaradi njegove razme­roma dobre toplotne prevodnosti so da­nes pri veliki vecini rentgenskih cevi upo­rabili volfram kot material za tar,'So ano­de. 
Odvisnost intenzitete snopa sevanja od anodne napetosti vidimo na sliki l. Po­leg anodne napetosti ima na intenziteto snopa sevanja velik vpliv tudi kvaliteta usmerjanja visoke napetosti. 
Na sliki 2 vidimo spekter rentgenske­ga sevanja pri anodni napetosti 200 kV. Krivulja a prikazuje spekter rentgenske­ga sevanja, ce je na anodi prikljucena usmerjena napetost, krivulja b pa spek­ter z na anodi prikljuceno izmenicno na­petostjo. Kvaliteta usmerjanja visoke na­petosti je kompromis med ceno in težo rentgenskega aparata. Manjši in cenejši aparati so obicajno brez usmerjevalk, dražji in lažji (predvsem terenski in pre­nosni) imajo eno usmerjevalko, dražji in stabilni aparati pa razlicne usmerjevalne sisteme. Danes pri konstrukciji rentgen­skih aparatov uporabljajo usmerjevalne sisteme kot jih vidimo na sliki 3. 
Z ozirom na to, da elektroni pretecejo pot s katode na anodo v casu, ki je reda velikosti milijardinke sekunde, je razum­ljivo, da je snop rentgenskega sevanja pulzirajoc. Pri polvalovnem in Villardo­vem stiku ima snop rentgenskega sevanja 50 impulzov v sekundi, pri Graetz-ovem in Greinachenijevem stiku pa 100 impul­zov v sekundi. Z uporabo kondenzatorjev ali trifaznega toka (kar pomeni pri Gra­etz-ovem stiku 12 usmerjevalk in pri Grei­nacher-jevem stiku 6 usmerjevalk) lahko nihanja visoke napetosti sicer zmanjša­mo, ne moremo jih pa v celoti odpraviti. Potek impulzov snopa rentgenskega se­vanja opazujemo po stroboskopski meto­di. Slika 4. 
Pri istosmerni anodni napetosti bi bila sled rotirajoce odprtine krog. V primeru pulzirajoce napetosti pa sled vidimo kot upodobitev odprtine. Ta upodobitev je dosledno diskontinuirana, iz cesar lahko 
sklepamo, da obstoji neki »prag« anodne napetosti. Rentgenska cev seva impulze samo takrat kadar je na anodi napetost vecja od »praga«. Slika 5. Napetost na anodi ima frekvenco 50 Hz. Pri polva­lovnem stiku je na anodi SO-krat v se­kundi pozitivna visoka napetost. ce je ta napetost visoka je tudi impulz snopa sevanja daljši, ce pa se napetost na ano­di približuje »pragu«, potem je tudi im­pulz sevanja krajši. V vsakem primeru je bilo potrebno predpostavko o »pragu« eksperimentalno preveriti. Stroboskopske sledi bodo -,,:e ta predpostavka drži -pri višjih napetostih širše, pri nižjih na­petostih pa ožje. Oddaljenost med dvema sledema predstavlja en cel sinusni nihaj izmenicne napetosti. Iz širine sledi pa bi bilo mogoce izracunati »prag«. Zatem-· njena podrocja sinusne krivulje na sli­ki S predstavljajo cas trajanja impulza (kot beta), svetla podrocja na sinusnih krivuljah pa intervale med posameznimi impulzi. Pri tem je treba povedati, da si­nusne krivulje na tej sliki predstavljajo anodne napetosti, ne pa anodnih tokov. Anodni tok je zaradi toplotne vztrajnosti katode in s tem konstantne termicne emi­sije, od anodne napetosti zelo malo odvi­sen. To pomeni, da anodni tok tece sko­raj konstantno s katode na anodo, torej 
tudi na belih podrocjih slike 5. 
Na sliki 6 vidimo stroboskopske sledi impulzov rentgenskega sevanja pri nape­tostih 60 kV, 80 kV in 100 kV. Na zgor­njem delu slike so fotografije teh sledi, na spodnjem delu pa te sledi izrisane z izracunanimi koti. Izracun jasno pokaže, da »prag« obstoji in sicer pri 45 kV. 
Porazdelitev na sliki 2 je povzeta po Duane-ju (knjiga Liehti in Minder: 
ROENTGENPHYSIK), ki se -kakor tu­di drugi avtorji -nagiba k razlagi, da k vecjemu izkoristku na anodi rentgen­ske cevi prispeva vecji doprinos višje­energetskih elektronov pri interakoiji s snovjo anode. To je verjetno res pri na­petostih, ki ve.:krat presegajo »prag«. Pri nižjih napetostih pa so bela podrocja na 


\ 
, \ , 




, .. , , ... , 
polvalovni stik 



z usmerjevalko 
(TTf) 


Slika 3 -Nacini usmerjanja visoke napetosti za napajanje anode rentgenske cevi. Na levi strani so posamezni stiki, na desni strani pa potek visoke napetosti, ki jo daje posamezni 
stik 

O izkoristku rentgenske cevi 

Slika 4 -Nad kaseto z rentgenskim filmom se vrti kovinska plošca z majhno odprtino. Hitrost vrtenja je cca 1 obrat na minuto. Pulzirajoci snop sevanja pušca sledi, ki so 
diskonti n uirane 
sliki S vedno vecja, tako da ni dvorna o vplivu usmerjanja na intenziteto snopa rentgenskega sevanja. 
Namen naše raziskave je ugotoviti: 
-doprinos elektronov pri •interakciji s snovjo anode, in 
-doprinos števila elektronov, ki do­spejo do anode. 
Pri raziskavi smo uporabljali rentgen­ski film Sanix R-90 in ojacevalne folije Siemens-Saphir. Na sliki 7 vidimo potem­nitvene krivulje pri razlicnih napetostih. Te krivulje nam bodo služile pri inter­pretaciji zadane naloge. 
Ob zelo hitrem vrtenju stroboskopske plošce bodo sledi posameznega impulza tako široke, da jih bo moc mikrodenzi­tometnirati. Pogoji na rentgenski cevi so izbrani tako, da dobi film zadostno dozo ekspozicije in s tem zadostno pocrnitev. Slika 8. 
Denzitogram stroboskopske sledi vidi­mo na desni strani slike 9. Ker smo za vsako tocko na stroboskopski sledi lahko 


198 Sterle M. 

U = 45 kV = 45 kV 
p,ag U prag 

Slika 6 -Stroboskopske sledi pulzirajocega snopa rentgenskega sevanja pri anodni nape­tosti 60 kV, 80 kV in 100 kV 
Sanix R-90 Saphir 
\ \ I J; 

4  
,; ;;  . . .; .  
->  2  v' 100 80 •k•. 1 kV /4 • 1 1 60 kV  1/  
>U  !, J 
1  Ji  
t  I  .  .  I 1//  



' 50 kV  l I  40 kV I  ;  .; i,,l'i,.,  
I• /  J  

10 


--. doza ekspozicije X (mr) 
Slika 7 -Pocrnitvene krivulje uporabljenih materialov 


O izkoristku rentgenske cevi 

100 kV 
15 13 . 
3mA = 18·10 e/s = 36·10 e/ 1mpuls 


15 r/min = 5 mr / impuls 
Slika 8 -Pogoji na rentgenski cevi 
3-------------­

s 
t 
so 60 
IA kV kV 
(mA) 
3 
2 
:f 
. .• o ......... _ ....... __ _._ __ ..._ _ _._ ___ 
1 
50 60 70 so 90 100 ---+ kV 
o 

Slika 9 -število elektronov, ki letijo na anodo in mikrodenzitogram stroboskopske sledi 

ke 9 vidimo zgoraj potek anodne napeto­sti (na belem podrocju anode seva) spo­daj pa potek anodnega toka v odvisnosti od anodne napetosti. Elektroni, ki letijo s katode na anodo na crno oznacenih po­drocjih so za snop sevanja izgubljeni. 
Pri interpretaciji smo napravili najve.":­jo napako pri tem, ker za kalibracijo po­crnitvenih krivulj nismo imeli monohro­matskega rentgenskega sevanja. Kljub te­mu, da je bilo rentgensko sevanje upo­rabljeno pri kalibraciji mocno filtrirano 

200 Sterle M. 
1 mm Cu, lahko recemo, da so vrednosti 
o doprinosu elektronov pri interakciji s snovjo anode in o doprinosu števila elek­tronov, ki dospejo do anode, res samo pri­bližne. Ker pa rezultati kljub temu pre­senecajo, se nam zdi vredno, da jih obja­vimo. 
Rezultati interpolacije so naslednji: 

povecanje moci doze ekspozicije v in­tervalu med 60 kV in 80 kV je prakticno 100 % pripisati vecjemu številu elektro­nov, ki dospejo s katode na anodo iznad »praga« napetosti, 
povecanje moci doze ekspozicije v in­tervalu od 80 do 100 kV lahko cca 75 % pripišemo povecanju števila elektronov, ki dospejo na anodo iznad »praga« nape­tosti, in cca 25 % vecjemu izkoristku pri interakciji visokoenergetskih elektronov s snovjo anode. 
Summary 
EFFICIENCY OF X-RAY TUBE 

The efficiency of X-ray tube is normally declared to depend on tube potential only. In the article there is an experimental con­firmation described that this is true only for the potentials above 100 KV. Below 100 KV the efficiency of X-ray tube mainly depends on form of recitified potential, but not so much on the interaction processes between electrons and anode material. With increasing potential, dependence of efficien­cy on form of rectified tension is decreasing, but interaction of electrons with anode is becoming predominant. 
Lit era tura 

l. Liechti, A., W. Minder: Rontgenphysik, Spriger-Verlag, Wien, 1955. 
2. 
Baranow, W. I.: Radiometrie, B. G. Teu­bner Verlags Gesellschaft, Leipzig, 1959. 

3. 
Blochin, M. A.: Physik der Rontgenstra­hlen, Veb Verlag Technik, Berlin, 1957. 


Naslov avtorja: Marjan Sterle, strokovni svetnik Centra za varstvo pred sevanji, Ljub­ljana, Bohoriceva 22a. 
RECENZIJE: 
CORONARY ANGIOGRAPHY AND ANGI­NA PECTORIS 
Symposium of the European Society of Cardiology, Hanover, March 1975 
Edited by Paul R. Lichtlen. 
Georg Thieme Publ. Stuttgart, XIX + 330 strani, 280 slik, 70 tabel. Cena DM 
Kot je že v navadi na simpozijih, je tudi v tej knjigi kvaliteta prispevkov zelo raz­licna. Ne glede na to pa dobi bralec hiter pregled novosti na tem podrocju. V sploš­nem lahko ugotovimo premik k diagnostic­nim metodam, ki omogocajo boljšo oceno funkcije levega prekata, bodis,i pred ali po operativnih posegih na koronarnem žilju. 
S štev.ilnimi tehnicnimi izboljšavami in izpopolnitvami aparature se je poenosta­vila tehnicna izvedba koronarografije in bistveno jzboljšala kvaliteta rezultatov, kar omogoca natarr.::nejšo oceno lezij na koronarnem žilju. 
V knjigi je povdarek na ventrikulogra­fiji levega prekata z uporabo raznih funk­cijskih testov (npr.: atrijskega »pacinga«, nitroglicerinskega in drugih farmakolo­ških testov, fizicne obremenitve in dr.). Z uporabo funkcijskih testov lahko natanc­neje opredelilillo zanimive sindrome od Prinzmetalove variante angine pectoris, ki je le pri nekaterih bolnikih združena ž a,te­roskleroticnimi spremembami na koronar­nem žilju, preko sindroma »X« in »sistolic cliick« sindroma do skupine bolnikov, ki imajo klinicne :in EKG znake miokardne ishemije, koronarografija pa pokaže nor­malne koronarne arterije. 
Ventrikulografskim analizam je posvece­na vrsta prispevkov, ki natancneje vred­notijo parametre, pomembne za oceno funkcije. Vec pozornosti so posvetili pri­kazu in oceni funkcije desnega prekata pri koronarni srCIIli bolezni. 
Osrednje mesto v knjigi zavzemajo pri­spevwi, ki ocenjujejo funkcijo levega pre­kata po revaskularizacijskih operacijah ter s tem zvezano prognozo v daljših ca­sovnih ,intervaLih po operativnem posegu. 
V posebnem poglavju so prikazane po­sebne diagnsoticne metode, kot so video­densi:tometrija, ehokardiiografija in druge. Koncna poglavja so posvecena študijam v zvez,i s kolateralnim obtokom v koronar­nem sis,temu ter zdravljenju angine pec­toris. 
Knjigo toplo priporo·.::amo radiologom im. kairdiologom, ki se baviijo s problemi diagnostike in treapije koronarne bolezni. 
I. Obrez 
RISIKO DER GEFAHRDUNG DURCH DIE STRAHLENEXPOSITION IN DER MEDIZIN. STRAHLENSCHUTZ BEi DER LUFT-UND RAUMFART 
Eds.: Gremmel, H., Ladner, H.-A., Messer­schmiedt, O., Mohrle, G., Stieve, F.-E., Zim­mer, R. 
G. Thieme Verlag, Stuttgart 1976. 230 stra­ruica, 94 slika i 78 tabela. Cena 72 DM. 
Ova, 16. sveska iz serije »Strahlenschutz iin Forschung und Praxis« donosi radove i referate sa godišnjeg sa,stanka nemackog društva za zaštitu od zracenja. Knjiga se 

sastoj.i od dva dela; prvi, manJl Je inace veoma interesantan, us1neren u buduc­nost, a u njemu su ,sabirani referati o ra­diobiološkim problemima i zaštiti od zra­cenja kod obicnih ,i vasionskih letova. Za nas je važnijjJdrug,i, obimniji deo, u kojem se govori o pojmu »riziik:o u radiologiji1«. Sa jedne straine imamo sve vecu i vecu po­trošnju izvora zracenja u dijagnosticke i terapevtske svrhe, a sa druge strane -sve više i više se rnzvijajo i norme zaštite od zracenja. Zato je bila namera ovog simpo­ZJijuma da oceni koristi i štetu upotrebe izvora jonizirajuceg zracenja, koje sve više i više stupa u prvi plan. Kako je potreb­no zadržati opterecenje· populacije na što nižem nivou, bilo bi po drugoj strani bes­misleno pa·ibegavati zaštitnim merama u obimu, koji bi sprecavao izvršavanje pre­gleda, korisnog, a ponekad i odlucujuceg za paoijenta, kod kojeg je potrebna i :i,n­dicirana upottreba izvora zracenja. Zbog toga su u ovom delu strucnjaci, koji su bili pozvani kao referenui, uporedjivali mogucu štetu od stirane izvora zracenja sa štetama, kojima s1no dnevno ispostavljeni u svetu u kojem žiivimo. Interesantno je prvo predavanje, u kojem se def.inira šta je to riiziko. Po .re-':ima pisca riziko znaci mogucnos,t negativnog skretanja il'i odstu­pa realnosti od plainirainog; ako je to skre­tanje od planiranog pozi
itivno, možemo go­voriti o šansi. Pi
ri upotrebi jonizirajuceg zracenja 1riziko se pokazuje kao stepen opasnosti gubitka zdravlja. Autor, dapace, taj koncept proš-iruje govoreci o torne, da kod jonizirajuceg zracenja riZJiko obuhva­ta mogu6nosti sl.racenja života, bolesti, smanjenje radne :sposobnosti, mogucnost nesrece i eventualnu mogucnost prenoše­nja negativmih promena na potomstvo. 
U nastavku, predstavljeni su referati, koji govore o genetskom riziku, o somat­skom r:i2;iku, o teratogenom riziku, ,i na kiraju izložen je matematicki model za evaluaciju rizika ii njegova apfakacija ik:od medicinskih problema. Slede dva poglav­lja koja govore o problemima ekspozicije u rendgeno1ogij'i. I, na kraju, nalazimo više 
radova koj,i se bave rizikom zracenja prilikom lecenja malignih tumora zrace­njem. Ova poglavlja ostavljaju nekako nov dojam, ali je taj dojam nadasve potreban. Preživljenje kod nekih oblika tumora vec je toliko dugo (npr. Mb. Hodgkin, semi­nom, decji tumori), da postaje nadasve aktualno pitanje kasnih posledica zrace­nja. Doze, koje.se apliciraju inace su ogra­nicene na odredjeno, relativno malo polje, ali su iste visoke, i kolicina zra-2:enja, ra­sutog tokom lecenja na celo telo, je sraz­merno visoka. Kako preživljenje postaje izrazito dulje, a u nekim slucajevima tu­mora kod deca radi se cak i o ozdravlje­njima, možemo da racunamo, da ovi bo­lesnici ulaze ili vec jesu u generativnom dobu. Zato ostaje apsolutno otvoreno pi­tanje, da li ce se bilo kakva premena u njihovom genetskom materi_jalu preneti na potomstvo. To je pitanje ko_je donese sa sobom moderni, efakasniji nacini lecenja, i na koje danas još nemarno odgovor, ali naslucujemo kako je postalo važno. Tako ce, izgleda, podrucje rada zaštite od zra­cenja da se prenese sa sadašnjih klasic­nih podrucja u neka novija, gde su -tako bairem izgleda -nastajuci problemi ozbil­niji i mnogo potrebn:iji racionalne inter­vencije, kao što je na primer problem za­štite od zracenja u modernoi rendgen-di­jagnostici, gde predstaV1lja prosecno genet­sko opterecenje populacije zbog rendgen­skih pcretraživanja i ostalih izvora zrace­nja tek polovinu od kolicine zra-2:enja, koju stanovrnštvo pr,imi od prirodne pozadine. 
S. Plesnicar 

BILTEN 
Godina X., broj 1: januar-februar 1977, broj 2: mart-april 1977. 
Glasilo Jugo:slovenskog društva za zaštitu od zracenja 
V prvi številki letošnjega Biltena je po­dana problematika samoupravnega konsti­tui,ranja Društva (porociila in financno po­rocilo Društva, izbor delegatov ,ipd.). 
Posebne pozornosti je vredno negativno stališce Društva na predlog redakcije ca­sopisa Radiologia Iugoslavica, da bi Dru­štvo postalo soustanovitelj in izdajatelj te­ga casopisa. Negativni odgovor je formu­liran z razlago, da casopis ne odgovarja po vsehin.i (?) delom clanov Društva, razen kot navajajo -izuzev možda sa malim iizuzetcima ... Nadalje predlagajo -v slu­caju ev. sodelovanje -spremeniti naslov in profil casopisa. Ravno tako sporocajo, da Društvo nima finam::nih možnosti za sodelovanje v izdajanju casopisa. Odgovor na te trditve je podan že v naslednjem ob­javljenem clanku v ist:Ji šev"ilki Biltena (stran 9) izpod peresa O. Mladjenovic: »Zaštita od zracenja i škola za izotope«,av katerem pravi: Izuzetan položaj zaštiteaod zracenja lrno discipline sastoji se u to­rne da je njeno poznavwie potrebno uasvim primenama zracenja koje su sveabrojnije u nauci i proiizvodnji. To tražiaizgradjivanje raznovrsnih kanala komuni­ciranja izmedju onih koji izucavaju zašti­tu i onih kojima je zaista potrebna ...a
V drugii letošnji številki Biltena je ko­mentiran obisk predstavnikov Društva na 
IV.akongresu Mednarodnega društva zaazašcito pred sevanj,i, ki je bil letos v apriiluav Parizu. Med najvažnejšimi odlocitvamiatega kongresa je sklep, da se ustanov,iaMednarodna komisija za zašcito pred 111e­ion:i21irira j ocimi sevanji (Interna tionalaComm.ission on P.rotection against Non­iozing Radiation -ICPNIR). Predvidene,so sledece aktivnosti komisije:a
-analiziranje bioloških efektov neioni­zirajocih sevanj (NIS) iin razvoj kriterijev zašcite, 
-izdelava priporocila, za odgovarjajoi.:eakolicine in enote v zvezi z razlicnimi viri 
NIS, 
-izdelava priporocil glede omejevanjaaizpostavljanju: primarne, sekundarne in posledicne norme: referencni nivoji, navo­dila za zašcito delavcev in posameznikov, itd., 
-primerjanje podatkov o mejah (nivo­jih) izptostavljenosti. 
Komisija sedaj deluje v treh komitejih: 
-komite 1 za opticna sevanja in laserjea(Commitee 1 on optical Radiations and lasers), 
-komi te 2 za mikro .in radiovalovnaasevanja (Commitee 2 on Microwave and radiofrequency radiation), 
-komite 3 za ultrazvocno sevanjea(Commitee on ultrasonic radiation). Redakcija revije »RADIOLOGIA IUGOSLAVICA«a
BILTEN 
Godina XI., maj-juni 1977, broj 3. 
Glasilo Jugoslovenskog društva za zaštitu od zracenja 
U trecem broju objavljeni su zakljucci sa VII. skupštine Jugoslovenskog društva za zaštitu od zracenja, ko.ia je odrfana 
2. juna 1977. u Jajcu. Znacajna je vest, daaje izabran Inciativni odbor za pokretanjeacasopisa Društva, koji ,bi morao izaci u prvom tromese.:ju iduce godine. 
Objavljenje izveštaj dr. R. G. Radova­novica: »Osvrt na IX. simpozijum od zra­cenja« u kome su foomenta11isana poglavl.ia kongresa: dozimetrija, p.rimena izvora zra­cenja i medicinska zaštia, radiotoksikolo­gija i radiopatologija, radioekologija, re­gulativa, obrazovanje, narodna odbrana, nuklearna energetiika :i zaštlita od zracenja, instrument(icija, nejonizujuca zracenja i zakljucak. B ovom zakljucku avtor Rado­vanovic kaže: oblast zaštite je u našoj ze1nlji i u svetu prošla kroz nekol,iko bit­nih razvojnih faza tokom poslednje tri de­cenije: prvo, faza mis1lifikacije i ogranice­nih informaoija, zatim faza demistifikacije nuklearne problematike i zaštite od zrace­nja posebno i konaono faza naucne s,
inteze gde zaštita od ZJracenja dobi_ia sve karakte­11:iistike nauke, ,i poziva sve clanove Društva na još vecu aktivnost, da bi naredni sim­pozijum bio još kriticniji po izboru sa­držaja rada i po njegovoj valorizaciji. 
T.aBenulica

OBAVEšTENJA: 
IZVEšTAJ SA VIII. INTERSEKCIJSKOG SASTANKA RADIOLOGA I II. INTERSEK­CIJSKOG SASTANKA RADIOLOŠKIH TEHNicARA BOSNE I HERCEGOVINE, SRBI­JE, MAKEDONIJE, VOJVODINE I KOSOVA 
Priština, od 22. do 25. 6. 1977 
PrištiJna, domacin ovog sastanka, je grad, koji ostavilja posetioca bez daha. Odjed­nom, us,
red skoro netaknute pokrajine, iz­rastao je novi grad, grad solitera, stanbe­nih naselja, sa savremenom bolnicom, mo­deran grad, lmji medjutim u sebi i oko sebe još uvek krije brojne predele starog grada, korijene ovdašnjeg na1roda, koji iz­nenadjuju i o·-:aravaju posetioca. 
U tom m1ljeu odvijao se intersekcijski sastanak radiologa i radioloških tehnicara, po svom obimu skoro slicain manjem kon­gresu. Od 22. do 25. juna na sastanku je bilo predloženo 75 referata sa podrucja ,rendgendijagnosti:ke, 37 referata iz radio­terapije i 5 referata iz izotopne dijagnosti­ke. I-stovremeno tekao je struoni program radioloških telmicara, koji su predstavili otprilike 15 referata. 
Autonomna pokirajina Kosovo sa nevero­vatnom brziJnom l!ransformiiše se iz zaosta­log predela Jugosfa.je u savremenu dru­š,trans­
tveno-politicku zajednicu. NapOTi formacije ocitli su ,na svakom koraku, sa­ma zemljra posijana sa biro_jnim je gradili­štima, u njoj se patnijarhalnost svakodnev­no susrece li stapa sa ,modernim tempom razvoja i sa zahtevima današnjeg društva. U korak sa ovim, naravno, morao je poci i razvoj zdravstvene službe. Ovaj brzi raz­voj je možda vodilica života. Na nju nas je u svom pozdravnom govoru upozo11io i drug Hašim Mustafa, predsednik Veca op­ština Skupštine SAP Kosovo, koji nam je brojkama prikazao dinamiku razvoja zdravstvene službe, koja se naravno pre svega odražava u s,
tvaranju potrebnog bro­ja strucnog medicinskog kadra svih pro­rna. Drug Hašim Mustafa je na svecanom otvaranju pozdravio ucesnike ovim reci­ma: 
»Drugarice i drugovi! -Dozvolite mi, da u ime Skupštine SAP Kosovo pozdravim sve ucesnike Osmog intersekcijskog sa­stanka radiologa i drugog intersekcijslwg sastanka radioloških tehnicara Socijali­stickih republika Bosne i Hrecegovine, Srbije, Makedonije, i socijalistickih auto­noninih pokrajina Vojvodine i Kosova, že­Zeci vam. puno uspeha u radu i prijatan boravak u našoj pokrajini. 
Posebno 111.i je drago što se ovaj skup održava u godini kada cela naša zemlja slavi dva vrlo znacajna Titova jubileja, to jest cetrdesetogodišnjicu njegovog dolaska na celo Komunisticke partije Jugoslavije i osamedesetpeti rodjendan. 
Ovom prilikam želim da istaknem da SAP Kosovo u poslednjim godinama, za­hvaljujuci naporima radnih liudi i gradja­na ove pokrajine i šire društvene zajed­nice, postigla je izvanredne rezultate u oblasti zdravstva i socijalne politike. 
Stepen društveno-ekonomskog razvoja SAP Kosova u dosadašnjem periodu do­prineo je da se napori u savladjivanju mnoštva problema rešavaiu i u oblasti zdravstva i socijalne politike. 
V vezi sa tim, posebna pažnja posvece­na je bržem. i potpunijem razvoju osnov­ne zdravstvene zaštite, poboljšanju higi­jenskih prilika, zatim suzbijanju zaraznih bolesti i drugim pitanjima od znacaja za ovu delatnost. Narocita je poklonjena paž­nja pitanju obezbedjivanja medicinskog kadra, kako na fakultetu tako i u zdrav­stvenim ustanovama. 
Otvaranjem. Medicinskog fakulteta u okviru Univerziteta u Prištini, stvoreni su osnovni uslovi za što adekvatniji i brži razvoj ove vrlo znacajne nzedicinske delat­nosti u našoj pokrajini. Tako da smo u prošloj godini dobili i prvu generaciju di­plom.
iranih lekara, profila kadrova, kojem je pokrajina Kosovo oskudevala. 
V toku 1976. godine u Pokrajini je ra­dilo 619 lekara, od toga 206 lekara opšte prakse, 284 specijalista, 106 na specijaliza­ciji i 23 lekara -stažera. 
Isto tako, u Pokrajini je u toku 1976. godine bilo 62 farmaceuta, 131 stom.
atologa i 3059 medicinskih radnika sa višam i srednjom. strucnom spremom .. 
No, i pored postignutih rezultata u ovoj sferi, broj lekara u odnosu na 1000 stanov­nika i dalje je nepovoljan kada se upa­redi sa SFRJ i drugim socijalistickim re­publikania kao i sa SAP Vojvodinam. Ta­ko, dok je u SAP Kosovu na 2293 stanov­nika bio jedan lekar, taj odnos u SFRJ bio je 820 stanovnika prema jednom le­karu. 
Ovaj odnos možda najbolje ukazuje na stanje i predstojece zadatke u obezbedji­vanju Pokrajine Kosova sa potrebnim bro­jem i strukturam zdravstvenih radnika u narednom periodu. 
U tom cilju cine se posebni napori a na­rocita na poboljšanju materijalnog položa­ja osnovnih organizacija udruženog rada zdravstvene zaštite i samoupravnih inte­resnih zajednica zdravstva. 
Usmeravanjem investicione politike obezbedice se dovršenje i opremanje za­pocetih in vrlo znacajnih objekata u zdravstvu, konkretno na objektima klini­ka, instituta, medicinskog fakulteta i dru­gih objekata neophodnih za normalno funkcionisanje ove oblasti društvenog ra­da. 

V ostvarivanju ciljeva predvidjenih Društvenim planom razvoj SAP Kosova do 1980. godine i rezalucijom politike raz­voja u ovoj godini, a koji se odnose na skladniji i brži razvoj zdravstvene delat­nosti, posebno ce doprinesti proces daljeg razvoja sistema samoupravljanja i društ­venog dogovaranja. 
U tom pravcu Osmi intersekcijski sa­stanak radiologa i Drugi intersekcijski sastanak radioloških tehnicara navedenih socijalistickih republika i autonomnih po­krajina, može dati svoj veliki doprinos ne samo u daljem razvijanju i usavršavanju zdravstvene zaštite u celini, nego preva­shodno u daljem povecavanju efikasnosti zdravstva, porastu i pospešivanju medju­sobne saradnje i razmene iskustava kao i na što bržem razvoju samoupravnih odno­sa u zdravstvenoj delatnosti uopšte. 
Još jednom želim vam puno uspeha u radu.« 
I:nteresovace nas još ri brojevi kazujuci na:m, da su u godinao.na od 1960. do 1967. usposobili 3050 z,drav.stvenih radnika. Me­,diiainskii fakuHet se formirao godiine 1969, tako da su ove godine dobile prvu grupu dipLomainata. A a.pak na ce1okuprnom pod­rucju SAP Kosovo radi danas saimo 6 ,ra­d.ologa i 20 radliioloških tehr:uicara, ,kioji su se usavršavali samo uz rad. Za bolje shva­canje pot,reba ove pokrajine napon1inje­mo, da je SAP Kosovo 1975. godilne :imala 
1,390.000. stanovm:ika. 
R,ad :i:nter,sekaij.skiog sastanka obuhva­caio je tako u rndiodijagnos.tici kao i u radlii0terapij1i obimna podrucja. Referani su hiLi uglavnom k!1in'iclmg znacaja, !ialm je biLo dosta 1i ekspenimentaLnih radova, kao što je bio n. pr. ,referat dr. I1ica o eks­perimerntaLno j renovas.kularno j hipertoo­21i j1
i, a nije nedostajaLo :n:i noviteta kao š.to su bi.i ,referata zagrebackih radiio1oga, koji ,.su ,u ,raz,nim dopniinosri,ma obradj-ivalri CT uaneu11oradi0Logiij1i. Uglavnom su se iz ma­terijale formirale sledece grupe referata:a
206 
radiologija Va!Il plu6ne tuberkuloze, pro­fes;obolenja, dalje radiioclogija 
ijonalnih hepatJobi,trakta, 
lri.jarnog :trakta, urinarnog 

gas,1i 
triolintestJi,nalnog kard:iiovaskulwnog ,traikta, kao i neuroradiiologija ii radiolo.ja 
1koš-tainog sistema. U 1radioterapij.i preovla­davali su radovi •iz sledecih tema: mali­
,gnomi glave i vrata, dojke, pluca, paro­tJidine žleze, klože, gastrori.ntestli.na1nog ,trak­
,ta, ginekoloilih tumora 1i mahlginrrh limfo­1ma. Kolege o.z Beograda su nam k.ao grupa ,preneslo. svoja 1i,o radu 1i 
skustva le6enju sa e,lektronima, a sa nj,iana su poce1i leciti ,i kolege riz Skopja s obziiriom na t:o, što Jsu nedavino poceLi da lece ,sa 20 Me V 1inear­:111i,m akceleatorom. Nekii referati bilri ,su 
i

veoma za111imljivli, l1. pr. referat ,dr Nasticaa
oaretkiim malri.ginim tumorima orofacijahnearegije, ,ifi dr Meloskog ,na mauenijalu oakarcrinomu .lariinksa u SR Makedoniji.a
Radiološki tehnicani obradj,ivalri su pro­bleme, kao što su zracenje sa rešetkam, z,racenje sa gama fiz,vorom hnearnog akce­lerntora ,lrimfogra­
i zracenje paoijenata sa nu.ton1atoZJon1. 
I radii!01ozii 1i radii,o1oški tehJ111icari tokom 

,rada sastanka ,su na 
sas,talii se svojim ,stru6niim odbonilil1a, ,raspravljaju6i o radu 
,

oba Udruženja. Rad ovog sastanka poka­zao je, da je kod nas još uvek u toku brz razv.
oj rad,iologije, ali to, da je brioj struc­njaka ikojri se osim rutJinskom posvecuju 
1

,i stru6nom ri. nauonom radu, tiznenadjuju­ce V'isok. U svcakom ,s,aika lmlicina 
·lucaju ov,

rada sa vremenom mora dovesti do po:vi­šem.ja ,kva1iteta. 
Orga1JJJizator nije zaboravio ni društve111i program, pa je hi,1o na priogram.u osim ,telmicke ri.uožbe ti vri.še !izleta sa obilaskom 
,

histonijskri.h zname,n,itostii, a završetak bio je :na ,k,nii,ku ,kod Bat,lavslmg jezera. No, 
p,i

mri. smatramo, da organizator nije morao posebno da se •brine o ovom delu, jer sa­
ma Pništri.na sa Sf\/Ojim specificnim kolo­
•nitom predstavlja ri.nteresantan doživ,Ijaj; i
stare ,t,ipione ku6ice sa mahm radnjama redjaju ,se u kriivudavim u1iciicama, a ri.z­medju njih naiilazii:mo na odlicne domace gostJiontice sa nj1ihovim jediinstvenim spe­aijalri.,tetima, a u otkrica sva,kalw spadaju 
,-ako smemo na tom mestu da sporne­nemo -odLiona kosovska viina.a
1

Svu tefanu orgarnizacije snosio je mladi, dinamri.cmi ;i. per,spektli.Vll1i Jmlega radio1og iz PriištJine dr Xhemaiil Ba:jraktani, koj,i je dan pre rpocetka sastainka uspešno obra­niio svoju doktorsku disertaciju, li tako pos,naslov cloktora ,radioloških nau­
tJigao ,Im. K njegovom uspehu mu svakako cesti­ta i ,redakaija casopisa »RADIOLOGIA 
IUGOSLAVICA«. 
Sveopce je mišljenje, da je ovaj sasta­nak ,uspeo i ,da predstavlja znacajnu etapu i pregled rada naših radioLoga ri.zmedju .kongresa. 
Redakoija ,revije 
»RADIOLOGIA IUGOSLAVICA«a

STRUcNE OBAVESTI: 
Od 5. do 11. septembra 1977 bice u Beo­gradu »Seminar o zaštiti od jonizujuceg zracenja.« Informacije: Institut za nukle­arne nauke »Botis Kidric«, Vinca, Odele­nje za obuku kadrova, Kosancicev venac 29, 11000 Beograd, tel. 011/626-759. 
Od 11. do 15. septembra 1977 bice u Beogradu, u hotelu »Jugoslavija« pod po­kroviteljstvom predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita »XIV. balkanska medi­cinska nedelja.« Glavne teme: karcinom u balkanskim zemljama i depresivna stanja u opštoj medicini. 
Prijava radova do 10. jula 1977 godine, kotizaciju 500 din uplatiti na racun Saveza lekarskih društava Jugoslavije, Narodnog fronta 1/1, 11000 Beograd. racun broj 60806-678-11032, sa naznakam »Za balkan­sku nedelju«. 
Od 13. do 16. septembra 1977 bice u 
»15111 

Groningenu (Nizozemska) Internati­onal Annual Meeting of the Society of Nu­clear Medicine.« Informacije: The Organi­zing Commitee, P. O. B. 290, Groningen, The Netherlands. 
Od 16. do 17. septembra 1977 bice u Cologne »14th Meeting of German Society of Neuroradiology«. Informacije: G. Fri­edman, MD, Institute of Radiology J. Stelzman Strasse 9, House 12, D 5000 Co­logne 41 (FRG). 
Od 29. septembra do l. oktobra 1977 bice u Heidelbergu »Symposium on Total Body Computer Tomography«. Informaci­je: Secretariat: prof. dr. P. Gerhardt, Ra­diological Department, Surgical Univer­s,ity Hosp•ital, Kirschenstrasse 1, D-69000 Heidelberg (FRG). 
U septembru ,i oktobru 1977 bice u Ju­goslaviji »Godišnji naucni sastanak Udru­ženja za nuklearnu medicinu Jugoslavije«. 
Informacije: Udruženje za nuklearnu me­dicinu Jugoslavije, Zaloška c. 7, 61000 Ljubljana. 
Od 6. do 11. novembra 1977 bice u Tel Avivu (Izrael) »International Conference on Gastrointestinal Cancer«. Informacije: 
Org. Secretary: dr. P. Rozen, c/o Secreta­riat, P. O. B. 16271 Tel Aviv, Israel. 
Od 14. novembra do 25. decembra 1977, bice u Beogradu »Bazicni kurs za obuku 
kadrova u rukovanju radioaktivnim izoto­
pima«. Informacije: Institut za nuklearne nauke »B. Kidric«, Vinca. Odelenje za obuku kadrova, Kosanc'icev venac 29, 11000 Beograd, tel. 011/626-759. 
Od 5. do 6. decembra 1977 bice u Lon­donu (Engleska) »International Symposi­um on Tumor Ultrasound«. Informacije: R. McCready, Dept. of Nuclear Medicine and Ultrasound, Royal Marsden Hospital, Downs Road, Sutton, Surrey, England. 
1979 godine bice u Karlovim Varima ( cSSR) »Second European Congress of Nuclear Medicine«, u organizacij,i Euro­pean Nuclear Medicine Soc'iety. 
Redakcija RADIOLOGIAE IUGOSLAVICAE obaveštava svoje citatelje, 
da ce krajem 1977 godine izaci drugi suplemenat naše revije sa tema­
tikom: 

KONSERVATIVNA TERAPIJA KARCINOMA LARINKSA 
(Conservative treatment of laryngeal carcinoma) 
Suplemenat obuhvaca radove priznatih strucnjaka sa ovog podrucj:i (radiologa, otorinolaringologa, hirurga, onkologa), koji su bili izloženi na medžunarodnom simpozijumu održanom u Ljubljani, 31. ma_ia 1976 godine. 
Narudžbe šaljite na adresu: 

»RADIOLOGIA IUGOSLAVICA«, redakoija, c/o Onkološki inštitut, 
Vrazov trg 4, 61000 Ljubljana 
Cjena primerka: 50 din za pojedince i 100 din za ustanove. 
SIEMENS 
Rendgenski Pregledi dece svakog uzrasta -jednostavno i optimalno 
Za to se preporucuje univerzalni aparat za pedijatrijsku rendgen­diagnostiku INFANTOSKOP 
¦ 
Nove diagnosticke mogucnosti kroz proprecni smeštaj pacijenata 

¦ 
Znatno šparanje na dozama kod indirektne tehnike snimanja pomocu 70-i 100 mm kamere (magazinska tehnika) 

¦ 
Ugodno rukovanje kroz visinsko podešavanje table stola 

¦ 
Slobodan prilaz detetu 

¦ 
Korito za smeštaj dece svakog uzrasta 

¦ 
Mogucnost direktnog i daljinskog upravljanja 

¦ 
Kaseta pokretana motorom za direktna snimanja 


Zastupništva u Jugoslaviji: 
Preduzece FABEG, Kosovska 17/VI, 11000 Beograd 
FABEG/FARM, Savska Cesta 41/VI, 41000 Zagreb 


Sa INFANTOSKOPOM Siemensa 
citostatiki, ki se lahko uporabljajo v kombinaciji z drugimi kemoterapevtiki 
alexan® 
(citarabin) 

Indikacije: 
akutna mieloicna levkemija, akutne eksacerbacije kronicne mieloicrie levkemije, limfagranulomatoza, limfasarkom, imunosupresivno zdravljenje. 
Kontraindikacije: 
Alexan je kontraindiciran pri bolnikih, ki imajo medikamentozno suprimiran kostni mozeg. 
Stranski ucinki: 
med zdravljenjem se lahko pokažejo levkopenija, trombocitopenija, navzea, bruhanje, supresija kostnega mozga itd. 
oncovin® 
(vinkristinov sulfat) 
Indikacije: akutne levkemije, 
maligni limfami (Hodgkinova bolezen, limfasarkom, retikulosarkom itd.) druge neoplazme, npr. nevroblastom, Wilmsov tumor in rabdomiosarkom. Kontraindikacije: 
pri zdravljenju neoplazem Oncovin ni kontraindiciran. Ce se pokaže levkopenija ali infekcija kot komplikacija, je treba dobro pretehtati, ali je uporaba naslednje doze upravicena. Stranski ucinki: najpogostnejši stranski ucinki so: izpadanje las, obstipacija, nevriticne težave, motoricne,težave, abdominalne kolike, levkopenija, parestezije, atakticna hoja itd. 
velbe® 
(vinblastinov sulfat) 
Indikacije: 
limfami (Hodgkinova bolezen, limfasarkom, mikozis'·fungoides, retikulosarkom); monocitna levkemija,karcinomi (karcinomi dojke, nekateri karcinomi kože in sluznic, us. neba, jezika, paranazalnih sinusov, anusa, vagine, secnega mehurja in uretre; nevroblastom; seminom in embrionalni tumorji testisov; horiokarcinom, rezistenien proti metotreksatu); histiocitoza X. 
Kontraindikacije: 
Velbe je kontraindiciran pri bolnikih z levkopenijo.' Ne smemo ga dajati pri bakterijski infekciji, temvec moramo takšno infekcijo poprej odpraviti'z'antiseptiki ali antibiotiki. 
Stranski ucinki: 
Najpogostnejša stranska ucinka sta alopec;ija in levkopenija. 
TOVARNA 

® 
FARMACEVTSKIH 
IN KEMICNIH 
LE K ........A 
TOZD FARMACIJA 
IODMAID 300 ampule IODMAID 380 ampule 
Trijodno kontrastno sredstvo za 
angiograf ije urografije 
druge preiskave 
Sestava: 
1 ampula (29 ml) Iodamida 300 vsebuje 9,91 g iodamida (3-acetilaminometil-5­acetilamino2-, 4, 6-trijodbenzojeve kisli­ne) v obliki metilglukaminske soli, kar ustreza 300 mg joda v ml raztopine. 
1 ampula (20 ml) Iodamida 380 vsebuje 12,55 iodamida (3-acetilaminometil-5-ace­tilamino-2, 4, 6-trijodbenzojeve kisline) v obliki metilglukaminske in natrijeve soli, kar ustreza 300 mg joda v ml raz­topine. 
Uporaba in doziranje: 
Pred uporabo je treba Iodamid segreti na telesno temperaturo. Kolicino in ko[\­centracijo Iodamida je treba dolociti za vsakega bolnika posebej glede na vrsto preiskave, podrocje, ki ga želi prikazati, ter starost in telesno težo. Za intrave­nozno urografijo bolnikov z normalno telesno težo in vse selektivne angiogra­fije uporabljamo Iodamid 300, za uro­grafijo adipoznih bolnikov, angiokardi­ografijo ter aortografijo (torakalno, ab­dominalno) pa Iodamid 380. 
Stranski pojavi: 
Stranski pojavi so pri dajanju Iodami­da redki in navadno lahki (obcutek to­plote, neuzea, utrtikarija itd.). Kot pri vsakem kontrastnem sredstvu obstoia tudi pri Iodamidu v izjemnih primerih možnost, da reagira bolnik na injekciio alergicno. V takih primerih ie treba vbrizgavanje Iodan.ida prekiniti, pustiti 
1Jarenteralno in lokalno uporabo 
• odlicna kontrastnost 
• 
minimalna toksicnost 

• 
nizka viskoznost 

• 
hitro in masivno izlocanje prek ledvic 

• 
izredno lokalno m splošno prenašanje 


iglo v veni in takoj priceti z zdravlje­
njem. Priporocljivi so kortikoidni pre­
parati, infuzija fiziološke raztopine ali 
5 % glukoze, davanje kisika. Kontrolira­
mo srcno akcijo in dihanje, nadaljnjo 
terapijo uravnamo po simptomih: 
Alergicni simptomi (mocna urtikarija, 
astmaticni napad, edem gltisa): Dajemo 
kortikoidne preparate, kalcij intraveno­zno, antihistaminike. 
Cirkulatorni kolaps: Bolniku dvignemo noge, dajemov noradrenalin v infuziji; ce ni ucinka, dajemo hipertenzin. Zastoj srca: Zunanja masaža srca in umetno dihanje (usta na usta, z masko pri fibrilaciji prekatov -defibrilacija). Respiratorne reakcije: Proste dihalne poti (umetno dihanje (usta na usta, z 
masko) intubacija. 
Cerebralne reakcije: Pri nemiru, krcih -proste dihalne poti, dajemo kratko delujoci intravenozni narkotik, dokler ne dosežemo ucinka. 
Kontraindikacije: 
Hujše okvare ledvic, j.ter in srcne mi­šice, hude oblike tireotoksikoze. Za ve­nografije je kontraindikacija tudi trom­boflebitis. 
Potrebna .ie previdnost pri cerebralni angiografiji pri hipertonicnih bolnikih. 
Oprema: 
Iodamid 300: 5 ampul po 20 ml, 5 ampul po 1 ml -Iodamid 380: 5 ampul po 20 ml, 5 ampul po 1 ml. 

KRKA KRKA, Novo mesto, n. sol. o. 
'®' ELEKTRONSKA INDUSTRIJA 
FABRIKA RENDGEN APARATA 

SEKTOR PRODAJE Niš -TELEFON 34 622 LOKAL 504 i 412 -TELEX 161-11 YU EI Niš 

Prodajno servisna mreža Fabrige rendgen aparata u svirn vecim cen trima Jugo­!:"lavije ob.zbedjuje prodaju, puštanje u rad i preventivno održavanje aparata. Inženjering Fabrike rendgen aparata projektuje instalacije za rnontažu i ugrndjiva­nje medicinske opreme. 
Za svoje proizvode Fabrika rendgen aparata daje jednogodišnju garanciju i 1110­gucnost kreditiranja od dve do p.t godina. 
UROTRAST UROTRAST 
ampule 
Trijodno kontrastno sredstvo za 
urografije angiograf ije druge preiskave 
Sestava: 
1 ampula (20 ml) 60 % vodne raztopine vsebuje 10,5 g meglumin amidotrizoata in 1,5 g natrijevega amidotrizoata. 
1 ml raztopine vsebuje 295 mg joda. 
1 ampula (20 ml) 75 % vodne raztopine vsebuje 13,1 g meglumin amidotrizoata. 1 ml raztopine vsebuje 370 mg joda. 
Nacin uporabe: 
Ampulo s kontrastnim sredstvom ogre­jemo na telesno temperaturo in nato in­jiciramo z ne pretanko iglo. Za intra­venozne urografije pocasi vbrizgamo ce­lo1mo kolicino kontrasta v casu 2-3 mi­nut, za angiografije pa nasprotno zel.o hitro, ustrezno vrsti angiografije (v 2-5 sekundah). 
Uporabljamo take kolicine, kakršne so sicer v navadi pri uporabi drugih tri­jodnih kontrastnih sredstev, koncentra­cijo pa izberemo tako, na najbolj ustre­za debelosti pacienta (pri urografijah) oziroma podrocju, katerega ožilje želi­mo prikazati na rentgenogramu. 

60 ° /o 75 °/o 
• odlicna kontrastnost 
O hitro izlocanje 
• optimalno prenašanje 
Kontraindikacije: 
Hude srcne dekompenzacije, tireotoksi­koza, okvare jeter 1n ledvic ter preob­cutljivost boinika za jod. 
Opozorilo: 
Urotrast se izredno dobro prenaša, ne povzroca bolecin, ali krcev pri injici­ranj u in obicajno ne povzroca nikakih stranskih ucinkov; kljub temu pa pri­porocamo, da pred vsakim vbrizgava­njem celotne kolicine kontrasta pacien­ta testiramo glede na morebitno preob­
cutljivost za jod. Kot najbolj zanesljivo metodo priporocamo intravenozni test '.vsakemu zavoju je prilofont 1 ml testna ampula). 
Oprema: 
5 ampul 60 % raztopine in 5 test ampul (1 ml) 
5 ampul 75 % raztopine in 5 test ampul (1 ml) 
KRKA KRKA, Novo mesto, n. sol. o. 

ampule in 
75% 

trijodno kontrastno sredstvo za parenteralno uporabo 
KRKA 
farmacevtika, kemija, kozmetika, zdravilišca, Novo mesto 
PLAFOSTAT 

Konstrukcijom PLAFOSTATA rešen je problem opsluživanja vise radnih mesta jednom rendgen haubom. Osim toga njegova primena omogucuje neprekidan tok n1da vecu slobodu pomeranja aparata bolje korišcenje i slobodan pod. 
Rendgen haubu nosi cetvororedni teleskop koji omogucuje vertikalan hod od 1,5 m ili 1,2 m. Pokretljivost rendgen haube u svim -pravcima na ovakvom stativu omogucuje svaki potreban pravac snimanja. Podešavanje haube na objekt sni­manja i centriranje na katapult-buki blenduje brzo i jednostavno. Svetlosni vizir dubinske blenda osvetljava puno polje snimanja i jednim krstom ozmacava sre­dinu snopa zracenja. 
Plafostat se može koristiti u kombinaciji sa buki stolom. 
RASTIX 

Buki sto sa plivajucom plocom za buki snimanja pacijenta u ležecem položaju sa vertikalnim ili kosim pravcem zracenja. Mogucnost primene za prosvetljavan_ie i linearnu tomografiju. 
RASTIXje stabilne konstrukcije sa rucno pomerljivom plocom u podužnom i poprecnom pravcu. ElektromagJnetne kocnice za oba kretanja sa komandovanjem nožnim prekidacem. Ukupan hod u podužnom pravcu je 116 cm (31 cm na levo i 85 cm na desno) pri cemu u krajnjem položaju na levoj strani ploca prelazi na­polje za 66 cm, a nadesnojstrani za 120 cm. Ukupan hod u poprecnom pravcu 24 cm ± 12 cm). 
Ispod gornje ploce i vodece šine ugradjena je katapult blende je 70 cm cluž stola. Maksimalan opseg korišcenja, sigurnost, jednostavno rukovanje i elegantan izgled, odlike su novih rendgen uredjaja »PLAFOSTAT« i »RASTIX« koje proizvodi FABRIKA RENDGEN APARATA -Elektronske industrije iz Niša. 

RADIOLOGIA IUGOSLAVICA 
Casopis za rendgendijagnostiku, radioterapiju i onkologiju, nuklearnu medicinu, radiobiologiju, radiofiziku i zaštitu od ionizantnog zracenja 
Glasilo Udruženja za radiologiju i nuklearnu medicinu Jugoslavije i Udruženja za nuklearnu medicinu Jugoslavije 
Izlazi cetiri puta godišnje 
Pretplata za ustanove 400 din, za pojedince 200 din Izdavaci: 
Uprava Udruženja za radiologiju i nuklearnu medicinu Jugoslavije i Izvršni odbor Udruženja za nuklearnu medicinu Jugoslavije 
Adresa redakcije: Onkološki inštitut, Vrazov trg 4, 61000 Ljubljana Broj cekovnog racuna: 50101-678-48454 
Broj deviznog racuna: 50100-620-000-32000-10-482 
LB -Ljubljanska banka -Ljubljana 
Odgovorni urednik: prof. dr. L. Tabor, Ljubljana 
Tisk: Tiskarna Ucnih delavnic Zavoda za slušno in govorno prizadete v Ljubljani 

, 


. 

Kvalitetni pro1zvo di iz DDR-a 

RONTGENFILME SH-90 
Medlclnsk. u sa pojacanom folijom. .. en film za pnmen 
".'"'9„ rOntgenske snlmke u tvr dom ili mekom P odrucju zracenja, sa 
:f.ia.;c:.:::. folijama. . a obradu u . mašlnl za ra,vljao)e od 90 sekuod, . , d užlm vremenom 
Rontgen film z traJaoJa obrnde, kao . ' z a rucnu obra u. d 

'k za SFRJ: I Gen. zastupni NTERIMPEX-SKOPJE Izvoznik: CDEIE -EXPORT-IM PORT RH-1055 BERLIN 
D 

Storkower Strasse