Bistriška:
Na Vrhe!
M y roč avgustov dan razliva svoje žarno življenje po zemlji. V uspava-/ ^f joči lepoti počivajo gozdovi, v plodnih mislih snujejo polja, travniki *"^^ pojo svojo rožnato pesem, s solncem oblito, in hiše so topla gnezda, z lučjo oblita, v tihoto poletja zasanjana.
Vroč je dan, vroče so misli!
Nedelja!
Zvonovi so odpeli konec prve, edine maše. Ljudje hite, otroci drve proti domu. Micika, Jakec in Nežika skupaj. Načrte delajo za dan.
»Kaj bi z današnjo nedeljo,« pravi Jakec, iant štirinajstih let — močan in zdrav, poskoceri in siten. Življenje mli je že vtisnilo pecat razsodnosti na visoko, od solnca obžgano četo; na rokah že čuti trde žulje trdega dela. A njegovo srce je dobro in duša lepa.
»Oremo na Vrhe k Tonetu! Tam so že zrele cimbare*, oj tiste dobre in sladke!« Deklici obe hkrati: »Ja, na Vrhe, na Vrhe!«
»Kakšne pa so cimbare ? Jakec, povej,« vprašuje Nežika, drobno dekletce osmih let, rdečih ličk, žarečih oči, radoznalega obraza. Micika — dekletce devetih let — se poredno smehlja. Čudno se ji zdi, da Nežika ne pozna dobrih cimbar. »Drobne.^okrogle in sladke so kot sladkorčki; pri Tonetu jih visi na drevesih, da je kaj. Tja, tja gremo, če nam oče ne zabranijo!«
Dom Micike in Jakca. Bela nizka hišica, malce ometana, s slamo krita, stoji ob vznožju grička. Tu ima Nežika o počitnicah svoj paradiž. Mesto ni imelo zelenih trav, ravnega in krivega drevja. Daleč, daleč so bili gozdovi, in polja niso dišala in žarela za mestne otroke. A tu je bilo vse! Vse, kar je pogrešalo žejno srce in željna duša. Bela hišica pod zelenim brdom, skriv-nosten gozd, dišeče polje, rožnat travnik in tam zadaj — čisto zadaj viscko pod modrim nebom — planine, s solncem oblite, s poletjem odete, z lepoto posute.                                                                                                   t
Tu je bila njena obljubljena dežela, vesela Velika noč, srečni dom. Mesto ji je bilo jetnišnica... Nič žarkov, nič gorkote, brez zelene trave, brez pesmi škrjančka, brez vzklikov srca.
Tu je bila njena obljubljena dežela, pravljični paradiž. V njem so ple-sali palčki svoj čudežni ples. V temnih gozdovih so lomili škrateljčki visoke smreke, česali bele breze, podirali močne bukve. Po beli cesti so ob jasnih nočeh potresale bele vile dehteče cvetje, lovile zvezde nebeške v svoje deviške dlani in pošiljale skozi nizka okenca siromašnih Ijudi svoj zlati blagoslov. Ob biserni vodi med krivimi vrbami in jelšami so se igrali otroci povodnega moža, peli, plesali in vabili druge otroke v svoje povodne, leskeče gradove ...
O kako lepo je bilo tu! A v mestu nič tako: sivi zidovi, mrzle ulice, dušeč zrak. Tu je lila lepofa v dolgih žarkih raz nebo, vpletala zemljo v svojo čudotvorno luč, grela srca, užigala duše otrok.
• Cimbare so češpljam podobni sadovi — samo, da so drobni in okrogli, a zelo sladki. Dozore o Vel. Šmarnu. Op. pis.
154
Nežika je dobro čutila to lepoto, zato ji je bilo srce ob satni misli na stričev dom"že gorko, in mlada duša kakor metuljček, kadar mu je odločeno, da prvič vzfrfota. »No otroci,( kje ste zaostali ?« — jih pozdravi] gospodar na vežnem pragu. Nežika se odzove:
»Stric, stric, na Vrhe grerao, po cimbare sladke gremo, k Tonetu gre-mo na Vrhe.«
»Oho — oho, kdo vas bo pa vodil, vojska mala ? Kdo ?«
Nežika gleda okrog. Sama, osamljena stoji pred stričevo visoko postavo in sršečimi očmi. Jakec in |Micika sta že odšla v hišo, boječa] se hudega-dobrega očeta. Nežika gleda: oči se ]i za hip potope v žalost, besedo je popila stričeva beseda.
Nežika gleda: nekaj čudnega se zgodi. Stričeve oči v prečudni luči zagore, kota ustnic se razširita, in sraeh mu huškne preko ust: »Le pojdite, otroci, in najejte se cimbar nebeško-dobrih, sladko-medenih!«
»Tra-la-la! Micika, Jakec na Vrhe, na Vrhe.« Oba hkratu stojita pri Nežiki.
Napotila se je troglava družbica na veselo-lepo pot. Kratka pot po solnčno-lepi cesti, pa jih je pozdravil gozd, objel in sprejel v svoj zeleni paradiž. Rjava veverica jim je pomigala z repkom: »K'si k'si!« Zlati kos je požvižgaval v grmičevju svoj »Oj kam pa, katn ?« Sinička je pela svoj »Ci-ci-ci!«  Sleherna vejica je pela, slednji vrh vrel v življenju, v pesmi.
Za visokim, trhlim štorom je nekaj zašumelo.
»Gotovo je škrateljček-zeleni, poredni, vedno nemirni ?« pojasnjuje Nežika.
»Kaj še! Gozdni mož se je splašil, ker tako vpijemo,« poredno draži Jakec. »Pst, pst...«
Tiho so odbrzele mlade noge skozi skrivnostni gozd, boječ se plašnega gozdnega moža.
Pred njimi se zasveti sredi visoke zelene trave jbelo gospodarsko po-slopje.
»Na Vrheh smo.«
Toliko solnca je bilo skritega na tem kraju, da so jih zaščemele oči, in so lica še bolj pordela. Kakor da so se odprla vrata nebeška in so an-gelci iz svojih zlatih koškov spuščali cekine raed zeleno travo in z bogatim , sadjem obložena drevesa. Vse sama živa luč... In zadaj tam za skrivnostno temino gozdov so v drhteči luči molile planine.
Prikričali so romarji v belo hišo in ukradli njen lepi mir Tonetu — Jakčevemu bratu — in njegovi mladi ženici.
»Kje ste se pa vzeli, kričači ? Samo kje ?«
»I k tebi smo prišli, Tone! Tu nas imaš, k tvojim cimbaram smo pri-sopli v vas.«
»O, to pa to ? Niso cimbare zrastle za vas, cvetele in rodile ?«,'
O, pa Tone je dobra duša! Tri cajnice je poiskal v veži, jih pravično razdelil, in mala vojska se je zakadila na vrt za hišo, kjer so se modrile med zelenjem — sladkosti vseh sladkosti — cimbare.
155
Dekleti sta ostali pod drevesi, možaka] (saj je bil tudi Jakec že možak) pa na drevje.
Završale so veje, zapokalo deblo, in sladki sadovi so padali kakor toča po travi, po noskih, po Iglavicah, a mnogo jih je zdrknilo kar s peškarai vred v Nežikin in Micikin želodček.
»O, kako so dobre! Tone in Jakec, kako, kako so dobre!« vzklika Nežika, Micika pa samo kima.
»Samo preveč ne hitita, če ne, se bo ta reč slabo končala,« svari Tone.
Cajnice se polnijo... Vse zvrhane se smejo pod drevesi. Sladak je bil opravek;  komaj zmorejo roke težo do hiše.
V hiši na belo pogrnjeni mizi diši malica ... Da ni bilo dobrih cimbar, oj, kako bi zdaj grizli in drobili zobje! A želodček ne more in noče sprejeti ničesar več.
Vsak svojo cajnico je še prejel v dar, in treba je bilo misliti na pot proti domu.
Globoke sence so ležale na vrtu. Dolina je že pila prvi pozdrav noči, in planine so rdele v skrivnostnem objemu večerne Jzarje.
»Pozdravljena, Tone in Lenka! Paradiž je na Vrheh, in vse je tu kakor pesem božja.«
Noč je pripeljala romarje v hišico pod zelenim gričkom; raisli in srca pa so ostala v beli hiši na Vrheh.