Štev. 4. V Ljubljani dne 15. julija 1870. Leto I. F^l DR Al/UBIT i do konca i Bv BP® B| Sra gSBB H BB tf ' junij« t J prvega letaf H H H flUS H MM I IB V vsak mesec? j 2 ft', s I ■ B ira B II I Um |naapolah.4 & slovenski. * -----4*—C5=est-«i;—---- List za pravosodje, upravo in državoslovje. Budnim pravica. Vigilantihus jura. Izdavatelj in vrednik dr. J. II. Razlag-, odvetnik. 0 razlastitvi. (Konec.) Lastnik mora svojo reč odstopiti za primerno odškodovanje: i) po dvornem dekretu od 21. septembra 1796, št. 316 mora solastnik nedeljivega zemljišča pripustiti, da se tudi njegova polovica po izvršbi proda, ako ravno se le vknjižen dolg druge polovice z izvršbo terja. Vendar trdijo nekteri pravniki, da je sedaj po izrečeni razdeljivosti kmetij to pravo dvomljivo postalo; k) po nekterib stavbnih redih (Bauordnungen) se mora lastnik za razširjanje ulic stesniti se svojim poslopjem, za kar mu gre po navedenih načelih odškodovanje; 1) glede na živinsko kugo odločuje ministerski predpis od 6. decembra 1859, št. 32592 sledeče odškodnine: 1. za okužene goveda, kterih konec je kmalo pričakovati, se plačuje tretjina, 2. za goveda pa, pri kterih se kuga še le začenja, da se še torej izid ne more vedeti, se imate dve tretjini njih pozvedene cene, ko se zakoljejo, povrniti, tedaj se ima le za tako imenovane sumljive, na videz še zdrave zaklane goveda popolno odškodovanje iz državnega zaklada dajati. Pri razlastitvi je sila imenitno prašanje, alj ima lastnik Pravnik slov. 1. I. 4 nepremakljive reči pravico zahtevati, da država ali družba prevzeme celo reč, ako ravno samo en del potrebuje, ali pa da mora le zahtevani del odstopiti. Gotovo je velika obtežava za lastnika, ako on mora en del svoje lastnine prepustiti, ker imajo zavoljo tega ostali deli le malo vrednost, postavim, kadar nima pota do teh delov ali se njih obdelovanje ne splačuje. Nasproti pa bi nepogojna dolžnost države, prevzeti celo zemljišče, od kterega le en del potrebuje, nalagala človeški družbi preveč, ako bi se zavoljo malega kosa zemlje na primer morala nakupiti po razlastitvi cela tvornica (fabrika), lctera že zlo hira. Tako bi država pridobila veliko posamnih kosov za njo male vrednosti, ktere bi drago nakupovala in ceno, torej pod izgubo zopet prodati morala. Treba je tedaj preudarjati, kako se država ogne teh neprilik in lastniki vendar škode ne terpe. Vse razlastilne postave terjajo torej popolnoma odškodovanje lastnika, kar je gotovo naj težja naloga razlastilnega postavodajstva-Kar nauk o odškodovanji sploh zadene, so učeni že dosti natančnih preiskovanj o tem predmetu državljanskega prava spisali, vendar glede na razlastitev zasebnega premoženja še je znanost v tem oziru prav' malo opravila, torej novejše postavodajstvo večidel le suhoparno odločuje. Država sega v svetost zasebne lastnine in terja od lastnika žrtvo, da ji mora prepustiti svojo naj priljubljenejšo reč, torej mu mora tudi velikodušno raje več kakor manj za njo plačati, ker mu vendar vsega žrtvovanega veselja in dušnega užitka povrniti ne more; le pomislimo na krasne z lastnim pridom in skrb-ljivostjo na tesnem prostoru napravljene vrte ali na lastnino njegovih očakov, s ktero je morebiti slavna zgodovina in naj imenitniši spomini zvezana. Deloma pa je tudi lastnik zemljišča ud tiste države, ktere občna korist terja njegovo lastnino in tudi on postane deležen tistega splošnega blagora, ki se z odstopom oziroma odkupom doseže. Nasprotuje torej državljanski dolžnosti, ako bi se kdo obogatiti hotel iz sile, v kteri je država, ki potrebuje za obče dobro tujo last. Torej bi tudi neopravičeno bilo takrat, kadar se snuje obče-koristno podvzetje, nakupovati zemljišča, jih zasajevati in ograjevati, samo da se v kratkem času državi, ki je v sili, prav drago zopet prodajo. Res je torej, da ne treba lju-bivne vrednosti (praetium affectionis) v njenem popolnem obsežku vračevati. Torej postave nekterih dežel določujejo, da se ima pri odškodovanji v misel jemati: 1. navadna vrednost odstopljive reči; 2. povračilo druge škode, ktera lastnika doleti in sicer a) povračilo tiste veče vrednosti, ktero cela reč ima, dokler se drži odstopljenega dela in dokler se ložej obdeluje; b) povračilo umanjšanja vrednosti, ktero ftha reč po odstopu enega dela; c) povračilo neogibljive izgube, ktero lastnik trpi pri svojem obrtu z odstopom za sedaj ali za prihodnje;; d) povračilo za, priftbdke, kterih lastnik ne more posneti; • povračilo izneska tistega poškodovanja, ktero doleti zakupnika ali drugega užitnika reči po postavi ali pogodbi. Nekteri jemljejo pri pozvedbi teh izneskov večleten počrezek (Durchschnitt) in brezdvojbeno je, da samo oziranje na zadnjih šest let ne zadostuje pozvedeti pravo vrednost po času, v kterem se ima lastnina odstopiti. V obče se imajo razlastilne postave tako rabiti, da se kar naj več vjemajo s pravico lastnika do popolnega odškodovanja in v dvomljivosti se mora tako razsoditi, da lastnik zadobi za odstopljeno reč popolno odškodovanje v resničnem pravoslovnem smislu, torej tudi za razsodilnega pravnika ne more biti dvomljivo, da se mora vse odškodovati (omne id, quod interest), tako tudi zmanjšanje vrednosti ostalih reči vsled odstopa nekega kosa ali dela. Kar zadeva oblastnijo, ktera ima spoznavati o razlastitvah, imajo v nekterih deželah porotnike za pripoznanje ne samo razlastilne potrebnosti, ampak tudi primernega odškodovanja in reči se mora, da so porotniki ali izvedeni možje v takih rečeh naj bolj sposobni, ker poznajo razmere na vse strani in ker je sicer politična oblastnija vendar le primorana 4* brez lastnega preudarka razsojati po izpovedbi ceniteljev, kteri pa se ne moreje meriti s porotniki. Torej imajo porotniki gotovo prednost pred političnimi oblastnijami, ktere tudi pri nas razsojajo o razlastitvah; vendar imajo tudi te oblastnije na vse okoljšine se ozirati, da se odloči prava vrednost predmeta razlastitve in da lastnik doseže popolno odškodovanje po zgorej navedenih načelih. Porotniki pri nas le razsojujejo tiskovne hudodelstva in pregreške vsled postave od 9. marca 1869, št. 27 drž. zak., torej še ne drugih v kazenski postavi navedenih kaznjivih dejanj ali činov, po takem še manj civilne pravde in tudi ne pri razlastitvah. Ako se zastran odškodnine ne poravna lastnik s plačnikom, se pokličejo izvedenci, da po sodnjem postopniku oddajo svoje mnenje o odškodovanji lastnika in ker ti nadomestujejo porotnike, je njih dolžnost, reč na tanko na vse strani prevdariti in vestno izreči, kolika odškodnina se ima lastniku za silama odkupljeno reč odrajtati. Iz tega je razvidno, kako imajo cenivci sploh ravnati glede na svojo prisego, s ktero so obljubili, vsakokrat pravo vrednost po svoji vesti iznajti in povedati in ako bodo to svojo zapriseženo dolžnost vedno pred očmi imeli, se bodo odstranile napake, da ravno tisti cenivci enkrat zemljišče pri prostovoljni precenbi zavoljo kterega posojila cenijo več ko za polovico draže, kakor pri kteri drugi priložnosti zavoljo izmere dedšine, med tem ko reč kar nič ni bila zboljšana. Posebno pri razlastitvah je treba po navedenih načelih še več preudariti, kakor samo srednjo vrednost zadevne reči, torej morajo izvedenci tudi zares izvedeni biti na vse strani in jasno je, da ne zadostuje samo nekoliko izkušenosti v navadnem gospodarstvu, sicer ne more biti njih izreka prava na vse strani in utegne žaliti imenitne pravice. Opomba. Beseda »razlastitev« se nahaja v slovenskem in hrvaško-srbskem državnem zakoniku in je, ker ima pomen kakor »raz mize« djati, menda bolj a od »izlastitev«, ako ravno se v češkem rabi »vyvlasteni«. Slovenske predavanja za pravoslovce. „Pravnik" je v 1. listu prinesel zgodovinsko črtico, da so že leta 1849 domoljubni mladi pravoznanci razkladali nek-tere postave v slovenskem jeziku in sicer g. dr.' Mažgon občni državljanski zakonik in g. dr. žl. Lehman kazenski zakonik na takratnem lyceji ljubljanskem. Pozneje je g. dr. Krajnc na vseučilišči v Gradci razlagal pravoslovcem občni državljanski in g. dr. Skedl kazenski zakonik, vendar je poslednji to reč le pritiral do 5. §., ker ni bil našega jezika zadosti zmožen. Za nekaj časa je bil g. dr. Krajnc postavljen za profesorja na pravoznansko akademijo v Sibinji (Hermanstadt) na Erdeljskem, kjer še sedaj oddaljen od svoje domovine predava pravoslovne nauke. Slovenskim pravoslovcem se sedaj že več let n e razklada nobeden pravnišk predmet v domačem jeziku in tudi ta je na visokih šolah prepuščen njihovi zasebni (privatni) marljivosti in zadostovati mora to, kar se je učilo v srednjih učilnicah in ker tudi v gymnaziji niso prisiljeni vsi, ki mislijo ppzneje službe na Slovenskem iskati, učiti se slovenskega jezika kakor učnega predmeta, še smo sedaj v poprejšnih razmerah, ko je celo privatno spričevalo zastran znanja (?) jezika pri podelitvi službe zadostovalo. Od tod prihaja, da je le malo število rodoljubnih slovenskih pravoslovcev zmožno jezika, kterega po dovršenih visokih šolah živo potrebujejo vsak dan pri občenji s slovenskim ljudstvom v njegovih najvažniših zadevah, ki se tičejo premoženja in osobne svobode, drugi pa se še le začnejo učiti, ako so zadosti vestni, reči, ktero bi že znati morali pri nastopu službe, za ktero so plačani. Ta obžalovanja vredna prikazen je že več let zbudila premišljevanje ljudomilih znanstveno izobraženih učenjakov in prišli so do trdnega prepričanja, da se tej neugodnosti ne pride drugače v okom, razun ako se ustanovi slovensko vseučilišče ali vsaj pravoslovna akademija, kterih poslednjih pa ni v okviru sedanje osnove visokih šol. Prašanje je torej opravičeno, kako bi se ta pomanjkljivost odstranila začasno, dokler nimamo visokih šol za naše pra-voslovce? Zgodovina je učiteljica življenja in v zamudi je nevarnost. Vrnimo se tedaj do pretrgane niti in naj se spet ustanovi učne stolice za nektere pravoznanske predmete, kakor je občni državljanski in kazenski zakonik in po-stopniki državljanske in kazenske pravde. Naj nihče ne poreče, da bode pri tem znanstvenost trpela, saj se že 21 let v slovenskem jeziku izdaja državni zakonik, toraj v jeziku ni izdatne ovire, ampak k večemu v tistih ljudeh, ki ga rabiti imajo, pa se ga niso temeljito naučili. Razun tega imajo naučitelji in učenci priložnost primerjati nemški in laški jezik pri naukih, ker je tako vsakemu znanstveno izobraženemu človeku potrebno dva jezika dobro znati. Dokler se ne ustanovi vsaj nepopolno slovensko vseučilišče, pridemo iz omenjene zadrege le, ako se zopet gori povedani predmeti na pravoslovnem oddelku v Gradci uče. To bi se moralo že začetkom prihodnjega učnega leta vpeljati, ker je gotovo nekaj svetovalcev deželne in naddeželne više sodnije v Gradci, kteri so glede na potrebno znanstveno izobraženje in glede na izurjenost v jeziku zmožni, omenjene predavanja prevzeti, dokler se mladi pravniki ne pripravijo, kakor to zahteva učna osnova visokih šol. Posebno učitelj sodnjih postopnikov ima zadosti priložnosti, pri razkladanji ponavljati zakonike in tako sploh poseben ozir jemati na praktično rabo. Ako pa se pokliče g. dr. Krajnc v domovino, imamo izvrstnega učenjaka, spre-videnega se vsemi potrebnimi postavnimi lastnosti za dva teh predmetov, ker bi enemu samemu učitelju za vse četiri časa primanjkovalo. Samo po sebi pa se razumeva, da iz teh predmetov morajo dotični in drugi nepristranski učenjaki izpraševati pri državnih in ostrih preskušnjah, kteri s privzetjem praktičnih učenjakov bi bili izpraševalna komisija za / vsakega pravnika, kteri želi službo na Slovenskem. S tem se odpravi tista že tolikokrat grajana nesramnost, da se učenci srednjih šol odtegujejo nauku slovenskega jezika kakor učnega predmeta, po dognanih visokih šolah pa vendar službe na Slovenskem iščejo, v čemur tiči vir splošne nezadovoljnosti, nezaupanja, škodljivosti in razdraženosti, kterim ne bi smelo sledu biti v dobro vredjeni pravni državi (Rechtsstaat). Ako se obzir jemlje na stroške take naprave, je očividno, da jih morajo koristi vsikakor presegati, ker bi bile omenjene stolice za poldrug miljon Slovencev in za pol miljona Dalmatincev; v drugih naprednih državah, v kterih se za nauke in naučne sredstva potroši primeren letni iznesek, pa nahajamo za toliko število prebivalcev že celo vseučilišče. „ Pravnik" je iz dejanskega stališča to misel sprožil, drugi časniki pa jo naj razvijajo v svojih obširniših predelih obširniše, ker je živa resnica, da se razburkane strasti v žalostni domovini vležejo, kadar vsak narod zadobi, kar ima že po naravnem pravu terjati pravico, to je sredstva za vresničenje vseobčne ravnopravnosti v avstrijski državi. Prišla je doba resnobnega delovanja za vse narode, ktero je dosti težje kakor samo zbujanje narodne zavesti s petjem. Vsi stanovi morajo skladno pripomagati, da se zboljšajo materialne ali gmotne zadeve in da se doseže tista stopinja duševnega razvoja, kterega nahajamo pri naj naprednijih narodih. Treba je torej skrbeti za potrebni naraščaj (Nachwuchs) pravnikov, kterih na Slovenskem še vedno primanjkuje. Sklenili so ne davno rodoljubi na Štirskem osnovati podporno društvo za slovenske učence visokih šol in zlasti za pravo-slovce, da je mogoče tudi ubožnišim, kteri imajo do te znanosti poklic, nauke dovršiti. Pričakovati je, da ne bodo samo društveniki, ampak tudi dobrotniki za žive in na smrt izdatne darove pokladali na žrtvenik domovine in da bodo slovenski sinovi zlati čas svoje mladosti vestno za nauke rabili, da se pripravijo znanstveno za prihodnje delovanje. Naj se torej kmalo razglasijo pravila omenjenega podpor- nega društva, da se prične blago delovanje že prihodnje učno leto, ker čas hiti, v zamudi pa je nevarnost. Ako se ne ugovarja zoper poslano fakturo (trgovinski račun) z izrečenim platežnim mestom, velja to za pristop k temu pogoju in opravičuje sodstvo pogodbe. A. iz L. je tožil B. stanujočega v R. na platež kupnine za poslano železnino pri sodniji v L. Tožcnec ugovarja, da sodnija v L. ni pristojna, ker on stanuje v R. in ni obljubil kupnine v L. plačati. Prva sodnija je razsodila v smislu omenjenega ugovora, namreč da sodnija v L. za to tožbo ni pristojna. Na pritožbo tožnika ste spoznale obedve sodniji 2. in 3. stopinje, da je ta ugovor le opravičen, ako se ne dokaže po ponujenem dokazu tožnikovem z določivno (glavno) prisego (juramentum decisivum), da ni bilo na fakturi, vsaki pošiljatvi blaga priloženi, izrecno zapisano: „plačljivo v L." Nagibi najviše sodnije so sledeči: Tožba navaja, da ima toženec kupnino za poslano mu blago (robo) v L. odrajtati, kar toliko pomeni, kakor da je plačilo v L. pogojeno bilo. Vsled tega je bila tožba vložena pri sodniji v L. kakor sodstvu pogodbe. Vsakokratni pošiljatvi robe priložena faktura je, kakor tožnik glede na poklicano sodstvo trdi, izrekoma imela besede, da se plačilo ima v L. opraviti. Ako ni pogodba z jasnimi izrekami popolnoma sklenjena bila, je zmiraj faktura obstojni del molče za dokončano pogodbo danega privoljenja, ker se navadno roba pošilja le na splošno naročbo in še le faktura zadržava ceno in druge okoljščine, na podlagi kterih se je roba prodala in odposlala. Ako torej naročnik obdrži poslano robo, se mora misliti, da je zadovoljen z odločbami, v fakturi povedanimi, s kterimi se mu je roba poslala, ker velja v trgovinskem občenji opuščenje ugovora zoper pogoj izrekoma v fakturi ustanovljen po čltenu 279 trg. zakonika za pristop k temu pogoju. Ako se torej dokaže, da je v fakturi tožencu poslani povedano bilo, da se ima, kupnina v L. odrajtati, se mora tudi to mesto jemati za plačilno mesto s pogodbo ustanovljeno in ugovor nepristojnosti sodstva ne velja, (Razsodba zd 22. avgusta 1865, št. 6964.) (V tem smislu je najviša sodnija že večkrat razsodila in ker ni nobene nasprotne razsodbe najti, 'Se sme temveč soditi, da se popolnoma vjema s pravniškimi in postavnimi načeli.) Obrtniki, kterih obrtnija ne presega rokodelstva, niso dolžni firme napovedati. V nekem mestu z 8000 prebivalci je en mesar od svoje obrtnije plačeval 28 gld. pridobnine, ter mu trgovinska sodnija naloži napovedati firmo. Njegovo pritožbo zoper ta nalog odbije viša sodnija, ker je kupovanje za mesarijo potrebne živine, tla se meso in kože dalje prodajajo, po čl. 272 trg. zak. trgovinsko opravilo, torej je pritožnik glede na to obrtniško opravilo v smislu čl. 4 kakor trgovec, po takem pa zastran dolžnosti do napovedbe firme le odločuje visokost letnega davka (štibre) vsled §. 7 vvod. postave. Najviša sodnija je na izredno pritožbo odstranila obedve odloki nižih sodnij ter odločila, da ni veljaven nalog firmo napovedati. Pritožnik je le obrtnik, torej po čl. 10 trg. zakonika ni dolžen firme napovedati, ker §. 7 vvodne postave le velja za trgovce in tem po §. 5 trg. zak. enake poduzet-nike. Trgovec je le tisti, kteri trgovinske opravila obrtoma opravlja. Nakupovanje živine za obrtno predelovanje in za zopetno prodajo mesa, loja in kože v premenjenem stanu in v malih delih je le v objektivnem smislu trgovinsko opravilo po čl. 271 št. 1. trg. zak., kar vendar nič ne premenja kupčeve lastnosti. Daljša prodaja sama pa po čl. 273 odloček 3. ni trgovinsko opravilo. Samo ako predelovanje in daljše pro-davanje presega rokodelstvo, je to pravo trgovinsko opravilo in takrat je tudi rokodelec dolžen svojo firmo napovedati. (Razsodba od 26. aprila 1864, št. 2967.) Hudodelstvo javne posilnosti z brezoblastnim stesno-vanjem osobne svobode. (§. 93 kaz. zak.) Nekemu mlinarju so bile zmanjkale četiri deske z njegovega stavbnega prostora blizo zajeze in imel je v sumu nekega 10 let starega fanta, ki je tam blizo čredo pasel, da je ta omenjene 4 deske na stran spravil. Pokliče ga torej na odgovor in deček obstoji, da je dve deski nekam na stran zavlekel, drugih dveh pa nikakor ne. Mlinar pretepe fanta in da bi izvedel, kakor pravi, kam je druge deske spravil, ga priveže na nek steber tako, da mu vrv (vojko) trikrat okoli telesa ovije in zadej tako pritrdi, da se deček ni mogel sam odvezati, v kterem položaji ostane do četrtinke ure, dokler ga mlinar na zaprošnjo službodajnice pastirjeve ni odvezal. Fantov varuh je tožil pri kazenski sodniji in c. kr. okrožna sodnija v Ciešinu je krivega spoznala mlinarja zavoljo hudodelstva javne posilnosti z brezoblastnim stesnovanjem osobne svobode po §. 93 kaz. zak. Na pritožbo obsojenega je c. kr. viša sodnija mlinarja nekrivega spoznala omenjenega hudodelstva, ter ga le krivega spoznala prestopka proti telesni varnosti po §. 431 kaz. zak. in sicer iz sledečih nagibov: Pridržanje omenjenega fanta se ni zgodilo iz namena, da se mu stesni raba njegove osobne svobode, ampak le, ker je bil sumljiv razvlačitve desek, da se tako pozve, kam so pogrešane deske (blanje) prešle; namen zatoženega mlinarja torej ni bil, kakor je to pokazala preiskava in končna obravnava, žaliti pastirja glede na postavno izrečeno telesno svobodo, ampak le edino, da bi po tej poti prišel do svoje izgubljene lastnine. Dejanje mlinarja torej, kteri ni imel hudobnega naklepa fantovo osobno svobodo žaliti, ne zapopada hudodelstva javne posilnosti v smislu §.93 kaz. zak. Zraven pa je viša sodnija omenila, da v tem tudi ni dejanje §. 98 kaz. zak. (izsilovanje), ker obdolženi od zvezanega ni hotel izsiliti ne dejanja, ne opuščanja, ampak je le nameraval pripraviti ga, da bi obstal, kje se njegova lastnina nahaja. Vendar pa je v njegovem dejanji prestopek §. 431 kaz. zak., kterega se tedaj tudi mora krivega spoznati. Na pritožbo c. kr. državne pravdnije je najviša sodnija vendar potrdila razsodbo prve stopinje iz sledečih nagibov: Dejanje (čin), ktero je mlinar doprinesel, ima samo v sebi hudoben naklep zastran hudodelstva javne posilnosti z brezoblastnim stesnenjem osobne svobode po §. 93 kaz. zak., ker je ta posilnost bolj merila na maščevanje zavoljo zavle-čenih dveh desek, kakor na pridobitev manjkajočih drugih dveh celo majhne vrednosti, kar tudi kaže pretepanje fantovo in daljši nagon, da bi še morebiti pozvedel, kje ste uni dve deski hranjene, ne more več merodajen biti pri razsojanji zastran omenjenega hudodelstva; torej je tudi c. kr. najviša sodnija v mlinarjevem dejanji našla hudodelstvo §. 93 kaz. zak. in je torej razsodbo T. stopinje potrdila z razsodbo od 2. decembra 1868, št. 11731. Pristavek. Dostikrat se kaj lehkomiselno enake dejanja doprinašajo in po nevedoma pridejo poprej celo neoporečeni ljudje v kazensko preiskavo in kazen, torej je ta dejanski primerljej tem več premišljevanja vreden, ker se tudi po §. 3 ne more nihče izgovarjati, da mu postava zoper hudodelstva ni znana bila. „ Pravnik" bode večkrat prinašaj kazenske razsodbe ravno o takih primerljejih, da se pozornost bralcev nepravnikov obrne na dejanja, zastran kterih ljudsko muenje dostikrat ne ve, da so kaznjive. Sicer pa se hudodelstva ne bodo hitreje odpravile z ostrimi kazni, ampak s podukom od mladih nog, da se zamaše hudi nagoni in zbudi pravna zavest, v Raspis ministerstva notranjih zadev od 6. junija 1869, št. 8245 zastran povračila stroškov za revne ljudi iz Ogrskega in Hrvaškega, kteri pridejo v avstrijske zasebne bolnišnice. V neki ogrski neočitni bolnišnici je bil človek iz naših dežel preskrbljen o bolezni in ker sam ni mogel plačati zadevnih potroškov, ki so se terjali od njegove domovinske občine, se je pri tej priložnosti prašalo, kako oblastnije na Ogrskem v enakih primerljejih vzajemno postopajo. Ko je deželni namestnik to prašanje predložil, je tudi ob enem omenil, da 'se tukajšne občine sploh ne branijo plačevati neočitnim bolnišnicam ogrskih dežel za preskrb-ljenje potroškov, kterih ne poravna ne sam bolnik, ne njegovi svojci, ter je prašal pri tej priložnosti kr. ogrsko vlado, alj je pričakovati, da bodo tamošnje občine glede na svojce, preskrbljene v tukajšnih neočitnih bolnišnicah, ravno tako ravnale in alj se more pričakovati, da bodo tamošnje oblastnije take povračila izterjevale. Kraljevski ogrski minister notranjih zadev je odgovoril na to vprašanje po kr. ministru na najvišem dvoru, da za revne bolnike imajo pred vsem njihovi žlahtniki, in ako so ti nezmožni, njihove domovinske občine potroške zasebnim bolnišnicam vračevati. Ako pa občine dokažejo, da nimajo nič imovine (Stammvermogen) in da tudi navadno znamenite občinske priklade odrajtovati imajo, da jim torej ni mogoče povrniti zadevnih potroškov, se v takih primerljejih tudi plačujejo iz domestikalnega zaloga županije, h kteri spada nezmožna občina. Samo takrat, kadar se ne more odločno pozvedeti, v ktero občino je preskrbljenec pristojen, ni nič ustanovljeno, kar pa se le redkokrat zgodi. Ta naredba je za občine na ogrsko - hrvaški meji, ki imajo neočitne bolnišnice, zavoljo povračila stroškov od une plati važna, torej pozornost na njo obračamo. / V Občinske zadeve. B. Proračun prejemkov in izdajkov občine T. za leto 1870. c« M Župan Občinski Prejemki je odbor je GQ > preudaril potrdil >02 gld. kr. gld. kr. 1 Zapis občinskega premoženja od današnjega dne kaže pod števili stavka 22 do 26, da je za porabo ostalo čiste gotovine in terjatev od leta 1869 ...... 561 89 561 89* | 2 Iz občinskega gozda v Rebru bi se prodalo 50 sežnjev drv po 4 gld....... (občinski odbor pa tega ni potrdil, da se varje gozd.) 200 — — —j 3 Zakupnina (štantnina) od treh njiv spada- i jočih k občinski hiši...... 45 — 45 — 4 Zakupnina od občinskega travnika v Oreti . 60 — 60 — 1 5 Pašnima v občinskem spašniku .... 30 — 30 — 6 Zakupnina od lova v celi davkovski ob- čini I............ 40 — 40 7 Zakupnina od broda na Dravi .... 470 — 470 8 Zakupnina od mitnice (šrange) .... 20 — 20 _ 9 Pristojbina (davščina) za somenjsko šatore . 25 '■— 25 — 10 Obresti od državnega dolžnega pisma za 1000 gld. od 1. julija 1869 po odbitku zadevnega davka ........ 40 _ 40 — 11 Obresti od ravno takega dolžnega pisma za 300 gld. od 1. januarja 1870 . . . 12 _ 12 — 12 Obresti od Matevž Žarlagovega dolžnega pisma za 500 gld. od 15. junija 1859 . 25 25 — 13 Za pregledovanje klavno živine .... 30 30 — 14 Za posojevanje zemljomernega obrisa (kata-stralne mape) s parcelnim kazalom in merilne verižice (lanca) zasebnikorfi . . 15 — 15 — 15 Globe (denarne kazni) za razne prestopke' . 12 — 10 — Vseh po občinskem odboru potrjenih pre- 1383 89 Opomba. Proračun ima vsalc občan pravico pregledati in kadar se mora glede na izdajke prestopiti, se to lo v silnih zadevah sme zgoditi proti temu, da občinski odbor poznej pritrdi, sicer pa se je na tanko ravnati po preudarku, potrjenem po občinskem odboru. C« M Župan Občinski J. je odbor je 00 > "i 1 z d a j k i preudaril potrdil >OQ gld. kr. gld. kr. 1 Po zapisu občinskega premoženja je občina dolžna........... 145 — 145 — ! 2 Davki in namestki od občinskega premoženja iznašajo........... 180 — 180 — 3 Letno plačilo občinskemu tajniku (pisarju) . 250 — 250 — 4 Potrebščine pisarnice....... 50 — 50 — 5 Letna plača občinskemu služabniku . . . 130 — 130 — 6 Učiteljska plača, kar je pride na to občino na leto........... 160 — 160 — 7 Potrebščine za šolo........ 40 — 40 — 8 Učnina za naj revniše otroke..... 30 — 20 — 9 Naročnina za slovenski državni zakonik in deželno - vladni list ....... 8 — 3 — 10 Naročnina za kteri časnik...... 5 —^ 5 — 11 Za' šolsko bukvarnico....... 15 — 15 — 12 Za nakupovanje sadnih dreves in murb 50 — 50 — 13 Za popravljanje občinskih poslopij in broda . 50 — 50 — 14 Plača pregledniku klavne živine .... 25 — 25 — 15 Plača poljskemu in gozdnemu čuvaju . . 60 — 60 — 16 Donesek k plačilu za vkupnega občinskega redarskega čuvaja (policaja) .... 80 — 80 — 17 Občinskim pooblasteucem za razne pote 80 50 Vseli potrjenih izdajkov torej je . . . 1303 in ako se tem primerijo prejemki . . 1393 89; se kaže prečezek prejemkov .... 80 89 županstvo Občine I, dne 15. grundna 1869. I. I., župan. 1. I., občinska svetovalca. I. I., občinski odborniki. Opomba. Vsak izdajek mora biti izkazan s pobotnico ali plačilnim listom, ker je pri upravi državnega ali občinskega premoženja sploh načelo veljavno, da se ne sme verjeti, kar ni dokazano. Župan bode torej previdno ravnal, ki bode to načelo vedno pred očmi imel. C. Denarnični dnevnik občine I. za leto 1870. ce M t* "J Dan in Predmet Prejemki Izdajki o mesec prejemka ali izdajka m » gld. kr. gld. kr. 1 1. jan. Po sklenjenem računu za leto 1869 je bilo gotovine v občinski de- narnici ostalo ...... 120 89 — — 2 1. » Občinskemu tajniku se odrajta plača za prve tri mesece t. 1. . . — — 62 50 3 2. » Na odbitek davka se odrajta . . — — 30 — 4 2. » Učitelju se plati za prve kvatre . — — 40 40 5 3. » Zakupnik broda plati za 1. polovico leta....... 235 _ !6 25. » Za postavljanje somenjskih šatorov se je nabralo...... 11 SO — — 7 8 26. » 27. » Jožef Jug plati lovsko zakupnino . Janez Nedog odrajta za pregledo- 40 — — — vanje klaVne živine v tem mesecu . 1 50 — — 9 31. ■ » Občinskemu služabniku se odrajta za ta mesec od letne plače . . 17 30 10 31. » Naročnina za zakonike in časnik . — — 7 20 11 5. febr. Peter Malek in France Žižek plačata zaostale globo za gozdne prestopke....... 5 — — — 12 10. mar. Sadnega drevja in murb za občinske zemljišča so je nakupilo za — — 45 — 13 20. » Delavcem se je plačalo za njih za-sajenje........ _ 5 _ 14 3. apr. Popravljanje streho na občinski hiši, belenje pisarnice in drugih pro- stori) ......... — — 12 56 15 5. maja Jernej Nedogec plati zakupnino za pašnik pare. št. 315 . . . . 5 50 _ ___ 16 6. jun. Za pobiranje hroščev in gosenic se plati fantom iz vasi I. . . . 8 _ 17 10. jul. Anton Kos in Peter Žertuš plačata za poldnevno rabo zemljomernega obrisa z verigami vred . . . i. t. d. do konca leta. — 80 i — — Ta dnevnik se končuje dne 31. decembra 1870. V denarnici je ostalo gotovine 80 gld. 30 kr., kteri iznesek se ima v novi račun prihodnjega leta med prejemke postaviti. Račun je resničen in v denarnici je toliko gotovine. I. I., župan. I. I., denarničar. Na Hrvaškem imajo večkrat tudi Slovenci pravne opravila, od kodar dobivajo sodnijske dopise v hrvaškem jeziku, posebno kadar so sklicujejo postavni dediči (erbi) kterega tamkaj zamrlega rojaka. S takimi dopisi hodijo vdeleženi od enega kraja do drugega, predenj zvejo za koga, kteremu je znan hrvaški jezik, razmestenje tamošnjih sodnij in sploh, kar je treba pozvedeti, da škode ne terpe. Ker je na zadnjo že več ljudi vrednika tega lista v takih zadevah prašat prišlo, se sploh naznanja, da so njemu dotične razmere popolnoma znane in da zna hrvaški jezik ravno tako, kakor slovenski, ker je ravno na hrvaški meji bil blizo 8 let odvetnik (advokat); toroj je vsegdar pripravljen pomagati v takih rečeh, da si vdeleženi prihranijo tudi nepotrebno pot na Hrvaško. — Občni državljanski zakonik (allgeineines bflrgerliches Gesetzbuch) se v slovenski prestavi dobiva v c. kr. državni tiskarnici na Dunaji le za en goldinar (poprej je veljal 3 gld.), torej je prav lehko mogoče, ta izvrstni zakonik dobiti, na kar posebno obračamo pozornost naših pravnikov in županov. — Menda še se tudi ravno tamkaj dobiva kazenski zakonik v slovenskem in nemškem jeziku v eni knjigi tiskan po 40 kr. Nova zbirka postav v slovenskem jeziku v mali obliki, kakor je Mancova nemška, bi za Slovence koristna bila, ker je posamozniih pravnikom in županom težko priti do teh postav, ki se nahajajo v 21 tečajih državnega zakonika in deželno-vladnili listov. Ivo bi se oglasilo zadostno število naročnikov, bi menda skrb vredovanja in popravljanja dotičnih prestav prevzel g. Matevž Cigale na Dunaji in c. kr. državna ali zasebna tiskarnica s pripomočjo kterega založnika bi opravila natis. Besedo postav mora vsak pri rokah imeti, kdor so jih hoče naučiti in pri dejanski rabi bi se poslovanje izdatno olajšalo sodnikom, županom in sploh državljanom, ktere ta reč zadeva. Ker bodo tudi slovenski pravoslovci to zbirko potrebovali, se utegne do tisoč iztisov koj razprodati in ker bi se v njo le jemale potrebniše postave, bi tudi glede na ceno lehko obče pristopna bila. Obseg:: O razlastitvi. (Konec.) — Slovenske predavanja za pravoslovce. — Kjer faktura reče, se ima kupnina plačati. — Obrtniki, kterih obrtnija ne presega rokodelstva, niso dolžni firme napovedati. — Javna posilnost po stesnenji osobne svobode. — Povračilo stroškov neočitnim bolnišnicam za ogrsko - hrvaško revno pre-skrbljence. — Občinske zadeve: proračun in denarnični dnevnik. —-Črtice. (Posebni pozornosti se pri-poročuje »Nova zbirka postav«.) O. g. naročnikom se še enkrat naznanja, da je pošiljanje denarja, torej tudi vseh naročnin, naj ceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen), ki so le za potrebne marke ali znamke dobivajo in sicer za izneske do 10 gld. je treba le 5 kr., do 50 gld. pa 10 kr. i. t. d., pri čemur se prihrani do 18 kr. in zapečatenje. Novi naročniki »Pravnika« naj blagovolijo povedati, ako so morebiti že prve listo prejeli, ker nam bode teh v kratkem zmanjkalo. U^T" Vredništvo „Pravnika slovenskega" je na starem trgu hiš. , štev. 168 (pod trančo) tik železnega (šoštarskega) mosta, kjer je tudi vrednikova odvetniška pisarna v 1. nadstropji.