Gospodarstvi in političen
list za KprošKe Slovence.
Izhaja vsak petek
v Kranju.
Volja za celo leto 4 K in se plačujejo naročnina in iu-serati naprej. Vsi rokopisi, pisma in druge pošiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo «Korošca» v Celovcu. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za eno-stojmo petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru.
Posamezne številke stanejo 10 vin.
Štev. 17.
V Celovcu, v petek, dne 13. marca 1908.
Leto I.
Pašne in druge pravice v novejšem ČaSU.	Dalje
»Lokalna komisija za odkup in reguliranje zemljiških bremen“, ki se je pozneje združila z okrajnim glavarstvom, je bila za kmete največje važnosti, ker je delovala pri poizvedbah glede obstoja kmetskih pravic neposredno med ljudstvom. Ako se je bil po že opisanem potu obstoj in obseg služnostne pravice pripoznal ali uradno dognal, potem je bila naloga deželne komisije (sedaj deželne vlade), da spozna, ali se naj pravica regulira ali odkupi. Strankam je bilo dano na prosto voljo, da se poravnajo in zjedinijo na to, da se pravica regulira. Ako se je med strankama o tem doseglo sporazumljenje, potem se ni smelo uradno spoznati na odkup pravice. Takodkup jebiltudi izključen vtem slučaju, če bi škodoval kmetijskim koristim in če bi spravil v nevarnost gospodarstvo dotične kmetije ali graj-ščine. Stranke so se pa tudi lahko zedinile potom poravnave na odkup tako, da jim je grajščak odstopil zemljišče ali izplačal denar v gotovini. Če se stranke niso poravnale, potem je deželna komisija izdala razsodbo o odkupu ali regulaciji.
Ako se vprašamo, kaj je bilo za kmeta bolj koristno, odkup ali regulacija, nam bode gotovo vsakdo, ki pozna težavne razmere koroškega kmeta, pripoznal, da bi bili v toliki meri prodali enkrat za vselej svoje pravice.
Servitutni patent je dobra postava, ki je imela resni namen, pomagati kmetu. Zato je tudi omejila odkup po zgoraj namenjenih določilih, vendar pa je pustila le preveč svobode za prosto poravnavo med strankami. In pri teh poravnavah je denar igral večkrat svojo zapeljivo vlogo. Odkup pravice z denarjem enkrat za vselej je
Povest „Pod humberškim grofom“ se bo nadaljevala v prihodnjih Številkah. To tistim prijateljem v znanje, katerim se la zgodovinska povest, ki je zajeta Iz življenja, tako dopada!	Opomba uredništva.
PODLISTEK.
Zeleni šopek.
Spisal Ferdo Plemič.
Zaukal je koroški fant, da je odmevalo od bližnjih belih sten, iz bližnjega temnega gozda. Zaukal je in zavihtel svoj širokokrajni klobuk v zrak, poln razkošne veselosti. In s klobukom vred je zatrepetal zeleni šopek za trakom. Ej, ta šopek je bilo fantovo veselje, on je povzročil njegovo veselo ukanje. Kakšna malenkosti In vender se je ovila krog tega šopka poezija, in ta poezija je prešla od šopka naravnost v fantovo srce.
Šopek je pripelo fantu za klobuk dekle, ljubko dekle s tako lepimi, tako mirnimi očmi. To ste vsi pričakovali. Saj drugače ne uka fant radi bornega šopka.
spravil marsikaterega kmeta na njegovo škodo in škodo celega njegovega gospodarstva v veliko skušnjavo, in le prevečkrat je zmagal pri tem — „denar sveta vladar!“ Ako si predočujemo, kako so se sklepale take poravnave in pogodbe, nam je jasno, da je imel kmet pri tem precej neugödno stališče. Grajščakom je bilo vsem za to, da bi se enkrat za vselej po kolikor mogoče nizki ceni iznebili nadležnih kmetskih pravic. Hoteli so imeti svoje gozdove in planine proste, da v njih lahko svobodno gospodarijo in da jim kmet ni bil na poti pri njihovi najbolj priljubljeni zabavi, pri lovu v velikih skupnih lovskih okrajih. Ozir na lov je pri grajščakih vedno igral in še igra največjo vlogo. Seveda so grajščaki in njih slabo-znani oskrbniki in valpeti uporabljali vsako sredstvo, da so kmeta pripravili do tega, da se je proti odstopu kake parcele ali proti izplačilu gotovega denarja odpovedal za vedno svoji pravici.
• Pregostokrat se jim je to posrečilo na škodo kmetskega prebivalstva. Pošteni slovenski kmet ni vedel ceniti vrednosti svoje pravice, ni pomislil, da se utegne cena gozdnih pridelkov in živine tekom časa povišati. Bil je morebiti ravno v denarni zadregi — preslepila ga je začasna korist in udal se je sladkim besedam oskrbnika, ki mu je govoril na srce, češ, da grajščina itak dvakrat in trikrat preplača malovredno njegovo pašno ali gozdno pravico — in poravnava se je podpisala.
Slabe posledice so se kmale pokazale. Izplačane svote je kmalu zmanjkalo — denar je okrogel, rad kroži po svetu, in ima pri tem kratek rep. Kmetu pa je nedostajalo najvažnejših gospodarskih pripomočkov, paše, stelje, drva i. t. d. Kar je prej donašala v hišo služnostna pravica, je bilo treba sedaj kupiti v gotovini, nastali so dolgovi, naraščali in se množili in mnogokrat je bil konec ta, da je pokupil posestvo grajščak, spremenil
Na božjo pot je šel k devici Mariji. Zakaj I je šel, pravzaprav sam ni vedel. Nič posebnega mu ni ležalo na srcu. Prositi sicer ni imel nič, res je, da tudi nič ni imel. A imel je svojo mladost in svoje zdravje, in to je več negoli vse. Tako je prišlo, da ni ničesar iskal na božji poti, a vendar nekaj našel.
V krčmi so sedeli po odpravljenih molitvah romarji iz ene vasi skupaj okoli ene mize in pogovarjali so se resno in šaljivo.
Tedaj je rekla sosedova Manica, najlepše in najbogatejše dekle v vasi, našemu fantu:
„Ti, Jurij, pojdi mi nu po kakšen .odpustek!“ On je takoj planil na noge in zagrabil za svoj klobuk, ki ga je bil malo prej odložil. Zagrabil je po njem, a prijel ga ni, ker klobuka ni bilo več na stolu.
„Nu, kje pa je moj klobuk?“ je vprašal.
Zasmejala so se dekleta pri mizi, a Manica je dejala: „Kaj se bojiš solnca? Jurij, ti si pravi junak! Ne razstopiš se ne, če pojdeš za enkrat tudi brez klobuka do barantačev.“
Jurij je bil fant „kakor ura“, solnca se ni zbal in pobrisal jo je kar tako gologlav do
travnike v gozd in pridružil grudo, ki je mogla prej hraniti celo družino oratarjev, svojemu gospodarskemu lovu. Le redki so bili slučaji, da je posestnik z izplačano mu odškodnino znal pametno in varčno ravnati, tako da je imel od nje trajno korist. Le redko je kdo ta za odkup sprejeti danar plodonosno naložil ali sploh obrnil v svoj prid.
Tako vidimo, da se je servitutni patent, ki je gotovo dobra postava, v resnici izrabljal kmetu na škodo, in da je marsikateremu kmetu prinesel mesto blagoslova — prokletstvo. In tako je z vsako postavo; vsaka še tako dobra postava doseže lahko ravno nasprotno od tega, kar je bil njen namen, ako se od pravih ljudij ne izvršuje.
Zato so bili vobče na boljšem tisti kmetje, katerih pravice so se regulirale, bodisi, da so se samo na to zjedinili, bodisi, da je oblast na to spoznala. Ostala jim je pravica v istem obsegu, pridobivala pa je na vrednosti od desetletja do desetletja vedno več, ker se je cena gozdnih pridelkov zvišala in ker je kmetu vsled napredka časa vedno lažje spraviti svoje pridelke v denar. Stanje takih kmetov, ki imajo regulirane služnostne pravice v zadostnem obsegu, bi toraj ne bilo tako slabo, ako bi ne bilo žalostno dejstvo, da se grajščaki še danes trudijo na vso moč te pravice, kolikor mogoče, omejiti in ovirati kmeta pri izvrševanju. To vidimo posebno pri pašnih in gozdnih pravicah.
S servitutnim patentom pa postavodajalstvo glede pašnih in drugih, zlasti gozdnih pravic, ki so v najožji stiki s pašnimi servitutami, še ni bilo zaključeno.
Tudi deželni zbori so posegli v ureditev teh kmetskih pravic in prav na Koroškem se je pred kratkim sklenila važna deželna postava v varstvo
branjevcev, ki stoje krog božjih poti tako gosto nasejani, kakor drevesne gobe krog starega štora. Kupil je „odpustek“ za Manico, svinčenega Je-zuščka v leseni pušici. Potem se je vrnil.
Kaj pa je bilo to? Na svojem sedežu je zagledal zdajci svoj pogrešani klobuk, a za njegovim trakom je mahljal zelen šopek, ki ga prej ni bilo tam
Podal je Manici „odpustek“ in je vprašal: „Kdo mi je pripel ta šopek?“
Dekleta so se nasmejala, a nobena ni hotela kaj vedeti o šopku.
„Nu, čudež se nemara ni zgodil na mojem klobuku!“ je dejal dalje ter se ozrl v Maničino lepo oko.
Manica je lahno zardela, povesila za hip beli trepalnici ter rekla: „Zakaj bi se pa ne dogodil čudež? Dolgo te ni bilo od barantačev nazaj, pa je šopek kar sam zrasel. Gnoja ni mu manjkalo za tvojim klobukom.“
„Ti poredna Manica til . , .“
„Pssst!“ so posvarile neke brezzobe mamice ob mizi, ki so čisto pozabile, da so sedaj v gostilni. „Pssst! Tako se ne govori na svetem kraju.“
Naročate pravi domači koroški M „Korošec“!
planinskih pašnikov, ki so pri nas v največji nevarnosti.
Važna pa je na tem polju tudi gozdna postava (Forstgesetz), o kateri bomo govorili v prihodnjih poglavjih.	Dalje sledi.
Dopisi.
Iz pllberške okolice. (Nov davek na žganje.) Čital sem pred kratkem v nekem časopisu, da se bode naložil nov državni davek na žganje, pravijo, 40 procentov. Ta davek se bode porabil za potrebe posameznih avstrijskih dežel. Vendar so si enkrat ti možje na cesarskem Dunaju nekaj pametnega izmislili. Na tako pijačo, ki je strup za človeški obstoj, naj se nalagajo davki, a ne na vino, ki je krepčilno za celo telo. Ravno naša slavna koroška dežela je storila to napako, da je naložila davek na vino, a ne na žganje. Že enkrat je pisal naš vrli list „Korošec“ o škodi, ki se nam je napravila s tem, da se je nastavil davek na vino, a ne na žganje. Vsled tega davka na vino, smo dobili žganje primeroma ceneje kakor pa vino. A kaj to pomaga, če dam poslu za malo južino 1/H žganja, ker s tem je še nezadovoljen, če mu ga dam pa več, pa zopet ni za delo. Če mu pa dam 1/i 1. vina, ali ma-gari še malo več, ga to še bolj poživi in postane še bolj delaven. Da bi torej naš slavni koroški deželni zbor vsaj enkrat prišel do tega, da bi nam vsaj zdaj odvzel davek na vino. Na žganje pa naložite davka kolikor hočete, ker to je strup, ki nam uničuje našo nado, našo prihodnjost, to je našo mladino, katerega skrbnega očeta mori, da ne more spati cele noči, če vidi, da njegov sin popiva žganje. Tudi Vi, ki imate odločevati o postavah, imate sinove in gotovo Vam tudi ti ležijo na srcu in tudi Vi bi ne videli radi, kako se Vaši sinovi pogubljajo s to pijačo. Naši očetje in dedje, to so bili možje, da jih je bilo malo po celi Koroški, a sedaj vidimo same blede in upale obraze pohajati po gostilnah 1 — kakšni kmeti pa naj bodo to. Tedaj te kuge reši nas, vlada! Deželni zbor pa naj takoj, ko sc snide, prekliče davek na vino.	Kmetovalec.
Iz velikovške okolice. Na pustni torek sem se slučajno mudil v Velikovcu. Ker sem imel ravno čas, grem tudi malo v cerkev, kjer nas je še precej ljudi zbranih, po večini kmetsko ljudstvo iz okolice. Bila je ravno slovenska pridiga. — Po končani božji službi postojim malo pred cerkvijo in sem od dveh poleg mene stoječih mož vjel sledeči pogovor: Prvi: „Ti kako pa to pride, da je ravno na pustni torek slovenska pridiga, ko se vendar vse leto le v nemščini pridiguje“ ? Drugi: „Veš, to je tako; nemško pridigujejo Nemcem celo leto. Nas Slovence pa imajo za bolj pametne, ker nam pridigujejo samo enkrat!“ Prvi: „Ali pa mislijo, da smo mi norci, ker nam napravijo našo pridigo samo na praznik vseh norcev, to je na
pustni torek“. — Glej, sem si mislil, ko sem šel | domu, naši ljudi vendar niso z vsem zadovoljni.
Borovlje. Pri nas še zmirom razsaja huda influenca, in komaj je mesec dni od tega, kar si je izbrala mlado ženo, ki se je komaj 3 tedne pred smrtjo omožila, za žrtev. Influenca je nevarna bolezen in se ne da s silo premagati. Najboljše je, da gre tisti, ki se čuti bolnega, takoj pod toplo odejo v posteljo in da se varuje ■ pred nadaljnjim prehlajenjem. Tistega, ki se pred pre-hlajenjem ne varuje, se poloti navadno še kaka hujša smrtnonevarna bolezen.
Šmarjeta v Spodnjem Rožu. Nedavno je bilo pri Zmerzlaku na Kočuhi zborovanje buče-larjev iz Spodnjega Roža. Gospod nadučitelj Martinjak iz Medgorja je razložil zbranim buče-larjem veliko gospodarsko vrednost bučelarstva in jim priporočal strokovno organizacijo. In res je pristopilo naenkrat 18 bučelarjev k bučelarski družbi. Nekateri so si panje tudi zavarovali in plačujejo od vsakih 20 panjev 25 krajcarjev na leto zavarovalnine. V slučaju, da zgorijo, na bolezni poginejo ali v drugih nezgodah, jim izplača družba za vsak panj (sod) 5 goldinarjev, če ji pa hočejo v vigredi panje prodati, pa dobijo za vsak par 12 goldinarjev. Pri nas so letine za bučelarje bolj neugodne, zato pa so bučelarska društva tem večjega pomena, ker bodo le umni in strokovno izobraženi bučelarji dosegli zaželjeni vspeh. Večji del članov bo dobival od družbe od 1. marca t. 1. slovenske podružne zvezke o čebelarstvu sploh. Bučelarji, organizirajte se!
Gllnje. Naša „Čitalnica“ letos dobro deluje. Člani, posebno mladina, pridno izposojuje knjige razne vsebine. To je za naš kraj veselo znamenje. Želja po izobrazbi vedno bolj prodira med naše ljudstvo, ki je prišlo do spoznanja, da je le izobraženim narodom zagotovljena prihodnjost v naši državi.
Kdor čfta,
temu se bodočnost svita.
Jezersko. (Predpust — igra in ples.) Cel predpust smo precej klavrno opravljali. K večjemu je kak paglavec — ne pred tistimi hišami, kjer se kaj mokrega dobi, po cele ure nagajivo ter izzivajoče kričal ne pa ukal! Nemara vse to le pustu na čast! A pustna nedelja nam je mudila kar dve zabavi naenkrat. V Štularjevi gostilnici je uprizorilo kat. izobraževalno društvo v Olševku iz sosedne Kranjske tri gledališčne predstave. Navzlic skrajno slabemu vremenu se igralci niso ustrašili dolge poti v naše planinsko selo. Igrali so baje dobro, ker je tudi naše ljudstvo kmalu zadovoljno. Obisk je bil menda pri popoldanski in večerni predstavi povoljen. Pa tudi plesaželjna mladina ni ostala brez vsake zabave, kajti v „kazini“ se je vršil „bal“. Če si imel urne noge, zavrtel si se v hitri polki, bolj okorni so plesali „štajriš“. Le škoda, da mladina tega lepega raja več ne zna. Pri kaplji rujnega Brežičana smo se i torej izvrstno zabavali do ranega jutra in ker se
Fant je obmolknil, a premišljal je svoje.
Odhajali so. Cerkovnik, ki je bil spremljal s križem in glasno molitvijo romarje do cerkve, je sedaj skrbno zavit kfiž naslonil na svoje šibke rame ter pošepaval za svojo čredo. Solnce je že tonilo za mogočnimi gorami, in vlažen hlad je zatrepetal po večernem zraku.
Tedaj je pa izdala županova Rezika Juriju vso skrivnost o šopku. Županovo Reziko je namreč jezik najbolj srbel.
„Ti Jurij,“ je zašepetala, „veš, kdo ti je pripel šopek za klobuki“
„Nel Kdo, povej!“
„Manica."
„Manica?“
„Manica, dro, dro!“
In sedaj se je zazdelo fantu, da je še beli dan, in da sije še solnce po poljanah, ker tako močno je zasijalo v njegovih prsih veselja in ljubezni. Kaj takega pa koroški fant ne zadrži v svojih prsih. To mora ven, ven! In zaukal je, da je odmevalo od belih sten in iz temnega gozda.
„Kako je mladina dandanes razposajena 1“ so kimali plešasti dedki, stebri vaške nravnosti.
A kaj so bili fantu plešasti dedki, kaj brez- j zobe mamice in njihovi zlati nauki! Začutil je j
Maničen šopek za klobukom, in v prsih mu je bilo, kakor jelenu spomladi.
In zaukal je. Ti srečen fanti
* *• *
V mali izbi je spravljal Jurij svoje reči v tesen kovčeg. Odhajale so lahkotne lastavice, odhajal je tudi on. Za kruhom seveda, ker Jurij je bil reven fant. A kaj to njemu! Svet je širok in lep, doma pa mu je tako tesno in mrzlo. Žalostno srce pogine doma, a krepka in pogumna pest si pridobi tudi zunaj v svetu prostora. In zlagal je lepo po vrsti v kovčeg praznično obleko, nekaj perila in še kakšno drugo potrebno malenkost, kakor kos glavnika, okroglo zrcalce, krtačo in molitvenik, kar je bila vsa njegova knjižnica.
Pogledal je v kovčeg; tam je bilo vse lepo v redu. Pogledal jev svoj predal materine omare; vse prazno. Vse? Ne.
Tu leži še nekaj zamotanega v časniški papir. Oj, vesel je, kaj je tam notri, ne da bi odvil. A odvil je vsejedno. Bil je Maničin šopek iz božje poti, še vedno sveže zelen ko nekdaj, ker je bil narejen iz umetnih listov.
Maničin šopek I
Strmel je fant vanj, in storilo se mu je milo krog srca, morda vprvič.
na omenjeni dan žganje sploh ni točilo, je izostal tudi — hvala Bogu — običajni poboj. — V letošnjem izredno dolgem predpustu sta se v naši gorski vasi podala roke samo dva para. Sicer pa ima naša idilska dolina še dokaz žeuit-benih kandidatov, kar kaže, da ti le še nočejo zapustiti lepi „ledik“ stan ter stopiti v sitni jarem, iz katerega ni nikdar povratka. Kako krasno piše slavni pesnik Schiller v pesmi o zvonu:
Kjer krepko se in mehko snide,
Kjer z ostrim rahlo v družbo pride,
Tam čist je glas in dober vfes.
Naj misli, kdor se vedno veže,
Če srce k srcu se prileže!
Le kratke sanje, dolg je kes.
(Prevod Koseskega.)
Bajdlše. (Cestne nevarnosti. — Hudi plazi.) Na občinski cesti v Borovlje se vozi zelo mnogo materijala za fužine, pa tudi Selani vozijo svoje pridelke. Ta cesta pa je postala v zadnjem času silno nevarna zaradi plazu, ki se vsak čas posipava in grozi celo cesto zasuti. Po gorah je začel namreč kopneti sneg; odtekajoča voda pa je popolnoma zrahljala ilovičasto zemljo v plazu. K temu odteka menda še voda od jezerca, katera teče v mnogih manjših, deloma že zelo globokih strugah navzdol in odnaša bolj in bolj trdno oporo strmemu bregu. Posamezne plasti zemlje visijo že tako nevarno, rekli bi na niti, da peljejo vozniki vedno v smrtnem strahu spodaj mimo. Res neverjetno nemarni so v tem oziru oni, ki imajo skrbeti za varnost voznikov in vzdrževanje potov. (Že dolga leta sem so s tem plazom laki križi. Vsako leto se redno ponavlja v vigrednem času ista nevarnost; zemlja se vedno bolj posipa, zasuje se cesta in vsi oni, ki so na cesti, visijo med smrtjo in življenjem. Potem pa je toliko truda in stroškov s popravljanjem ceste. Vedno se šele storjena škoda popravlja. Na to se pa menda še ni mislilo, kako bi se ta škoda v bodoče zabranila. Saj so vendar tudi drugod po svetu bili plazovi, katere pa so z zabijanjem kolov in nasajanjem jelšovja in drugega grmovja storila neškodne. Vrhutega bi se dale posamezne vode napeljati tako, da bi voda ne izjedala sveta in izpodkopavala zemlje ravno na najnevarnejših krajih. Menda sprevidijo oni, ki so poklicani, da človeško življenje ni muha in da morajo nekaj storiti za varnost, naj torej premišljujejo, kako. Če drugače ne pojde, pa naj se cesta preloži. Ravnokar slišimo, da se je zadnjo nedeljo utrgala v tem plazu silna plast zemlje, ki je zasula precejšen del ceste. Za popravljanje ceste bo treba 2 do 3 dni. Še sreča, da se je to zgodilo v takem času, ko ni toliko voznikov na cesti. Ubogi Selani pa so za nekaj časa popolnoma odtrgani od svela.
Iz Št. Petra na Vašlnjah. Pred nedavnim časom je umrl gospod Alekš Visočnik p. d. Haberl na Potoci. Posestvo je bilo na predlog dedičev prostovoljnim sodnijskim potom prodano. Kupcev je bilo le malo, ker je bila prodaja premalo raz-
Kje je sedaj Manica? Čegava je? Ej, kako neumna vprašanja! Saj je vse dobro vedel. In slednjič je vsejedno, kje je in čegava je — njegova ni! Nekoč je mislil, a te misli so bile pijanost. Med njo in njim je zijalo brezdno. A vendar jo je rad imel, tako rad, kakor svoje mlado življenje. Bila je tako dobra ž njim, tako dobra . . .
In prevzela je fanta taka žalost, da bi bil kmalu pritisnil zeleni šopek k ustnam, če bi kaj takega sploh storil pameten fant. In Jurij je bil pameten fant.
Kaj ti spomini! Ljudje božji, ne ozirajte se nazaj, ne glejte na to, kar je bilo!!
Zavil je Jurij šopek zopet v papir ter ga položil skrbno v kovčeg. Vzel ga bo s seboj čez hribe in doline, makar dol do morja kakor svetinjo.
Zaprl je kovčeg in ga zadel na rame. Potem je odprl duri in stopal zamišljen skozi vas. Pozdravil ni nikogar.
„Glejte, kako odhaja!“ so dejali plešasti dedki, temelj lepega vedenja v vasi.
A Juriju ni bilo mar dedkov, hitel je do postaje, mal kovčeg na rami, a veliko srce v prsih, v kovčegu Maničin zeleni šopek, v srcu Maničino lepo sliko.
Zaukal ni. Ti nesrečen fant I
glašena. Pričakovali smo razglasa tudi v „Korošcu“, ki ga pri nas kaj radi prebiramo. A glej ga spaka. Slavno velikovško sodišče je razglasilo prodajo le v par nemških časopisih in pa v slaboglasncm „Štajercu“, katerega pa pri nas nihče ne pogleda. Kakor smo čuli, je Visočnikova vdova izrecno zahtevala, naj se prodaja razglasi tudi v koroških slovenjih listih, posebno v „Korošcu“, toda sodišče se na ta opravičen zahtevek ni oziralo! Želja ranjcega je bila, da ostane posestvo, če že ne v rodbini, vsaj v domačih rokah. Ker prodaja v naših listih ni bila razglašena, je kupil posestvo nek „Štajerčev“ privrženec, seveda za jako nizko ceno; sedaj pa ta razkosuje lepo posestvo in se je pri tem na škodo dedičev in upnikov prislužil na lahek način par tisočakov. Ko bi se prodaja tako razglasila kakor se je zahtevalo, prišlo bi več kupcev, skupilo bi se več, pri tem bi pa posestvo ostalo v domačih rokah. Zdaj pa vprašamo, zakaj se sodišče ni oziralo na željo in potrebo strank? Ali se je to dalo res tako težko napraviti?	Eden izmed interesiranih.
Iz Visoke Bistrice. Dinamitna patrona je eksplodirala v Svincu preddelavcu Francu Popiču, ki je bil tako nepreviden, da jo je položil v pečnico, kjer se je pekla pečenka. Pečenke Popičevi tisti dan niso nič jedli, pa tudi štedilnik jim je ves razneslo. Izmed ljudi ni bil nihče poškodovan. Žalostno je, da ljudje še vedno premalo pazijo na dinamit in ga včasih doma na raznih krajih pustijo ležati. Koliko otrok se je že ponesrečilo, ker so se s dinamitnimi patronami igrali.
Borovlje. Pri puškariji se nekaj časa sem bolj slabo vrti. Nekateri delavci nimajo dela. Upalno, da se bo obrnilo kmalu na boljše in da se bo spet začelo bolj živahno vrteti.
Bistrica na Dravi. (Odplesav večnost.) Prav dobro se je imela Berta Vran na pustnem plesu, čeravno gotovo ni mislila, da bo to nje zadnji ples. Ko je bila ravno prav vesela, se je zgrudila in umrla. Glavni vzrok je bil pač tudi ta, da je bila čez prsi tako stisnjena, da se je poznal na životu okoli pasu globok rudeči rob. Dandanes pač mislijo nekatere ženske tudi pri nas na deželi, da brez moderca (miderca) živeti ne morejo. Kako nespametno in nepotrebno, ne glede na to, da se na tak način po nepotrebnem porabi denar. Ker se je smrt pokazala med veselico, je mnogo ljudi odšlo in ni se jim več ljubilo plesati.
Spodnji Dravograd. (Umirat je prišel k nam neki vrtnar z Dunaja.) Pravijo, da ni bil pri pameti in da je z Dunaja prinesel seboj strup ciankali. Njegova sestra, katero je obiskal, je radi njegovega čudnega obnašanja strogo pazila nanj. Vendar se mu je posrečilo, da je vzel strup v usta, na kar je v par minutah umrl. Drugih novic pri nas ni, kajti popravljanje našega mosta, je že stara reč. Tega popravljanja menda nikdar ne bo konca. Žalostno je samo, da moramo plačati tako visoko muto, ker je menda samo pri nas. Spodobilo bi se, da bi Koroška in Štajerska dežela skupaj napravile nov močan most in da bi potem „muta“ vendar enkrat odpadla.
Iz Velikovca. Odkar je lansko jesen zatisnil oči bivši ravnatelj tukajšnje mestne hranilnice g. Pinterič, ni imel ta zavod do danes ravnatelja. Dosedanji podravnatelj g. Zehner radi starosti in bolehavosti ni hotel ravnateljskega mesta sprejeti. No, pri zadnji seji prošlo soboto so si pa vendar enkrat izvolili ravnatelja in sicer v osebi gospoda E. J. Straussa, trgovca v Velikovcu, ki je svak g. Pinteriča ml. Tako ostane ravnateljsko mesto hranilnice še nadalje v rodbini Pinteričevi.
Narodne zadeve.
Dežeinozborske volitve na Kranjskem In Goriškem so bile jako živahne in največjega pomena. V hudem boju si stojita nasproti dve stranki: narodno - napredna stranka, ki ima svojo glavno moč v mestih in jo vodi dr. Ivan Tavčar ter Ivan Hribar, ter klerikalna pod vodstvom Korošcem dobro znanega dr. Šušteršiča in nekaterih duhovnikov. V mestih je zmagala vseskozi slovenska narodno-napredna, na kmetih pa klerikalna
Sušteršičeva stranka. Tudi na Goriškem so se končale tc dni dežeinozborske volitve. Zmagali so po večini napredni slovenski narodnjaki, s katerimi je skupno nastopila kmetska (agrarna) stranka. Klerikalna stranka, katero je podpirala italijanska stranka proti slovenski napredni in kmetski stranki, je v tej volilni borbi dosegla le majhne uspehe. Veselo je slišati in brati, da so na Goriškem tako zavedni in odločni slovensko-narodni kmetje. Slovenska reč na Goriškem vidno napreduje in ni daleč čas, ko sc bo lahko reklo, da je Gorica za Ljubljano drugo glavno slovensko mesto.
Potovanje v Lurd. Kakor da bi za slovenske Korošce ne bilo nič potrebnejšega, kakor dolgo, dolgo romanje v daljni Lurd na Francosko, tako pozivlje celovški „Mir" v zadnjem času naše kmete, da naj za božjo voljo svoje težko prihranjene denar cenesejo v — francosko deželo. Samo 25U K stane vožnja — tako piše „Mir“! Torej kmet naj bi popustil za kak teden dni ali še več vse delo ter šel v Lurd, kakor da bi molitev doma ali romanje na naše slovenske božje poti, kakor na slavne sv. Višarje, na sv. Goro, na Bled, Žihpolje, Podgorje i. t. d., ne imelo prave vrednosti več. Sami dobro vemo, da bo kaj malo slovenskih kmetov sledilo „Mirovemu“ pozivu, ker jih imamo za — preveč pametne in varčne gospodarje, kakor da bi šli v tuje dežele denar zapravljat. Naša vest nam ne dopušča, da bi na to vabilo molčali. Za svojo dolžnost smatramo, da se izrečemo čisto odkrito proti takim romarskim nasvetom. Bog je povsod — poštena molitev, združena z delom, zaleže doma ravno toliko kakor kje na — Francoskem. Ako pa kdo misli, da bo pri taki priliki videl tuja mesta in pri tem kaj profitira!, se presneto moti. Kakor vemo od udeležencev zadnjega romarskega potovanja v Lurd, so potovalci stisnjeni v vagonih kakor živina, tako da je še vožnja v dražjem drugem razredu komaj za ljudi. Vlak se skoro nikjer ne ustavi, in še tam, kjer se ustavi, le za toliko časa, da je mogoče použiti kaj slabega. Skratka: tako daljno romanje je k večjemu za bogatina, ne pa za našega kmeta.
Zrno do zrna pogača! Obiskovalci znane gostilne „u Fleku“ v Pragi so zložili po dveh vinarjih 1907. leta za „Šolsko Matico“ 4008 K 38 v., za druge narodne svrhe pa 5711 K 82 v., skupaj torej 9720 K 20 v. V isti gostilni se je nabralo po dveh vinarjih od 1880. leta do konca 1907. leta skupaj 100.144 K 60 v. Dosledno in sistematično nabiranje krajcarskih darov je, kakor nas ta izgled uči, lahko važno v kulturnem življenju naroda. Posnemajmo Čehe! Saj imamo tudi mi tako družbo!
Dražba it. Cirila in Metoda opozarja narodne trgovce na velikonočne razglednice. Družba bo dobila koncem tega meseca prav krasne Blei-weis-Vodnikove razglednice. V zalogi ima tudi mnogo pomladanskih in Gregorčičevih. Naročila naj se naslove na družbino pisarno. — Družba sv. Cirila in Metoda prosi dotične gospode, ki imajo družbine nabiralnike v oskrbi, da blagovolijo pošiljati prispevke iz nabiralnikov naravnost na družbo, ne pa na časopise. Blagovolijo naj pošiljati redno vsak mesec ali vsaj vsak drugi mesec in vedno pripomniti, iz katerega nabiralnika pošiljajo. —-Družbi sv. Cirila in Metoda je volil v svoji oporoki rajni g. župnik Jos. Sovič 100 K in sedmi del cele zapuščine. Blag spomin rodoljubnemu duhovniku 1
i	_	i
J	Slovenci, ne zabite družbe \
I	SV. tIRILA IN METOPAI	1
Gospodarska vprašanja.
Razna opravila v mesecu marcu. V tem času sc ljudje prav radi prehladijo in nevarno zbolijo. Varuj sc mraza, ne zaupaj marčevi toploti. Če še debel sneg ali celo zamet snega leži tam,
kjer hočeš imeti kmalu kopno, potrosi s prstjo, ali ogljenim prahom. Blato z vrtov in luž se izvozi na njive ali vrte. Bučelam se postavi pred ulnjak voda v plitvih posodicah. Tkalec mora hiteti, da dovrši; ko sneg skopni ,se prične beljenje. Kokoši začnejo nesti, daj jim dosti ječmena. Če hočeš, da bodejo valile, daj jim kuhanih konopelj.
Katera opravila imamo v sedanjem času pri drevju? Drevje obreži in očisti. Suhe in vodene mladike odstranjuj. Orehi in kostanji se obrezujejo jeseni. Cepičev nareži ter jih shrani v zračni kleti v nekoliko vlažnem pesku. V drevesnici in sadovnjaku zalivaj krog poldneva z gnojnico. Zemljo okoli debla zrahljaj. Če nisi v jeseni nasejal, sejaj pečke divjakov, kadar se zemlja otaja. V gozdu nasajaj smrekova, jelkova, brezova in borova semena.
Kmalu se bo pričelo tudi cepljenje. Skuhaj ali kupi cepilne smole. Cepiči so najboljši močni enoletni poganjki ravnokar odrezani, toda ne vodeni, pa tudi ne od mladih ali pa nerodovitnih dreves; čas cepljenja je najboljši, preden se začno odpirati očesa. V kleti hranjene cepiče deni pred porabo v vodo za kake dve uri. Cepiči, ki že poganjajajo, se morajo porabiti takoj. Jabolka in hruške cepi le na divjake; Črešnja se cepi na divjo črešnjo. Črez zimo privezana drevesa naj se odvežejo; razpokana skorja suhe veje in vodene mladike se odstranijo. Obreži, če še nisi. V drevesnici odreži lansko penciranje proč. Mlade lanske divjake ob ugodnem vremenu presadi, pri čemer z ostrim nožem prereži koreninice; srčno korenino skrajšaj za polovico, odreži vrh; posejano zagnoji in zalij. Dorasle divjake cepi na stalnem mestu. Že požlahtnjena, vzgojena drevesca, sadna in lepotna, ter grmičke iz drevesnice presadi na stalno mesto. Dobro glej, da ne denešv zemljo ne globokeje ne plitveje, kakor je drevesce stalo poprej. Večja drevesa osnaži, suhe in nepotrebne veje odsekaj ali odžagaj. Lesa v tem času ne sekaj, zlasti ne za stavbe.
Zmrzlega sadja ne smemo prenašati na gorak prostor, le če se počasi otaja, ostane nepokvarjeno. Hitreje se vrši otajenje, če sadje položimo v mrzlo vodo. Če je sadje tako zmrznjeno, da se ne da več rešiti, ga je najbolje pustiti v tem stanju do uporabe, ker drugače hitro segnije.
Tržne cene
v četrtek, dne 12. marca 1908 v Celovcu.
		Krone
Pšenica ....	birn . .	13-60
Rž		»» • •	12’—
Oves			6'—
Koruza ....	n	•	•	10'—
Ajda		» • •	9-60
Ječmen ....		9 60 do 10--
Pšeno ....	škafec . .	3-80
Fižol		kila . .	18 do 24 vin.
Špeh . . . .	kila . .	1-52 do reo
Meso (svinjsko)	n	•	•	1‘40 „ 1-50
Krma (sladka).	100 kil . .	8—
Krma (kislo) .	100 „. .	5'60 do 6 —
Slama	100 „. .	5-20
Svetovna politika.
Znotranja.
Že večkrat smo sklicali naše slovensko ljudstvo k vstrajnemu in požrtvovalnemu narodnemu delu. Prejšnji teden, ki je bil velikanskega pomena za nadaljni razvitek slovanske politike v Avstriji, pa nam zopet daje priložnost, da razložimo našim cenjenim bralcem, kolike vrednosti je vstrajnost in požrtvovalnost v boju za pravico in resnico. Prejšnji teden so se namreč vršile po različnih deželah dežeinozborske volitve in pri teh volitvah se je pokazal vspeh vstrajnega in požrtvovalnega dela za narod, posebno na Hrvaškem in v Budje-jevicah na Češkem. Naši bratje na jugu, Hrvatje in Srbi, so pri teh volitvah pokazali, da odločno in neustrašeno čuvajo in branijo svoje narodne
svetinje. Ves svet občuduje njihovo vstrajnost in žilavost v boju proti Ogrom, ki so jih zatirali in preganjali — a ne pregnali. Hrvatje in Srbi so pomedli z Ogri in nobeden Oger ne bo sedel v bodočem hrvaškem deželnem zboru. Združeni Hrvatje in Srbi so toraj zmagali na celi črti, vrgli so svoje najzagrizenejše zatiralce in postali na svoji zemlji svoji gospodarji. Enake vspelie dolgoletnega požrtvovalnega dela za narod pa so pokazali tudi naši severni bratje Čehi, ki so pridobili znamenito mesto Budjejevice, katero so Nemci z gotovostjo imeli za svojo posest. V tem trdem boju za to mesto je vodil Čehe znani češki narodnjak advokat dr. Zatka, ki je ljudstvo poučeval in pridobival, ne pa zmerjal in odbijal, kakor se to godi v drugih deželah, kjer se bojuje ena narodnost proti drugi. Njegovo delo je bilo težavno. Pridobiti je moral vsakega Čeha brez ozira na njegovo politično prepričanje v svoj tabor in to se mu je sicer z velikimi težavami, a s tem večjim vspehom posrečilo. Čehi so pridobili važno postojanko in ves svet občuduje njihovo žilavost in vstrajnost v tem boju za svoje narodne pravice. Dolgo let se tudi koroški Slovenci bojujejo za svoje pravice. Pridobili bi pa bili gotovo že več, če bi imeli, posebno v zadnjem času prave in v resnici narodne voditelje, ki bi ne iskali med nami sovražnikov, ampak prijateljev in v prvi vrsti Slovencev, ne pa samo klerikalcev.
Raznoterosti.
Ravno pred sklepom Usta sprejeli smo od „Zadružne zveze v Ljubljani“ sledeče naznanilo: Nekatere spodnještajerske kmetijske zadruge priredijo v torek, dne 17. marca t. 1. vinsko razstavo, spojeno z vinsko poskušnjo v dvorani „Masselgarten“ v Celovcu. Razstavila se bodo vina iz vseh spodnještajerskih vinskih krajev. Gostilničarje, kakor tudi zasebnike vabimo, da se udeležijo te razstave, katere namen je seznaniti p. n. občinstvo z dobrimi, pristnimi štajerskimi vini in vinskimi producenti. Odbor razstave bode sprejemal in dajal vsa potrebna navodila. Začetek ob 9. uri predpoldne. Vstop prost. — Pripomba uredništva: Kakor bi radi videli, da pride med naše ljudstvo pristno in pošteno slovensko vino, moramo vendar pripomniti, da zgoraj imenovanih j zadrug ne poznamo in da zato tudi ne prevzamemo nobenega poroštva. Če naj take stvari koristijo nam koroškim Slovencem, ki dobro vino potrebujemo in slovenskim vinogradnikom na Štajerskem, ki hočejo novi prodajalni trg, potem se naj taka reč razglasi prej in se naj tudi pove, katere zadruge prod a j a j o i n izstavljajo. Take stvari pa naj ne napravlja klerikalna Zadružna zveza v Ljubljani sama, ampak v zvezi in v sporazumu s slovensko Zadružno Zvezo v Celju, katera kot matica raznih koroških zadrug, Štajerske in Koroške razmere kar najbolj pozna. Tako res narodno delovanje bomo pa vedno radi podpirali. O tej razstavi bomo poročali.
Strašanska nesreča. (Grozovit požar v šoli.) V Coligwoodu, predmestju mesta Clevelanda v Združenih državah Severne Amerike, v katerem je naseljenih največ Slovencev, je izbruhnil 4. marca v javni ljudski šoli velik požar, v katerem je našlo smrt nad poldrugo stotino otrok, med njimi okrog 50 slovenskih.
O tej grozoviti nesreči poročajo sledeče podrobnosti: Ker je bila peč preveč zakurjena, nastal je v šolskem poslopju, v katerem je bilo nad 400 otrok, požar. Poslopje je imelo le dva odprta izhoda, vsled Časar je nastala pri vratih grozovita gnječa in so večji otroci manjše po-mandrali. Med tem ko so se otroci pri izhodu tepli, se je zrušilo prvo nadstropje in mnogo otrok je padlo v klet. Obupani starši in množica meščanov so morali gledati, kako so jim otroci živi goreli. Prvi dan so izvlekli 146 trupel. Med ponesrečenimi so tudi štirje učitelji in šolski sluga z rodbino. Ognjegascem se je posrečilo iz gorečega poslopja rešiti 5 učiteljic in 105 otrok. Obupani starši so razmetavali kopice trupel, da bi našli svoje ljubljence. Groza je prevzela vse gledalce, ko se je pokazalo, da lestve (lojtre) ognjegascev ne segajo do tretjega
nadstropja, tako da so bili otroci z učitelji v tem nadstropju izročeni smrti, ker so bila stopnjišča že vsa v plamenu. Prestrašeni otroci so skakali s tretjega nadstropja na cesto dol, kjer so obležali potem s popolnoma razbitimi udi. Ko je prišla iz Clevelanda velika lojtra, je bilo v tretjem nadstropju le še malo živih otrok, a v trenotku, ko so ognjegasci pristavili veliko lojtro, se je zgornje nadstropje zrušilo in plameni so se dvignili do neba! Stariši so začeli vpili in trgati obleko raz sebe, a pomagati niso mogli 1 Vsi, ki so še bili v poslopju, so zgoreli. Glavna krivda zadene šolskega slugo, ki je peč preveč zakuril ter imel glavni izhod vkljub večkratni prepovedi do konca šolskega pouka zaklenjen. Pred glavnim izhodom so našli po požaru pet čevljev visok kup strašno ožganih trupel. Pri požaru so se pokazali nekateri kot veliki junaki. Neki Upton je skočil večkrat v goreče poslopje in rešil 18 otrok, potem pa se je zgrudil na ulici ter izdihnil vsled ran. Neki oče je prihitel pred šolo kmalu po izbruhu požara. Ko je zagledal pri izhodu svojo hčerko, stisnjeno v gnječi, skočil je k njej ter jo zgrabil za roko, da jo reši iz gnječe, toda nesrečnemu otroku je izdrl roko, na kar ga je napadla besnost, da je rjovel po tleh. Neko učiteljico so otroci v gnječi stisnili, da je umrla. Ubogi otroci in še bolj ubogi starši! Srce se krči človeku, ko bere take grozovitosti!
Bolgarski knez se boji škatelj. Bolgarski knez Ferdinand, ki se je pred kratkem oženil, je potoval pred kratkem skozi Budimpešto k nevesti. Ko izstopi na kolodvoru v Budimpešti iz vlaka, zapazi človeka, ki je imel v roki kovinasto škatljo. Knez ga je takoj imel na sumu, da je hudodelec, ki ga misli umoriti. Knez je smrtno prebledel ter je začel z rokami mahati, na kar je pritekel k njemu policijski nadzornik. Ko je ta zvedel, za kaj sc gre, je človeka s škatljo aretiral. Knez se je oddahnil; a na policiji so dognali, da moč ni hudodelec, ker v škatlji ni imel peklenskega stroja, temveč — marinirane slanike (haringe).
Žrtev militarizma. Čemu sc vsemu podvrže človek prostovoljno, da se odtegne trpinčenju v vojašnici, o tem priča sledeči dogodek: Iz nemške garnizije Memcl je pobegnil prostak Weiss ter je ostal dva tedna skrit. Dne 6. t. m. so vendar našli reveža zaritega v slami v takem stanju, da ni bil podoben človeškemu bitju. Bil je že brez-zavesten. Okoli njega je ležalo par korenov, ki jih je obglodal. To mu je bil edini živež poleg rženih zrn, ki jih je našel na skednju. Žejo si je gasil le ponoči. Prikradel se je v temi na dvorišče ter se napil ledene vode za 24 ur. Ker se v svojem skrivališču ni upal ganiti, sta mu nogi do kolena zmrznili. Sedaj tudi k studencu ni mogel hoditi, temveč se je vlekel po rokah in kolenih. Ko so ga našli in spravili k zavesti, je pripovedoval, da je bil tako trpinčen v vojašnici, da ni mogel tega več prenašati. Častnik, ki je prišel ponj s transportom, se je zadrl nad njim: „Kaj imate sedaj od tega, odrežejo vam obe nogi, potem pa pridete še par let v ječo!“ — Prijetno je služiti nemški očetnjavi. — Res je, da pri nas v Avstriji za tak surov dogodek, ki se je zgodil v Nemčiji, niso odgovorni. A pomislimo le malo nazaj in videli bodemo, da tudi v Avstriji ne manjka takih surovih ljudi, ki nečloveško postopajo s svojimi podložniki. Saj še ni pozabljen proces, kateri se je vršil pred par meseci, in o katerem se je govorilo tudi v državnem zboru. V tem procesu je bil oproščen neki konjeniški narednik (Feuerwerker), kateri je nekega prostaka tako trpinčil, da je šel revež v smrt. Pač žalostne in škandalozne razmere vladajo v armadah naših kulturnih držav. Zadnji čas je že, da bi se takim surovostim napravil konec.
Nemški princ je povozil delavca. Nemški princ Eitel Friderik je povozil s svojim avtomobilom nekega delavca na biciklu. Delavec ima pet hudih ran in pretresene možgane. Take nesreče se večkrat pripetijo samo radi tega, ker smejo visoki gospodje s svojimi avtomobili po nečloveško drdrati po cestah, tako da včasih nobeden človek ni varen. Razumljivo je, da se govori potem, da so postave napravljene samo proti ubogim.
Nečloveški oče. Med vožnjo po železnici iz Miškolca v Budimpešto je vrgel bivši davčni ofi-cijal llnecky svojega petletnega sinčka skozi okno; hotel je dečka skriti, da bi mu ne bilo treba plačati voznine, a se je deček pokazal v trenotku, ko je vstopil sprevodnik. Otrok si je zlomil nogo, da so mu jo morali v bolnišnici odrezati. Nečloveškega očeta so zaprli.
Nekaj šaljivega. Na r o b c svet. V nekem tigu sta stanovala v eni in isti hiši, a vsak v svojem nadstropju okrajni zdravnik in živinozdravnik. K obema so zahajali ljudje in iskali zdravniške pomoči. Živinozdravnik je moral prav pogosto dajati ljudem dobre svete in zapisovati zdravila, ne da bi pacijenta videl. Vestno, na dolgo in široko je navadno kmete izpraševal in ko je kot iskušen zdravnik vse slišal, je zapisal zdravila. On ni bil prijatelj velikega pisarenja in ni vodil nobenih posebnih zapiskov o svojih bolnikih; zanašal se je zgolj na svoj spomin. Nekega dne hoče nekdo k okrajnemu zdravniku, katerega pa osebno ni poznal. Vstopivši v hišo, vpraša deklo po gospodu zdravniku in ona mu pokaže stanovanje svojega gospodarja-živinozdravnika. On vstopi in prične tožiti, da ni nič boljši, da ji zdravila, katere so ji dali, niso nič pomagale, da vedno leži i. t. d. Živinozdravnik posluša in premišljuje, kdaj je bil mož pri njem in kakšna zdravila mu je zapisal, a ni se mogel spominjati. Ker je kmetič vedno le o nji govoril, je živinozdravnik slutil, da utegne to biti kaka krava ali telica. Vprašati pa le ni hotel, da bi ga kmet ne imel za pozabljivca. Ko-nečno pravi kmet: „vedno je slabši in skoraj nimam upanja, da bo ozdravela. Kaj mi svetujete gospod zdravnik?“ — Živinozdravnik pride v zadrego in vpraša: „Je-li še dobro rejena?“ — „O kumerna še ni.“ — „No, potem bo najboljše, če jo zakoljete, bodete imeli najmanj škode.“ — „Za božjo voljo, gospod, kje so z glavo, kaj da svojo ženo bom klal?“
V nedeljo, dne 22. marca 1908
v dvorani gostilne „pri Jelenu" na Savi.
Posebna predstava za udele----- žence s Koroškega. =
(21. predstava.)
fta siri obsojeni.
Dramatska slika iz življenja koroških Slovencev v treh dejanjih. Spisal Ksaver Meško,
OSSISBK:
Vinko Dolinar, kaplan . .	.
Rudolf Kovač, nf-itolj . . .
Seljan, kočar..................
Seljanka.......................
Ivan, njun sin.................
Kristina Kotnikova .... Gelb, njen sorodnik in varuh, gostilničar in veletržec Pepe, njegov sin .... Pevec, bivši advokatski pisar, zdaj pisar pri Gelbu • •
Šolski nadzornik...............
Schreiber, učitelj .... Mohor Sora Povoden Breznik
Zubernik, kočar Jurij, vaški pastir Ženska .... Zabernikova hčerka
kmetje
brat Ažman Miloš.
» Pretnar.
» Plankar, ga. Humrova. brat Žniitek. ga. Havnikova.
brat Špicar.
» Cizej.
» Šlezinger.
» Hlebajna.
» Ambrožič.
» Cop.
» Ažman Drag. v Ravnik Jože.
» Erzar Franc.
» Ravnik Janko. » Ravnik Lovro, ga. Javorskijcva.
•
* *
Starka................................gdč. M. Marčanova.
Star kmet  ...........................brat Sušnik.
Orožnik................................... Nagod
Kmetje, kmetice, otroci.
Godi se v večji vasi na Koroškem. Čas: Sedanjost.
Pri predstavi sodeluje slavni tamburaški zbor iz Št. Jakoba v Rožu.
Začetek izvanredno ob pol 7. uri zvečer.
Udajatelj in la«tnlk kaiuorcjj „Korošca* na Koroškem, — Odgovorni «rednik L Mikaš. — Tilk Iv. Pr. Lampreta v Kranju