Trije metuljčki
Bili so trije mefuljčki, eden bel, eden rudeč in eden rumeu; veselo so se igrali ob solnčnem svitu in radostno letali od cvetlioe do cvel-Uce. Nič se niso na-veličali, tako dobro se jim je zdelo. Nenadno pa se ulije dež injih ztnoči. Deža se močno vstrašijo in hočejo domov zleteti, toda hišna vrata so zaklenena pa ključa ne morejo dobiti. Zato morajo pod milim nebom ostati in so čedalje bolj premočeni. Zdaj letijo k rumeno in rudeče pisani tulipi in pravijo: »Tulipica, odpri nam nekoliko svoje cvetje, da se skrijemo in ne bomo mokri.« Tulipa pa odgovori: »Rumenemu in rudečemu že od-prem, za belega pa ne maram.* Toda oba, radeček in rumenček pravita: »Ne, če ne vsprejmeš najinega bratca, belčka, pa nočeva pri tebi ostati.« Deževalo je pa še čedalje hujše, in zdaj letijo k liliji in pravijo: »Ljuba lilija, odpri nam nekoliko svoje cvetje, da se ne pre-močimo«. A lilija odgovori: >Lepega belčka že vsprejmem, ker je ravno tak kakor jaz, za vaju dva pa ne maram«. Na to reee belček: »Ne, ee mojih bratcev ne vsprejmeS, pa še jaz nočem k tebi. Uaje smo vsi skupaj mokri, kakor da bi dmg drnzega zapustili.« Potem odletijo.
Ljubo solnce je pa slišalo, kako dobri bratei so si l bili ti trije metuljčki in kako so ^iveli v nelodjivi edi- | nosti. In skoz oblake posije in dež zapodi, pa spet ^vitlo I sije na vrl in na metuljčke. Ne sije dolgo, in P.e so si I osušili pemtnice in ogreli telo. In zopet se radujejo I naetuljčki in se igrajo prav do večera. Potlej pa sKupaj I letijo domov in zaspijo.