343
Dopisi.
V Pragi 14. oktobra. + — Tukajšnji listi so te dni prinesli veselo novico, da so pravila češkega obrt-nijskega muzeja potrjene^. Skoraj bo že dve leti, kar so se vladi predložile. Čudno je, da tako koristne naprave, kakor je obrtnijski muzej, morajo toliko časa dovoljenja čakati, posebno, ker so med tem časom na samem Dunaji tak muzej napravili. Pa saj smo potrpežljivi! Čehi, ki nič ne opuste, kar je narodu koristno,, bodo tudi to napravo v kratkem času na noge spravili. Vsaki bo po svoji moči pripomogel. Glediščine predstave , koncerti, plesi — pravi „Na.rod" — naj bi se davali na korist obrtnijskemu muzeju. To me navdaja z mislijo: ali bi se mar ne mogla dati tudi na ljubljanskem gledišču kaka posebna predstava na prid „siovenski maticiI" Ako se ne motim, plača kranjska zemlja ljubljanskemu gledišču na leto  do 2000 gold. *),
*) Tudi mi smo  mislili  do  lani,   da  deželni zaklad   podpira Ijublj. gledišče;  al temu ni tako.                                  Vred.
344
pa kaj ima narod od tega? Ako ljublj. ravnatelj gle-diščini ne more zvest ostati obljubi, da bode ob časih kako slovensko igro na oder spravil *); naj bi saj po omenjeni poji narodu koristil. Dosti bolj srečni so v tem obziru Čehi; pa je tudi vsak, kdor more, marljiv in ne^pase lenobe. „Novice" so že večkrat povedale, kako Cehi na dramatičnem polji napredujejo. Naj omenim samo to, da pride v kratkem na oder nova izvirna češka opera „Branibofi v Čech&ch", zložil Smetana, pa čvetero izvirnih veselih iger. Pa je tudi češko gledišče sploh bolj polno memo nemškega. Ni tedaj res, kar smo unidan v „Pressi" brali, da se češko gledišče ne more vzdržati, ako se ne združi z nemškim. — Na tukajšnji tehniki se bodo letos že ravnali po osnovi, ki jo je češki deželni zbor izdelal, in ki bolj ugaja zahtevam sedanjega časa. Prememba sploh zadeva to, da so se nauki razdelili na pet fakultet, in da se vsi predmeti po češko in po nemško razlagajo. Treba je tedaj več učiteljev, trebr. je pr tudi večega prostora. Najela se je za to začasno nekdanja Lichtenstein-ova palača na otoku „Kampi" , dokler se ne napravi veliko novo poslopje na Karlovem trgu. Ker potrebno prezidanje še ni dodelano, se bodo letos predavanja na tehniki še le 24. t. m. začele. — Vsa pozornost je bila te dni obrnjena na plzenske občinske volbe. Zmagala je popolnoma narodna stranka, in ko so se po zahtevah pro-tivne stranke volbe ponovile, zmagala je češka stranka v drugo. V Plznu (Pileen) se steka vsa trgovina med Bavarskim in Češkim; to mesto ima lepo prihodnost pred seboj. Zmaga češke stranke v Plznu je toraj važna na mnogo stran.
Iz Ajtlovšcfce 10. okt. — 4. oktobra smo imeli besedo. Goriški dijaki tukajšnjih okolic so želeli šolske praznike zbrati se v čitavnici naši, da bi peli in de-klamovali. Prišli so, pomagale so tudi domače moči, in prav zanimiva je bila ta beseda. Dijaški pevski zbor, kterega vodja je g. Purlani iz PrebaČine, dijak osmega razreda, jako nam se je prikupil.. Ti pevci so peli kot omikani pevci občutljivo, prav čisto, soglasno, in dosegli so namen petja: ganili so namreč naše srca. Občno navdušeno ploskanje je priznavalo zasluge teh vrlih mladenčev, posebno pa trud gosp. Furlani-ta. Peli so nam večidel nove čveterospeve. Z občno pohvalo sprejeto je bilo tudi deklamovanje; dekiamovali so: „Ljud-milo" dr. Toman-ovo, iz tragične igre „Maria Stuart", dvogovor v parku, poslovenjen od Cegnar-ja, in pa „Moje pesmi" dr. Toman-a. Čeravno so bili nekteri predmeti težki, vendar so vse prav dobro izpeljali po pravilih deklamatorike, ktero je zložil dr. Frike. Zanimivo je bilo slišati, da so razne občutke primerno iz-razovali, glas o pravem času povzdigali in zniževali, važne besede ali stavke zdaj ostro, zdaj lahno povdar-jali; da so vsakemu razumljivo počasi ali hitro govorili, kakor so zahtevali razni občutki in predmeti. Pazili so tudi na oddih (pavzo). Deklamator in govornik sploh ima dobro paziti na to reč, in mora ponehati ne samo pri ločnicah, pri vejci, pri piki itd. (logični oddih), ampak naj ponehuje za trenutek kterikrat tudi izvun ločnic, na pr., poprej ko povdarja kako važno besedo, ali v dolgih stavkih (muzikalni glasbini oddih); ker to mnogo pospešuje lepoglasje in razumljivost govora. Kar pa gibanje rok (akcijo) zadeva, bilo je to dobro,, večkrat izvrstno. Akcija spremlja stavek in pomaga bolj povdarjati; ona mora tedaj trpeti celi stavek, in mora biti lahna, žlahna in primerna. Nekaj moramo opaziti tudi o mimiki. Čeravno je mimika začetnikom prav težka reč, je vendar treba paziti, da se strasti in razni
*) Glediace se je Se le začelo;  morebiti  da  se spolni obljubo; al bojimo se, da ne bi obljuba ostala le — obljuba.         Vred.
čuti na obrazu in v očeh saj nekaj izraženi zapazijo, ker tako bo deklamovanje naravno in živo. Besedovali so gosp. S tu bel dijak, gosp. Toži in gospodičini Maričika Krasnova (Kenedi) in Rozina Mako-vičeva (Maria Stuart). Prelepa hvala jima in pevcem dijakom za prijazni, veseli večer. CitavniČini ravnatelj gosp. dr. Lavrič nagovoril je naše goste s tehtno svojo besedo tako:
„Mladi prijatli moji! Prav srčno pozdravljam Vas v imenu čitavnice naše. Preljubo je našemu narodnemu društvu, da ste se nocoj tukaj zbrali; zakaj Vaš obisk nam je živ dokaz, da bijejo tudi Vaše srca za mili narod naš. To pa je krasno znamenje, kajti mladež po gimnazijah in realkah, posebno po vseh vseučiliščih in na politehniki, je cvetje vse mladine. Kakoršno pa je to cvetje, takošen bo tudi sad!
Zato in ker bodo mladenči, sedanji dijaki, nam nasledniki v državnih, cerkvenih in sploh v javnih službah, in ker imajo učitelji biti prihodnjemu rodu v vsem, kar je lepega in koristnega na svetu ; je narodu jako mar, da je sedanja mladež narodna, to je, da slovensko misli in čuti, in da se marljivo uči jezika našega in slovstva, kajti potem se bo lahko ves narod narodno, to je, naravno razcvetal.
Opiraje se na pisatelje preteklih časov in oziraje se na druge slovanske narečja sedanji rod lepo množi naše slovstvo , priznavši, da narod, ki je v zvezi ali dotiki z drugimi napredovajočimi narodi, le omikan kaj velja. Ta rod bode izginil, in sedanja mladež stopila bode na oder javnega življenja. Ona nima le nadaljevati, kar se je začelo, ampak ima skrbeti, da stopi na še visokejo stopnjo. Od nje pričakujemo tedaj mnogo krasnega. Da pa bo mogla zadostovati pravičnim našim željam, ni zadosti, da se uči našega slovstva in jezika. Jezik je le sredstvo, po kterem razodevamo svoje misli, in svoje notranje življenje, je le posoda, v kteri^svoje misli, svoje notranjstvo izroču-jemo občinstvu. Ce so pa misli slabe, jalove ali celo navadne, — če je naše notranje življenje pusto ali ne-harmonično, bodo tudi naši duševni izdelki takošni, to je, malo ali nič vredni, bodo prazne, Čeravno lepoglasne in slovnično pravilne pisarije. Kdor tedaj želi ne le samo lično, temuč tudi krepko, podučno in zanimivo govoriti ali pisati, mora vse svoje duševne moči temeljito in mnogostransko omikati, in mora si pridobiti raznovrstne znanosti, da bode njegov duh rodoviten. On mora plemeniti svoje srce, da bode srce izvirek le žlahnih čutov.
Najbolji pomoček temu pa je brez dvoma pazljivo branje in temeljito pretresovanje klasikov starega veka in novih časov. Klasične dela so namreč take izvrstne duševne dela, ktere morajo dopadati omikanim ljudem vseh časov. Razvidno je tedaj, da morejo le take dela najbolj izobraziti našega duha.
Največ pa nam bodo koristili klasiki, kadar jih beremo v izvirnem spisu; zakaj tako se seznanimo z značajem in s pravim duhom pisateljev.
Prav je tedaj, da se po gimnazijah grškega in latinskega učimo, ker se tako skoraj osebno seznanimo s pisatelji starodavnosti, od kterih trdijo, da so in da zmirom bodo mladenČem prevažen in čist izvir človeške in zgodovinske omike, in da so starejšim ljudem duševna hrana, tolažba in povzdiga.
Kar so klasiki stare dobe, gotovo so nam ravno to tudi klasiki novih časov.
Vse to sem v svojem življenji sam skusil ter prepričal se visoke te resnice, in spoznal sem, da so klasiki, rekel bi, poslanci Božji, kteri človeštvo omikujejo in ga k napredovanju in k svobodi peljejo, naganjajo, silijo.    Po njih, ki so razsvetljeni prvaki, govori stvar-
345
nik k manj razsvetljenim in se tudi po teh žlahnih duhovih razodeva človeštvu.
Zato, mladi prijatli moji, vsa skrb naj vam bode za naš jezik, za klasike kakoršnega koli naroda, in za prav temeljno in obširno znanje.
Pravi sin divnih muz se ne uči samo toliko, kolikor potrebuje za živež; ampak on se uči neprenehoma , ter si prizadeva, da bode kadaj mož visokejše izobraženosti, svojemu narodu na Čast. Naj bi se tako učili tudi sedanji slovenski dijaki, da bodo s časom domoljubni možje visoke izobraženosti, kterim krasna naloga bo, pomagati, da se razcveta slovenstvo v vedah in znanstvih vseh. Vi slovenski goriški dijaki pa, poganjajte se za prednost s svojimi součenci; skusite, da jih premagate v duhovitnem boji, da bode res, kar dr. Toman poje: da .,zmagavca čez Slovenca ni."
Iz Proseka 16. vinotoka. — Trgatvo smo končali letos v prav prijetnem vremenu; čeravno je bilo enmalo mrzlo, vendar smo dobili prav dobro kapljico, da take se nismo nadjali; že 15 let ni bil mošt tako sladak kakor je letos; kup pa mu ni tako visok kakor pretekle leta; zato brez skrbi zapojem:
Pridi Gorenec, pridi Dolenec V Prosek po vino! Kapljica sladka itd. itd.
Iz Predoselj nad Kranjem — je „Učit. Tovarš" v 20. listu prinesel mičen popis šolske slovesnosti, ktera pri mladini mora napraviti globok vtisek in roditi blagega sadii za šolo sploh in narod naš, kteremu — saj večidel — je ljudska šola vseučilišče. Do šole pa mora mladina veselje imeti; to pa se pospešuje s tem, da ona sama in stariši njeni vidijo, kako visoko cenijo za blagor domovine skrbni gospodje pridnost tudi še celo mladih učenčikov in učenk. Pa čujmo, kaj pravi „Učit. Tovarš": „17. avgusta t. 1. je bilo tukaj očitno šolsko spraševanje. Vendar ne bom popisoval tega, kar je navadna reč; povem samo to, kaj našo šolo tako zelo pospešuje, — je namreč ljubeznjiva radodarnost tukajšnjega žl. gosp. barona Antona Cojza. Sicer so dobili otroci, kakor vsako leto, pri šolski skušnji šolske darila; vendar blagorodnemu gospodu ni bilo to še dovolj, ter sklenejo, da hočejo bolj pridnim učencem in učenkam še sami posebne darila podeliti. Ker pa mili dobrotnik niso bili domd, kadar je bilo navadno šolsko spraševanje, je bila ta slovesnost odločena na roženkransko nedeljo. Prišlo je toraj ta dan 25 učencev in učenk praznično oblečenih (deklice vse z belimi pečicami), ki jih gosp. fajmošter in gosp. učenik spremita pod prijazne lipe pred grad na Brdu. Tu jih že pričakuje vsa baronova družina. Po kratkem prijaznem pogovoru s šolskimi otroci gospod baron ukažejo, da naj se razdele darila in sicer po svojih malih; in lej, mlada gospodičina baronovka — napravljena v lepi narodni obleki s pečo na glavi — darila deli učencem, mladi gospodič baron pa učenkam. Darila so bile lepe bukvice, pratike, srebrni tolarčki in lepi cvetlični šopki, kakor nalašč za roženkransko nedeljo. Po prejetih darilih so dobili otroci še prav primerno malo južino, pri kteri je bilo kaj ginljivo, ko so zraven grajščinske strežnice tudi otrokom stregle same žl. gospe baronovke. Potem še otroci zapojo več cerkvenih in drugih kratko-casnih pesem, ter sklenejo s cesarsko. Otroci vsi ginjeni zatrdujejo, da tega lepega dneva ne bodo nikoli pozabili in bodo vedno molili za preblagega gospoda barona in njih milo družino. Zadnjič gospod baron vljudno dajo vsakemu otroku roko, in jih vesele razpuste z voščilom: „Z Bogom!"
Iz Ljubljane.    V poslednji seji mestnega odbora 14. t. m. so bili važneji sklepi ti-le: V skrivni seji po-
delilo se je šestero otrokom rajncega župana Ambroža po 50 gold. na leto, in sicer, dokler ta ali uni ne doseže 24. leta, ali se pa po drugi poti poprej ne preskrbi. Nasvet odbornika žl. Strahla, da se ti milodari dovolijo do 18. leta , kakor je tudi pri državnih uradnikih postavno, ni obveljal. V podporo (adjutum) za eno leto se je dovolila 200 gold. magistratnemu prakti-kantu Mulaček-u; dasitudi je županov predlog hudo odbijal odbornik Stedrv, je vendarle obveljal. — Vdovi ranjcega mestnega uradnika Kočevarja se milodar ni dovolil, ker se je ž njim zaročila, ko je bil že v po-koji. — V javni seji se je sklenilo: naj se omislijo potrebni učilni pripomočki za višo našo realko, ki bodo mesto in dežele stali 415 gold.; naj se magistrat pritoži pri državnem ministerstvu zoper odlok deželne vlade, da šentjakobska mestna šola ne sme privatistov izpraševati; — naj se brž, ko bode deželni odbor dovolil, pripelje iz Črnuč v Ljubljano kip (štatua) sv. Janeza, da se bode presodilo, kje naj se postavi; — naj se omisli posipnega peska, kolikor ga je treba, da se posujejo mestne pota in ceste; — naj stavbini odsek poskrbi, da se bode razsodilo, ktera načrta za novi čevljarski most zaslužita prednost, in jima torej gre darilo; in naj se napravi v mestni registraturi nova peč. Opombam, češ, da pometanje mestu toliko in toliko stroškov prizadeva, je g. župan omenil, da snaženje in škropljenje v 11 mescih, to je, od 1. novembra 1863 do konca septembra 1864 stane 1496 gold. 31 kr., da se je pa smeti za 155 gold. 88 kr. poprodalo; toraj na znaženje prav za prav le 1340 gld. 43 kr. v 11 mescih spada.
—  Goveja kuga, ki se je tako hudobno prikazala v Vrhovem (rateškega okraja), še ni ukrotena; 9. dne t. m. se je prikazala zopet v 5 hlevih, pa tudi v D ulj ah, kjer je razun goved zbolelo tudi nekoliko kozlov. Brž ko ne je živina od živine nalezla bolezen na paši, na ktero je hodila, dokler še ni bilo znano, da je kuga v tem kraji in tedaj skupna paša še ne prepovedana. Kamor je takrat iskra padla, se vname plamen, ki ga je potem težko vžugati.
—  V pondeljek, sredo in četrtek so bile očitne skušnje učencev kovaške in živinozdravilske šole^ Najbolje so se obnesli Vresovnik Janez iz Sil na Stajar-skem, Planinec Franc iz Boštanja, Kutjaro Alojzi iz Planine, in Derča Franc iz Gomilskega na Stajarskem.
—  Pretekli pondeljek 17. oktobra bila je v stolni cerkvi slovesna velika maša s poklicem sv. Duha, s ktero so gimnazija, realka in normalks, pričele novo šolsko leto. V realko se je vpisalo 219 učencev, tedaj 26 več od lani; v gimnazijo 735, tedaj 63 več od lani.
—  Gospodičina Ana Salecka, ki ima v Ljubljani založbo slavnoznanih amerikanskih Wheelerjevih in Wil-sonovih šival (mašin, ktere same šivajo), je v izložbi zagrebški za razstavljeno mašino prejela sreberno svetinjo. Kako se čedalje bolj cenijo te mašine, vidi se očitno iz tega, da se jih je 40 zdaj na Hrvaškem razprodalo.
—  Odbor za Riharjev spominek je sklenil, da bode dotična slovesnost v četrtek 3. novembra ob 10. dopoldne na ljubljanskem pokopališči.
—  Veselo novico moremo povedati, da slavni naš pesnik gosp. dr. Benjamin Ipavec izdeluje komično opereto po besedah Kotzebueove „kletke" (der Kafig). Muzika, kolikor je je že dodelal, je neki izvrstna. Ker ne moremo Slovenci z velikimi operami začenjati, bode dobro došel ta komadič čitavnicam, in podslombo položil slovenskim igrospevom.